Manca Košir
kolumne
»In o čem bi pisala ti?« me je vprašala prijateljica Brina Svit pred dobrim letom, ko je končala s pisanjem knjižice v novi francoski zbirki premišljevanj o pomembnih rečeh. Ona je napisala esej o ločitvi. O čem bi ga jaz, če bi imeli v Sloveniji tako zbirko? Nisem razmišljala, ker je bil odgovor že kdaj napisan zame. Le glasno sem ga izgovorila: »Jaz bi pisala o žalosti.«

Brina je bila presenečena. Pozna me kot optimistično, veselo, radoživo žensko, ki se od vsega najraje smeji. Sem ji tiho rekla: »Velikokrat sem bila žalostna. Vem, kaj je žalost.« Dobro poznam to sveto bolečino, ki je morda nekaj najbolj človeškega. Ker edinole človek ve za smrt. Smo edina bitja, ki se zavedamo minljivosti. Se bojimo smrti. Tudi živali se je bojijo: kako presunljivo mukajo krave, ko jih na povodcu vlečejo v klavnico, kako grozno cvilijo prašiči, ko jih lovijo po vaškem dvorišču, mesar pa ima že pripravljen nož in lonec za lovljenje krvi … Živali se ustrašijo smrti, ko prihaja ponje. Vohajo jo, njihovo telo jo sluti … Človek pa se boji smrti kot svojega minevanja, kot možnosti konca življenja ljubih …

A žalost nas ne preplavi samo ob velikih smrtih, ko umre drag človek. Takrat morda najbolj tonemo vanjo, v to žametno črnino brez ostrih robov in z globoko bolečino, ki nas prežame v celoti, sleherno celico našega telesa, v kosti se zaleze, kožo ježi, dušo pekli … Žalost nas zajame tudi ob smrtih druge vrste: ko razpade odnos s človekom, ki nam je pomemben, ko se spremo s starši, z otroki … Pa tudi takrat, ko dokončamo kako naporno delo, v katerega smo vložili ogromno energije. Ne bom pozabila žalosti, ki me je objela, ko sem oddala doktorat. V glavi otopeli možgani, v trebuhu praznina, telo mlahavo. Kaj pa zdaj, kaj bom pa zdaj, ko sem to končala? Žalovala sem za obdobjem popolne predanosti pisanju doktorske disertacije, ki je zahtevalo velike žrtve -- srce mi je krvavelo ob zapuščanju hčera, najmlajša je šele prišla na svet, ko je morala mati v Nemčijo na doktorski študij – a sem občutila, da so žrtve nujne in smiselne, kajti doktorirati moram, če želim ostati v službi na fakulteti in zagotoviti varnost družinici …

Ne glede na to, ali gre za veliko smrt ali za manjšo ali pa majceno, vedno je dobro, da žalujemo. Da si dovolimo občutiti praznino, ki nastane, ko nekoga ali nečesa, kar je še včeraj bilo, danes ni več. Zavedanje, da smo nekaj dragocenega izgubili za vedno, je boleče. In vredno spoštovanja. Naše resnične pozornosti. Sklonjene glave v slavnostni tišini notranjega doma, kjer utripa srce, ki po izgubi ni več enako, kot je bilo pred njo. Čas za žalovanje je sveti čas. Ker je dragoceni čas za nas. Ko smo žalostni, ni zunanjega sveta, ne občutimo hrupa in norosti bivanja. Takrat sem samo jaz in moja bolečina. Kadar jo zmoremo ljubeče opazovati, kot bi bila svetleč kristal, se je nežno dotikati in ji dovoliti, da počasi ugaša njena moč ter se spremeni v tiho tlenje, ki ga čez čas ne bomo več čutili -- samo ob posebnih trenutkih bo še zaskelelo -- če zmoremo z bolečino ravnati tako, se bo spremenila v milino. Dala žlahtnost življenju, plemenitost našemu ravnanju. Ko nam odpira srce, daruje največ: sočutje. Sočutje do bolečin drugih in ranjenosti sveta.

A bolečina bo postala milina le, kadar žalujemo in ne ob-žalujemo. Oj, obžalovanje prinaša trpljenje in pekel v duši! Če obžalujemo, ker je odšel pomemben človek, pa mu pred smrtjo nismo odpustili in on ni odpustil nam, ne bomo dediči mehkega dotika bolečine. Če obžalujemo, ker se je končalo razmerje, v katerem nismo dali dosti sebe, nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi to zares storili. In nas preplavi obžalovanje. Ali pa maščevanje. In strah, da nam tudi v prihodnje ne bo uspelo. Tak strah, da ne bomo našli novega partnerja ali druge službe ali nove možnosti ustvarjanja in drugačnega načina preživljanja, je najslabša energija. Pri takem strahu ne gre za žalovanje, temveč za trepetanje stisnjenih zob in ledenega srca. Mrzlo srce ne zmore povabiti življenja v svoje naročje! Mila bolečina žalovanja pa ni zaloputnila vrat pred njim, samo v tihoto je odšla, da v njej preživi svoj čas žalosti, ki je potreben za alkimijo spreminjanja kovine v zlato.

Ko pišem tole kolumno, je v meni čas za žalost. Žalujem. Kajti rekli so mi, da je to morda poslednja kolumna za Obraze. Ne ve se, ali bodo še izhajali, ne ve se, kaj bo z našim sodelovanjem, ne ve se, ali bomo dobili plačano za zadnje mesece, ne ve se, kaj bo. Zato sem žalostna. Zdaj se šele v celovitosti zavedam, kako je tedensko pisanje kolumn spremenilo moje življenje. Kot bi se mi odpiralo tretje oko in bi videla, česar prej nisem, slišala, kar doslej nisem. Kot bi mi na končičih prstov zrasle nežne tipalke, ki po tipkovnici ne udarjajo, temveč se je samo dotikajo in že črke sestavijo besede in besede zrastejo v stavek, stavki v sporočilo, ki ga želim povedati. Sebi in vam. Zame niste neznane bralke in bralci, saj že vsa ta leta komuniciram z mnogimi. Vsak dan mi pišete po internetu, telefonirate, pošiljate sms, hodite redno na naša četrtkova srečanja v kavarno Union, kupujete knjigo izbranih kolumn Žareti upanje, prihajate na njeno predstavitev širom Slovenije, si v knjižnicah sposojate vse tri knjige zapisov iz Obrazov ….

V meni je taka žalost, kot je bila konec leta 1997 (sem si prav zapomnila leto?), ko so ukinili priljubljeno televizijsko oddajo Moški, ženske. Šest let sem jo pripravljala s predanostjo, prepotovala Slovenijo po dolgem in počez, da sem pred kamere pripeljala neznane zanimive ljudi odprtega srca in duha, odpirala tabu teme, o katerih se dotlej na televiziji ni govorilo, se pogovarjala sproščeno, kot se prej na nacionalni televiziji niso … Še danes me ljudje ustavljajo na cesti, v avtobusu, bankah in trgovinah, in pripovedujejo, kako radi so imeli to oddajo. Nekateri so po njeni ukinitvi iz protesta dali zaplombirati televizijski aparat, mnogi so svoje hčerke poimenovali z mojim imenom. Ko so oddajo brez pojasnila ukinili, sem bila kratek čas jezna. Potem dlje časa žalostna. A svojega dela nisem obžalovala nikoli. Imam občutek zadoščenja in moje življenje je bogatejše za šest let vsestranskih izkušenj. Mnogi med vami kupujete Obraze tudi zaradi spominjanja na te televizijske oddaje. Ker so (bile?) kolumne pisane v enakem duhu. Če jih ne bo več, se bo iz istega duha porodilo nekaj novega. To vem. A sem zdaj kljub temu žalostna.

Tolaži me mistično delo velike Vesne Krmpotić Sto in osem: prva in druga knjiga, posebej te dni pesem, ki je spisana za čas žalosti. Poklanjam vam jo z globoko hvaležnostjo, ker smo bili skoraj šest let v bližini, iskrenosti in milini.

Ne želi si lahke poti

Ne želi si lahke poti, želi si lahkotne hoje.

Nikoli ne moreš izvedeti, ali imaš lahek korak, če je pot lahka.

Morda pa izveš, kakšen je tvoj korak, če je pot tegobna.

Kakšen imaš torej korak? Mar ne želiš vedeti?

Pomisli: mogoče se tvoje stopalo ne bo več dotikalo tal, ko pot postane blatna in kamnita.
4. julij 2011 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, čas za žalost | Komentarji (0)
Drugi četrtek deževnega junija se je iztekla sezona večerov Beremo z Manco Košir v kavarni hotela Union, kulturnem srcu meščanske Ljubljane, kjer so včasih dnevno posedali znani slovenski pesniki, pisatelji, filozofi in intelektualci drugih vrst, da še danes diši po njihovem vinu in strastnih diskusijah ... Kot vedno je bilo ogromno ljudi, zasedeni tudi vsi dodatno prinešeni stoli v kavarni, na hodniku stoječ še dva ducata obiskovalk s kakšnim obiskovalcem vmes. Vzdušje sproščeno, radostno, ljudje odprtih src in žarečih oči. Nekateri tem večerom pravijo wellnes, ker so tako osvežujoči, krepčilni. Ker gremo domov vsi nahranjeni.

Nahranjeni s čim? Najprej z občutjem, ki se je tekom let ustvarilo na naših večerih; redno prihaja večina občinstva, že okoli 18. ure zasedejo kavarno, kajti vedo, da bo kasneje zmanjkalo stolov. Mnogi imajo mesečne žur fikse, kot smo včasih rekli. In ko pridejo novi obiskovalci prvič, se nam mnogi naslednjič pridružijo. Kajti med nami se te drugo četrtkove večere zgodi čarovnija: magija skupnosti. Tam smo MI, ki nas zanimajo skupne knjige, skupni gostje, skupne ideje in vizije, skupne sanje … Vemo, da drug drugemu darujemo. Tisti, ki nastopamo in oni, ki sprašujejo, darujemo misli in besede, drugi prinašajo v kavarno svojo dragoceno prisotnost in zavzeto pozornost. Pozornost, kakršno danes redkokje doživimo.

Prav ta pozornost je skupna hrana, ki ne pusti nikogar lačnega. V tem hitrem, površnem svetu vsi potrebujemo odmore, da se ustavimo, zajamemo sapo, se zares nečemu posvetimo, zares koga srečamo, nekaj globoko doživimo. Naša duša potrebuje takšen spokoj, da lahko poganja srce in kri po žilah bivanja. In slehernik potrebuje stik s svojo dušo, ki ni mogoč ob dnevnem hitenju in premnogih skrbeh, kako bomo vse opravili, vse nakupili, vse použili… in kmalu vse pozabili. Duša potrebuje nego, piše ugledni jungovski psihoterapevt, muzikolog, dolga leta redovnik Thomas Moor v meni tako dragi knjigi z naslovom Nega duše. V njej že v uvodu opredeli najhujšo bolezen sodobne civilizacije. Bolezen, »ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je 'izgubljanje duše'. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v odvisnostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnovna težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo.«

Tisti, ki se zbiramo na bralnih večerih v očarljivi kavarni, duše ne zanemarjamo. Imamo stik z njo, negujemo jo in hranimo. »Duša se ne more razvijati v hitrem življenju, kajti potrebuje čas, da jo stvari ganejo, da jih dojame in razmišlja o njih,« piše Moor in mi to doživljamo, ko se s pomočjo knjig in zanimivih gostov pogovarjamo o dušnih stvareh. Si vsak drugi četrtek v mesecu vzamemo čas za to in zares pozorno prisluhnemo, drugim in samemu sebi, saj srce sprejme le to, kar mu je bližnje in domače. »Pozorno življenje pomeni, da si vzamemo čas in z dušo nakupimo stvari za dom,« pravi Moor. Misli na naš dom v dobesednem smislu, da kupimo stvari, ki poskrbijo za udobje in občutje lepote prebivališča, misli pa tudi na stvari, ki so dom za dušo: umetnost, naravo, svete obrede … In čisto vsakdanje življenje, v katerem z vso pozornostjo opravljamo to, kar delamo, pa če obešamo perilo ali z zaprtimi očmi v naslonjaču poslušamo glasbo ali z odprtimi zbrano beremo knjigo. Moor: »Ko si vzamemo redke pol ure tišine za branje ob odprtem oknu in zaznamo topel poletni vetrič, bi se lahko spomnili stotine oznanjenj, ki so nam jih predali slikarji in nas tako opominjali na navado angelov, da prihajajo na obisk ob trenutkih tihega branja.«

Tisti, ki nastopamo na odru, končujemo srečanje ob praznični mizi, ob kateri se vedno znova dogaja obredna gostija. ONA - mila sivolasa gospa svetlečega obraza in toplega objema, za katero sem šele zadnji večer sezone izvedela, da je Mara Podržaj iz Grosuplja, nam ta dan namreč speče slasten mlečen kruh, pletenico, ki jo potem lomimo kot sveto hostijo. ON – prijazen dobrodušen Ferdo Čeferin s kmetije v Žireh, pa nam prinese čudovit domač jabolčen sok pa še enega, pomešanega s peso, da zalijemo kruh in nazdravimo drug drugemu. Ni še bilo človeka za našo obredno mizo, ki ne bi s hvaležnostjo jedel njenega kruha in ganjen pil njegov sok.

Bi naši večeri sploh lahko postali to, kar zdaj so, če ne bi bilo njenega kruha in njegovega soka? Kajti njun dar omogoča sklepno daritev, obredno gostijo, ki je značilnost praznovanj vseh kultur širom sveta. Jesti daritev pomeni sprejemati simbol skupnosti. Se zavedati tega MI, ki nas bistveno opredeljuje. Kruh simbolizira sveto hrano in sok sveto pijačo. Kruh predstavlja aktivno načelo plodnosti, svetosti rojevanja in gnetenja zemlje v nove oblike. Kruh vzhaja v ranih jutrih, ko je na nebu gospodarica Luna; žensko načelo, jin. Kruh vzhaja kot naša duša, je dober kot naše srce. Kruh je naša simbolna mati. In sok je oče. Kajti sok je življenjska tekočina, ki napolni posodo ženskega naročja. Sadje dozori na drevju in pesa obrodi v zemlji s pomočjo Sonca, moškega principa, jang energije. Potemtakem z njenim kruhom in njegovim sokom slavimo prepletenost te večne dvojnosti, dvojnosti dneva in noči, moškega in ženske, vsakdanjega zemeljskega življenja in duhovne presežnosti (pijača v obredih predstavlja princip nesmrtnosti). In tako za četrtkovim omizjem v kavarni Union ponavljamo zarotitveni vzorec povezanosti, zavedanja o enosti. Hvaležni, da smo doživeli še en večer, ki je nahranil našo dušo. Z duhovno hrano, nastopajoče še z objemom njenega kruha in slastjo njegovega soka.

In še nekaj čudovitega se dogaja na naših večerih. Godijo se srečevanja, ki niso samo vljudnostnega značaja, vse večkrat se srečajo ljudje, ki se po tem srečanju ne razidejo več. Ker so se prepoznali in vedo, da so pripadniki istega kroga. Kroga prosojnih ljudi. Ljudi, ki ne pozirajo, se ne sprenevedajo, ne igrajo igric drug z drugim, ne manipulirajo. Ki so pogumno odložili svoje maske, norci! Kot jih definira James Hillman: »Prosojen človek je viden in proseva, nor, ki nima ničesar več prikrivati, ki je postal prosojen, ko se je sprejel; njegova duša je ljubljena, povsem razkrita; osvobojen paranoičnega prikrivanja, poznavajoč svoje skrivnosti in svoje skrito védenje; njegova prosojnost služi svetu in nesvetu kot prizma.«

Ali, kot je zapisal naš veliki – in danes pogosto spregledani – pesnik Oton Župančič in mi je njegov verz iz pesmi Zlata jutra daroval ljubi obiskovalec zadnjega unionskega večera to sezono: Kamor v vesoljstvo si vrgel svetlo oko, / biserni krogi vse dalje in dalje se pno, / se srečujejo s krogi duš izbranih, / k tebi poslani so od obál neznanih, / s tvojimi krogi se bratsko poljubljajo, / v tvoje kroge se tajno izgubljajo. Ja, prav zato prihaja sreča iz glagola srečevati se, in zato so naša druženja tako osrečujoča. Oktobra jih bomo nadaljevali. Lepe počitnice vsem, ki nanje zvesto prihajate, isti, ki radi berete tele kolumne v Obrazih. Hvala vam iz srca!
28. junij 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, njen kruh, njegov sok | Komentarji (0)
Ne le branja, temveč resnega študija je vredno temeljito delo univerzitetnega profesorja pozitivne psihologije dr. Jonathana Haidta z naslovom Hipoteza o sreči in obrazložitvenim podnaslovom Antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti (njen odličen prevajalec Janez Penca jo je pred mesecema navdušen izdal kar v samozaložbi), o kateri je ugledni Sundy Times med drugim zapisal: »Navdušujoče … človeško, duhovito in tolažilno … Imenitno združuje antične kulturne vpoglede z moderno psihologijo … celo ponuja šibko upanje, da bi lahko rahlo naravnali svojo srečnost, če že ne moremo nastavitisvoje telesne višine ... Iskrena in očarljiva knjiga.«

O pozitivni psihologiji sem na teh straneh že pisala, ko sem predstavljala delo Haidtovega mentorja dr. Martina Seligmana Naučimo se optimizma (Mladinska knjiga 2009), navdušena, da ta vrsta nove psihologije prihaja tudi v našo deželo. V dolino Šentflorjansko, v kateri nam primanjkuje zdrave samozavesti, dobre samopodobe, humorja, veselje do življenja in dela, najbolj pa optimističnega pogleda na življenje.
O tem, kaj to pomeni, kakšni procesi se sprožajo ob posameznih doživljanjih v možganih, kako lahko korigiramo svoj značaj (spremeniti ga ne moremo), da bomo bolj optimistično zrli nase in na svet, kaj zares potrebujemo za srečnost, o teh pomembnih -- mar niso pravzaprav najpomembnejše? – rečeh razpravlja dr. Haidt na svež in živ način, podložen z antično modrostjo in vzhodnjaškimi filozofijami.

Kaj torej lahko naredimo, da bi živeli dobro, srečno, da bi prepoznali smisel svojega življenja? »Prepričan sem, da lahko odgovor najdemo samo, če razumemo, kakšna bitja smo ljudje,« piše avtor. »Individualna selekcija nas je oblikovala za sebična bitja, ki se bojujejo za vire, užitke in ugled, skupinska selekcija pa naj je zgnetla v bitja, ki živijo v panju in hrepenijo po tem, da bi se izgubila v nečem večjem od sebe. Smo družbena bitja, ki potrebujejo ljubezen in vezi, smo marljiva bitja, ki hrepenijo po usposobljenosti in se znajo vitalno angažirati v svojem delu. Smo krotilec in slon in naše duševno zdravje je odvisno od tega, ali oba delata skupaj in si pomagata s svojimi odlikami,« povzema svoje dragoceno delo dr. Haidt. Prepričan, da si lahko pomagamo s starodavno modrostjo in moderno znanostjo, in tako najdemo prepričljive odgovore, čemu je namenjeno naše življenje. Sreča ni samo ali predvsem zunaj nas, v zunanjih okoliščinah, tudi ne le znotraj nas, v naši duši in srcu. Sreča prihaja od nekod vmes. Ni nekaj, kar bi lahko našli ali pridobili ali neposredno dosegli. Ustvariti moramo prave razmere zanjo in jo nato čakati. Nekaj od teh razmer se skriva v nas samih, je dokazal dr. Haidt. Npr. povezanost med posameznimi različnimi deli in ravnmi naše osebnosti. »Druge zahtevajo odnos s stvarmi, ki nas presegajo,« je prepričan: »Tako kot rastline za rast potrebujejo sonce, vodo in dobra tla, ljudje potrebujemo ljubezen, delo in povezanost z nečim večjim od nas.« Zato večkrat poudari: »Vredno si je prizadevati za dobre odnose z drugimi, s svojim delom in z nečim, kar nas presega. Če nam uspe urediti to, se nam izrišeta namen in smisel življenja.«

Prav zdaj je čas, da prepoznamo resničen namen našega žitja in bitja! Kot je pisal že Evdard Kardelj, nam sreče ne bo dala ne država ne cerkev ne … srečo si moramo zgraditi sami. S prepoznavanjem človeške narave, naših resničnih potreb in zadovoljstev, ki nas izpolnjujejo. Z zavedanjem, da se je končala civilizacija sebičnega JAZA in je zdaj čas za gradnjo skupnosti, za vero v MI. »Kadarkoli se združujejo skupine ljudi, da bi družno spreminjale svet, lahko stavite, da sledijo viziji kreposti, pravičnosti in svetosti,« je prepričan dr. Jonathan Haidt. In jaz z njim, ki že pletem mreže skupnosti za novo vizijo bivanja z odprtim srcem na drugače upravljanem svetu, kot je bil doslej. Krepost, pravičnost in svetost so gesla nove civilizacije, ki jo postavljam jaz in jo postavljaš ti, vsi mi, ta trenutek in te dni.

“Sem že navdušena! Kajti Haidt je moje sorte človek: povezovalec, ki ne pristaja na ALI ALI, ampak na IN IN – tako stara antična kot vzhodnjaška modrost IN moderna znanost. Dekle, ki sem maturirala iz razvoja religije v Indiji, diplomirala iz matematike in fizike na PA, napisala prvo seminarsko nalogo na faksu o pojmu smrti pri džainizmu, hinduizmu in budizmu IN postala prva častna članica društva za kognitivno znanost, vem, o čem piše. Veliko njegove referenčne literature sem preštudirala, njegovega mentorja Martina Seligmana sem s knjigo o sreči predstavljala na svojem večeru BMK v kavarni Union, itd. Kar me pri Haidtu fascinira, torej ni to, o čemer piše, temveč to, KAKO TO DELA. Izjemno inteligentno, duhovito, sistematično, logično, preprosto ... šarmantno, skratka!”
Rekla v kavarni Union, ko mi je Janez Penca predal knjigo.:
Diamant v tvojem žepu
Gangaji.; prevod Viktor Gerkman in Vasja Bratina
Kranj: Ganeš 2011, m.v., 243 str., 27.50 E

Proces prisotnosti
Michael Brown; prevod Ana Marija Toman
Ljubljana: VBZ 2011, m.v., 222 str., 21.90 E

Kakor znotraj, tako zunaj, učijo duhovni učitelji od vekomaj. Zato se je potrebno ZDAJ, ko je svet v kaosu, države v razsulu in demokracija na psu, tega zavedati. Mir v svetu je posledica miru v mojem, tvojem srcu. Resnica nas bo osvobodila, uči v knjigi Diamant v tvojem žepu s podnaslovom Odkrivanje tvojega resničnega sija Gangaji (Toni Roberson), katere iskanje izpolnitve se je končalo leta 1990, ko je na obrežju reke Ganges spoznala učenca znamenitega Sri Ramana Maharišija. Danes Gangaji s predavanji in delavnicami vabi, da spoznamo svobodo in nespremenljivi mir – resnico o tem, kdo smo. Pokojni Viktor Gerkman, soavtor po mojem mnenju najboljše slovenske duhovne knjige Človek, astrolog in psihoterapevt ter dolgoletni pisec revije Aura, je bil nad knjigo navdušen: »Po svoji temeljitosti to delo presega vse, kar mi je s tega področja prišlo doslej na pot,« je napisal on, ki je bil morda najbolj na tekočem s svetovno duhovno literaturo pri nas. Pritegnila ga je preprostost in jasnost sporočila – da za dosego popolnosti človek ne potrebuje ničesar. »Če damo stran vse, kar je odveč, in se ustavimo, se nenadoma izkaže, da je popolnost že v nas. Da je bila samo prekrita s stvarmi, ki v resnici niso pomembne, a nas kljub temu ves čas preganjajo.« Predgovor je napisal slavni avtor uspešnic Nova Zemlja in Zdaj! Eckhart Tolle, ugotavljajoč, da je knjiga del evolucijske spremembe kozmičnih razsežnosti – prebujanja zavesti iz sanj poenotenja z obliko, iz prepričanj o ločenosti. »Zgolj počakaj in videl boš. Gol in odprt bodi v nepoznavanju. (…) Le kakšna priložnost je zdaj na voljo za zaupanje neznani širjavi srca! Le kakšen čas je!« je navdušena Gangaji in mnogi, ki verjamemo: »Ja, v teh časih je navzoča lepota. Odpiranje in prebujanje potekata po vsem svetu.« Kdor zmore zgolj biti, biti TUKAJ in ZDAJ, je nosilec luči zavestne budnosti. Gangajino povabilo k sprejetju dragulja življenja ni povabilo k varnosti, udobju in užitku, temveč k polnemu bivanju. Tako življenje ni varno in je pogosto neudobno, a je radostno kljub temu. Ker sprejema vse, ker se ne upira ničemur. Ker nič ne zahteva, ne nadzira in ne kontrolira, se ne peha, ampak se predaja blaženosti preprostega bivanja.
A kako to doseči, je vprašanje. Gangaji odgovarja: Opazuj! Postavljaj si vprašanja v lastni samoraziskavi. Bodi pripravljen izgubiti vse in sooči se s smrtjo vsakršne oblike – s svojo lastno vred. Umri preden umre tvoje telo.« In spoznal boš, da si sijoča zavest, da si svetloba.
»Jaz sem vam razložil pomen moči življenja v sedanjem trenutku. Michael Brown vam opisuje, KAKO lahko to dosežete«, se oglasi E. Tolle še na naslovnici druge knjige, Proces prisotnosti. Avtor nas prek vaj zveznega zavestnega dihanja in krepilnih stavkov, ki jih v procesu ponotranjimo, uči isto: samoopazovanja. Nehajmo se pretvarjati, bodimo pristni. Odkrivajmo se in ne zakrivajmo ali tolažimo. Ne gre za boljše počutje, temveč boljše občutenje. Velja se ukvarjati s čustvenim telesom, formiranim v otroštvu, z bolečinami in ranami, ki vedno znova zakrvavijo. Zapiše odrešilni stavek: Ne moremo iti okoli. Ven pridemo, če gremo skozi, in pot skozi je notri. Kajti: »Ni se nam treba ukvarjati s problemi sveta, ker je način, kako vplivamo na vzrok zaznavnega kaosa, v nas.« Smer je potemtakem znana – vase. Pot tudi: zavestnost, prisotnost. Na nas je, da izberemo, čemu bomo posvetili pozornost: gledanju in kritiziranju zunanjega kaosa ali zretju večne resnice bivanja v svojem srcu. Ta izbira je danes najpomembnejša.
23. junij 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, knjiga meseca | Komentarji (0)
Bilo je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem v Nemčiji spoznala barona Philippa von Wamboldta, enega od graščakov gradu Hmeljnik, anarhista, človekoljuba, intelektualca izjemne širine, ki se je odločil Sloveniji zapustiti grajsko pohištvo, posodje, servise in še kaj, kar niso pokradli zmagovalci po drugi svetovni vojni. Svetovala sem mu, kako in kaj, in ko je prišel čez čas v Ljubljano, se je pozanimal, kako verodostojna je ta njegova »svetovalka«. Po tem mi je rekel: »Manca, še nikoli se ni zgodilo, da o kakšni ženski ne bi slišal, česar nisem slišal o tebi. Kogarkoli sem vprašal, kdo je Manca Košir, nihče mi ni odgovoril klišejsko, kot je to v navadi za identifikacijo žensk: žena tega in tega ali ljubica onega ali hčerka tretjega.« Takrat, pred četrt stoletja, sem se v polnini zavedala: moja identiteta ni vezana na moškega. Zase lahko rečem: Sem, ki sem.

Tako sem se počutila, odkar pomnim. Samosvoja, zato pogosto kot tujka med ljudmi, ki so me obkrožali. Dovolj prostodušna, da sem rekla, kar sem mislila; dovolj sebi podobna, da sem se vedla in oblačila, kot sem želela; dovolj pogumna, da sem menjala poklice, kariere, organizacije, projekte. In tudi moške. Frau Mut (gospa Pogum) me je poimenoval duhovni učitelj, pri katerem smo vadili odprtost srca in intuicijo. Od takrat me najljubša najmlajša hči kliče Mut. Ker sem, kar sem.

Bila sem poročena, a sem se počutila samska (in najbrž moj najljubši bivši mož tudi). Bila sem zaročena, pa se nisem (več) poročila, ker sem vedela, da nisem ustvarjena za klasično dvojino dveh, ki se prepoznata kot zakonski par. Znam živeti JAZ, znam dihati TI in čutiti MI, a izkušnje z le MIDVA nimam. Imam dva čudovita otroka, a tako prvega kot drugega sem vzgajala s pomočjo staršev in ne njunih očetov. Mati samohranilka pač. Z izjemno podporo družine in močno ljubeznijo do obeh očetov. Jutranji in večerni obred pa še vmes pri obeh deklicah najljubših je bilo milovanje njunih mehkih teleščk. Božanje in poljubljanje. In obvezna mantra: »Na en liček lubčka od mamice, na drugega lubkča od očka. Na eno rokico ljubček od mamice, na drugo lubček od očka. Na eno nogico …«. Samska ženska, četudi nekaj časa poročena, sem poljubljala otroka sama. A nikoli samotna. Globoko v moji duši in v vsaki celici telesa, ki še dandanes nosi spomin na predano ljubljenje z obema očetoma, sem izgovarjala njuno ime v otrokovo srce in kožo njegovo. Upam, da se tega še spominjata, četudi nezavedno; kajti ljubezen je močnejša kakor smrt, zato pečati naš spomin za večno.

Je biti samska naša izbira ali naša usoda? Takole se mi zdi: Če je samskost naša usoda, pomeni, da smo imele možnost biti v zakonski ali izven zakonski zvezi, da smo bile zaprošene, snubljene ipd., a smo rekle ne, ker smo čutile, da je to naš notranje najbolj resničen odgovor. Samskost nosimo kot nekaj naravnega, zato o njej ne razpravljamo, kaj šele, da bi se je sramovale, kot se je še marsikje marsikatera ženska in moški in vsa družina z njima. Tam, kjer je družbeno najbolj sprejemljiva oblika bivanja odraslih ljudi v paru moški-ženska, smo ženske moje sorte zaznamovane. Najbolj, če smo si drznile imeti pankrta, nezakonsko dete! A ta zaznamovanost se po mojem prime tiste ženske, ki si je želela in si želi živeti z moškim – zaradi družbenega pritiska ali notranje nuje --, pa ni nikogar, ki bi ji ponudil to možnost. Take ženske dostikrat rečejo: »Saj ni več nobenega pravega dedca. Sploh pa ne v mojih letih, so vsi poročeni ali pa niso normalni.« In so obupane, ker se bojijo, da bodo ostale samske do konca svojih dni. Brez moškega se ne počutijo izpolnjene, temveč opeharjene nečesa, za čemer zaman hrepenijo.

Sama se v samski koži počutim odlično. Živim polno in radostno, ne iščem (več) ne sebe ne »svojega« moškega. Ker sem, ki sem, je v meni vse, kar potrebujem. Sem notranje poročena, saj sta se objela moja anima in animus. Sem izpolnjena, saj sem doživela vse registre bivanja, od črne teme do žareče svetlobe. Ljubim. In to je bistveno. Ljubiti namreč pomeni zares biti. Vse oblike minejo, (lju)biti ne mine nikoli.
20. junij 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, samska, a ne samotna | Komentarji (1)
Nisem še doživela takšne seminarske naloge in zagovora diplomske na kraju, na katerem se je zgodila ta, ki me je navdušila do neba. Bilo je v KUD France Prešeren v Ljubljani, diplomant, ki je predstavil tudi seminarsko nalogo na isti mah, Primož Časl. Fant, ki je pet let preživel s trdimi drogami na klopcah po parkih, brezdomen klošar. Potem ga je ujela smrtonosna pljučnica in ko je bil čisto na dnu, je vedel, da ima na izbiro samo dvoje: ali umre ali se dvigne. In se je odločil za dvig. Bil najprej v bolnišnici na metadonu, potem se je čistil in začel drugače živeti. Podpisal z očimom pogodbo, da se bo ukvarjal s športom, delal in doštudiral. In mu je nabito polna dvorana KUD France Prešeren gromoglasno ploskala, ko je sklenil krog: uspešno zagovarjal seminarsko nalogo, odlično tudi diplomsko delo. Primož najbrž še ni zmogel izmeriti veličine vzpona od dna do tega veličastnega trenutka diplomiranja, ki nam vsem sporoča: ja, je mogoče. Mogoče se je dvigniti!

Primož je pripravil svojsko seminarsko nalogo, v kateri smo sodelovali on, igralci gledališke skupina OdPISANI in živahno občinstvo v dvorani. Naslov: Preplet angažirane antropologije in angažiranega gledališča: gledališka skupina OdPISANI in njena angažiranost. Predstava v maniri gledališča zatiranih je terjala, da prepoznamo, kdo je v njej zatiran, kateri lik. In zakaj. Pred nami so se odvijali prizori samohranilske matere dveh majhnih otrok, brezposelne, v izkoriščevalski ljubezenski »zvezi«, ki išče zaposlitev, da bi lahko poplačala dolgove in plačala najemnino 570 EUR za štirideset kvadratnih metrov bivalne površine. Javi se na razpis sumljive firme, ki ima hotel na meji Slovenije z Italijo, v katerem potrebujejo mlade in čedne maserke. Pet ur dela na dan s petičnimi gosti, pa noč in dan na razpolago za njihove individualne želje. Plača 3.000 EU, za stanovanje in čuvanje otrok poskrbljeno. Direktor se ne zanima za papirje z dokazili o končanem šolanju, ukvarja se s tem, kakšne prsi in kakšno zadnjico ima kandidatka. Tej se še vedno ne posveti, da gre za prostitucijo … In ko pride razbijat na vrata ogabni stanodajalec in zahteva takojšnje izplačilo stanarine za dva meseca, ona še vedno ponižno vztraja, naj potrpi, da bo našla delo in mu vse plačala …

Gledalci smo ogorčeni. Nad cvetenjem takega biznisa, ki smo ga lahko prepoznali v imenitno zaigranem prizoru, nad brezsramnimi stanodajalci, ki zahtevajo velik denar za najbolj skromne bivalne pogoje, nad moškim, ki izkorišča partnerko za poceni delovno silo, saj ji za čiščenja stanovanja odmeri pičla 2 EUR … »Kaj bi vi storili drugače, kako bi se odzvali vi v takšnih okoliščinah?« nas je spraševal Primož. Sta dve dekleti izstrelili roko kot puščici hitro in prišli druga za drugo odigrat prizor drugače. Prva je gladko zavrnila ponujeni posel »maserke«, druga je zaloputnila vrata pred nosom pogoltnega plenilca stanovanjskih najemnin … Ah, sem vzdihnila sosedi Špeli, nosilki odličnih socialnih projektov za reševanje problematike brezdomstva, kakršen je tudi izdajanje živega, z življenjskimi zgodbami tako presneto resničnega časopisa Kralji ulice, na uho: »Onidve bi zagotovo reagirali drugače, a taki, odločni, samozavestni, družbeno angažirani, kot sta, se najbrž ne bi znašli v brezupni situaciji kot gledališka junakinja, nenehna žrtev izsiljevanja in manipuliranja. Najprej matere, ki ji je risala scenarij življenja po svojih sanjah in ne po njenih potrebah in zmožnostih, potem sebičnega in brezobzirnega partnerja, pa še marsikoga … Večna žrtev, v naših krajih znana kot arhetip cankarjanske matere. Kaj pa naj stori ona, da se bo dvignila?«

Odgovora nismo videli in ne slišali, saj nihče ne more zares odgovarjati namesto drugega. Smo pa prepoznali smisel in pomen angažiranega gledališča zatiranih, ki nas je vrglo pokonci. Mar nam je bilo! In to je bistveno: Da smo se ob predstavi spraševali, kako bi reagiral/a jaz, kaj lahko jaz storim, da bo manj zatiranja in ne bo odpisanih? Če bi v profesionalnih teatrih igrali igre v tej maniri, bi bila gledališča bolj polna, sem prepričana. Kajti v človeku je generična potreba po vključenosti v socialne mreže, tudi potreba po tem, da bi delal dobro za druge. Le motiviranosti pogosto ni, ni ljudi, ki bi znali pritisniti na gumbe našega srca. Ali pa se tako samo zdi? Morda pa tudi v našem družbenem loncu že brbota, in bo eksplodiralo, kot je spomladi v arabskih državah, za katere bi si bili najmanj mislili?

Na vabilu na zagovor je Primož navedel referenco literature: Stéphane Hessel, Dvignite se!, Ljubljana: Sanje 2011. Besedilo štiriindevetdesetletnega diplomata, aktivista francoskega odporniškega gibanja in enega od avtorjev deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah, ki »prebuja milijone bralcev po svetu«, kot piše na naslovni strani, je očitno navdihnilo Primoževo seminarsko in diplomsko nalogo, saj se je v krepkem tisku znašla na vabilu Hesslova zaključna misel, napisana z velikimi črkami: »USTVARJATI POMENI UPIRATI SE,/ UPIRATI SE POMENI USTVARJATI.« Ja, Primoževo delo je izjemno ustvarjalno. In je uporniško, ker se fant, odrinjen z dna, jezi. Jezi s starim upornikom Hesslom in sto tisoči mladih: nočejo takega sveta, kot je ta, ki se ne vda, kot zmaj s posekanimi glavami še besno maha z repom daleč naokoli: »Banke, ki so zdaj v zasebnih rokah, se ubadajo predvsem s skrbjo za dividende in čim višje plače svojih direktorjev, ne pa s splošno koristjo. Prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi nikoli ni bil tako globok; dirka za denarjem in tekmovalnost pa nikoli nista bili deležni tolikšne spodbude.«

Zato – jezite se, poziva modri starec: »Mi, veterani odpora in oboroženih sil Svobodne Francije, mlade rodove pozivamo, naj živijo in posredujejo dediščino odporniškega gibanja in njegovih idealov naprej. Kličemo jim: prevzemite štafetno palico, razjezite se!« Tok zgodovine teče proti večji pravičnosti in večji svobodi, je danes prepričanih vse več ljudi. Zato ne bodimo brezbrižni do zatiranih, odpisanih, brezdomnih, žrtvah nasilja in izsiljevanj, brezpravnih in ponižanih. Dvignimo glas, ne z nasilnim odporom, temveč z ustvarjalnostjo, solidarnostjo, pogumom. In upanjem, da lahko ustvarimo drugačen svet. »Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje,« piše Hessel in za njim ponavljajo množice mladih.

Ne nasilje, ampak upanje naj bo naša moč, da se dvignemo: »Med nasiljem in upanjem je treba vedno izbrati upanje. To je pot, po kateri se moramo naučiti hoditi,« poudarja aktivist odporniškega gibanja Stéphane Hessel. Sam jo je prehodil in zdaj nam ponuja štafetno palico. Primož jo je z angažirano gledališko skupino OdPISANI prevzel, Kralji ulice jo s časopisom raznašajo po cestah, vse več je mladih, starejših in starih, ki nam je mar za druge in svet. Dvigujemo se! Četudi je dvig še neviden, je že tu, med nami in v nas. Ker je v mojem, je v tvojem odprtem srcu. Srcu, ki upa.
16. junij 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, dvignimo se | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 163258
Forum avtorjev: 15829 Forum teme: 34242 // Odgovorov: 1862938
Blog avtorjev: 3552 // Blogov: 84284 // Komentarjev: 1207631
Avtorji fotografij: 25318 // Slik: 215491 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "