Moški – ženske

GOREČE BESEDE

»Kaj se dogaja? Seks je vsepovsod. Odprem časopis in ga vidim na naslovnici, med odebeljenimi naslovi in v tedenskih prilogah. Na televiziji. Na radiu. Kaj se dogaja to poletje? Vsaka oseba, ki jo srečam, ima erotično zgodbo, ki bi mi jo rada povedala. Kot bi duhove vnemala nevidna iskra.«

To niso moje besede, a bi lahko bile, saj se tudi jaz čudim, le kaj se dogaja to poletje, da je seks vsepovsod. Te besede, ki niso moje, a bi lahko bile, je napisala v Parizu živeča sirska pesnica Salwa Al Neimi v čudovitem erotičnem romanu Medeni dokaz. Te besede, ki jih pišem zdaj jaz, strašansko utrujena od spremljanja prednice, ki je padla, si ranila glavo, da sem, ko sem jo našla krvavečo na tleh, mislila, le kje je njena glava, le kje, vidim samo kri, in jo potem po navodilih kirurga z urgence budno opazovala 48 ur (tega v bolnišnici ne počnejo več, če to lahko dela kdo drug namesto njih), ali bo glava zdržala udarec, ali telo ne bo popolnoma omagalo, in potem postrežba od jutra do večera, tako utrujena sploh ne morem pisati o ničemer drugem kot o seksu. Zadnjič o sijajnem priročniku za osrečujoče spolno življenje Seks za telebane, danes bom s slastjo o Medenem dokazu. Zaradi besed, ki so izbrane tako, se človek razpne med eros in tanatos in se oprime prvega. Da vsemu navkljub živi in žari, čeprav je težko, čeprav je hudo.

Ničesar drugega ne bi mogla brati tako izčrpana, kot samo Salwin Medeni dokaz.
To hvalnico telesu. »Nekateri kličejo duhove. Jaz kličem telesa. Ne poznam svoje duše, ne duše drugih, poznam pa njihova telesa in svoje lastno telo. To mi zadostuje.«

K njemu je prihajala navlažena. Njegov prst je zdrsnil med njena stegna, da bi med njimi, kot je to imenoval, nabral »med«. Okušal ga je, nato pa jo je poljubil in z jezikom raziskoval globino njenih ust. Govorila mu je: jasno, da v praksi uporabljaš Prerokove zapovedi in slediš njegovemu vzoru: Nihče od vas si ne sme jemati svoje ženske tako, kot to počnejo živali. Naj se med vaju vrinejo sli: poljub in beseda. Tako pripovedovalka »drzne in čutne izpovedi sodobne Šeherezade«, ki preučuje stare arabske erotične knjige in njihove nauke udejanja v postelji s številnimi moškimi. Pripovedovalka »s planeta ženske govorice, ki jo moram šele iznajti«. Tako avtorica, ki je z romanom Medeni dokaz želela na novo iznajti jezik ljubezenskega poželenja, izgnan iz moderne arabščine. In z njim je izgnan, prepovedan tudi ta roman, »prva erotična knjiga izpod peresa arabske ženske«.

Prav ničesar drugega ne bi mogla brati tako izčrpana, kot samo Salwine zgodbe. In njene ognjene besede: »Govoriti o seksu je že predajati se mu. Beseda je sestavni del seksualne energije.« Jezik ne le poimenuje, jezik naredi stvari. »Jezikovno bitje sem,« pravi pripovedovalka. Vem, kaj govori. Tudi jaz sem jezikovno bitje. »Jezik me lovi v svoje pasti, me sili, da prisluškujem njegovim glasovom, opazujem njegove barve, merim njegove globine.« Jezik besed. In jezik telesa, ki globoko pronica v vsako celico, ko on potuje z jezikom po njenem medenem panju, in ga ona močno prižme nase, v rokah povalja, da otrdi, najljubši svaljek svojega življenja. Tega jezika nikoli ne pozabiš. Se spomniš nanj, ko so zunanje okoliščine diametralno nasprotne ognju, vzplamtelem z zalivanjem besed na žerjavico gibov, dotikov in stikov …

Kako rada, tako izčrpana, berem sirsko pesnico, in se spominjam časa, ki sem ga preživela v njenem otroškem mestu Damasku. Čutila sem, da so ženske, oblečene v črnino od vrha do tal, spodaj razprte za ljubljenje, da trepetajo in čakajo … Hodila sem po bazarju, pila čaj z Arabci, ki imajo po več žena in množico otrok, pri tem pa opazovala predvsem ženske. Tam sem prvikrat slišala, da matere predajajo svoja znanja hčeram, da jih učijo krčiti vagino, kajti moža je treba znati zadovoljiti, potem je tvoje vse, kar si poželiš. Kot prepisuje Salwa Al Neimi iz neke arabske erotične knjige: Naši predniki so ponavljali lekcijo, ki jo stara ženska da hčerki na večer, preden jo odda v zakon. Govori ji: »O hčerka moja, dam ti nasvet. Če ga boš poslušala, boš srečna, živela boš zadovoljno in boš ljubila svojega moža. Če pride k tebi, da bi se te dotaknil, mrmraj, vzdihuj in se zaziblji v bokih, pokaži mu, da si voljna in da goriš od poželenja. Če v dlani vzame tvoje prsi, globoko vzdihni. Če prodre vate, stokaj in mu govori nespodobnosti, to bo obdržalo njegovo erekcijo. Ko začutiš, da bo kmalu izlil seme, mu med vzdihi reci: izprazni se, globoko vame. Ko te bo napolnil, ga nekaj časa objemaj, poljubi ga in mu reci: Gospodar moj, kako dobro me fukaš.

Telo je poslednja oaza resnice, sem zapisala že mnogokrat. Nimam telesa, ampak sem telo, se še bolj zavedam te dni, izčrpana. A ko zaprem oči, se spominjam, ko berem Medeni dokaz, se spominjam, ko ponovno preberem pesem ljubega Kavafisa s prve strani Salwinega romana, se spominjam … Telo se spominja in se, izmučeno, prebudi, ko mu berem ognjene besede. Telo. Kavafis (prevedel Veno Taufer):

Telo, spomni se ne le tega, kako si bilo ljubljeno,
ne le postelj, v katere si se zleknilo,
marveč tudi tistih koprnenj, ki so se
razžarevala zate v nekih očeh
in drhtela v glasu – in jih je
zatrla le kakšna naključna ovira.
Zdaj, ko je vse to dokončno preteklost,
se zdi, kakor da si se tudi ti sam predal
tistemu koprnenju – kako so žarela,
spomni se, v očeh ob pogledih nate;
kako so drhtela v glasovih, spomni se, telo.

Sodobna Šeherezada se spominja besed. Njeno telo se spominja njega, s katerim so ju povezale ognjene besede ter odlomki arabskih erotičnih piscev in seksualno artikuliranih evropskih avtorjev. Citira tudi znamenitega mistika Ibn Arabija, ki je navdihnil naslov Salwinega romana, rekoč: Dokaz sladkosti medu je med sam. Ta spomin je vir njene notranje moči, na katero se nasloni, ko ji čas ni naklonjen.

In zapiše, kar še bolj kot v današnji Arabiji velja v tej šentflorjanski podalpski dolini: »So ljudje, ki živijo in umrejo kot uvela solata, katere življenjska moč se izčrpa, ne da bi kdajkoli prešla v gorečo žerjavico. So ljudje, ki živijo in umrejo, ne da bi spoznali pot k svojemu telesu ali pot k telesu drugih.« So taki ljudje, a moje telo se spominja in moj jezik pozna goreče besede. Ponavljam za Arabci: Seks je milost, za katero se je treba zahvaliti Bogu. Hvala ti, telo, da si se spomnilo! Zdaj, ko je težko in mi je hudo. Blagoslavljam te, jezik.

Končno! Končno se tudi v naši dolini šentflorjanski na knjižnih policah sveti rumeno-črna knjiga za telebane posebne vrste. Med katero sodi premnogo Slovencev in Slovenk in drugih državljanov vseh starosti, različnih veroizpovedi, spolnih praks in barve kože, živečih v Republiki Sloveniji (razen častnih izjem, ki so prišle iz kakšnih daljnih arabskih pokrajin, zaščitenih pred islamskim fundamentalizmom, iz Indije ali z Balija, pa s posameznih delov Afrike in Južne Amerike …). Telebanov, nevarnih za kakovost medčloveških odnosov in radost bivanja, ki hodijo naokoli mrkih obrazov in mlahavih teles. Ki v njih ni živosti, igrivosti, veselja in nagajivosti. Diagnoza: slabo poznavanje spolnosti in nezadovoljujoči spolni odnosi. Na kratko: zanič in nikakršen seks.

Rumeno-črni okoli 400 strani debeli bukli je naslov Seks za telebane. Spisala jo je imeniten primerek najboljših strokovnjakov in žlahtnega humorja, radoživa gospa pri mojih letih, ha, ha. Posebna gospa, danes stara 80 in malo čez, v Združenih državah Amerike kulturna ikona, zame ena najbolj duhovitih žensk, kar sem jih brala. Veličastna dama dr. Ruth K. Westheimer. Ker je tudi pri pisanju knjig bistveno, KDO jih napiše, saj je od tega KDO odvisno, KAJ v knjigi piše, na kratko nekaj besed o dr. Ruth, kot jo ljubkovalno kličejo milijoni njenih bralcev, radijskih poslušalcev in televizijskih gledalcev, predvsem pa njenih klientov, ki jim pomaga k sreči v postelji, zato tudi v duši (ali ravno obratno, se ne ve točno). Torej: dr. Ruth meri v višino 140 cm, kar ji ni preprečilo, da se ne bi trikrat poročila. Zato se jezi, če kakšna ženska v njeni posvetovalnici jamra, da je težko dobiti partnerja. Pribije: »Nikdar nisem rekla, da je lahko najti partnerja. To sem, 140 cm visoka sirota, izkusila na lastni koži. Vendar vam zagotavljam, da ni nemogoče. Med tem dvojim pa je velikanska razlika.« Rodila se je v Nemčiji v družini ortodoksnih Judov, ki so jih Nemci pobili (uplinili?), drugo svetovno vojno preživela v sirotišnici v Švici, po vojni emigrirala v Izrael (postala izurjena ostrostrelka v izraelski vojski), od tam odšla študirat v Francijo in se leta 1956 preselila v New York.

Za okus, kako duhovito piše dr. Ruth -- humor priporoča tudi prepletenim telesom pod odejami, saj ve, kako dobro deluje na trdnost materiala pri moških in mehkost ter sočnost gradiva pri ženskah – prepisujem nekaj njenih tipičnih stavkov iz »plonk listka« v uvodu knjige. Pozor! Ko se boste nehali smejati, se globoko zamislite, ali doumete, kar je zapisano in se v svoji spolni praksi ravnate po navedenem. Med pripravami za odličen seks svetuje: Zamenjajte rjuhe (ali namizni prt). O tem, kaj bi ženske morale vedeti o penisu, pravi: Penis je zelo občutljiv, in to čustveno, zato kritike ne prenaša najbolje. Kar bi moški morali vedeti o ženskah, pa: Nekatere vagine nimajo nič proti seksi vzdevkom, druge pa imajo raje malce več spoštovanja. Vagine so različnih oblik in velikosti, vsem pa prijajo komplimenti in pohvale. Plešasta vagina si zasluži posebno pohvalo za trud, ki ga namenja vzdrževanju videza. Ker dr. Ruth še kako dobro ve, da se seks začne že veliko pred svojim začetkom, med pobude vzdrževanja pravega razpoloženja ves dan na »plonk listek« med drugim napiše: V njegovi pisarni ga obiščite s košarico jagod in smetano. Pošljite ji ducat vrtnic. Vsako posebej. Za ohranitev seksi spolnega življenja pa med drugim priporoča: Vsako sredo se ljubita v drugi sobi, ne v spalnici. Ves mesec se ljubita, ne da bi enkrat samkrat uporabila misijonarski položaj.

Seks za telebane se začne tam, kjer se začeti mora. Pri tem, kaj sploh je seks. Nikakor ne (več) zadeva reprodukcije, temveč užitek v izkušnji za vse (!) čute. Da bi se to lahko dogajalo, pa je treba kaj vedeti o telesu. O svojem telesu. In drugih telesih. O ženskem in moškem telesu. A najprej velja spoznati lastno telo. Čemur odlično služi samozadovoljevanje. Izmojstrite se v masturbaciji (enolična postrežba prepovedana!) in imeli boste veliko več možnosti za posteljne radosti z drugim(i)! Dotikajte se telesa, božajte ga, odkrivajte njegovo občutljivost, uživajte v njem, fantazirajte in uporabljajte igračke zanj, in potem spoznanja podelite s partnerjem. Pa obratno, kajpada. Lahko pa drug drugega opazujeta med tem početjem in verjemite, da ne bo le koristno, hura! Ne prezrite: moške in ženske zadevščine so različne, zato so različna tudi naša občutja, potrebe, želje, fantazije …Govorimo o tem, povejmo, kaj nam prija, pokažimo, kje in na kakšen način!

Kot se knjiga začne -- ob domnevi, da ne prihajamo iz viktorijanske Anglije, ko so matere hčeram tik pred poroko svetovale: »Samo lezi nazaj in misli na Anglijo.« --, kjer se začeti mora, se tudi konča, kot se za tako delo priliči. Z desetkami. Dr. Ruth piše o desetih traparijah v zvezi s spolnostjo, v katere vsi vprek slepo verjamejo. Zapiše deset nasvetov za varno spolnost (na tem področju je morda najbolj izčrpna, saj so spolno prenosljive bolezni v porastu). Našteje deset stvari, za katere si ženske želijo, da bi jih moški vedeli, in deset stvari, za katere si želijo oni, da bi jih vedele me. In sklene z desetimi nasveti za res izvrstne ljubimce in ljubimke, za ljubljenje par excellence.

Dr. Ruth ni samo izvedenka v spolnih zadevah moških, žensk, homoseksualcev (mnenja velike poznavalke Biblije, vere in resničnega življenja na to temo toplo priporočam v branje F. Cukjatiju, dr. medicine, in njegovim somišljenikom), starih ljudi, bolnih in invalidnih – prav vsem seks toplo priporoča – ampak je tako imenitna svetovalka, ker obravnava spolnost kot medčloveško razmerje in se zato veliko ukvarja z odnosi med partnerjema. Odličen seks je posledica dobrega partnerskega razmerja, saj tudi na tem področju velja kozmični zakon: Kar seješ, to boš žel. In za tako razmerje ne velja samo delati, temveč garati!

Zoper spolno nepismenost, ki je na Slovenskem ne manj pogosta kot že prislovična funkcionalna nepismenost, se potemtakem ne velja opremiti le z izčrpnimi informacijami o seksu, temveč predvsem s sposobnostjo za kakovostno komuniciranje med jaz in ti, za raziskujočo, sočutno in ljubečo dvojino. »Celo živali so v parih romale na Noetovo barko, » pravi dr. Ruth in spodbuja k negovanju »tovarištva« med ljudmi. K odprtosti, iskrenosti, pristnosti. Za resnico in resničnost.

Ampak. Ampak tudi kakovostni medsebojni odnosi imajo svoj začetek. Ki ni pri drugem, ni pri ti, temveč pri meni. Kdo sem jaz in kako se počutim v svoji koži, kaj potrebujem in česa si želim? Brez zaupanja vase, brez dobre samopodobe in zdrave samozavesti ni dobrega partnerstva. Zato tudi dobrega seksa ne. Saj zato pa je toliko telebanov v teh krajih pod Alpami, toliko tistih, ki ne znajo reči življenju hvala za vse. Za božje darove, ki smo jih dobili zato, da jih živimo, ko jih poklanjamo drugim. In seks je eden najlepših darov in najbolj veličastnih darovanj.

»Sem dobro dekle iz ugledne družine, ki pa si želi postati divja,« je odgovorila ena meni najljubših filmskih igralk Helen Mirren, zakaj je v 65. letu starosti pozirala gola. Hura! sem vzkliknila, ko sem zagledala fotografijo gole v banji, mokrih polizanih las, damo, znano po svoji brezhibni rahlo valoviti pričeski, pokrivajoči del čela in lic. Iz motne penaste vode se ponosno dvigujejo še njen vrat, ramena, ena nazaj dvignjena roka in lepi dojki, svetlejši od temnejšega dekolteja, pa manjši, ne pretemni (naravna blondinka?) bradavici. In to je vse. Dovolj za vznemirjenost ob pogledu na to podobo »brez kakršnih koli kozmetičnih ali računalniških popravkov,« kot poroča prevod iz tujega tiska v moji naj Delovi časopisni rubriki Svet so ljudje.

Veličastna z oskarjem nagrajena Helen je pred premiero najnovejšega filma – režiral ga je njen mož --, v katerem igra lastnico bordela, povedala, da gola ni pozirala zaradi denarja, zato, ker bi rada z golimi fotografijami pritegnila pozornost ali ker da bi njena kariera zahajala. Citiram: »Gola je pozirala, ker se preprosto nima česa sramovati in nima česa prikrivati.« Helen Mirren je namreč prepričana, »da je resnica pomembna stvar, ki jo osvobaja, in je nikoli nihče ne more nagovoriti, da bi kaj skrivala oziroma lagala.« In da ne bi poskusila česa novega, sem si mislila, ko sem izrezovala njen glas in stas iz časopisa izpod naslova Končno pokazala svojo divjo stran.

Ta prefinjena elegantna angleška gospa, hči ruskih izseljencev, ki je na filmskem platnu upodobila kraljico Elizabeto II, kot bi bila ona sama kraljica že od rojstva, je dobil z novo vlogo (od lastnega moža, ha, ha!) »prve dame« v javni hiši priložnost, da odpre nov prostor v svoji duši. Se razgleda še po enem od mnogih svetov, ki bivajo v njej kot polni, radostni ženski. Ljudem, ki so vajeni njene dostojanstvene podobe v ne izzivajočih oblačilih umirjenih barv, se je pokazala v drugi luči. Dekle iz ugledne družine, na videz pridno ukalupljeno v okvire finih manir, si je ženska pri petinšestdesetih zaželela postati »divja« tudi na prvi pogled. Torej gola, kot od boga ustvarjena, brez dragih kostumov, lišpa in mask. Moj poklon, gospa Helen Mirren!

Kajti, kot piše Clarissa Pinkola Estés v babji bibliji Ženske, ki tečejo z volkovi, divja ženska je ženska, ki se nenehno spreminja, ki ne dovoli dolgočasju, da bi zapredlo njeno življenje v mrtvo strugo. Ko bi lahko obstala (v eni identiteti, eni in isti življenjski vlogi, enem poklicu, enem razmerju, eni izbiri…), se v njej prebudi divjakinja. Ta globoka življenjska sila jo premakne, da odkriva novo in drugačno.
Zato »divja ženska ne more biti dosledna, kajti njena moč je v prilagajanju na spremembe, v njenem prenavljanju, v njenem plesu, zavijanju, renčanju, globokem instinktivnem življenju, ustvarjalnem ognju.« Divja ženska živi polno in hodi tja, kamor jo vodi srce, drugačnim družbenim pričakovanjem navkljub.

Kot vedno, kadar me kaj pretrese, kot me je gola Helen zaradi radosti, da si upa biti divja sredi puritanskega okolja in za njen eksperiment »neprimernim« letom, dobim prav kmalu še kak primer za utrditev lekcije. Sem ga že kar isti dan. Na žlahtnem pogovarjalskem večeru v srcu svetovne prestolnice knjige. Tega večera nisem hotela zamuditi za nobeno ceno. Kajti z njo, ki je bila njegova zvezda, si piševa že od izida knjige naših kolumn Otoki svetlobe, se meniva, da se bova srečali, objeli, zaplesali v ritmu dveh src, ki bijeta z enako frekvenco. Katarina Habe, pevka skupine Katrinas. »Ženska z zvonkim glasom, žarečim nasmehom in doktoratom iz glasbene psihologije. Katarina obožuje vse, kar je povezano s soncem: toploto, ognjevitost, svetlobo, strast, ognjene barve, sončnice, nasmejane ljudi, razigranost otroštva … Življenje,« je pisalo na povabilu Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si!

Ko je Katarina jemala svoje najljubše knjige iz naročja, sva se povezali z zlato nitjo Enosti, in vedela sem, da so njene knjige tudi moje, da so moje njene. Dokaz je prišel že ob prvi, ko je Katarina spregovorila o svoji »bibliji«: Astrid Lindgren, Pika Nogavička (sama sem jo preimenovala v Pika Štumfka in navdušeno ponavljala njeno mantro: Ljube kroglice pregelk/ nikdar nočem biti velk). Pika jo prebuja s svojo iskrenostjo, neposrednostjo in pogumom biti to, kar v resnici si. S svojo spontano odzivnostjo na dogajanja: reče, kar misli, se obnaša, kot se počuti. Kot Helen je tudi Katarina povedla: »Bila sem vedno tako pridna, zdaj pa hočem živeti bolj spontano in pristno.« Učila se je priti v stik s svojimi globokimi čustvi, naučiti se sprejemati jezo (biti jezen se vendar ne spodobi, kajne?) in druga občutja, ki jih je prej pridna punčka potlačila. Za trdo, tudi boleče učenje je sledila največja mogoča nagrada: »Moje življenje je čarobno. Živim svoje sanje in jim sledim ne glede na ovire, ki mi včasih stopijo na pot. Verjamem, da je z vizijo, trudom, ljubeznijo in zaupanjem možno doseči skoraj vse.«

Saj, poudarja Clarissa P. E., »ko ženske navežejo odnos z divjo naravo dobijo v dar stalno notranjo opazovalko, vedko, vizionarko, prerokinjo, navdihovalko, intuitivko, ustvarjalko, stvarnico, izumiteljico in poslušalko, ki vodi, predlaga in spodbuja utripajoče življenje v zunanjih in notranjih svetovih.« Kar ne bi mogli reči za drug primer iz iste rubrike Svet so ljudje, za mojo mladostno sanjo in vzornico Sophio Loren. Petinsedemdesetletna Sophia je pred tremi leti v spodnjem perilu pozirala za Pirellijev koledar, »s čimer je postala najstarejša ženska, ki je krasila slavni koledar.« Prava reč, bi rekla Pika Nogavička! Da si star, kolikor si star, pa četudi 75 let, to pač ni nič posebnega, ampak ravno obratno! Kajti Sophia Loren je pomanjkljivo oblečena pozirala že v rosnih letih in to počela vse nadaljnje življenje. Pri čemer ni negovala, bi si upala reči, arhetipa divje ženske v duši, temveč napihovala svoj ego z najpomembnejšo identiteto za bivanje in služenje denarja: telesno lepoto. In ko to počne še danes, ji ne vzklikam bravo in hura, kot Helen ali Katarini in še mnogim, mnogim razkošnim radostnim ženskam številnih življenjskih izkušenj in iskrenih potovanj v raznolikost dušnih prostorov, temveč se mi smili. Ker se mi smešna in ne veličastna, prej uboga kot bogata. Žensk naše babje sorte taka oseba pač ne more navdihovati, kot to zlahka storijo Pike Nogavičke najrazličnejših velikosti in starosti.

Helen, Katarina in množica divjih žensk namreč vedo, kako pomembno je razumeti. Razumeti, »kaj v nas in zunaj nas mora živeti in kaj mora umreti,« kot uči Clarissa P. E.. In poudari: »Dojeti moramo pravi čas za oboje: da dovolimo umreti tistemu, kar mora umreti, in živeti onemu, kar mora živeti.« S početjem enega in istega nam to ne bo uspelo. »Tudi v najboljšem od svetov se mora duša od časa do časa osvežiti«. Piti pri lastnem izviru notranje moči, tam, kjer domuje naša »divja stran«.

Moški – ženske
BELE ROKAVICE

»O, kakšna eleganca, na kolesu pa v belih rokavicah!« je prijazno zbadljivo komentiral sosed, ko sem prišla iz kleti na dvorišče naše stolpnice in zajahala kolo. Sem mu hotela pojasniti, zakaj imam na kolesu rokavice, a sem v njegovih očeh videla, da on itak že ve. Najbrž se mu je zavrtel film iz mladosti, ko so prave dame poleti vedno nosile klobuk, bele rokavice (najbolj imenitne čipkaste) in svilene nogavice. Tovariš Tito je pogosto nosil bele rokavice. In v draguljarnah jih imajo prodajalci še vedno. Sosedu sem se zdela najbrž smešna »dama« dandanes, v kavbojkah pa na kolesu z belimi rokavicami na rokah …

»Ja kaj ste si pa naredili na rokah, imate kako bolezen?« me je prijazno zaskrbljeno vprašal sloki sivolas starejši moški pred vrati ordinacije v zdravstvenem domu, kjer sem potrpežljivo sedela beroč že več kot uro in čakala na izdajo recepta za mamino zdravilo. Ker sem se prej najavila po telefonu, sem bila prepričana, da mi bodo recept hitro dali, zato sem obsedela kar z rokavicami na rokah, pripravljena na hiter start s kolesom novim dolžnostim naproti. Sem pogledala gospoda in mu začela razlagati, da nosim rokavice, ker … A njegov obraz je imel izraz človeka, ki ve: najbrž se mu je močno zdelo, da je pod njimi kakšna glivična bolezen, morda ekscem ali kaj podobnega, pa skrivam roke pred svetom in njim in se skušam izgovoriti na kaj drugega …

»Zakaj pa imaš bele rokavice za kolo?« me čez čas vpraša še začuden otrok, star štiri ali pet let, in me z zanimanjem opazuje, ko odklepam že skoraj pol stoletja starega ponija. Pogledam jasen obraz ljubke deklice, na katerem ne preberem védenja prejšnjih dveh možakov, ki najbrž vse vesta tudi o drugih rečeh in ljudeh, ne le o tem, zakaj imam jaz bele rokavice sredi poletja. Izobražena moška z mnogimi izkušnjami, kaj bi dvomila o svojem prepričanju! Da bi poslušala, se jima pa tudi ne zdi vredno. Saj poznate svetovno uspešnico z naslovom Zakaj ženske ne znajo brati zemljevidov in moški ne znajo poslušati?. Škoda moje energije, da bi se trudila pojasniti nekaj njim vnaprej umevnega, zato sem hitro odnehala. Deklici mili pa sem vse razložila. Povedala sem ji, da ima moje kolo plastična držala na balanci in se zato sredi peklenske vročine potim, pa mi je zoprno voziti z vlažnimi rokami. Tele bele rokavičke so iz pravega bombaža in popivnajo pot, da balanco varno držim in se med vožnjo udobno počutim. Slekla sem rokavici in ji pokazala svoje roke. »Vidiš,« sem ji pojasnjevala, »kako temno kožo imam tule? In koliko temnih pik pa še veliko belih vmes. To so starostne pege. Ker se staram, me pege ne motijo, ampak to, da imam zaradi vožnje po soncu roke tule tako temne, prste spodaj pa skoraj bele, to se mi zdi pa smešno. Pa sem si kupila v trgovini tele rokavičke, odrezala polovico prstov, in zdaj upam, da se bosta sčasoma roki enakomerno obarvali.«

Čudenje otrok me vedno znova gane. Kako odprti so, brez predsodkov, brez strahu, radovedni in radoživi, pravi mali filozofi! Oni zares vprašajo, za razliko od preštevilnih odraslih, ki radi zastavljajo retorična vprašanja, saj odgovore itak poznajo že vnaprej. Jih imajo zacementirane v svojem umu, srce pa za ogradami, da ne bi vztrepetalo od vznemirjenja pred neznanim, skrivnostnim … Radi govorijo in neradi poslušajo, tako varni v zavetju svojih prepričan in védenj. Pogosto navajam Jezusovo modrost iz knjige vseh knjig: Bodite kakor otroci in vaše bo nebeško kraljestvo. In pravim, kar ponavljam tudi to pot: Bojte se ljudi, ki vse vedo! Taki v svoji duši nimajo prostora, da bi vas prepoznali, vas resnično ugledali take, kot ste. Radi podučujejo in se opajajo nad zvenom svojega vsevednega glasu. Govorijo in govorijo … njihovo srce pa tihotno molči. Saj z njim po navadi sploh nimajo stika! Ne slišijo njegovega šepeta: «Odpri se, poglej in prisluhni!«

Ko sem deklici s široko razprtimi očmi razložila vse, kar je bilo treba vedeti o belih rokavicah na mojih rokah sredi betonske vročice, sem sedla na kolo in se odpeljala v Staro Ljubljano, v gostilno, kjer tako rada obedujem z ljubimi ljudmi. »Najdena sestra« Tamara se odpravlja v Šri Lanko na dvomesečno meditiranje in sva se zmenili za poslovilni objem s kosilom. Obe sva prišli hkrati k najini mizi – eno minuto pred dogovorom. Zato še nisem snela rokavic in sem jo močno, močno objela z njimi vred. Potem sva sedli za mizo, jaz radovedna, če me bo Tamara kaj vprašala, zakaj nosim bele rokavice, saj jih doslej še nikoli nisem imela, ona pa ravnodušna, kot da je to nekaj povsem normalnega. Kako normalnega, če me pa celo pot do nje sprašujejo, zakaj jih imam, sem si mislila. In jaz vprašala njo: »A veš, zakaj imam na rokah bele rokavice?« On pa čisto mirno in mimogrede (bi rekli opomba pod črto, če bi šlo za znanstveno besedilo): »Zato, ker se ti v tej hudi vročini roke potijo in z rokavicami lažje voziš kolo.« Pika. Še naprej ni imela nobene potrebe, da bi posvetila kaj pozornosti tem belim rokavicam, kupljenim v Sanolaborju za dva evra.

Tako je to s prebujenimi, zavestnimi ljudmi. Njim se pač ne vrtijo filmi v glavi, ker imajo umirjen um. Da bi spraševali po takih malenkostih, kot so bele rokavice na rokah mladenke v najlepših letih, ki s težko sapo poriva starega ponija v skoraj položno klančino, jim še na misel ne pride. Saj je toliko drugih pomembnejših reči, vrednih vprašanj in prisluha odgovarjanju nanje!

Ko sem prišla domov in v kleti snela bele rokavice ter jih položila v košarico na prtljažniku dvokolesnega prijatelja, sem razmišljala, ali pri vsem skupaj sploh gre za bele rokavice. Samo pri otroku, samo ta je vprašal, kar ga je zares zanimalo in radovedno poslušal pojasnilo. Samo otrok. Oba vrla možakarja pa sta imela bele rokavice zgolj za izgovor, da sta mi nekaj rekla. Če ne bi imela rokavic, bi me morda vprašala kaj drugega. Ampak zakaj za vraga bi me sploh kaj vprašala, če nista resnično prisluhnila odgovoru? Ker ne gre za to, zaslišim glas dragega očeta, najpomembnejšega moškega v mojem življenju: »Kaj še zdaj nisi spregledala, zakaj fantki radi cukajo punčke za kitke?«
In sem jo mahnila še na pošto. Oddajam pismo, ko se za hrbtom oglasi mačo pravi, obsežen več kot sto kilogramov, morda že s kakšnim litrom piva v zalitem trebuhu, in reče: »Sem vas spoznal po riti«. So mi skoraj izpadle oči, pred nekaj urami pravi dami z belimi rokavicami na rokah. »Niste zadeli na pravo točko,« zabrundam zaprepadena. On pa navdušeno: »O, zdaj vas poznam še po glasu!« Sem jo brž odkurila s pošte, zmedena, ker še vedno ne razumem, da fantki radi cukajo punčke za kitke in pri tem pač vsak uporablja lastne prijeme in svojski jezik. Če ne razumem tako preprostih fantovskih fint, kako bi potem znala brati zemljevide? Se strinjam, se globoko strinjam: ženske ne znamo brati zemljevidov. Ker vemo, da ti niso isto kot ozemlje, po katerem hrepenimo.

Kako doživljanje lepega spreminja naše življenje, je podnaslov navdihujoče knjige Piera Ferruccija, ki je naslovila tole kolumno. Knjigo Lepota in duša je ta priznani italijanski transpersonalni psiholog, psihoterapevt in predavatelj napisal zato, ker na področju obravnave psihe le redko kateri strokovnjak usmerja svojo pozornost na preučevanje lepote kot izjemno pomembne doživljajske razsežnosti ljudi. »Lepota je osnovni princip, ki zadeva vse vidike in vse funkcije našega bitja. Odpira nas svetu in prinaša harmonijo v naše odnose z drugimi in z naravo, pomaga nam, da se dotaknemo celotnega vesolja,« je prepričan Ferrucci. In jaz z njim.

Lepota, po kateri hrepeni naša duša, ni tista, ki jo razširjajo medijske podobe, spodbuja kozmetična in estetska industrija, podpihuje potrošniška naravnanost. V teh primerih gre za bleščavo površine, za vzbujanje lažnih potreb po večni mladosti in posedovanju blagovnih znamk. Potreba po lepoti, o kakršni govori ta knjiga, po avtorjevem prepričanju »v naši družbi ni priznana, to dejstvo pa povzroča veliko psihološko in družbeno škodo.« Meni, da nepotešena potreba po lepoti lahko povzroči depresijo, nemir, globok občutek nezadovoljstva in jalovosti, nerazložljivo agresivnost in različne latentne patologije. Težke besede, ki jih Ferrucci potrjuje z mnogimi znanstvenimi raziskavami, z lastnimi izkušnjami dela s pacienti kot s številnimi intervjuji o lepoti, ki jih je opravil.

Prava knjiga za moje vojake, si rečem, ko pripravljam kup svežega branja za letošnji predupokojitveni seminar za pripadnike Slovenske vojske, kamor že nekaj let prinašam dobro voljo, veliko knjig, predvsem pa pogovor o smiselnosti našega življenja tudi po upokojitvi. »Letos vas bodo najbrž spraševali o tem, kako preživeti s tako nizko pokojnino, govorili o svojih skrbeh zaradi materialnega položaja«, me je opozoril prijazen poročnik (ali nekaj podobnega po činu). Sem se pripravila, kako jih bom spravila v dobro voljo. S tremi vprašanji namreč: 1. »Ali ste živi?« 2. »Imate kje stanovati? In 3. »Imate izvir vode in njivo krompirja oziroma prijatelje, ki vam lahko preskrbijo hrano?« Poročnik (ali nekaj podobnega po činu) je ugotovil, da on vse to ima in da bi potemtakem lahko preživel. Torej, sem si mislila, preživeli bomo vsi, ki se bomo zbrali v čarobnem Ankaranu na tem seminarju. Slovenija je dežela, ki nam to omogoča, hura!

Tako dobro pripravljena na težka vprašanja pridem med krepke možake, njihove soproge in uslužbenke MORS, in iz ogromne vreče naložim na mizo knjige: Pesmi mistika Hafisa, duhovno avtobiografijo Dalajlame, osupljivo lepo novo knjigo Alenke Rebula Sto obrazov notranje moči, kajpada roman Eleganca ježa in Hillmanovo študijo Zapis duše, Ferruccijevo Lepoto in dušo, pa še nekaj naslovov, o katerih po živahnih, smejočih pa tudi s solzicami oplemenitenih dveh šolskih urah ni bilo časa reči nobene. Ker smo se imeli toliko za pomenit o navedenih. Pripovedovala sem jim, kako pomembno je odpreti srce za lepoto. A tako srce je lahko samo ranljivo srce. Srce, ki je občutljivo za lepoto, hkrati pa tudi za vse hudo, srce, ki se radosti, a se tudi zna žalostiti, žalovati, trpeti … Sočutno srce. Saj so vrata v srce samo ena. Tista, skozi katera prihaja ljubezen so ista, skozi katera pridejo tudi bolečine. Kdor je bil hudo ranjen in se bolečin strahotno boji, zazida svoje srce z betonsko ograjo. Bolečine res ne morejo več v zazidano srce, toda tudi ljubezen in lepota ostaneta pred njegovim pragom.

»Radost lepote je lahko pretresljiva. Vendar pa lahko v resnici raste samo tisti, ki se pusti pretresti,« piše Ferrucci. Ga ni bilo v ankaranski polni dvorani, ki se tisti dan ne bi pustil pretresti. Stereotipi o neobčutljivih in čustveno zavrtih vojakih so padali kot domine. Pred mojimi očmi so bili moški in ženske, ki si upajo odpreti srce in jih lepota vsakodnevno nagovarja. Ko sem jih spraševala, kaj je zanje lepota, so vsi po vrsti imeli odgovore: narava in še in spet narava, odnosi, vnuki, ribarjenje, čebele, vrtnarjenje … Očarali so me s svojo zbranostjo, ko sem jim brala Hafisove pesmi pa odlomke iz knjig. Ko sem jim govorila, kako pomemben je smeh za radost bivanja in hitro naredila vajo, dve iz joge smeha, je brkati, zagoreli »pravi moški« s prve vrste takoj priskočil na pomoč in dvorana je bobnela od našega krohotanja …

Spodbujala sem jih k vprašanjem, spraševali so, a nihče ni govoril o strahu zaradi slabih pokojnin, o materialnih skrbeh. Tega preprosto ni bilo na dnevnem redu! Kajti srečali smo se ljudje, ki vidimo lepoto. Ki imamo odprto srce zanjo in se zavedamo, kako pomembna je za naše bivanje. Sem prepričana, da bi dobila podobno izkušnjo, če bi se družila s policisti ali pa z zaporniki, denimo. Na Dobu sem pred leti že bila, med »najhujšimi«, ki so ubijali, morili … Naš pogovor je bil čustveno bogat in srca odprta. Ker v vseh domuje potreba po lepoti, v slehernem človeku. Samo prisluhniti je treba znati tej potrebi in jo zadovoljiti na način, ki ga posamezna duša občuti, sliši, razume. Po takih doživetjih se človek spremeni. Kot ugotavlja Ferrucci: »Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek, z mnogo bolj bogatim in raznolikim notranjim življenjem, z bolj živahnim stikom s čustvi. V odnosu z drugimi se lažje sooča, bolje in globlje pozna življenje, izraža močnejšo individualnost in trdnejše samospoštovanje, čuti silnejšo voljo do življenja, se bolj primerno in ustrezno odloča in giblje v vsakdanjem življenju.«

Naj še kdo reče, da literatura ne spreminja sveta! Če spremeni mene in tebe, je že spremenila svet! Pa glasba, likovna umetnost, gledališče … Predvsem pa narava. Narava je največji izvir lepote, ki nikdar ne presahne. Brezplačen izvir. Zdaj, ko je gozd tako sočno zelen in travniki razkošno obarvani s poljskim cvetjem, se lahko potapljamo v lepoto brezgrajno. Kot se pozimi, ko stopimo na nedolžno belino snega in osupnemo pred čistostjo sveta. In jeseni, ko se listje obarva in se gozd spremeni v čarobne preproge žarečih barv. Kako mogočne so gore, kako veličastno skalovje, ki pričuje o večnosti, in jaz, droben človeček tako majhen pred mogočnostjo časa – ah, kaka lepota! In sedenje ob morju, opazovanje sončnega vzhoda ali zahoda, namakanje nog v bistrem potoku, opazovanje skrivnostnih temnih tolmunov … Lepota je v nevihti, ki očisti zrak, v strelah, ki parajo nebo, v dežju, ki nežno pada, v rosi, v kateri si umijem obraz …

Lepota je v dotikih, objemih, strastnih ritmih teles, ki se ljubijo … Lepota je v ustvarjalnem delu, družinskih odnosih, prijateljstvu … Pišimo dnevnik lepote in zasuti bomo z njo za vekomaj! Če jo podelimo z drugimi, je bo še več. Narava širi objem in nas vabi: »Narava je naš dom. Vrnitev k naravi pomeni vrnitev k sebi, pomeni ponovno najti tisto, iz česar smo ustvarjeni« (Ferrucci). Duša hoče: bodi lepota. Bodi!