»Vsi, ki tavajo, niso izgubljeni« je menda zapisal Tolkien. No, midva sva bila. Sredi Erevana. Ob treh popoldan, ko so termometri ponosno kazali 40o C. Vsak s svojim nahrbtnikom, ki se je v preteklih minutah čudežno napolnil, da je postal neverjetno težak, okoren, pritiskal je ob hrbtenico in jo krivil, ročaji so rezali v kožo. Iskala sva hostel, ki bi moral biti… tam, pred nama, številka je bila prava, a je v naju bolščala zgolj ogromna, ne posebno zanimiva zgradba, v pritličju trgovine, zgoraj stanovanja, nobenega napisa, namiga, nič. Spraševala sva mimoidoče, pa v prodajalnah, googlali so, nama s prstom kazali, da sva tukaj, a… kje? Hostla nisva našla, hostla ni bilo, ostal je vonj po avtomobilih in nad nama nebo, sem v mislih doživljanju primerno spreminjala Mefovo pesem. In se je zgodilo, kar se je pač moralo. Postala sva sitna, bevskajoča, nestrpna. Drug do drugega, kajpada. Vedno je kriv tisti, ki ti je najbližje. Za izbiro prenočišča sem bila kriva jaz, torej je bilo treba kar se da hitro rešiti dan. In sem najdražjega pustila v zasilni senci na nekem vogalu, z vso prtljago, pa vstopila v najbližjo nepremičninsko agencijo v upanju, da bodo vsaj za silo govorili angleško.



Ameriški pisatelj Lawrence Block je menda dejal:« Zdi se, da se nam kot turistom, najsrečnejši trenutki pripetijo takrat, ko nepričakovano naletimo na eno stvar, medtem ko smo iskali drugo.« Šopek Armenk se je prijazno nasmejal, ko sem povedala, da sva izgubljena. Potem je ena ročno poiskala naslov hostla, telefonirala, kimala, se smehljala in mi navdušeno povedala, kam morava, pa ob mojih iskrenih zahvalah dodala, da naj se vrneva, če bova potrebovala pomoč, karkoli in mi zaželela lep dan.

Hostel je bil čisto blizu, skozi obokani prehod sva morala, pa malo desno, med stanovanjskimi bloki in garažami je stal, nov, svež, prijeten. Le na tablo z napisom so pozabili, ni še prišla na vrsto, menda bo kmalu. Shat lav. Jaz pa sem že v prvi uri obiska Erevana spoznala pristno armensko prijaznost, ki naju je spremljala, ovijala in božala ves čas potepanja, pa so morda tudi zato moji zapisi nekako v stilu besed Benjamina Disraelija: »Kot vsi veliki popotniki, sem videl več, kot se spominjam in se spominjam več, kot sem videl.« Ja, shat lav.

Vprašanje Radiu Erevan:« Bi lahko atomska bomba uničila naše ljubljeno mesto Erevan z njegovimi čudovitimi zgradbami in prelepimi parki
Radio Erevan je odgovoril: »Načeloma da. Ampak Moskva je veliko lepše mesto



Erevan je eno najstarejših mest na zemeljski obli, rojeno 29 let pred Rimom. Nekako v 8.stol.pr.n.št. je urartski kralj dal zgraditi utrdbo, kjer se soteska danes ne posebno privlačne reke Hrazdan polagoma razširi v rodovitno dolino reke Araks. Mesto je v stoletjih pridobivalo, pa spet izgubljalo pomembnost, nekako v skladu z interesi trenutnih oblastnikov, naj so bili to Perzijci, Turki ali Rusi. Bogomil Ferfila v svoji knjigi Armenija in Gruzija: gorata in pozabljena krščanska dragulja, potopljena v muslimanski svet piše, da je bil Erevan pred slabimi 200 leti kraj 1736-ih nizkih glinenih hiš, 851-ih trgovin, 10 kopališč, 7-ih karavanserajev in 6-ih javnih trgov med vrtovi, ki jih je obdajal glineni zid. Car Nikolaj I. ga je ob obisku leta 1837 poimenoval »glineni vrč«.



Dobrih 80 let kasneje, ko je postal prestolnica Armenske SSSR, se je pričel tudi Erevanov razcvet. Število prebivalcev je skokovito naraslo, nove zgradbe so ponosno zavzemale okoliške griče, tako da je višinska razlika med spodnjim in zgornjim delom mesta kar 300m. Njegovo srce je sredi 20-ih let preteklega stoletja zasnoval arhitekt Aleksander Tamanyan. Vseh načrtov niso uresničili, a so bili povsem v nasprotju s tipično sovjetsko gradnjo, ko je v neoklasicizem nežno vključil barve in armenske narodne simbole. Osrednji trg (danes nosi ime Trg republike, takrat je bil seveda Leninov), zagotovo najbolj priljubljeno zbirališče meščanov in vseh, ki nas pot zanese v prestolnico, obdajajo zgradbe iz lehnjaka, da Erevan še danes imenujejo tudi Rožnato mesto.



Vsak večer naj bi, tako je obljubljal najin vodič (LP) fontane na trgu zaplesale v mavričnih barvah ob zvokih glasbe. Le da v dneh najinega obiska niso bile ne plesno, ne glasbeno razpoložene, molčale so, a je bil trg celo ob polnoči poln obiskovalcev. Redki tujci smo se pomešali med domačine, družine z otroci, mladino in starce. Sedla sva na rob bazena, vsak s svojim pivom (seveda se je imenoval Ararat), nežna svetloba uličnih svetilk je božala obraze, lahen vetrič je pribrzel od nekod, morda s simbola dežele, ki leži na napačni strani meje, bilo je lepo, še kako prav imajo, ko pravijo, da je Armenija tista država, morda sploh edina na svetu, kjer se nikoli ne počutiš kot tujec.



Široke avenije se vijejo v smeri Ararata, odkrivaš ljubke trge, polne kavarn, parke in fontane, premorejo celo takega (po imenu Saryan park, blizu Opere sva ga našla), kjer (nekako v slogu pariškega Montmartra) ustvarjajo slikarji med na stojala, pa ob drevesa in robnike postavljenimi umetninami, dandanes nisi nikoli več kot lučaj oddaljen od novega spomenika priznanemu umetniku ali modernega kipa, morda inštalacije, ki te navduši, ali navda z nejevero, sprašuješ se, kaj sploh veš o umetnosti, a ta je, kot lepota, v očeh opazovalca, nič ni prepovedano, vse dovoljeno, Armenci so na kulturo sila ponosni, od nekdaj so jo cenili.



Vprašanje Radiu Erevan: » Zakaj so v Armeniji ustanovili Ministrstvo za pomorstvo, če je Armenija kopenska dežela. Ali imate morje
Odgovor Radia Erevan: » Da bi kljubovali Azerbajdžanu. Tam so ustanovili Ministrstvo za kulturo

Po Tamanyanovi zamisli so v sovjetskih časih pričeli graditi tudi Kaskade, art deco različico Visečih babilonskih vrtov, s katerimi bi severni, spalnim naseljem namenjeni del mesta povezali z njegovim središčem. Del niso dokončali. Načrt je poskušal konec 1970-ih oživiti glavni mestni arhitekt Jim Torosyan, ki je dodal monumentalno zunanje stopnišče, v notranjosti hriba pa na več nivojev vzpenjajoče tekoče stopnice, ki med umetniškimi deli vodijo do vedno novih dvoran, galerij in dvorišč s pogledom na prestolnico in, tam v daljavi, na narodni simbol Ararat. Siloviti potres leta 1988 je v mestu terjal 25.000 žrtev, življenje se je spremenilo, mesto je bilo treba obnoviti, Kaskade niso bile več pomembne.



Ko je gospodarska kriza po osamosvojitvi izpod ruskega jarma prinesla več kot 70% padec BDP, ko ni bilo ne hrane, ne elektrike, se je našel mecen, v tujini živeči Armenec, ki je po svojih močeh poskrbel za duhovno hrano v rodni deželi. Rešitelj Kaskad je bil armensko-ameriški človekoljub Gerard Cafesijan, s čigar pomočjo bo desetletja trajajoči projekt nekoč ne le dokončan, temveč je že danes središče (moderne) umetnosti.



Na vrhu Kaskad se odpre pogled na mesto, na z belo zaveso zastrti Ararat, na predele, globoko pod teboj so, kjer je nekoč cvetela armenska industrija, danes so to po večini le žalostne, razpadajoče zgodbe. Na levi so po vzpetinah posejani baki, stanovanjska naselja, tako sovjetska, da ne bi mogla biti bolj, saj smo vsi gledali filme in dokumentarce, škatlaste stolpnice, sivo-rjave, žarenje sonca ne prinese lepote, le razgalja bedo. In med njimi, vzpenjajoče proti nebu, neke nove zgradbe, še v delu, trajalo bo, da jih dokončajo, a je Erevan tudi prestolnica denarja, središče mednarodnih koncernov, povprečni zaslužek je menda nekajkrat višji, kot v preostanku dežele, kot vsa glavna mesta vabi in obljublja, pristanek je za večino Ikarjev neizogiben, trd in neizprosen.



Vzpenjava se dalje, po škripajočih kovinskih stopnicah nadvoza, ploščad tam zgoraj še vedno gradijo, zdaj je le kup sivega betona, pa za njo zeleni nasad z nadrealistično upodobitvijo cirkusa, malce v letih je že, a otroka v nama se prebudita. Na drugi strani ceste še en (malce zanemarjen) park, imenovan Victory (zmaga). Široko sprehajališče pod gostimi drevesi, stojnice s plastičnim kičem, najmlajši so veseli, pa za vogalom zabavišče z vrtiljaki in šopom gostilnic, popoldan je in obiskovalcev ni veliko, peljala bi se, a vedoč, kako nepomembna se zdi v Armeniji skrb za varnost, hodiva dalje, le s pogledom ošvrkneva ponudbo. Potem jo znova zagledava, Mater Armenijo, 22 m visoki kip (skupaj s podstavkom, ki skriva vojaški muzej v spomin na 2.svet.vojno, sega impresivnih 51m visoko), z mečem v rokah menda simbolizira svobodo in moč. Dežela je stoletja trpela pod teptanjem tujih škornjev, preživela masakre, genocide in represijo. Za ohranjanje nacionalne svobode se bo borila do zadnjega diha.



Vse do leta 1967 je nad mestom kraljevala 17 m visoka upodobitev Stalina, ki je zviška opazoval podoben kip Lenina na današnjem Trgu republike, še en simbolizem, morda ne neposredno načrtovan, a to so bili časi, ko so bile veliko kasneje nastale šale Radia Erevan še mrzla realnost narodov, ki so živeli na območju sovjetske Rusije.



Poslušalci so od Radia Erevan želeli vedeti tudi tole: » Je res, da so razmere v naših delovnih taboriščih odlične
Radio Erevan je odgovoril: » V principu, da. Pred petimi leti eden naših poslušalcev v to ni bil prepričan, zato je bil poslan, da zadevo razišče. Zdi se, da mu je bilo hudo všeč, saj se vse do danes še ni vrnil.«

Ko so se neke noči odpravili nenapovedano zamenjati Stalinov kip, ni šlo brez težav. Bronasta teža je pod seboj pokopala nekaj vojakov in enega pobila do smrti. Po mestu so si, na skrivaj, pripovedovali, da je diktator zmožen ubijati celo po smrti.



Danes se zdi, da (vsaj v srcu mesta) na nekdanje svinčene čase ne spominja kaj dosti. Veliko domišljije je treba, da si predstavljaš, kako je bilo nekoč. Še bolje je pete odnesti na obronke prestolnice. Ali še dalj, na podeželje, v kraje, ki so nekoliko oddaljeni od središča, kjer so spomini na nekoč še kako živi, ker se veliko ni spremenilo in se skoraj čudežno naenkrat zmanjša število bahatih mercedesov, ceste zasedajo lade, volge, zaporožci, pa traktorji in krave, trgovine so majhne, oguljene, na policah vse in nič, avtobusi niso več novi in pološčeni, nehote se spomniš na prevozno sredstvo Firme Krstić iz kultnega jugoslovanskega filma, zdi se ti zanimivo in zabavno, turist pač, ki je končno našel »eksotiko«. Več kot dvema milijonoma Armencev, ki v tistih krajih pogosto zgolj životarijo, zagotovo ni do smeha.


Radio Erevan so poslušalci naprosili, da pove šalo z zgolj eno besedo.
Odgovor Radia Erevan: »Komunizem

Prvo popoldne v prestolnici je bilo, ko sva obiskala GUM Market (Glávnyj Universáĺnyj Magazín ali Gosudarstvennyi Universalnyi Magazin), pokrito tržnico, kot so jih v sovjetskih časih gradili po vsej veliki deželi.



Ogromna zgradba, ker je moralo biti takrat pač vse veliko, da se je kazala moč socialističnega/komunističnega gospodarstva. V njej stojnice, ki so se šibile pod dobrotami, mavrična pisanost sadja, zelenjave, vina, mesnih izdelkov, lavaša (tradicionalnega armenskega kruha, ki spominja na palačinko in ga pečejo v posebnih pečeh), sirov, veliki kupi posušenega sadja, polnjenega z orehi in lešniki, dolge kite sudžukov, na vrvice nanizanih orehov, ki so jih potopili v različne sirupe, vsak je dal svojo žarečo barvo (granatno jabolko, simbol plodnosti in Armenije rdečo, marelice oranžno in je menda zaradi njih s takimi črtami obarvana tudi deželna zastava, limone rumeno),da se ti je za trenutek zadelo, da si skozi vrata stopil v drugi svet, tisti izpred sivega obdobja, v čase karavan in Svilene ceste. Nisva kupovala, zdelo se nama je prehitro, mesto sva komaj spoznavala, a naju to ni motilo, da ne bi vsaj tu in tam poskusila, kar so ponujali prodajalci.
V hostlu so naju opozorili, da je GUM danes predvsem turistična znamenitost, cene pa temu primerno visoke, morda je res tako, kaj veliko kupcev ni bilo opaziti, pa toliko več firbcev s fotoaparati, a tam zadaj, v drugem delu tržnice, so ponujali kupe posode, steklovino, čevlje in cenena oblačila, med kramo se tuji obiskovalci načeloma nismo mešali, morda je bilo premalo… drugačno, preveč vsakdanje in nefotogenično.





Srce je znova zaigralo na še eni tržnici, tokrat na prostem, po imenu Vernissage. Menda so nekako v začetku 1980-ih armenski umetniki pričeli ob vikendih razstavljati svoje izdelke na različnih mestnih trgih, dokler niso za svojo vzeli ploščad med ulicama Aram in Buzand.



Tradicionalne preproge in tkanine, lutke, kovanci, medaljoni, knjige (žal v armenščini), nakit, glasbeni instrumenti, leseni izdelki, živalski rogovi iz katerih pijejo ob praznovanjih, novo, staro in na videz staro, da je začetna cena višja in pogajalska pozicija ponudnika boljša, izbiraj, kupi, a ne barantaj, le redko ti bo uspelo!



V Erevanu GUM markete počasi, a vztrajno zamenjujejo nakupovalna središča po vzoru Zahoda. A se tisto, ki je postavljeno najbolj v srce mesta (le nekaj lučajev od Trga republike se na križišču cest spogleduje z največjo katedralo Armenske apostolske cerkve, Surp Grigor Lusavorich Cathedral imenovano, ki so jo zgradili leta 2001, ko so slavili 1700 let krščanstva v deželi) imenuje Russian mall in je v tem morda vsaj nekaj simbolike, čeprav so police polne dragih uvoženih izdelkov, ki si jih lahko privoščijo le nekateri, večina raje zapravlja težko prislužen denar v trgovinicah v podhodu avenije Tigran Mets, majhne so, lezejo ena v drugo, a kupnine so ugodne.



Tudi samopostrežna nekaj deset metrov naprej, ki svojih vrat nikoli ne zapre, postreže s cenami, ki razveselijo žep, tuj ali domač, drenjamo se pred blagajnami, za pet evrov si v hostlu pripraviva odlično večerjo z goro zelenjave, svežim sirom, lavašem in steklenico sladkega armenskega vina. To so za mnoge prebivalce dežele le pobožne želje, ker je najnižja plača v Erevanu le drobiž več kot 100 U$, povprečna okoli 364 U$. Cene so za naše razmere resda nizke, a ne dovolj, da bi lahko ljudje brezskrbno živeli. In preživeli.



Vprašanje Radiu Erevan: » Kakšna je razlika med kapitalizmom in socializmom
Odgovor Radia Erevan: »V kapitalistični družbi človek izkorišča človeka, v socialistični družbi pa je ravno obratno

Radiu Erevan so zastavili vprašanje: » Kako dolgo traja delovni dan v socialistični državi
Odgovor Radia Erevan: »Seveda gre za 8-urni delovnik: od 8-ih zjutraj do 8-ih zvečer


V najinem hostlu so imeli tudi nočnega receptorja. Mladenič krepkih 20-ih let, prijazen, njegova angleščina je bila precej boljša od najine ruščine. Neko jutro, ko sva sedla k zajtrku, je bil videti še posebno zdelan, z globokimi podočnjaki. Tista oblazinjena klop, na kateri je vsaj delno preležal noč, ni prinesla počitka.
»No, še malo, » mu je rekel moj dragi, »pa boš lahko legel v posteljo.«
»Niti ne, » mu je odvrnil med zehanjem.« V službo grem.«
»Kako v službo? Saj si delal vso noč!«
»To je moja druga služba. Nizko plačo imam in si tako pomagam.«
Potem je nadaljeval: »Mogoče bom šel v Moskvo. Moj brat dela tam. Za armenske razmere je zaslužek dober.«
Vsak dan slišiva enake zgodbe.

Velika večina Armencev živi v tujini. Mnogi so deželo zapustili ob koncu 19. in v prvi polovici 20.stoletja. Drugi med in po 2.svet.vojni. Kasneje so bežali zaradi ruske represije. In odhajajo tudi danes. S trebuhom za kruhom. Med približno 11 milijoni Armencev na domači zemlji živijo le dobri 3 milijoni!

Vprašanje Radiu Erevan: »Zakaj se naša država ne potrudi, da bi čim prej poslala svoje ljudi na Mesec?«
Odgovor Radia Erevan: » Kaj pa, če se ne bodo hoteli vrniti

Mnogi se odpravijo na delo v tujino, se vrnejo in znova odhajajo. Drugi se ne vrnejo nikoli. Domačim in prijateljem pošiljajo denar, ki jim omogoča življenje, preživetje. Žalostne zgodbe slišiš, bereš o njih in se ti zdi, da se za mnoge po osamosvojitvi ni veliko spremenilo.

Radio Erevan so poslušalci vprašali: »Kaj je najbolj stalna, nespremenjena značilnost naše socialistične ekonomije
Odgovor: »Stalno pomanjkanje




Tudi zato se mi je zdel kip berača pred prodajalno modnih oblačil nekje ob eni glavnih mestnih avenij še toliko bolj simboličen, ko odstira žalosten vsakdan prebivalcev kraja, ki je zares postal mesto šele pred slabimi 100 leti in v tem času doživel za debelo knjigo zgodb, znanih ali nikoli zapisanih, se srečal s preganjanjem, korupcijo, vznesenostjo, porazi, gledal v oči smrti in se, kot feniks iz pepela, vedno znova dvignil nekam pod rumenkasto nebo.

Se nadaljuje….

Več slik najdete v albumu Rožnato mesto: Erevan
13. november 2017 | Kategorije: potovanja | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: potopis, Erevan, Radio Erevan, Armenija | Komentarji (26)
Nekje skoraj na robu Evrope leži dežela, ki jo medijsko izobraženi mladci poznajo po ameriški starleti bujnih oblin, ob katere omembi njeni sonarodnjaki v negodovanju le privzdignejo obrvi, ker je očetnjava številnih zasluženo velikih imen, šansonjerja Charlesa Aznavourja, tenisačev Andrea Agassija in Davida Nalbadiana, pisca Erica Bogossiana, pevke Cher, šahovskega genija Garija Kasparova, Artema Mikoyana, ki je zasnoval slovita ruska letala MIG, legende Formule 1 Alaina Prosta, Pulitzerjevega nagrajenca Wiliama Saroyana, umetnika Sergeja Parajanova, seznam je dolg in vzbuja spoštovanje.





Dežela, kjer večji del prebivalcev živi raztepen po svetu in govori jezik, ki je precej drugačen od tistega doma, a še vedno njihov, edinstven in se tujcu zdi, da se ga ne bi nikoli zmogel naučiti.
Država visokih gora, da naj bi bila njena povprečna višina kar 1300m nad morjem, globokih kanjonov nemirnih rek. Nima veliko gozdov, le slabih 18% ozemlja je zelenega, pa so na tiste redke gosto poraščene doline in nakodrane vzpetine domorodci sila ponosni.





Pobočja drugod so pusta, skoraj brez barv, a te navdahnejo z na videz grobo puščavsko lepoto, zaznaš vsako steblo upornega cvetja in pod večer šteješ orle in sokole, ki sedeč na kamnih ob poti čakajo na plen.



Postreže ti, ta nenavadna dežela, s sončnimi zahodi, ki prinašajo vzdihe.
S cerkvami, ki so jih gole roke gradile na najbolj odročnih, težko dostopnih, bibličnih krajih. Ker je živelj te dežele ponosen, da so bili prvi na modrem planetu, ki so (ob koncu 3.stol.) prevzeli krščanstvo in oblikovali svojo, neodvisno ortodoksno cerkev, Armenska apostolska cerkev imenovano.





Še danes krožijo številne zgodbe, legende in bajke, kako je bilo takrat, ta mi je posebej ljuba, ko so angeli prepričali horde rimskih vojakov, da so prestopili v novo vero, čeprav so bili zato pokončani, dokazov ni, a besede živijo.





Ta dežela je doživela in preživela veliko hudega, menjavala lastne in tuje gospodarje, Svilena cesta je tekla čez njo, spomini in vplivi so ostali.



In je, v moderni dobi, morala sprejeti, da so jim vzeli nacionalni simbol, goro Ararat, kjer je pristal Noe s svojo barko, tako piše v Knjigi geneze, njen kos hranijo v najbolj svetem armenskem mestu Etchmiadzinu. 5137 m visoka gora Masis, kot jo mnogi imenujejo, se bohoti na napačni (turški) strani meje, večno zavita v meglice, prosojno kopreno, nedosegljiva in neosvojljiva, še mnoge druge dele domačije so izgubili, s sosedi nimajo sreče.



In je treba ob opisovanju te nenavadne, razen po imenu malo znane dežele, omeniti tudi enega največjih genocidov 20.stol., ki je zahteval življenja milijona in pol ljudi armenskega porekla, ki so jih Turki po dolgih letih strahovlade izgnali, kar jih niso pobili, so pognali na dolgo pot v Sirijsko puščavo, veliko duš je ostalo tam, na tuji zemlji, drugi so se raztepli po svetu, a Turki še danes, stoletje kasneje, svojih dejanj ne priznavajo in še manj obžalujejo.



Armenija je morda res del popotniškega paketa, ko jo obiščemo skupaj s sosednjo Gruzijo, s katero sta si tisočletja delili oblastnike in usodo (le malo podobnosti sva opazila, pa veliko več razlik, čeprav jih nisva iskala, le zaznala v popotnem mimohodu).



A je tako posebna, samosvoja in navdušujoča, da si je zanjo treba vzeti čas, jo prevoziti, prepešačiti, se povzpeti na vrhove, posedati na ulicah prestolnice, poskusiti lokalne specialitete, vino, pivo in konjak in reči besedo ali dve z domačini, ki so sila pripravljeni na pogovor.



Shat lav, zelo dobro, radi rečejo, običajna fraza je to, a nama je sedla v srce. Mora tudi zato, ker se je tako imenoval najin erevanski hostel, kjer nisva našla zgolj udobno streho nad glavo, ampak domačine, ki bi jih, morda, čez nekaj časa, lahko imenovala prijatelji. Odprli so dom in srca in sva sprejemala z odprtimi rokami, ker je bilo velemesto tako drugačno od vseh, kar sva jih videla do sedaj, a hkrati tako domače in prijetno, kot da sva se vrnila po dolgi odsotnosti. Nazaj, med nama ljube ulice, vrtove, barve in obraze.



Lav pomeni dobro, tako podobno se sliši, kot angleška beseda ljubezen. In ta je bila povsod, v zraku, besedah, jedeh. V otroškem smehu in ob cesti posedajočih starcih. V nežni svetlobi luči na Trgu republike v prestolnici, kjer sva na kamnitem robu ob Glasbeni fontani, med z vseh vetrov zbranimi obrazi, spremljala odhajajoči dan.











Ljubezen je bila tudi v prijaznih carinikih in policistih na meji. Pa v neštetih samostanih, tako skritih, da si jih opazil šele, ko si stal pred njimi, v cerkvah, ki so zbujale strahospoštovanje in ponižnost.



In v umetelno izklesanih hačkarjih, kamnitih stelah, spominskih kamnih in osrednjih točkah čaščenja, kjer ornamentalni križ počiva na simbolu sonca ali kolesa večnosti, med cvetjem, podobami svetnikov ali živali.








Ljubezen sva začutila v pozdravih naključnih znancev. In v glasbi. V pesmi, ki jo je vrtel najin voznik maršrutke, ki naju je po dobrih sedmih urah vožnje iz juga Gruzije pripeljal v prestolnico in sva jo kasneje slišala skoraj vsak dan. Ne vem, o čem govori besedilo, »Yerevan im miyak otevan« prepeva Forsh, a tako nežno je božala dušo, da je ne morem pozabiti in bo zame za vedno nekakšen simbol te do tedaj neznane dežele, ki me je navdušila veliko bolj od pričakovanj. Armenija.

... se nadaljuje

Več fotografij najdete v albumu Shat Lav
28. oktober 2017 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Osebno | Zaznamki: potopis, Armenija, vtisi | Komentarji (20)
Večer

Ležala sva na postelji, zavita v debelo odejo. Mrak se je počasi spuščal nad Kazbegi. Zeblo naju je. Utrujenost je naredila svoje. Čakala sva, da iz pipe znova priteče voda. Še vedno so nekaj popravljali. Menda je bilo »na suhem« pol vasi. Končno je Mati oznanila:«Vada harašov!«
Najdražji se je kmalu vrnil iz kopalnice in jezno pribil, da se z ledeno tekočino ne bo tuširal: »Bolje je biti umazan, kot bolan!«
Zdaj sem šla v akcijo jaz. Potrkala sem na Mamina vrata in povedala:«Vada brrr,« pa z rokama pokazala, da je mraz. Začudila se je in poklicala sina. Ta je s seboj pripeljal še soseda in njegovo dekle. Družno so ugotovili, da bo treba menjati baterije na grelniku.
»To sem materi že sinoči povedal,« je godrnjalo moje blontno veselje, ki je večer poprej »strokovno« pregledal zadevo. Domači sin se je počasi, ni se mu mudilo, le zakaj, spravil do najbližje trgovine. Čez kako uro sva bila čista in pripravljena za skok v posteljo.


12 ur prej

Premetavalo nas je, zdaj levo, zdaj desno, gor in dol, ko je voznik maršrutke iskal pot med nabreklimi žilami kolovoza, ki so mu rekli cesta. Sonce se je še spominjalo meglic in jutranjega hladu, a so žarki počasi, vztrajno lezli v temne kotičke in obljubljali vroč dan. Dolina se je srebrnkasto svetila. Videti je bila osamljena, ko smo na pol poskakovali med ostanki vasi. Bile so, še nedolgo tega, majhne in prav nič posebne. Kupčki hiš, tesno naslanjajočih ena na drugo, skupaj so močnejše, zakrpani vogali, z kdo ve čim popravljane strehe, kupi odvečnega naokoli, čez sedem let vse pride prav, tako pravijo, a imamo premalo (ali ne dovolj), da bi zavrgli. Tu in tam konj. Ali ovce. Sivina senc. Prazna domovanja. Zavese na oknu. Nekdo je še tam. Živi. Uborno. Iz rok v usta. A nima kam. Ni mogel pobegniti. Takrat, ko so dolino zasegli vojaki in ruski topovi obstreljevali celo Tbilisi.

Spomin je še svež, le nekaj let je minilo. Rusko-gruzijska vojna so pisali časniki takrat, avgusta leta 2008. Gruzija je napadla Južno Osetijo, avtonomno pokrajino pod njihovo oblastjo, ki nadvlade ni priznavala. Že dolgo so tlele želje po odcepitvi in vrnitvi v objem Velike matere. Rusi so bili zraven, kajpada, njihov vpliv je močan, roke segajo daleč, separatistične težnje so odkrito podpirali. Odprli so fronto. David in Goljat sta si stala nasproti. Rusi tanki so zavzeli Gori, rojstno mesto enega največjih diktatorjev, kar jih pozna zgodovina (na oblasti je najprej pospravil sonarodnjake, ki bi mu lahko, v resnici ali pa je zgolj tako mislil, morda je dobil namig ali dva, hudobcev je povsod dovolj, in dolgih jezikov, v teh pogledih je bil temeljit in neizprosen). V bližini Gorija je čez noč zraslo begunsko taborišče. Ljudje iz severa Gruzije so bežali, niso imeli kam, ne sredstev za beg, a na rodni grudi niso mogli ostati. In je ruska vojska elegantno, ni se jim bilo treba preveč približati, ranila nekaj strateških ciljev, kot so jih imenovali, na obronkih Tbilisija. Gruzijska vojska je imela zgolj velike ideje, pa bolj malo sredstev in še manj opreme. Posredovala je EU, NATO je bil (seveda) zraven in po dveh mesecih se je vojna, ki je menda zasenčila celo uvodno slovesnost Olimpijskih iger v Pekingu (tako pišejo uradni zaznamki, primerjava sili na bruhanje) končala.



Vasi pa so ostale prazne. Trajalo je, da so se prebivalci vrnili. Mnogi tudi ne. Niso hoteli. Niso našli ne smisla, ne volje. Ne energije. Dolgo let tujci v te kraje nismo imeli vstopa. Zdaj te pohodniška/alpinistična agencija odpelje do vasi z nemogočim imenom Kvemo Okrokana na začetku kanjona reke Tergi. Potem te čaka dolga pot, 22 km v obe smeri, do zadnje gruzijske mejne postaje. Na drugi strani je Južna Osetija.


Trije pari smo se tistega jutra znašli v maršrutki. Japonska mladca, starejša popotnika iz okolice izraelskega Jeruzalema. In midva. Na začetku, tam na asfaltirani Gruzijski vojaški avtocesti, so nas bila polna usta. Potem smo počasi utihnili. Zrli skozi umazana okna. Vsak s svojimi mislimi. Ko smo izstopili, smo se, vsak zase, podali na pohod. Nismo se srečevali, skoraj do konca dneva ne. Prehojena pot, misli in občutki, so morali biti naši, enkratni, brez odvečnih fraz in pogovorov. Tako sprejemaš. Oblikuješ zavedanje. Vse drugo so motilci, neprimerni in odvečni. Začela sva hojo.



Kanjon Kasargi so še vedno zakrivale dolge sence. Visoke skale ga obkrožajo, stisnjen je med njimi, a reka buči, neukročena je, divje mrzla in grozeča. Ne vabi, zgolj spremlja tvoje korake, enega za drugim, malo gor, pa znova dol, ptice v letu, ki jih skoraj ne opaziš, razpuščena vegetacija. Hodi, stopaj, ne ustavljaj se preveč, še veliko te čaka.



Potem brv. Preko brzic. Še ovinek ali dva. Razpre se, pred teboj, skoraj nisi pričakoval, a te skoraj zaslepi bleščanje sonca in lesketanje mineralov, bral si o tem,a v živo je vse drugače, veliko bolj veličastno.



Resnično. Postojiš. Zajameš zrak. Čist. Rezal bi ga lahko. Kot barve.



V krajih, kjer daleč naokoli ni nobenih onesnaževalcev, ni tovarn, avtomobilov, še hiš, kjer bi kdo živel, ne, so barve posebne. Ne tako žive, v bistvu le nekaj odtenkov. A ti se spreminjajo v nove, nikoli poprej jih še nisi videl. Zelena ni zgolj zelena, med temno in svetlo jih je še sto, zdaj rumenkastih, pa sivkastih, tu so še dodatki bele, oranžne, zlate. Zanje ne obstajajo imena. Ker jih drugod ni. Le tu, v pozabljenih krajih, nekje med nebom in zemljo in ničem.



Krave se pasejo po bregovih. Daleč stran od naju. Niti opazijo naju ne, zatopljene v prežvekovanje. Dokler jih ne najde bič usode, živi govedo (in drobnica) v teh hribih čisto spodobno in zadovoljivo.



Zagledava prve travertine, sedimentne kamnine, ki nastajajo okoli mineralnih vrelcev. Luknjičav in porozen material oblikuje hitro izločanje kalcijevega karbonata ob izvirih in rekah. Naloženi pasovi nepravilnih oblik tekmujejo med seboj v najbolj neverjetnih barvanih odtenkih. Svetijo se, vedno malce drugače, sončni žarki jim pomagajo, da kristalno zableščijo, eni v beli, drugi v sivkasti, oranžni, rdečkasti barvi.



Velike dlani objemajo dolino Truso. Gore, ki morda imajo imena in so jih tudi izmerili, a teh podatkov ne najdeš nikjer. Če nekaj preženeš iz svojih misli in besed, potem ne obstaja, se zdi to skrbno varovanje vedno upornih krajev, kamor zlagoma prihajamo obiskovalci. Pohodniki, nekaj avanturistov, ki noč preživijo pod odejo zvezd ali v pozabljeni hiši, občasni kolesarji. Tabla z napisom, da ponujajo hrano in pijačo, kaže nekam pod hrib. Pa druga preko reke. Premalo nas je takih, ki zaidemo na te pozabljene poti, da bi prinašali zaslužek.

Gejzir. Voda hiti pod nebo.



Potem še en napis: Ketrisi. Vas kamnitih hiš, ki danes utrujene žalostno spominjajo na nekdanje čase. Skoraj nihče ni ostal. Ali se vrnil. Osetijci, ki so živeli v dolini Truso, so ob zadnji vojni pobrali tisto malo, kar so premogli. In odšli. Preko meje.



Nekaj s kričečo modro plastiko prekritih šotorov nomadskih ovčjih pastirjev. Tisoče blejajočih, repatih živali. Nekaj oslov in mul. Z njimi prenašajo vodo, ki jo natočijo v reki.



Obrambni stolp. Umazani otroci ostajajo v varnem zavetju. Še več travertin. Med njimi se pase živina.






Kdo so ti ljudje? Odgovora ne dobiva. Nezaupljivi so, odzdravijo, a to je tudi vse. Tudi drugod Gruzijci sila neradi govorijo o vojnah in ozemljih, ki so jih morali predati v ruske roke. Nisva se trudila spraševati. A naju je malce mučilo, morda zaradi armenskih izkušenj, kjer je vsak, ki je imel nekaj minut časa in si ga bil pripravljen za silo poslušati, na dolgo in široko razpredal o, kot jim pravijo, izgubljenih ozemljih, največkrat o gori Ararat in Gorskem Karabahu. Gruzijci pa nič. Veliko ruskih turistov imajo, prinašajo zaslužek in morda je to vzrok, da jih vsaj tolerirajo. Ker se nekateri med njimi obnašajo vzvišeno, oholo, gospodovalno in zaničljivo, kar imenujem sindrom kolonialistov, pogosto viden pri Zahodnjakih v Južni Aziji, tudi Indiji in še kje. Nam to, da imamo na papirju več, da si lahko privoščimo potovanja, ali pa smo bili nekoč de facto lastniki (izkoriščevalci) teh dežel, daje pravico, da zahtevamo in teptamo?





Ob koncu vasi znova prečkava reko. Na desni je prvi samostan, nekoliko odmaknjen od kolovoza, z rožnato streho. Kamion pribrni iz smeri meje. Na njem nekaj bradatih gorjanov. Niso videti kot domačini. Nehote, mediji so naredili svoje, pomisliva na separatistične borce. Vroče je. Domišljija naredi svoje.


Hodiva dalje, še malo in poti bo konec. Zid hribovja na koncu doline označuje prepovedano ozemlje, mejo, Južno Osetijo.



Drugi samostan stoji povsem ob cesti. Vem, da ne zmorem več. Ne zaradi dolge hoje. Bolezen je naredila svoje, pa sedem v prijetno senčnico na vrtu. Domača, precej umazana psa mi delata družbo z glasnim smrčanjem. Nune se zame ne zmenijo.



Najdražji prehodi še tistih nekaj sto metrov do mejne postaje. Fotografiranje ni dovoljeno. Na drugi strani je (prava ali napačna) dežela o kateri ne vem skoraj nič. Šele zdaj si jo vsaj malo prestavljam, brez težav jo lahko poiščem na zemljevidu. A kaj naj napišem o njej? Videla sem zgolj visoka, strma pobočja. Gola, poraščena s travo. In skale. Ostanke vasice. Šotore pastirjev. Požgane stene domovanja na vrhu nad mejno črto. Razvaline utrdbe, kamor se obiskovalci še smemo povzpeti, če tako dovolijo prijazni obmejni policisti.



Meja je zaprta. Prečkajo jo menda lahko le Rusi, a vrnitev nazaj po tej poti ni mogoča. Trije džipi z oznakami ZN in nekimi nerazumljivimi kraticami. Na robu sveta se obrneva in vračava nazaj na začetek.



Pri potoku v vasi naletiva na izraelski par, najina sopotnika iz maršrutke. Beseda da besedo, skupaj nadaljujemo pot, pa sedemo na travo ob previsni steni, globoko pod nami se ob reki pase čreda ovac. Delimo misli, občutke, zaidemo v bližnjevzhodno politiko, razpravljamo o tem in onem. Čas nas priganja, še veliko korakov nas loči od kraja, kjer nas čaka prevoz.



Na vhodu v kanjon se ustavimo. Cevi za vodo so speljane po nekakšnem mostičku nad deročo reko. Potem nama povesta zgodbo o mladem fantu, poznala sta ga, ki je za stavo skupaj z nahrbtnikom plezal preko. Izgubil je ravnotežje. Pogoltnile so ga vode, ki so bile na začetku pomladi še višje, še bolj divjaške in nepopustljive. Njegovo telo so našli čez nekaj dni. Kamniti spomenik, kot jih poznajo Judje. Kamenček v spomin. Tiha molitev. Večni zakaj.


Tako nežna je videti dolina, ko se sprehajaš po njej. Čista, skoraj deviška se zdi, ko vežeš korak s korakom, ko pošlješ misli na sprehod in obstajaš v nekem čudnem zavedanju sebe in narave, ki ga, podobno kot vzpone na vrhove in potapljanje, v mojem razumevanju bivanja primerjam z meditacijo. Srečanja, dogodki, poznavanje zgodovine pa prinašajo, morda kasneje, ko se umirim in potegnem črto, ločnico in najdem pravi predal, kamor bom spravila (ali skrila) spoznanja, sliko, ki je drugačna od začetnega nebrzdanega navdušenja. Postane jasnejša in impresionizem zamenjajo ostre realistične poteze čopiča, ki riše in beleži in kaže podobe take, kot so, brez olepšav, naj mi je drago, ali ne.
Sliko življenja pod nebom Kavkaza.

Več fotografij najdete v albumu Dolina Truso.
21. oktober 2017 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Narava | Zaznamki: potopis, Gruzija, Južna Osetija, Kavkaz, dolina Truso | Komentarji (27)
NA ZAČETKU JE BILO LETALO…

Vsako potovanje začenjava malce neprespana, utrujena, pomečkana in skuštrana, da delujeva po načelu »počasi pomnim, hitro pozabljam«.
Letalski sedeži so bili preozki, prostora za noge premalo (pa me tako v širino, kot v višino, ni kaj veliko), naslonjala ni bilo mogoče nastaviti. Nizkocenovnik iz madžarske prestolnice. Ko se trudiš vsaj malo zatisniti trudne veke, se tak sedež spremeni v moro, postaneš siten in jezen nase in vse okoli sebe in te celo velika pričakovanja vsega, kar naj bi se zgodilo v povsem neznanih deželah, kjer boš znova stopil na trdna tla, tako si načrtoval, nisi razpoložen, ne še zdaj, za spremembe in prilagajanja, nekako ne uspejo spraviti v boljšo voljo, le čakaš, da se let konča. Tudi, če bi stregli brezplačno pijačo, bi mi bilo vseeno. Ko sem sitna, sem sitna.

Kovinska ptica je po dobrih dveh urah (ali, z bolj optimističnim pogledom na svet, po slabih treh urah) leta pristala na obronkih Kutaisija, drugega največjega gruzijskega mesta. Tistega, kamor so preselili parlament, da ne bo čisto vse skoncentrirano v prestolnici Tbilisi, pa so zgradili novo letališče. In na spletni strani oglašujejo organiziran avtobusni prevoz do glavne avtobusne postaje in celo do 3 ure oddaljene prestolnice.

Besede ljubkega dolgolasega bitja za okencem so naju na pol predramile (za kaj več bi potrebovala še vsaj eno skodelico kave): »Avtobus je že odpeljal.«
Kako odpeljal?
»Skoraj povsem poln je bil,« je rekla v opravičilo. Lahko bi nama ponudila taksi, a je najbrž opazila moje podočnjake, da je dodala:« Tale fant vaju lahko pelje.« Pomignila je proti mladeniču, ki je pri sosednjem okencu prodajal kartice za mobilne telefone.
Strinjal se je:«15 Gel-ov.«
»V redu,« sem bila vesela. Nekaj več kot 5 evrov, ni slabo.
Najdražji je stal v vrsti pred menjalnico. Nikar ne dvomite, da je bil zadnji.
Čez kakih 15 minut sem fantu, ki naj bi naju peljal, dejala:«Samo menjati še morava,« pa mi je odvrnil: »OK. 10 GEL-ov.« In je dekle ob njem dodalo: »Enako, kot avtobus.«
Nasmehnila sem se in prikimala. Tako brez truda mi v resnici še ni uspelo spustiti cene!
Počasi se je danilo, ko sva sedla v avto in je mladenič ob zvokih ruskega rapa pritisnil na plin, da smo skoraj leteli nad ovinki proti mestu. Dobrodošla v Gruziji!

Avtobusna postaja je bila malce skrita za glavno cesto in McDonalds. Razrito cestišče (morda ga bodo nekoč asfaltirali), nizke, razmajane stavbe. Nekatere prazne, z umazanimi izložbami in plakati, ki so v svaljkih viseli kot utrujene zastave v spomin tega, kar je bilo nekoč, a časi so se spremenili, lahko se prilagodiš, če ti uspe prekiniti z miselnimi vzorci, ki so ti jih leta, desetletja vcepljali v spomin, ali životariš. Veliko je izgubljenih v navalu novih pravil. Nekaj trgovinic, ki je ohranjalo nekoč, v vsebini, smislu in redkih kupcih. Gostilnica iz istih, porumenelih časov (nič na prvi pogled vznemirljivega ni ponujala), razpadajoče stranišče brez tekoče vode …nekako v skladu s tem, kar (nevedni Zahodnjaki) pričakujemo od dežele, ki je bila debelih sedemdeset let pod ruskim jarmom. Sedla sva na klop in čakala, potem ko sva postopajočim voznikom povedala, kam sva namenjena. Le dve maršrutki (krasna beseda, takoj se mi je priljubila), kot v Gruziji in Armeniji imenujejo kombije za prevoz potnikov, ki uspešno (in predvsem hitreje) nadomeščajo avtobuse, na dan vozita do Akhaltshika na jugu dežele. Jutranje nisva smela zamuditi. Le dobra dva tedna časa za potovanje sva imela. Malce na tesno (ne preveč), a morala sva se držati načrta.

Krenili smo po voznem redu. Spanca ni bilo. Prostora za noge znova premalo. Po preozki cesti skozi nakodrano pokrajino, mimo sivih hiš, v iskanju sonca, ki se je skrivalo za oblaki. Čez uro in pol prvi postanek. Za obisk stranišča in zajtrk. V gostilnico nisva zavila. Zraven je v leseni kolibi mati v plitvi posodi pekla kruh. Še sanjalo se nama ni, kakšen je, a je dišalo tako dobro, da sva poskusila. Nekvašen, s suhim sadjem, da sva bila v trenutku prešerne volje. Utrujenost je izginila, kot da se z njo nikoli nisva borila. Tiste majhne, na videz nepomembne stvari in dogodki, osmislijo potovanje. Življenje se je spet zdelo lepo, lahko, navdušujoče.

Zavili smo proti narodnemu parku Borjomi-Kharagauli, med nasade orehov, s pogledi božali srebrno reko Mtkvari, še nekajkrat jo bova srečala, to je šele začetek, navihane hribe Malega Kavkaza in skrivnostne gozdove, v deželo, ki je bila v srednjem veku središče gruzijske civilizacije. Ruske sopotnike smo po pričakovanju odložili v Borjomiju. Sila radi ga imajo, nama se ni zdel kaj posebnega, a odkar so leta 1810 ruski vojaki odkrili zdravilni mineralni vrelec in je dal kasneje guverner Grof Vorontsov postaviti prvo zdravilišče, so tja drli od blizu in daleč in še danes velja, da mineralna voda, ki po okusu spominja na naš Tempel, pozdravi vse težave, še posebej s prebavo. Čisto vsak Gruzijec nama je ob omembi ruske besede »ponos«, ki pomeni drisko, nemudoma priporočil Borjomi (ali Likani), pa sva je, ko so se zadeve razvile v tej ponosni smeri, spila na hektolitre. Ne vem, koliko je v resnici pomagala, a škodovala ni, okus je bil domač in v sili menda vrag žre tudi muhe, a so na ruskem trgu mineralne vode eden najpomembnejših gruzijskih izvoznih artiklov.

Na sedežu ob meni, le prehod naju je ločil, je sedel preprosto oblečen možakar, nekaj čez sedemdeset jih je moral imeti. Ko se je pred nami razprla dolina, se je nasmehnil. Ne spomnim se več njegovega obraza, ne sivih las, ne gub. Le tistega pogleda, navdušenja in ponosa in posebnega žara v očeh. Takrat sem vedela, da bo potovanje znova preseglo pričakovanja. Zaradi naključnih srečanj. Kajti, ko nekdo s takim občudovanjem in iskrenim zadovoljstvom sprejema vrnitev na domačo grudo preprosto veš, da si prišel med ljudi, ki živijo in gledajo s srcem. In prav vsak dan v tednih, ki so sledili, tako v Gruziji, kot v Armeniji, je moje prepričanje, preblisk (ali zgolj trenuten navdih), znova in znova potrdil.


VMES SO BILA SREČANJA

Stepansminda (Kazbegi) je majhen kraj. Ki premore vsaj deset trgovin. Nobena ni posebej velika. Ali urejena. Ponujajo najnujnejše, nekaj zavitkov piškotov, goro čipsa in podobnih prigrizkov, odlično gruzijsko mineralno vodo , pa različne vrste hmeljevih napitkov, lepo ohlajene, spoznajo se na zadevo (in imajo pred vhodom v eno postavljen improviziran točilni pult, dela je vedno dovolj). Cene so običajno prepuščene trenutnemu navdihu. Ali, kot se nama je dozdevalo, spomin na Tbilisi je bil še živ, tihemu dogovoru med prodajalci. Cena izdelka je sicer označena na polici, a je nekaj povsem drugega znesek, ki ga zahtevajo za plačilo. Nič ne pomaga, če jih opomniš.
»Tista cena ni prava,« je rekla mladenka za pultom in milo pogledala, še jeziti se nisi mogel nanjo, ker je bil pogled tako nedolžen, široko razprte temne oči in dolgi kodrasti lasje, saj te ne goljufam, tako pač je. Seveda, lahko se tudi nisva strinjala in šla v sosednjo trgovinico, da bi naletela na enak sprejem in razlago, le nekaj centov razlike je bilo, navzgor ali (redkeje) navzdol.



Saj ne, da bi bili Gruzijci goljufivi. Le zaokrožijo sila radi, nikoli v svojo škodo. V mnogih gostilnah v krajih, kjer je turistov dovolj in preveč, dodajo neke nerazumljive takse, o katerih na jedilnem listu (ali kjerkoli) le redko piše kakšna besedica. Ali pa voznik maršrutke za Zahodnjake (in Ruse) računa po trenutnem navdihu. Ko sva v Kazbegiju povprašala za ceno jabolk, nama je nek možakar, slučajno je stal tam in sva mislila, da je prodajalec, dejal, da stane kilogram 1 GEL (1 evro je skoraj 3 GEL). Ko se je vrnil ata, ki je sočne sadeže prodajal, je urno zinil:«4 GEL!« Nasmehnila sva se. Možakar, ki nama je odkritosrčno zaupal domačo ceno, se je jel opravičevati, nerodno mu je bilo. »Nič hudega,« sva ga pomirila. »Nisva ne jezna, ne užaljena. Le kupila bova drugod.«

Uradne besede označujejo Gruzijo kot »rastoče tržno gospodarstvo«, kjer se je DBP po razpadu Sovjetske zveze sicer katastrofalno zmanjšal, a se že do srede začetka milenija skoraj podvojil. Iz menda »skoraj padle države«, kot so jo imenovali, so se do leta 2014 spremenili v dokaj stabilno in dobro delujoče tržišče in veljajo med državami na področju Črnega morja in nekaterih bližnjih članic EU za najmanj skorumpirano. Od leta 2014 je Gruzija tudi del prostotrgovinskega območja EU in si močno želi postati članica zveze NATO. Največji del izvoza, predvsem v dežele EU, Azerbejdžan, Ukrajino, Armenijo, Rusijo in Turčijo, predstavljajo zdravila, železove litine, deli za osebne avtomobile, orehi, lešniki, vino in mineralne vode. Menda bi zunanjetrgovinsko menjavo lahko povečali, če bi uspeli proizvesti več, torej z uporabo modernejših tehnologij. Tudi na področju kmetijstva.


Tako pa sva se proti Armeniji že vozila po ravnih, skoraj puščavskih prostranstvih, kjer so se pasle krave in konji, med osamljenimi, hudo bornimi vasmi škatlastih hišk z ogromnimi senenimi kopicami in visokimi zidovi. Zgolj kričeče zlatenje sonca je pripomoglo k temu, da se v naju ni naselila tista otožnost, ki se poloti človeka na krajih brez začetka in konca, ko je dan enak dnevu in noč prinese plašč zvezd in mraz, dež razorane poti in te, tu in tam, na nekdanje čase spomni rjaveči kovinski okostnjak nečesa, kar je bila nekoč morda tovarna, še stoletja bo tam, v spomin in opomin. In prav na koncu, le nekaj kilometrov pred mejo, za dobro mero premešanih občutkov, zadnji večji kraj z vsem kaosom in malce divje gledajočimi domačini, pa z igralnico z velikim plakatom, ki jasno prepoveduje vstop z orožjem. Tudi to je gruzijska realnost. Kot avtomobili prestižnih znamk na ulicah največjih mest, ki se zdijo kot v posmeh vsem tistim, ki si jih niti v sanjah ne morejo privoščiti.



Brezposelnost na ravni države se je od leta 2014 (16%) znižala na 13,7%. Še vedno je veliko veliko previsoka. 3,7 milijona prebivalcev živi po večini iz rok v usta.
»Veliko kruha pojemo, » je povedala Kati. »Zato pa smo tako debeli,« je še dodala med smehom,« vi Zahodnjaki pa tako vitki.« A kruh je tisti, ki nasiti. In je poceni.



Rochka je bila gostilnica v Tbilisiju, malce skrita za okičenim središčem mesta, a vredna iskanja. Ohranja stare čase, v ponudbi, obliki, vonjih. In cenah. Po nekaj stopnicah se spustiš v obokano klet. Na levi in desni lesene mize, vmes velik okrogel prehod v kuhinjo, prav med lonce vidiš in ujameš vse vonje in paro in vročino, da se ti zdi že kmalu prevroče in zadušljivo in sva šele zadnji večer končno uspela sesti v zgornji konec, kjer se je na vso moč trudila klimatska naprava. Natakarji so prinašali naročeno. A da si povedal, katere jedi želiš, si moral do pulta. Ob njem je stala lastnica, nekaj čez petdeset jih je imela, s frizuro in pojavo izpred desetletij, s knjižico, kamor je zapisovala, kdo in kaj in koliko in abakom, nepogrešljivim računalom.



Pod steklom na pultu so bile naložene hladne (pred)jedi in kozarci s kompotom, tisto navdušujočo gruzijsko različico domačih sokov z vodo, kot smo jih (in jih v resnici še vedno) pripravljamo tudi pri nas doma. Na njeni desni še pipa za točeno pivo po smešno nizki ceni (dokler ga ni zmanjkalo, potem je bilo le še nekoliko dražje, ustekleničeno, hladilnik je bil velik in v Rochki verjetno najbolj moderen dodatek).



Vsak večer sva zahajala tja. Vedno se nas je nabrala množica, da si moral kdaj pred vrati tudi malo počakati na prosti sedež. Nekaj turistov, popotnikov, veliko domačinov. Nehote sem opazovala Gruzijca, ki sta sedela pri vhodu v kuhinjo. Moška srednjih let sta si omislila eno najbolj značilnih domačih jedi- kinkali, torej žlikrofe z mletim mesom. Naročaš jih po kosih in sva si jih na začetku te poti nekoč (po lastni krivdi) zaželela preveč (lahko bi se nama posvetilo, ko naju je natakarica dvakrat vprašala po številu). Na fotografijah so bili majhni, kot slive, na mizo pa sva dobila skoraj za dlan velike, da sva se jih prenajedla (in je bil nad preostalimi navdušen potepuški kuža pred tisto gostilno), zato se na najinih krožnikih niso znašli nikoli več.



Tista moška sta jih naročila cel pladenj, dišečih, kipečih. In zraven liter in pol domačega vina. Potem sta si dala nekaj minut (ne pretiravam) vsak zase opraviti s soljenjem (»Joj, kako ta dva solita,« sem pripomnila najdražjemu in potem čez nekaj minut znova.«Ne boš verjel, še vedno solita!«), nato pa sta družno zagrizla, cmokala in zalivala z rujno kapljico, pa zraven še zabavala goste pri sosednji mizi s svojimi dovtipi. Plačala sta majhno, za naše cene skoraj smešno nizko ceno, celo za gruzijske razmere solidno. Pripadala sta tistemu, počasi rastočemu srednjemu sloju, ki si je obisk gostilne, pa čeprav ene najcenejših, lahko privoščil. Delavci, vzdrževalci ene od cest v središču mesta, so malicali velike kose s sirom polnjenega kruha, ki mu pravijo kačapuri. Poceni in nasiten obrok. V restavracijah s hitro prehrano zvenečih imen je bilo domačinov le za vzorec.



Turizem je v Gruziji ena najhitreje rastočih gospodarskih panog. Za turiste se potrudijo, naj bodo to odlično organizirani izleti, prevozi med za obiskovalce najbolj zanimivimi kraji, izjemno čisti sanitarni prostori, ali lepo urejeno središče prestolnice Tbilisi. A kaj, ko ne moreva iz svoje kože. Ker naju pete hitro odnesejo na podeželje, pa v tiste dele mest, kamor tujci zaidejo le redko (če sploh). In stegneva jezik, sprašujeva, ljudje se radi odpro, ko opazijo zanimanje zanje, za vsakdanje življenje, brez sodb, zgolj sprejemanje.



»Sama sem v hiši, z otroci in vnuki,« nama je neki večer v mešanici borne angleščine in ruščine povedala lastnica ljubkega penziona v Varzdiji na jugu dežele, kjer sva našla prijazen dom. »Moj mož dela v Izraelu, le redko sva skupaj.«
Obiskovalci ji sicer prinese nekaj denarja, a še zdaleč ne dovolj za spodobno življenje. Poskusi se znajti, kolikor je pač mogoče. Nekoč je imela trgovino. Pokaže nama nizko poslopje ob cesti.
»Ni šlo,« pravi. Na nasprotni strani stoji podobno zapuščena hiška z zbledelim napisom. Še ene sanje, ki so se razblinile. V kraju, kjer vse vasi skupaj premorejo le nekaj sto ljudi in kjer se obiskovalci ustavijo zgolj v znamenitih samostanih Varzdie, je sila naivno in utopično pričakovati vsaj spodoben zaslužek. Trgovine so, tu in tam kakšna, za večje nakupe je treba do Akhaltshikeja, uro vožnje oddaljenega središča doline, kjer menda domuje 18.000 prebivalcev.
A nekateri vztrajajo. Ali pa nimajo izbire. Kajti tisto poslopje z ničemer ni spominjalo na prodajalno česarkoli. Le odprta vrata in plastični zaboji z nekaj nesnage so nama dajali misliti, kaj se morda skriva v notranjosti. In sva vstopila. Morala sem se nasmehniti. Ne zaradi zlobe. Le… Bilo je, kot da bi vstopila desetletja nazaj. Velik, temen prostor, natlačen z vsem in ničemer. Za pultom je ob abaku (še v glavnem mestu so mnogokje računali z njim) stalo okroglolično dekle. Najin prihod jo je povsem zmedel, da ni rekla niti besede, ko sva jo pozdravila in je le buljila v naju.
»Pivo?« sva vprašala. Ni bilo odgovora. Najdražji je za njenim hrbtom opazil hladilnik v najboljših upokojenskih letih, pa si je kar sam pomagal in iz kupa steklenic potegnil pravo.
Punca ni znala ne angleško, ne rusko, a je le izustila ceno. Ko sva odhajala, je še vedno nejeverno gledala za nama. Ves čas se ni niti premaknila. Kaj veliko tujcev se pri njej še ni oglasilo.



Najina gostiteljica Kati je bila odlična kuharica. Vso hrano, s katero nama je postregla, je pridelala na domačem vrtu in v hlevu. Morda zato v redkih zapisih na spletu opaziš navdušene zapise popotnikov, ki opisujejo ekološko zelenjavo in sadje. A kaj drugega niti ne moreš pričakovati. Skoraj polovica gruzijskih prebivalcev živi po vaseh. Preprosto kmetijstvo, kjer deluje približno 53% vsega delovno sposobnega prebivalstva, jim zagotavlja vsaj osnovne pogoje za preživetje. Šlo je celo tako daleč, da so v deželi razvili posebno poimenovanje in klasifikacijo za kmečka gospodinjstva. Glava družine, največkrat oče, je opisan kot samostojni podjetnik, preostali člani, ki pomagajo pri obdelovanju zemlje in vzreji živine, pa kot » neplačani delavci družinskega podjetja«. Tudi zato je, po uradnih podatkih, stopnja brezposelnosti v primerjavi s prestolnico relativno nizka! A je v preteklih dveh desetletjih kmetijski sektor beležil največji padec v svojem doprinosu k DBP, iz skoraj 50% na slabih 10%.

»Za mlade je danes težko. Ne dobijo dela. Mnogi odidejo v tujino,« so bile tisti večer grenke Katijine besede. Leta 2013 je brezposelnost med njimi dosegla rekordnih 29%. Pomanjkanje znanja in inovativnosti naj bi bila posledica izredno slabega šolskega sistema, ko se gruzijski dijaki in študentje s pridobljenim znanjem ne morejo primerjati z vrstniki v regiji!
V deželi, kjer naj bi bila, spet po uradnih podatkih, prisotna sorazmerno dobra poslovna klima, je delež mladih samostojnih podjetnikov v primerjavami s sosedami skoraj zanemarljiv. Redkeje se odločajo za iskanje tržnih niš in uvajanje novosti, iščejo le možnosti za izboljšanje svojega finančnega položaja, zato ne preseneča neverjetno število uličnih prodajalcev.


Stojnico ali pručko postavijo ob cestišče in potem ponujajo, kar pač imajo: hrano, vino, vodko, cenene kitajske cunje. Lastnik internetnega caffeja v Akhatshlikeju se je preživljal predvsem kot voznik tovornjaka, gor in dol po Evropi in Aziji, v prostem času pa nekaj starih računalnikov, denarja ni veliko, a nekaj se ga nabere. Nekdanji učitelj je na bolšjem sejmu prodajal preproge in v mešanici ruščine in angleščine vzdihoval za nekdanjimi časi, bolje je bilo. »Poglejta me zdaj, » je rekel malce zagrenjeno in dodal še nekaj krepkih čez politiko in sistem nasploh, nekako se je spodobilo, bilo je del konteksta celotnega doživetja v ogromnem parku, med kupi starin, nakita, knjig, plastičnih sončnih očal, vinilk (tudi takih, da bi se zbiralcem pocedile sline), vsakršne krame sredi gruzijske prestolnice. Vsak dan je tam, od jutra do poznega popoldneva.


Pop je na eni glavnih ulic prodajal nabožne knjige, pomešane s spominki, droben fantič maline v plastičnih kozarčkih. Samonikle tržnice sva našla za manj nališpanimi, pozabljenimi vogali prestižnih tbilisijskih avenij. Podhodi so ponujali niz trgovskih in obrtniških delavnic, z obveznimi pekarnami, kjer so vsem na očeh pekli svež kruh in pecivo. Še tako majhno luknjo v tleh je nekdo izkoristil in spremenil v prodajalno.



Ugajalo nama je, to naivno podjetništvo, veliko dobrih fotografij je mogoče posneti s kukanjem v vsakdan, a ostajalo je zavedanje, da je vse to, kar se nama zdi zanimivo in malce eksotično, zgolj krut boj za preživetje v deželi nizkih (ali nikakršnih) dohodkov.



Gruzijci znajo biti, ko gre za odnose med prodajalci in kupci, sila podjetni, veliko bolj od njihovih južnih sosedov Armencev. A ne eni, ne drugi na tržnicah ne barantajo veliko. Kljub temu, da je obe deželi prečkala Svilena cesta, se nakup nikoli ne začne z dolgim pogovorom o tem in onem, ni razprav in z njimi povezane dramatike. Morda so starodavne veščine pozabili (ali zatrli) v letih sovjetskega oklepa. Novi časi ne vračajo nekdanje romantike, le kaj bi z njo. Tujci prinašamo s seboj potrošništvo, hitenje, nestrpnost, slabi zgledi vzklijejo hitro, globoke korenine poženejo in jih je težko uničiti, pa saj nikomur ni do tega. A je res tudi, žalostno dejstvo, da je bila leta 2016 povprečna plača v Gruziji, kjer je služba sila redka dobrina, slabih 350 evrov, v Armeniji pa kakih 30 evrov več. Barantanje, cincanje za vsak kovanec, je celo za pregovorno varčne Slovence kljub vsemu vsaj neprimerno, popotnik ali ne, nekje je treba potegniti mejo. In se odločiti za spodobnost.



















NA KONCU JE BIL TBILISI. IN OBLJUBA.

Prvič sva v prestolnico prispela v trdi temi, med lučmi, ki so osvetljevale najpomembnejše cerkve in grad kot nežne plamenke na novoletnem dreveščku.


Najina soba je premogla balkon in pogled je razkril, čemu nesramno visoka cena. Stari del mesta je bil kot na dlani, da sva skoraj uročeno zrla vanj.



Kasneje sva med sprehodom doživela prvi in edini dež na vsem potovanju, ulilo se je, kot se spodobi, ko ne pomaga ne dežnik, ne pelerina in je edina rešitev le zaklon. Ki sva ga našla pod velikim senčnikom na nekem gostilniškem vrtu. Debele kaplje so se odbijale od tal in udarjale po najinih nogah, ko sva stala tam in poslušala glasbenike, ki so na odru še vedno igrali, zagnano, navdušujoče. In gledala ljudi, ki so v dežju plesali, smeje, polni življenja, do kože premočeni. Tako mesto moraš imeti rad.



Vrnila sva se nekaj dni kasneje. In kljub drugačnim načrtom ostala. Odkrivala sva zgodovino. In sedanjost. Tu in tam pogledala v prihodnost, a ta naju ni posebej zanimala. Pozabila sva na muzeje, ulice so ponujale preveč. Parke, promenade, skrite vrtičke, balkone, kjer je namesto cvetja rasla vinska trta. Skrivnostne cerkve. Ulične tržnice in bolšji sejem. Ostanke utrdbe in moderni most, kjer so se ponoči prižigale barvite luči, tudi v vzorcu gruzijske zastave.


Ni bilo dovolj, želela sva več. Kot da bi se namesto sladkega gruzijskega vina napila mesta, vsak korak je pomenil kapljo več v magični čaši, ki se nikoli ne napolni. Zato je bilo težko oditi. Sesti na nočni avtobus, ki je vozil proti Kutaisiju.



Nisem bila žalostna, ko sva se znova znašla tam, kjer se je potovanje začenjalo. Ker sem vedela, da se vrnem. Kmalu. V skrivnostno, do tistega konca avgusta povsem neznano deželo, ki je bila tiste noči znova natanko taka, kot je v svojem delu Ruski dnevnik zapisal John Steinbeck: » Za zahodnimi hribi je svetila ogromna luna, zaradi katere je bilo mesto videti še bolj skrivnostno in staro ; in velika črna utrdba na grebenu pred Mesecem. In če so kjerkoli na svetu duhovi, morajo biti tukaj. In če obstaja duh Kraljice Tamare, se je tiste noči v mesečini zagotovo sprehajala po grebenu.«

Več fotografij najdete v albumu Vtisi: Gruzija
7. oktober 2017 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: potopis, Gruzija, o, ljudeh, in, življenju | Komentarji (18)
»Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.« Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ


Mali princ ni bila nikoli knjiga, ki bi mi bila posebej ljuba. Brala sem jo, nekoč, morda še premlada, da bi razumela. Življenjske izkušnje so se nakopičile v desetletjih kasneje, srečanja, spoznanja, nenehno vijuganje, nesreče, žalost in razočaranja, pa navdušenje in občutek, da bi lahko objela svet, a nikoli več je nisem brala. Le tisti stavek:«Če hočeš videti, moraš gledati s srcem,« je ostal. Nekje v podzavesti, da se je, nevsiljivo, nisem ga zares občutila, zasidral prav na vrhu mojega doživljanja in sprejemanja sveta. In je morda tisti (edini?), ki je zaznamoval moja potovanja. K sebi in ljudem.

Na pohajkovanju po do pred tedni povsem neznanih deželah, Gruziji in Armeniji, ni šlo vse po načrtih. Najsi imava še toliko izkušenj (in se z njimi, tu in tam, polna sebe, ko je dan prelep, rada pohvalim), občasno naju kak dogodek povsem vrže s tira, nimava ali ne najdeva prave rešitve. In se lahko zgolj prilagodiva. In preživiva.

Prvi večer v Tbilisiju je bilo, ko sva se zastrupila s hrano. Ali pa sva spotoma ujela kak virus, saj ni pomembno. Le da je bila tista noč neprespana in naporna. In predvsem zame še teden, ki je sledil. Neki dan sem se šele pod večer postavila na noge in poskušala vsaj malo opazovati povsem novi svet, v katerem sem se znašla. Čeprav bi, ko je bilo najbolj hudo, najraje spakirala in se kar najhitreje vrnila domov. A ko sem se počasi sprehajala naokoli, sem se kljub vsemu smehljala. Ker je bilo lepo, navdušujoče, ker sem si (očitno) znova nadela rožnata očala in opazila malenkosti, ki so (vsaj za nekaj minut) polepšale naporen dan. Ker se mi je zdelo preprosto škoda, da bi se še naprej premetavala po postelji, ko pa je bilo zunaj tako… Čudovito. Je to bistvo tistega stavka? Da se, čeprav je hudo, osredotočiš na lepo? Da se nehaš smiliti samemu sebi in poiščeš tisto dobro, ki je povsod, le videti (in kasneje doživeti) ga moraš?




Kot scrkljana črna mačka se je noč plazila po vasici Stepantsminda, ki jo domačini in predvsem tujci še vedno imenujemo z njenim nekdanjim imenom Kazbegi, saj ni pomembno, razumeli smo se. Nekako 2500 domačih duš (pa kup turistov) je mirno drnjohalo pod toplimi odejami, ko me je nekaj prebudilo. Morda kak šum. Ali zgolj pričakovanje, ker je bil Kazbegi, ki sem si ga, ko sva potovanje šele načrtovala tisti, ki sem ga najbolj nestrpno pričakovala. Zazrla sem se skozi okno najine spalnice. Pričakal me je prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila. Nad temo, gosto in črno, se je dvigovala gora Kazbeg, 5047m visoko pod nebo sega, porisana s snegom ledenika, ki jo je božalo jutranje sonce. Oranžna svetloba je dajala občutek bližine. Zdelo se mi je, da se je lahko dotaknem, da me vabi in pozdravlja. Dobrodošla, mi je šepetala. Zrla sem vanjo. V zavedanju, da sem prišla tja, kamor nevede spadam. Domov.



Prenočišče sva našla v (sovražim to besedo) tipični hiški, enonadstropni, z balkonom in proti zahodu obrnjenimi okni, da izkoristijo vsak, še tako uboren sončni žarek, zime so v teh krajih sila dolge in mrzle. Mati so naju pocukali za rokav sredi vasi, na avtobusni postaji, kjer so ob nizki stavbi parkirale maršrutke, kot tam imenujejo kombije za prevoz potnikov (in so bili, takorekoč vsi, novejši mercedesi, za turiste se potrudijo). Ponudila je sobo, povprašala sva po ceni in sva se strinjala, ja, greva pogledat. Soba je bila prijetna, z debelimi odejami in pogledom na goro Kazbeg, pa na precej strmo in visoko vzpetino pred njo, ki gosti največjo lokalno znamenitost, cerkev Sv.Trojice.



Mati so ponosno pokazali kopalnico in velik grelnik vode. Ni da bi se utrujeni pohodnik, ko pade mrak, umival z ledeno tekočino, ki priteče izpod visokih vrhov, a sva kaj kmalu ugotovila (in naju bi morale izkušnje iz Erevana že naučiti), da topla voda (pa voda nasploh) ni tako samoumevna, kot smo razvajeni obiskovalci iz zahodne tujine. Do kopalnice si se moral sprehoditi še skozi nekaj sob, v temi pazljivo izbirati pot med posteljami, pianinom, pa omarami z ličnim posodjem, Materi nekoč ni šlo slabo, a pokojnina je majhna, sin ni kazal znakov zaposlitve ali vsaj navdušenja nad delom. Nisva potrebovala, ne iskala veliko. Ugajalo nama je, to ni bil hotel, na nek način sva bila del družine. Nobena vrata v hiši niso premogla ne ključa, ne zapaha.
»Pri nas ne zaklepamo«, so preprosto rekli Mati v ruščini, ki je bila za odtenek boljša od najine. »Nihče ne bo ničesar odnesel.« Verjela sva na besedo. Na maršrutkah, tako v Armeniji, kot v Gruziji, so potniki »rezervirali« sedeže tako, da so nanje položili prtljago ali (ženske) ročne torbice. Nihče se jih ni niti pritaknil.

Ulica pred hišo je bila razrita. Trudili so se popraviti, zakrpati, očediti, kar bo pač mogoče, preden bodo zaveli mrzli vetrovi in padel prvi snega, kar se ne tako redko zgodi že nekje sredi oktobra. Dom sva od drugih, skoraj povsem enakih hiš razlikovala po tem, da je ob ograji raslo cvetoče drevo. Kar je bilo v temi, brez ulične razsvetljave malce težje, a nama je uspelo. K sosedom nisva zavila.



Potem se je prebudilo jutro. Sončno žareče, še vedno malce mrzlo. Mati so prinesli zajtrk, paradižnikovo solato s kumaricami, sveži sir, maslo, pečena jajčka, kavo in kruh. Povsod so nama postregli enako, malce sva se že naveličala. Časa za godrnjanje ni bilo. Večer poprej sva plačala prevoz do Jute, nekaj deset kilometrov in 400 m višje naložene vasice, kjer bova začela pohod. Čez kavkaške hribe. Srce je poskočilo od navdušenja!

Razdalja do Jute je majhna, če jo meriš v kilometrih. A velika, ko z asfaltirane ceste, ki jo (malce vehementno) imenujejo Gruzijska vojaška avtocesta, zaviješ na makadam. Razrit, luknjast, z globokimi sledovi preteklih zim in deževij, ki ga nihče zares ne popravlja. Skozi nekaj vasic, med katerimi je največja, a še vedno sila majhna, Sno. Mimo kmetij, kamnitih obrambnih stolpov, ki jim na Balkanu pravijo kule in so nekoč, v nekih drugih, ne tako davnih časih, skrbele za obrambo pred jeznimi sosednjimi klani, ki so se držali načela »oko za oko, zob za zob«. Zares mirni ti kraji še nedavno niso bili, vedno se je našel kdo, ki ni bil po godu!
Visoki hribi, skoraj brez rastja. Potoki, ki so si utirali pot v dolino. Črede konj, krav in ovac. Tu in tam križ, postavljen na vzpetinico. Barve, zamolkle, umirjene, prav nič bleščeče.



A midva sva uživala in v trenutku pozabila vse težke ure v Tbilisiju in (jaz) duhamorno vožnjo do Kazbegija, ki sem jo napol predremala, hvaležna za vmesni postanek in še eno spodobno stranišče (nič ne povzdigujte obrvi, poskusite se vsaj za trenutek vživeti v moj položaj).

Najin voznik je s Toyoto 4WD počasi lezel navzgor, midva pa sva v nepopisnem navdušenju skozi odprto okno poskušala ujeti poglede. In spomine. Morda ne ravno take, da bi jih delila z vami, a nama pomenijo veliko.

Neverjetno veliko energije sva imela tisto jutro. Kot da se tista noč in pot nista zgodili.
Juta je vasica, ki premore le nekaj hiš. In hotel, ki spominja na malce večjo planinsko kočo in oglašuje, da imajo savno. Nekaj ur kasneje sva razumela.



Pot se strmo dvigne. Takoj. Nimaš časa za premislek. Treba je zagristi, kolena pod brado. Čez kakih 15 minut naju pozdravi Zeta camp, planinska hiška z naseljem šotorov. Pohodniki in planinci, ki so noč prespali takorekoč v zavetju neba, so v prvih toplih žarkih greli premražene ude. Od nekod se je slišala glasba. Bob Marley. Seveda!



Zdaj je bila pot precej bolj položna, ob potoku, med kravami, prosto se pasejo v teh krajih, pravzaprav povsod po deželi. S konji so h campu vozili cevi. Edini prevoz. Ali hrbet in pot pod noge.



Vzpenjala sva se. Prečkala potok. Prvi. In drugi. Še več jih bo. Kamni niso videti posebej stabilni, slabe izkušnje imava s takimi zasilnimi brvmi. Sezujeva pohodne čevlje in zavihava hlačnice. Voda je ledena. Okončine zabolijo; do vrha glave.



Hodiva po dolini, obdana z gorami. Nobene posebne misli se nama ne podijo po glavi. Kot da bi meditirala. Sprejemava pot, naravo, tišino. Sonce, oblake. Občasen prelet ptic. Cvetje. Veter, ki prinaša mraz, prav nič prijetno ne boža.



In hodiva. Korak za korakom. Vedno bolj strmo je. Skale na desni z utrujenimi ostanki snega, pozabljenim ledenikom, so videti, kot tiste v italijanskih Dolomitih.



Fotografirava. Nenehno se ustavljava. Tole je še treba ovekovečiti. In tistole. Za leta kasneje. Za spomin. Za občutek, ki se bo porodil, znova, ko jih bova gledala.



Osamljeni šotor. Kampiranje v divjini je v Gruziji načeloma dovoljeno. Le področjem, kjer meja ni povsem dogovorjena, se je treba izogibati. Bi lahko spala takole v divjini, daleč proč od civilizacije? In spodobnega tuša?



Pohodniki se ob srečanjih pozdravljamo. Prijetno je. Kot da si srečal znanca. Izmenjamo besedo ali dve. Morda tudi ne. Nekateri so mrki, zatopljeni vase, da le bežno odzdravijo. Drugim kljub morebitni utrujenosti igra na obrazih nasmeh. Kot nama. Ker je… Ne najdem besed, s katerimi bi opisala svoje občutke. Popolna sreča. Morda. Zadovoljstvo, kljub utrujenosti, ki počasi, a vztrajno leze v najine okončine. Noge postajajo težke. Svinčene. A se ne pustiva motiti. Nekaj jabolk in sveža voda iz potoka vrnejo moči.



Nekaj minut si vzameva za pogovor in skupen vzpon z nemškima pohodnikoma. Imena niso pomembna, pa si jih niti ne izmenjamo. Veter vztrajno brije.



Zadnji del poti, do vrha prelaza Chaukli. 3474m visoko (je pisalo nekje).
Pot je strma, skoraj navpično vodi, a utrjena, kamenje se na srečo ne kruši. Opore ni. Pohodnih palic nimava, še kake bolj spodobne veje ne (le od kod).



Veter, mraz, sonce. Razgledi. Umirjenost. Sreča. Da, sreča. Dosegla sva vrh prelaza, ki je prehoden le tri mesece na leto. Noge naju še nikoli niso ponesle tako visoko (prevozi z gondolami in tovornjakom, tam nekje pod Mont Blanc in v Visokem Atlasu, ne štejejo). Po štirih urah sva premagala dobrih 1200m višinske razlike po prepričanju enega najbolj strmih vzponov na Kavkazu.


Ponos. Ja, ponosna sem. Uspelo mi je, da sem se skoraj dotaknila oblakov. Objela kratko pristrižene vrhove. Začutila… Gledala s srcem. Drugače bi se že zdavnaj obrnila. Se pritoževala, da je prenaporno. Prestrmo. Predaleč. Našla izgovor. A to, kar me je čakalo, je bilo vredno napora, ki se ga med hojo sploh nisem zavedala. Le gnalo me je, nekaj, navzgor. Pod nebo.



In me bo nekoč, to sem si obljubila, neslo tudi preko prelaza, na drugo stran, 8 ur hoje je do jezer in še nekaj več do prve vasi. Menda hudo naporno. A zadovoljstvo s potjo, z naravo, ki te obdaja, s samim seboj, odtehta še tako hude ure. Ker si moraš občasno dovoliti, da presežeš svoje strahove in meje. Da si dovoliš biti drugačen. Svoj. Pa čeprav le za nekaj trenutkov. Pod vrhovi Kavkaza.






Šele med spustom sva se zares zavedla, kako strma je pot. Počasi je šlo, korak za korakom, a kljub temu za uro hitreje, kot navzgor.



Nekje pri osamljeni postojanki, ki je ponujala hrano in pijačo, so se v popoldnevu nabirale skupine turistov. Bila je nedelja. Pripeljali so jih iz Tbilisija, ki je od Kazbegija oddaljen 157 km ali dobre tri ure vožnje. V športnih copatih. Ali čevljih. Ženske z ročnimi torbicami pod pazduhi. Sprašujejo naju, kako daleč so jezera. Hm, ne veva natanko, tam nekje pod prelazom so, nekaj ur hoda. Nejeverno naju opazujejo. V turistični agenciji so jim obljubljali pogled nanje. Saj.



Dragi pomaga neki malce bolj nerodni od mene, da prečka potok. Gre mi na smeh. Bolj obilne gospe in gospodične ležijo na travi. Daleč so prilezle, če sodiva po njihovi obutvi in, no, ne zamerite, po telesih. Najin poklon.
Zeta camp je poln, da švigneva mimo. Še več kot uro časa imava, preden naju pobere najin voznik.
Nizka koliba se diči z napisom » gostilna«. Mamka v miniaturni sobi je pokrita z ruto in obuta v hišne copate. Seveda ima pivo. V veliki, dvolitrski plastenki. Manjšega nima. No, saj bova zmogla.



»Stolka,« (stol) ji namignem ,ko se prestaviva k mizi pred kočo. Potem sedeva in opazujeva. Hribe, skale, ki jih je obžarilo večerno sonce. Pohodnike, ki se počasi vračajo in iščejo svoj prevoz. Skupino konj. Sonce, ki zahaja za visoke vrhove.
Srečna sva. In lačna. Vrnitev v Kazbegi znova prinese neverjetno hitro ohladitev, ko oblačiva puloverje in vetrovke. In sveže pečene postrvi. Pa nekoliko kasneje čakanje na toplo vodo, pravzaprav kakršnokoli vodo, ker so na naši razriti ulici nekaj popravljali in so vse pipe v hiši suhe kot poper. Čez kako uro le dočakava vročo osvežitev.
Ko se je učinek adrenalina v najinih telesih umiril, sta se prebudila želodec in prebava. Predvsem moja noč je bila dolga in naporno zoprna. Zjutraj pa naju je čakal nov pohod.

Se nadaljuje….


Več fotografij najdete v albumu Pod oblake, 1.del
26. september 2017 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Narava | Zaznamki: potopis, Gruzija, Kazbegi, Kavkaz | Komentarji (20)
»Ko bom umrl, draga,
si želim, da bi bil tak dan,
kot je bil tisti,
ko si odšla.
Nedolžen in sončen,
iskren in vesel.
Ne maram poslavljanj.
Preveč jih je bilo.
Kaj naj bi rekel vsem tistim,
od katerih jemal bom slovo?
Ti si prešla,
zaplavala v mavrico.
Postala zvezda. Utrip in spomin.
V srcu te nosim, najdražja,
in obžalujem,
v dneh in nočeh,
da nisem ti rekel, nikoli povedal,
kaj mi pomeniš,
in si lažem,
da rad bi odšel, kot si ti. »


Banda Aceh

24.12.2004
Tisto nedeljo je sonce vstalo kot po navadi. Nekaj belih oblačkov se je preganjalo po nebeški modrini, kar tako, za šalo. Biserni valovi so božali dolgo peščeno plažo, ki je kljub zgodnjemu jutru gostila družine in osamljene sprehajalce. Ribiči so pospravljali ulov. V bližnjih hišah so si gospodinje dale opraviti v kuhinjah in nekaj brkljale. Otroci so se igrali, nekateri še krmežljavi, spanec se še ni povsem poslovil. Nikomur se ni mudilo. Še besede so bile nežne in mirne in misli ukročene.
Bil je lep dan. Preveč lep za smrt.*

November 2016
Stala sem tam, v veliki, ogromni sobi. Lep dan je bil, malce vroč, a brezskrben, kot so vsi dnevi na potovanju, ko stres namerno pozabiš doma, varno spravljen čaka na tvojo vrnitev. Pred menoj je bila vitrina. Ne posebno velika škatla, še nekaj podobnih je stalo tam naokoli. In v njej, postavljeno na ogled, brez napisov, na popolni belini, vse to, kar je ostalo, kar so našli, morda tedne potem, ko so se umazane, smrtne vode Indijskega oceana umaknile. Nekaj zmečkanih, zvitih osebnih izkaznic. Platnen športni copat. Plišasta igračka. Opica. Tako majhna, kot moja dlan. Umazana, ker so jo nosile, sukale in teptale sile, ki so se takrat, pred 12-imi leti dvignile, kot ogromna stena iz morja, ki je v nekaj urah divjanja spremenila obmorske kraje v Aziji in celo v daljni Vzhodni Afriki. Boxing day Tsunami od takrat v večjem delu sveta imenujejo tisti dan, ki se je začel lepo, prelepo in na novo zapisal zgodovino.



Nisem se mogla premakniti. Ne odvrniti pogleda. Zidovi so izginili, bila sem v vakuumu sive beline, povsem premočena, čeprav je klimatska naprava delala s polno paro. Bili sva jaz in tista plišasta opica. Ki jo je nekdo pogrešal. Ali pa je ona pogrešala njega. Nekoga, ki je bil. Obstajal. Z imenom in priimkom. Naslovom. Z mamo in očetom, s sorodstvom. S prihodnostjo. Potem ni bilo nič več. Le sonce je sijalo, kot prej. In kasneje. Nisem zmogla ne misli, ne občutkov. Le stala sem, vkopana in čakala. Ker je tista igračka povedala več, kot vse fotografije in filmi poprej. Morda sem se šele takrat, ob preprosti vitrini, popolnoma zavedla, kaj se je v resnici zgodilo. In kako hude posledice je imelo v Acehu za skoraj 140.000 ljudi, menda skoraj 1/3 prebivalcev prestolnice!



»Tistikrat sem bil na drugem koncu mesta, daleč stran od obale. Ko sem slišal, kaj se je zgodilo, sem poskušal telefonirati ženi. Bila je noseča. Nisem je mogel priklicati, zato sem se vrnil domov. Tja, kjer je zjutraj stala najina hiša. Ničesar več ni bilo, nič ni ostalo,« je z zamolklim glasom govoril…, tako tihim, da sva ga med rjovenjem becaka in gostega prometa komaj slišala. »Nikoli niso našli njenega trupla.«
Besede so se ustavile v grlu. Kot bi me nevidna roka poskušala zadušiti. Kaj naj bi mu rekla? Kaj je primerno reči? Sploh kaj?
»I'm so sorry,« sem izdavila.
Vozili smo mimo enega od pokopališč, ki so ga uredili kot skupinski grob za vse žrtve, ki jih nikoli niso prepoznali. Tja hodijo žalovat tisti, ki so ostali. Tudi on. V Lambaru , ki se mu na poti na letališče skoraj ne moreš izogniti, za belimi zidovi trava prekriva poslednje počivališče približno 47.000 ljudi.

Uradni podatki o številu žrtev so sila različni in se gibljejo med 120.000 in 200.000. Mnogih trupel, ostankov tega, kar je bilo nekoč življenje, morda uborno in trpeče, a vendarle življenje, niso našli nikoli. Veljajo za pogrešane. V nekem predmestju Banda Aceha, ki ga je cunami posebno močno prizadel, je menda živelo okoli 7300 duš. Rešilo se jih je 800, našli so 600 preminulih. Skupna grobišča so edino, kar je ostalo. Preživelim. Da ob obletnici smrti, ali takrat, ko bolečina izgube pritisne z vso težo, obiščejo kraj žalosti in spomina. Na Šri Lanki, še eni deželi, ki jo je kruto udaril cunami, je drugače. Grobove obiskujejo le redko, če sploh. V hišo povabijo budistične menihe in z njimi molijo za rajnke duše. O tistem nesrečnem dnevu govorijo le malo, ne kličejo ga v spomin. Na Sumatri te, tu in tam, kdo z odkritim pogovorom preseneti in vrže iz ustaljenih tirnic.
»Doma sem iz Banda Aceha,« mi je, mimogrede, povedal Karim, ko sva v prijetni senci v Ibohu na otoku Pulau Weh razpravljala o tem in onem. »Tukaj sem zgolj v službi.«
»Se pogosto vračaš k družini?« me je zanimalo.
»Moja družina je umrla v cunamiju. Le midva s sestro sva ostala.«
Lep, kot slika, prijeten, razgledan in prijazen, z žalostnimi očmi. Bil je še otrok, ko se je zgodilo. Nisem spraševala naprej. Nisem zmogla. Ali si drznila. Kaj naj bi ga vprašala? Kaj bi mi lahko odgovoril? In čemu? Da bi potešil mojo radovednost? Povsem neprimerno! Če se sogovornik želi odpreti, sem dobra poslušalka. A da bi drezala v rane, ki se ne bodo nikoli povsem zacelile… Zakaj? Da bom lahko o tem govorila, pisala blog? Karimu z ničemer ne bi mogla pomagati. Besede so le besede, prazne, puhle, včasih visokoleteče. Ki ob izgubi življenja, kot si ga poznal, ne pomenijo nič. So le navlaka, odvečna (moreča) prtljaga, ki daje dober občutek le tistemu, ki jih izreka. So trenutki, ko je najbolje obmolkniti.


26.december 2004
Ob 7:28, po lokalnem času je vrsta valov cunamija, ki so se iz središča podmorskega potresa širili v vse smeri s hitrostjo, ki je presegala 800 km/h in višino do 30-ih metrov napadla obale pokrajine Aceh na Sumatri v Indoneziji in v nekaj minutah pričela uničevati, mleti in teptati vse, kar se je znašlo na njihovi poti. Ladje, čolne, po večini lesene hiše, drevje, živali, ljudi. Spomnim se tistega dne, ko sem izvedela za katastrofo. Slab mesec je minil odkar sva se vrnila z juga Tajske. Paničnega iskanja informacij. Pisanja elektronskih sporočil: Ste v redu? In olajšanja ob odgovoru. Egoistično, seveda, ker nas najbolj prizadene, če nekoga poznamo. Kot da bi bila zato njegova smrt hujša, ali bolj dokončna. Ali…

November 2016
Prelepo jutro je v Banda Acehu. Še eno. Becak ustavi ob tovorni ladji. Menda tehta kar 2600 ton. Cunami jo je odložil skoraj 2,5 km v notranjosti otoka Sumatra, sredi spalnega naselja! Postala je turistična znamenitost v kraju, ki pred tragičnim dnem turizma skoraj ni poznal. Obiskovalci iz tujine so bili sila redki, takratna vlada se je vizumov za uporno pokrajino na moč otepala. Ena največjih naravnih katastrof moderne dobe je prinesla tujce. Najprej tiste, ki so pod okriljem vlad in različnih organizacij pomagali, da je ranjena dežela lahko znova zaživela. Potem, počasi, leto za letom, popotnike. Kot sva bila midva. Ki sva stala pred tisto na kopno nemarno odvrženo ladjo.





Eden prvih prizorov v najinem dokumentarnem filmu z delovnim naslovom Odkrivanje Banda Aceha, 12 let kasneje. Sem neobčutljiva, morda zaspana? Mar v glavi še vedno divjajo prizori z rajskega otočka, ki sva ga zapustila v zgodnjem jutru? Ladja je tam, ogromna, spominja na tovarno. Kup železja, obdan z ograjo. Pred njo spomenik. Obiskovalci. In najin malce nervozen voznik becaka. Morda sva napačno izbrala začetek. Ki bi moral biti konec, morda odjavna špica. Potem bi vedela. Razumela. Doživljala drugače. Tako pa… Nekaj fotografij in vožnja naprej. Do hotela. Zajtrka. Potem začneva zares.



Nebeška peč je delala s polno paro. Park je bil prijeten, senca in piš vetra, toplega, a sva si domišljala, da naju bo osvežil. Velika travnata površina z drogom z zastavo. V ovalu speljane potke pod visokimi drevesi. Ob njih stilizirani nosovi čolnov. Na vsakem zastava države, ki je pomagala, z denarjem in močjo rok, da so nesrečno mesto očistili in zgradili na novo. Besede zahvale. Zbledeli napisi. Dekle teče. Pokrita z ruto.



Na koncu parka še ena prometna cesta. Tabla z napisom » evakuacijska pot v primeru cunamija«. Videvala sva jih že, na jugu Sumatre. V pristanišču Uleh Leh stoji stolp, ki bo (upam, da nikoli) opozarjal prebivalce, da se morajo umakniti na varno. V hribe, tako daleč so videti, stran od morja, ki jim ob čisto navadnih dneh prinaša življenje in radost. In na kak, povsem navaden dan smrt. Muzej cunamija (Tsunami Museum) so odprli leta 2008. Zgradili so ga po načelih tradicionalne gradnje, na dolgih nogah, a iz betona. Ta je pred 12-imi leti edini zagotavljal zaščito. Na strehi so uredili zavetišče, prostor za evakuacijo, če bi se cunami vrnil. Nekoč. Na nek lep dan. Zgradba od daleč spominja na ladjo. Prav tisto, s katero sva začela dan v Banda Acehu.




Pri vhodu stojijo ostanki helikopterja. Zveriženi, pretepeni. A v tem trenutku se še ne zavedava, pred očmi imava le zanimiv motiv, dobra fotografija bo nastala. Zdaj, ko tole pišem, občutim nelagodje, tudi sram. Tisto zmečkano ogrodje je bilo (še ena) nema priča tragedije, ki je mnogim vzela vse. Meni pa je, v tistem trenutku, pomenila zgolj priložnost za pritiskanje sprožilca.





Potem vstopiva v Lorong Tsunami (Tsunami alley). Temen hodnik z visokimi zidovi. Voda teče po njih. Kaplja po naju. Tak naj bi bil občutek, ko se znajdeš obdan z valovi cunamija. Sam. Sredi neznanega. Ne veš, ne moreš določiti, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Mrak in moker brezup. Višina tunela je enaka valovom, ki so divjali tistega nesrečnega dne. Olajšanje ob vstopu v svetel atrij. Računalniki za multimedijsko predstavitev ne delujejo. Morda si oddahneva. Ne vem. Še vedno ne zaznavam povsem, še vedno je vse okoli mene le… turistična znamenitost.




Memorial room (spominska soba) je okrogla, visoka, zdi se, da sega nekam pod nebo, kjer je odprtina, pokrita s steklom in arabskim napisom: Alah (bog). Črne stene z belimi črkami, imeni vseh, ki jih je vzel cunami. Tudi grobnica tistih, ki jih niso našli nikoli. Bili so, a nihče ne ve, kaj se je v resnici zgodilo z njimi. Negotovost najbližjih, upanje, morda pa… Človeška bitja smo, ne nehamo upati.



Cahaya Tuhan se v vzpenja v zaviti modrini. Tla so videti ravna, a imaš občutek, da se zibajo, premetava te, kot ob potresu, kot v valovih podivjanega morja. Naslanjaš se na stene, odrivaš, srečen, ko se konča, ko si na varnem. Ker si imel to možnost. In srečo. 140.000 ljudi v Acehu je ni imelo.



Most upanja (Jembatan Harapan) naju dvigne na naslednje nadstropje, na varno. Nad velik ribnik. Nad nama zastave dežel sveta z napisi »mir« v različnih jezikih. Spomin in zahvala vsem, ki so pomagali v dneh po koncu sveta, kot smo ga poznali.




Pridita, naju vabi nasmejana mladenka. Film se bo začel. Z angleškimi podnapisi. Udobni naslanjači v majhnem kinu. In film… Dokumentarec o cunamiju. Prej, vmes in potem. Brez olepšav. Ali patetike. Prizori, ki jih ne bom nikoli pozabila. Jokala sva. Občutek nemoči. Žalosti. Obupa. Sočustvovanja. Tudi jeze. Rad bi…(pomagal). Zakaj niso…(resno vzeli svaril inštituta iz Havajev, ki je opozarjal pred nevarnostjo cunamija)? Še en zakaj (ker so lokalne oblasti vztrajale, da potres ni bil tako močan). Kako to, da… (so ljudje pozabili modrost prednikov, da je treba, če se morje nenadoma umakne, nemudoma zbežati v hribe, stran od obale)? Na otoku Nias, kjer v plemenski ureditvi živijo staroselci, žrtev ni bilo, ker so vedeli, kaj storiti, ker niso zavračali ustnega izročila. Solze. Nelagodje. Rahla jeza na mulce, ki so sedeli poleg naju in nenehno čvekali, se dražili in zafrkavali. Kako so lahko tako…? Kaj? Se smem jeziti nanje? Mladi so, zelo mladi. Ko se je zgodilo, se morda niso niti rodili. Kar vedo, so zgodbe staršev, sorodnikov, zapisi v šolskih knjigah. Izkušnja, ki jim je bila prihranjena. Naj tako tudi ostane.




Še ena velika soba. Razlage nastanka cunamija. Grafi. Statistični podatki. Ni šlo zgolj za en potres. Veliko jih je bilo. Močnih. Največji je dosegel 9,3 stopnje po Richterjevi lestvici.
Fotografije. Opustošenje. Večina hiš je bila lesenih. Vode so jih odnesle, kot bi piš vetra odpihnil regratove lučke. Ostali so kupi desk, smeti, ostanki nečesa, nedoločljivega, neuporabnega, odvečnega, kar je skrivalo kose človeških življenj.



Še več posnetkov. Ljudje, ki obupano iščejo svoje bližnje. Ali se trudijo prebiti do hrane, ki jim jo delijo iz helikopterja, tovornega vozila. Črne vreče s trupli. Slon, ki z verigami vlači nekaj, kar je bilo nekoč hiša. Boj preživelih za zdravila. Tisti pogledi. Obup. Strah.
Grafični prikazi.




Lesena ribiška ladja, ki so jo 15-metrski valovi odložili na streho betonske hiše več kot 1 km stran od njenega priveza. 59 ljudi je nosila, preživeli so po čudnem, srečnem naključju.
Od strahu na pol zblazneli pogledi tistih, ki so uspeli splezati na strehe. Ali visoka drevesa. Ostanki mopedov. Avtomobilov. Še več fotografij. Majhna bela mošeja v pristaniškem Uleh Lehu. Sama sredi upostošenja. Božje delo je bilo, intervencija, so prepričani mnogi. Ker ljudje niso bili dovolj verni, ker so sprejemali slabosti Zahoda (muslimanska vera se je po vsej JV Aziji širila prav iz Aceha. Njegov sultanat je bil v začetku 17.stol. najbogatejša in najbolj razvita država v melaški regiji). Mesjid Raya Baiturrahman, največja in najlepša mošeja v mestu, lepota belega marmorja, je še ena tistih, ki so uničenje preživele. Služila je kot krizni center. Posnetki ljudi na gladkih kamnitih tleh. Sivo nebo.









In potem, kot nežna roka nečesa večjega od nas, od našega zaznavanja, tri dekleta v belih šolskih haljah, pokrite z rutami. Nasmejane, malce negotove, ko nežno in boječe vprašajo, če se lahko z menoj fotografirajo. Vrnitev. Nazaj. V danes, v vsakdan. V življenje po cunamiju, ki je drugačno, a še vedno vredno človeka. In nasmeha. In slavljenja dneva. Kar je bilo, ni mogoče spremeniti. Lahko pa uživamo dan. Vsakega posebej. Zato, ker smo. Ker sije sonce. Ker so na svetu taka dekleta, kot so bile tiste srednješolke.





Domačini imenujejo cunami dolgi most, ki je prebivalce Aceha in indonezijsko vlado privedel k miru. »Alah nam je dal cunami, da je lahko voda očistila kri v Acehu,« sem prebrala nekje. Leta 2005 sta indonezijska vlada in gibanje Free Aceh s podpisom mirovnega sporazuma končala konflikt in morijo, ki je trajala več kot 30 let. Provinca se je počasi pričela odpirati svetu. Na nivoju države je danes Aceh posebno, izjemno konzervativno področje, ki ima večjo samostojnost in možnosti samoodločanja, kot druge indonezijske dežele. Pretežno muslimansko prebivalstvo živi po načelih šeriatskega prava.





Po biblični katastrofi je mesto Banda Aceh začenjalo znova. Iz nič. Danes je belo, s širokimi avenijami, brez prometnega kaosa, z nekaj zelenja in brezplačnimi klimatiziranimi avtobusi, ki vozijo od avtobusne postaje do središča. Le malo starega je ostalo. Ob robu ceste nekaj osamljenih, zapuščenih hiš, ki jih najeda vlaga. Še vedno opaziš, do kod je tiste dni segala voda. Pokrajina Aceh leži na »Ognjenem obroču«. Ljudje so se navadili živeti z nikoli ugaslimi vulkani, potresi, ujmami, plazovi, poplavami. S cunamijem.





Sončni zahod je živo rdeč, ob spremljavi klicev k večerni molitvi. Najin hotel je nov, zidan, nehote sem vesela, da je soba v tretjem nadstropju. Večerja v eni ličnih uličnih restavracij. Morske dobrote in svež avokadov sok. Nežna pesem mladcev, ki v sosedstvu brenkajo na kitare. Smeh in brezskrbnost in zvezde. Nič, prav nič ne daje slutiti, kaj se je zgodilo. Tistega lepega dne. Preveč lepega za smrt.

* Naslov povzet po pesmi Lep dan za smrt skupine Niet.
** Šeriatsko pravo so pričeli intenzivneje uporabljati leta 1999, ko je lokalna vlada izdala nekaj regulativ, ki so se nanašale na pravila oblačenja v javnosti. Vzklile so ekstremistične skupine, ki so poskušale doseči večjo uporabo strogih pravil z nasiljem, predvsem nad »nespodobno« oblečenimi ženskami. Leta 2001 so sledili novi lokalni zakoni (qanum), pa kazenske sankcije, vse od denarnih kazni, do zapora in udarcev z bambusovo palico. Leta 2003 so prepovedali hazarderstvo in v drugih delih Indonezije povsem legalno (čeprav omejeno) pitje alkohola. Šerijatska policija Wilayatul Hisbah bdi nad izvajanjem zakonov.

Nekaj več fotografij najdete v albumu Banda Aceh.
15. julij 2017 | Kategorije: potovanja | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: potopis, Banda Aceh, Sumatra, Muzej cunamija | Komentarji (17)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 165302
Forum avtorjev: 15851 Forum teme: 34312 // Odgovorov: 1866248
Blog avtorjev: 3567 // Blogov: 84923 // Komentarjev: 1221101
Avtorji fotografij: 25520 // Slik: 217450 // Videov: 19273 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "