Teniški igralci in igralke v vseh letih razvoja doživljajo velike spremembe na področju psihične trdnosti. Nekateri igrajo zelo dobro do trenutka, ko je za zmago potrebna le še točka, nato pa popolnoma popustijo. Drugi igrajo dobro proti nasprotnikom za katere vedo, da jih lahko premagajo, a slabo proti boljšim nasprotnikom. Veliko igralcev se ustraši, v napeti situaciji izgubijo kontrolo nad svojim obnašanjem ali pa jim misli zaidejo drugam. Psihična trdnost teniškega igralca ali igralke je torej v tenisu še kako pomembna.
Velikokrat govorimo o talentih in potencialih, pri 14 letih hvalimo njihove udarce, gibanje, športno obnašanje, rezultate. A le malokrat vidimo njihove psihične zmožnosti. Šele ko so igralci in igralke stari 16, 18 let opazimo, da so psihično šibki, nezbrani in nezmožni dobre koncentracije. Da lahko odgovorimo na vprašanje zakaj je tako, moramo pogledati v njihovo preteklost in analizirati treninge, ki so bili sestavljeni le iz učenja udarcev in gibanja na teniškem igrišču, le malokrat, če sploh, pa smo otroka učili kako biti psihično močan na igrišču in izven njega.
Trenerji zagotovo igramo veliko vlogo pri izgradnji otrokove psihične trdnosti, zato je pomembno, da otroci vedo, da so občudovani in pomembni v očeh ljudi, ki so za njih pomembni (starši, trenerji…). Trenerji moramo poskrbeti, da je vsak otrok enako spoštovan, kljub slabšim rezultatom ali spodrsljajem. Na začetku je poudarek potreben na vsestranskem napredku in ne na doseganju čim boljših rezultatov. Obnašanje trenerja na samem treningu lahko pomembno vpliva na samozavest igralca ali igralke. Pozitivna dejanja in besede trenerja gradijo pozitivno samopodobo in zaupanje, negativnost in pretirano kritiziranje preprečuje igralcu prosto pot do razkritja svojih občutkov in vprašanj trenerju. Trener mora osvojiti srce igralca ali igralke, saj mu bo le tako lahko zaupal svoje probleme in težave, ki jih bosta nato skupno reševala. In prej ko se bodo problemi začeli reševati, prej bo igralec prišel na pravo pot razmišljanja in samozavest bo kmalu prisotna tudi v trenutku, ko bo treba odigrati le še odločilno točko tekme.

Dolge teniške sezone je konec. Upam si trditi, da je najdaljša in najbolj zahtevna od vseh individualnih športov. Zadnji turnirji se končajo v začetku novembra ali še malce kasneje (Američani in Rusi se bodo ta konec tedna pomerili v finalu Davisovega pokala), prvi pa začnejo že 1.januarja. Časa za počitek in zabavo torej ni veliko. Igralci in igralke, ki so rangirani bolje, si lahko že med sezono načrtujejo krajše premore, medtem ko si ostali tega ne morejo privoščiti. Prvih dvajset na lestvici mora namreč predložiti načrt turnirjev za naslednjo sezono že meseca avgusta. Kazni za neupravičen izostanek so visoke, včasih tudi težave s poškodbo ne pomagajo. Andy Roddick, ki ni nastopil na turnirju serije masters v Parizu, je naprimer moral plačati kar 20 tisoč dolarjev. Če bi v mesto luči prišel le za potešitev medijske lakote kazni ne bi bilo. Organizatorji si namreč želijo zvezde, v zadnjem času pa zaradi prenatrpanega urnika prihaja do mnogih odpovedi. Slabše rangirani igralci nimajo takšne pozornosti. Oni sodelujejo v lovu na točke bolj ali manj brez počitka, dekleta jih lovijo na 60 turnirjih, fantje pa celo na treh več. Na vseh celinah. V preteklem tednu je bila v ospredju „bitka časa“ v kateri sta se pomerila Američan Pete Sampras in Švicar Roger Federer. Čeprav so mnogi pričakovali veliko, pa je bil to le malce bolj spektakularen ekskibicijski dvoboj. Ti pa, kot vemo, niso realen pokazatelj stanja. Kot je rekel Agassi:“Tekme bodo izenačene, če bo Federer tako hotel.“ In kaj se v času brez turnirjev počnejo nekateri ostali igralci in igralke? Venus Williams se te dni odpravlja na predstavitveno turnejo svoje nove športne kolekcije, Nicole Vaidišova je na promocijski turneji znamke Rebook po Južni Ameriki, Ana Ivanović in Jelena Janković bosta v začetku decembra odigrali eksibicijski dvoboj v beograjski Areni, Kim Clijsters je napisala in izdala svojo knjigo, ter pričakuje svoj prvi naraščaj. Monfils se je po treniranju pri Nicku Boletieriju odločil, da se vrne nazaj v Francijo, Shahar Peer bo naslednjo sezono trenirala Conchita Martinez, Tatiana Golovin pa je za trenerja vzela bivšega trenerja Safine in Petrove.

Zopet se bom dotaknila teme ''teniški starši'', predvsem tistih katerih otroci so šele na začetku teniške poti, če temu sploh lahko tako rečemo. Povod za to pisanje pa so mi dali obiski turnirjev za otroke od 8-11 let.
Dejstvo je, da vsak starš poskuša za otroka storiti le najboljše. Starši teniških igralcev so velikokrat na slabem glasu in predstavljeni kot ljudje, ki na prvo mesto postavljajo svoje interese in ne interese svojih otrok. Sama sem v trenerskem poslu šele dobro leto in v tem času sem spoznala veliko različnih tipov staršev. Nekateri so v teniskem svetu svojega otroka bolj prisotni, nekateri manj. Pa vendarle do sedaj še nisem spoznala veliko staršev, če sploh katerega, ki bi svoje cilje postavljali pred otrokove ali imeli čudne namere s svojimi otroci. Vsi so poskušali narediti le najboljše za svojega otroka.
In v tej želji po najboljšem veliko staršev sprejme napačne odločitve, ki so posledica pomanjkanja teniškega znanja in izkušenj. To še posebej velja za starše katerih otroci so stari 10 let ali manj. To je obdobje ko se otrok oblikuje, zato je pomembno da se naredijo prave stvari ob pravem času. Seveda vse to ni preprosto in velikokrat slisim starše že odraslih igralcev, ki pravijo ''želim si, da bi to vedel prej''. Zato je pomembno, da starši dobijo čim več pomembnih informacij v obdobju, ko se otrok razvija, saj mu z nepoznavanje lahko naredijo več škode kot koristi, pa čeprav hočejo le najboljše.
Torej, otrokom tenis pri osmih letih pomeni zabavo in pustimo jim, da to zabavo tudi okusijo. Stopite na stran in jih spodbujajte, ter nagradite njihovo vztrajnost. Ne obremenjujte se z izgubljenimi točkami, ''goljufanjem'' nasprotnika, komentarji drugih staršev. Bodite pozitiven vzor svojim otrokom in zagotavljam vam, da boste s takim pristopom na pravi teniški poti.

Z organizacijo turnirja v Portorožu je TZS pred tremi leti želela omogočiti, da bi tudi t.i. slovenska štiriperesna deteljica končno lahko zaigrala pred domačim občinstvom. Čeprav se v primeru Pisnikove (zaradi poškodbe ni nikoli igrala na tem turnirju), Križanove in mene (obe sva se v Portorožu zgolj poslovili) ni izšlo po načrtih, pa je četrta, Katarina Srebotnik priložnost izkoristila. Letos je Katarina, drugič v treh letih, klonila v finalu, vendar pa je tokrat pokazala tenis, ki jo lahko popelje v magično dvajsterico. Katarino poznam že skoraj celo življenje in že dolgo je nisem videla tako sproščene. Končno se je otresla pritiska, ki ga je morala po našem slovesu nositi sama.
Naslednje leto bo turnir doživel kar nekaj sprememb. Termin je prestavljen iz septembra na julij, spremenila pa se bo tudi podlaga - hitra se bo umaknila rdečem pesku. Da bi bil turnir sredi turistične sezone še bolj podoben moškemu v Umagu bodo organizatorji poskrbeli z nočnimi tekmami, ob glavnem stadionu pa bodo v velikem šotoru vsak dan pripravili še več aktivnosti kot v preteklosti. Tenis naj bi tudi na tej strani Piranskega zaliva postal šov. Z vse večjo uveljavitvijo turnirja med tujimi igralkami, prihod zvezdnice svetovnega formata Francozinje Tatiane Golovin je najboljša potrditev tega, pa je le-ta malce izgubil svoj namen in sicer pomagati slovenskim igralkam do višjih uvrstitev na lestvici WTA. Trenutno je, z izjemo Srebotnikove, za ostale naše igralke konkurenca enostavno žal premočna.
Za konec pa še nekaj besed o Tini Križan, ki je po dolgih letih potovanj vrgla lopar v omaro. Tina je bila nekakšna pionirka ženskega tenisa v samostojni Sloveniji, saj je morala po velikih uspehih someščanke Mime Jaušovec zakrpati veliko luknjo. Predvsem me moti, da ji mnogi ne priznavajo, kaj vse je storila za Katarino Srebotnik. V petih letih skupnega dela ji je namreč v ključnih trenutkih kariere dala popotnico za vse življenje, njeni teniški nasveti pa so še vedno zlata vredni. Za vse, ki sem jih prejela sama, hvala Tina.

New York. Kvartet evropskih čudežnih deklic je konec tedna na OP ZDA osupnil teniški svet. Najbolj je odmevala zmaga 18-letne Poljakinje Agnieszke Radwanske, ki je ugnala Rusinjo Mario Šarapovo. Lanska zmagovalka Šarapova je tako le nadaljevala slabo letošnjo sezono, v kateri je zmagala le na enem turnirju. Preblisk je doživela tik pred zadnjim grand slamom v sezoni, in sicer v San Diegu. V vetrovnih razmerah na stadionu Arthurja Asheja je v oči bodel predvsem njen slab servis. Prav to je s pridom izkoristila Radwanska. Prikazala je pametno igro, brez strahu na osrednjem stadionu. Je edina izmed vseh štirih, ki je postavljena kot 30. nosilka. Naslednja, ki je povečala luknjo v spodnjem delu žreba, je bila Belorusinja Victoria Azarenka. Moči njenih udarcev ni bila kos Švicarka Martina Hingis. Tretja velika sobotna žrtev je bila Rusinja Nadia Petrova. Od sedme nosilke je bila boljša Madžarka Agnes Szavay, ki je že drugi teden zapored ugnala igralko prve deseterice.
Nam najbolj znana pa je Avstrijka Tamira Paszek, ki je lani zmagala v Portorožu. Šestnajstletnica je teniško javnost nase opozorila tudi letos v Wimbledonu, na drugi strani luže pa je na seznam premaganih zapisala še enajsto nosilko, Švicarko Patty Schnyder.
Te štiri igralke so dominirale že v mladinski konkurenci, ki ni tako daleč za njimi. Zdaj so se vse štiri znašle v položaju, ki jim je bil do tega trenutka še neznan. Zanimivo bo videti kako se bodo znašle po tako velikih zmagah. Se bodo ustrašile, popustile na naslednji tekmi? Sama mislim, da so vse te mlade punce ki prihajajo, za razliko od tistih v preteklosti, oborožene s samozavestjo. V njihovih glavah ni prostora za dvom. In to se kaže na igrišču.