Gozdni duhovi
Sobota je bila sončna in po kosilu sem se spet odpravila k mojemu potoku. S seboj sem vzela knjigo in za trenutek sem posedela ob vodi, na svoji skali. Sonce je odsevalo na vodni gladini in me slepilo, bilo je dokaj toplo in uspelo mi je celo prebrati nekaj vrstic.

Danes je nedelja in vse je malce drugače. Sicer so se sedaj oblaki pomaknili naprej in na plano je pokukalo nekaj sončnih žarkov, vendar večino dneva je bilo oblačno in hladno. Toplo sem se oblekla in se spet odpravila k potoku. Vendar tokrat sem imela drugačen načrt. Nadaljevala sem pot, prečkala sem vodo in že sem se znašla na stari poti, ki vodi na sosednji hrib, kjer imamo še en travnik. Pot je ozka in strma, na desni strani se v globino spušča gozdnati hrib, spodaj pa je potok, na levi pa se dviga skalovje, na katerem stoji tisto, kar je še ostalo od gozdov. Po tej poti se je nekoč vozil traktor, ki je za seboj vlekel voz. Spomnim se, kako sva s sestro sedeli na razmajanem lesenem vozu in kako me je bilo vedno strah, saj sem bila prepričana, da bomo zgrmeli v prepad.
Te poti že veliko let več ne uporabljamo in sedaj je od nje ostala le še stezica.
Povzpela sem se torej po tej stezici. Ko prideš do najbolj strmega dela, pogledaš navzgor, tja, kjer se pot konča. S tega zornega kota vidiš samo nebo in vrhove dreves s hriba, ki se na drugi strani spušča navzdol. In nato prideš na vrh. Pot zavije v levo in vodi naravnost do travnika. Levo se naprej navzgor dviguje gozdnati hrib, med grmovji in drevesi vodi zavita potka- tam smo kot otroci vedno lezli in se povzpeli do točno določenih dreves. Teh dreves sedaj ni več. Hrib je gol, vse je posekano. Desno se navzdol spušča drugi del travnika, spodaj pa je nekaj hišk. Zelo mirno je tam.

Grem naprej po poti in pred menoj se prikaže kotanja. Mislim, da bi temu lahko tako rekla. Travnik ni raven ampak poln kraterjev in stiska se med strminami, poraslimi z drevjem. Je zelo odmaknjen, zakoten in samoten kraj. Smrtno tih. In nekako skrivnosten. Že od nekdaj me na nek način vznemirja, tam vedno dobim čuden občutek. Vendar ni skrivnosten tisti košček zemlje, ampak mračni gozdovi, ki ga obdajajo. Da prideš do njih, moraš prečkati travnik. Sedaj je tam samo še pokopališče gozdov. Vidi se vse tisto, kar so prej skrivala visoka drevesa- potke, pobočja z grobo kamnato površino, prekrito z mahom. Vendar zaradi tega tisti kraj ni nič manj skrivnosten.
Zdi se, kot da bi se tam zadrževalo nekaj starega, kot da bi bilo tam nekaj skrito ali pa bi tam nekaj moralo biti in tega ni več. Ne znam opisati občutka. Nekoč sem hodila tja, ker sem bila prepričana, da tam straši. Že zaradi tega, ker je tam blizu nekoč stala stara razpadajoča hiša, v kateri se je zgodil samomor. Sedaj tam stoji nova hiša, do tja pa lahko prideš po poti, ki vodi skozi ta gozd- ki ga sedaj ni več.
Vendar nisem šla naprej. Postala sem na tistem našem koščku zemlje, o katerem sem pred kratkim celo sanjala. Sanje so pustile močan vtis name in takoj sem se jih spomnila.
Na robu travnika stoji velika grmada smrekovih vej. Še eno pokopališče.

Morda so tam okrog res kakšni človeški duhovi, vsekakor pa so sedaj tam tudi gozdni. Ni kraj, na katerem bi hotel preživeti popoldne, niti če bi bil tam s še kom. Tudi če si ga lastimo ljudje, vseeno ni naš. In ker mi je nek glas rekel naj grem stran, sem se vrnila nazaj po poti, po kateri sem prišla, in se vrnila k potoku. Sedla sem na svojo skalo in odprla knjigo. Ni trajalo dolgo, ko se je izza temnih oblakov prikazalo sonce. Ni ostalo dolgo, vendar se je kasneje spet vrnilo, sedaj se je nebo razkadilo, vendar sonce že zahaja, tako da od njega nimam ničesar več.

Čakam torej na noč. In na začetek novega tedna.


Lila



Oddano: 26.03.2017 ob 17:29:56
RTV Kategorija: Osebno
Zaznamki:
trenutki, spomini
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Še dobro, da je bilo sonce. Mene bi bilo strah

:-)
Eli
pred 29 tedni
2.
Eli, ko sem bila tam, ga ni bilo, šele ko sem se vrnila :p
Lila
pred 29 tedni
3.
Pravljično...

Me pa med drugim spomni na eno pesem nekega znanenga slovenskega pesnika, žal sem pozabil katerega:

Na hribu je raslo drevo.
Posekali so ga.
Pička jim materna!


CC
pred 29 tedni
4.
CC, hah, kakšen razplet, hahaha xD
Lila
pred 29 tedni
5.
Po naravi se s knjigo ne hodi; to je isto, kot bi si zavezal oči in zamašil ušesa.
Drugače pa, primeren kraj za odlično kriminalko, le prave igralce bi mogli poiskati.
Kouvran
pred 29 tedni
6.
Hudo :)
ŠarliBebo
pred 29 tedni
7.
@5 Misliš na tizga, ki si ga obesil na drvo, da boš skuhal bio milo iz njega?
ŠarliBebo
pred 29 tedni
8.
IVAN VOLARIČ-FEO:

SAMORASTNIK
na hribu je rasel
osamljen hrast
pa so ga posekali
(pička jim materna)

je avtor tudi tiste kultne:

HIP VZHAJAJOČEGA SONCA
najlepša jutra so zjutraj

pa še nekaj njegovih Kratkic za povrh

PTIČI
ptiči zgoraj letajo
spodaj imajo jezera
pri straneh pa krila

JESEN NA VASI
ko se selijo jate ptic
je ljudem tesno pri srcu

SAM
polnočna mesečina
se utaplja na hišnih pročeljih
in v tvojih očeh

PO JUTRU
gnezdo škrjancev
veter na koncu veje
kakor zibelka
Ajaa
pred 29 tedni
9.
Ajaa!! Hvala. Zdaj vem, končno...
CC
pred 29 tedni
10.
@7, tistega še nisem obesil, niti milo ne bo, samo za gnoj.
Kouvran
pred 29 tedni
11.
Kouvran, narava je mirna in idealen kraj za branje :-) Kaj pa boš drugega počel?

ŠarliBebo, ;-)

Hvala vsem za obisk :-)
Lila
pred 29 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163633
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84592 // Komentarjev: 1210592
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216411 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "