POD NEBO, 1.del
»Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem nevidno.« Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ


Mali princ ni bila nikoli knjiga, ki bi mi bila posebej ljuba. Brala sem jo, nekoč, morda še premlada, da bi razumela. Življenjske izkušnje so se nakopičile v desetletjih kasneje, srečanja, spoznanja, nenehno vijuganje, nesreče, žalost in razočaranja, pa navdušenje in občutek, da bi lahko objela svet, a nikoli več je nisem brala. Le tisti stavek:«Če hočeš videti, moraš gledati s srcem,« je ostal. Nekje v podzavesti, da se je, nevsiljivo, nisem ga zares občutila, zasidral prav na vrhu mojega doživljanja in sprejemanja sveta. In je morda tisti (edini?), ki je zaznamoval moja potovanja. K sebi in ljudem.

Na pohajkovanju po do pred tedni povsem neznanih deželah, Gruziji in Armeniji, ni šlo vse po načrtih. Najsi imava še toliko izkušenj (in se z njimi, tu in tam, polna sebe, ko je dan prelep, rada pohvalim), občasno naju kak dogodek povsem vrže s tira, nimava ali ne najdeva prave rešitve. In se lahko zgolj prilagodiva. In preživiva.

Prvi večer v Tbilisiju je bilo, ko sva se zastrupila s hrano. Ali pa sva spotoma ujela kak virus, saj ni pomembno. Le da je bila tista noč neprespana in naporna. In predvsem zame še teden, ki je sledil. Neki dan sem se šele pod večer postavila na noge in poskušala vsaj malo opazovati povsem novi svet, v katerem sem se znašla. Čeprav bi, ko je bilo najbolj hudo, najraje spakirala in se kar najhitreje vrnila domov. A ko sem se počasi sprehajala naokoli, sem se kljub vsemu smehljala. Ker je bilo lepo, navdušujoče, ker sem si (očitno) znova nadela rožnata očala in opazila malenkosti, ki so (vsaj za nekaj minut) polepšale naporen dan. Ker se mi je zdelo preprosto škoda, da bi se še naprej premetavala po postelji, ko pa je bilo zunaj tako… Čudovito. Je to bistvo tistega stavka? Da se, čeprav je hudo, osredotočiš na lepo? Da se nehaš smiliti samemu sebi in poiščeš tisto dobro, ki je povsod, le videti (in kasneje doživeti) ga moraš?




Kot scrkljana črna mačka se je noč plazila po vasici Stepantsminda, ki jo domačini in predvsem tujci še vedno imenujemo z njenim nekdanjim imenom Kazbegi, saj ni pomembno, razumeli smo se. Nekako 2500 domačih duš (pa kup turistov) je mirno drnjohalo pod toplimi odejami, ko me je nekaj prebudilo. Morda kak šum. Ali zgolj pričakovanje, ker je bil Kazbegi, ki sem si ga, ko sva potovanje šele načrtovala tisti, ki sem ga najbolj nestrpno pričakovala. Zazrla sem se skozi okno najine spalnice. Pričakal me je prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila. Nad temo, gosto in črno, se je dvigovala gora Kazbeg, 5047m visoko pod nebo sega, porisana s snegom ledenika, ki jo je božalo jutranje sonce. Oranžna svetloba je dajala občutek bližine. Zdelo se mi je, da se je lahko dotaknem, da me vabi in pozdravlja. Dobrodošla, mi je šepetala. Zrla sem vanjo. V zavedanju, da sem prišla tja, kamor nevede spadam. Domov.



Prenočišče sva našla v (sovražim to besedo) tipični hiški, enonadstropni, z balkonom in proti zahodu obrnjenimi okni, da izkoristijo vsak, še tako uboren sončni žarek, zime so v teh krajih sila dolge in mrzle. Mati so naju pocukali za rokav sredi vasi, na avtobusni postaji, kjer so ob nizki stavbi parkirale maršrutke, kot tam imenujejo kombije za prevoz potnikov (in so bili, takorekoč vsi, novejši mercedesi, za turiste se potrudijo). Ponudila je sobo, povprašala sva po ceni in sva se strinjala, ja, greva pogledat. Soba je bila prijetna, z debelimi odejami in pogledom na goro Kazbeg, pa na precej strmo in visoko vzpetino pred njo, ki gosti največjo lokalno znamenitost, cerkev Sv.Trojice.



Mati so ponosno pokazali kopalnico in velik grelnik vode. Ni da bi se utrujeni pohodnik, ko pade mrak, umival z ledeno tekočino, ki priteče izpod visokih vrhov, a sva kaj kmalu ugotovila (in naju bi morale izkušnje iz Erevana že naučiti), da topla voda (pa voda nasploh) ni tako samoumevna, kot smo razvajeni obiskovalci iz zahodne tujine. Do kopalnice si se moral sprehoditi še skozi nekaj sob, v temi pazljivo izbirati pot med posteljami, pianinom, pa omarami z ličnim posodjem, Materi nekoč ni šlo slabo, a pokojnina je majhna, sin ni kazal znakov zaposlitve ali vsaj navdušenja nad delom. Nisva potrebovala, ne iskala veliko. Ugajalo nama je, to ni bil hotel, na nek način sva bila del družine. Nobena vrata v hiši niso premogla ne ključa, ne zapaha.
»Pri nas ne zaklepamo«, so preprosto rekli Mati v ruščini, ki je bila za odtenek boljša od najine. »Nihče ne bo ničesar odnesel.« Verjela sva na besedo. Na maršrutkah, tako v Armeniji, kot v Gruziji, so potniki »rezervirali« sedeže tako, da so nanje položili prtljago ali (ženske) ročne torbice. Nihče se jih ni niti pritaknil.

Ulica pred hišo je bila razrita. Trudili so se popraviti, zakrpati, očediti, kar bo pač mogoče, preden bodo zaveli mrzli vetrovi in padel prvi snega, kar se ne tako redko zgodi že nekje sredi oktobra. Dom sva od drugih, skoraj povsem enakih hiš razlikovala po tem, da je ob ograji raslo cvetoče drevo. Kar je bilo v temi, brez ulične razsvetljave malce težje, a nama je uspelo. K sosedom nisva zavila.



Potem se je prebudilo jutro. Sončno žareče, še vedno malce mrzlo. Mati so prinesli zajtrk, paradižnikovo solato s kumaricami, sveži sir, maslo, pečena jajčka, kavo in kruh. Povsod so nama postregli enako, malce sva se že naveličala. Časa za godrnjanje ni bilo. Večer poprej sva plačala prevoz do Jute, nekaj deset kilometrov in 400 m višje naložene vasice, kjer bova začela pohod. Čez kavkaške hribe. Srce je poskočilo od navdušenja!

Razdalja do Jute je majhna, če jo meriš v kilometrih. A velika, ko z asfaltirane ceste, ki jo (malce vehementno) imenujejo Gruzijska vojaška avtocesta, zaviješ na makadam. Razrit, luknjast, z globokimi sledovi preteklih zim in deževij, ki ga nihče zares ne popravlja. Skozi nekaj vasic, med katerimi je največja, a še vedno sila majhna, Sno. Mimo kmetij, kamnitih obrambnih stolpov, ki jim na Balkanu pravijo kule in so nekoč, v nekih drugih, ne tako davnih časih, skrbele za obrambo pred jeznimi sosednjimi klani, ki so se držali načela »oko za oko, zob za zob«. Zares mirni ti kraji še nedavno niso bili, vedno se je našel kdo, ki ni bil po godu!
Visoki hribi, skoraj brez rastja. Potoki, ki so si utirali pot v dolino. Črede konj, krav in ovac. Tu in tam križ, postavljen na vzpetinico. Barve, zamolkle, umirjene, prav nič bleščeče.



A midva sva uživala in v trenutku pozabila vse težke ure v Tbilisiju in (jaz) duhamorno vožnjo do Kazbegija, ki sem jo napol predremala, hvaležna za vmesni postanek in še eno spodobno stranišče (nič ne povzdigujte obrvi, poskusite se vsaj za trenutek vživeti v moj položaj).

Najin voznik je s Toyoto 4WD počasi lezel navzgor, midva pa sva v nepopisnem navdušenju skozi odprto okno poskušala ujeti poglede. In spomine. Morda ne ravno take, da bi jih delila z vami, a nama pomenijo veliko.

Neverjetno veliko energije sva imela tisto jutro. Kot da se tista noč in pot nista zgodili.
Juta je vasica, ki premore le nekaj hiš. In hotel, ki spominja na malce večjo planinsko kočo in oglašuje, da imajo savno. Nekaj ur kasneje sva razumela.



Pot se strmo dvigne. Takoj. Nimaš časa za premislek. Treba je zagristi, kolena pod brado. Čez kakih 15 minut naju pozdravi Zeta camp, planinska hiška z naseljem šotorov. Pohodniki in planinci, ki so noč prespali takorekoč v zavetju neba, so v prvih toplih žarkih greli premražene ude. Od nekod se je slišala glasba. Bob Marley. Seveda!



Zdaj je bila pot precej bolj položna, ob potoku, med kravami, prosto se pasejo v teh krajih, pravzaprav povsod po deželi. S konji so h campu vozili cevi. Edini prevoz. Ali hrbet in pot pod noge.



Vzpenjala sva se. Prečkala potok. Prvi. In drugi. Še več jih bo. Kamni niso videti posebej stabilni, slabe izkušnje imava s takimi zasilnimi brvmi. Sezujeva pohodne čevlje in zavihava hlačnice. Voda je ledena. Okončine zabolijo; do vrha glave.



Hodiva po dolini, obdana z gorami. Nobene posebne misli se nama ne podijo po glavi. Kot da bi meditirala. Sprejemava pot, naravo, tišino. Sonce, oblake. Občasen prelet ptic. Cvetje. Veter, ki prinaša mraz, prav nič prijetno ne boža.



In hodiva. Korak za korakom. Vedno bolj strmo je. Skale na desni z utrujenimi ostanki snega, pozabljenim ledenikom, so videti, kot tiste v italijanskih Dolomitih.



Fotografirava. Nenehno se ustavljava. Tole je še treba ovekovečiti. In tistole. Za leta kasneje. Za spomin. Za občutek, ki se bo porodil, znova, ko jih bova gledala.



Osamljeni šotor. Kampiranje v divjini je v Gruziji načeloma dovoljeno. Le področjem, kjer meja ni povsem dogovorjena, se je treba izogibati. Bi lahko spala takole v divjini, daleč proč od civilizacije? In spodobnega tuša?



Pohodniki se ob srečanjih pozdravljamo. Prijetno je. Kot da si srečal znanca. Izmenjamo besedo ali dve. Morda tudi ne. Nekateri so mrki, zatopljeni vase, da le bežno odzdravijo. Drugim kljub morebitni utrujenosti igra na obrazih nasmeh. Kot nama. Ker je… Ne najdem besed, s katerimi bi opisala svoje občutke. Popolna sreča. Morda. Zadovoljstvo, kljub utrujenosti, ki počasi, a vztrajno leze v najine okončine. Noge postajajo težke. Svinčene. A se ne pustiva motiti. Nekaj jabolk in sveža voda iz potoka vrnejo moči.



Nekaj minut si vzameva za pogovor in skupen vzpon z nemškima pohodnikoma. Imena niso pomembna, pa si jih niti ne izmenjamo. Veter vztrajno brije.



Zadnji del poti, do vrha prelaza Chaukli. 3474m visoko (je pisalo nekje).
Pot je strma, skoraj navpično vodi, a utrjena, kamenje se na srečo ne kruši. Opore ni. Pohodnih palic nimava, še kake bolj spodobne veje ne (le od kod).



Veter, mraz, sonce. Razgledi. Umirjenost. Sreča. Da, sreča. Dosegla sva vrh prelaza, ki je prehoden le tri mesece na leto. Noge naju še nikoli niso ponesle tako visoko (prevozi z gondolami in tovornjakom, tam nekje pod Mont Blanc in v Visokem Atlasu, ne štejejo). Po štirih urah sva premagala dobrih 1200m višinske razlike po prepričanju enega najbolj strmih vzponov na Kavkazu.


Ponos. Ja, ponosna sem. Uspelo mi je, da sem se skoraj dotaknila oblakov. Objela kratko pristrižene vrhove. Začutila… Gledala s srcem. Drugače bi se že zdavnaj obrnila. Se pritoževala, da je prenaporno. Prestrmo. Predaleč. Našla izgovor. A to, kar me je čakalo, je bilo vredno napora, ki se ga med hojo sploh nisem zavedala. Le gnalo me je, nekaj, navzgor. Pod nebo.



In me bo nekoč, to sem si obljubila, neslo tudi preko prelaza, na drugo stran, 8 ur hoje je do jezer in še nekaj več do prve vasi. Menda hudo naporno. A zadovoljstvo s potjo, z naravo, ki te obdaja, s samim seboj, odtehta še tako hude ure. Ker si moraš občasno dovoliti, da presežeš svoje strahove in meje. Da si dovoliš biti drugačen. Svoj. Pa čeprav le za nekaj trenutkov. Pod vrhovi Kavkaza.






Šele med spustom sva se zares zavedla, kako strma je pot. Počasi je šlo, korak za korakom, a kljub temu za uro hitreje, kot navzgor.



Nekje pri osamljeni postojanki, ki je ponujala hrano in pijačo, so se v popoldnevu nabirale skupine turistov. Bila je nedelja. Pripeljali so jih iz Tbilisija, ki je od Kazbegija oddaljen 157 km ali dobre tri ure vožnje. V športnih copatih. Ali čevljih. Ženske z ročnimi torbicami pod pazduhi. Sprašujejo naju, kako daleč so jezera. Hm, ne veva natanko, tam nekje pod prelazom so, nekaj ur hoda. Nejeverno naju opazujejo. V turistični agenciji so jim obljubljali pogled nanje. Saj.



Dragi pomaga neki malce bolj nerodni od mene, da prečka potok. Gre mi na smeh. Bolj obilne gospe in gospodične ležijo na travi. Daleč so prilezle, če sodiva po njihovi obutvi in, no, ne zamerite, po telesih. Najin poklon.
Zeta camp je poln, da švigneva mimo. Še več kot uro časa imava, preden naju pobere najin voznik.
Nizka koliba se diči z napisom » gostilna«. Mamka v miniaturni sobi je pokrita z ruto in obuta v hišne copate. Seveda ima pivo. V veliki, dvolitrski plastenki. Manjšega nima. No, saj bova zmogla.



»Stolka,« (stol) ji namignem ,ko se prestaviva k mizi pred kočo. Potem sedeva in opazujeva. Hribe, skale, ki jih je obžarilo večerno sonce. Pohodnike, ki se počasi vračajo in iščejo svoj prevoz. Skupino konj. Sonce, ki zahaja za visoke vrhove.
Srečna sva. In lačna. Vrnitev v Kazbegi znova prinese neverjetno hitro ohladitev, ko oblačiva puloverje in vetrovke. In sveže pečene postrvi. Pa nekoliko kasneje čakanje na toplo vodo, pravzaprav kakršnokoli vodo, ker so na naši razriti ulici nekaj popravljali in so vse pipe v hiši suhe kot poper. Čez kako uro le dočakava vročo osvežitev.
Ko se je učinek adrenalina v najinih telesih umiril, sta se prebudila želodec in prebava. Predvsem moja noč je bila dolga in naporno zoprna. Zjutraj pa naju je čakal nov pohod.

Se nadaljuje….


Več fotografij najdete v albumu Pod oblake, 1.del

Oddano: 26.09.2017 ob 18:14:46
RTV Kategorija: Narava
Kategorije:
potovanja
Zaznamki:
potopis, Gruzija, Kazbegi, Kavkaz
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 248 | Ocena 4.6 od 11 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Dolgo se nisi oglasila...

Čakam nadaljevanje

:-)
Lp
Eli
pred 3 tedni
2.
Pozdravljen, Eli!
Ja, kar nekaj premora sem si vzela. A zdaj sem spet v pogonu! ;)
nadaljevanje seveda sledi!

Lep večer ti želim! <3
lovetotravel
pred 3 tedni
3.
Krasno ! Ti kraji pa so mi popolnoma neznani,zato komaj čakam nadaljevanje.
andromaha
pred 3 tedni
4.
Hvala Andromaha!!
Nadaljevanje bo. Tudi daljše!! A ta vzpon je bil zame poseben. In je ostal v mojem srcu!
lovetotravel
pred 3 tedni
5.
Aaaaaaaaa, tam si bila.
Sanjam, morda kdaj z biciklnom.

Bia hoi !
Kouvran
pred 3 tedni
6.
Ja, Kouvran, tam, nekje med Evropo in Azijo, pa nebom in zemljo. Bicikel ni slaba izbira, le glavnih cest se je najbolje izogibati. jaz se bom zagotovo še vrnila!!

Bia hoi!
lovetotravel
pred 3 tedni
7.
Tako je prav. Užiti vsak trenutek življenja, ki je dan, pa naj bo to kjerkoli. Ti znaš. Srečno na poteh.
čebela
pred 3 tedni
8.
Sta tisto pivo fsekala do kraja?
Kouvran
pred 3 tedni
9.
Hvala za še eno čudovito popotovanje!!
doba
pred 3 tedni
10.
Čebela, še kako prav imaš. treba je užiti dan, čeprav kdaj morda ni povsem po tvojem okusu.

Vse dobro ti želim!
lovetotravel
pred 3 tedni
11.
Kouvran: ne, nisva ga uspela spiti do konca. Cena je bila smešno nizka, pa se nisva sekirala! ;)
lovetotravel
pred 3 tedni
12.
Hvala,Doba!!
Tokrat sem pustila,da govorijo fotografije!
lovetotravel
pred 3 tedni
13.
..od tvojega potovanja imam še jaz nekaj od tega....pa čeprav tam nisem bil..:::)))
Kobilica-poet
pred 3 tedni
14.
O, Kobilica-poet, to me pa veseli! Se bom potrudila,da napišem še kaj. In fotografij se je nabralo!!
lovetotravel
pred 3 tedni
15.
Ha, one mestne pa v copatah. :-))))
Kouvran
pred 3 tedni
16.
Dobra sta! Koliko km pa sta prepešačila?
sintra
pred 3 tedni
17.
Kouvran: agencije jih pripeljejo na enodnevne izlete. In če jim je uspelo preko prve resne strmine (do zeta campa), ki je podobno navpična, kot mariborski Snežni stadion, so pogumne, ker je potem pot nekaj časa bolj položna. No, nekako tam, kjer se začenjajo na Dolomite spominjajoče skale, pa je konec heca in brez pohodnih čevljev ne gre. Zadnji del pod prelazom pa je itak "divji"!
lovetotravel
pred 3 tedni
18.
Hvala Sintra!
Koliko km je bilo, ne vem. 1200m višinske razlike je do prelaza. kake 4 ure navzgor, pa 3 navzdol, nazaj. Nasploh je koristnih informacij malo. En Čeh je naredil dobro spletno stran, pa sva tam našla osnovne informacije. nekaj je markacij, sicer pa greš "za nosom".
V Kazbegiju je agencija Mountain freaks, ki organizira prevoz in po želji vodnike, sploh za tiste, ki želijo osvojiti Mt. Kazbeg, ki je gora, ki je že terjala žrtve, pri njih lahko najameš alpinistično opremo...
lovetotravel
pred 3 tedni
19.
Kaj zdaj, si zalegnila?

Vstani, gremo naprej. :-))
Kouvran
pred 3 tedni
20.
Kouvran: strpi se malo!! Nedelja je dan za počitek (in nabiranje gob).
Upam,da mi nadaljevanje uspe napisati do naslednjega vikenda.
lovetotravel
pred 3 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163643
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863794
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84604 // Komentarjev: 1210731
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216428 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "