Uporabnik: Geslo:
Manca Košir
kolumne
Kako v eno kolumno stlačiti toliko stvari, ki se zdaj dogajajo v politični krajini moje domovine, le kako, ko je zablod veliko, kolumna pa tako majhna? Vlada nesposobna, premier brez notranje moči, stranke sami sebi všečne in delujoče le za svoje koristi, ministri(ce) odstopani, bela knjiga za novo šolsko podobo brez vizij in drugačnih možnosti, kapital namenjen hranjenju bank in javne uprave, namesto odpiranju novih delovnih mest in spodbujanju drugačnega podjetništva, odličen predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ščiti dostojanstvo sleherne državljanke in državljana, neobravnavan, namesto da bi bil že v veljavi, da o kriminalni finančni nedisciplini, ki že ogroža preživetje mnogih po projektih in pogodbah samozaposlenih ljudi niti ne govorim …

Sokrat je ustanovil akademijo za premišljevanje in iskanje poti do resnice, osebne sreče in zadovoljnega življenja, v kateri je veliki učitelj hodil, učenci pa ob njem in za njim. Nikakršnega sedenja v šolskih klopeh in za katedrom, temveč gibanje nog in rok, zato tudi mišljenja, saj hode dobimo več kisika v možgane in lažje mislimo. Če Sokrat, zakaj ne tudi jaz? In sem jo mahnila hitre hoje v Tivoli, da premislim, kako stlačiti veliko stvari v tako majhno kolumno. Hodim, globoko diham in pozorno zrem predse, da fokusiram zavest in se osredotočim na temo. Ko pred seboj na pločniku opazim grafit iz dveh besed, z belo barvo napisanih na sivi pločnik. Pogledam. Preberem: Veliko sranje.

Pravzaprav je v tej kolumni še preveč prostora za vse to, kar je inteligentni avtor izrazil v dveh klenih besedah še na naslednjem pločniku: Veliko sranje. To je to! In s tem se ne bom več ukvarjala. Kajti vsako zaganjanje v tako postavljene zidove, vsako upiranje tem rečem človeka izčrpa. Z uporom energija odteka. Predvsem pa – saj vendar ne morem kontrolirati in nadzirati tega, kar počnejo poslanke in poslanci, ministri in ministrice, naši predsedniki tega in onega! Klinc jih gleda! Kot uči ljuba učiteljica Gangaji v knjigi Diamant v tvojem žepu: »Področje, na katerem imaš nekaj nadzora in je prevečkrat spregledano, je izbira, kam boš usmeril svojo pozornost.«

Tako je! Ne bom dovolila, da se moj um oprime tega, »kar misliš, da se mora zgoditi, bi se moralo zgoditi ali se je zgodilo. To oklepanje je vzrok nenehnega trpljenja« (Gangaji). Ne bom posvečala pozornosti velikemu sranju, temveč rečem, ki so žive, sveže, nove, drugačne. Ljudem, ki navdihujejo. Projektom, ki navdušujejo. Kajti veliko sranje se bo sesipalo samo od sebe; saj se že ruši, slišim pokanje, slišim razpadanje, vidim njegov propad. Kadar se notranje umirim, upam in zaupam, že slišim šepet nove zemlje in vidim obrise novega neba. Vse je že tukaj, vse že biva, samo čaka na svoj čas, da se bo razraslo in preraslo ruševine starega. Nov svet se rojeva pred mojimi očmi, hura!

Nedelo je edini časnik, ki izhaja ob nedeljah in praznikih, celo za 1. maj. V njem je polno navdihujočih zgodb in vse manj političnih zdrah in napihnjenih egov naših »veljakov«, ki jim je več do nastopov na TV ali na naslovnih straneh časopisov in revij kot do tehtnega reševanja resničnih tegob ljudi, ki jim do smeha več ni. Z navdušenjem opazim zapis o OŠ Preserje pri Radomljah z naslovom Učitelji in mentorji zavezniki otrok ter mednaslovi: Tudi petica ni dobra ocena, Domače naloge glede na predznanje, Govorilne ure -- tudi za učence, Medvrstniške inštrukcije. Njihovega primera dobre šolske prakse sem se razveselila že, ko sem videla program strokovnega srečanja Glasserjeva kakovostna šola na Slovenskem konec marca na Bledu, in brž ko sem dobila v roke imeniten zbornik, izdan ob tej priložnosti, sem prebrala članek Ane Nuše Kern, ravnateljice OŠ. Njena »diagnoza« stanja v slovenskih osnovnih šolah je kratka in jedrnata, zadane žebljico na glavico. Namesto Bele knjige, ki je stala bojda okoli 650 tisoč EUR, bi lahko brezplačno razposlali naokrog njen članek z naslovom Zakaj pridne punčke postanejo učiteljice ali vzroki za stres v učiteljskem poklicu, v katerem med drugim ugotavlja: »(Učitelji) ne vedo, kako se počuti učenec, ki ne upošteva pravil in kako to, da jih ne upošteva. Ne vedo, kaj žene učenca, da ne dela nalog in se ne uči. Še vedno verjamejo, da je pot iz zagate vztrajno delo in ubogljivost.« Brrr, se mi naježi koža, ko zaslišim besedo ubogljivost oziroma pridnost, tako tipično za naše šole vseh vrst, od družine, vrtca do univerze in domov za starejše občane. Biti priden in ubogati, kar ti rečejo tisti, ki mislijo, da namesto tebe bolje vedo, kaj je dobro zate, je ustvarjalnosti zapor in premnogih slovenskih fantov in deklet svobode grob.

Taki starši, vzgojitelji in učitelji, ki vedno namesto nas, »vse svoje sile usmerijo v to, da bi učence 'prisilili', da delajo to, kar oni menijo, da je dobro zanje. Iz dneva v dan si lomijo zobe, iz dneva v dan zaradi prisiljevanja, ki se kaže v različnih oblikah: kaznovanju, uporabi groženj in podkupovanju in poniževanju. Situacija v razredu je vse slabša, pripelje do tega, da učenec in učitelj postaneta življenjska nasprotnika, namesto sodelavca. Učitelj odhaja v razred s kepo v želodcu, učenci pa že našpičeni. Odnos je na psu.« Ne le v šoli, temveč enako doma, v službah, v političnih strankah in v naši vladi. Veliko sranje je posledica prav teh in takih odnosov, ki so na psu.

Potemtakem se je potrebno ukvarjati predvsem z odnosi med ljudmi, so ugotovili na OŠ Preserje in še marsikje, tudi v velikih korporacijah, kot je denimo Si.mobil, kjer je, odkar imajo sposobnega vizionarskega predsednika uprave Dejana Turka, vodilo podjetja: odnosi, ne izdelek. Ali, kot je zapisala ravnateljica Ana Nuša Kern v zborniku Glasserjeva kakovostna šola na Slovenskem: »Ugotovili smo, da nam manjkajo znanja, ki bi nam lajšala delo z ljudmi. Ozaveščanje sebe, svojih vedenj in vzorcev ter posledično znanja za čim manj boleče sodelovanje z vsemi udeleženci v vzgojno-izobraževalnem procesu.«

Vsi smo učitelji drug drugega in vsi učenci, ki obiskujemo šolo življenja. Nov svet, ki se rojeva pred mojimi očmi, temelji na odnosih in ne na vzorcu volje do moči, tako značilnem za ego ljudi, mišljenih v grafitu veliko sranje. Nova zemlja je domovina prebujenih, novo nebo je zavest, ki čaka, da jo osvobodimo spon takih in drugačnih prisil, odvečnih pravil.

»Prav zdaj imaš priložnost, da se ustaviš in prepoznaš resnico o plamenu zavesti, ki je jedro tvoje biti,« nas nagovarja Gangaji. Zato velja gledati v srce. V svoje srce in v srca tistih, ki so že odprli vrata vanj. V srcu domujeta mir in sreča, ne v stvareh in ne v ljudeh, ki napihujejo ego. Zato se nehajmo zaganjati in pehati, nehajmo iskati. Ustavimo se! Propadlo bo, kar mora propasti, in raslo bo, čemur je namenjeno rasti. Ker je vse prav, kot je, velikemu sranju navkljub.
Je zapredlo v telefonski slušalki, tak človeški mijav se je zaslišal, kot bi se razkošna dobrodušna mačka pretegnila na fotelju in poklicala bitje, na katerega se je prijazno spomnila. »O, Desica mila!« sem se razveselila, kot vedno, ko zaslišim njen glas. Se ji ni treba predstavljati, samo nekaj zlogov izreče mijavkajoč, in že vem, da kliče ljuba mi duša človeška. Duhovita ženska, katere misel iz kolumne v Oni sem si pravkar prepisala: »Posedam in ugotavljam, kako zanimivi so mladi moški v oprijetih majicah s kratkimi rokavi, čeprav se ne morem spomniti, zakaj.«

Ta dan me je dosegla stegnjeno v bralnem stolu finskega izvora, ko sem ravno sama s seboj razpravljala, kako se oddahniti od številnih prireditev (bilo je čarobno, a čustveno nabita srečanja s stotinami ljudi je potrebno uravnotežiti s samoto in tišino), od zaskrbljenosti nad kopičenjem enega in istega v predlogu Bele knjige za še bolj življenju in spremembam neprilagojeno šolo, o kateri naše gibanje Kakšno šolo hočemo intenzivno premišljuje, od ogorčenja nad dejstvom, da smo prvo hišo hospica odprli decembra lani, pa do danes od države za njeno delovanje nismo prejeli še niti enega samega samcatega eura, ljudje pa potrebujemo dom za blagodejno prenašanje hudih bolezni in odhajanje v smrt, … oddahniti si še od marsičesa, kako? ko pa je koledar na gosto popisan in priložnosti za popoln odklop še nekaj časa ne bo??? Kar hoče najbolj najedati živčno substanco, je dejstvo: organiziramo javne razprave, pišemo sporočila, sklicujemo novinarske konference … stvari pa kot da se ne premaknejo čisto nikamor. Kako utrudljivo, uf, kako zelo utrudljivo je to! To spoznanje, da je slovenski politični prostor gluha loza za ljudi, ki »dobro v srcu mislimo« (F. Prešern), in kot da rezerviran za elito, ki je zgubila stik s potrebami ljudi in z duhom časa, v katerem bivamo.

Z Deso Muck pač ne jamrava, ne tarnava in ne vijeva rok v obupu, ampak si pripovedujeva, kaj vidiva in kar opaziva. Pri sebi in pri drugih. Deskriptivna metoda, se temu početju reče v znanosti. Se trudiva, da ne bi sodili in obsojali, kritizerstvo nama pa itak ne dopade, torej vadiva položaj čim bolj nepristranskega opazovalca. Pa Desa reče: »Ti, a si že prebrala knjigo Kurc gleda? Bi nama prav prišla ta nova duhovna praksa. Daj, preberi knjigo, morda greva pa na delavnice tega duhovnega učitelja v Italijo in tam združeni tulimo: Kurc gleda vse skupaj!«

Odličen predlog! Mogoče na delavnico v Italijo ne bo treba, ampak knjigo zagotovo preberem, rečem Desi, in naslednji dan na kolesu oddrvim ponjo ter ji podarim noč, saj berem hitro in se veselim na moč. Snov mi je dobro poznana. Ne bi sicer rekla, da gre za »duhovno pot najvišje modrosti«, kot je zapisano na naslovni strani duhovite knjige Johna C. Parkina, naslovljene s pomočjo zvezdic s k**c gleda, je pa to zagotovo pisanje, ki prezrači pljuča, pomaga jetrom prečiščevati kri, uravnoteži pritisk in zmanjša glavobol zaradi stvari, ki nam gredo na jetra, na živce in obležijo v želodcu. Klinc jih gleda, sama vzklikam že ahaha let, in vam rečem: vedno mi odleže. Trkam na les, ker želodca nimam več vnetega od srečne ločitve z mojim najljubšim bivšim možem naprej, živci okej, glavobol skoraj neznan pojav, jetra pa še včasih ne zmorejo predelati vsega, kar slišim na lastna ušesa, vidim s svojimi očmi in ne verjamem s svojo pametjo. Klinc jih gleda, rečem, in je res veliko boljše.

John C. Parkin, sin anglikanskega pridigarja (aha!), je več kot dvajset let preučeval različne verske nauke in prakticiral vzhodnjaške filozofske sisteme, piše na platnicah. Nazadnje je rekel kurc gleda dobro plačani službi v Londonu in se preselil v Italijo ter tam ustanovil holistični center. V programu seminarjev, sprostitvenih vaj, joge in drugih alternativnih metod prireja tudi tedenska srečanja »Fuck It Weeks«. V knjigi piše, da so tisti, ki so ga najbolj navdihnili s svojimi spoznanji, kot denimo tudi meni nadvse dragi Eckart Tolle, pravzaprav živeli vrsto let bedno življenje, polno trpljenja in bolečin, Tolle je celo skušal narediti samomor, potem pa so doživeli globok uvid in ugotovili, da kurc gleda vse tisto, zaradi česar so se sekirali in trpeli. Treba je ločiti pomembno od nepomembnega in prepoznati bistveno. Dobiti stik s seboj, slišati svojo dušo. Podpišem z lastnimi življenjskimi izkušnjami, kar je zapisano belo na črnem na hrbtni strani knjige: »Naučite se odločno reči KURC GLEDA vsakomur in vsemu tistemu, kar vas teži, kar 'bi morali', kar 'se pričakuje od vas' in kar 'si drugi mislijo' o vsem skupaj.« Klinc gleda, rečem jaz, ker mi gre beseda klinc lažje z jezika, deluje pa ravno tako odrešilno kot od Parkina priporočana kurc. Izberite po svojem okusu, pomembno je, da veste, kaj hočete in česa nočete, in da to, česar nočete, odločno pošljete v k.! Če seveda tja res sodi, meja zna biti zabrisana, in treba se je presneto dobro poznati, da znamo ločiti zrno od lastnih plev. Kajti samo te nam gredo na živce: naše predstave, naše frustracije, naši vzorci, naše reakcije, naše interpretacije, naše to in ono. Najbolj pa to, čemur se upiramo. Sleherni upor prinaša nemir, vsako upiranje človeka utrudi. Klinc ga gleda!

Sprejmi stvari takšne, kot so, spodbuja John C. P.. Kajti to je življenje, to, kar je in kakor je. Temu se velja predati. Sprejemati tako svetle kot temne plati samega sebe in drugih. Življenje je v enaki meri užitek in bolečina. »Bolečina ne izgine, če se ne zmenite zanjo. Če jo poskušate ozdraviti, je nikoli ne zmanjka. Bolečina je namreč del življenja,« piše modri mož, ki prireja tedenska srečanja »Fuck It«. Gre za to, da se naučimo prepustiti življenju in imeti pogum, da ga izkušamo na široko in globoko in z nogo na plinu do konca. Imamo možnost, imamo izbiro, je prepričan John: «Lahko se nehate premikati k nečemu in umikati pred nečim drugim. Lahko samo ste. Ugotovite, da je življenje v bistvu čisto okej.«

Kurc gleda rečemo, kadar nehamo delati nekaj, česar nočemo. Kurc gleda rečemo, ko nam končno uspe nekaj, za kar nismo vedeli, da sploh zmoremo. Kurc gleda rečemo, ker je življenje prepolno smisla, naslavlja poglavja v knjigi učitelj rekanja tega zdravilnega vzklika. Mimogrede nas uči sproščanja, popuščanja, sprejemanja, nepristranskega opazovanja in zavestnega dihanja, hura! Nas razbremeni obremenjenosti z dietami in obsedenim prehranjevanjem, navezanosti na ljudi, stvari, denar in še na desetine drugih reči. Obračuna s strahom, tem temeljnim občutjem, ki stoji za našimi negotovostmi; klinc ga gleda! Pa z iskanjem vere in duhovnosti, saj je vse, kar tako zavzeto iščemo, v nas že od nekdaj doma.

Kajti, ko se sprostimo in se predamo toku življenja, izkušamo, kdo zares smo, kaj je resnica in kaj svoboda. Zato: »Reci kurc gleda in pojdi po svoje.« Bodi, kar si!

28. april 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, k**c gleda | Komentarji (0)
Tri skodelice čaja
Greg Mortenson & David Oliver Relin
Prevod: Urška Willewaldt
Sanje, Zbirka dokumenta, 2010, m. v, 412 str., 24.50 EUR


Knjige, kakršna je Tri skodelice čaja, bi morale biti obvezno branje duhovnikov, politikov, študentov in dijakov, učiteljev, mirovnikov in prostovoljcev vseh sort, da bi se ob njej navdihovali, utrjevali sočutje in zaupanje v ljudi, se učili poslušati in za dobro drugih zamejevati svoj ego. Predvsem slednje. Kajti tudi dobro lahko delamo zaradi sebe in na svoj način, ne zaradi tistih, ki jim »dobroto« ponujamo. »Za človeka, ki je dosegel tako veliko, ima Mortenson nenavadno majhen ego,« ugotavlja v uvodu novinar Relin, ki je upovedal zgodbo Grega Mortensona. Zgodbo ameriškega, skoraj dva metra visokega alpinista, ki mu leta 1993 ni uspelo osvojiti vrha druge najvišje gore na svetu K2 na severu Pakistana, in je popolnoma izčrpan pritaval v vasico Krofi ob vznožju ledenika Baltoro. »V siromašnem okolju, prepredenem s kočami iz blata in kamenja, se je tok življenja Mortensona in severnopakistanskih otrok za vedno spremenil,« piše Relin. Kot mnogi alpinisti, ki so jim pomagali revni vaščani, je tudi Mortenson obljubil, da se bo vrnil in jim v zahvalo za rešeno življenje zgradil šolo. Za razliko od drugih je Mortenson obljubo držal. V Ameriki je kot medicinski tehnik ponoči garal na dežurstvih v bolnišnicah, čez dan je spal v svojem avtomobilu, saj stanovanja ni imel. Da je prihranil čim več denarja za obljubljeno šolo. Stotinje prošenj za donacije je napisal, a nihče mu ni odgovoril. Dokler ni poklical pravega, bolnega bogataša, nekoč izvrstnega alpinista, ki si je želel, da po smrti ostane nekaj za njim. Mortenson je zgradil prvo šolo, še prej pa most čez reko, ker so tega vaščani bolj potrebovali, potem je ustanovil Inštitut za Srednjo Azijo in postavljal nove in nove šole pa zdravstvene postaje, najprej v severnem Pakistanu, zatem na od ameriških bombnih napadov popolnoma uničenem ozemlju Afganistana in v begunskih taboriščih. Predvsem za deklice so njegove šole. Izobražene ženske zmorejo potegniti iz revščine celo vas in še včeraj agresivni versko fanatični mladeniči brez prihodnosti zmorejo s pomočjo šole uzreti upanje za jutri. Kjer zgradi šolo dr. Greg, kot ga kličejo domačini, ni več talibanov, ljudje energijo usmerjajo v življenje, ne v besnenje nad pogoltnimi ameriškimi imperialisti in večno vojskovanje proti njim. Poročila na internetu pravijo, da je Mortenson postavil že več kot stopetinšestdeset šol, ki nudijo izobraževanje več kot 64.000 otrokom. Čudež? Če je učenje skromnosti in spoštovanja drugih kultur in verstev čudež, potem je dr. Greg tak čudež. Ko je hotel prvo šolo zgraditi v ameriškem hitrem ritmu in je priganjal vaščane, ga je vaški starešina hadži Ali podučil: »Če v Baltistanu želiš uspeti, moraš spoštovati naš način življenja. Ko z Baltijem piješ prvo skodelico čaja, si mu tujec. Po drugi skodelici čaja postaneš častni gost, pri tretji skodelici postaneš del njegove družine, in Baltij je za družino pripravljen narediti vse, celo umreti.« Dr. Greg se je naučil, da je poleg graditve šol pomembno graditi odnose. In spoznal je, »da se moram še veliko naučiti od ljudi, s katerimi delam, preden bom lahko začel upati na to, da jih bom jaz česa naučil.«
Knjiga Tri skodelice čaja me je najbolj ganila tam, kjer je opisano hrepenenje po izobraževanju, ko se majhni otroci v strašnem mrazu sami, brez učitelja, učijo pisati na led, saj šole nimajo, a znati hočejo. Kaj vse naredijo starši, da bi otrokom omogočili izobraževanje in kaj vse prenesejo otroci, da se to zgodi. Kar je nam, razvajenim Zahodnjakom, samoumevno, je v tistih daljnih deželah največja vrednota. Oni znajo biti hvaležni, mi tega občutja skoraj ne poznamo več. Zato tudi radosti bivanja ne. Brati o predanem Mortensonovem služenju je kot gledati Luč, ki zmore spreminjati svet. Kako potrebni smo te svetlobe, kako zelo potrebni!

Odprto srce: izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti
Urška Lunder
Mladinska knjiga, zbirka Kultura, 2010, m.v., 213 str., 22,95 EUR



»Take knjige, kot je Odprto srce, na Slovenskem še ni bilo. Ker to ni (le) knjiga o umiranju in smrti, temveč je knjiga o žareči ljubezni. Pomembno duhovno delo!« sem zapisala ob prebiranju rokopisa Urške Lunder, in naj to ponovim za Buklo. Kajti knjiga Odprto srce pionirke paliativne oskrbe na Slovenskem, edine pri nas, specializirane za to hitro napredujočo vejo medicine v svetu, učiteljice žal le izbirnega predmeta Umetnost zdravljenja na Medicinski fakulteti, predane zdravnice na paliativnem oddelku bolnišnice Golnik, v naročju katere je umrlo že desetine in desetine bolnikov, je pretresljivo pričevanje o dvojem. O tem, kako je možno z veliko srčnosti, dobrote in miline, pa z ustreznim strokovnim znanjem pospremiti umirajoče v »lepo smrt«, kot pravimo, in o tem, da to lahko dela le človek, ki je, kakršna je Urška Lunder. Skromen in ponižen pred skrivnostmi Življenja, torej tudi pred smrtjo, nenehno učeč se, odprtega srca za vse raznolike izraze lepote, ter odprtega naročja za sočloveka v stiski in bolečini, v strahu in upanju. Resnično sočuten. In hvaležen za darove, ki jih prinašajo sveti trenutki odhajanja skozi »vrata« našega prehoda.
Smrti nas je strah, umiranje odrivamo na robove družbe, stran iz domov, v bolnišnice in domove za ostarele. Da ne bi doživeli spoznanja o minljivosti in nas ne bi prebodlo dejstvo, da bom umrla tudi jaz in boš umrl ti. Kajti vedno umirajo drugi. In mi zaradi tabuizirane smrti in stereotipnih predstav o trpečem umiranju, trepetamo pred grozo niča, v katerega bomo potopljeni. Urška Lunder pričuje, da je ta groza koncept razuma, življenje prinaša drugačne izide: polnino bivanja, zavedanje dragocenosti slehernega trenutka, radost, ki ni možna le ob rojstnem v-dihu, temveč tudi našem poslednjem iz-dihu. Imeniten prevajalec in legendarni urednik Aleš Berger je napisal na hrbtno stran Urškinega pričevanja besede ganjenosti, kakršnih pri njem nismo vajeni: »Odprto srce, knjigo o umiranju in umirjanju, doživljam kot vedro in optimistično, pa četudi sem jo bral z nemalo solzami v očeh: prevzela me je s sporočilom, da je naša končnost, smrtnost, lahko prav takšen dar, kot je (bilo) življenje.« Zato je zdravnica Urška Lunder »osrečena za pravo milost zreti temu skrivnostnemu dogajanju v oči, ko so bolna oseba in svojci v popolnem sprejetju in globoko povezani.« Kajti v teh svetih trenutkih padejo maske z naših obrazov, uzremo se v globoki resničnosti in uvidimo, kaj je zares bistveno v življenju. Sprejeti vse, kot je. »Izguba nam pokaže, kaj nam je dragoceno, ljubezen pa, kdo smo.«
Ta kdo smo je temelj, iz katerega delujemo. Zato je tako pomembno širiti svojo zavest. »Delo na sebi ostaja naše glavno opravilo,« piše zdravnica. Prav zato ima pogum biti avtorica zelo osebnih izpovedi. S svojo osebnostjo je Urška Lunder enako navdihujoča kot s svojim delovanjem. Pesnik Josip Osti, katerega ženo je pospremila v smrt, je zato Urški posvetil svojo zadnjo, milo lepo zbirko haikujev Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla (Založba Pivec, 2010). Napisal je haiku o njej, besede, ki jih s poslednjim rahlim dotikom izrekajo njeni umirajoči bolniki in jih hvaležni govorimo Urškini prijatelji: Iz tvojih rok je/ tudi prazen kozarec/ prepoln ljubezni.
Zaradi ljubezni in z ljubeznijo Urška Lunder »vrača umirajočim njihovo človeško dostojanstvo« (Boris. A. Novak). In s tem tudi nam samim. Kako veliko poslanstvo v teh ubožnih razčlovečenih časih, kako zelo veliko! Nosi ga lahko le odprto srce. Pretočno za vse.

Če škripa med hčerjo in materjo: kako razvozlati ženski gordijski vozel
Victoria Secunda
Prevod: Branko Gradišnik
UMco, zbirka Preobrazba, 2011, t.v., 582 str., 33.80 EUR


Mati me je rodila in zibala mojo zibko. »Roka, ki ziblje zibko, ziba svet,« je znana modrost. Ker ta roka sooblikuje usode svojih otrok, ti potem naprej svojih in tako potujejo radosti in grozote iz roda v rod, stoletja so zaznamovana s prevladujočimi družinskimi vzorci in s travmami, ki so bolele sinove in zaradi katerih so trpele hčere. Zlasti slednje, ki bodo zibale zibke naprej … Zato je novinarka Victoria Secunda, zrasla v travmatičnem razmerju z materjo, da bi rešila sebe in svojo hčer, šla na psihoterapijo, začela študirati literaturo o tem najpomembnejšem odnosu in izprašala je stotinjo žensk iz vseh družbenih plasti in več držav, starih od 22 do 79 let, ter spisala veličastno delo. Knjigo pričevanj in znanj o tem, kako videti, uvideti in razvozlati ženski gordijski vozel svoje družine. » Knjiga nima drugega namena, kot da vam odpre oči za mater kot individualno človeško bitje z lastnim izkustvom in z lastnimi lastnostmi, ki so nekatere dobre in nekatere ne tako dobre – prav kakor je tudi z našimi. Če lahko svojo mater vidite s takšnimi očmi in če ste lahko v njeni družbi, ne da bi tvegali resnično sebnost ali se vračali k starim vzorcem, potem vas ne bo nihče v nobenem vašem razmerju mogel več pripraviti do tega, da bi se je še kdaj odrekli.«
Knjiga V. Secunde je dragoceno študijsko gradivo, ki bi naj ga ženske množično prebirale, in nahajalo naj bi se v sleherni družinski knjižnici. Četudi sami nismo izkusili tako strahotnega odnosa z materjo in posledično s sorojenci, kot o premnogih govori to izjemno delo, se lahko prepoznamo v kakšnih lastnostih, podedovanih od matere materine matere, se zazremo vanje, v te lastnosti in družinsko zgodbo nekaj generacij nazaj, in se prebudimo. Se zavedamo, od kod nam kaj in zakaj. Ta uvid je začetek za sprejemanje, razumevanje, odpuščanje in hvaležnost, da smo, kar smo, ker je mati takšna, kakršna je. Nje – in tudi kogarkoli drugega -- ne bomo mogli spremeniti nikoli, lahko pa spremenimo sami sebe, se celimo v celovitost in polnino bivanja, kajti le celi smo zdravi in le zdravi lahko izbiramo osrečujoča razmerja. Gradimo zdrave odnose v partnerstvu, do otrok, prijateljev, sodelavcev in sodelavk. Da nam je uspelo, bomo prepoznali, ko ne bomo več re-agirali, temveč agirali, bili dejavni odrasli in ne ranjeni otroci, zreli, čustveno neodvisni, ki bomo na glas povedali, kakšne so naše potrebe, ne da bi ogrožali potrebe drugih, saj bomo prisluhniti tudi njihovim. Ker smo sposobni vzpostaviti stik s samimi seboj in slišati svojo avtentičnost in enkratnost, se izraziti v tej svojskosti, zato sprejemati tudi druge takšne, kot v resnici so. Brez projekcij, frustracij, idealiziranj ali preklinjanja. Resnica nas bo osvobodila, kot pišejo svete knjige, da bomo s polnimi pljuči izrekali: »Sem, ki sem.«
Obsežna študija je sestavljena iz petih delov. V prvem spoznavamo duhove v otroški sobi, v drugem nam Secunda predstavi tipologijo matere, ki ji ni moč ustreči (cunja, kritizerka, dušilka, maščevalka in zapuščevalka), v tretjem spoznamo obrambne mehanizme poškodovanih hčera (angelka, dosežkarica, številka, zgaga in ubežnica), v četrtem se učimo, kako izstopiti iz začaranega družinskega kroga in preopredeliti razmerje v prijateljstvo, premirje ali razvezo. V zadnjem delu je orisana možnost drugačnega življenja – novega kroga z razrešenimi travmami. Kot pravi ena izmed pričevalk: »Edino to lahko narediš – da delaš na sebi in si tako polna optimizma in udeležena v življenju, kolikor se le da, in da nisi sama sebi v napoto.« Fascinantna knjiga, s katere pomočjo lahko naredimo sprejemni izpit v šoli življenja, vrednega našega dihanja. Življenja s smislom in ljubeznijo.
26. april 2011 | Kategorije: Kultura | Komentarji (0)
»Treba se je le spomniti nanj in že je med nami. Spomin je čudežna magija. Več ko se spominjamo, bolj ko mislimo na naše mrtve, bolj so živi. Najhujši zločin je izbris spomina. Zato je kult mrtvih temeljni kult smiselnega človeškega občestva. Je kult zahvale in hvaležnosti.« Tako je zapisal premišljevalec Taras Kermauner (13. 4. 1930 – 11. 6. 2008) in sem ga citirala na povabilu na spominsko srečanje ob obletnici rojstva v njemu ljubo kavarno Union, kjer je po vojni najstnik opazoval »stolovanje« Borisa Kidriča in kot eden najbolj prodornih mladih intelektualcev na Slovenskem v tej kavarni filozofiral, diskutiral in popival večere in noči.

Treba se je spomniti nanj, sem rekla na uredništvu Nove revije po pogrebu milega prijatelja, pisatelja Marjana Rožanca (11. 11. 1930 – 18. 9. 1990). Ogromno srce pesnika Nika Grafenauerja je bruhnilo vulkansko kri spominjanja in ukazalo: Prvi zvezek v nastajajoči zbirki Interpretacije bo posvečen Marjanu Rožancu (in je bil res, v njem sem objavila študijo o Rožančevih ženskih literarnih likih z naslovom Ženska ali iskanje boga). In še, takrat ali čez kratek čas: Z Rožančevim prijateljem Mihelačem bomo ustanovili nagrado za najboljšo esejistično knjigo leta, poimenovano po njem. In smo jo res; Rožančeve nagrade se že dvajset let klanjajo Marjanovemu spominu.

Treba se je spomniti nanj, sem rekla po smrti Tarasa Kermaunerja na uredništvu Študentske založbe in urednik Mitja Čander je bil takoj za. Formirali smo Ustanovo Tarasa Kermaunerja in postala sem njena predsednica. Zadolžena za varuhinjo spomina na analitika globokih uvidov, ki jih njegov čas ni mogel doumeti, zato moramo preučevati njegov opus naprej in skušati slediti provokativnemu, visokemu in širokemu pogledu tega markantnega moža. Tarčita, ki sem ga imela rada, ker ga je imel tako rad njegov prijatelj Marči, kot smo Tarasa in Marjana ljubkovalno klicali. Ki sem ga z zanosom poslušala na sestankih uredništva Nove revije … Skrhala se je njegova vez z revijo, z mnogimi prijatelji, tudi z Marčitom in posledično z menoj …

Taras mi je očital, da sem »vzorna meščanka« (ha,ha!), pa še marsikaj, a to na mojo naklonjenost velikanu mišljenja ni prav nič vplivalo. Ko so me februarja 2008 prosili, da bi v klubu Cankarjevega doma vodila razpravo o spominu, na katero so organizatorji povabili prav Tarasa Kermaunerja, sem oklicana »sovražnica« navdušeno pristala. S seboj sem prinesla dve knjigi, s katerima sem intonirala pogovor. V uvodu sem prebrala misel filozofa A. C. Sponvilla iz imenitne knjige o etiki Mala razprava o velikih vrlinah, ki jo pogosto prebiram in citiram: »Vse človekovo dostojanstvo je v misli, vse dostojanstvo misli je v spominu. (…) Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« Nekaj misli sem prebrala iz knjige P. Ferruccija Moč prijaznosti, ki se tudi ukvarja z vrlinami za naše sočutno življenje: »Skozi spomine gradim svoje življenje in svojo identiteto. Sem to, kar sem, ker se na tak način spominjam tega, kar se mi je zgodilo. Spominjam se, torej sem.« Tarči je govoril, da je spominjanje ljudi vživljanje vanje, empatija. In izjavil: »A človek se mora vživljati tudi vase.« Saj za to pri spominjanju na druge v bistvu zares gre – za pogled vase, za samoopazovanje in samospraševanje. Kot pravi sloviti transpersonalni psiholog: jaz sem, ker se spominjam in kakor se spominjam.

Ferrucci je zato prepričan, da je živeti v stanju izgube spomina in brez zgodovine smrtonosno. Ker ne vemo več, kdo smo. »Spominjati se pomeni živeti. Pozabiti je kot umreti.« Prav tega me je naučil ljubljeni Marči, ki se ga že dve desetletji spominjam vsak dan. Zato sem se pogosto spominjala tudi Tarčita, njegovega sopotnika. Ko je izdal presunljivo knjigo spominjanj na duhovne očete – vzornike in prijatelje Navzkrižna srečavanja, sem zaprosila vodstvo, da prav v kavarni Union speljem predstavitev te knjige in njenega avtorja. To je bil zadnji javni nastop Tarasa Kermaunerja. Nastop, na katerem se je spominjal, kot se ne zmore in ne zna spominjati nihče drug. Strastno, vehementno, z izjemnim spominom za ljudi, dogodke in duha časa. Kar me je Marči med umiranjem učil in s smrtjo naučil, je Tarči potrdil zdaj tudi za mojo usodo in poslanstvo: bodi negovalka spominjanja!

Dva meseca že potujem po Sloveniji s knjigo izbranih kolumn s teh strani Žareti upanje. In pripovedujem, kdo oziroma kaj ji je dal naslov. Ne jaz, nekdo drug je bil! Tisti, ki se ponoči pogovarja z menoj, da sem okoli postelje obložena z lističi papirja in pisalom ter še z zaprtimi vekami v polsnu zapišem, kar sem slišala. Tudi naslov Žareti upanje sem zaslišala. Intuicija mi je rekla, da se moram z njim na nekoga spomniti. Na koga le? Ko sem založbi oddajala besedilo, sem brkljala po knjižni polici in na tla mi je padla knjižica pokojnega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šutarja ( 14. 11. 1920 – 29. 6. 2007) Kako živeti prav. Iz nje pa časopisni izrezek iz Teleksa, leto 1988, z naslovom Iskanje izgubljenih etičnih vrednot. Podčrtano s klicajem preberem: »Ob tem je govoril o upanju: 'Če človek izgubi upanje, ima zares težko življenje. Zato bi bila vzgoja k upanju ena od temeljnih etičnih vrednot: upanje je temelj življenja, ki nam vedno znova daje notranjo moč, da se odločamo kljub vsem neuspehom in porazom. Mladim ljudem, pa naj so že verni ali ne, bi morali vedno znova poudarjati: splača si prizadevati, splača se iskati, življenje ima svoj smisel in svoj cilj, čeprav skozi trpljenje in skozi hude preizkušnje'.« Sem v knjigo pri priči zapisala vodilo, da ga širim po svoji deželi in se spominjam nanj, ki je izrekel to pomembno etiško misel: Vzgoja k upanju je ena od temeljni etičnih vrednot. Dr. Alojzij Šuštar.

V začetku aprila je minilo dve leti, kar je umrl izjemen analitik številnih duhovnih šol, soustvarjalec zame najpomembnejše slovenske knjige o duhovnosti Človek Viktor Gerkman (6. 1. 1952 – 6. 4. 2009). Zadnje delo, ki ga je predano prevajal in priporočal založbi Ganeš v izid, je knjiga žareče pričevalke o čisti zavesti Gangaji Diamant v tvojem žepu: odkrivanje tvojega resničnega sija. Že pripravljam spominski večer na Viktorja, že kličem njegove ljudi, se že veselim pogovora o knjigi in o njem, ki je zanjo napisal: Upam, da bo tudi vam ta knjiga pomagala odstreti prah s poslednjega zrcala.

»Duhovna pot je pravzaprav pot smrti, pot izgube,« pravi Gangaji: «Polno ne moreš živeti, dokler nisi pripravljen zares umreti.« Sem tudi zato rada negovalka spominjanja na pokojne, ker je smrt luč moje zavestne budnosti? Je negovanje spomina na umrle pravzaprav priprava na smrt? Ali to le slutim ali zares že vem???
»Ja, sem,« odgovarjam zadnje čase, ko potujem po knjižnicah in šolah, ja, sem včasih utrujena, brez energije in sitna, sem. Pa kot da mi poslušalke in (redkejši) poslušalci ne verjamejo, češ, vi ste vedno tako veseli, polni zanosa in energije …. Zato zdaj tale kolumna. O tem, kako sem bila včeraj čisto na dnu.

Takole je bilo. Na moj naslov je prispelo obvestilo iz SPL Ljubljana d.d, podjetja za poslovanje z nepremičninami in inženiring. Predmet: Opomin pred izvršbo. Besedilo: »Pri ponovnem pregledu naših evidenc smo ugotovili, da imate še vedno neporavnane naslednje obveznosti za obdobje 01. 01. 2007 do 28. 02. 2011 po knjigovodskem stanju na dan 01. 04. 2011. Potem je napisana številka razdelilnika, številka obračuna 8-12/2009, datum dok. 26 05. 2009, datum zap. 30. 6. 2009. in številka Skupaj v breme 364, 88 (brez plačilne enote, predvidevam, da gre za EUR).« Brez slehernega pojasnila, za kakšne storitve gre, kaj naj bi plačala, pa nisem: stroške vzdrževanja, vodo, odvoz smeti????

Dveh stvari ne prenesem: da bi bila komu kaj dolžna in da bi kdo rekel, da sem rekla, česar nisem rekla nikoli. Kredit sem vzela za nakup stanovanja, ko druge izbire nisem imela, in redno odplačevala obroke. Zdaj me ne teži noben kredit in mislim, da nisem nikomur nič dolžna. Zato me je Predmet: Opomin pred izvršbo spravil iz tira. Takoj sem telefonirala na SPL, najprej na eno in potem na drugo številko, napisano na papirju s tem groznim predmetom. Ne vem, kolikokrat sem klicala, a vedno je bil odgovor iz avtomata enak: »Trenutno so vsi operaterji zasedeni. Kličite kasneje.« Do telefonskega pojasnila, za kaj me pravzaprav terjajo, nisem mogla priti. Zaradi te negotovosti sem postala sitna, saj se dogaja nekaj, čemur ne vidim smisla in nimam nobene moči, da bi prišla do pojasnila.

Sem poklicala svojo prijazno bančno svetovalko, kaj mi je storiti. Je nisem dobila, ker je bila ta dan odsotna, in mi je drug ljubezniv glas obljubil, da me pokliče, ko ne bo imel več strank. Kar je pomenilo, da nisem mogla od doma. Sem se skušala pomiriti, sem globoko dihala in tapkala, kajti to, da me kaj spravi v slabo voljo, je zame nenaravno stanje. Nočem ga, pa pika. Tega stanja! A nisem se mogla pomiriti. Gledala sem v telefonsko slušalko, kdaj bo zabrenčala, in se smilila sama sebi. Ko končno zazvoni telefon: »Vi imate urejeno plačevanje računov SPL prek trajnika že od aprila leta 2007. Maja 2009 ste dobili račun, ki smo ga plačali, kot to počnemo vsak mesec. Na njem je bila običajna vsota, nismo pa dobili od SPL nobene računa za 364, 88 EUR in ga zato tudi nismo mogli plačati,« mi pojasni potrpežljiva gospa. Mi je vsaj malo odleglo. Torej, računa niso poslali na banko, zakaj bi ga torej pošiljali na domači naslov, če že od aprila leta 2007 velja plačevanje prek trajnika?

Hočem to sporočiti SPL, pa spet zaslišim: »Trenutno so vsi operaterji zasedeni …«
Grem na internet po e-naslov te telefonsko nedosegljive ustanove in napišem pisemce, v katerem prosim za pojasnilo. Odgovora ne dobim ne ta dan ne naslednji dan, ko še enkrat prosim za pojasnilo. Natisnem elektronski pismi, napišem, da gre za reklamacijo računa, grem na pošto, fotokopirajo še Predmet: Opomin pred izvršbo in odpošljem pismo priporočeno s povratnico. Čas pa teče, kmalu se bo iztekel rok 8 dni, kolikor so mi dali časa da poravnam račun, o katerem pojma nimam, zakaj naj bi ga dobila in če sem ga sploh dobila in kaj naj bi toliko stalo …

Zavedam se, da me v bes spravlja nezmožnost komuniciranja. Če bi lahko govorila po telefonu s kom iz SPL ali če bi mi odgovorili na elektronsko pošto in pojasnili, zakaj gre, bi bila mirna. A ta ustanova kot da stoji za komunikacijskim obzidjem in do nje po običajnih poteh ni mogoče priti. Ko skušam poklicati še enkrat po 15. uri, predvidevajoč, da zdaj niso več vsi operaterji zasedeni, zaslišim avtomat: »Poklicali ste zunaj delovnega časa.« …

Ponovno obsedim in globoko diham. Zaupam v ravnotežje in izkušnje imam, da življenje ni enobarvno, tudi če ga komunikacijska aroganca SPL barva v črno, kot občutim ta dan. Čustva so naša resničnost, zato se moram posvetiti svojemu čustvenemu odzivu in ne predmetu Opomin pred izvršbo, mi šine odrešilna misel skozi možgane. Vem, najprej je potrebno gibanje, čemenje na mestu in tuhtanje je smrtno nevarno. Premakni se, ženska! Se spomnim, da sem obljubila najljubši najmlajši, da ji bom kupila neko reč in že sedam v avto, parkiram s prižganimi rdečimi lučmi za nekaj minut pred ljubim hotelom Union -- vem, vem, da ne bi smela, saj nisem njihov gost, a tolikokrat gostujem v njihovi kavarni (saj res, prav danes zvečer se bomo tu pogovarjali o veličastni knjigi Če škriplje med hčerjo in materjo: kako razvozlati ženski gordijski vozel, govorili bomo torej o najpomembnejšem odnosu za naše življenje, gotovo bo pretresljivo) – stečem do trgovine, zadihano plačam račun in hitro stečem nazaj, sedem v avto in spet globoko diham. Prekrvavljena sem drugačna; odkar sem odšla od doma se sploh nisem spomnila na SPL, hura!

Se odpravim v dragi mi Kinodvor, kjer smo v kavarnici dogovorjeni z bivšo študentko Sonjo in njenim možem Mitjem, filmskima umetnikoma. Pravkar sta prišla iz Peruja. Že tam sta izvedela, kako je potekala dražba čarobnih Mitjevih fotografij s snemanja nepozabnega Burgerjevega filma Circus fantasticus, ki jo je organizirala Sonja za svojo sošolko Nino. Nino, ki je doživela hudo prometno nesrečo, so mislili, da je mrtva, in da jo bodo odpeljali v mrtvašnico, a je Nina dala nek znak od sebe in je zdravnik videl, da še ni dokončno odšla in so jo odpeljali na urgenco in je bila v komi in so mislili, da ne bo preživela, če pa že bo, bo trajno popolnoma invalidna. A se je Nina zbudila, se je zgodil čudež, zdaj že lahko sedi v invalidskem vozičku in uporablja roke, miga s prti, živahno govori in razmišlja! Dražba lepih, lepih Mitjevih fotografij je bila dar za Ninin lahek invalidski voziček, da bo z njim lahko upravljala. O Bog, Nina ljuba, oprosti, da sem si dovolila ob tvoji zgodbi zgubiti pol dneva življenja zaradi besa na nepomembno zadevo! Mančica, odpusti si!

Sonja in Mitja sta mi poklonila uokvirjeno tisto fotografijo, ki sem jo hotela kupiti na dražbi, a je bila za trenutne finančne zmogljivosti predraga. Fotografijo dečka, ki komunicira z umrlimi, kako odpelje mrtvega direktorja cirkusa tja čez, na pot, po kateri bomo vsi šli … Koordinate dneva so se premaknile in iz sitnobe sem se prelevila v ganjeno bitje. Saj sem živa! In dobila sem darilo, ki me bo sleherni dan spominjalo na to najpomembnejše dejstvo. Darilo dveh navdihujočih ljudi, ki sta mi podarila krila za let v nebo. Z dna do Najvišjega. Vse je dobro, vse je prav: hvala, hvala. Hvalaaaa!
14. april 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, na dnu | Komentarji (1)
Kavarna Union, četrtek, 14. aprila ob 19. uri

Četrtek, 14. aprila ob 19. uri: BEREMO Z MANCO KOŠIR veliko knjigo Victorie Secunda Če škripa med hčerjo in materjo: kako razvozlati ženski gordijski vozel.

O tem pomembnem delu se bo Manca pogovarjala s pretanjeno bralko, zdravnico Tatjano Zorko, in igralko Pio Zemljič, ki je imenitno odigrala vlogo hčere v Bergmanovi Jesenski sonati. Vstop prost.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 46 47 48
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 143114
Forum avtorjev: 15552 Forum teme: 33388 // Odgovorov: 1810966
Blog avtorjev: 3319 // Blogov: 68973 // Komentarjev: 970866
Avtorji fotografij: 22368 // Slik: 181825 // Videov: 20351 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane