Izguba nedolžnosti
Sobota je bila sončna in dokaj topla, saj ni več pihalo. Popoldne sem se zato odločila, da bom spet obiskala potok za našo hišo. Po zelo dolgem času. Že na poti tja so me obhajali številni spomini iz neke daljne preteklosti in ko sem prispela do kamnitega potoka, sem se najprej za trenutek ustavila in se ozrla okoli sebe. Tisti kraj se je precej spremenil. Kot otroci smo bili velikokrat tam, imeli smo svoje "bazenčke" in potem smo se vedno shajali pri tistem bazenčku. Posedli smo se na bližnje skale, v vodi lovili pupke in počeli druge neumnosti. Včasih sem šla tja tudi sama.

Sedaj se je vse spremenilo. Tam, kjer smo nekoč posedali, je sedaj vse zaraščeno, številna deževja pa so tudi naredila svoje (navsezadnje je ta potok hudournik).
Sedla sem na najbližjo skalo ob vodi in se zagledala v hitečo vodo. Sonce je toplo sijalo, tako da je bilo znosno, čeprav je malce pihljalo- kot vedno na tistem kraju. Malce višje od mene je bil tisti bazenček, še vedno nekako obstaja, ali pa ga je zame izrisal moj spomin, ne vem točno. Vdihavala sem zrak in vonj vode ki je bil svež in čist.

Spomini. Bili so intenzivni, spomini na tiste nedolžne čase, ko nisi vedel ničesar o svetu in življenju. Ko sem sedaj spet sedela tam, na tisti skali, sem bila nenadoma strašno daleč stran od tukaj in zdaj, od sveta, kakršnega poznam, od vsega kar vem, od vsega, kar me zaposluje zadnja leta. Kot da bi se ob tistem potoku ustavil čas in bi se še vedno nahajala nekje daleč v preteklosti.
Spregovorila sem nekaj besed s potokom. Četudi ga že dolgo nisem obiskala, pa sem ga v vseh teh letih vedno slišala. V poletnem času me ponoči zaniha v spanec, ob neurjih je rohneč in jezen. Le pozimi je tih. Dotaknila sem se vode, ki je bila ledena.
Le kje so ostali tisti časi. Kaj vse se je zgodilo od takrat, človek kar težko verjame.
Na neki točki v življenju si prisiljen (ali pa radoveden) pogledati tja ven v širni svet. In takrat izgubiš nedolžnost. Nič ni več tako, kot je bilo do tistega trenutka, vse se spremeni.
Manj kot veš, bolje je. Saj ko enkrat prestopiš tisto mejo, ko greš skozi tista ena vrata, potem ni več poti nazaj.

Potok sedaj sameva. Še vedno je tam, še vedno dela vse tisto, kar je počel pred dvajsetimi leti in več. A otroci, ki so ga obiskovali, so odšli. Za vedno.



Lila


Oddano: 12.03.2017 ob 13:45:36
RTV Kategorija: Osebno
Zaznamki:
sobota, svet, spomini
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Lepo povedano.
Kouvran
pred 32 tedni
2.
:-)
Oj, koliko je takih placov, ki jih ne pozabiš...
Ko bi le na take place prihajali novi otroci, nabirat svoje prve spomine...
Ampak ja, današnji otroci nabirajo spomine drugje in na drugačen način...
Lepa zgodbica!
Pozdrav!
Volcano
pred 32 tedni
3.
Kje so tiste stezice.......

:-)

Spomini pa so in bodo večni, kot diamanti
Eli
pred 32 tedni
4.
Kouvran, oh, hvala ;-)
Lila
pred 32 tedni
5.
Volcano, danes otroci zbirajo spomine na svoj prvi pametni telefon :p
Lila
pred 32 tedni
6.
Eli, tako je :-)
Lila
pred 32 tedni
7.
Oh, jaz naivnez!
Jaz pa sem res mislil, da si res izgubila svojo nedolznost pri potoku.
Sorry.
LP iz nedolzne puscave, Likudnik
Likudnik
pred 31 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163647
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863814
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84610 // Komentarjev: 1210785
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216430 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "