Manca Košir
kolumne
Dober dan, sosed
Bili smo v kavarni Maximarket in ob zanimivem novem romanu Andreja Blatnika
Spremeni me živahno razpravljali o teh negotovih časih finančne krize ter socialnih in osebnih stisk. Pa je pisatelj v kontekstu teme svojega romana in risu glavnega junaka, ki se ukvarja z reklamno industrijo »zlatih bombnikov«, zastavil vprašanje, ali se nam zdi dandanašnji upravičeno objavljati čez celo časopisno stran -- kar stane ogromno denarja -- oglase, kakršni so od našega najboljšega soseda. Da me slišite, s kako gromkim glasom sem, pogosto nasprotnica oglaševanja, vzkliknila DA, prav danes so ti in taki oglasi upravičeni.

Naj pojasnim. Posebej v težkih časih se mi zdi izjemno pomembno, kakšen obraz hočemo pokazati sebi v ogledalu in drugim v očeh. Majhen primerček: Danes sem utrujena, ne bom razlagala, zakaj, veliko obveznosti se je zgrnilo name. In bi šla najraje s knjigo v roki v posteljo, pa briga me cel svet. Ampak tega še ne bom naredila. Ker hočem najprej opraviti dogovorjene dolžnosti. Potem pa, ko bo črna noč na nebu lila name mir in bo moje telo utrujeno od dela, potem bom legla v toplo kopel, si umila glavo, se sfrizirala, uredila nohte ... Tako urejena, čedna čisto sama zase, bom legla v posteljo in mi bo lepo. Veliko lepše, kot če bi šla ležat z umazanimi lasmi in od dela prepotenim truplom kar zdajle, ker bi mi tako najbolj prijalo. Že dolgo namreč poznam tehniko odloženega užitka in mi na kraj pameti ne pade, da bi najprej pojedla slastno smetano, nato pa popila grenko črno kavo, če se izrazim s pomočjo kofetarske prispodobe.

In še nekaj že dolgo, dolgo vem. Kako pomembno je slaviti lepoto in dostojanstvo biti prav takrat, ko nam je težko, ko smo v takšni ali drugačni krizi. Slaviti sami zase in z drugimi. Kajti drži, da je »kakor znotraj, tako zunaj«, a enako res je tudi »kakor zunaj, tako znotraj«. Pot vase, pot iz sebe k drugim in drugih ter drugega vame namreč leži na isti življenjski cesti.

Moj dober prijatelj z otoka svetlobe (eden tistih, ki ne vedno za moj obstoj) je Leo F. Buscaglia, zdravilec duše s toplino nasmehov, širino objemov in humorjem, ki spodbujajo prerojenja. Njegova knjiga Živimo, ljubimo in se učimo je moj brevir. Nagovori me ob pravem času na pravi način. Za tole, kar bi vam rada razložila – kako pomembno je negovati dostojanstvo v hudih časih in občutiti medsebojno povezanost -- je napisal vrsto primerov, med najljubšimi so zame zgodbe njegove družine. Zgodbe iz časov na dnu, ko je oče oznanil: «Nobenega denarja nimamo več.« In zaskrbljeno vprašal: «Kaj bomo sedaj storili?«

Leo piše: «Oh, kako čudovito je bilo videti, da smo se vsi združili v mi. Sestra je rekla: 'Jaz grem na tržnico in bom nabrala odpadke, da bomo z njimi krmili zajce.' Jaz sem postal prodajalec časopisov. Fant, to je bila šola. Vsakdo je nekaj počel. Doživljali smo skupnost.« Mama pa, nadaljuje Leo, mama je delala čudeže: »Obvladala je očetov dolgi obraz in imela je neko majhno stvar, ki ji je rekla vir življenja. V steklenico je spravljala drobiž in jo zakopavala na vrtu za hišo za hude čase, za stradanje. Ko so taki časi prišli, je s tistim denarjem naredila nekaj nedopustnega (podčrtala jaz) in kar na lepem je postregla s pečenim piščancem.«

Zato so mi všeč Mercatorjevi oglasi Dober dan, sosed, prav zato! Ker kot da v teh finančno negotovih časih tako obseženo oglaševanje ni dopustno. Kako da ne! Slavimo Mercatorjev osveženi obraz in se veselimo, da v oglasnih sporočilih postajamo skupnost, saj se pozdravljamo in brigamo drug za drugega. Mar nam je. Za dobro sosedstvo in za okolje, ker ne bomo več tlačili hrane v vedno nove in nove nerazgradljive polivinilaste vrečke, ampak bomo uporabljali eno večjo vrečo iz blaga, ki bo vedno z nami (škodo, ker nanje niso napisali različnih verzov naših pesnic in pesnikov ter jih nagajivo dizajnirali na kakšnem tekmovanju na šolah za oblikovanje, denimo, se še da popraviti v naslednji rundi). Da o tem, kako so se poslušalke razjezile in rekle, da bodo šle protestirat pred parlament, če bodo najboljšega soseda hoteli prodati tujcem, na tem mestu niti ne govorim. Kajti če oglasi navdihnejo kritično državljansko držo, ki je na Slovenskem civilne družbe grob, potem vsaka jim čast!

Ja, prav v teh težkih časih pozorno glejmo, kakšen obraz nam kažejo podjetja, ustanove in posamezniki. Mrkega, molčečega, v svoje tegobe zazrtega ali svetlega, za druge odprtega in za javno dobro delujočega? Sedanji čas potrebuje upanje, človečnost, dostojanstvo in lepoto vseh in vsakogar.


Spominjam se sarajevskih zgodb, ki smo si jih pripovedovali, kadar se je kdo vrnil iz misije v to okupirano čarno mesto. Takrat so Sarajevo bombardirali, poniževali, posiljevali … Kljub temu in temu navkljub pa so v njem izdajali časopis, hodili v teater – režirala je celo velika Susan Sontag in ni bila edina, ki je prišla iz dobro stoječega sveta z reflektorji upanja v vojno grozodejstvo – prepevali so in plesali, pogumni Sarajevčani in ponosne Sarajevčanke, ki so bile lepe, lepe, kot pred tem morda nikdar ne. Druga drugi so barvale lase in jih česale v privlačne pričeske, lakirale so si nohte, likale so svoje najlepše obleke, da so potem tekle v zaklonišče urejene in negovane ter se s svetlečim obrazom, te dostojanstvene ženske, vrnile v svoje skromne kuhinje in skuhale poslednjo džezvo kave za sosede …

Modri pravijo, da zna biti temina dna odrešilna. Ker se šele z dna lahko zares močno odrinemo. Navzgor, proti svetlobi. In se spremenimo. Zato Buscaglievi svojih otrok nikoli niso ščitili pred bolečino, ampak so jo delili z njimi. Tako so jo skupaj doživljali in rasli iz nje. Morda najboljša popotnica v odraslost, to zaupanje, da bodo tudi otroci zmogli, kar bomo zmogli mi.

Za kar je potreben pogum. Pogum tudi zato, da kdaj storimo kaj po stereotipnih prepričanjih okolice nedopustnega. Ali celo prepovedanega. Kot je storila žena Blatnikovega romanesknega junaka: »Bilo je nekaj prepovedanega, tudi to ji je bilo všeč, njeno življenje je bilo tako zapovedano, a je potrebovala nekaj prepovedanega, da bi začutila, da je res živa.«

Začutiti, da smo res živi, to potrebujemo. V težkih časih še najbolj, so pripovedovale sarajevske lepe ženske. Saj zato pa se Blatnikov roman začne in konča s stavkom, ki naj sklene tudi tole kolumno o finančni krizi, oglaševanju in naših obrazih, ki naj prav zdaj pečatijo lepoto in dostojanstvo: «Včasih se stvari morajo spremeniti. In se spremenijo.«

Včasih se stvari morajo spremeniti. In se spremenijo.

Oddano: 09.12.2008 ob 11:42:47
RTV Kategorija: Kultura
Zaznamki:
manca, košir, manca košir, moški, ženske, sosed, finančna kriza
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 299 | Ocena 3.2 od 5 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Posebej v težkih časih se mi zdi izjemno pomembno, kakšen obraz hočemo pokazati sebi v ogledalu in drugim v očeh.

Lepo napisano. Zgornji stavek sem kopirala še enkrat....k podčrtanim besedam pa še moje dodatno pojasnilo: ne le v težkih časih !
tacamaca
pred 466 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 1 2 3

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 164003
Forum avtorjev: 15843 Forum teme: 34277 // Odgovorov: 1864358
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84856 // Komentarjev: 1213881
Avtorji fotografij: 25410 // Slik: 216933 // Videov: 19264 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "