Namenil sem se razmišljati o neki stari ideologiji. Religiji. To verjetno marsikomu izgleda nekoliko čudno, meni pa se zdi, kot da se ponuja samo od sebe. Prej kot karkoli drugega naj povem nekaj o sebi. Nobena ideologija, nobena vera, nobena politična smer me ni potegnila vase. Za nobeno ne navijam in ne dajem svojega prepričanja in nič kaj dosti ne dopuščam možnosti, da bi se to kdaj v bodoče spremenilo. No, edino, če bi nastopili časi, ko bo treba, za ceno preživetja, kimati eni ideji in ji dati brezpogojno prav. Baje so takšni časi enkrat že bili. Takrat nisem zmogel toliko bistroumnosti, da bi dojel v kakšnih okovih živim in bom v bodoče bolj previden kdaj bo tak čas spet nastopil.

In tako sem tuhtal o tem kako pomembne so v tem času religije. Posebno nekatere. Domnevam, da ni potrebe, da kakšno posebej poimenujem, Naj ostane vse na teoretični ravni. Začel bi z dejstvom, ki je zame slejkoprej veliko presenečenje, da so religije s svojimi božanstvi, verniki in megalomanskimi organizacijami vred v zadnjem času več kot očitno neznansko pomembna reč. Presenečen sem okoli tega zato, ker sem naivno pričakoval, da se bo človek teh stvari ob vsem znanju, ob vseh novih informacijah in dognanjih v kratkem času otresel. Predvsem mislim, da bi se otresel kalupa, otročje fabule in rituala. Da naj bi svojo vero, če jo tako potrebuje, živel drugače, bolj duhovno, izvirno, mogoče celo kreativno. Pa nič. Kot bi se čas ustavil, marsikje pa celo vrtel nekoliko nazaj. Nasploh, predvsem hudi nasprotniki verskih organizacij, pogosto pa tudi drugi, radi poudarjamo, da nimamo nič proti veri, le proti klerikalno kapitalističnemu ozadju vsega skupaj. Pa te ugotovitve v bistvu niso tako zelo iskrene. Tega ne znamo ponotranjiti in vernika skoraj obvezno enačimo s sistemom, ki mu pripada. Ali pa ga imamo vsaj za butastega, ker je zraven!

Omenjena pomembnost pa se tudi manifestira na zelo poseben način. Nekako je uspelo tistim, ki se igrajo z nitmi, ki smo nanje pripeti, vbiti v zavest množice, da se okoli teh starodavnih naukov vrti čisto vse dogajanje na svetu. Da se pod temi simboli premika politika, gospodarstvo in da zaradi bogov in naukov potekajo dolgotrajne in krvave vojne. Prav pri teh, najhujših pojavih, se vedno znova enkrat pozneje izkaže, da je bil v ozadju biznis, naftovod, milijardni gradbeni posli, predvsem in najprej pa seveda proizvodnja orožja. Ampak vedno znova uspejo ljudi animirat z vero, s tisočletji starimi zapisi, milijonkrat obrnjenimi in prilagojenimi potrebam.



Osebno se srečujem z ljudmi, ki prihajajo iz drugih, sosednjih držav in prav neverjetno se mi kdaj zdi, kako njihova komunikacija poteka na relaciji dveh, občasno treh religij. Skoraj nepomembna je nacionalnost, včasih celo ime sogovornika. Tip pripada temu bogecu pa pika.

Če je konkretna, trenutna pomembnost religij, njihove prisotnosti in širjenja nekoliko nedorečena, saj se vedno za dogodki skrivajo bolj posvetni interesi, pa moramo nekako priznati, da kot take, pač obstajajo. Pri nas, okoli nas, v našem življenju. Obstajajo tudi v naši zgodovini. Nekateri pravijo celo, da je naša civilizacija, naša moderna Evropa zgrajena na tej tradiciji. Sam temu ne morem kaj prida ugovarjati, sicer pa je to eden glavnih povodov za napadalnost hudih kritikov, ki jih je polno na vsakem koraku. Največji in tudi najpravičnejši argument zgražanja nad religijo, so seveda odkritja o gnusnih perverznostih njihovih predstavnikov v bolj ali manj oddaljeni zgodovini pa celo v novejših časih. Nič nikoli ne sme izgledati, kot da imam za te izmečke kakršnokoli dobro besedo. Je nimam in je nihče ne sme imeti. Vendar pa pojav kaže na nekaj drugega. Na izprijenost in nizkotnost človeške vrste nasploh. Religija pa je, kakopak, zaradi svoje organiziranosti, nedotakljive avtoritete in obvladovanja sirotišnic, bolnišnic, internatov in podobnih ustanov v preteklosti postala pravo gojišče te zalege.



Vendar pa potem napadalci posežejo v vse druge lastnosti sistema. V zgodovino, v srednjeveško konzervativnost, v neznansko pridobitništvo na račun preprostosti in naivnosti slehernika. Kaj reči na vse to? V bistvu težko ugovarjamo! Se pa kar sama po sebi ponuja ena resnica. Če v zgodovini oblast ne bi bila ta … bi bila pa neka druga. In kakorkoli obračamo, očitno ni bilo druge možnosti, kot da so bile vse variante krute in z današnjimi očmi zavržne in v sramoto zgodovini. Ni ravno nek odgovor, ampak meni zveni logično … ne opravičilo, pojasnilo pa že.

In še eno posebnost opažam pri tem napadanju organizacije. Namreč to, da neke druge, ki se kar sama ponuja kot kontrapunkt, verniki ne napadajo. Zaradi te prijaznejše drže, tudi sama religija zgleda bolj neomadeževana. Sicer ima svoje zoprne zapovedi ampak nikjer ne zasledim, da bi nizkotno in gnusno kršila lasten kodeks. Razlog zakaj je tako po mojem tiči v času. Medtem, ko v naših krajih takšen odnos ni več tabu, v nekih drugih kraji to ostaja in še več, kritika bajeslovnih bitij je marsikje celo hudo zakonsko sankcionirana. Rezultat takega stanja je za njihove dostojanstvenike odličen. Njihova vera ostaja ljubljena, vredna da se jo brani s krvjo in kakršnimi koli sredstvi. (Čez desetletja, ko bodo tudi sami lahko odkrivali ,kakšne nemarnosti so biksali njihovi svečeniki … to za nas ne bo več niti malo važno. )



Tu bi lahko rekli, da smo »mi« veliko korakov naprej. Ampak, ali je res tako? Seveda iz humanističnega vidika izgleda kar v redu. Kaj pa če bi religijam priznali večjo pomembnost za stanje sveta. Kljub omenjenim interesom, ki vedno vladajo v ozadju? Recimo, da bi jim priznali celo pomembnost za nekakšno ravnovesje.

Na spletnih, socialnih omrežjih mrgoli ljudi, ki bi stanje, kot vlada v naših krajih mirno obrnili na glavo. Ukinili, nagnali, včasih celo pobili ….. Jaz pa sem malo v dvomih. Mogoče v kakšnih drugih časih. Ki ne bodo več naši. Ti zdajšnji so še preveč od nekih davnih mislecev, ki niti njihovih fosilov ni nikjer več.

Ne vem zakaj sem moral o tem modrovati. Ampak včasih mi kar pride kaj takega v možgane. Mogoče mi je dal misliti nek tip na šihtu. Poznal sem njegove pred časom. Bili so drugačni. Šalili so se radi. Tudi na svoj račun. In ni jim bilo mar, če je kdo med besedami izpustil kakšno psovko. Dobro, matere ni lepo kleti, ampak še zdaleč ni bila takrat, tako kot je sedaj, najhujša kletvica »jebemti boga!«
9. september 2018 | Komentarji (15)
Z nobenim drugim letnim časom se mi ne dogajajo podobne stvari. Zima je lahko še tako predolga, še tako turobna pa se vseeno nazadnje poslavlja s svojo hladnostjo, s svojimi temačnostmi in fajhtnimi, težkimi meglami, ki imaš zanje občutek, da so se ti zažrli v glide, z vsemi neprijetnostmi, odhaja kot betežna stara baba. Počasi, nevidno izgublja včasih jesen svoje atribute, ko jo počasi obda led in ivje in nikoli ne veš kdaj je pomlad nehala biti to kar je bila.

Ampak poletje. To je pa druga pesem. Poletje se vede drugače. Še ravnokar v vsem vrvežu in vročici te iznenada odvrže, kot plavalec kapljico, ko izplava iz valov in sunkovito otrese vodo s svojih las. Sedim tako na tisti skali, ki bo edina od slike, ki se mi riše, ostala enaka in ista za drugo priložnost. Sedim tako in misli plavajo nekje v morju nostalgije. Slednji sem se vedno upiral. Nesmiselna, človeku podarjena posebnost. Vedno sem poskušal tajiti čas in vedno sem se zmrdoval nad nakladanjem, kako je leto hitro minilo in kako so švignili mimo dnevi. Brezskrbni in sladki.

Tako po pobalinsko sedim na tisti škrbini, oblečen tako po Djoletovsko, v kostim majhnega mulca in se pripravljam, da se bom pljusknil še enkrat v vabljivo zeleno vodo. Nekateri pravijo, da je mrzla, da so prestari, da jih matra revma in sto drugih reči. Tudi nekateri, ki smo enkrat pred leti toliko poletnih dni preživeli ob taisti strugi. Ob tem se zavem, da je nekaj drugače. Nikjer blizu ni več tistih ljudi. Ni briškole na produ, ni pečenega krompirja iz žerjavice in ni tekmovanja, kdo bo bolj grdo skočil »na ploh«!

Nenavadno kako velik del mojih precej okrnjenih spominov me vedno znova nese ravno k tej zeleni vodi. Ne da bi želel patetično pesnikovati, ne da bi iskal material za vrstice med ilustracijami, kar ponese me tja. Pod tiste vrbe, na prodove, na vsak kamen, ki je vsaj toliko štrlel nad gladino, da smo lahko pljusknili z njega v tolmun.

Hladen piš čisto nalahno potegne okoli glave. Tisti vetrič, ki je iznenada tako drugačen. Kot bi prišel s svojim sporočilom iz povsem drugega kraja. Nedvoumno, brez milosti pove kar želi. Pogledam zelenkasto gladino. Vem, da se bom na glavo pognal noter. S čisto jasnimi mislimi in pod vodo odprtimi očmi bom še enkrat užil to svežino. Potem bom vdano pokimal vetru, ki mi je povedal za slovo in se spet poskusil upreti nostalgiji in mislim, koliko mi obleka malega smrkavca še pristoji.

Čas in reka, oba sta zato, da tečeta. Bogve kdo se je nekoč davno spomnil, da je ta tok minevanje. Še manj mi je jasno zakaj so to vsadili v naše možgane. Hladno spet zapiha okoli glave. Gladina zatrepeta v stoterih naborkih in čas pošlje sonce nekam za hribe. Oblečem se in se odpravim po dolini. Reka in čas zlita drug z drugim komaj slišno gledata za menoj.


(Prolaze selice, lepršaju svilena jedra po nebeskoj pučini

Taj odlazak gusaka uvek me starijim učini

Put do raja. Zar je uzvodno do kraja …. Đ. .B)




24. avgust 2018 | Komentarji (21)
Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov glavni motiv za najino druženje, kar sem presenečeno spoznal precej pozno, predvsem hlepel po iskreni informaciji in preprosti besedi.

Drugačna pa je bila pesem, če sva se, kar se je tudi, čeprav res poredko, kdaj zgodilo, srečala na mojem teritoriju. Takrat sem se počutil veliko bolj korajžen, veliko bolj jaz.

Tako mi je bilo kar takoj jasno, da se bom vmešal v monolog, ki sem ga zaslišal na drugi strani šanka. Ja, seveda sem s tem »svojim teritorijem« imel v mislih oštarijo. Kaj naj bi bilo drugega. In tam se je ta dan izjemoma znašel tudi on. Menedžer, pravi delodajalec slovenski. S svojim kofetom, čeprav je njegova nenavadna zgovornost dajala slutiti, da je pred tem loputnil tudi kaj bolj konkretnega. Kdo bi vedel. Vsekakor je imel svojih pet minut, kar je pomenilo vehementno in precej glasno predavanje o trenutnih razmerah v gospodarstvu. Doma, na tujem in po vsem svetu.

Ta čas je res nekaj posebnega. No, posebna so bila tudi obdobja pred tem. Posebno zadnja nekajletna kriza. Takrat je možakar ukrepal tako kot je bilo treba. Oklestil je na minimum vse kar se je dalo. Število delavcev in predvsem njihove plače. Minimalec je postal standard, nekaj samoumevnega, nekaj kar si v bistvu lahko še srečen, da dobiš za svoje mesečno delo. In res je nekako uspel obdržati svoje podjetje in zaradi tega tudi svoj dober glas. »Lahko bi šlo vse v maloro!« so znali reči ljudje, posebno takšni, ki se jih to ni kaj prida tikalo. In tako je ostalo.

Tako je ostalo tudi potem, ko je posel ponovno vzcvetel. Vsi kazalci so se obrnili pokonci. Edino tisti zlovešči ukrepi, tiste opuljene plače, ukinjene bonitete, vse tisto je trmasto vztrajalo v prejšnjem času in se le stežka tu in tam malo popravilo navzgor. Kapitalistični teoretiki so uspeli vbiti ovčji čredi v glavo celo to, da je tako normalno. Da razcvetu zvišanje plač in standarda sicer sledi vendar z zamikom., Dveh, treh let. Tu in tam se je sicer kakšen osamelec vprašal, kako da takrat ni bilo zamika, kako da so znali tako čez noč ukrepati …

Zdaj pa je, tako je bilo tudi razbrati iz menedžerjevega glasnega govorjenja, usekala še ena plat tržnega kapitalizma. Začelo je zmanjkovati delavcev. Tadobrih, katerikoli naj bi to že bili, pa sploh.

»Saj to ni samo naš problem! To se dogaja povsod po Evropi!« se je gnal dec. »Hrvati niti kelnerjev nimajo. V Avstriji z lučjo pri belem dnevu iščejo mojstre orodjarje ali štromarje!«

»Že mora biti res!« sem izkoristil trenutek, ko je govorec vdihnil » ampak to, da manjka delavne sile je samo del tvojega problema.

Pogledal me je presenečeno, že kar sprva nekako jezno, hkrati pa je bilo jasno, da ve, da bom še nekaj povedal. In to po navadi ni takšne vrste, da bi mu bilo zelo všeč.

»Kaj boš spet potuhtal!?« mi je blagodejno ponudil besedo in celo poskusil zveneti nekako šaljivo, kot bi želel ublažiti žolčno, do tega trenutka enosmerno razpravo.

»Tvoj problem ni, da manjka delavcev, mojstrov, takih vajenih proizvodnje, tvoj največji problem je, da hodijo s tvoje firme stran!!«

To mu je pa res nekoliko vzelo sapo. Tega pa ni pričakoval. Zgledalo je, da se tega res ni zavedal. Tudi potem, ko sem ga opomnil, da je takrat, ko nas je bilo preveč, še kako znal ukrepati, zdaj se pa izgovarja na statistiko. Pa to, da tisti, ki gredo skozi vrata, ne odhajajo v Afriko ali na luno, ampak poiščejo delo morda samo par kilometrov stran.

Tako sem porušil gospodov nastop. Grdo me je gledal, ko je posrebal še malo tiste črne godlje iz skodelice in kmalu odšel. Zdelo se mi je, da se zdaj pa tudi v bifeju nekaj časa ne bova menila.

Sem se pa na nek način kar dobro počutil!
22. maj 2018 | Komentarji (16)
Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisliti, da bi dal klošarju trideset evrov več!!?!

Ne morem si kaj, da se ne bi ob takšnih situacijah spomnil na prizor iz ameriškega parlamenta, ko so republikanci za ilustracijo svojega negodovanja ob Obamovi zdravstveni reformi, na govorniški oder pripeljali 17, 18 letno skrajno avšasto blond punco, ki je potem na tem taistem odru cepetala in cvilila kako noče socializma, kako noče, da se podpira nedelo in nespoštovanje lastnine. Lahko, da je bila za Amerikanarje celo prepričljiva, čeprav je bilo iz vsake besede jasno čutiti, da nima pojma o čem sploh govori. Ne vem, meni je predvsem zbujala željo, da bi jo vprašal, ali si želi živeti v družbi, kjer ljudje umirajo na pločnikih in preživljajo svoje dneve v parkih pokriti s cajteng papirjem, ampak domnevam, da tudi tega ne bi dojela najbolj.

Vsekakor se po mojem mnenju v teh časih ne bi bilo treba tako zelo zgražati, če človek, ki nima dohodkov od države dobi tri stotake zato, da nekako prebrodi svoje dni. Seveda. Ja, spoštovani, seveda ima to veliko različnih variant. In tukaj trčimo ob kriterije. Zelo, zelo se strinjam, da bi tukaj moral biti red. Sicer, za razliko od mnogih, mislim, da večina ne pade v skupino izkoriščevalcev, po drugi strani pa tudi vem, da smo vedno gledali ljudi, ki so od države dobivali pomoč, imeli neprofitne stanarine in v vrtcih plačevali minimalne račune. Pa čeprav so po svoje otroke prihajali s črnimi terenci in se nam smejali v fris. Tukaj svoje sposobnosti kaže zakonodaja s svojimi 90-imi kljukci, ki jih plačujemo, da bi te zakone sprejemali, vred.

Moram pa, čeprav bi lahko premleval še dolgo in v nedogled, predvsem povedati nekaj iz svojega osebnega stališča. Ne morem namreč sprejeti kar tako ugotovitve, da je vseeno ali imaš delo ali ga nimaš. Pa ne glede na številke. Odkar sem prvič šel na šiht, tega pa že ni tako malo let, sem sam pri sebi prepričan, da je redna zaposlitev in delo nasploh zelo pomembna reč. Pa ne trdim, da sem bil vedno zgleden delavec. Ne, imel sem razna obdobja. Kdaj je bilo treba biti garač, kdaj kakšno obdobje vmes niti ne. Kdaj se je pokazalo tudi materialno kakšen svetlejši čas, večinoma pa sem bil plačan bolj okoli minimuma.

Seveda gre veliko tega na račun lastne neambicioznosti, nepreračunljivosti in neborbenosti, včasih tudi nepodjetnosti. Nikakor, nikoli in nikdar pa me to ni pripeljalo do razmišljanja, da je klošar na klopci pred banko, kjer ves podrt žuli svojo nafehtano ceneno litrco in kadi drava cigarete v boljšem položaju od mene. Zdelo se mi je, da za svoje domnevno »udobje« plačuje hud, hud davek. Vedno sem veliko laže naredil en šiht, kot pa nekje na miru sedel, ne osem ampak že eno, dve uri. Seveda pa prejemniki podpore še zdaleč niso samo klošarji. Gre za zelo veliko skupino ljudi, ki jih je življenje na razne načine prineslo okoli. In seveda na nekaj kapitalnih lenuhov in nekaj spretnih preračunljivcev s črnimi terenci.

Zadnje čase, v drastičnem nasprotju s svojimi pričakovanji, v svojem okolju opažam hudo pomanjkanje delavcev. Predvsem takšnih s tehničnimi znanji in takšnimi, ki so pripravljeni sploh pomisliti na nekaj, kar se imenuje proizvodnja.

Tudi tega ne vem, ali jih od tistih zidov in ropota odganja samo misel na fizično delo, ali ni morda omembe vreden del razloga v tej negativni propagandi. V tej neznanski neskladnosti med dohodki. Pa minimalci pa prekarci pa SP ejevci … ! Ena sama neznanska, božja krivica. Pa ne mislite, da se postavljam na katerokoli stran. Ni govora. Mislim pa, da bi veliko raje predlagal mlademu človeku naj ne ponavlja naših napak. Naj ne bo neambiciozen in neaktiven. Naj zahteva tisto kar mu pripada. Naj sam kdaj postavi pogoje. In še bi se našlo kaj, kar je bilo za nas večinoma nedoumljivo in bogokletno.

Ampak za božjo voljo, ne iščite razlogov za svoje težave v usranih treh stotakih socialne podpore. LP
1. maj 2018 | Komentarji (22)
Za Marinka je šiht postal ena sama rutina. Vedno znova se mu je zdel nič drugega kot samo veliko, veliko predolg. NI jamral več, da mu je delo pretežko, da mu kdorkoli preveč soli pamet, da je njegova mašina primernejša za v muzej, kot za proizvodnjo. Ne, nič takega. Zdelo se mu je le, da stokrat pogleda na uro in da kazalci vedno znova pokažejo enak čas. Po navadi, ko je to komu omenil, je slišal tisto znano: » Se mi zdi, da bo prej tri, kot dve!« Ja, še ena od rutinskih, vedno znova enakih pripomb.

Pa to seveda ni niti zdaleč najhujše, da je Marinku imel občutek, da je delo in vse ostalo v kovačiji dolgočasno, nezanimivo. Najhujše ni bilo niti to, da se mu je velikokrat zdelo, da se nima več s kom pomeniti, da so se, ne da bi opazil točno kdaj, ljudje okoli njega zamenjali in da se je skupaj z njimi spremenila cela slika. Slika ki se mu je zdela marsikdaj neprijazna, nelepa, ampak vsekakor bolj njegova.

Niti to ni bilo tako strašno, da ni našel v delu kakšnih posebnih izzivov. Nobena stvar ga ni tako zelo zanimala, da bi se je lotil z nekim žarom, zanosom, poznanega izpred let. Takrat je kdaj pa kdaj celo ponoči premleval in tuhtal kako bo rešil kakšen problem. No, saj tudi zdaj ni bil brezbrižen, celo nasprotno, zelo skrbno je pazil, da vse naredi tako kot je treba, vendar pa hkrati s čim manj truda, celo čimbolj neopazno. Nobene težave ni imel s tem, če je kakšna pohvala šla mimo njega, pa čeprav je tisto delo po večini opravil prav on sam. Brigalo ga je.

Tisto, kar je bilo res nekoliko problematično je bilo to, da deca ni nič več od vsega vsaj malo jezilo. Celo sam sebe je videl, kot otopelega, indiferentnega opazovalca vrveža, ki je bil še najbolj vesel, če se je odvijal mimo njega in tako, da ni bil njegov niti najmanjši del. Še kako mirno je sprejel tudi najbolj butasto navodilo, pa čeprav je vedel, da od takšnega opravila ne bo haska. Ha, kje so časi, ko se je bil pripravljen prerekati s kakšnim mladim napihnjencem, ki je s svojo teorijo sekal popolnoma mimo. Tudi, ko je moral glancati svojo počrnelo mašino in jo spreminjati v Potemkinovo kuliso, ker so v kovačiji pričakovali nekakšne pomembneže, da si ogledajo mašinerijo in pripadajoče marljive ljudi, ni več godrnjal in se jezil. Tudi potem se je samo nasmehnil, ko so visoki obiski, kot v posmeh maksimalno pohiteli skozi zgradbo in so bili podobni tistemu afriškemu predsedniku, ki so mu okrasili celo mesto, potem pa ga v črnem avtu samo na hitro zapeljali po glavni ulici medtem, ko on sam ni niti malo obrnil glave levo ali desno.

Malo je razmišljal tu in tam, kaj se je zgodilo. Ali so se stvari uredile? Ali ni več krivic? Je zdaj to kar vidi, pošteno do vseh. Pa ni prišel do zaključkov. Stanje se mu je zdelo nekako nerazumljivo. Kot bi po nekem čudnem sosledju vse postalo del nekega sistema, nekega stanja, ko sicer lahko čutimo, da nekaj ni v redu, da je nekaj nepravilno, nepošteno do nas, ampak s tem problemom ostanemo tam sredi koraka, z napol odprtimi usti sami in brez besed. Vse naše težave z občutki in čustvi vred postanejo del nekih tržnih, logičnih pravil in kakor se to sliši kar tako nekaj, je to tudi edino kar nam lahko odgovorijo tisti, ki so tam zato, da se z našimi težavami, pa čeprav samo navidezno, ukvarjajo.

In ljudje? Pomaknili so se korak nazaj in ostali sami s sabo in sami zase. Nobene najmanjše potrebe ni več, da bi se kdo počutil del skupnosti. Tudi tisti, ki se za nekaj bori, to počne zaradi sebe in s pomočjo dvomljive institucije lovi za rep svoje zamujene ambicije. Včasih plane pokonci in zahteva boljše odnose, potem pa čez pol ure v hodniku potuhtaš, da ne zna reči dober dan. Ali pa rogovili zaradi premajhnih plač, nazadnje pa utihne, ker njemu kapne nekaj usranih evrakov v žep.

»Kaj je Marinko, kaj je s tabo, jebenti!!« je nekako nevsakdanje razigrano ogovoril starega šef Flavio. Tudi on je v vseh teh letih nekoliko obrusil robove, postal bolj znosen. Ali pa vsaj manj hiperaktivno tečen. Vendar pa, kakšne posebne bistrosti si kljub dolgemu stažu ni uspel nabrati. »Če bi živel tavžent let« je hudomušno pomislil Marinko.

»Kaj je s tabo, nič več ni tvojih pametnih pripomb, nobene jeze in nikoli več tiste pike na i, saj veš, z macolo po plehu pa to!?«

»Veš Flavio, saj ne vem kako bi ti povedal. Dejstvo je, da nekaterih stvari ne razumem. Tako dolgo jih že ne razumem, da sem se utrudil razmišljati o njih. Kaj bi robantil okoli traparij, ki jih ne dojamem!? Po drugi strani pa obstajajo resnice, ki je z njimi ravno obratno.«

Flavio je dvignil obrvi in za ignoranta, kot je bil, nenavadno pozorno prisluhnil.

»Poglej na primer šefe. Saj sam veš, da sem jih kar nekaj imel v življenju. Starega Franceljna, pa Pavleta pa še nekaj jih je bilo, prej kot so nas osrečili s tvojim prihodom.«

Ni bilo jasno ali je Flavio namerno preslišal Marinkov cinizem ali pa ga, kot je bolj verjetno, pač spet ni razumel.

»Ja, tako različni ljudje so me v življenju komandirali, da ni čudno, da zdaj ne morem ne vem kako zelo jamrati, kako je hudo, kako so odnosi na psu in take reči. Ja, vseh sort je bilo. Sem pa nekaj pomembnega potuhtal. Nekaj kar je bila glede vseh teh ljudi s tabo vred moja precejšnja zmota. Vedno sem mislil in ostali kolegi tudi, da so ti šefi takšni, eni zajebani, drugi žleht, kakšen je celo krut. Ta je reševal stvari tako, da je bil vzvišen, nedostopen, drugi tako, da je bil surov, tretji spet je bil malo šaljiv in tistih svojih šal včasih ni ločil od žalitev. Ja, smo mislili, da so takšnih in drugačnih karakterjev. Zdaj pa vem, da nič od tega ni res.«

Flavio je z dvignjenimi obrvmi in malo odprtimi usti kar nekako priganjal Marinka, naj že pove kar ima za povedati. Začutil je, da mu stari kovač nekaj jemlje, da ga s svojimi besedami degradira in smeši!

»Ja, nič od tega ni in ni bilo res.« je očitno zaključil svoje modrovanje mojster Marinko in se že napol obrnil proti sajasti mašini, da nadaljuje svoja dolgočasna opravil in hkrati, izjemoma, prav on arogantno obrne sitnežu hrbet.

»Gre za čisto nekaj drugega. Gre samo za to, da ZNAŠ ali pa NE ZNAŠ!!«
5. februar 2018 | Komentarji (23)
Zadnje dni leta je bilo tistikrat kar presenetljivo, kako bi rekli, ta pravih. Snega je bilo po ulici komaj še videti, Zato pa je bilo že malo više dodobra pobeljeno, nizke temperature pa so poskrbele, da so bile poti suhe, da se je mimoidočim, ko so zaviti v svoje šale, kadilo iz ust in so le na hitro, zamolklo pozdravljali in hiteli naprej. Nekateri so odhajali v cerkev in marsikdo s polnimi cekarji proti domu. S hiš je viselo nekaj okrasja in tu in tam so utripale lučke. Nič pretiranega in ravno prav praznično.

Ko je Štefan planil skozi vrata oštarije in so le ta s treskom zaloputnila in se škripajoče vrnila nazaj na svoje mesto, je za trenutek vrvež v prostoru ponehal. Vsi so utihnili za nekaj sekund ter strahoma in ga spoštljivo s svojimi nemimi pozdravi sprejeli. Nekateri so le komaj zaznavno stresali z glavami in prikimavali, drugi so globoko kimali, kot bi v prostor prišel svetovni prvak v bog ve kateri športni disciplini. Pri glavnem omizju, rezerviranem za njegove vrste ljudi, se pravi za pomembne vaščane, za prave gospodarje, pa so nemudoma naredili prostor. Razmaknili so se možje, in potegnili prav na sredino omizja stol za prišleka.

Tudi kelnarica za šankom je pohitela in brez vprašanj prinesla na mizo običajno pijačo. Štefan punce ni niti pogledal, le nekako nemarno je namignil proti šanku. Očitno je bilo, da natakarica to njegovo gesto brez težav razume. Skočila je namreč še enkrat za pult in prinesla še štampelj šnopca. Domači sadjevec je zadišal po prostoru in dal vedeti, da gre predvsem za arcnije in za preventivo pred prehladi in gripami, ne pa za nekaj s čimer bi se človek opijal Pameten dec že ve, da je treba zaužiti nekaj takega, prej kot nadaljuje s kakšno drugo moško pijačo.

Od deca je v toplem prostoru kaj hitro zavel težak vonj po hudem dnevu, ki ga je imel za seboj. Postani znoj in težka sapa, oboje je dajalo vedeti, da je možakar zdelan, utrujen, celo nekako jezen in potrt. Tudi beseda mu ni takoj stekla. Še vedno je bolj ali manj le s kretnjami pokazal na druge člane omizja, kar je seveda pomenilo, da jim je treba obnoviti vsebino kozarcev. Le počasi se je Štefan nekako ogrel, se razkomotil, si zrahljal ovratnik in šele takrat pošteno zadihal.

»Jebemti boga, ali bo že konec tega usranega leta!?« je v nič kaj božičnem jeziku zarobantil. Pa ga ni nihče vprašal, kot bi morda pričakovali, kaj ga jezi, kaj se mu je hudega zgodilo. Še kako dobro so vsi ostali vedeli kako je z njim, kaj ga teži in kako hudo se je, tako kot že tolikokrat v tem letu, dec boril, da bi svoje težave rešil.

»Jebemti mater ali ne bo še konec?« je še enkrat ponovil svoje besede. Zvenele so bolj otožno, tožeče, očitajoče, kot pa resnično jezno. Vendar tokrat je pa le nadaljeval:

»A ni bilo dovolj spomladi? Ali nisem takrat zaradi tistega sakramenskega neurja moral celo streho zamenjati. Ali je bilo treba še tega zdaj? » je bolj ali manj sam zase momljal. Drugim seveda ni bilo treba praviti za kaj gre. Pa tudi zraven so bili. Posebno sosed mu je pomagal ob nesreči pa tudi vsi drugi. Ob tem, seveda, da so imeli vsi tudi svoje stvari za reševati v preteklih dneh.

Lojze ni imel dela s svojim gruntom. Ni ga bilo več. »Pa, pa« je kdaj v rekel, ko je kdo omenil njegovo nesrečo. Hotel je biti duhovit, v resnici je bil pa le omamljen od vsakodnevnega žganja in globoko v sebi potrt in uničen človek. Njegovo kmetovanje je že tako ali tako izgledalo kot nekakšen boj. Kot vsakodnevno pehanje samo za to, da je štukal skupaj konce in začetke vsakega novega meseca, vsake nove sezone .. potem pa še vse tiste nezgode. Še tisti edini usran traktor, zetor skoraj enako star kot on sam, rjast obračalnik in vse ročno orodje je šlo v maloro skupaj s kozolcem polnim sena.

»Nikoli, deset rodov nazaj, ni treskala strela v našo domačijo!!« se je kdaj pridušal, ko mu je pamet prepojena s poceni sadjevcem burila domišljjo in risala slike nekakšnih zarot in višjih sil. No, takrat pa je treščilo in zgorelo je vse skupaj. Ostala mu je samo muzejska kosilnica in pet lačnih krav. Takrat se mu je dokončno sesulo. Že tako samec, nič kaj mlad več in še manj energičen in ambiciozen, je izgubil še zadnjo trohico veselja. Prodal je živino in tisti svoj mali grunt ter kupil v vasi garsonjero. Razlika v ceni je v dveh treh letih brez težav stekla po žejnem grlu.

Ja, edino Lojze bi bil Štefanu lahko cel dan na razpolago. Ja, saj je tudi bil. A kaj bi bil lahko na boljšem z njim. Zjutraj je še nekaj motovilil okoli bajte, ki so jo domači, skupaj z gasilci in sosedi popravljali, pozneje pa je izginil in nihče ga ni pogrešil. Ob Štefanovem divjanju, neverjetno kako je že tokom dneva navlekel na kup material, od lesa, do kritine in kako je ta človek garal, skoraj norel, da je porihtal in usposobil svoj dom in da ni nastala še večja škoda. Že ponoči so fantje za silo napeli ponjave, potem pa kmalu po svitu začeli. Le kdo bi v takem potreboval starega pijančka, ki še po ravnem ni prav zanesljiv kaj šele, da bi ga pošiljal na lojtre ali na vrh strehe.

Ja tokrat jo je Štef najslabše odnesel. Pa ni bilo vedno tako. To leto je bilo hudičevo, kot so možje pogosto trdili. Na pomlad so se veselili lepega vremena, ko je vse vzbrstelo, ko je kazalo na res dober začetek sezone. Potem pa se je v dveh dneh vse skupaj obrnilo na glavo. Ko so ljudje že pozabili na zimske temperature, ko so že malo pojenjali kuriti v pečeh in ko je bilo že marsikoga okoli bajte videti v majici, prvi so že zakurili v svojih roštiljih in spekli prve čevape, takrat se je z godilo. Ena noč in en dan ledenega mrazu. Pozeba, da je niso pomnili tod okoli. Hodili so naslednji dan kot politi okoli svojih njiv in sadovnjakov ni gledali tiste uvele poganjke, sadike ki so povešale svoje mlade liste, kot bi bile ravnokar pobite in pohojene v bitki.

Pravo, tisto na pol otroško, prvinsko žalost je bilo ob takšnih dogodkih videti v očeh teh ljudi. In, zanimivo, bolj ko so po moško, odločno hoteli pokazati, da se bodo, kot z vsemi težavami prej, spopadli tudi s tem, bolj so izgledali nebogljeni. Sol na te rane so še prilivale govorice pametnjakovičev, ki so jim očitali kako bo država spet talala odškodnine in kako se bo spet bolj izplačalo, da ti narava vse uniči, kot pa da ti polje dobro obrodi.

»Ja, pogledat bodo že prišli. Obljubit tudi. In pri poročilih zvečer bo zgledalo, kot da se nimam o česa bati!« so žalostno kimajoče momljali kmetovalci z uničenimi pridelki. Brez besed in samo s svojimi ciničnimi prizvoki so dali vedeti, da nimajo niti najmanjšega upanja, da bi bilo od vsega tudi karkoli oprijemljivega in koristnega!

Štefan je, ves zaripel in utrujen, vsake toliko mu je glava kinknila, ko je nastalo malo premora med pogovorom, med jamranjem, kaj vse se je zgodilo v tem sakramenskem letu, že tretjič ali četrtič naročil deklici rundo. Komaj je kdo drug utegnil vmes naročiti kakšno pijačo. Tokrat pa se je le dvignil Mirko, tih nekoliko zamorjen možakar, ki je vedno sedel na koncu omizja in se nikoli ni glasno vtikal v debat. Še kako dobro je poznal vse težave, ki so morile, enaga tako, drugega drugače, vsakega od članov omizja.

»Ne, ne, zdaj pa meni računaj eno rundo! In še ostalim prinesi!« je pokazal po oštariji, kjer je za dvema mizama skoraj neopazno sedelo še nekaj vaščanov. Mirko je zaradi svoje umirjene pojave mogoče dajal vtis, da ne spada med vse te osmoljence, ki jim je narava v preteklih letih in še posebno v zadnjem času tako zelo obrnila hrbet, ampak temu še zdaleč ni bilo tako. Sicer je svojo kmetijo uspel nekako ohraniti, ampak bila pa je to čisto posebna zgodba. Še par let nazaj je imel »Pod goro«, kot se je pri njih že od nekdaj reklo, pravi mali raj pod soncem. Lepo majhno kmetijo, komaj nekaj govedi in ostalih živali, ki pritičejo našim majhnim domačijam. Predvsem pa je njegovo preživetje, večina njegovega dela in življenja pomenil njegov prekrasni gozd. Stoletne bukve na skoraj trideset hektarih. Trideset in več metrske smreke proti pobočju hriba, javorji in jeseni. Vse skupaj je bilo njegov ponos. Lep, urejen, kvaliteten gozd, ki so zanj domačini rekli, da je eden zadnjih pravih tu okoli še. Kar tema se naredi, ko prideš v Miranovo hosto, so dejali. In res, posebno poleti se je bilo prav posebno lepo sprehoditi po poti pod goro. Hladno, senčno in nekako pomirjujoče je delovalo vse skupaj. Predvsem pa je bil tisti hrib Mirkov ponos in nenazadnje tudi kruh.

Potem pa se je zgodilo. Po tistem žledolomu, po nekajdnevnem norenju, ko so domačini, gasilci in kmetje nekako postavili vsaj osnovne stvari na svoje mesto, Mirka ni bilo lepo srečati. Z njim se ni dalo veliko govoriti. Zlomljen in potrt, prizadet in prestrašen je deloval. Stalno je človek imel občutek, da bo zdaj zdaj dedec s svojim obupanim glasom in rdečimi, utrujenimi očmi, planil v jok. Ljudje niti niso hodili gledati tiste njegove revščine. Že iz vasi se je dalo videti, da od njegovega ponosa, od veličastnega zelenega bogastva pod pobočjem hriba, kvečjemu še tu in tam štrli v zrak nekaj špic in raztreščenih trsk. Le proti vrhu je vsemu skupaj uspelo kljubovati nekaj smrek. Slednje so padle zadnjo pomlad. Ranjene od takratnega ledu in napadene od lubadarja, so šle s kamioni proti Italiji za majhen denar. Mirko se je sicer nekako znašel, malo bolj napolnil hlev, del svojega delovnega staža pa je itak preživel tudi v fabriki in dobil od države nekaj penzije, a od vsega kar se mu je zgodilo ni nikoli prišel čisto k sebi! Pa tudi temu, da se je sploh boril in s svojo družino vztrajal na zemlji, so se ljudje čudili.

Ja, različno so ljudje prenašali te nezgode, ki so se poleg vsega začele pojavljati vse pogosteje. Nekdo je obupal, drugi propadel, tretji se je vedno znova postavljal na noge. Janko, ki mu je, tako kot vsakih nekaj let poleti voda dobesedno odnesla vse z njiv, ki jih je pred reko branil z vedno višjimi pa še vseeno spet in spet premajhnimi nasipi, je dajal vtis, da se je tega navadil in da mu ne pride do živega. Kot star hlapec se je vedel, ki ga ne prizadene več, če ga gospodar vsake toliko kresne okoli ušes. Ampak ne glede na to kako so zgledali ti ljudje na zunaj, seveda ne moremo vedeti, kaj se jim je dogajalo znotraj, kakšni viharji so jim v odgovor ujmam v naravi, divjali v dušah.

Tudi Štefan je bil nekje v sebi veliko bolj ranjen, kot je bil to pripravljen pokazati. Svojo žalost, včasih celo solze je skrival za fasado primitivnega, grobega obnašanja, vzvišenega robantenja in zmrdovanja nad ljudmi, ki nimajo niti slučajno takšnih težav kot on.

»Vse jim prinesejo k riti, vse imajo pred nosom …« je komentiral dogajanje na televiziji. Pri poročilih so novinarji spraševali mimoidoče, predvsem stare gospe, kako so zadovoljne s čiščenjem pločnikov v glavnem mestu. »Klasika! Vedno isto! Bi jih napodil naj hodijo po teh naših bregovih. Pfej!« Je zrogovilil in se takoj spet posvetil svojemu omizju, ki je bilo bolj po njegovi meri.

Takrat pa je v tem ravno prav razrvanem trenutku in v fazi, ko je tudi alkohol že dodobra prispeval svoje k atmosferi vstopil še en gost. Ko so se odprla glavna vrata oštarije, se je izkazalo, da zunaj ni več tako prijazno, kot je bilo še uro poprej. Začelo je snežiti, tako, na gosto in z močnim vetrom. Možiček, ki se je prikazal, je tudi prišel v lokal ravno zaradi neprijaznih razmer zunaj.

Viki, vaški klošer je bil slejkoprej neškodljiva pojava. V resnici ga največkrat niti opaziti ni bilo. Redko se je zgodilo, da je nažical za kakšen kozarec, kvečjemu je včasih malo potuhnjeno pritaknil svoj lonček, ko so dedci v žaru večera naročali cele runde. Sicer pa je bolj malo zahajal v gostilno. Večinoma je alkohol kupoval v trgovini in iz flaše srkal v na pol podrtem skednju kjer je običajno zavit v stare zasvinjane odeje med hlapi poceni pijače tudi prespal.

In ravno takrat se je namenil skriti pred metežem, ki se je razhudil zunaj, mogoče dobiti kakšen kozarček in se malo pogreti prej, kot bi odkolovratil do tiste podrtije. V prostor ni planil tako pompozno in glasno, kot pred dobro uro štefan. Kje pa! Sključeno in potiho je smuknil v prostor in se hotel pretihotapiti mimo mize, kjer so sedeli fizično in že tudi alkoholno nekoliko utrujeni kmetje. Namestil bi se v kotu, blizu peči in dal drugim svoj običajni mir. Ko je šel mimo možakarjev, jih je namesto pozdrava le nekoliko ošinil s svojimi drobnimi očmi, ki so pijano zaspane migetale med zanemarjeno brado in klobukom potlačenim na obraz.

Kaj je Štef videl v pogledu pijančka, in v njegovem dobrodušnem nasmehu, to je vedel verjetno samo on. Vsekakor je v žaru debate, na vrhuncu jadikovanja zaradi vseh hudih reči, čisto po svoje razumel mimiko in pojavo neškodljivega potepuha. Planil je na drobnega deca, ga zgrabil za ovratnik in nakar sta zahvaljujoč maliganom oba skupaj telebnila na sredo oštarije.

»Ti se boš meni smejal! Baraba ničvredna! Ti?« je vrelo iz Štefa!

»A si sploh kdaj v življenju kaj koristnega počel? Ali v življenju kaj delaš!«

Ostali možje so bili že pripravljeni, da planejo med pretepača in ju ločijo, na kar sta se slednja sama pomirila. Štefan je na svoje jezno vprašanje očitno dobil odgovor. Pa ne tako kot bi pričakoval. Možiček se ni ustrašil in ni zagnal nikakršnega kravala. Čisto mirno je pogledal grobijana naravnost v oči in polglasno nekaj rekel. Štefan je v sekundi izpustil klošarjev krageljc, se postavil pokonci in na noge pomagal tudi njemu. Tiste razcapane cunje mu je poravnal in izgledalo je, kot da se mu je brez besed, nemo opravičil. Poklapano se je sesedel nazaj za svojo mizo in naročil rundo. Pri tem je nedvoumno pokazal tudi na tistega v kotu in natakarica mu je postregla s šnopcem.

Vzdušje v prostoru se je umirilo in počasi se je zaslišal normalen vrvež gostilniške debate. Pa vendar je nekaj viselo nad dogodkom.

»Le kaj ti je takega rekel stari !?« Se je nazadnje le opogumil Mirko!

»O porkaduš!« je hripavo in še vedno presenečeno odgovoril Štefan!

»O mater mu … rekel je, da, da … da vreme rihta!«
31. december 2017 | Komentarji (19)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 198553
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875771
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87082 // Komentarjev: 1244665
Avtorji fotografij: 26293 // Slik: 222996 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "