SKODELICA ČAJA
"Plain tea with sugar, please" sva naročala na Šri Lanki.


----------------------------------------
----------------------------------------
-------------

Sredi šrilanške Hill country, višavja, leži Haputale. Kot razvajena mačka je raztegnjen po ozkem gorskem rebru, podpirajo ga strmine, ki se na eni strani skoraj premočrtno dvigujejo, nežno nakodrane s čajnimi nasadi med krono dreves, živo rdeče in rumene grozdaste cvetove imajo, vmes se bohoti slak, gozdovi so gosti in tam, kjer rastejo borovci, začutiš znani vonj , spomine na neke druge kraje, ki prikličejo spomine na otroštvo. Na drugi strani se hribovje skoraj navpično spušča in z rebra, nekje nad strehami zreš v dolino, ko se meglice razkadijo, med nežnimi gibi baletk, pa med žarki sonca, ki se šele prebuja, ali počasi odpravlja spat, opazuješ, tam v daljavi, svetlikanje jezer narodnega parka Uda Walawe in še dalje, ko je dan posebno čist in opran, obrise morja, stika se z oblaki, ogledala stvarstva v modrini neba, srce zaigra, najlepši stihi o ljubezni se porajajo v pesnikovi duši, ko se zdi njegova ljubica tako nedotakljiva, kot boginjo bi jo častil in poljubljal njena stopala, kaj več so zgolj želje, morda preveč drzne, da bi upal o njih sanjati, združitev bi prinesla razočaranje, ali nepojemljivo srečo, sam ne ve, raje vzdihuje in zlaga besede, in midva sanjava z odprtimi očmi, znova sva v kraju, ki naju je, ne znava čisto natančno razložiti zakaj, uročil pred tremi leti, posrkal vase in nama dal vedeti, da Haputaleja ne pozabiš. Nikoli.



Sredi kraja kakih 55.000 duš in nekaj škatlastih enonadstropnih hiš, prehodiš ga v nekaj minutah, po (glavni) cesti vozijo poslikani tovornjaki, ozka je, a vozniki ne pritisnejo na zavore, zgolj na hupo, potem je treba zagristi v strmine, vijugasto cesto, okljuke ponujajo razglede, če je vreme pravo, ker na skoraj 1500m nadmorske višine sila rado in obilno dežuje, veter se zaganja v telesa, topel pulover in dežnik spadata k nujni opremi in debele odeje, hvaležna sva zanje, ko se kot polha zavijeva v mehko posteljo v sobi z vonjem po vlagi, ne zračijo veliko, ali pa sva razvajena, in prezebla, za pozno kosilo si najprej naročiva velik krožnik vroče zelenjavne juhe, na vzpetini, s pogledom na to, čemur bi lahko z nekaj domišljije rekli tudi bazar, trgovinica pri lokalčku in luknji med obema, ponujajo vse in nič, cerkvica, krščanska, s pripadajočim pokopališčem, lep razgled na hribčke in daljavo, zadnji sončni žarki se poigravajo s previsoko travo in z od vlage načetimi nagrobniki. Nekdanji pastor in njegova sestra sta tukaj našla svoj mir. Častitljivo starost sta doživela, preko 90, oba. In na njegovem piedestalu piše »...he loved Ceylon,,.« Razumem. So dežele, ki te osvojijo že ob prvem obisku. Po nekaj urah se počutiš domače. Sprejeto, del nikoli prej videnih in doživetih krajev, ljudi, hrane, običajev. Pokličejo te, da se vrneš, ko napoči pravi čas. Nobenih slučajnosti ni pri tem. Zaslišiš klic, vabilo. In se odzoveš. Poslušati moraš svoj notranji glas, usklajen z naravo, Vsemirom. Potem sprejemaš. Srečanja. Doživetja. Prigode. Nezgode. Vse je del nekega načrta, ne nujno tvojega, le prepustiti se moraš. V tem je čar. In bistvo. Lahko je biti popotnik. Zgolj dovoljuješ. Potem, meglicam, korakom.



Prispela sva z vlakom, med meglicami in občasnim pršenjem dežja. Nasmeh, ko sva stopila na trdna, nezibajoča tla. Ni se veliko spremenilo. Vzpodbudno. Bližnja Ella, tako ljub kraj izpred treh let, je plačala ceno turizma. Horde nadobudnih fotografov ob znamenitem mostu z devetimi oboki, čakajoč na primeren trenutek za klik, klik, send, slika je na Fb, ali Instagramu, bil sem tam, potniki na vlaku smo zanimivi dodatki šova. Kasneje, znova zgolj v mimovožnji, le za kratek čas smo se ustavili, neke nove, kvadratne betonske zgradbe, angleški napisi, novodobni raziskovalci v prekratkih hlačah, »english breakfast«, »happy hour«, saj nimam nič proti, le spomini so mi zavdali, preveč novega, preveč evropskega, pa premalo tega, kar sva iskala, kar iščeva. Narava je še vedno taka, kot je bila. Brez Wi-fija.



Počasi postajam predvidljiva. In previdna. Čez vikend bova v Haputaleju? Hm, morda bi bilo dobro prej rezervirati sobo. In sem jo. 2 km iz središča. Menda so tam čudoviti razgledi. Tovorila sva nahrbtnika navkreber, sploh nisem čutila teže, nekaj razgibavanja menda dobro dene (je rekel moj najdražji, naj mu bo, njegov tovor je precej težji od mojega), pa po strmih, v pobočje vsekanih stopnicah navzgor. Lastniki so bili prijazni, soba majhna, tri postelje, pa nočna omarica, ogledalo, stojalo za oblačila, dva plastična stola, televizor, plišasti medvedek, vsega preveč, bojler v kopalnici obljublja toplo vodo. V trdi temi odpove pokornost. Lastnikov brat se nekaj trudi, še manj mu je jasno, kot nama, dve sekundi tople vode, potem moraš zapreti ročico in ponoviš, neštetokrat.
»Saj je topla, » reče.
»Hm, recimo mlačna, » mu odvrnem. In gre. Brez vrnitve. Zebe me. Dih sape okoli mojih ust, ko izdihnem. V puloverjih se stlačiva v posteljo. Ko čez nekaj noči odhajava, naju ne pozabijo nekajkrat spomniti, da jih priporočiva na spletu.
»Bova,« odvrnem. Nekako tako zagotovo, kot ste nama vi uredili toplo vodo. Zlobna znam biti, tu in tam, ko me vlečejo za nos.
Jutro naju razvaja z žarečim sončnim vzhodom. Ta je zastonj. Priporočam!



Večer poprej sva stala tam, na robu vasi, ki bi rada postala večji kraj, ali mesto, in zrla, očarana, navzdol, proti Uwa Walaveju in morju, skozi občasne meglice in oranžne zaplate sonca. Medila sva se, zato sva prišla, ti razgledi / pogledi, razvajanje vseh čutil.



»Lepo je, kajne?« naju je zmotil prijazen glas. Domačin. Začetek neobveznega pogovora o vremenu in naravi. Pa o tem, od kod sva in take zadeve.
Povabi naju v svoj dom. Slediva. Nehalo je deževati. Tema počasi lega na božanski košček otoka.
Postanek pri (hindujskem templju). Najin novi znanec je Hindujec. Verjetno potomec tistih Indijcev iz dežele Tamil Nadu, ki so jih Britanci, nekdanji kolonialisti, pripeljali na otok v obliki solze, da so delali na novonastalih čajnih nasadih. Domači Singhalci takega dela niso sprejemali. Ne bomo! Niso hoteli služiti novim gospodarjem.
Po stopnicah, strme so, pričakovano, navzdol v njegov dom. Nizka hiška, sedimo v nekakšni dnevni sobi. Spoznava družino, ženo in tri otroke, pridruži se prijatelj, pijemo odličen čaj z mlekom in grizljamo sladke indijske sezamove kroglice.
Najin novi znanec, ob koncu večera mu bova rekla prijatelj, Mr. M. je sindikalni zastopnik delavcev na čajnih nasadih za področje Haputaleja. Pred najinim odhodom na Šri Lanko sva brala o protestih plantažnih delavcev zaradi nizkih plač in izkoriščanja. Že ob prvem obisku dežele sem pisala o njihovem položaju, težavah s pridobivanjem državljanstva v deželi, kjer je zaporedoma živelo že nekaj generacij, podrejenosti v vseh slojih družbe, o nezmožnostih šolanja, okrnjeni zdravstveni oskrbi, o alkoholizmu…
Kazal nama je posnetke na pametnem telefonu. Ljudje, preprosti moški in (predvsem) ženske, transparenti, zahteve.
»Trudimo se, da bi lastniki zvišali plače na 1000 LKR na dan,« je rekel.
»Koliko pa zdaj zaslužijo?«
»500 LKR.« ( 1 eur= 195 LKR)
»S tem denarjem pogosto ne morejo kupiti dovolj hrane za vso družino. In te so številčne. Otroci so deležni le najosnovnejšega šolanja, za kaj več ni denarja, ker je treba v mesto, to pa stane. Če kdo zboli, ni denarja za zdravnika…«
»Lastniki pa polnijo svoje žepe. Pravično bi bilo, da dobijo del tega denarja tudi delavci. Težaško delo opravljajo, 10 in več ur, vsak dan. Nimajo časa za družino, za ukvarjanje z otroci…«
Nobene ideologije ni v teh besedah, v željah, v pozivih in trudu. Nobene politike. Le iskrena želja, da bi bil jutrišnji, pa pojutrišnji in vsi naslednji dnevi boljši, ne zase, za druge, za skupnost.: »Ta je pomembna. Del skupnosti smo, v njej živimo.«
»Lastniki tovarn imajo še nekaj dni časa, da odgovorijo na naše zahteve. Če bo treba, bomo znova stavkali. Zato grem jutri v mesto, da se dogovorimo…«

Prihajajo sosedje, radovedni, kdo je prišel na obisk. Domači maček najde zavetje z veliko čohljanja pri mojem najdražjem. Poslušava. Sprašujeva. Vpijava. Dnevno sobo, ki je hkrati predsoba in sprejemnica, ozka in temačna, na eni strani obdana s preprosti mi omarami, v 70-ih smo jih imeli pri nas, televizor istih let, širok in trebušast, se še spomnite?, na drugem koncu še ena taka kompozicija, vmes klop, police za čevlje, osvetljuje svetloba iz kuhinje, ki seva toploto, domačnost. Kot njihovi pogledi, nasmehi, kot da jih je sram raztegniti usta skoraj do ušes, v očeh bereš naklonjenost. Povabilo na večerjo naslednjega dne, zahvaliva se, utrujeni boste, Mr.M., po celodnevnem obisku bližnjega mesta, in midva po vzponu na Lipton's seat. Strinja se. V resnici… kako lahko od teh ljudi zahtevava, da naju nahranijo? Denarja ne bi hoteli sprejeti, užalila bi jih, tudi z darovi. A vendar imajo veliko manj od naju, srčno delijo, hvaležna sva za tale večer, za srečanje, za vse, kar so nama, nevede, dali.
Mr.M. prosi, da jih fotografirava. Seveda, nisva si drznila prositi. Družina se natlači na tisto ozko klop, in prijatelj, za našimi hrbti se plazi svetloba iz kuhinje, obljuba, da dobijo fotografije, prisrčni stiski rok in poslavljanje. Zunaj temna noč in dež, še gosta megla naju ne moti, srečna sva. Eno tistih srečanj, ki osmišljajo vse napore vandranj po svetu. Pozabiva na mraz. Potovanje k ljudem.



Jutro je preslikano iz turistične brošure, obilno obarvano, ko se meglice, ki naju v začetku spremljajo, nekje ob začetku strnjenega naselja razkadijo in dovolijo soncu, da tudi z najbolj nežnimi žarki objame po pisanju CNN-a enega najbolj spregledanih, a obiska vrednih krajev v Aziji! Sveži hlebčki s pikantnim nadevom iz čebule ali rib in zelenjave, vroči čaj, delavski avtobus proti Dambatenne tea factory, ovinki preskakujejo drug drugega, skozi okno poskušam ujeti prebujajoči dan, nestrpna, skoraj vročična, ne morem skriti zadovoljstva, drugi potniki, sami domačini, se nasmihajo, razumejo, lepo je, vsi odtenki zelene, tu in tam pomešani z nežnimi zavesami, barvito opravljene ženske s koši, dolge oprtnice so zataknile čez vrh glave, zdaj so še lahki, prazni so, kasneje se bodo šibili pod težo nežnih, aromatičnih lističev, vonj po svežem dnevu, po čaju, po sreči.



Čajna tovarna. Nekdaj last in ponos škotskega čajnega barona Sira Thomasa Liptona. Danes ohranja njegovo ime. Okoli nje nizke, druga k drugi stisnjene hiške plantažnih delavcev. Malce drugače je, kot najinem spominu. Bolj veselo, morda zgolj zaradi sonca. Tabla, kjer so z velikimi črkami zapisani napori lastnikov tovarne, ki jih posvečajo dobrobiti zaposlenih. Nekaj novih trgovinic. Celo hindujski tempelj kaže znake obnove.



Začenjava pot navkreber. Skozi vas, ki jo kmalu nadomestijo čajni nasadi. Iz svetlikajočih skal drejo potočki, ki se spreminjajo v slapove, iskrivo preskakujejo ovire, pisano opravljene pobiralke čaja, miniaturni avtobus, nasmeh, vsaj nekaj kilometrov hoje nama bo prihranil, vijuganje strmo navzgor, občasni postanki, le nekaj tujcev nas je zbralo dovolj volje, da smo vstali tako zgodaj, večina se bo veliko kasneje pripeljala z avtomobili iz Colomba, vikend je, v dolini dušeča sopara velemesta, sem in tja med nasadi, še ena vasica, hindujski tempelj in končna postaja, plačilo nekakšne vstopnine in kilometer in pol vzpona do vrha. Zakoračiva po kamnitih stopnicah med nasadi, a se vrneva na cesto, kače so našle svoj dom ob nogah čajevcev, ne želiva si takega srečanja, ugriz je pogosto usoden. Počasi, nikamor se nama ne mudi, prideva na vrh gore Poonagala, 1950 m visoko, na kraj, kjer je nekoč, stoletje in pol je tega, Sir Lipton posedal in s pogledom božal svoje nasade in menda celo sedem različnih provinc, ki se pokažejo očesu le, ko je dan posebno lep in midva imava tokrat, ob drugem poskusu, to srečo, da se nama širjave in zelenje in oddaljeni hribi in jezerca kažejo v najlepši podobi, polikani in pražnje napravljeni in so celo debelušni nizki beli oblaki, ki se občasno pripodijo z vzhoda, miroljubni in spravljivi, pobožajo najvišje vrhove in se odpravijo delat zgago v druge kraje.



7 km poti do tovarne prehodiva. Dol, pa malce navzgor in še bolj strmo, skoraj navpično znova navzdol. Sončni žarki se igrajo s čajevci, nakodrane glave nasadov, prelivanje vseh odtenkov zelene, tu in tam znamenje, majhen tempelj, kot naše kapelice, Šivin trizob je ovit v rdečo tkanino, nekaj kamenja, zloženega na kup s pomenom.



Nizko poslopje na nekem ovinku, pobiralke vstopajo s polnimi koši, nekaj moških leno poseda na klopi, dovolijo mi fotografirati. Zbiralnica čaja. Možakar s tehtnico, nanjo vržejo nabirek, stehta, zapiše, izpraznijo na kup, prekladajo, začudeni pogledi, tujci nismo pogosti obiskovalci, vračajo utrujene nasmehe.



Malo naprej v mimohodu zmotiva delavke pri počitku. Nekatere jedo, druge zgolj počivajo. Ali razpravljajo, veliko si imajo povedati. V mislih pogrevanje sinočnjih pogovorov z gospodom M. So se tudi te ženske udeležile protestov? Kako živijo? Vprašanja ostanejo neizrečena. Otročaji nama poskušajo prodati uvele pomaranče.





Nasmeh ne izgine z mojega obraza. Čaj in sveže ocvrte vade za kamnito mizo pred trgovinico nasproti tovarne, potem vodeni ogled, pokušnja odličnega napitka, nakup, vračanje v Haputale, pa skok do Bandarawelle, za dušo, med potjo opazim nenavadno velike osirje, kot stare kožne gube visijo z vej, po 50 na vsakem drevesu, in z vlakom nazaj, krasna vožnja je to v poznem popoldnevu, ki se preveša v večer, ko čajni nasadi potemnijo in se meglice vrnejo, kot nežne koprene objamejo pokrajino in zaželijo lahko noč še preden si v resnici zaspan, poln vtisov stežka pristaneš na zaključek, zahtevaš bis, a dobiš zgolj temo in mrzli veter, ki se je prebudil do kraja razburjen in jezikav in s seboj prinesel prve kaplje dežja.

Nasmeh še vedno ne izgine z obraza, voda v najini kopalnici je za stopinjo ali dve toplejša, jutri bodo popravili nama zagotavljajo, jutri bova že na morju se nama smeji, a ne rečeva nič, zavijeva se v odeje, v megli se v prebujanju naslednjega dne odpraviva v dolino.
Se je vse to res zgodilo, ali so bile zgolj lepe sanje?


Več fotografij najete v albumu Skodelica čaja!

Oddano: 02.12.2018 ob 18:42:23
RTV Kategorija: Narava
Kategorije:
potovanja
Zaznamki:
potopis, Šri Lanka, Hill country, čajni nasadi, srečanja
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 329 | Ocena 5.0 od 11 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Po mojem mnenju si najboljša popotniška pisateljica v Sloveniji. Bralca kot pivnik posrkaš v lepote tujih krajev ter v preplet zanimivih zgodb tamkajšnjih ljudi. Zares te z veseljem berem!
Borut Petrovič Vernikov
pred enim tednom
2.
Joj, Borut, prisrčna hvala!! Nisem najboljša, veliko zelo dobrih je, ki se jim lahko le priklonim. Se pa trudim zapisati svoje občutke. In če kaj, me posrka narava,tokrat pa sva imela srečo, da sva ves čas potovanja srečevala izjemne ljudi. Poleg Mr.M. in njegove družine še recimo nekaj voznikov tuk-tukov (si misliš!), pa ribiče, zlatarja v Unawatuni, lastnika prenočišča v Polonnaruwi, pa najina stara prijatelja, upokojena zakonca, kjer sva v Tangalleju znova našla dom.
Vesela sem, da ti moji zapisi vzbujajo zanimanje. Hvala, da me bereš! lep pozdrav iz Maribora!!
lovetotravel
pred enim tednom
3.
Jaz sem le 5 dodal.
NoriProfesor
pred enim tednom
4.
Hvala NoriProfesor!!
lovetotravel
pred enim tednom
5.
Malo sem presenečena nad opisovanjem... Meni so popotniki od tam govorili o drugih zanimivostih... Hm, čaj pa je res skupna točka vseh... in pisanost oblačil :)
Zzzzzz
pred enim tednom
6.
Pozdravljena Zzzzz! O drugih zanimivostih v Hill country ali na Šri Lanki nasploh? Drugič sva bila tam, v Haputale sva se vrnila, ker nama je ostal v posebno prijetnem spominu.Oba sva čajna navdušenca in narava tam zgoraj je nepojemljivo lepa, pa vzameva v zakup tudi malce manj udobja.
No, prvič (pred tremi leti) sva seveda obiskala Kandy in Ello, če se omejiva zgolj na Višavje, pa (tudi tokrat) Bandarawello, nekajkrat sva se vozila z vlakom, tudi sedaj, tako da sva v bistvu z železno kočijo prevozila vse Višavje, tudi tokrat sva obiskala samostan Addisham... Nisva šla na Adam's peak ali na World's end in mislim, da tudi nikoli ne bova, sva se pa pred leti veliko potikala po vzponih okoli Elle, obiskala slapove...
Na zadnjem potovanju sva nekako polovico krajev obiskala prvič, kar nekaj je bilo takih, ki niso na itinerariju večine obiskovalcev. Seveda pa popotnike zanimajo različne stvari, naju poleg vseh nekdanjih prestolnic pod zaščito UNESCA (in res sva obiskala prav vse, pa Sigiriyo in Galle) na Šri Lanki privlačijo predvsem narava (pa srečanja z živalmi) in seveda ljudje.
Upam, da ti je moj zapis kljub temu ugajal.
lovetotravel
pred enim tednom
7.
Ja, saj drugačen pogled je pravzaprav posebej zanimiv. Pišeš pa itak super :)
Zzzzzz
pred enim tednom
8.
Tudi, če bi te s šibo mlatil po goli riti, ti bi se smejala. : -)))
Takšni ste, popotniki. ;-)
Kouvran
pred enim tednom
9.
Lepo je brati tvoje zapise,
vse strnjene vtise,
zapakirane z odliko,
čista petka,
pozabi na repliko,
nalij si lonček čaja,
naj ti tvoja pot traja in traja....

Lp

Eli
Eli
pred enim tednom
10.
Mnogo hvala za ta čudoviti potopis. Poznala sem samo Lipton čaj. Zdaj vem, od kod prihaja.
Hvala za nas, ki nikamor ne gremo. Sama hodim edino v dve bližnji živilski trgovini.
Še v "mesto", kot pravimo centru na desnem bregu Drave grem zelo redko. Leta stárosti so tu, dolgoletne zdravstvene težave se samo stopnjujejo. Bežim pa od zdravnikov kot hudič od križa. Za moja obvezna zdravila imam letni recept, najpametneje, kar je storila moja nova osebna zdravnica. Prejšnja osebna zdravnica me je nagnala, ker sem jo spregledala.
Sicer pa se je tudi moj zadnji sin odselil. Nimam več energije, njega in njegovo zadnje dekle streči.
Nisem depresivna, nisem osamljena, samo rada sem sama doma. Imam vsako minuto kaj početi in mi ni dolgčas.
Mnogi uživamo v tvojih potopisnih spominih, R.
Samotna Duša
pred enim tednom
11.
Užival!
5
bin
pred enim tednom
12.
Lepo BB <3

Ej, lep teden ti želim.
T.
Tamara T.
pred enim tednom
13.
...čaj je pridišal ko sem prebral do konca.

Vsepovsod po svetu se ljudje borijo za vsakdanji kruh, eni hodijo v tovarne, spet drugi delajo na poljih ali pa obirajo čaj... plačilo je pa za iz rok v usta...

ampak tako je življenje...

krasen potopis...:)))
Kobilica-poet
pred enim tednom
14.
To nam je ven vrgla, tako za silo, da nismo čist lačni.
Sigurno je spet kje na poti.
Kouvran
pred enim tednom
15.
Zzzzz: hvala. Morda sem res začela z malce drugačnim opisovanjem, ne vem... Tisti kraji so me povsem navdušili.
lovetotravel
pred enim tednom
16.
Kouvran: pa saj veš, da se rada smejem. In ko na potovanju pozabim na stres, sem čisto mirna, prava mucka ;)
Sem pa seveda v SLO, še kar nekaj časa bom zgolj na domači grudi ;)
lovetotravel
pred enim tednom
17.
Eli, hvala ti!! Razveselil si me s pesmijo!! Pošiljam ti velik objem iz mrzle Štajerske!
lovetotravel
pred enim tednom
18.
Draga Samotna duša, samota je zgolj v tvojem imenu, veliko stvari te zanima in znaš si narediti dan!
Vesela sem,da me bereš! Ja, Lipton tea je dobil ime po krajih, ki jih opisujem oz. po gospodu, ki ga je prvi naredil. Veš, takrat preprosti ljudje niso pili čaja, pa je bil on prvi, ki je v rodno VB prinesel ta napitek tako, da je bil dostopen vsem. In še danes črnemu čaju pogosto rečejo kar Lipton :)
Pošiljam pozdrave z desnega brega naše Drave!! Mimogrede, prej sem bila v službi v mestu, zdaj pa že dve leti na Teznu in tudi mene pot v središče bolj redko zanese. Žal. Morda to zdaj v čarobnem decembru malo popravim.
lovetotravel
pred enim tednom
19.
Bin, hvala ti!!!
lovetotravel
pred enim tednom
20.
Tamara T.: hvala!!

lep teden tudi tebi!!
lovetotravel
pred enim tednom
21.
Hvala Kobilica-poet!
Ja, tako je življenje. So pa ljudje na Šri Lanki izjemno prijazni in kar mi je še posebej všeč, nasmejani. Pravi balzam zame, ki se kaj hitro komu nasmehnem, kar tako...
lovetotravel
pred enim tednom
22.
Daleč hodiš - dobre skušnje trosiš;)))
sintra
pred enim tednom
23.
@Lovetotravel, saj sem jaz tudi doma na desnem bregu Drave, samo v komentarju sem eno besedico izpustila. To sem opazila pozneje... Hipnega - trenutnega spomina sploh nimam več... Živim ob Cesti proletarskih brigad.
Samotna Duša sem zato, ker sem samosvoja, pri večini nerazumljena in ker sem se po razvezi pred 15. leti vase obrnila.
Bodi dobro in uspešno delo v službi! R.
Samotna Duša
pred enim tednom
24.
Hvala Sintra! To so moji kraji, za dušo!!
lovetotravel
pred enim tednom
25.
Draga samotna duša, pa saj sva skoraj sosedi! Jaz sem na Knafelčevi!!!
Tudi jaz marsikaj pozabim, ni hudega. Prav je, da skrbiš zase! ti si pomembna!
Hvala za lepe želje! Vse dobro tudi tebi!!!
lovetotravel
pred enim tednom
26.
Štajerci ste face, "Bia hoi" !
Kouvran
pred enim tednom
27.
:) Prekmurci tudi (itak)!!

Bia hoi!!!
lovetotravel
pred enim tednom
28.
Krasno, kot vedno. Zapis, pri katerem hodim za vama in sedim na stolu levo od vaju.
Možakar
pred enim tednom
29.
,
Možakar hodi in sedi levo ob vama, jaz pa desno.:-)))
Priborila sem si mir in tišino,da sem lahko uživala v tvojem zapisu,zraven še malo zemljevid inGoogle odprla,
pa še ostale slikce pogledala.
andromaha
pred 6 dnevi
30.
Hvala, Možakar!! Narava naju je povsem posrkala vase. In ljudje! Lepo je, da si z nama!!
lovetotravel
pred 6 dnevi
31.
Pozdravljena Andormaha in: hvala! Seveda si dobrodošla sopotnica!!
Vem, da (vsaj občasno) pišem o krajih, ki niso na "must-see" seznamu obiskovalcev, a prav tam doživiva (skoraj vedno) najlepše trenutke.
lovetotravel
pred 6 dnevi
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6

Top 5 vpisov
Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 211358
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34494 // Odgovorov: 1878504
Blog avtorjev: 3593 // Blogov: 87709 // Komentarjev: 1250730
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 224117 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "