Me je že zalivala temina, ki se vali po Sloveniji te črne pasje dni … Ko se je v ljudeh prebudil gon po razkrivanju senc ranjenih duš, ki ga podpihujejo mediji z nenehnim komentiranjem hude tragedije, ne da bi raz-ločili umazanijo povezav politične in finančne moči/oblasti od dušnih stisk zaznamovanega človeka. In potem hoče naš predsednik prižgati luč v to temno ozračje, pa na vrat na nos odlikuje osebo, ki se je »žrtvovala« za svoj z ambicioznim ciljem napihnjen ego do mere, ki kaže na sprevrnjenost z druge strani. In nas potem še premier nagovarja, naj bomo Slovenci in Slovenke enako pogumni: varajmo svoje občutke, skrijmo bolečino pred seboj in drugimi, stisnimo zobe in hitimo zmagi naproti. Zmagi za kaj? Zmagi za koga – za državo morda?

Bog se nas usmili, če ne znamo več ločiti, kaj je dobro in kaj ni, kaj je prav in kaj narobe. Novinarska etika terja zaščito človekovega dostojanstva na prvem mestu, posebej dostojanstva bolnih in mrtvih ljudi. Zdaj je to načelo poteptano v imenu »javnega interesa«. Kam smo prišli, da pitamo interese ljudi po senzacijah in krvi, ki z resničnimi javnimi interesi in javnim dobrim nimajo nič. Jih pitamo s fotografijami, ki ne bi smele biti nikoli objavljene, in z besedami, ki ne bi smele biti nikoli zapisane ... In za pogum razglašamo nekaj, kar z resničnim pogumom nima dosti opraviti. Pravi pogum je namreč slišati sebe, priznati svojo šibkost, nemoč in bolečino, leči v posteljo, kadar tako zahteva naše telo, se odpovedati cilju, če pot ne pelje v njegovo smer … Razen kadar rešujemo človeško življenje, svoje ali bližnjega, in moramo preseči samega sebe, da bi ohranili svetost bivanja. S čimer olimpijska medalja nima nikakršne zveze.

Me je že zalivala ta temina, ko dobim elektronsko pismo dragega prijatelja. Človeka, ki ima na mojo življenjsko držo močan vpliv od dneva, ko sem mlada nadebudna novinarka vstopila v njegovo delovno sobo z namenom, da ga bom pred javnostjo »razkrinkala«, izstopila pa sem iz nje kot hvaležno bitje, ki jo je velik mož naučil nekaj zelo zelo pomembnega. Tega, kar je resnična pomoč človeku, o kateri mlada novinarska takrat nisem imela pojma. Zdaj ga imam, tudi po njegovi zaslugi. Ker mi je znal govoriti tako, da sem ga zares slišala. In slišim še zdaj, kar mi reče.

»Občudujem Te, ko s svojo duhovito močjo in iskrim zanosom obvladuješ pezo tega napornega časa. Samo taki kot Ti lahko sprožajo v teh težkih dneh upanje v odrešenje (se razume, na vseh ravneh), ki mora priti, saj agonija že predolgo traja,« mi piše on, ki težko bolan odhaja tako, kot zmorejo odhajati le Največji: »Trudim se biti pošten do sebe. V tej individualni sprašljivosti in razčiščevanju pa mi je veliko do tega, da sem tudi aktualen, razmišljujoč do tiste mere, ko moram – da bi bil kolikor toliko še intenziven – spremljati in preverjati svoj temeljni odnos do osebne, narodne, umetniške, prostorske razsežnosti in še mnogih drugih področij, ki izražajo človekov individualni mentalni habitus.« Tako mi piše in še pravi: »Bitka za ure se je že zdavnaj začela. Še vedno upam in želim, da se bova srečala pred mojo izstrelitvijo v vesolje. Nadevam si skafander, ob tem pa imam polno glavo ljudi in dogodkov, ki so zaznamovali in tudi osrečevali ure mojih zemskih dni.«

So se zatresle moje veke, grlo mi je zateklo, začela sem težko požirati. Zraka! Gibati se moram! In sem stekla izpred računalnika, iz stanovanja po hodniku proti zasneženemu travniku, sem stekla, da bi lahko globoko zadihala ... In dojela, kaj mi ta ljubi človek nalaga pred svojim odhodom. Kakšno zavezo moram skleniti, da bo --kar se mene tiče -- on mirno zaprl svoje lepe oči in odpotoval s potolaženo dušo tja, od koder je prišel. Kaj mu moram v duhu obljubiti, kot sem obljubila umirajočemu skupnemu prijatelju, kot sem obljubila očetu na smrtni postelji, pokojnemu bratu, ko sem zvedela za njegovo nenadno smrt …

Hodim po belini zasneženega travnika in s slehernim vlaknom telesa občutim žarečo svetlobo, ki jo ta dan daruje sonce v izobilju. Po tolikih temnih, mračnih dneh danes razkošno razliva svojo svetlobo … In ne reče zemlji: »Dolžna si mi«, poje Hafis, ki je v najtežjih trenutkih z menoj, poje ta sufijski mistik o žarenju sonca, ki me obliva: Poglejte,/ kaj se zgodi/ z ljubeznijo, kot je ta --/ osvetljuje/ celo/ nebo.

In vem, kakšna mora biti moja zaveza dragemu prijatelju in meni sami: (O)hraniti svetlobo, ki vedno JE, ne glede na temne oblake, ki prekrivajo sonce, in drugačno stran neba, kjer vlada črna noč. Da bo res, kar mi je danes napisal, da bom taka resnična jaz. Svetla. Človek, kot ga terja Pavčkova pesem, ki jo tolikokrat ponavljam za njim, jo govorim, kjer jo le hočejo slišati: Na svetu si, da gledaš sonce./ Na svetu si, da greš za soncem./ Na svetu si, da sam si sonce/ in da s sveta odganjaš sence.

Obljubim ti, dragi prijatelj, tulim z razširjenimi rokami nemo v žarečo kroglo, obljubim ti, da bom gojila zavezo z Lučjo. Tudi ko boš ti že mrtev in bom mrtva jaz, bom ostala zvesta tej zavezi. Trudila se bom, še bolj disciplinirano kot doslej bom odbirala hrano za svojo notranjo svetlobo. Ti me že vidiš takšno in takšna hočem postati scela in zares. Pomagaj mi še naprej, prosim, pomagaj mi! Tudi ti mi obljubi, da me ne boš zapustil, kot mi je obljubil najin Marči. In drži besedo. Gleda me vsak dan, čeprav je že dvajset let od takrat, ko je umrl. In se znova rodil za večnost. Glej me tudi ti, ko boš v vesoljskem skafandru lebdel v brezgrajnem prostoru brezčasja. Prosim!

Solznih oči se vračam proti domu, ko me na poti ustavi fakultetni bivši kolega. Grdo gleda, iskre mu sikajo iz oči. »Jaz ne morem več, mene je že zalilo,« mi reče. »A ti se pa še držiš nad tem blatom in grozoto, v katero smo potonili? Si si kdaj predstavljala, da bo tako, a si si?« me sprašuje. Mu povem indijansko priliko o dveh volkovih v naših dušah, saj jo poznate: Vsak ima dva volka v sebi, volka svetlobe in volka teme. Volka zla in volka dobrega. V njem raste tisti, ki ga hrani. Ga spodbujam, da nahrani dobrega, svetlega. Uf, težka bo, reče. In me zaveže: »Ostani ti svetla, ker bo potem vsem nam lažje!«

Ko se vrnem pred računalnik, me objame ljubeznivo pismo pevke Shirlie Roden, ki izdaja svojo avtobiografijo. Ji brž napišem besede za hrbtno stran njene knjige: »Shirlie Roden je prinašalka Svetlobe, ki prihaja prek njenega božanskega glasu med poslušalce. Jim odpira srca, nagovarja njihovo dušo, jih boža in zdravi, ta srebrn glas Luči. Shirlie prihaja že sedemnajst let v Slovenijo in tudi zato je pri nas lepo, zelo lepo za vse tiste, ki ljubimo Življenje in njo, ko nam poje o tem s predanostjo.« In se spomnim, da imava s Shirlie rojstni dan na isti dan isti mesec, duhovni sestri, kot si praviva, rojeni istega leta. Zavezanki svetlobi ga slaviva zdaj, ko vi to berete … In vse je prav in mir se naseli v mojo dušo.

V četrtek, 11. marca, ob 19. uri v kavarni Union,kot vsakdrugi četrtek v mesecu, BEREMO Z MANCO KOŠIR. Pogovor bo tekel s pisateljem Janijem Virkom o njegovem romanu LJUBEZEN V ZRAKU in s publicistko Vesno Milek, ki je knjigo z užitkom prebrala. Pogovora bo uglašen na temo ljubezni. Primerno darilo za praznik žensk! Vstop na dogodka prost.

SALON KRESNIK

Ugledna nagrada za najboljši slovenski roman, prestižno priznanje časnika Delo kresnik, bo 23. junija letos podeljena že dvajsetič. Dvajset let tehtnega izbiranja najboljšega med najboljšimi – dvajset vrhunskih slovenskih romanov. Ob tem pomembnem jubileju sta se povezali dve ustanovi – Pohištveni salon Slovenijales Bivanje, ki domuje na Dunajski cesti 20 v Ljubljani, nasproti Delove hiše, in časnik Delo, ter ustanovili tretjo – SALON KRESNIK. Da bi obudili duha družabnih srečanj omikanih ljudi, ki so pisali, brali in diskutirali največkrat pri uglednih damah visoke družbe v 17. in 18. stoletju najprej v Franciji, nato v Angliji in drugod po zahodni Evropi. SALON KRESNIK se bo tako godil v pohištvenem salonu Slovenijales Bivanje vsak drugi torek v mesecu ob 18. uri, da bi spregovorili z avtorjem s kresnikom ovenčanega romana, z njegovim dobrim poznavalcem in bralci, ki jih zanima vrhunska slovenska literatura. Ker živimo v drugačnih časih, bo čaru intimnega pogovora o literaturi dodana možnost spremljanja dogodka prek Studia Delo. Kdor jo bo zamudil, bo lahko poročila o dogodku prebral v tiskanih Delovih edicijah.

Ne bom ga šla gledat, sem rekla. Ker ne zaupam spektaklom, ki osvojijo milijone gledalcev, kar pomeni, da se gibljejo na površini, ki se moje duše ne dotakne. A ko so se začele šolske počitnice in sva se z najljubšo najstarejšo vnukinjo pogovarjali, kaj bi počeli na prvi dan brez šole in baleta, sem pogledala v časopis in videla: Avatar igra v ljubem kinu Vič, pa še ob štirih popoldne, no, pojdiva pogledat ta doslej najdražji in najbolj dobičkonosni film na svetu. Da bova informirani o tej novodobni pravljici, ki mi jo je priporočalo že na desetine očaranih gledalcev.

Midve očarani nisva bili. Prej nasprotno. Gledati vojskovanje in poslušati hrup orožja, česar je bilo v filmu obilo, nak, to ni za naju. Mene še dodatno razkuri ta demagogija, da je svet, celo oddaljen planet Pandoro, zmožen rešiti samo anglosaksonski beli človek moškega spola. Poln kufer imam že teh belih princev na belih konjih! Saj kdo pa je uničil Afriko, pobil Indijance, iztrebil domorodce v Avstraliji, okupiral Indijo, zdaj uničuje civilno prebivalstvo v Afganistanu itd., če ne beli človek moškega spola, večinoma anglosaksonske sorte! Ja, nič ne rečem, bilo je lepo gledati krasno pokrajino, čudovita drevesa in rože, se čuditi neverjetnim pticam in plazilcem – a estetika v Avatarju je prekrila pomen etike. In tehnična osupljivost je premalo, da bi bilo nagovorjeno moje srce. Edino, kar sva od skoraj triurne demonstracije tehnoloških dosežkov odnesli, je bilo sporočilo, da smo vsi eno, prepleteni, povezani, soodvisni in zato soodgovorni drug za drugega in za vse živo, kar obstaja. In pozdrav, ki ga je scenarist povzel po stoletnih šegah nekaterih afriških plemen, kjer se ljudje pozdravljajo z vzklikom: »Vidim te!«

Vidim te namreč pomeni gledati v dušo sočloveka. Videti, kako se on ali ona počuti, kaj občuti. Človek je usodno odvisen od takega pogleda, od tega, da je zares, čisto zares viden. Ker to pomeni, da obstaja. Če nas mati boža, ko smo še v njeni maternici, je to dar, ki nas bo spremljal vse življenje. Če nas ljubeče opazuje in se odziva na naše znake, ko smo dojenčki, bomo zaupali vanjo in posledično v vse ljudi. Če nas vidi oče, bomo deklice zrasle v ženske, ki bomo moške ljubile, in fantje v moške, ki bodo pogumno raziskovali svet. Če nas vidi vzgojiteljica v vrtcu, bo naša samopodoba rasla v pozitivno smer. In če nas uzirajo učiteljice in učitelji v šoli zares, kar pomeni, da nas prepoznavajo v naši svojskosti, enkratnosti, v tem in po tem, kar mi smo, ne da bi od nas pričakovali, da bi postajali to, kar naj bi postali vsi – vsi enaki, vsi uniformirani, vsi drugi in nihče zares sam svoj – potem bo imelo naše življenje smisel. Ker nas drugi vidijo, bomo tudi mi znali videti druge.


Dan po ogledu Avatarja sem bila povabljena na intimno projekcijo v Kinoteko, kjer sem gledala preprost dokumentaren film v slovensko-bosanski koprodukciji z naslovom Ko je nebo previsoko. Umetnina, ki jo je ustvaril režiser Rudi Uran, je presegala spektakel Avatar do neba. S skromnimi sredstvi je meni doslej največ povedala o grozotah genocida v Srebrenici in s tem o strahotah vseh vojn kjerkoli in kadarkoli. Ker so z menoj govorili obrazi. Videla sem jih! Dve mladi ženski in dva mlada moška, danes študentje, takrat, ko so se okrutni Ratko Mladić in njegovi banditi s klanjem, streljanjem in posiljevanjem »maščevali« Turkom za njihove davne zmage na tem ozemlju, so bili še otroci. Majhni, trepetajoči otroci.
Ko so pričevali o tistem strašnem času, so govorili meni osebno. Njihovi obrazi brez mask so nam intimno blizu in zato je ta film tako lep in čist in jasen vsem grozotam navkljub. Zato je tako prekleto, tako sveto resničen! Ker preprosto, čisto preprosto pripoveduje zgodbo. Zgodba pa je »najkrajša razdalja med človekom in resnico« (de Mello). A ne spektakularna zgodba množice bojevnikov, temveč zgodba posamičnega človeka. Njegovega obraza. Pripoved njegovih oči, obrvi, ustnic, lic in čela, njegovih grimas in potnih srag, solza in sline.

Ne bom pozabila teh štirih mladih obrazov – iz Avatarja se ne spominjam skoraj nobenega obličja več -- , ki so govorili, kako so bili lačni, kako jih je bilo strah, kako niso nič razumeli … Kako so ostali sami brez očetov, ker so jih zapustili – zakaj? kam so šli? -- ali pa so morali na »osvobojeno ozemlje« čez gozd, njih pa je peljal avtobus in star, zmajan tovornjak brez cerade, kamor so jih natrpali, kot bi bili klavna živinčed. Očete so pobili, zaklali, še danes mnogi ne vedo, kje so obležala njihova razmesarjena trupla in njihovi otroci nimajo kraja, kamor bi hodili jokat za njimi. In za svojim otroštvom. So pripovedovale ogromne božansko lepe oči dekleta, ki je ostalo v Srebrenici in si želi tu ustvariti družino. So govorile skrivenčene ustnice mladeniča, ki se mu je lomil glas, ko je pripovedoval, da je otrok spoznal, kaj je to granata. Nekaj, kar ubija ljudi. Ker je razstrelila njegovo babico na hišnem pragu in on jo je videl. Raztreščeno ljubo babico …

So govorili ti mladi ljudje, kar so videle njihove otroške oči. In zdaj so to zaradi preprostosti umetniške naracije in iskrenosti, ranljive odprtosti teh mladih obrazov videle tudi naše oči. Še nikoli se nisem tako jasno zavedala, da živim privilegirano življenje. Ker še nikoli nisem bila lačna. Ker niso lačni moji otroci in ne otroci mojih otrok. Ker nisem videla ubijati ljudi, jih nisem videla z granatami raztreščenih, z noži prebodenih v mlakah krvi. Jih nisem videla, jih niso videli moji otroci in otroci mojih otrok. Ta dokumentarni film bi morala predvajati nacionalna televizija in po njem pripraviti pogovor s pričami, psihologi, zdravniki, učitelji … Bi ga morali gledati dijaki v šolah in študentje na fakultetah, pa njihovi starši, da bi se potem pogovarjali. Pogovarjali o tem, zakaj so vojne, in je nasilje in se dogajajo grozote med ljudmi, zakaj je ljudi strah in so obupani.

«Oni nas niso videli,« je reko dekle v kamero. Tisti, ki so morili po Bosni, niso videli ljudi, temveč so gledali svoje sovraštvo, poslušali glas, ki jih je ščuval in podpihoval. Ampak tudi tisti, ki so danes na oblasti v Bosni, smo slišali pričevalce, ne vidijo ljudi. Gledajo svoje koristi in lastne interese. Zato je prihodnost negotova in strah ostaja v kosteh in koži, v teh dušah, ki so toliko pretrpele, a si še vedno ne morejo oddahniti od hudega. In te duše niso samo v Srebrenici! Ne le tam, kjer so bile vojne in so še, take globoko ranjene razbolene duše so tudi tukaj, v Sloveniji. So okoli nas in v naših hišah so, čisto blizu morda. Vsi tisti, ki niso bili videni in jih tudi zdaj ne vidijo.

Kajti, kot prvi velika Simone Weil: Če si želimo, da bi nas nekdo razumel, potem to ni zaradi nas, temveč zaradi drugega, zato da bi zanj obstajali. Če nas nihče ne vidi, nas tudi razumeti ne morejo. Ne ljubiti. Zato za druge ne obstajamo. In tudi zase nas ni. Duša spi. Prebudi jo lahko šele tisti, ki izreče resnico: Vidim te!

»Gospa Manca, jaz sem vaša oboževalka, vaše kolumne redno berem, ampak zadnjič ste me pa tako razjezili, da sem rekla, čim vas srečam, vam bom povedala, kar vam gre,« me je pozdravila lepa mlada ženska v trgovini in razburjeno nadaljevala. »Tudi moja najboljša prijateljica -- ja, tudi ona vas ful obožuje, res je vaša fenica -- mi je telefonirala takoj ko vas je slišala in bila enako ogorčena. Kako ste mogli reči kaj takega?« Zbegano sem jo pobarala: »Ja kaj sem pa rekla tako groznega? Kje? Kdaj?« Ona pa: »Zadnjič na oddaji Preverjeno ste rekli, da je ljubezen odločitev. Kaj pa čustva? Kaj pa mravljinci po koži in metuljčki v trebuhu?«

Sem se morala zbrati, da bi se spomnila, o čem je tekla beseda, le kdo bi pomnil vse medijske izjave. O ljubezni je bilo najbrž govora in jaz sem gotovo rekla, kar govorim in pišem že tri desetletja: Da je ljubezen odločitev. Tisti metuljčki v trebuhu in kurja polt po telesu in želodec, ki ne spravi vase niti grižljaja, in tresoča kolena, da se premakniti ne moreš, in občutek, da boš od sreče v njegovem/njenem objemu padel v nezavest …. To je pa zaljubljenost. Kar sem hotela pojasniti razburjeni govorki, pa je samo odkimavala z glavo, ne, nikakor, tudi zaljubljenost je ljubezen, saj ni prave ljubezni brez tega, ne, ni je, pa pika.

Ah! Brez haska je glave,/ki tečejo v prazno,/ ali oddaljene tujce/ voditi skozi rudnik,/ katerega ruda je zanje/ mačje srebro, pravi Kajetan Kovič v presunljivi pesmi Le tako (vse zbrane in še nove pesmi tega velikana poezije je pred meseci izdala v obsežni knjigi Študentska založba). Ampak jaz bom vseeno poskušala, znova in znova, raz-ločiti romantično zaljubljenost od ljubezni, ki je moja odločitev. A ne tako, da bi rekla, da prva ni nič vredna, kar zadnje čase radi poudarjajo nekateri tim. zdravitelji duše, in da se zato naj nikar ne zaljubljamo. Nikakor! Sama pravim hura za zaljubljenost, dajmo plin do konca, kadar nas zajame. A svetujem – opazuj, glej, zavedaj se! Zavedaj se, da te v zaljubljenosti preplavljajo hormoni in njim ustrezna čustva sreče, kar je super in krasno, zlasti za reprodukcijo silno koristno, a to (še) ni ljubezen. In dobro je, če se tega zavedaš in iz tega čarobnega čustva začneš zidati ljubezen. Ker si se odločil zanjo. Ker je to tvoja odločitev in zidava odgovornost, ki jo jemlješ nase. Delo. Garanje za pravo dvojino in srčno bližino.

Da bi znali raz-ločiti ljubezen od zaljubljenosti, je vredno brati knjige, ki o tem modro govorijo. Zame je med najboljšimi Ljubezen in duhovna rast psihiatra, svetovalca in ustanovitelja Fundacije za spodbujanje občestva M. Scott Pecka. V slovenskem prevodu smo jo dobili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in bi jo veljalo ponatisniti, saj gre za knjigo, ki bi morala postati družinski brevir. M. S. Peck namreč obravnava ljubezen celovito in v kontekstu prebujenega bivanja. Bivanja, ki se zaveda pomena učenja za razvoj in duhovno rast. Za kar je »potrebna budnost za zunanja in tudi za notranja izkustva, ki služijo duhovni rasti. Velik dej voljnosti za učenje mora torej zajemati učenje z zaziranjem navznoter,« opozarja Peck. Vase pogosto zares pogledamo šele, ko trpimo. Ko zbolimo ali zbolijo naši ljubi, ko gledamo smrti v oči. Ali ko zaradi zaljubljenosti, ki ni uresničila naših romantičnih pričakovanj, obupujemo, saj smo padli z neba na trda tla. Kar je super! Kako pa se bomo naučili raz-likovati, če ne z izkušnjami, našimi lastnimi bolečimi izkustvi?

Peck piše o tem, da je treba raz-ločiti ego in dušo, ki sta dva različna pojava in delujeta na različnih ravneh. »Ego in duša se najbolj razlikujeta po tem, da je ego bliže površini tistega, kar smo ali mislimo, da smo, medtem ko duša seže globlje, do srčike naše biti.« Zaljublja se naš ego, zato je romantična ljubezen oblika narcizma, zagledanosti vase, ki hoče potešiti svoja pričakovanja po scenariju samega sebe, brez uvida v drugega kot drugačnega, sebi lastnega bitja. Prava ljubezen pa je odločitev, da bomo z drugim zaradi drugega in zaradi sebe skupaj duhovno rasli. Se prepoznavali v zrcalu njega ali nje, ki smo mu/ji odprli svoje srce. »Vsakdo, kdor misli, da večna romanca v odnosu večno traja, je obsojen na večno razočaranje,« pravi Peck. A kdor zares uvidi, kaj ga je pahnilo v razočaranje in bolečino, ima možnost, da vaje ne ponavlja v nedogled. Ker tudi s pomočjo trpljenja dozori za ljubezen, ki je odločitev.

Takrat šele, šele takrat, ko smo v stanju ljubezni, se lahko zgodi, kar tako rada ponavljam, zgodi seks kot srečanje z Bogom. Šele ko v ljubezni sebe (svoj ego) izgubimo in se povsem predamo -- kar nikakor ni isto kot seksanje s partnerjem ali naključnim izbrancem, ki naj streže našim spolnim gonom in je zato obravnavan kot objekt naše potešitve – doživimo mistični trenutek, ki traja večno. Kot poje sveti Janez od Križa v znameniti pesmi Temna noč: O noč ti, ljubeznivejša od zore,/ o noč, ki mene varno si vodila,/ o noč, ki ljubo z Ljubim/ v eno si sklenila,/ si ljubo v Ljubega spremenila. (…) Obstala sem in sem se prepustila,/ obraz svoj sem nad Ljubega sklonila,/ izginilo je vse in vsa predana/ sem skrb in bolečino/med čistim cvetjem lilij pozabila.

Taka predajajoča ljubezen nikakor ni isto kot zaljubljenost. Lahko pa iz nje zraste in najlepše je, če ta roža vzklije prav na takem vrtu. Kajti možno je in prelepo, če smo najprej zaljubljeni, da metulji trepetajo s plahimi krili v našem trebuhu, in sčasoma svoja romantična čustva oplemenitimo z zavedajočim se odnosom, v katerem bova duhovno rasla in zrasla oba. V takem odnosu seks ni hedonistična telovadba, ki je namenjena zgolj kratkotrajnemu užitku, ampak je dar. Kot pravi Peck: »Rad imam seks in všeč mi je, da ljudje seksajo.« Toda: »V mojem videnju tega sveta kot nekakšne nebeške vojaške postojanke marincev – polne ovir, ki so bile skoraj škodoželjno nameščene za naše učenje – je od vseh ovir, ki nam jih je bog nastavil, da bi se ob njih učili, najbolj škodoželjno namestil spolnost.« Ha, ha! Ja, to so ti metuljasti občutki in blažene omedlevice zaradi praznega želodca, ker od zaljubljenosti ne moremo jesti, samo za pod rjuhe s prepletenimi udi in prisesanimi ustnami smo, pa za nikamor drugam.

Ampak ljubezen je nekaj drugega. »Je sočutno sprejemanje in spoštovanje sebe in drugih,« kot uči imeniten praktični vodnik za ljubeče življenje Ljubezen – moja odločitev. Zato je ljubezen odločitev za dovoljenje, za občutek varnosti, za zaupanje, za poštenje in odprtost, za zavedanje, za sprejemanje, za svobodo, za delovanje in za spremembo. Za tukaj in zdaj. Za učenje ljubezni v vsakdanjem življenju.

Ljubezen je preizkušnja, pravi dragi Christian Bobin v Šibkosti angelov: In ta preizkušnja je duhovna. Saj: Ne ljubimo se s telesom. Z obrazom se ljubimo. Ne ljubimo se z obrazom, ljubimo se s svetlobo na tem obrazu, s šibko svetlobo ljubezni, ki nima obraza in ne telesa. S šibko svetlobo, ki je upanje in naše vse.

Ljudje smo takšni in drugačni in še bolj drugačni, ne glede na to, kje živimo, kaj delamo, katere rase, vere ali spola smo. A stereotipno mišljenje in predsodki ne dovolijo, da bi vedno znova uzirali to raznoliko človeško pahljačo, saj vnaprej vemo, da je ta tak, oni drugi pa tak in tak, in tretji ne dosti drugačen … Množični mediji zreducirajo človeka na eno razsežnost, ga sploščijo, poplitvijo, obarvajo s črno ali rdečo ali kakšno drugo barvo, in se držijo pravila – le najbolj preprosto je dovolj razumljivo za množične potrošnike, ki nimajo časa misliti, ampak ponujeno samo ošvrknejo in že vedo, za koga in za kaj gre. In potem tako pač je. Za vekomaj.

Sama sem živ dokaz, da je morda največ predsodkov povezanih z lepoto, modnim oblačenjem in vsem, kar razumemo pod moda. Ko sem bila vitka mladenka, so me vabili, da bi se udeležila tekmovanja za miss Jugoslavije. Nekateri še danes mislijo, da sem bila, kar je dosegla moja lepa in pametna in očarljiva sestrična Nataša Košir. Figo freško. Jaz sem rekla, da na lepotna tekmovanja ne grem, ker so tam same butaste punce in pokvarjeni fantje. Takrat mi je bilo samoumevno, da so lepi ljudje neumni. Ker sem zase vedela, da nisem lepa, ampak pametna – tako mi je do štirinajstega leta sporočala okolica, ki je vedela, da lepota in pamet ne sodita skupaj – sploh pomislila nisem, da bi sodelovala pri kakšnih lepotnih rečeh.

Ampak lepo oblačenje me je kljub temu mikalo, pa še kako! Tudi zato sem postala manekenka (za fotomodel moraš biti fotogeničen, ne pa lep, so mi rekli). In sem imela priložnost v modno borni bivši domovini kupovati lepa, po svoji meri narejena oblačila. A ker sem vedela, da so lepo oblečeni ljudje sumljivi, sem v gimnaziji nosila črno klotasto haljo. V službi pa sem že upala biti oblečena po svoje. Lepo. Kaj hujšega kot to! Ko sem rinila v partijo, da bi prosto po Marxu in Engelsu od znotraj spreminjala svet, me niso hoteli. Zakaj ne, sem vprašala sekretarja. On pa: »Ker ste prelepo oblečeni za komunista.« Ko sem v globinah odkrila klic presežnega, sem enkrat predavala o tem na teološki fakulteti. Pa se je oglasila gospa. Da so moje besede sicer prepričljive, a ona mi kljub temu ne verjame. Ker sem preveč lepo oblečena. In tako dalje in tako naprej v tem duhu.

Res je, da sem tudi sama gledala na modni svet šou biznisa z zadržki. Pogosto upravičeno. Kajti na kakšnih večurnih snemanjih sem imela kaj »zanimivega« slišati: žvrgolenje o oblekcah, pa kremcah, pa liftingu, pa hujšanju … Preveč enolične melodije za moje uho. Lepe pa neumne, mi je spet šlo skozi možgane ...

A zadnje čase se vse bolj čudim. Kajti toliko dobrih, živih in žarečih ljudi, kot jih srečujem zdaj, jih nisem srečala nikoli prej. Celo v modnem svetu! Sem bila pred kratkim na snemanju v modni agenciji Immortal Model Management in se v studiu tako energetsko odlično počutila, da sem napela ušesa. Ne mlada šefica Svetlana – desetletje je delala v tujini, v New Yorku, Parizu, Milanu, Londonu, Tokiju, Singapurju, Barceloni in Madridu, pa še kje, za znamenite naročniki, kot so Calvin Klein, Sonya Rykiel, Yahamoto, bila v Vogue, Harpers Bazaar, Cosmopolitan itd. –
ne kreatorka ne priznani modni fotograf, ki dela predvsem v New Yorku, Parizu in Milanu pa zaradi žene Svetlane zdaj še v Sloveniji, niso rekli nobene o oblekcah, kremcah, liftingu, hujšanju. In o čem smo se potem sploh (lahko) pogovarjali? O čarobnosti življenja, o dobrih ljudeh, ki nas obkrožajo v vedno večjem številu,
o ljubezni in predanosti delu, o zavedanju … Svetlana mi je povedala, denimo, da se presneto dobro zaveda kratkotrajnosti modne kariere, zato razmišlja, da bi čez čas šla živet v naravo, imela svojo kmetijo … »Sem se vpisala na kmetijsko šolo. In že naredila izpit za traktor,« je veselo pripovedovala ta drobna markantna mlada ženska. Smo zapele vse tri hvalnico naravi, rastlinam in živalim, pa drugačnim ljudem …

Pridem domov in na zadnji strani Dela uzrem lepo žensko v prelepem rožnatem čisto posebnem oblačilu. Si nataknem očala in preberem, da gre za nekdanjo super manekenko Erin O'Connor. Naslov zgodbe o njej: Moda drugače. Berem, da namerava delhijski delavski kolektiv z njeno pomočjo sprožiti veliko spremembo v oblačilni industriji, ki bo tisočem ženskam prinesla boljše možnosti v življenju. Erin je prepričana, da jim bo uspelo. Pripoveduje, da je bila nekoč strastna potrošnica in ni nikdar pomislila, od kod prihajajo oblačila. Zdaj ve, da so pleteni ali šivani okraski na ženskih cunjicah iz hitre modne industrije mukotrpno delo izjemno veščih ženskih delovnih rok, ki pa imajo zaradi tiranskih posrednikov ene najnižjih dohodkov v industriji. Prav to spoznanje je Erin O'Connor povezalo z indijsko federacijo združenj samozaposlenih žensk, ki si prizadeva izkoriščanim priskrbeti pošteno plačano delo tako, da iz igre izključi posrednike. Že prve neposredne pogodbe z naročniki so večini članic te federacije prinesle za skoraj sto odstotkov višje plačilo za enako delo kot prej. Zdaj so načrti organizacije postali ambicioznejši – začeli so skrbeti za izobraževanje otrok teh delavk in jim podeljevati mikroposojila po modelu Nobelovega nagrajenca Janusa, ki je s posojili v vrednosti nekaj deset dolarjev rešil že na stotine družin. Odkar so povezani z Erin, se pogajajo celo z ameriškimi in britanskimi dobavitelji, kar prej ni bilo mogoče.

Erin je pač drugačen človek. Živi izrazito nezvezdniško življenje. »Ko sedeš na tla skupaj z delavkami, ti je naprej neprijetno, vse oči so usmerjene vate … in tudi če si tega, da te vsi gledajo, vajen z modne brvi, je tu drugače,« pripoveduje ta lepa, pametna in dobra mlada ženska. In sklene: »Če hočeš da te v industriji res tudi slišijo, ne le vidijo, moraš narediti nekaj povsem drugače.« Zato išče rešitve in pozitivne spremembe, da v modni industriji ne bi obstajale le lepe vile in žrtve, kot je bilo nekoč. In se je z združenjem britanske tekstilne industrije Traid lotila še hrbtne plati istega modnega kovanca – smeti. Kajti v Veliki Britaniji vsako leto konča v smeteh poldrugi milijon ton oblačil! Traid je postavil šesto svetlo zelenih kontejnerjev, da bi prestregel vsaj del odvrženih oblačil in jih recikliral. Za oblikovanje recikliranih oblačil skrbi prav Erin O'Connor, prodajajo pa jih v spletni trgovini in v enajstih malce čudaških prodajalnah. »Nobenega razloga ni, da ne bi mogel hkrati obstajati dober modni slog in zavedanje o tem, da ne smemo izkoriščati žensk na drugi strani planeta,« pravi etično osveščena lepotica.

Ja, je možno, je! Ker so drugačni ljudje. Dobri in lepi in pametni in srčni in sočutni. Taki, ki o etiki ne razpravljajo, ampak etično živijo. Delujejo za javno dobro tako, da podpirajo spremembe. Zares pa podpirajo spremembe samo tisti, je pogosto poudarjal modri Ghandi, ki so najprej sami ta sprememba. Ali, kot rad reče sloviti pisatelj Umberto Eco: »Če se v življenju zares ukvarjaš z zadevami, se nenehno vse spreminja. In če se nič ne spreminja, si idiot.«

V četrtek, 11. februarja najprej slavimo Valenitnovo. Ob 17. 30 na Mestnem trgu 22 v Ljubljani. Prodajni salon Steklarne Rogaška je res prelep in popoldne z OBJEMI SRCA in avtorico Manco Košir, pa s čokoladnimi pralinami in šampanjcem bo tudi lepo.

Po objemih srca jo mahnemo še v Kavarno Union na BEREMO Z MANCO KOŠIR, kjer se bomo ob 19. uri pogovarjali o velikem delu duhovnega učitelja Eckharta Tolleja NOVA ZEMLJA z indologinjo dr. Tamaro Ditrich in psihoterapevtom mag. Miranom Možino. Zavedali se bomo!