… požiraš njeno gorko slino, nastavljaš/ jezik njeni žgoči sapi in jo potiskaš podse,/ spolzko kot jeguljo in te zaklepa, hlipajoč,/ med svoja stegna. Klarisa Jovanović

Naj se leto začne s slavljenjem ženske pisave (saj je še Njegova svetost Dalaj Lama te dni izjavil, da bo morda naslednja reinkarnacija Najvišjega ženska!) – te na Slovenskem ni vse več le po količini knjižne bere, temveč je hkrati močna v svojih vrhovih, močna, da je vredno seči po njej in se zgibati prek ženskega peresa.

Proza. Erica Johnson Debeljak je spisala enajst izjemnih zgodb, ki jih je konec leta izdala Mladinska knjiga v zbirki z naslovom Tako si moj. Junakinje vseh enajstih zgodb so ženske, od mladega dekleta do ženske srednjih let, njihova občutja vsakdanjega življenja; to se godi kot samoumevna rutina ali kot potres, ki ga duša zazna kot kakšen cunami. Njene junakinje sanjarijo in sanjajo, trepečejo in trpijo, rojevajo in morijo. Njene junakinje ljubijo. Moške ali žensko. Toda – ali zmorejo zares ljubiti, ljubiti z ljubeznijo, ki najprej objame samo sebe?

Pisateljica je mojstrica rahlega tkanja skrivnih niti, ki jih vleče iz globin značajev in medsebojnih odnosov na plano, da stke avtentične podobe svojih likov. In časa, v katerem se gibljejo ti na videz običajni, nezanimivi ljudje, ki pa jih avtorica naslika tako, da se bralci zavemo: Ni običajnih in neobičajnih ljudi, ni pomembnih in nepomembnih, kajti vsi smo enkratni, svojski, vsi vesolja na lastni orbiti, ki nas nosi skoz majavo življenje sem in tja, gor in dol … Dihamo. Dihamo plitko ali globoko, enakomerno ali v sunkih – odvisno, ali nas prežema strah ali strast, čakanje ali dejanje, zanikanje ali predaja. V nas so neskončni registri in mnoge lege, kaj sproži, kaj povzroči, da zadrhtijo določena stanja in zamolčijo temna ravnanja?

Kaj je povzročilo, da je v Ameriki rojena in visoko študirana bančna strokovnjakinja Erica Johnson postala Debeljak, stanujoča v Ljubljani, mati treh otrok? Moški. Energija, ki je skoraj skurila telefonske žice. Hrepenenje, da bi jo objemale prav njegove roke in bi gledala samo v te oči, v katerih ni dna, zato potegnejo vase, da ni vrnitve vase, temveč odhod. Na drugi konec sveta in v povsem drugačen status – status tujke. In v jezik, ki ga nikoli ne bo mogla govoriti tako, kot ga govorijo domačini, a je povzročil, da je zadrhtela v njegovem naročju, ko on ni več zmogel govoriti angleško, temveč je padal vanjo in v svoj jezik, šepetaje: takosimojatakosimoja … V dveh zaključnih zgodbah – po zadnji Tako si moj je zbirka dobila naslov – lahko zaslutimo moč neustavljive privlačnosti med moškim in žensko, ki naredi, da se vse spremeni. Tistemu, ki sledi … a pravzaprav obema. Ker ljubezen je najradikalnejša sila, strašna moč, ki obrača vse, kar zajame.

Je ta ljubezenski potres povzročil, da je iz Erice finančne analitičarke vzniknila Erica pisateljica? Ena najboljših, kar jih zdaj imamo na Slovenskem? Že njena prva zbirka avtobiografskih pripovedi Tujka v hiši domačinov je bila uspešnica, enako njena druga, neobičajna biografija Srečko Kosovel: pesnik in jaz. Zagotovo je drugačnost ljudi, krajev in običajev lahko navdih za pisanje. A samo tistim, ki v sebi nosijo pisateljski »gon«. In voljo, da bodo pisali dobro. Zgodbe Tako si moj kažejo tehnično izbrušenost in slogovno odličnost, ki jo zmorejo najboljši. Izšolani za pisanje. In vredni bralcev – se pravi bralk, saj beletristiko večinoma beremo ženske – ki si za branje vzamejo velik kos časa, zbrano zrenje in tihotno potopitev v najgloblje gube lastne duše, v kateri prebivajo sanjarjenja in hrepenenja deklic, strahovi in moraste sanje mladih mater, trepetanja, kaj bi bilo, če … Erica Johnson Debeljak namreč piše tako dobre zgodbe, da te po branju spremenijo lastništvo; niso več njene, ampak postanejo naše. Kar se, kakopak, zgodi samo vrhunski literaturi. Erica – čestitam iz srca!

Poezija. Založba s pomenljivim imenom Lepa beseda nas je za konec leta 2007 obdarila s čisto posebno knjigo. Pesnitvijo Klarise Jovanović Zgiban prek Mure. Gre za pesniški in upovedovanjski fenomen, kakršnega lahko proizvede samo čarovnica, besedna alkimistka, arhetipska ženska. Ženska, ki v trebuhu nosi strahotno moč vode, v svojem spominu pradavne podobe na žensko, na moškega, in v svojem peresu težo nekdanjega sveta, ki ne izgine nikoli.

Začarala me je takoj, ko sem posamezne speve njene pesnitve prebrala v reviji Sodobnost. Nisva se poznali, a sva se prepoznali. Nisva govorili, a sva spregovorili. Živiva v različnih krajih, a sva se ujeli v eno. Kajti ko sem brala njene strašne pesmi, sem ravno pisala spremno besedo za kasneje s kresnikom nagrajeni roman Muriša Ferija Lainščka in sem bila zavita v skrivnosti reke Mure, Müre, More … Reka nas je povezala, Ferija, Klariso in mene, ki sem spremno besedo zaključila z Njo, ki upodablja skrivnost duše, z Njo, ki povezuje nevidni in vidni svet, ki teče skozi čas in prostor in bruha zgodbe in rojeva pesnitve tistim, ki se upajo potopiti v njeno globino. Z Muro, ki nagovarja Lainščkove ženske in je zavdala Klarisi Jovanović: Usta ti bo namazala z medeno slino/ in z makom ti bo zalepila oči. Za vekami/ boš nizal črna zrnca in štel in štel in štel in/tvoje sanje bodo vse bolj goste in lepljive in sen/ te bo vrtinčil v njeni strugi. Ah, Mura, Müra, Möra, mora. Ki ti čepi na prsih. Ki liže/ tvoje prsne bradavice. Ki pljuskne čézte./ Ko pride čas.

Brala sem te Klarisine verze in nisem jih razumela z intelektom, temveč s celim telesom, kot jih umem tudi zdaj, čeprav sem jih medtem prebrala že najmanj štirikrat. Uživam, meseno uživam in koža se mi ježi, ko berem ljubljenje med moškim in žensko, upovedano z metaforiko reke in moškega, ki se nagiba vanjo.
Ko s pesnitvijo ležem med lanene rjuhe na široki postelji iz zloščene orehovine, in čutim drgnjenje kože njegovih stegen ob njene, njegovo pohotno roko na njenih razlitih bledo mlečnih prsih s štrlečo bradavico, zaslišim sapo iz njegovega goltanca in kikirikanje iz njenih stisnjenih grudi, vonjam goste sokove, ki se prelivajo med njima in ju lepijo v brezčasno gmoto, ki valja čas iz davnine črnih Uzov in Kumanov v sodobne pajčevine. Z jezikom, ki prebada ustno odprtino in vagino, z jezikom, ki šili klinaste ostrivce in krativce in jim nad glavo zvija streho, se igra s sičniki in šumniki, poveljuje z glagoli in pleše s pridevniki … Z jezikom, ki vse spreminja v erotični ples življenja in smrti, da nabrekne od poželenja in odere do kosti.

Zgiban prek Mure je pesnitev – zarotitev, ki nas zaprede v pradavne vzorce moške in ženske duše, in sama v sebi odzvanja skrivnost, ki je nedoumljiva, a dosegljiva: Kot zapiše pesnica: Pusti se potoniti vanjo. Samo tako/ jo boš izmeril.

Klarisa je iz mnogih snovi. V njej se pretaka balkanska mešana kri. Kot pevka uglasbene poezije in priredb ljudskih pesmi (kot vokalistka sodeluje v Sedmini Vena Dolenca) združuje arhaično in sodobno estetiko, kot odlična prevajalka iz novogrščine, francoščine, italijanščine, srbščine, hrvaščine in makedonščine sika z jezikom, ki ima mnogo konic in vibrira od hrumenja časov. Zase pravi, da je »nenehno med dvema ognjema, nenehno med dvema morjema, nenehno v glasbi in literaturi«. In to tako, kot pred njo še nikdar ni bilo, čeprav je in bo od zmeraj za vekomaj.

Proza Erice Johnson Debeljak in poezija Klarise Jovanović sta usodno zaznamovali minulo literarno leto. S pečatom, ki se bo dotaknil vstopajočega v njuno pisavo. Ženska pisava, da bolj ne bi mogla biti, umetniško univerzalna, da glasneje ne bi mogla govoriti. Vredna branja in občudovanja!