Shimla je mesto sedmih gričev, ki so v resnici strmi hribi, na več kot devetih kilometrih raztegnjena nekdanja poletna prestolnica Indije iz časov, ko je bila ta še del britanskega Radja, nemirna zaradi potresov, ki so v regiji sila pogosti, pa zaradi nepreglednih množic turistov in monsunskih plazov, čeprav so padavine redkejše in milejše, kot v drugih Hill stations, kot so jih imenovali nekdanji kolonizatorji.



V vsej JV Aziji se le Shimla lahko pohvali z naravnim drsališčem, a je to zaradi okoljskih sprememb vse bolj le turistična atrakcija. Kot je turistom namenjena tudi ozkotirna železnica iz Kalke, 97 km okljuk, več kot stotina tunelov, lepo obnovljene modro-bele postaje, zgradili so jo dali Britanci, menda je zapisana v Guinessovi knjigi rekordov kot tista z najbolj strmim vzponom, od leta 2005 je del UNESCO- ve kulturne dediščine, vagoni so ozki in kratki, drugače obratov ne bi zmogli, sedem ur mine prehitro, a najbolj zabavni so sopotniki, indijske družine na izletu, čista radost jih prežema, otroško navdušenje, hitro se ga nalezeva in si še jaz ne morem kaj, da ne bi tu in tam v tunelu tudi sama zatulila: »Huu-huuu!«



Kraljica hribov ponosno imenujej Shimlo, saj je njena povprečna višina okoli 2200m in v njej ni niti ene same daljše ulice, ki bi bila ravna, vse poti vodijo skoraj navpično navzgor (ali navzdol), neštete stopnice so strme, ponoči pogosto slabo osvetljene, celo nekaj dvigal premorejo in gondolo, ki vozi na najvišji hrib k templju opičjega boga. Ko iz Car road, gostemu prometu namenjene ceste, ki služi tudi kot obvoznica, pogledaš navzgor, proti Middle Bazaarju in čez, se zdi, da hiše rasejo ena iz druge, prerivajo se, naslanjajo na sosedo in nekam naprej. Nagnjene so, upognjene, kot nosači, ki na Srednjem bazarju prenašajo tovor, na pogled je videti težji od njihovih čvrstih teles, a to je edina možnost, avtomobili ne zmorejo vzponov, zagozdili bi se med stisnjene zgradbe, porušili stojnice in obnemoglo ostali premagani na ozkem ovinku.







The Mall je predel, ki je namenjen obiskovalcem, ena ob drugi se nizajo trgovine (z napisi razprodaja, čudežna beseda), pa restavracije z največkrat za indijske razmere predrago in prav nič posebno hrano, nekaj turističnih agencij, a ko hočeva menjati denar, naletiva na odkimavanje, pa morava poiskati edino banko, kjer so se pripravljeni ukvarjati z nama in je menjalni tečaj temu primeren, uslužbenec pa zlovoljen, dajmo, dajmo, meni se mudi, še malo in zapiramo!




Na veliki ploščadi, sredi nje visok steber z indijsko zastavo, stoji na desni krščanska cerkev Christ church, ki naj bi bila druga največja v Indiji, nekako ne verjamem, malce pretiravajo, še nekaj večjih (in lepših) se mi prikrade v spomin.

Scandal point na levi skriva zanimivo legendo, ki je do sedaj še niso uspeli ne potrditi, ne zanikati: leto 1892 se je pisalo, ko sta se zaljubila maharadža Bhupinder Singh in hči takratnega britanskega Podkralja in iz Scandal pointa skupaj pobegnila. Njen oče je bil seveda besen in je maharadži prepovedal vstop v Shimlo, pa je ta menda prav zaradi te prepovedi ustanovil svojo poletno prestolnico Chali.



Levo vodi ulica na The Ridge in Lakkar Bazaar, kjer trgovinice, pa stojnice ali zgolj odeje na tleh ponujajo menda za Shimlo najbolj značilne izdelke. Poleg šalov, ki ne vzbudijo posebnega zanimanja, predvsem lesene izdelke, trenutno so hit stojala za kulije in (pogosto psihadelično poslikane) tablice za vrata, oboje z napisi kot je: Rad imam svojo družino, Rad imam svoje starše, Dobrodošli v domu družine X… , pa na koncu le najdeva obesek za ključe z napisom Souvenir from Shimla, naj bo, tale gre z nama.



Nekaj lepo obnovljenih zgradb britanske kolonialne arhitekture najdeva med sprehodom, pa ščepec takih, ki mukoma čakajo na obnovo, na tablah ob njih piše, da se bo zgodila, če se le ne bodo prej sesedle same vase, druge so hoteli v državni lasti, za uslužbence, teh je več kot dovolj, ali vojsko, radovedni obiskovalci nimamo vstopa, najlepša pa je zagotovo Viceregal lodge, kjer danes domuje Institute of advanced studies s prelepim vrtom, kjer domujejo opice, ki z navdušenjem zobajo s trudom vzgojeno okrasno cvetje. Impozantni dvorec naju malce spominja na grozljivke, krasno bi se dalo tukaj posneti, vroče je, pa nama malce vleče na otročje, Najdražji z vso potrebno vznesenostjo nadobudnega fotografa s C-razredno opremo ovekoveča fotografije Ghandija, Nehruja in ekipe, na ogled v kavarnici, mene pa ljubke deklice prosijo za »pic« (torej se moram z njimi pofotkatii, kdo ve koliko FB-zidov že krasi moj profil), pa jih želiva fotografirati tudi midva, ko to zasliši učitelj, ki mladino vodi na izletu. Sikh je navdušen in zavpije: »Comm'n guys, group photo, » in nastane čisto prava gasilska slika, presrečna sem, ko si mahamo v slovo.




Jutro sva začela nadvse podjetno. Ker če si v Shimli, je treba zlesti tudi na njen najvišji vrh, Jaku hill, kjer kraljuje tudi Hanumanov tempelj. Tam nekje pri Scandal pointu se začne vzpon in naju simpatična tabla opozori, kaj naju čaka.




»Če ljudje uživajo v hoji, jim bo Shimla všeč.« Hotelir v "Shimla: India’s Queen of Hills"


No, da vidimo, sva polna energije in pol ure kasneje navdušena nad rezultatom, a za začetek se opremiva s palico, ker vsaj del poti do templja grizeš kolena med opicami, makaki, ti pa so, tako pravi ljudski glas, gre mu verjeti, še posebej navdušeni nad dobrotami, ki jih verniki nosijo v tempelj kot daritev opičjemu bogu Hanumanu, njegov impozanten, 33m visok kip, nadzoruje Shimlo, izkušnje imava z repatimi bratranci, a so bili povsem mirni, morda tudi siti, nisva jih zanimala (bila sem mičkeno razočarana, po navadi se s svojimi zahtevami spravijo na Najdražjega, pa sem upala na kako dobro fotografijo).



Pot je vodila strmo navzgor, med cedrami in prijetnim vonjem, ki je spominjal na morje in borovce. Tempelj na vrhu je srednje zanimiv, pa veliko bolj repati prebivalci in njihove tatinske navade.
Skupaj z drugimi verniki (ali zgolj obiskovalci) si privoščiva zajtrk za nizkimi mizami obedovalnice, ki je del tempeljskega kompleksa. Hrana je spodobna, dovolj energije imava, da izpolniva načrt tistega dne, a to pomeni, da bova, ko se vrneva v središče mesta, seveda zavila na spodoben brunch (Najdražji je pripomnil, da je bila predjed sicer čisto v redu, a je že skrajni čas, za kaj bolj »konkretnega«, kar je bila v najinem primeru seveda masala dosa, hrustljava palačinka iz čičerikine moke, polnjena s praženim krompirjem in spremljajoče omake).




Pod večer je bilo, ko je bila ploščad na vrhu Malla polna ljudi. Zasilne vrvi so množico ločevale od dela, kjer so se motali snemalci s kamerami. Nekaj se dogaja!! Za pest mladcev je poskušalo z dimom malce razgnati horde, ki so silile naprej, daj mi prostor, ne vidim dobro! Čez dobre pol ure so pričeli, vse snemanje je trajalo le kakih 10 sekund, igralca (ona v beli poročni obleki) sta pretekla nekaj metrov, sonce je zahajalo, oranžno se je svetilo za njunima hrbtoma in:«Cut!« Konec. Prisostvovala sva snemanju boolywoodskega filma, zagotovo bo to še ena uspešnica, in, ja, bila sva zraven!!

Sence so že povsem objele The Mall, ko sva končno zagledala malce skrit, nepomemben napis: Internet. Sila sva se ga razveselila, bil je že skrajni čas, da svojcem sporočiva, da sva še živa. Malce staromodna sem, priznam, ali pa trmasta. Ko sem na dopustu, izklopim stike z zunanjim (domačim, evropskim) svetom. Mobilni telefon tovorim s seboj zaradi koledarja in budilke, pa kakega sms-sporočila. In potem v vedno bolj redkih internet caffeejih piševa bolj ali manj dolga pisma.
Strme stopnice so vodile v sobico z nekaj računalniki. Hitro smo se zmenili, pa sem sedla za ekran in se na trdi tipkovnici trudila napisati vsaj za silo slovnično pravilne stavke (in so me prsti od udarjanja še nekaj časa boleli, na to, da je vsaj polovica črk zbrisanih, sem se že navadila). Najdražji je sedel na stolčku zraven, na pred nekaj minutami izrečeno obljubo o pomoči, je hipoma pozabil, ko je načel pogovor z Lastnikom.

»Star sem 55 let, » je ponosno povedal urejeni gospod.. »Moja žena pa jih ima 25!«
Čisto običajen pogovor v Indiji, leta, služba, status, celo višina plače, vse to spada v tistih krajih v »small talk«, kot pri nas razpravljanje o vremenu.
Obrnila sem se in prijazno nasmehnila Gospe Lastnikovi, pa nadaljevala s pretepanjem tipk.
Tudi najdražji je občudujoče pokimal. » Jaz sem star… let, moja žena jih ima…, a je videti precej mlajše, » je dodal (srce moje), kot vedno, vse od takrat, ko so ga pred leti (seveda v Indiji) , menda zaradi barve las (šarmantna mešanica soli in popra) vprašali, če potuje s hčerko in na njegov odgovor, da sva poročena (he,he,he in ha!), modro sklepali: »A, potem je to vaša druga žena!«

Zatopila sem se v pisanje, pa tu in tam ujela še nekaj stavkov. Moška sta bila pri gospodarstvu in politiki (tipkala sem dalje, dan je bil dolg, naši ali indijski oblastniki, večina ima roke obrnjene proti svojim žepom).

»V Himachal Pradeshu je problem oblast,« sem slišala reči Lastnika. Bla, bla, bla… »Če bi bili na oblasti komunisti, bi bilo drugače.«
Našpičila sem ušesa. Tole bi znalo biti zanimivo. Pa ne, da sva v skoraj 170.000-dušni Shimli našla komunista?
»A, tako kot v Kerali, » je pripomnil Najdražji (Kerala ima že desetletja, z nekaj kratkimi prebliski, na oblasti komunistično partijo in med drugim tudi pismenost, ki ni le najvišja v Indiji, ampak se lahko kosa in celo presega mnoge evropske države).
Lastnik se je odobravajoče nasmehnil ob omembi (Josipa Broza)Tita, pa nadaljeval:« V Himachal Pradeshu bi bilo treba veliko spremeniti, a kaj, ko nas zavira vera. Ljudje ne razmišljajo, lazijo v templje in slepo verjamejo, da jim bodo pomagali bogovi.«
Še en njegov idol, Karl Marx, je dejal, da je vera opij za ljudstvo.

Končala sem s pisanjem, srednje zadovoljna in z veliko željo po tušu.
»Voda je v Shimli velik problem,« je pojamral lastnik. Nekaj se nama je sanjalo o tem, mestu najbližja reka je precej oddaljena, pretekle zime so bile suhe, padlo je le malo dežja, snega skoraj nič. » Redno se dogaja, da nimamo tekoče vode. Tudi danes. Že tretji dan. Včasih traja ves teden, da voda znova priteče. Velika težava je to, ljudje so razburjeni, protestirajo. No, vidva bosta morda imela srečo. Za hotelske turiste poskrbijo.«

Krasna popotnica po dolgem, preznojenem dnevu. Kasneje sva v nekem indijskem časopisu brala o sojenju moškemu, ki je bil odgovoren za odpiranje in zapiranje pip v Shimli, menda je prejemal denar od bogatih lastnikov velikih hotelov, morda se ga je prijel slogan »turizem smo ljudje« in je skrbel, da so se obiskovalci lahko redno in obilno tuširali, raja pa je vsega navajena, en teden gor ali dol, koža se menda stanjša, če jo preveč močiš! Krasno kopalnico sva imela v najinem hotelčku, glava tuša, ki daje občutek tropskega dežja, čisti užitek, pa bojler, malce v letih sem že, topla voda mi dobro dene, a tisti večer sva bila dobesedno na suhem.
Saj, že zdavnaj bi me lahko izučile izkušnje iz armenskega Erevana, kjer so vsak centimeter trave obilno zalivali, vodo v tušu pa sva dočakala ob enih zjutraj, še kje je bilo povsem podobno, a znova sem, precej naivno, mislila, da v Himalaji ne bi smelo biti tozadevnih težav. Saj jih načeloma ni, rek, zelo deročih, penečih in rohnečih je dovolj, če le nisi v hriboviti, strmi Shimli, kjer je najbližji spodobni vodni vir oddaljen 21 km, po hribu navzdol! Ko sem v glavi že dodobra obdelala scenarij zasilnega čiščenja telesa (samo najbolj nujnih delov) z vsebino 1,5 l plastenke, naju je razveselil sprva malce nedolžen curek, ki je, ko se je sprostil in pokazal v vsej svoji (še en ah) lepoti in moči, sprožil val navdušenja. In lahko v nedogled razpredam o tem, kako te potovanje utrdi in kako malo potrebuješ, a dokler me skoraj v ekstazo spravi tekoča (topla) voda in veliko okno z razgledom v trenutnem domu, nimam kaj pametovati, morda so to leta, manj izkušnje, očitno znam biti še kako razvajena.

Zgodba s podkupljivim uslužbencem mestnega vodovoda se še ni razpletla. Indija na korupcijo seveda ni imuna, a veliko štejeta tudi čast in dobro ime. In imajo tako nad vrati ene od akademij v Shimli, ki je tudi univerzitetno mesto (v njej se je šolalo veliko priznanih Indijcev, tudi po vsem svetu znana filmska ustvarjalka Meera Nair) velik napis, ki opozarja, da bodo vsi, ki bi jih zalotili pri prepisovanju, za tri leta suspendirani!




Že ves dan sva vsaj občasno poslušala skandiranje. Še sanjalo se nama ni, za kaj gre. Potem sva ob pošti, krasni belo-rdeči zgradbi iz srede 19.stol., videla gručo sedečih, razburjenih ljudi, pisana množica s spodvitimi nogami pod zasilno platneno streho, v nebo so občasno dvignili stisnjene pesti in ponavljali stavke, ki jih je skozi megafon vpil še en primerno jezen možakar. Transparent na steni je pričal, da gre za stavko poštnih uslužbencev. Znanec iz preteklega dne, ki je na pošti prodajal zbiralcem namenjene znamke (ena obeležuje slovensko-indijsko prijateljstvo, krasen spominek), je povedal, precej slabe volje je bil, besede sva tokrat morala vleči iz njega, da stavkajo zaposleni podeželskih pošt, ki zaslužijo malo, dela pa imajo menda ogromno in hočejo spodobne plače, pa krajši delovnik. Ko se točno ob 17:00 oglasi alarm, kot ga poznamo pri nas vsako prvo soboto v mesecu ob poldnevu, je to znak, da se je za vse državne urade končal delovni dan. A ne za vse.»Pošta se odpira uro prej in zapira pol ure kasneje«, je bil kisel njegov nasmeh.



In sva tisti večer, pa v dneh poprej, a tokrat je bil najin obed nehote prežet z nekaj simbolike, znova zavila v Indian coffeee house, del verige, ki jih vodijo delavske kooperative, ki so nastale kot odgovor na rasistično prepoved nekdanjih oblastnikov, ki Indijcem ni dovoljevala vstopa v Britancem namenjene lokale.



Hrana je spodobna, a največje navdušenje vedno znova sproži notranjost teh kavarn, njih oprema in natakarji v tradicionalnih oblačilih, ki dajejo občutek, da si se vrnil skoraj stoletje nazaj, v neke druge čase. Tudi gostje so bili taki, domačini, skupinice očakov pametnih pogledov, ki so ob kavicah razpravljali ali brali časopise, Indian coffe houses so bile vedno zbirališča lokalnih izobražencev, kar malce izstopala sva s svojo pojavo, tujcev je bilo tokrat v Shimli zelo malo, pa toliko več obiskovalcev iz nižinskih predelov dežele, v Punjabu so se začele počitnice in vsi, ki so si to lahko vsaj za silo privoščili, so pred neusmiljeno predmonsunsko vročino pobegnili v hribe.

Bil je najin zadnji večer v Shimli, a potovanje se je šele začenjalo. V ranem jutru sva si oprtala nahrbtnike, sedla na lokalni avtobus do 5km oddaljene medkrajevne postaje, pa dan spodobno začela z veliko porcijo momotov, menda iz Tibeta prihajajočih dušenih žlikrofov z zelenjavo, še veliko sva jih pojedla kasneje, vanje sva se zaljubila že leta poprej, in večina naslednjih je bila boljših, a prvih menda ne pozabiš. Čakale so naju nove, ozke in vzpenjajoče poti, prekrasna narava in povsem drugačen svet, kot sva ga bila vajena.
Dolgo, morda predolgo, sva načrtovala vsaj kratek obisk indijske Himalaje, zdaj sva bila tam, nestrpno pričakujoča. Ni naju razočarala. A če želite izvedeti še kaj več, bo treba malo počakati. Nove zgodbe se pišejo, po spominu in s srcem. Prisrčno vabljeni, da jih preberete.

Nekaj več fotografij najdete v albumu Shimla.
8. julij 2018 | Kategorije: potovanja | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: potopis, indijska Himalaja, Shimla | Komentarji (22)
Noči ni hotelo biti konec. Tako kot vožnje. 432,5 km. Dobrih 13 ur. Uradno. V resnici še ura ali dve več. Zaradi zastojev. Zaradi postankov. Ves čas je vozil le en voznik. Sprevodnik je s pihanjem na piščalko opozarjal in skrbel, da smo na najbolj ozkih ovinkih, ko je ceste skoraj zmanjkalo, ko je bila na videz preozka za dve vozili, zdrsnili drug mimo drugega, avtobus ob avtobusu, pa ob tovornjaku, nekajkrat smo se nevarno nagnili, bankine niso utrjene, vozila s praskami, z bunkami, hupanje je potrebo za preživetje, dobre zavore, amortizerji so utrujeni, meče naju pod strop. Sedeži so ozki in trdi, kam naj iztegnem noge? Sopotnik skozi okno izbruha ostanke večerje, zalepijo se pod okno. Poskušam ujeti piše vetra, trudim se ohladiti. Peklensko vroče je, predmonsunsko, umazana sem, hlače se lepijo na telo, lasje so trdi zaradi prahu. Vsaj pijem lahko, ker vem, da se bomo ustavili ob neki dhabi, obcestni postojanki, ne, ne bom jedla, le vodo bom kupila in obiskala stranišče, z nekaj sreče bo spodobno, ponujana hrana mi dviguje želodec. Mimo skoraj letijo veliki tovornjaki, pisani, beautiful truck sva jih imenovala, po nekem napisu na vozilu v Iranu, leta nazaj je že to. Prenapolnjeni so, vozniki utrjeni, a utrujeni, hupanje, hupanje, hupanje, glasen zvok prehitevanja. Upam, da bo vse v redu.

Sredi noči, ko mi je končno uspelo zadremati, me prebudi nič kaj nežno brcanje v nogo, stresanje. Neprijazen pogled in gromki glas Sikha, naj se umaknem, naj vstanem, ker bi ON sedel. Zahteve sprevodniku, naj naju vrže s sedeža in odgovor, da sva sedeža rezervirala, prav ta, kjer najini koščeni zadnjici postajata trdi, kot usnje. Skočim pokonci, prav vseeno mi je, kaj si kdo misli, ko povzdignem glas. Še v življenju me ni nihče, nikoli in nikjer, tako neprijazno, nasilno zbudil.
»Kaj si pa mislite, da se tako obnašate? Vaši udarci me bolijo!! Bi se tako obnašali do mene, če bi bila Indijka? Če bi radi sedli, povejte!«
Sopotniki mi prikimavajo. Idiotov prijatelj se mi opravičuje. Narediva prostor ob oknu. Tam je sedež izbočen, pa naj trpi. Nič ga ne moti. Debel je, zelo, razleze se skoraj čez dva sedeža, najdražji ostane stisnjen med Sikhove obline in mojimi kostmi. Nekajkrat ga dregne, a ne zaleže. Božja šiba poskrbi, da čez nekaj minut nagne glavo skozi okno in stresa skozenj ostanke večerje. Čez uro, dve, tri, kdo bi spremljal, čas se ne premakne, kilometri ostajajo za nami in se sproti množijo, ne zaznavam več, kje smo, če sploh kje, nočem razmišljati, kdaj bo konec, se avtobus malo izprazni, potniki izstopijo, pred nama so prazni sedeži, pa najdražji dregne raztegnjenega Sikha: »Ej, premakni se. Plačal si za en sedež, zasedaš pa dva. Tudi do moje žene si se obnašal nespodobno. Gremo, premakni se.« Tip ne reče nič, pohlevno se presede. Spet imava nekaj centimetrov več prostora, spet lahko dihava.

Ko sva v Dharmasali sedla na avtobus, sva vedela, da bo (oprostite) pizdarija. Big time! Čez pol ure sva bila skregana. Ker nekdo pač mora biti kriv, čeprav bi v resnici lahko bentila zgolj čez Indijske železnice in njihovo čakalno listo. In tisto polovico dežele, ki si je v času najinega potovanja omislila počitnice. V odstotkih morda ne potuje veliko ljudi, a številke so impresivne. Temu primerna je gneča na cestah, na vlakih, v hotelih, povsod. WL 35 (zaporedna številka na čakalni listi) ne pomeni več, kot je bilo nekdaj, da boš na vlaku tudi dobil sedež. Pa sva izbrala avtobus. K boljši medzakonski komunikaciji v takih primerih pomaga izpraznjena plastenka coca-cole s plemenitim dodatkom viskija, indijskega, 250 rupij za 7,5 dcl, terapevtska mešanica.

Ob nekem nočnem postanku ob ne posebno čisti in zanimivi dhabi sva sprijaznjena z usodo. Priznam, morda je bila kriva utrujenost, a najina odisejada se mi pričenja zdeti zabavna. Krasna zgodba za vse, ki bodo pripravljeni prisluhniti. Najdražji ni tako navdušen. A vdan v usodo. Indija te, včasih prav, trdo nauči sprejemanja. Lahko se pri živem telesu požreš od jeze. Ali pa sprejmeš stanje tako, kot je. Nauči te tudi potrpežljivosti. Ko se zdi, da je avtobus poln, do zadnjega, še tako majhnega kotička, ko stojiš na eni nogi nekje na stopnicah, ker je tam pač odprto okno in vsaj nekaj zraka in si prepričan, da vozilo poka po šivih, bo vstopilo vsaj še 15 potnikov, z ogromno prtljage, vmes se bo stisnil še sprevodnik, ki bo vneto in dosledno pobral denar za voznino prav vsem, pa vmes še usmerjal voznika in se nihče ne pritožuje, še mamke in očaki v Metuzalemovih letih se vdano držijo za ročaje sedežev in po uri, dveh, ali petih prispeš tja, kamor si namenjen, no, vidiš, da je šlo, v Indiji je vse mogoče. Ali: nič ni nemogoče. Indijcem se načeloma nikoli nikamor ne mudi. Stres in take neumnosti so v domeni Zahoda. Pa sva se, po najboljših močeh, tisto noč (in še veliko voženj poprej) trudila preživeti do končne postaje.

Ob cesti v za Hindujce svetem mestu Haridwar, sredi neverjetne gneče, med vozili, pešci, še zaprtimi stojnicami bog-ve-česa, sva izskočila iz avtobusa. Luči mimovozečih so nama bolščale v oči, od nekod sta se vzeli mladenki, ki sta za pogled na lutko na pladnju, ki menda predstavlja hindujsko božanstvo, zahtevali denar, odtočila sva med smetmi za tistimi stojnicami, potem se je začelo svitati, pa sva sedla na nov avtobus, le dobra ura vožnje naju je še čakala do Rishikesha, pa še kaka zraven do hotela in tuša in zajtrka in svežih oblačil.

Smejala sem se. Čista radost me je prevzela. Bila sem neprespana, mačkasta, preznojena in umazana, kot navadni prašič. A to, kar sem občutila, ni bila utrujenost. Ali šok. Bila je sreča. Bilo je navdušenje. Napeto pričakovanje prebujajočega se dneva. Bila sem v Indiji! Ki me je preizkušala. Nekaj resnih vprašanj sem si zastavila na tisti vožnji, je tako potovanje sploh še zame, sem se pomehkužila, se je spremenila dežela, ki me je osvojila že pred skoraj desetletjem in pol, je vredno, zahtevam preveč…? Misli so se pletle, udarjale druga ob drugo, a na koncu umolknile, premagane. Kajti: Indija je vse, kar si lahko popotnik predstavlja v najbolj divjih sanjah. Umazana, bedna, vroča, kot peč, izmuzljiva, nenehno spreminjajoča. Veliko vprašanj poraja, a odgovorov nanje je več, kot hindujskih bogov. Trenutek je le trenutek, že v naslednjem hipu se vse spremeni, nimaš časa razmišljati, tehtati, naučiš se živeti, sprejemati danosti, objemati vsak dan posebej. V Indiji je res vse in nič, moja doživetja bodo povsem drugačna od tvojih, ker sem jaz taka, kot sem in ti zgolj ti, pusti vnemar primerjave. In pričakovanja. Odvrzi vse, kar si o njej vedel poprej. Ker ni resnično. Morda ljudje v resnici potrebujemo resne, naporne , utrudljive in nepričakovane poti, da se vrnemo k sebi, k svojemu bistvu. Da spoznamo, kako malo v resnici potrebujemo in kako velike ovire si postavljamo sami, z lastnim razmišljanjem in razumevanjem sveta.
Morda so tudi zato potovanja sredstvo, način in pripomoček spoznavanja sebe. Povsod. In zlasti v Indiji.

Mark Twain: "So far as I am able to judge, nothing has been left undone, either by man or nature, to make India the most extraordinary country that the sun visits on his rounds. Nothing seems to have been forgotten, nothing overlooked."



** Pričujoči zapis je začetek serije blogov o nedavnem potovanju po Indijski Himalaji. Upam, da vam bodo ugajali.
24. junij 2018 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Osebno | Zaznamki: potopis, Indijska Himalaja, začetek, zapisov, o, potovanju | Komentarji (28)
Tisto leto se monsun ni oziral na napovedi, starodavne pratike in astrološke karte, posmehljivo se je namrdnil nad menda nepogrešljivim trganjem bolnih udov starcev in deželo obilno zalival še dva tedna kasneje, kot bi menda smel in bi bilo primerno. Svoj gnev je zlil na razpokano zemljo, rekam dovolil, da so prestopile bregove in za nekaj dni življenje upočasnil, a ne tudi ustavil. Ko se je njegova ihta polegla, se je umaknil, kot otrok, ki ve, da je storil nekaj narobe, pa se obnaša, kot da se ni zgodilo popolnoma nič. Sonce se je vrnilo z vso tropsko močjo, da so bili poldnevi zadušljivi in preznojeni, narava pa je ponorela v cvetju in zelenju. Dan pred najinim pristankom v Bangkoku so bile železniške povezave znova vzpostavljene, domačini so izpred vrat počasi umikali vreče s peskom. Življenje se je vračalo na ustaljene tirnice, ko je najina železna škatla poskakovala mimo novonastalih jezerc in potokov, piskajoče pozdravljala kmete, ki so do kolen v blatu z v pluge vpreženimi bivoli orali zaplate mastnih polj in plašila jate ptic.



Na kamboški strani sva v jutru naslednjega dne presedlala na velik avtobus, ker je le ta zmogel pot preko ribnikov, nemarno položenih sredi edine asfaltirane ceste. Ob njej so prebivalci na vitke noge postavljenih hiš po domačih dvoriščih, ki so postala pristani, veslali v čolnih ali v velikih plastičnih banjah. Potem sva morala v kombi, cesta je bila zdaj bolj suha in je le psihadelično zelenje ob njej spominjalo na ujme preteklih dni.



Battambang naju je v popoldnevu pozdravil vroče oranžen, vrveč in hrupen, da je en sam pogled prinesel nasmeh, zadovoljstvo in pozabo naporne vožnje. Takrat, leta so pretekla od najinega obiska, je bil turizem v povojih, dovolj za nekaj hotelčkov, restavracij in trgovinico ali dve s spominki. Že prvi večer sva spoznala, da se bova morala nemudoma prilagoditi novim pravilom, ki veljajo za obratovalne čase obedovalnic, sicer bova lačna. Malo po sedmi zvečer sva za rep ujela zadnje minute odprtja gostilnice, kjer so za naju postrgali, kar je še ostalo v loncih in ponvah.



Vstala sva s soncem, ko je mestece že s polnimi pljuči zajemalo dan in sedla na kolo. Razpotegnjene vasice so bile gverilsko skrite med razbohotenim zelenjem. Lesene hiše so kot čopaste kokoši počivale na visokih kolih. Pred njimi so posušeni očaki kadili in popravljali zarjavela kolesa in ženske na travi sušile rižev papir, ki ga v Kambodži, Laosu in Vietnamu napolnijo z zelenjavo in kozicami in take surove zvitke namakaš v pekoče omake in doživljaš popolno ekstazo brbončic.



Ustavila sva pri krokodilji farmi, kjer so pravnuki vrstnikov dinozavrov ob bazenih mirno dremali in čakali, da jim pred gobce vržejo hrano, pa zavila na mehke rdečkaste poti, med palme in goščavo, kjer so se smejoči otroci podili naokoli z doma izdelanimi igračami ali goli skakali v potoke in tolmune, se tu in tam izognila do vrha naloženemu mopedu s prikolico, potujočo trgovino, se spustila še k reki, čolnom in namakajočim bivolom, da sva končno znova zavrla v kraju po imenu O Dambong.





Področje Battambanga se je zasidralo na popotniškem zemljevidu tudi zaradi nenavadnega prevoznega sredstva, ki mu uradno menda pravijo nori (iz francoske besede lorry), a ga vandravci in radovedneži poznamo predvsem kot »bamboo-train« (bambusov vlak).



Prve tire so v Kambodži sredi 19-stol. postavili francoski kolonialisti. Leta 1975 so oblast v deželi prevzeli Rdeči Kmeri (Khmer Rouge) in v skladu s svojo bolno vizijo razvoja dežele, kot Nacisti v času Hitlerjeve Nemčije, precej podobnosti je mogoče najti med obema režimoma, v prenapolnjenih vlakih transportirali ljudi iz večjih krajev in mest na podeželje, v delovna taborišča. Partijski mogotci so se prevažali z vsem potrebnim udobjem, pa obstaja vsaj ena fotografija, ki prikazuje Brata št.1 (kot so klicali Pol Pota) in njegove najožje sodelavce pri vožnji z vlakom. Sčasoma so železniške prevoze povsem opustili.

Po vietnamski invaziji leta 1979 so se uporni Rdeči Kmeri zatekli v gozdove na severu in zahodu dežele (in tudi na Tajsko). Vlaki so za potrebe transporta blaga in vojske do oddaljenih področjih na severu znova pričeli voziti nekako ob koncu 1980-ih. Uporniki so marljivo razstreljevali tire, še posebej v času nadzora ZN, ko so leta 1993 v deželi izvedli prve demokratične volitve, ko so pomenile tudi uradni konec državljanske vojne. V tistih časih je bila vlakovna kompozicija sestavljena tako, da je bil prvi v vrsti odprti vagon, platforma, kjer so se morebitni potniki lahko peljali povsem zastonj, sledil mu je vagon, kjer je bila voznina zgolj polovična, oba pa sta služila zaščiti pred morebitnimi na tire postavljenimi minami. Ker je Kambodžo vojna v preteklih letih povsem uničila in jo spravila na kolena, ker si ceste niso zaslužile svojega imena in je bilo mnogo vasi povsem odrezanih od sveta, so se ljudje kljub velikemu tveganju (zadnji uničujoči napad na vlak so izvedli leta 1994) množično odločali za tovrsten prevoz. In se je rodila ideja o norijih, bambusovih vlakih, ki so jih izdelovali v vasicah vzdolž proge.

Menda bambusov vlak pridne roke sestavijo v štirih dneh. Njegova osnova je železni okvir, ki ga prekrijejo z letvami iz bambusa in ga položijo na z osmi povezana kolesa, ki so del starih vagonov. Sprva in menda vse do srede 1990-ih so jih poganjali s pomočjo dolgih palic, kasneje pa so jim dodali motorje, vzete iz traktorjev ali mopedov, da so lahko brzeli s hitrostjo tja do 50 km/h. a brez zavor. Prvi nori z zavorami se je po pripovedovanju znašel na tirih šele leta 2016.
Preprosta in poceni izdelava, dovolj prostora, da so na lorry naložili ljudi, mopede, živali, kolesa, riž in zelenjavo, nizka cena prevoza in dejstvo, da so, ko sta se srečali dve nasprotivozeči vozili, tistega lažjega, manj obloženega, preprosto dvignili in prenesli na drugo stran, pa neobstoječe ali hudo luknjaste ceste so pripomogli k veliki priljubljenosti bambusovih vlakov v Battambangu in Poipetu, pa so ob tem zamižali ob dejstvu, da bile mnoge tirnice poškodovane in zvite, da nikoli ni obstajal niti najmanjši način nadzora nad to obliko prometa, če so se že zavore zdele sila nepomembna malenkost (kar me malce spominja na stara indijska kolesa, kjer zavirajo z nogami ali, precej pogosto, s skokom s kolesa, na cesto ali v najbližji jarek).



Znašla sva se v malce dolgočasnem O Dambongu, leta preden so uvedli zavore, a tega takrat na srečo nisva vedela, ali pa sva preprosto pozabila in si s primerne razdalje ogledovala pripravljene norije in policista, ki je zadevo nadzoroval in pobiral voznino. Posvetilo se nama je, da bo tudi tokrat vsaj polovica denarja končala v uradnem žepu, pa naju je zgrabila čisto popotniška trma, tega se ne greva, naj z nama služijo domačini, ne pa oblast. Urno sva pognala pedale in vozila po ozki potki ob tirih, prepričana da bova naletela na nekoga, ki naju bo peljal. Na črno, seveda, a je Kambodža tudi dežela velikih razlik, midva pa se bova vedno, kjerkoli, postavila na stran tistega, ki ima manj in če lahko ob tem še mičkeno preneseš okoli skorumpirano državo, je to zgolj dodatno zadovoljstvo. Kmalu sva naletela na osamljeno hišo na drugi strani proge in urno prilezla do nje, vljudno pozdravila očeta, ki se je motal po dvorišču, malce smo krilili z rokami, razumel je, kaj hočeva in smo se zmenili.
Od nekod je privlekel kolesa in babusov okvir, ga pokril z rogoznico, dodal motorček, pa sva se na bambusov vlakec spravila skupaj z njegovo ženo in otroci, ki so izkoristili vožnjo za kratek izlet do 7 km oddaljene vasice O Sra Lau.



Nič posebnega ni bila vožnja skozi gosto rastje ob progi, ki se je razmaknilo le tu in tam, da smo ugledali kose polj, poskakovali smo, veter je mršil lase in motor preglasil vsak poskus pogovora, a sva uživala, nasmeh nama je igral na obrazu, pa so se smejali tudi najini kamboški sopotniki v čisti radosti življenja.

Previdno smo zapeljali na pomečkano postajo O Sra Laua, kjer je okolica ponujala zgolj nekaj hiš, opuščeno tovarno in nekaj lesenih stojnic s hladno pijačo. Nič, gremo nazaj, smo se odločili, ko je na mojih laseh pristal velik metulj. Mirno je sedel in se pustil fotografirati, zbrani domačini pa so zadovoljno kimali in mi dajali vedeti, da je to posebno znamenje, ker metulje menda (to sem izvedela veliko kasneje) privlačijo čiste duše, rada imam take trenutke, globoko v spomin sedejo in dajejo potovanju drugačen smisel.





Poskakujoče smo vozili nazaj proti domu, ko je bilo treba ustaviti. Srečali smo še en bambusov vlak, prav tak, kot ga radi objavljajo številni turistični vodniki, izrezan iz knjig in brošur, bil je srž, bistvo in razlaga pomena najinega nenavadnega prevoznega sredstva. Nori je bil prenatrpan z domačini, zavitimi v krame, tradicionalne kockaste kmerske šale, ki jih po vaseh iz bombaža tkejo domačinke, skupaj z njihovo mogočno prtljago. Oba voznika sta naše vozilo urno razstavila in prestavila, med kimanjem smo se poslovili in nadaljevali vožnjo vse do voznikove hiške, kjer sva znova sedla na kolesi. Srce je poskakovalo od veselega navdušenja in sva si obljubila, da vožnjo še kdaj ponoviva, morda v Poipetu, kjer poleg Battambanga še vedno uporabljajo džungelski prevoz.





Šele leta kasneje, nedavno, ko sem počasi pričela s pisanjem tega bloga, sem izvedela, da se je kamboška vlada leta 2016 odločila znova vzpostaviti 386 km dolgo železniško povezavo med prestolnico in tajsko mejo. Zadnji bambusov vlak je iz okolice Battambanga odpeljal konec leta 2017. Nadomestil ga je nov, namenjen turistom, 20 km stran, na neki drugi, menda veliko manj zanimivi progi, kjer se domačini zagotovo ne prevažajo po tirih in je vse skupaj postalo podobno zabaviščnemu parku, a se lahko tudi motim, morda bo treba znova odpotovati v deželo po imenu Prâteh Kampuchea. Za vedno pa bo ostal spomin na vožnjo z enim najbolj nenavadnih vlakov, kar jih premore modri planet.

Več slik najdete v albumu Battambang.
31. marec 2018 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Vlaki, 2.del, potopis, Kambodža, bamboo train | Komentarji (49)
»Vlak je majhen svet, ki se premika skozi večji svet.« Elisha Cooper,ameriški pisatelj, Train


Sunkovito sem se prebudila, morda zaradi sanj. Ali zgolj zato, da si poskušam izboriti še nekaj centimetrov prostora na neudobnem sedežu z vonjem po telesih, ki so si ga lastila nekoč. So me zbudili neznani glasovi, ki jih, še na pol v snu, nisem znala povezati, določiti? Skozi okno je po obrazih udarjala hladna rumenkasta svetloba. Vlak je stal na postaji. Kopica hitečih ljudi, dolgočasna tabla z imenom. Alarm!!
»Zbudi se,» sem dregnila najdražjega, ki je mirno smrčal in med mojim stegovanjem skozi okno zavzel do takrat še neosvojen teritorij ležalnika. »Mestre!««
Odneslo ga je pokonci. Grabila sva nahrbtnike, oblačila, pod sedeži iskala čevlje, nerodno lezla čez še vedno speča telesa v kupeju, nekoga sva potacala, oprosti in godrnjav odgovor, se prebila preko hodnika in skozi vrata na peron zmetala prtljago. Bosa sva skočila na mrzla, umazana tla in se spogledala, nekako v trenutku, ko sva zaslišala žvižg in se je železna kača premaknila. Olajšanje, ker nama je uspelo, ker je bilo vse, kar sva na tistem potovanju premogla, še vedno tukaj, na neuglednem kupu, ker v tisti razburljivi minuti ali dveh nisva pograbila ničesar tujega, ker sva imela tokrat znova veliko sreče, ki menda spremlja hrabre. Nasmeh in z navdušenjem sprejet predlog, da greva na kavo.

Pred skoraj tremi desetletji sva z zvestim sopotnikom prvič skupaj oprtala nahrbtnika in se podala v neznano. Izkušnja je bila dobra, pa sva jo ponovila še neštetokrat in so postala vandranja skoraj del rutine, del naju in nikoli napisane biografije, ki bi se vsaj deloma brala kot potopis, ker jaz pač še tako kratek izlet v bližnje kraje jemljem tudi kot potovanje .
Spoznala sva veliko takih in drugačnih prevoznih sredstev. Včasih bi bilo bolje, da bi nemudoma izstopila, pa sem kdaj tudi mižala, pri sebi žebrala molitvice in skoraj poljubljala zemljo, ko sva izstopila. Na zibajočih, poskakujočih ladjah sva brez hujših posledic preživela spodobno število viharjev, v tajskih hribih otrpla spremljala let telesa po zraku in njegov trdi pristanek, ko se je v najin skuter zaletel preveč pogumni domačin, stoično prenašala vse zamude in čakanja na popravilo avtobusov in kombijev, ki so se po nepisanem pravilu vedno pokvarili sredi najmanj obljudenih hribov, a te zgodbe so danes le še spomin, zabavna pripoved, ko se najde dovolj potrpežljiv poslušalec. Od nekdaj pa sva se nadvse rada vozila z vlaki in skoraj ni dežele, kjer ne bi vsaj za nekaj ur sedla na kovinsko kačo.
Vlaki imajo veliko prednosti, pa nekaj slabosti, predvsem za potovanje z njimi potrebuješ čas, tisto nesramno, nadvse zlobno zadevo, ki smo si jo izmislili ljudje, da nas priganja, določa in odloča in ki na potovanjih teče hitreje, peklenska zarota bradatih stricev iz ozadja, a imajo te vožnje tudi veliko prednosti. In prav te naju vedno znova prepričajo, da potujeva po železni cesti.

UDOBJE

»Zamude in umazanija so resničnost tistih potovanj, ki prinesejo največje zadovoljstvo.« Paul Theroux, Ghost Train to the Eastern Star

Bil je poznojesenski dan, ko sva sedla na lokalni vlak, 3.razred, kaj druga tako niso ponujali, ki naju je iz Aswana peljal kakih 19 km proti jugu do Asuanskega jezu, Aswan High Dam imenovane impozantne betonske strukture, ki je dokončno zajezila Nil, da je nastalo ogromno Nasserjevo jezero, eno največjih, kar jih je ustvaril človek in se je življenje ob reki za vedno spremenilo.
Ves vagon je bil samo najin, drugih potnikov ni bilo, pa sva lahko izbirala, kateri med trdimi, umazanimi sedeži bo slabo uro podpiral najini zadnjici. Pod njimi so zevale velike luknje, da sva lahko skozi rjasti okvir v živo spremljala tire, ki so med vožnjo bežali pod nami. Okna so bila na pol odprta, da je skoznje vrtinčasti veter prinašal puščavski pesek, ki ima sila neprijetno lastnost, da se oprime telesa in oblačil, zaide v najbolj skrite prostorčke in se ga je težko znebiti. Šipe so si nadele umazano rumenkasto prevleko, njihovo čiščenje so prepustili naravnemu pojavu, ki mu pravimo dež in se v tistih krajih zgodi tako redko, da o njem časopisi poročajo z velikimi naslovi. Vsa kovinska škatla, vlak imenovana, je bila obtolčena, kot po hudem boju, nedoločljive barve, utrujena in zrela za razrez. Premogli so stranišče, na štrbunk, z novim razgledom na tire in vrati, ki so visela na enem samem tečaju, da jih ni bilo mogoče zapreti in umivalnikom, ki je dajal slutiti, da so ga že dolgo uporabljali zgolj za odlaganje cigaretnih ogorkov. Kdaj je iz pipe nazadnje pritekla voda, na kraju samem ni bilo mogoče ugotoviti, a naj se s tem ukvarjajo zgodovinarji, vlak so verjetno predali v uporabo v času gradnje Novega jezu, pa sva ga sprejela kot zanimiv relikt nekdanjih časov.
Pogled skozi okno se je povsem skladal s prevoznim sredstvom. Škatlaste hiše, nizki bloki, brez šip, kupi smeti, med njimi ovce in koze in umazani otročaji. Potem pesek, vanj ujeta drevesa in sivkasto nebo. Kot se spodobi, sva na cilj prispela pošteno umazana. In, priznam, zabavala sva se.

Če želiš zares spoznati neko deželo, moraš potovati, kot domačini, jesti tam, kjer se prehranjujejo množice, pa vzeti v zakup tudi nekaj malega napora in precej manj udobja, kot si vajen doma. Se splača? Seveda se. To, kar so mi dala vandranja po svetu, življenjski nazor (ne nujno pravilen, različni smo), sprejemanje in tudi dajanje je nekaj, kar se ne bi zmogla nikoli naučiti zgolj z branjem knjig ali gledanjem dokumentarnih oddaj na televiziji. Treba je izstopiti iz milnega mehurčka poznanega , iz tega, kar so nam vcepljali v glavo, da je edino prav in primerno. Potem spoznamo, da je svet sicer sila pisan in nenavaden, a hkrati tudi čudovit.


Indija je po številu prebivalcev druga največja država na svetu in bo menda, tako so nama s ponosom zatrjevali domačini, kmalu prevzela svetovni primat. Indijske železnice spadajo med največje tovrstne sisteme na svetu, neverjetno število potnikov prepeljejo vsak dan, pa je sila zanimiva in poučna izkušnja tudi vožnja v 3.razredu. Na krajše razdalje in s čim manj (ali nič) prtljage.

Kupiš karto, pri okencu stotinja čakajočih, prerivanje, kakšna vrsta neki, z leve in desne se silijo vate vedno nova telesa, komolec ti (mimogrede, nisem bil jaz, nedolžno pogledajo) nič kaj nežno ne potisnejo pod rebra, vpijejo in že malce nervozen, pa morda rahlo pretresen končno stopiš na peron, pa v gneči, ki ne pojenja, le od kod so se vzeli, v novem boju zlezeš na vlak. Vozovnice nimajo označenih sedežev, prodajo jih vsakemu, ki ima zanje tistih nekaj rupij, rezervacije niso mogoče. Kupeji nimajo vrat, pa na klopeh, namenjenih trem, sedi šest, morda sedem oseb. Odraslih. Kot mačke, ki se znajo splaziti skozi najožje prehode, so Indijci sposobni sesti na še tako skopo odmerjen prostorček. Na mrežastih policah, kamor naj bi odložil prtljago, sedijo vsaj še trije. Preostali, manj gibčni, bolj nerodni ali zgolj prepozni, stojimo. Včasih na eni nogi, ker je preostanek tal natlačen z zavoji, torbami, cekarji, vrečami. Koliko ljudi lahko spraviš v en vagon?

Za polno mero se takoj, ko vlak končno odpelje s postaje, od nekod pojavijo prodajalci, vsak s svojo ogromno košaro hrane, ali z vedrom, kjer na hitro talečem ledu počivajo brezalkoholne pijače, pa »chai-walle«, ki ponujajo razredčeni čaj, vpijejo drug čez drugega, da morebitne kupce opozorijo nase in se jim moraš umakniti, ljudje vendar delajo, kaj stojiš tu, kot da si pribit, gremo, malo prostora. Pomagala sva si tudi tako, da sva se z rokama prijela za polico in se dvignila, ne veliko, a dovolj, da je krošnjar zdrsnil mimo.
In tako uro, morda dve, kaj več bi bilo…hm, preveč. Nekateri potniki so se tako vozili tudi po 15 ur, ko so se ob koncu vikenda vračali na delo v velika mesta.

Ko se na cilju skozi množico prebiješ na postajo, znova med suvanjem in drgnenjem, tudi kakim glasnim »Hej!!«, ker v tistih krajih ne dajo prednosti izstopajočim, ampak silijo na vlak takoj, ko se ta ustavi, ko si pošteno prebunkan, utrujen in se je telo navzelo tebi lastnega, pa kopice tujih znojev, ko končno zajameš zrak, si iskreno zaželiš kozarec hladnega piva. Tega pa na indijskih železniških postajah ne prodajajo. A to je že druga zgodba.

»…Luksuz je sovražnik opazovanja, dragi užitek, ki prinaša tako dober občutek, da ne opaziš ničesar. Luksuz te pokvari in pootroči in ti prepričuje, da bi spoznal svet. To je njegov namen.« Paul Theroux

SPOZNAVANJE DOMAČINOV

Vlak Mestre- Genova, 27.4.1996

V najin kupe so vdrle prostitutke. Šest zaobljenih Afričank. Kričale so in se prerivale, da sva si komaj izborila sedeža. V resnici so bile videti vredne usmiljenja, s kričečo šminko, v cenenih, preozkih oblačilih, s svetlečimi temnimi lasuljami, ki niso skrile samosvoje štrlečih črnih skodranih las. S kosmi vate so odstranjevale omet z mladih obrazov. Nobena ni imela več kot petindvajset let, verjetno še manj.
Pozanimale so se, kdo sva in kam potujeva. Pokimale.
Prihod sprevodnika je povzročil pravi cirkus. Kako naj bi kupile vozovnice, ko pa je blagajna na postaji zaprta! Pa saj se peljejo le do Verone! Odgovarjala je le ena. Tista, ki je znala italijansko. Druge so vreščale v domačem jeziku. Sprevodnik je grozil s policijo, ženska je krilila in vpila, da niso krive, če karte ni bilo mogoče kupiti, a so jo grožnje malce umirile. Po precej zanimivem šovu so iz torbic potegnile denar in plačale, kolikor je zahteval.
Ugasnile so luč. Stisnjeni drug ob drugega smo v zatohlem kupeju, v vonjih po potu in poceni parfumih poskušali zaspati.

Poleg udobja so prav naključni sopotniki tisti, ki so krivi, da je potovanje z vlakom odlična izbira za radovednega popotnika. Prvič sva bila v Indiji, naivna, še sanjalo se nama ni, kako funkcionira tako velika dežela (zdaj imava že nekaj izkušenj, a še zdaleč ne dovolj, da naju ne bi tu in tam »fino nategnili«), ko sva na doooolgi vožnji iz Mumbaja na jug, v Trichy, spoznala mladca, ki sta bila Jainista. Še nikoli prej nisva ne slišala, ne prebrala kaj o tej veri, pa je bilo druženje sila zanimivo in sva, menda že naslednje leto, rinila v njihove templje in najbolj svete kraje, pa vmes prebrala vse, kar nama je ponudil google in kako knjigo in se potem, navdušena, odpravila mednje, da sva doživela, preizkusila, vsaj mičkeno spoznala, kako živijo, razmišljajo in sem o tem že pisala, menda se ponavljam, v blogu Saravanabelagola in džainizem. A brez tiste, sila naporne vožnje, za naše prepričanje precej ekstremne in nenavadne vere ne bi spoznala.

Na iranskem vlaku sva uporabila vso, precej borno znanje ruščine, ker je najin sopotnik študiral v Moskvi. Med vožnjo proti Budimpešti sva spoznala madžarsko profesorico, po rodu iz Vojvodine, ki je občasno predavala tudi v Sloveniji, razšli smo se, kot stari prijatelji, čeprav se ne bomo nikoli več srečali.

Mladce med neko indijsko vožnjo je zanimal predvsem moško-ženski odnos v Evropi, pa to, če se res tuširamo 2x na dan. Na Kitajskem najini sopotniki niso znali niti besedice tujega jezika, pa smo se s kriljenjem rok, s pantomimo, čisto spodobno pogovarjali. Znanje srbščine/ hrvaščine (saj veste, kako Slovenci govorimo v jezikih nekdanje Juge) nama je prišlo še kako prav tako na Češkem, kot na Poljskem, v Bolgariji, Belorusiji, Litvi in Latviji, malo celo v Vietnamu! Mislite si, kar želite, a če si bil, kot midva, mlad v nekdanji skupni državi, si se mimogrede naučil še (zdaj) tujega jezika (ali dveh), pa vsaj osnov cirilice (berem, a ne pišem), ki so sila koristni, ko človeka nemirni podplati ponesejo nekam proti Balkanu. Ali Rusiji. Srečanja, ki morda, zapisana, leta kasneje, niso videti nič posebnega, a tam, v neznanih krajih, so pomenila bogastvo. Odkrivanja, spoznavanja, čudenja, sprejemanja. In neko posebno zadovoljstvo, ki se človeka poloti daleč od doma in znanega, ko naleti na posebne ljudi, ki mu sedejo v srce in spomin.

»Vlaki imajo v vsaki deželi tudi za neko kulturo bistvene pripomočke: tajski kozarec za tuširanje s steklenim zmajem ob strani, šrilanški vagon, namenjen budističnim menihom, indijski vegetarijansko kuhinjo in iranski vlaki s šestimi razredi molilne preproge, malezijski stojnice z rezanci, vietnamske lokomotive imajo neprebojno steklo, vsak vagon ruskega vlaka pa samovar.« Paul Theroux, The Great Railway Bazaar

Se nadaljuje...
10. marec 2018 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Zabava | Zaznamki: potopis, vlaki | Komentarji (50)
»Daleč od obljubljenih mest. Daleč od sivih ranjenih cest….« Gremo v nebesa, Lačni Franz

Rezali smo cesto, sivi asfalt, med zaobljene hribe, nagubane trebuhe baročnih mladenk s slik starih mojstrov. Sonce je bilo tisti dan čisto blizu, poljubljalo je kamenje in skale osamljenih rjavih odtenkov in bodeče grmovje, kjer so se, kot puhasti oblački, pasle črede ovac.



Zakrožili smo v dolino, k zelenju ob reki, se stisnili pod na pol odprti pokrov visokih pečin, pa se nato, ko smo bili prepričani, da pot ne vodi nikamor, da smo prišli do konca, izmuznili skozi razpoko v kanjon reke Amaghu, na pogled preozek, da bi se zmogli srečati dve vozili, in skozi okna lovili pobegle žarke svetlobe, ko smo se znova vzpenjali, nekam navzgor, pod nebeški svod.
In prav tam, sredi poti med zemljo in nebesi, nas je pričakal. Bil je del rdečkastih skal, mogočen in skrivnosten, delo ponižnih človeških rok, ki so sledile klicu božanskega. Samostan Noravank.





Njegovo ime pomeni Novi samostan. Zgrajen v 13.stol. je še stoletje kasneje veljal za eno kulturnih in verskih središč Armenije. To so bili časi, ko so deželo znova pokorili tuji zavojevalci, takrat srditi Mongoli, ki so neusmiljeno zravnali z zemljo številne verske objekte. V Noravanku so na pročelju Cerkve Sv. Matere božje naleteli na relief Boga, njim povsem tujega, z očmi v obliki mandljev, tako podobne njihovim, da so pomirile njihov srd in so spustili meče, zajahali konje in odšli z zahajajočim soncem, pa dandanes obiskovalci občudujemo tri na zunaj lepo okrašene cerkve in mnoge hačkarje, k čemer je menda največ pripomogel mož, imenovan Momik, ki je v kompleksu tudi pokopan.



»Gremo v nebesa carinikom sreče vso vino popit…« Lačni Franz

Poslušala sva razlage naše vodičke, postavne Armenke, lepo so tekle njene besede, a v slabi uri sva imela vsega dovolj. Podatkov, letnic, imen. Najprej je izginil moj najdražji, kmalu za njim jaz. Kot najino potrpljenje, volja do kopičenja informacij, ki jih bova že kmalu, ob prvi, še tako šibki priložnosti, pozabila. Vsi samostani in cerkve (v Armeniji jih je menda več kot 4000), ki sva jih obiskala, bežno zaznala iz prehitro vozečega vozila, ali o njih zgolj brala, so ponujali zgodovino, pripovedi, tragedije, imeli so heroje, angele in svetnike, uspela nama je pocukrana fotografija mladoporočencev, kupila sva nekaj ikon, za spomin in novo zbiranje prahu na domačih policah, a sem se, takrat in še bolj sedaj, ko poskušam iz tistih dni narediti zgodbo sprašujem, kaj sva čutila, kaj so nama ti obiski in ogledi pomenili.

Pisala sem že o tem, da je v mojem načinu potovanj spoznavanje verstev izjemno pomembno, ker lahko le tako začutim (vsaj malo, ne slepim se), ljudi in deželo. Za kaj več bi potrebovala veliko več časa, poglabljanje in mir, odsotnost zunanjih impulzov in vsakdanjega boja s posvetnimi stvarmi. V vsaki veri lahko najdem nekaj, kar me pritegne, pa drugo, ki me odbija, morda zgolj zato, ker ne razumem. A vsakdo med nami si ustvarja svoj pogled na svet in dogajanje, morda napačen, a kdo je ta, ki sme soditi? Zato sakralne objekte delim, čeprav to ni najboljša izbira besed (ja, besede, te lažnive sopotnice) na tiste, kjer začutim neko energijo, ne nujno božansko in tiste, ki me pustijo povsem hladno. In ta energija, navdušenje, napol meditativno stanje, napolnjenje vseh atomov telesa… je (spet morda) to, kar so čutili tudi verniki, ki so tisočletja poprej, v nekih drugih, neprijaznih časih, v potu svojih teles prenašali kamenje visoko pod nebo in gradili utrdbam podobne spomenike, da so bili bližje (tako so verjeli) bogu, božanskemu, pa malce tudi zato, ker so bili tisti kraji varni pred zavojevalci. Zato je dandanes, v dobi, ki ponuja veliko, a jemlje še več, predvsem človečnost in prvinske občutke in ponuja, celo zahteva zgolj uniformiranost, pokornost novi vseobče navzoči veri, ki poveličuje denar in status, toliko težje zares razumeti pomen verskih objektov, ki takrat, ko so nastali in imeli pomembno vlogo (obstaja slikovit izraz »mračni srednji vek«) in vsaj v armenskih gorah niso zrasli za izkazovanje moči in prestiža, v notranjosti so za naše oči, vajene umetelnih baročnih angelov in poslikav, skoraj pusti in prazni, temveč so bili spočeti zaradi vere, zaradi čaščenja in povezovanja z nadzemskim.



»…Slišiš, zdaj se nam vile smejejo…« Gremo v nebesa, Lačni Franz

Sonce je bodlo v oči, skale so pripomogle k lesketu, nekaj deset metrov stran od množice obiskovalcev je bil Noravank spokojen in miren, kot nekoč in čisto brez težav sva odmislila vse novodobne vernike, ki so lazili na stopnice nad vhodom v cerkev Svete matere božje, da bi z mobilnim telefonom naredili čim boljšo fotografijo. Srknila sva prvi, dolgi požirek iz čarobne čaše sreče in božanskega. Tisti dan sva se tega vina narahlo opila in iskala (in našla) nove priložnosti za smukanje skozi narahlo priprta nebeška vrata.

»Mimo praznih žepov in rok. Preko travnikov brez otrok…« Gremo v nebesa, Lačni Franz

Mimo iranskih gora nas je vodila cesta, čisto blizu smo bili, da smo nato zavili proti vzhodu, področju, ki si ga danes lastita dve državi, Gorski Karabah imenovanemu, kjer se s čeladami pokriti možakarji v maskirnih uniformah na tej ali oni strani še vedno tu in tam obstreljujejo, z orožjem pokažejo svojo moč in pogum, košček Armenije sredi Azerbejdžana, ki ima »vse atribute države, razen mednarodnega priznanja«.



A smo ostali v varnem zavetju kodrastih gozdov na strani meje, kjer menda vladata red in mir, le pomisel na tisto na drugi strani naju je malce ščemela, morda bi bilo vredno raziskovati. Vozili smo po platoju, skoraj po vrhovih, tisti okoli na so bili še višji, a slutili smo višino in mraz, ki se nam je zaradi vetra zarezal v ude, ko smo izstopili, pa sva se igrala s spominom na video, ki nama ga je pokazala vodička in je prikazoval ta košček sveta pod debelo snežno odejo.



»Preko praga belih nevest…« Gremo v nebesa, Lačni Franz

Tatev v stari armenščini pomeni »daj mi krila« in prav to ime (Wings of Tatev) so nadeli v Guinessovo knjigo rekordov ponosno zapisani najdaljši žičnici na svetu, ki te v debelih 11-ih minutah, visoko nad sotesko reke Vorotan, nad Hudičevim mostom, nekoč edinim prehodom čez brzice, med zibanjem, ki ga spremljajo vzdihi potnikov, ponese 6 km daleč na bazaltni plato, ki med drevesi skriva vasico in nekaj stojnic, za njo pa, najprej ga ne opaziš, dobro so ga skrili, a se ti nato zdi, da lebdi nad vrhovi, eteričen in skrivnosten, samostan Tatev.



Nekdaj so tukaj, za zaveso sveta, na preddverju božanstev, opravljali poganska čaščenja. V 9.stol. so zgradili prvo cerkev, posvečeno Sv.Petru in Pavlu. Dve stoletji kasneje je samostanski kompleks z izgradnjo cerkve Sv.Device Marije pričel svoj razcvet, zlato dobo, ko je v njem živelo skoraj 1000 menihov in umetnikov in je njegova knjižnica premogla 10.000 manuskriptov. A tudi težak in nevaren dostop jih leta 1170 ni zmogel zavarovati pred vpadom seljdžuških Turkov. Knjige so skrili v trdnjavo. Zaman. Uničili so jo, kot samostan, oplenili in skoraj steptali z zemljo.




Dolgo je trajala obnova. V 14 stol. je zrasla akademija imenovana Univerza Tatev, ki je postala pod vodstvom Grigorija Tatevatsija, zdaj menda zadnjega svetnika Armenske apostolske cerkve, najpomembnejše središče učenosti v deželi, kjer so učencem med drugim odkrivali tudi skrivnosti in zakone filozofije, arhitekture in astronomije, razvijali miniaturno slikarstvo in izdajali knjige. Samostanski kompleks je v enem najbolj negotovih obdobij armenske zgodovine prevzel vodilno vlogo na področju ohranjanja in razvoja kulture, ekonomije, politike in vere. Središče syuniške škofije je bilo povsem samozadostno, z lastno stiskalnico olja, mlinom, vrtovi in vinogradi.



Skoraj 1000 let pred razvojem moderne seizmografije so v armenskih gorah menihi zgradili Gavazan, steber z nihajočimi temelji, ki se je nagnil, zaplesal, ko so se tla zatresla zaradi potresa ali teptajočih korakov sovražnikovih vojska. A ne Gavazan, ne neprehodna pobočja okoli njegovega gnezda niso zmogla obvarovati samostana pred upostošenjem turško-mongolskega zavojevalca Timurlenka in njegovega sina, pa vseh invazij, ki so sledile v stoletjih kasneje, da mu je zadnji udarec leta 1931 zadal uničujoči potres.



Obnova še danes ni končana. In odkrivaš tesne, za odraslega človeka pogosto skoraj preozke in prenizke prehode med dvoranami, temno je, da te naenkrat preseneti veliko okno, ki odpre pogled na sotesko globoko pod teboj, povzpneš se po stopnicah, a naletiš na zid, mrzel in mrk, pa se vrneš nazaj, opaziš žarke, ki so pobegnili skozi lino, prej je nisi opazil in nato po vseh štirih prilezeš skozi luknjo nazaj na dvorišče ob vznožju nihajočega stebra. Veter se igra z nami in listjem, šepeta zgodbe in utihnemo tudi obiskovalci, kot da čutimo, da bi preglasni glasovi zmotili mir in vznemirili v mogočne zgradbe ujeto zgodovino.



»Gremo v nebesa od sonca razvajene punce lovit…« Gremo v nebesa, Lačni Franz

Ko so sence postale dolge in široke in barve zamolkle, ko se je zdelo, da se končuje po vseh merilih popoln dan, smo se znova ustavili in se med bodečo travo sprehodili do uganke, ki še vedno buri domišljijo in razburja strokovnjake po vsem svetu, do ene največjih prazgodovinskih znamenitosti Armenije.



Nad še enim kanjonom, tokrat reke Dar, nas je v zahajajočem soncu pričakal Armenski stonehenge, Zorats Karer (Carahunge, Karahunj, Qarahunj), 7 hektarjev veliko področje megalitov. Z imenom, ki ga sestavljata besedi car (kamen) in henge (zvok), naj bi bil vsaj 3500 let starejši od britanskega soimenjaka. Sodobni svet ga je odkril šele leta 1984.



Bazaltni kamni, nekateri z luknjo, skozi katero se lovijo rdeči žarki poslavljajočega dne, so visoki do 3m in tehtajo do 10 ton. Mnoge so uporabljali za opazovanje sonca, lune in zvezd, drugi so povezani z grobišči, pa se raziskovalci (arheologi, astronomi in astrofiziki) ne morejo zediniti, kakšen namen je Zorats Karer sploh imel. Je bil tempelj, posvečen kultu sonca, observatorij, šola? Ali vse hkrati? Tudi njegova dejanska starost je zgolj plod ugibanj. V bližini naj bi bila še dva podobna, za prazgodovinsko astronomijo pomembna kraja: Angeghakot in Metzamor.



In midva stojiva tam, med bučanjem vetra skušava ujeti besede vodičke, tako poseben je ta kraj, tako skrivnosten, da bi nama zlahka natvezila tudi najbolj neverjetne zgodbe o njegovem nastanku in pomenu. V zatonu sonca , med preleti osamljenih orlov na večernem lovu, v divjem plesu posušenih trav sva dočakala katarzični veliki finale dneva, ko sva carinikom sreče izmaknila zajetno steklenico vina.



Kakšno fotografijo več najdete v albumu Nebesa.
25. februar 2018 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Kultura | Zaznamki: potopis, Armenija, samostani, Stonehenge | Komentarji (38)
»Le v popolni tišini boš slišal puščavo.« Beduinski rek

Spomini so podobni pogledu v ogledalo, ker se tisto, kar vidimo, nenehno spreminja, tako kot občutki, zaznavanje in dojemanje. Na kak sila siten dan opazimo gube in sivino, da nas drugič, ko je sonce blizu, podobe navdušijo ali prinesejo, ko so planeti v neki čudi, melanholični konstelaciji, globoke vzdihe in nežno otožnost. Dogodke in celo fotografije z leti objame patina, ki briše slabo (ali ga še bolj poudari, zamerljivi znamo biti in odklonilni) in poudarja lepo in se zgodba, nastala takrat, ob čisto določenem trenutku, sčasoma spremeni, da v resnici ne bo nikoli več enaka, dodajamo podrobnosti in jih brišemo, olepšamo ali izpustimo, obarvamo, skeniramo, prelepimo, vse je mogoče, to so moje misli, kaj pa ti veš! Je zato vračanje v kraj, ki te je nekoč osvojil, na nek način težko? Ker imaš v glavi toliko sličic, nepovezanih ali strnjenih povsem narobe, da so pričakovanja velika, resničnost pa te vedno znova postavlja na realna tla, ki jih nekako ne želiš občutiti pod večno nemirnimi stopinjami?

Tole so zgodbe, ki sva jih z mojim najdražjim, največkrat povsem slučajno, našla na jugu Sinajskega polotoka v skoraj dveh desetletjih vnovičnih srečanj, zaljubljanj, spoznavanj in sprejemanj.

Poimenovali so ga Zlato. Kako primerno ime! Zgodnja jutra odnašajo zaspane misli, ko ognjena krogla počasi, a vztrajno zavzema nebeški svod in se skale zasvetijo, zableščijo in ožarijo morje. In potem, ko sonce počasi zahaja, dan se še ne poslavlja, še nekaj časa bo s teboj, a kamniti, pusti vrhovi se znova lesketajo in nežno pobožajo pesek in globoko modrino, koščki zlata za nekaj minut pričarajo Aladinovo votlino, bogastvo narave, ki jo najdeš le na nekih posebnih, ne nujno zelo oddaljenih koščkih sveta. Morda pa smo pozabili, da se prvinsko doživljanje sreče skriva v nas samih.



Potem je tu še morje, skale Saudove Arabije na eni in Sinaja na drugi strani. In vmes skoraj ožina, zdi se, da bi lahko z rokami objel dve tako različni, a (hote ali ne, pustimo politiko ob strani) hkrati podobni deželi. Pesek, goli vrhovi in zahajajoča krogla, ki nek dan postreže z odtenki rdeče, rožnate, ljubezni, hrepenenja, ko se nebo in globoke, skoraj skrivnostne vode odenejo v barve strasti in veš, začutiš in razumeš, zakaj Rdeče morje imenujejo rdeče.



Dahab je tisti kraj, kjer popotnik začne verjeti v ljubezen na prvi pogled, stik in dotik. Še danes je majhen po številu prebivalcev, pa malce večji, ko ga želiš obhoditi. Kakih 80 km, dobro uro vožnje skozi puščavo je do turistom tako znanega Šarma (Sharm- El.Sheika), velikih hotelov, restavracij in egiptovske različice Evrope. Nekoč je bil Dahab majhna beduinska ribiška vas, ki so jo poleti obiskovali »Puščavski ljudje« iz notranjosti dežele, ne le zaradi rib in izjemnih datljev, morda so bili to prvi obmorski turisti v kraju, kjer v Starem pristanišču najdeš ostanke nabatejske luke, ki je cvetela pred več kot 1600 leti.

Zahav ga imenujejo v Bibliji, v njem so počivali Izraelci pod vodstvom Mojzesa na svojem potovanju po Eksodusu na poti v Sveto deželo. V začetku 1970-ih so ga zasedli izraelski vojaki, nihče več ne govori o teh časih. Potem so prišli hipiji, za njimi popotniki in adrenalinski navdušenci, da danes velja za enega najboljših krajev za t.i. off-shore in prosto potapljanje, surfanje in kajtanje na Sinaju, morda celo v Egiptu. Beduini so ga menda imenovali Waqaat Thahaab, »kot čas teče«, ker v njem pozabiš na ure in minute, dan postreže s soncem in vetrom in noč prinese prgišče zvezd in vmes so vsi tisti trenutki in doživetja, ki jih spravljaš in neguješ, še dolgo potem, ko se vrneš med urnike in roke, če si le dovoliš, spremljajo te mesece in leta, lepo zapakirani v celofan edinstvenega, s pentljo želje po vrnitvi.



DAHAB, Sinaj, november 1999 (sem napisala, menda kmalu potem, ko se je košček raja pričel spreminjati v moj spomin)

Said je spadal med tiste ljudi, ki osvojijo že na prvi pogled. Doma iz Alexandrije, na delu v Dahabu v eni od trgovin s spominki. Pravzaprav so bili vsi najini znanci "od nekod". Mesto naj bi na zemljevid postavili popotniki, ki so se v poznih sedemdesetih ustavljali na tem koščku Sinajskega polotoka. Sex, drugs and rock n'roll, pa čudoviti koralni grebeni, ki so bili razlog več, da si ostal. Dahab je ohranil ta občutek svobode. Manj turističen od premnogih letovišč ob Rdečem morju, bolj popotniški, preprost, skoraj vsakdanji, da ti ne daje (pogosto) nelagodnega občutka tujca, skoraj vsiljivca, naivneža z nikoli prazno listnico, zanj se spodobi, da svoje bogastvo deli, denar mora krožiti. V trgovinah, gostilnah in turističnih agencijah so našli priložnostni zaslužek fantje in možje iz afriškega dela Egipta in Sinaja.
Kot Said.
Želel je študirati slikarstvo. Mladostne sanje o življenju umetnika. Starša sta ga postavila na realna tla. Slikanje je v deželi, kot je Egipt, lahko lep hobi, ki prinaša zadovoljstvo, a bolj malo kruha. Zato je doštudiral književnost. S seboj prenaša velik zvezek, poln skic in risb. Najraje riše portrete. Še nikoli prej nisem videla, da bi kdo narisal tako žive oči, žarijo, da pozabiš na ostale poteze, na obraz, in strmiš vanje, temne in globoke, povsem odprte, jasne, ničesar ne skrivajo, a toliko pričakujejo. Prav tak pogled ima tudi Said.
Ko za eno od njegovih risb omenim, da je dekle podobno najini znanki, se fantu zasvetijo očke.
" Tale vajina prijateljica...Je poročena?"
Ko sva nazadnje preverjala, še ni bila.
" A bo prišla v Egipt? Bo prišla v Dahab?"
Kaj pa veva; možno je.
In naju skoraj v nedogled sprašuje eno in isto. Verjetno ga zanima še vse kaj drugega, a je njegovo znanje angleščine (na najino srečo) omejeno. Kaj naj bi mu sicer odvrnila? Da se veliko takih zakonov ne obnese zaradi prevelike razlike v kulturi, v dojemanju sveta? Da smo tujke zahtevne, da hočemo svojo svobodo tudi v zakonu? Da je eno poletna romanca, drugo pa življenje v tuji državi, kjer ne razumeš ne jezika, ne pravil, ki veljajo, kjer si navsezadnje vedno tujec?
Pravi, da bi rad odšel na tuje. Delal bi in nadaljeval s študijem. Nek popotniški znanec mu je obljubil, da mu bo pomagal poiskati delo, poučevanje arabščine, na ameriški univerzi.
Če veva, kako je z delom v Evropi in ZDA? Težko. Delovne vize za prebivalce tretjega sveta so hudo redka dobrina.
In potem ga pogledaš, polnega pričakovanja. Bo dobil to, kar si je dolgo želel?
Said, resnično upava, da ti je bila namenjena lepša usoda (sva si želela takrat, ko je bilo najino poznavanje Bližnjega Vzhoda še sila uborno- a že slaba dva tedna kasneje sva spoznala kruto resničnost življenja na ozemljih, ki si jih lastijo mnogi).

Dahab je bil poln takih in drugačnih posebnežev.
Obvladoval je glavno cesto v beduinsko vas, kot so imenovali turistično naselje. Jimmy je bilo njegovo angleško ime; arabskega si tako ni zapomnil nihče. Neverjetno gobčen je poznal vsakega tujca, ki se je kdaj sprehodil mimo njegove trgovine in internet caffeja. Če te je kaj zanimalo, si šel k Jimmyju. Če si kaj potreboval, je Jimmy vedel, kje se lahko dobi. Vmes je stresal šale, stare zgodbe, postavljene v arabsko okolje.
Poglavje zase je bil šef najinega kampa Gold of Sinai (že dolgo ga ni več, njegovo mesto so zavzeli nizki hotelčki in trgovine). Bradati možakar je bil dober vir informacij, ki je, mimogrede, uredil še kakšen prevoz (nama skoraj na pol zastonj do vznožja Gore Sinaj, saj veste, Mojzes in goreči grm). Po vsakem tuširanju (in tuširal se je pogosto), se je sprehajal naokoli zavit v brisačo, ponoči pa v dolgo belo spalno srajco. Ob najkrajšem kikiriku petelina iz bližnjega kurnika, so se iz njegovih ust slišale zakletve, povezane z bogom (nisem povsem prepričana, da vem, katerim), tudi sredi povsem običajnega pogovora.



V čajnici brez imena ob glavni cesti sva bila edina tujca (in jaz seveda edina ženska). Natakar sicer ni znal niti besedice angleško, a se je vsakokrat trudil, da bi nama nekaj dopovedal. Kolikor vsa razumela, bi se poročil z menoj. To mi je sicer godilo, ampak ne, hvala. Vendar je bil vztrajen, kar si velja zapomniti za primer, če bom kdaj iskala moža. Očitno je bil znova preveč pod vtisom neverjetnih zapletov v televizijskih žajfnicah, kjer se poročajo kot po tekočem traku. Kajti: v čajnici so premogli tudi televizor (in poročam, da je tam še vedno).
Ko sva neki večer sedela ob svojem čajčku, so vsi razen naju napeto bulijli v ekran v neko srednje butasto serijo. Sinhronizirano. Zven jezika je bil drugačen od arabščine, a ovedla sva se šele pri reklamah. Satelitski kanal v poljščini! Vsi prisotni, ki so tako zavzeto zrli v dogajanje, niso razumeli niti besedice. Kakšen film so vrteli v svojih beticah, nama ni uspelo ugotoviti.



Vrnila sva se. 10 let kasneje. Prav nič popotniško, z letalom, pa soba v hotelu dobrih osem kilometrov oddaljenim od mesta. Ki se je spremenilo. Na jugu so beduinske kampe zamenjali nizki hotelčki (ker je dovoljena gradnja zgolj dve nadstropji visoko in srčno upam, da bo tako tudi ostalo). Okoli Lagune so zrasli hotelski kompleksi. Promenada je zdaj tlakovana. Menda so jo uredili po tem, ko so središče Dahaba v začetku novega tisočletja razdejale eksplozije podtaknjenih bomb. Nekaj več ulic premore. Pa trgovin in restavracij. A je kljub vsemu še vedno tak, kot je bil, s tistim posebnim občutkom, ki ga zaznaš skoraj nemudoma in ti daje vedeti, da si se vrnil, kot izgubljeni sin, nazaj, med svoje. Jimmya ni več. In Saida. A čajnica še vztraja, še vedno polna Beduinov v dolgih haljah, z okrog glav ovitimi »šemagi« (tištuhi bi rekla moja mama), ki počasi vlečejo sladki tobak svojih vodnih pip in zrejo v televizijski ekran, ki največkrat predvaja nogomet. Prijetna oaza na robu puščave z neverjetnim podmorskim svetom in domačini, ki kmalu postanejo tvoji novi prijatelji.
Potem sva se vrnila še nekajkrat. In v vmesnem času, med službo in obveznostmi in sivino vsakdana pogrešala Dahab.

December 2017, hotelska plaža, 8km od Dahaba, gost, kot midva in mladenka, ki je vodila welness-center
Malce zdolgočaseno jo je vprašal, povzdignil je glas, da sva ga (nehote) slišala tudi midva: »Torej bi se rada poročila s tujcem?«
»Seveda,« je odvrnila.
»Zaradi denarja, kajne?« je nadaljeval, prepričan v svoj prav.
»Ne, ne zato!!!« je bil preoster odgovor. »Bogatega moža lahko dobim tudi v Egiptu, z veliko več denarja, kot ga ima povprečni Evropejec. To, kar hočem, je drugačno življenje!«



Takole sem napisala: Dahab, Sinai, 2012
Noč se je spustila nad gorato puščavo. Udobno smo se namestili na blazine in zrli v globoko črnino Rdečega morja.
Bil je star kakih trideset let, visok in suh, prijetnega obraza.
»Imel sem dekle, Nizozemko. Preselil sem se k njej. Hotela sva se poročiti. Ampak tam… je bilo vse drugače. Nisem imel prijateljev. Nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal. Bilo je mrzlo. Tako zelo, da sem, če sem hotel iz hiše, oblekel vsa oblačila, kar jih premorem. In me je kljub temu zeblo. Ona je bila drugačna. Njeni prijatelji so bili drugačni. Niso me sprejeli. Nisem našel službe. Samo doma sem sedel. Pogrešal sem Dahab, starše, brate in sestre… Po treh letih nisem več vzdržal. Razšla sva se. Vrnil sem se domov.«
Natočil je čaj in si prižgal džoint.
»Tukaj mi je lepo. Nimam veliko. Zaslužek je majhen, a gre. Nikoli več ne bi šel v Evropo. Tukaj je moj dom.«
Na drugi strani zaliva je nad golim skalovjem Saudove Arabije vzšla debela rumena luna. Zlato je obarvala morje in fantov spokojni obraz.
Le nekaj mesecev je minilo od egiptovske različice Arabske pomladi, bližale so se volitve, ko so mnogi znova gojili upe, da bo prihodnost zanje boljša, lažja, bolj pravična, demokratična. Spomnim se obrazov, vznesenih besed, še naju so navdušili, da sva kupila majico, ki je z napisom slavila pričakujoče spremembe. Prenočišča so skoraj pokala po šivih, Rusi so prihajali, vsi hoteli so jih bili polni, v trgovinah so prodajali crockse, v najinem Happy Life Villageu pa so nek večer pripravile svoj spored ruske plesalke arabskega trebušnega plesa, bil je nenavaden občutek, preveč vitke mladenke so se zvijale, brez vsake mere in čutnosti, spominjalo je na ples ob drogu brez droga v kakem ne posebno dobrem nočnem lokalu, all-inclusive gostje so dan začenjali s pivom in zvečer v recepciji spraševali, če je sploh varno, da se s hotelskim kombijem za slabi dve uri odpeljejo v mesto. Leto in pol kasneje je počilo, rusko letalo je razneslo nad Sredozemskim morjem, kazalo se je s prsti na krivce, iskalo vzroke in se končalo z odpovedjo letov iz mnogih držav. Dahab je pričel počasi toniti v sen.

December 2017, januar 2018

»Aufwachen, faule Leute,« na ves glas kriči Mido, hotelski animator, ko nas poskuša spraviti v pogon. »Stretching! Steeetchiiiing!«

Gostje so skoraj izključno Nemci, pa nekaj Avstrijcev in Švicarjev, sami povratniki, Dahab nas je že zdavnaj osvojil, pa hotel, ki je danes še bolj, kot kdajkoli prej, zahodnim obiskovalcem primerno spolirana različica beduinskega kampa s štirimi zvezdicami. Prijetno vzdušje vlada, pozdravljamo se, kakšno rečemo, vikanje kmalu zamenja bolj neformalno sporazumevanje, kratke hlače in majica, pa neoprenska obleka in maska so vse, kar potrebujemo. Na robu sveta smo, na videz sredi ničesar, med skalami in morjem in pogledom na saudske hribe. Za našimi hrbti se začenja zaščiteno območje imenovano Nabq Protected Area, pred nami valovi poljubljajo skoraj neskončne koralne grebene.
Oasis, Golden blocks, Moray garden, Three pools, Um Sid in Caves so imena s hotelske plaže dostopnih vrat v podvodni svet, ki nikoli ni tih in dolgočasen, čeprav se čez nekaj dni zalotiš, da si nekatere ribe tudi poimenoval, kot stare prijatelje. A vsak dan, z vsakim potopom, je navdušenje še večje, opaziš nove podrobnosti in te presenetijo srečanja, ki si jih na skrivaj želel, a ne tudi pričakoval, da se v nekem trenutku odzoveš povsem napačno in si kasneje očitaš, ker bi bilo takrat bolje pritisniti na sprožilec fotoaparata, kot dosegati hitrostne plavalne rekorde.



Čisto običajen dan je bil, morje mirno, ribe dobre volje, rade so pozirale, korale so sončni žarki vzpodbudili, da so si nadele kar najbolj vesele barve. Izza ovinka, na izhodu drugega od treh podvodnih bazenov (od tod ime Three pools) sta priplavala, sproščeno, v elegantni samozavesti, zdelo se mi je, da je zadaj še eden. Gray reef shark (Carcharhinus amblyrhynchos) vrsta sivega morskega psa, ki zrase skoraj do dveh metrov, ljubi družbo in strmo spuščajoče koralne grebene. Nisem bila pripravljena na srečanje s plenilcem, tovrstne zverine menda ne vidijo najbolje, morda bi se kateremu zahotel grižljaj nenavadne ribe v neoprenski obleki.
»Pes!« sem zavpila najdražjemu.
»Kakšen pes?« me je vprašal.
Bila sva vsaj 200m oddaljena od obale, pobočje pod nama se je spustilo kakih 15, morda 17 m globoko, pa me sprašuje, kakšen pes! Menda ja ne misli, da sta si »obični kučni džukeli« Reks in Floki privoščila dopoldansko plavanje!
»Morski pes! Dva!« Med tem sem že neverjetno hitro (po pričevanju edinega očividca, pol metra nad gladino) rezala valove na drugo stran grebena, v plitvino, proti obali. Naivna in ne najbolj modra odločitev, a sem se kasneje vsaj lahko mirno pohvalila s srečanjem (in zamolčala podrobnosti o tem, kako se je končalo).



Svet ploščatih, oglatih, skoraj prozornih, črtastih, pikastih in spreminjajočih rib, v knjigah ne najdem vseh odgovorov, s kom sem plavala, pa korale, trde, mehke, spominjajo na vetrnice, na lilije ali solato, školjke, lignji in hobotnice, pisano je, kot orientalska preproga. Crocodilefish (Cymbacephalus beauforti) v vseh mogočih barvah, našobljene napihovalke, skati, jate skuš, jegulje in barakude, zdaj majhne, pa ena posebno velika, v dneh polne lune, ko je oseka še posebno močna in se morskih prebivalcev poloti zaspanost in te prostodušno pustijo čisto blizu, po dobri uri sva premražena, a srečna, navdušena, zadovoljna.



V mestu je še več z obale dostopnih krajev za snorklanje in potapljanje, kot so Laguna, Napoleon reef, meni sila ljubi The islands, Lighthouse, Eel garden in naprej, proti severu in narodnemu parku Ras El Galum, Canyon, The bells in Blue hole, ena najbolj znanih in menda najbolj nevarnih podvodnih lukenj na svetu, ki ščemi in vabi potapljače in na skali ob njej spominske table nemo opozarjajo z imeni tistih, ki jih morje ni več izpustilo iz objema.

Nekajurni sprehodi v Wadi Gnai (wadi= suha, ozka dolina), med skale neverjetnih oblik (beduinska šala menda pravi, da ima čisto vsaka skala svoje ime, veliko resnice je v tem, ker že stoletja služijo tudi za orientacijo), pesek in navidezno tišino, med na pogled presušeno rastje, ki se napaja s podzemno vodo in ga znajo s pridom uporabiti v zdravilstvu, za hipec opaziva puščavske lisice, lokalni Beduin nama pove, da se zjutraj ob vodnih virih pase jelenjad, občasen prelet ptic, ki ga na vhodu v sotesko zmotijo turisti na štirikolesnikih. In potem le lučaj ali dva od najinega hotela, okostje, ostanek kamele, tudi divje se pasejo tod okoli, udomačene so namenjene turistom in se ponosni lastnik vsak dan na robu plaže ustavi pri nama in z nasmehom vpraša: »Taksi?«





Brez kamel ne gre niti v dopoldnevu pričakovanja Svetega večera, ko naša animatorja na njih prijahata v opravi Coca-colinih Božičkov, vpijeta :«Ho-ho-ho!« pa »Merry Christmas!« in delita darila, na pesku pred Beach barom v kopalkah plešemo na pocukrane napeve in se zvečer navdušujemo nad jaslicami, ki so jih postavili tudi v hotelsko preddverje.



V mesto se vedno odpraviva po večerji, ob devetih nas kombi odpelje v Dahab, čez dve uri nazaj. Dovolj časa za sprehod po promenadi, za nakupe in sok iz sveže stisnjenega sladkornega trsa in pomaranče.



Pet let je minilo od zadnjega slovesa., osemnajst od prvega srečanja. Na videz se ni spremenilo veliko, a se je hkrati spremenilo vse. Nekaj trgovin je zamenjalo lastnike in napise, pa veliko manj ponudbo, ob robu in v kaki ozki, nepomembni ulici so vrata tudi trdno zapahnjena, še spomniš se ne več natanko, kaj so nekoč prodajali. Restavracije so precej bolj prazne in tujci redkejši, drugačne jezike govorimo, a morava (Slovenca) pri barantanju kljub vsemu malce paziti, ko se med seboj pogovarjava o ceni, ki sva jo pripravljena plačati za izbrano, z vsemi žavbami namazan prodajalec je že zdavnaj osvojil tudi ruščino, številke se slišijo podobno, razlika je le v naglasu in nama med širokim nasmehom pove, da naju je razumel! Na koncu si zadovoljno sežemo v roke. Cene so nominalno resda višje, kot so bile nekdaj, a so za naju zaradi plavajočega tečaja egiptovskega funta, ko sva na enem številnih bankomatov, ki za menjavo ne zaračunajo niti centa provizije, dobila trikrat več, kot nekdaj, sila ugodne. Ročno izdelane šatulje so moja slabost, pa nakit, hibiskusov čaj, zdaj z dodatkom začimb ali brez njih, debeli, posušeni cvetovi, to morate poskusiti, nikoli več ne boste kupovali čajnih vrečk, lističi črnega čaja, majice iz mehkega egiptovskega bombaža, preverjeno zdržijo leta in za turiste obvezni (morda to celo kje piše, kot nekakšna zapoved, tolikokrat se zanje odločimo) puloverji z zadrgo, kapuco in napisom: Dahab- dive now, work later! Vmes pogovori. O tem in onem, o vsakdanjih rečeh, o najinem vračanju v Dahab. Le o politiki nočejo govoriti, naj jih dragi še tako vleče za jezik. Kako velika sprememba! Zdi se, da so se v težkih letih, ki so sledila skoraj ostremu koncu turističnih obiskov in čakanju na spremembe, ki so se zgodile, a ne take, kot so upali in želeli, sprijaznili s stvarnostjo. Skušajo preživeti. Ko omeniva dogovor Putina in Sisija, da bodo februarja znova vzpostavili letalsko povezavo z Rusijo (in bodo temu zgledu morda sledile tudi nekatere zahodne države, kot je Velika Britanija), kar bo prineslo več turistov, rečejo le: »Inšalah! Naj se zgodi božja volja (Bog daj)«, da lahko le dodava: »Inšalah!«

Na predvečer najinega odhoda sva spet v mestu, malce otožna sem, poskušam pozabiti, da sta dva tedna znova prehitro minila, da me čaka zgolj počasno in dolgočasno vračanje na sever. Domov. Zapravljava še zadnje funte. Za darila. In preprogo. Malce se namulim. Obljubil mi je, da ne bova domov privlekla še enega tepiha. Trgovina je znana, že večkrat sva kupovala v njej, le da jo je takrat vodil še pater familias, zdaj pa njegov sin. Najdražji omeni nogomet in s prodajalcem takoj najdeta skupni jezik. Sila preprosto je, ker sta največja in najbolj oboževana kluba Al Ahly ali El Zamalek in je rivalstvo med njima še večje, kot pri nas med Olimpijo in Mariborom. Oči se zasvetijo in (tokrat) poslušava, da je edini pravi klub seveda Al Ahly, njegovi igralci vedo, kaj sta red in disciplina, sedem na kup preprog, naj moška razpravljata. Potem preidemo k bolj resnim stvarem.
»Ah, tvoja žena pa zna barantati,« reče med smehom, da je dragi malce ponosen. »Moja pa…« nadaljuje Mohamed in se obrne proti koncu trgovine, kjer na klopi leži v ruto zavita svetlolaska. »Svetlana, pridi sem, pridruži se nam.« Odziva seveda ne dobi. Preglasni smo, da bi spala, a se ji očitno ne ljubi.
»Moja žena je Ukrajinka. Sploh ne zna barantati. Ravno zadnjič sem ji rekel… Pomislita, kupila je djelabo in zanjo odštela skoraj 700 funtov. In ji potem povem, da bi enako dobila za 250. In kaj mi je rekla? Da ji bo, če bo treba, pač oče poslal denar in da naj se ne razburjam. Ah!!« (pa navidezna jeza).
V Dahab se je iz vseh vetrov priselilo tudi spodobno število tujcev, sklenjeni so bili tudi mnogi mešani zakoni. Kako zadeve v resnici funkcionirajo, nama v prekratkih pogovorih ni uspelo izvedeti, a otroci, ki se rojevajo v takih zvezah, so videti angelsko. Živeti v deželi, ki je povsem drugačna od tiste, od koder prihajaš in si je bil vajen, vsaj na začetku zagotovo ni lahko. Naj dodam še kako puhlico, da ljubezen premaga vse ovire? Seveda jih, povsod po svetu je tako. Ne glede na zemljepisno dolžino in vero, smo si ljudje sila podobni, ko se sprejemamo z izzivi vsakdanjika. Želimo si varnosti, ljubečo družino, zdravje in dovolj novcev, da nam ni treba stradati. Vse ostalo so okvirji, postavila jih je družba, narod, cerkev, a mi smo tisti, ki se odločamo, ki krojimo svoje življenje. V Dahabu, v Evropi, kjerkoli.



Jutro je prineslo oblake in veter, ki je pesek oblikoval v grobe vrtince. Avtobusna postaja bi lahko stala kjerkoli v arabskem svetu, prav v ničemer ni bila posebna. Poslavljala sva se. Vsaj jaz v prepričanju, da se znova vrneva. Morda kmalu, morda čez leta. V mesto, kjer te pozdravijo z: »Ya marhaba-Dobrodošel

Več fotografij najdete v albumu Ya Marhaba, 2.del: Zlato
27. januar 2018 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: potopis, Dahab, Sinaj, Egipt | Komentarji (21)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Top 5 vpisov
Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 189079
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34426 // Odgovorov: 1873578
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 86533 // Komentarjev: 1239983
Avtorji fotografij: 26219 // Slik: 221863 // Videov: 18358
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "