......Kriči glas v meni, neprestano. Pogledaš okoli sebe in vse kar vidiš je obsedenost, samopravičnost, sovraštvo.... Ljudje so strupeni, zrak ki ga dihamo je strupen, vse je zastrupljeno. Sovraštvo se preganja s sovraštvom. Človeštvo se deli na skupinice in vsaka od teh skupinic tekmuje, katera je boljša. A v resnici ni nobena.
Le kdo želi živeti v takšnem svetu? V svetu, kjer ni več zdrave pameti, kjer se nikomur ne da nič dopovedati.
Vsak vleče svoj konec vrvi. Ni važno, kam spadaš ali za kaj ali proti čemu se bojuješ, vse je isto s*anje. Ali si za A in proti B ali pa si proti A in za B, obnašanje je na obeh straneh isto. Ni razlike.
A tekmovanje se nadaljuje. In rojeva novo sovraštvo. Začaran krog.

Človeštvo ni pripravljeno sprejeti sredine, nevtralne rešitve, zato se tudi nikoli ne bo nič spremenilo.
Nekateri si še vedno ustvarjajo iluzije, kako "rešujejo" in "izboljšujejo" svet, v resnici pa povzročajo samo nove težave. In to samo zato, ker se težave "rešujejo" samo na površju, nihče pa ne pogleda globlje. A prej ali slej bo tudi to potrebno.

Zaenkrat pa smo ujeti v tej norosti, ki ji ni videti konca. Morda čez nekaj stoletij....



Lila

13. avgust 2017 | RTV Kategorija: Osebno | Zaznamki: svet, človeštvo | Komentarji (8)
Bilo je v času mojega dopusta, ko sem nekega večera imela čudno doživetje. Pravzaprav sta bila dva doživetja.
Pozno zvečer sedim na postelji in strmim v ekran prenosnika. Ko s kotičkom očesa opazim nekaj belega, kot da bi se pomikalo od strani, čez mojo posteljo, k mojim nogam. Počasi in previdno pokukam izza ekrana, vendar tam ni ničesar.
Kasneje istega večera, se vrača iz kopalnice, hodim po hodniku, pridem do stopnic, ki vodijo na podstrešje v moje prostore. In spet nekaj opazim, tokrat črno premikanje pod stopnicami. Ustavim se, saj se mi je za hip ustavilo srce. Spet pogledam, a tam ni ničesar.

Torej, ali imam sedaj že halucinacije ali pa je v naši hiši začelo strašiti. No, čudež je, da se še ni zgodilo, za oboje so tukaj idealni pogoji.
Nekaj časa nazaj sem že pisala o trenutku, preden sem zvečer zaspala, da se mi je zdelo, kot da nisem sama v prostoru, da je tam še nekaj.
Morda pa obstaja neka povezava z mojimi trenutnimi zdravstvenimi težavami.....Vprašanje je le, ali prihaja od mene ali pa gre za zunanje vplive.

Le kdo bi vedel.

lp

Lila

12. avgust 2017 | Kategorije: Osebno | Komentarji (11)
Že kar nekaj let je minilo, odkar sem se nazadnje spopadala s skrivnostno alergijo. Takrat sem bila stara 13 let, kljub vsem testom in opazovanjem v bolnici pa nihče ni vedel povedati, kaj se dogaja z menoj. Dobila sem tablete, se enkrat na leto zglasila na pregled, težava pa je nazadnje izginila sama od sebe.
Od tega je minilo precej let- do sedaj.

Spet smo tu.....

Nič hudega sluteče se vrnem iz službe, se oprham, opravim svoje običajne rituale. Sem v svoji spalnici, sedem za računalnik. Ko sem nenadoma zaznala srbeče pike po nogah. Pomislila sem, da me je morda opikala kakšna mušica, čeprav sem, ob kratkem samo pregledu vedela, da to niso piki. Majhne bulice, ki še bolj zrastejo, če jih praskaš. Tudi do nekaj centimetrov premera. Na začetku jih je bilo samo nekaj a čez čas sem jih imela povsod.
To me je še dodatno vznemirilo, skoraj sem dobila majhen panični napad, saj, ko ne veš kaj se dogaja s teboj ali zakaj, to je verjetno ena najbolj zastrašujočih stvari. Pravzaprav nisem upala iti spat.
Minilo je nekaj ur in videti je bilo, da se je stanje izboljšalo. Bulice so izginjale in nazadnje sem le še legla k počitku, čeprav je bilo noči že skoraj konec.

Kaj hudiča... ?

Naslednji dan se prebudim, se odgrnem, pogledam navzdol po sebi. In skoraj me infarkt. Dobesedno prekrita sem bila z izpuščaji. Nekaj tudi po rokah, otekalo in pordelo mi je oko. Pokličem zdravnico, sestra na telefonu mi pravi naj takoj pridem.
Pridem tja, počakam da pridem na vrsto, po kratkem pregledu in pogovoru dobim injekcijo. Pošljejo me po zdravila.
Iz starih izkušenj že vem kako in kaj. Učinek injekcije proti alergiji te tako prijetno uspava in ta dan je zame vsekakor končan. In tudi tokrat se ne bo ugotovilo, na kaj sem tako reagirala. Lahko da gre za splet nekih okoliščin, za kaj psihološkega ali za kaj bolj zahrbtnega, le kdo bi vedel. Hrano jem vedno isto, nisem človek, ki bi spreminjal navade ali ki bi rad preizkušal nove stvari. Pijem večinoma samo vodo.

Kakorkoli že. Spet sem na bolniški in ko rečem "spet", s tem mislim, da tega leta še sploh konec ni, prav tako pa tudi ni konec mojih zdravstvenih težav. Prejšnji mesec sem že drugič letos zbolela za virozo, kar je moj osebni rekord, prejšnji konec tedna me je skoraj pokončalo razdraženo črevesje, sedaj pa to.
Saj je očitno, da sem dopolnila 30 let, od sedaj naprej bo šlo samo še navzdol. In nazadnje bom doživela klavrno smrt, brez časti ali herojstva. Tako je to v naši rodbini.

In kakšen je bil tvoj dan? :-)

Lila
11. avgust 2017 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: zdravje, 2017, alergija | Komentarji (12)
Da z našo sorto nekaj ni čisto v redu, to je že dolgo znano. To bo pokazal tudi naslednji primer:

Nekaj časa nazaj je mlada oseba (25 let) imela hudo nesrečo. (Gre za javno osebnost, vendar se ne bom poglobila v detajle). Diagnoza se je glasila poškodba glave in obraza, po poročanju očividcev pa je bila sreča, da se je izognil smrti. Sledila je operacija in večmesečno okrevanje, ne samo fizično ampak tudi psihično. Verjetno ni potrebno poudariti, da so bili to težki časi tudi za starše in prijatelje, ki so v tistih mesecih skrbeli zanj.
Na srečo je mladenič dobro okreval in se počasi vrnil nazaj v življenje.

V današnjem času je ljudem omogočeno izraziti svoje misli preko javnih omrežij in vsakdo, ki je že kdaj stopil v stik s temi zadevami, ve, da se tam pokažejo pravi obrazi "ljudi".
In glede na vse to, morda niti ni presenetljivo, da se nekaterim očitno zdi smešno se norčevati iz nesreče našega mladeniča (ali na splošno iz nesreč drugih ljudi).
Nisem čisto prepričana, ali gre za nevednost, nezrelost ali pa za pomanjkanje empatije (ali kombinacija vsega tega).

Na tem svetu je ogromno bolezni, ki se jih poskuša ozdraviti vsak dan. A kdaj se bo naš planet ozdravil bolezni, imenovani homo sapiens?

Zadnjo besedo prepuščam dr. Freudu













Lila
7. avgust 2017 | Kategorije: Osebno | Komentarji (9)
Prejšnjo noč sem bila priča nenavadnemu prizoru. Bila sem v kopalnici in si umivala zobe, ko je po ploščicah nad pipo navzdol prilezla mravlja. V ustih je nosila drugo mravljico- očitno je bila mrtva. Nato se je na pol poti ustavila- in jo spustila/odvrgla. Kratek trenutek je stala tam, nato pa se je obrnila in odšla nazaj od koder je prišla.

Oh ta narava....



Lila
4. avgust 2017 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: narava, resnično | Komentarji (10)
Včasih določena glasba ogreje celo moje hladno srce. :-)

lp



Lila


30. julij 2017 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: Sinatra, :-) | Komentarji (10)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163653
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863840
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84617 // Komentarjev: 1210844
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216443 // Videov: 19264 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "