Uporabnik: Geslo:
Manca Košir
kolumne
TARAS KERMAUNER IN SODOBNA SLOVENSKA POEZIJA

v sredo, 13. aprila ob 13. uri v Kavarni Union v Ljubljani

Treba se je le spomniti nanj in že je med nami. Spomin je čudežna magija. Več ko se spominjamo, bolj ko mislimo na naše mrtve, bolj so živi. Najhujši zločin je izbris spomina. Zato je kult mrtvih temeljni kult smiselnega človeškega občestva. Je kult zahvale in hvaležnosti. Tako je govoril premišljevalec Taras Kermauner (13. 4. 1930 – 11. 6. 2008) in nas zadolžil, da negujemo spomin nanj. Na njegov veličasten opus, na njegove prodorne in provokativne misli, na njegovo veliko srce. Zato se bomo tudi letos srečali ob obletnici njegovega rojstva 13. aprila in uglasili svoje spomine na temo sodobne poezije, kot jo je razumel filozof Kermauner, in nanj, ki je to poezijo umeval in jo analiziral kot nihče drug: na dragega Tarasa.

Na uvodnem pogovoru bo Kermaunerjevo interpretacijo sodobne slovenske poezije predstavil pesnik Ivo Svetina, na Tarasa se bodo s svojimi pesmimi o njem in zanj spomnili pesniki Ifigenija Simonović, Boris A. Novak in Kristijan Muck. Pogovor bo vodila Manca Košir.


Prijazno povabljeni na druženje v sredo, 13. aprila ob 13. uri v Kavarno Union, v kateri je rad diskutiral tudi Taras Kermauner in imel 9. aprila 2008 v njej svoj zadnji javni nastop. Slava njegovemu spominu!


Dr. Manca Košir
Predsednica Ustanove Tarasa Kermaunerja
11. april 2011 | Zaznamki: Taras Kermauner, poezija | Komentarji (0)
Moški – ženske

OBČUDUJMO SE!

»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.

In sem nekaj dni po tem čarobnem večeru govorila ljudem in večkrat rekla sama sebi: Občuduj se! In sem napisala še več pisem občudovanja, kot jih že sicer, poklicala še več ljudi, kot jih običajno, da sem lahko še toliko bolj hvaleč in občudujoč ploskala vsem, ki so v meni zbudili ta neprecenljiv dar hvaležnosti in občudovanja. Pretiravanje, tako značilno zame, v tem primeru ni nikomur škodovalo, celo meni ne, he, he … Ni bil zadovoljen samo naslovnik mojega občudovanja, temveč tudi jaz, ki sem ga izrekala. Občudovanje. Včasih potrebno kot svež vetrič za jasno čelo in živa voda za odprto srce.

Toliko razsežij je znotraj nas, toliko raznolikih lastnosti, tako svojsko je sleherno telo, tako enkratna vsaka duša, da ga ni bitja, ki ne bi bilo vredno občudovanja. Zakaj nam potem tako težko gredo pohvale z jezika? Če pogledamo, denimo, pisma bralcev, lahko beremo (zato priporočam, da tega ne počnemo!) predvsem kritiko in kritizerstvo. Če poslušamo poslance, kako drug drugega besedno obdelujejo, slišimo podcenjevanje, nasprotovanje, celo sovražnost, nikakor ne občudovanja. Če poslušamo ženske za kakšnim omizjem, zelo rade kritizirajo moške, še huje, svoje slabe izkušnje (pri katerih imajo enakopraven delež!) posplošujejo, da včasih pade grozen sklep: »Vsi moški so p......!« In moški, ki se kot grozdne jagode zbirajo za kakšnim gostilniškim šankom, tudi radi šimfajo svoje babe, kako so tečne, kako jim težijo, kako so zahtevne, nikoli zadovoljne …

Moški! Začnite vaditi. Ko vam gre partnerka najbolj na živce, zaprite oči in jo uzrite z notranjim očesom takšno, v kakršno ste se zaljubili. Spravite se v tisto stanje duše, ki je bilo značilno za vaju takrat, ko je ogenj gorel in so roke hitele v preplet moško-ženske rodovitnosti. In potem jo poglejte, poglejte jo s to novo – staro podobo v očeh in namesto da bi kaj bevsknili, izrecite občudovanje: »Tako lepe lase imaš. In tako omamno dišiš!« Ali kaj podobnega ali pa čisto nekaj drugega, samo da bo izrečeno občudovanje tistega, kar v bistvu zares občudujete v njej in na njej, pa ste zagrnili zavese svojega srca in prekrili žarke občudovanja. Povejte z besedami. Potem pa še z objemom, stiskom roke in prijaznostjo drugih vrst.

Ženske! Zvečer, ko je mir v hiši, vzemite list papirja in zapišite nanj, zakaj občudujete njega, ki vam je šel danes sicer na živce, v bistvu pa … V bistvu pa ga imate radi. Nikoli ne pozabite, da je to najbolj pomembno, prav to, da ga ljubite! Vprašajte se in zapišite na ta list papirja: Kaj najbolj občudujem na njem? Zaradi katerih lastnosti sem se odločili zanj in ne za koga drugega? S čim je pritegnil moje oči? Kakšen je takrat, ko mi srce zanj gori? Da ste rekli, blaženi, in bi radi rekli znova, kar pesnica Saša Pavček tako pretanjeno ubesedi: Ko me poljubiš, ne dvomim nič:/ bog je, so angeli in smrti ni! Potem ta list shranite in ga večkrat preberite. Učinek zagotovljen!

Prebivalci mest in vasi! Poglejte sočloveka pred blagajno v trgovini, poslušajte ga v zdravniški ambulanti, opazujte ga na avtobusu in na vlaku, pred bančnim in poštnim okencem. Kot sem to storila danes jaz, ko sem čakala na oddajo pošte in je pred menoj mlada mamica začela govoriti v nerazumljivem jeziku. Poštarica je bila zmedena, sama pa sem hitro ugotovila, da gre za nemo osebo, ki se je priučila naše govorice, da bi se z njo lažje sporazumevali. Sem pozorno prisluhnila in pojasnila, da prosi za fotokopiranje, dve kopiji, da bi rada oddala pošiljko priporočeno s povratnico. Tudi poštarica je že čez kratek čas razumela njene želje. Ko je lepa mlada ženska opravila, sem ji izrazila svoje občudovanje. »Čestitam vam, kako dobro ste se naučili govoriti, vsaka vam čast!« Potem sem šla na avtobusno postajo. Opazila sem invalida, ki je v vozičku gledal, kdaj bo prišel avtobus s spuščenimi stopnicami. Ljudje so hodili mimo njega, kot da ga ni. Kot da je neviden. Sem ga povprašala, katero številko čaka, in prisluhnila tožbi, kako malo je avtobusov za invalide, da mora čakati najmanj pol ure in še več, da se pripelje ustrezen. Sem mu z občudovanjem rekla: »Dobri ste, da kar sami potujete naokoli, brez spremstva in pomoči. Občudujem vas.« Sva zažarela oba od veselja, ker je on tak frajer, vreden občudovanja.

Pri urjenju občudovanja je super, ker za to pomembno vajo ne potrebujemo prostora. In tudi časa ne. Kajti začnemo lahko nemudoma! Indijski duhovni učitelj, pesnik, glasbenik in atlet Šri Činmoj (1931 – 2007) je napisal navdihujočo pesnitev Nemudoma začni, ki se začne takole: Nemudoma se vzljubi.// Nemudoma začni/preštevati/ svoje Božje Blagoslove// Nemudoma začni prepevati/ srčne pesmi./ ki se dotaknejo duše. // Nemudoma se otresi/ svojih dvomov/ o samem sebi.

Mojster je poznal delovanje občudovanja in hvaležnosti, zato je pogosto klical k obojemu. Ko se občudujemo in ko občudujemo druge ter jim to tudi povemo, naše telo vibrira s čudovito zdravilno energijo, ki zmore celiti rane. Ki polni praznine, nastale zaradi negotovosti, nizkega samospoštovanja, zaradi strahu, da ne ustrezamo predstavam naših staršev ali učiteljev ali vrstnikov, pa tudi tistim ne, ki nam jih vsiljujejo množični mediji s svojimi lažnimi podobami lepih, mladih teles in imenitnih stvari, ki jih moramo posedovati, če želimo biti srečni. Ko so pred leti anketirali mlade afriške ženske in jih spraševali, ali so zadovoljne s svojim telesom, so skoraj vse odgovorile, da so. Čeprav so njihova telesa pogosto okrogla in daleč od medijskih klišejev lepote. A so tako radoživa, da so njihove imetnice zadovoljne z njimi, se pravi same s seboj. Evropske ženske so na isto vprašanje odgovorile v obratnem sorazmerju. Silno malo jih je zadovoljnih s svojim stasom, ene so predebele, druge imajo premajhne prsi, tretje preveliko rit, četrte prekratke noge, pete …

Nemudoma vzljubi/ dehteči vonj/ svojega srčnega vrta lepote/ in uživaj v njem, spodbuja Šri Činmoj. Nemudoma vzljubi/preprostega otroka v sebi, vrednega ljubezni./ Nemudoma začni občudovati odkritosrčnega otroka v sebi,/vrednega občudovanja. Kajti vsi smo tudi otroci, ki znajo biti veseli samega sebe, polni občudovanja svoje veličine, odprti za radost bivanja. Zato – občudujmo se! In nemudoma začnimo/ sanjati/ o srcu/ polnem hvaležnosti.
7. april 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, občudujmo se | Komentarji (1)
Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi, pa bo pomlad prišla z rožami rdečimi, ... poje mili pesnik Ivan Minatti in za njim prepevam jaz, ko zaslutim pomlad. 21. marec je bil krasen dan, saj se je pomlad koledarsko zares začela in na nebu je sonce posijalo in veter je pihal, da bi pregnal sivino in pripeljal oblake šumeče pomladne.
Ta dan je rojstni dan božanskega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha in so zato orgle donele, čeprav jih ni v Minattijevi pesmi. A me je ljub človek, ki igra nanje, spomnil, da se je na ta dan leta 1685 rodil glasbeni velikan, in sem zato prvi pomladni dan nosila njegovo glasbo v srcu. In nosila sem koš pesmi, ker je 21. marec tudi svetovni dan poezije. In sem objemala drevesa, brez katerih nam živeti ni, kot pravi veliki Edvard Kocbek: Drevo, beseda in človek,/ trije prijatelji/ od vekomaj.

Kadar človek razširi srce in svoj objem, lahko v naročju občuti vse vesolje! Tako je bilo ta prvi pomladni dan, ponedeljek, 21. marca 2011. Najprej dežurstvo v prijazni hiši hospica, kjer zaradi blagosti preklopim na drugo dimenzijo zavesti: samo sem, tiho, predano, pa smejoč in vriskajoč, odvisno, kdo je človek ob meni in kaj zavibrira med nama. Ta dan me je pobožala roka človeka s hudo neozdravljivo kronično boleznijo, ki mi je pred časom na svoj pripomoček za sporazumevanje napisala: »Vse mišice mi odmirajo, samo smejalne ne. Smejala se bom do smrti.« Ko uziram kopico smejalnih gub na tem žarečem obličju – Ježek mi je pred mnogimi leti rekel: »Manca, ne družite se z ljudmi, ki nimajo smejalnih gub na obrazu!« -- pridem takoj k sebi, četudi sem odšla od doma napeta zaradi obveznosti in skrbi, ali bom uspela narediti vse, kar moram ta teden postoriti … Prostovoljno delo v hospicu je bližnjica na poti k sebi, zato privilegij, za katerega se vsak ponedeljek še posebej zahvaljujem. Vem, hospic je poziv. Poziv: Pridi k sebi!

In se je ta prvi pomladni dan zgodila tudi očarljiva prireditev, ki poziva k istemu: Pridi k sebi. Zavod Exodos je pod pokroviteljstvom MOL v okviru Ljubljane – svetovne prestolnice knjige 2010, pripravil projekt trajnostnega umetniškega dela z naslovom Labirint umetnosti. Na obrobju fužinskega naselja, med Fužinami in Psihiatrično bolnišnico Polje – oj, kako super prostor so našli, med Vojnovičevimi in meni dragimi čefurji in uporabniki psihiatričnih storitev oziroma norci v ljudskem jeziku, kamor grem rada na obisk, tudi predavala sem tam že večkrat in se vedno znova vprašala, ali je več norih zunaj bolnišničnih zidov ali znotraj, kjer sem srečala toliko občutljivih, krhkih in ranljivih ljudi, kot jih v slovenskem parlamentu še nisem – so zasadili 287 dreves, kanadskih čug. Postavili so jih v obliki štiri tisočletja starega labirinta, v katerem se človek lahko sprehaja kakšno uro v miru in tišini. Hodi, meditira in kontemplira, da bi prišel čim bliže k samemu sebi. Na sredi labirinta so postavljene klopi, nad njimi ogrodje, ki ga bodo porasle ovijalke, da bo nastalo zeleno srce za mirno zretje vase. In za branje, hura! Ker ta domiseln projekt spodbuja bralno kulturo med drevesi, sem, prijateljica dreves in besed, nepopravljiva ljubiteljica knjig in narave, postala njegova ambasadorka. S prijateljico, pesnico in esejistko Ifigenijo Simonović, sva se prišli veseliti ozelenele površine na obrobju Fužin, se razgledovali po lepem sprehajališču ob bližnji Ljubljanici in se v hipu odločili, da bova tudi midve postali varuhinji vsaka svojega drevesa. Ifigenija je po prihodu iz tujine ravno dvignila denar na bankomatu in vsega takoj namenila varščini za obe drevesi. Na njenem bo tablica z verzom Vitomila Zupana, na mojem oziroma našem gornji verz Edvarda Kocbeka. Že zbiram med člani svojega plemena denar, da bo drevo od vseh nas: najmlajša vnučka bo prispevala 5 EUR, potem pa po vrsti navzgor, da bomo zbrali 150 EUR, kolikor znese vsota za varovanje enega drevesa. Pred njim bo klopca z razgledom na pobeljene vrhove hribov in na psihiatrično bolnišnico, v kateri in iz katere se vijejo zanimivi možganski labirinti. Tamkajšnje zdravstveno osebje ima enako geslo kot Labirint umetnosti: Pridi k sebi.

Kaj sploh pomeni priti k sebi? Odgovor je preprost – biti v stiku s svojo dušo, poslušati glas srca in uma. A živeti to sebstvo je v sodobnem »razvitem« tehnološkem svetu z informacijskim hrupom, ki tisočkrat presega bitje srca, skoraj nemogoče. Upati pomeni verjeti, da je kljub temu možno. Mogoče je priti k sebi, če vsak zase in vsi skupaj delamo za to najpomembnejšo človekovo nalogo. Zanjo smo dolžni pripraviti ustrezne družbene in osebne okoliščine. Biti med drevesi, občutiti zemljo pod svojimi nogami in usmeriti oko stran od tovarniških dimnikov, električnih vodov, reklamnih panojev, stolpnic itd., pomaga mestnemu človeku najti pot k sebi. Zato je za sleherno mesto življenjskega pomena imeti parke in drevorede, reke z urejenimi sprehajališči na bregu, fontane z žuborenjem žive vode, čist zrak in jasno nebo, da lahko gledamo zvezde in z njimi odpotujemo v neskončnost. Bojim se, da je v slovenski prestolnici parkov vse manj, vse manj zelenih površin in zato manj možnosti priti k sebi.

Poleg narave, ki človeka razbremeni stresa in ga okrepi za prepoznavo lastne bitnosti, je umetnost tista, ki nas odpira, nagovarja in spreminja. Dotik lepote je kot dotik čarobne paličice nevidne vile; boža naša srca, nas dela ganjene, nas skozi katarzo pripelje v globine, v katerih smo resnični. Lepota, resnica in dobrota so tri sestre, ki nam pomagajo bogato živeti. Kdor jih drži za roke, ne bo izgubil kompasa človečnosti, kdor jih vabi v svoje domove, ne bo lačen milosti.

Labirint umetnosti je projekt, ki združuje naravo, umetnost in dobro. Vsak varuh drevesa (poglejte na www.labirint-umetnosti.si) simbolično pokloni mestu drevo in podari bližnjim zatočišče v njegovem objemu. Otroci gledajo, kako drevo raste, starši spletajo zgodbe in jim jih pripovedujejo, ko prispejo v labirintovo srce in sedejo na klop. 21. marca so nam zgodbe pripovedovali mladi zagnanci, ki verjamejo v moč pravljic in bajk, ker verjamejo v moč besede. V njihovih zgodbah so nastopala drevesa in je bil prisoten širni svet, saj so pravljice nabrali pri različnih narodih in kulturah. Ambasadorka Labirinta umetnosti pa sem prebrala Kocbekovo pesem Na polju, ki jo podarjam še vam. Za pomladni korak na poti k sebi in 287 mladim drevesom na obrobju Fužin, da bi zdravo, bujno rasla in nas sprejemala v svoja blaga naročja na tej najpomembnejši poti v življenju.
Drevo, beseda in človek,/ trije samotarji/sredi ravnine.// Strmijo drug v drugega,/od vekomaj povezani/ s skrivnim spominom.// Drevo je tišina,/ beseda je ptica,/ človek je uho.// Tišina in ptica/in uho čakajo:/ kje je veter?// Vprašanje je ljubezen,/ljubezen je veter,/ in veter je začetek.// Drevo je zašumelo,/ptica je zažvrgolela,/ človek je zapel.// Drevo, beseda in človek,/trije prijatelji/ od vekomaj.
1. april 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, pridi k sebi | Komentarji (0)
»Danes smo vsi Japonci,« je zapisala novinarka Zorana Baković dan po strahotnem potresu in uničujočem cunamiju na Japonskem v petek, 11. 03. 2011. Izrezala sem si iz Dela njen odličen komentar Čas za cunami humanosti in se globoko zamislila. Spraševala sem stare in mlade, razpravljala s svojimi bližnjimi in prijatelji, kaj menijo, česa se moramo naučiti ob tej tragediji. Odprla sem omaro, da bi našla knjižico modrih misli, ki bi mi pomagale doumeti našo lekcijo, ko je iz nje padla karta – misel za današnji dan, na kateri Rudi Kerševan pravi: »Objeti od stvari smo stisnjeni. Objeti od človeka ljubljeni.«

Držim to karto v rokah in zaplavam v miselni tok, ki ga je sprožila. Mislim o ljudeh in stvareh. O tem, da se je naša pozornost z ljudi preselilo na stvari. Zato tudi človeka prevečkrat obravnavamo kot stvar, kot objekt manipulacije, preučevanja, poučevanja, zdravljenja … Kot da bi bili stroji, ki jim je treba zamenjati rezervni del, vliti znanje v glavo, jim vtisniti kodo, kaj naj mislijo in kako naj živijo. Veljamo, kolikor lahko služimo oploditvi kapitala – celo o ljudeh in čustvih govorimo kot o socialnem in emocionalnem kapitalu! Šteje to, kar posedujemo, in ne, kar mi v svojem bistvu smo. Avtomobile vozimo vsako leto na pregled, sami sebe le, kadar je res nujno. Ko otrok prinese spričevalo iz šole, gledamo v list papirja z ocenami in ne v otrokove preplašene ali radostne oči. Ko zdravniki v bolnišnicah opravljajo vizito, pogosto bolnika sploh ne pogledajo, saj zrejo le v bolniški karton, na katerem kot da je zapisana čarobna formula, kdo oziroma kaj in s kakšnimi okvarami, s kakšno diagnozo leži v postelji. Ni časa za resničen stik z ljudmi. Ni denarja za opazovanje in pogovarjanje. Ni potrpljenja za poslušanje.

Je to napredek, to, da človeka zamenjamo za stvar? Kakšna vera je vera v znanost o stvareh in v tehnologijo, ko naravna katastrofa uniči njuno svetišče: izklopi elektriko in usodno poškoduje tako vrhunske stroje, kakršni so jedrski reaktorji? »Kako se je to lahko zgodilo Japoncem, kako je to možno?« nejeverno kimajo z glavo znanstveniki, ki se radi zgledujejo po Japonski in so (bili?) prepričani, da je njihov tehnološki razvoj največji napredek za človeštvo.

Po 11. marcu 2011 nič več ne bo tako, kot je bilo. Vsi smo v istem čolnu, zato je lekcija skupna. Premisliti, kaj je smisel našega obstoja. Si ponovno zastaviti vprašanje vseh vprašanj: kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo? Ko je bil človek del narave, ko je dihal z materjo Zemljo, jo spoštljivo prosil za njene darove, obredno klal živali in ritualno gojil rastline ne za lastno preživetje, temveč za življenje skupnosti, je živel v harmoniji sam s seboj in z vsem stvarstvom. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo takrat, lahko pa je drugače na enakih vrednostnih temeljih: na sožitju z naravo in s samim seboj ter skupnostjo, na služenju drugim in javnemu dobremu, ne pa le lastnim interesom, na medsosedski pomoči in uveljavljanju trajnostnega razvoja za dobrobit naših naslednikov. Logika, samo da je meni dobro, drugi so mi figo mar, samo da gremo dobro skozi čas našega življenja, potem pa naj bo, kar bo, je preživela, če hoče preživeti človeštvo. Ni več časa za sebični individualizem, voljo do finančne in politične moči bo morala zamenjati volja do miru in humanosti.

Zdaj še smo, v naslednjem trenutku nas morda več ne bo, sporočata japonski potres in cunami za njim. Vse mine in minila bom jaz, minil boš ti. Pa si upamo pogledati svoji minljivosti v oči? Se hočemo zavedati smrtnosti? Ko je izbranka akcije ONA 365 univerzitetna profesorica dr. Renata Salecl namenila štiri tisoč evrov nagrade prvi hiši hospica na Slovenskem, je to storila zaradi razbijanja enega največjih tabujev našega časa. Pojasnila je: »V naši družbi obsedenosti s telesom in mladostjo je smrt postala tabu, odlagamo jo, se je bojimo, o njej ne govorimo, otroke izključujemo iz ritualov. Ne moremo si zatiskati oči, da nas ne čaka.« In v intervjuju za Ono citirala znano misel: v viktorijanskih časih je bil tabu seks, danes pa je to smrt. Vse se spreminja, samo eno je gotovo -- to, da bomo umrli. Japonci o tem ne dvomijo (več).

Ko sva se z najljubšo najstarejšo vnukinjo pogovarjali o spoznanjih, ki jih je prinesla japonska katastrofa, sva se pogovarjali tudi o smrti. Da bi bilo grozno umreti sam pred računalnikom, ne bi bilo pa tako strašno, če bi bili s tistimi, ki se imamo najbolj radi, da bi se objeli in skupaj preminili za ta svet ter odšli v drugo razsežnost, ki je največja skrivnost. Ja, objeti od stvari smo stisnjeni, objeti od človeka ljubljeni. Za človekov dokončni odhod je najpomembnejša bližina. Ljubezen, ki ne mine. Ker je močnejša kakor smrt.

Zato bi morali vlagati največ v bistveno za naš obstoj. V graditev osrečujočih medsebojnih odnosov, v sočutje do pomoči potrebnih, v solidarnost, da nikomur ne bi bilo živeti pretežko. Veriga je močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen, je pravilo bivanja. In ne obratno, kar si domišlja elita najbogatejših in najvplivnejših mogočnežev. »Močan potres in en sam val sta vse postavila pod vprašaj. Varnost je v petnajstih minutah postala krhka iluzija. Državna, gospodarska in vojaška moč so se razstavile v nepopisno človeško tragedijo. Kot vedno bo tudi zdaj denar pomagal do lažje gradnje porušenih hiš, toda pokazalo se je, da ni pomagal preprečiti katastrofe. Tega se je treba zavedati tudi v prihodnje,» je zapisala Zorana Baković. In je rekla moja ljuba vnukinja :«Morali bi spet menjati dobrine. Eden bi dal jajca, drugi bi vrnil krompir, tretji kaj drugega, ne vse plačevati z denarjem.« Pa ne biti tako domišljavi, da kanimo premagati naravo. Samo sodelujemo lahko z njo, zagospodovati ji ne moremo, ker to ni v človekovem zapisu. Smo drobceni prašni delci, ki jih s stališča večje slike sveta in veličastne narave lahko odpihne že majhen vihar. Ponižnosti se velja ponovno naučiti, skromnost je naša lekcija!
»Danes smo vsi Japonci«. Majhni pred naravo, še manjši pred največjo skrivnostjo bivanja. Tisočletja so jo spoštljivo ubesedovali modri, katerih beseda je med stvarmi poniknila. Lahko bi jo ponovno slišali. To, kdo smo, kaj je zares moje: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu« (sufijska modrost). Morda se tudi zato zgodijo potresi in cunamiji, da bi zmogli slišati, kar smo nekoč že izrekali, da bi ponovno spregledali, kar smo davno že videli? Pravo resničnost. Besede o njej so vklesane v kamen, piše Peter Kingsley v imenitni, zdaj tudi v slovenščino prevedeni knjigi Resničnost. In doda: »Besede o kamnu so o vas. In vi ste kamen.« Čas je, da nas »pretrese to, kar se že tisočletja molče govori.« Naša lekcija.
24. marec 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, naša lekcija | Komentarji (0)
Kar seješ, to boš žel, pravi starodavna modrost. Ne žanjemo takrat, ko zasejemo, včasih potrebuje rast dolgo dolgo časa, ker njiva ni bila dobro zrahljana, ker ni bilo dovolj dežja ali pa so bila semena ničeva. Kdor ne obupa, bo dobil priložnost, novo možnost za sejanje in nekega dne pogled, ki se bo razlil nad njegovo žetev. Praznovanja so čas, ko lahko uzremo, kaj smo sejali. Slavje rojstnega dneva v zrelih letih je razgled po žetvi svojega življenja, in tudi zato je ta dan tako dragocen.

Zadnja leta rojstne dneve še posebej zanimivo praznujem. S pogovori v knjižnici ali v knjigarni ali v šolski dvorani … Letošnji rojstni dan je bil spet nekaj posebnega. Ker je za ta dan izšla pri založbi Pivec knjiga izbora Obrazovih kolumn Žareti upanje in smo njen izid proslavljali v avditoriju mariborske Druge gimnazije. Ker smo bili pred tem z družino na grobu naše babi Milene -- imenitne igralke Milene Godina (21. marca 1912 – 2. maja 1955) na Pobrežju, ker … A lepo po vrsti.

Dan se je začel naporno. Zbudila sem se ob petih zjutraj in začela premišljevati svoje bivanje od spočetja naprej. Se zahvaljevati očetu in mami, da sta me v ljubezni spočela, bratoma, ki sta mi pomagala rasti v pogumno deklico, učiteljicam in šolam, ki so me učile kljubovanja in družbenega aktivizma, ljubimcem, ki so me prebudili v radostno ženskost, otrokoma, ki sta opravila ogromno delo zame, vnukom, ki mi grejejo srce, prijateljem, ki me bogatijo ... Vstala sem krmežljava, ker me je zbudilo zvonjenje poštarjev. Še nisem prišla čisto k sebi, ko je vstopilo prvo veliko darilo: prijateljica Tatjana je prišla na obisk, da je obdarila mamo za rodilni dan in mene za rojstnega. Njena darila so vedno estetsko doživetje. Ker jih nese zaviti v cvetličarno in ta iz njih ustvari prave male skulpture žareče lepote. Jih gledati, odvijati ta darilca, to je doživetje! Hvala, Tatjanček!

Proti štajerski prestolnici smo opoldne peljali z dvema avtomobiloma in se ustavili pred našo priljubljeno destinacijo, na bencinski črpalki z okrepčevalnico Marché. Tam je samopostrežba slastnih sadežev, sokov in domačih jedi, a sem prosila natakarico, naj nas to pot postreže, da se bomo razkošno počutili. Ji čisto mimogrede omenila, da imam rojstni dan in bi rada svoje razveselila z udobno malico. Oj, ta srčna gospa je takoj organizirala enkratno veselico! Prinesla rože na mizo, me obdarila z ljubkim darilcem, nekomu nekaj namignila, in že je prišla prava godba na dveh nogah. Se je raztegnil meh harmonike, je zabrenkala kitara, so se pridružili trije glasovi in zapeli: Vse najboljše za rojstni dan …. Je prišla še ena vesela natakarica, mi podarila krasno leseno palico za na pot, in potem smo se vse tri – ona, jaz in palica -- zavrtele smejoč v ritmu polke sredi restavracije, ola!

Smo se nasmejali do solz in najedli do grla ter nadaljevali pot proti mariborskemu pokopališču, da pozdravimo ljubo babi Mileno. Se spominjali njenega rojstnega dne, s katerim smo desetletja začenjali prvi pomladni dan, njenih lepih pisem, ki nam jih je pisala skoraj do poslednjih dni, njenega poguma, talentov, lepote … Kajpada smo se na pokopališču zgubili, a je s koordinacijo po mobiju končno šlo Ne le zaradi telefonskih navodil, temveč zato, ker je Taja našla grob svoje prababice po pravem babjem instinktu. Ni naključij! Kot bi jo Milena poklicala in jo iniciirala v lepoto svojega srca in telesa …Kako potrebni smo sodobni, pogosto osamljeni ljudje zavedanja o izročilu svojih prednikov, kako zelo smo potrebni tega občutka, da smo nadaljevalci že tisočletja postavljene poti, ki jo moramo nadaljevati v žlahtni tradiciji in s pogumom za nove, drugačne korake. Hvala, predniki!

Sonce nas je spremljalo vso pot do italijanske gostilne pri gimnaziji, ki je bila naš končni cilj. Sestrica Tamara je z menoj opravila v avtu izpit, ko mi je izročala
darilo: velik lonec medu in balon. In me izprašala, zakaj to darilo, kako nadaljuje pot, kako se izteče. Jasno, jasno da je šlo za medvedka Puja, kajpada sem vedela, da je nesel lonec medu za rojstni dan, h komu že, h komu ... Kajpada je Pu med potjo pojedel ves med in je Pujsek počil balon, a otožni Sivček je bil kljub temu vesel obojega, kajpada. Praznega lonca, v katerega lahko udobno shraniš počen balon. Izpit sem opravila s plus tri, prihodnje leto vajo ponoviva.

V gostilni mi je, kot se maniram priliči, najprej izročil darilo dragi b.m.. Zame je izdelal posebno spletno stran (uporabno samo za naše pleme) z naslovom Mančin čudež – darilca z vertikale. Da bom lahko hkrati vsem povedala za čudeže, ki jih doživljam. »Navdihujejo nas in navdajajo z občutkom za čarobnost,« je napisal na začetku rubrike Manca. Razdelal je tipologijo čudežev na: čudeži na-ključ, čudeži za telebane, čudežne knjige, čudežni ljudje, sporočila z vertikale in življenje je čudež. Kajpada je uvedel tudi rubriko Nasvet iz srca, a o tem tu ne bi, hi, hi … Najljubši vnuk mi je podaril ročno izpisano/narisano knjižico z naslovom Žareti upanje (le kje je ujel ta naslov, saj knjige še nihče od nas ni videl?). Začne se takole: »Bodi še naprej tako fajn babica! Želim ti vse lepo v 63 letu. To je sicer že veliko, a zgledaš kot srce (to je narisal), ki je staro 51 let (ni mogel vedeti, da pijem iz skodelice, na kateri v nemščini piše: 51 let, toliko jih imam in toliko jih nameravam imeti tudi v prihodnje). V knjižici naj bi bilo 63 vprašanj za 63 let, a jih je sam spisal 28, druge naj si zastavim sama. Njegovo prvo vprašanje se glasi: Kdaj boš svojo knjigo (napisala) posvetila meni? In sem že razglasila čudež: da bo čez dobro uro držal v rokah knjigo Žareti upanje, ki je posvečena njemu, mojemu indijskemu princu Tinu. Taja mi je podarila pismo, ob branju katerega sem se razjokala. Ta lepa deklica je pri šestnajstih modra človekinja, ki ve, da je, kot je zapisala, življenje čudovito. »Vedi, da sem vesela in ti hvaležna, da si vedno ob meni, da me spodbujaš in mi pomagaš. Nate se lahko vedno zanesem in ti zaupam.« Šmrk, šmrk, ne bom citirala dalje, šmrk … In ne bom pripovedovala naprej, kaj vse sem še dobila, šmrk …

Tudi ni prostora, da bi opisala veličasten večer v Mariboru, ki ga je vodila piska najlepše spremne besede o meni, ki sem jo kdajkoli prebrala, ljuba Zora A. Jurič, božansko prepevala Darja Švajger, ljudje so množično kupovali knjigo in tako podprli hospic, ki mu tudi to pot poklanjam svoj honorar, nosili so mi vreče daril, ki sem jih odpirala še cel naslednji dan, rož pa toliko,d a bi lahko odprla cvetličarno … In potem čez dva dni na večeru Oneplus izvem, da sem proglašena za žensko dekade, založnica mi sporoči, da je nekdo v celjski knjigarni naročil zase kar 90 mojih knjig in na drugočetrtkovem večeru v kavarni Union slišim toliko lepega o ženskah in knjigi, da …

Da lahko mirno rečem: Setev je obrodila. Vaša srca so izmerila moj čas in mi podarila najlepše darilo – pogled na obilno žetev. Hvala, hvala, hvala!
21. marec 2011 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, žetev | Komentarji (2)

Manca Košir, ŽARETI UPANJE, Obrazi 2009 – 2010

Maribor: Založba Pivec, 2011


Spremna beseda:
PLESALKA SVETLOBE


Božansko povabilo

Povabljeni ste bili na srečanje
s Prijateljem.

Nihče se ne more upreti Božanskemu Povabilu.

Tako se vse naše izbire omejijo
na samo dve:

k Bogu lahko pridemo
oblečeni za Ples,

ali pa nas v njegovo bolniško sobo
prinesejo na nosilih.
Hafis




Manca se je odločila za ples. Pleše tako žareče, tako zanosno, da je v svoj vrtinec pritegnila mnoge, ki smo se ovedli, da je biti radosten naše naravno stanje.
O tem govori in piše, tako živi in navdihuje. Manca je ves čas v stiku – s seboj in z drugim(i). Dopisuje si z ženskami, z moškimi, z drugačnimi in s podobnimi, njeno pisanje mora gledati v obličje pred seboj. Imeti mora sogovornika, (so)bralca. Zadnja leta si dopisuje z bralci revije Obrazi v rubriki pod skupnim naslovom Moški : Ženske. Izbrane kolumne so doslej izšle v knjigah Otoki svetlobe in Objemi srca, zdaj je pred nami knjiga pisem, namenjenih prav nam, prav sedaj, Žareti upanje. Ker nas je sama v obe knjigi uvedla z verzi njej ljubega mistika Hafisa, je prav, da ga navajamo tudi tokrat. Mističnost je Manci blizu, tisti, ki so se zazirali preko nam dosegljivih horizontov, jo nagovarjajo, njihovo govorico nam predaja skozi vsakdanje zgodbe, skozi običajne prizore. Neverjetno, v čem vse najde navdih, kaj vse v njej zbudi zgodbo! Koliko drobnih prizorov, mimo katerih hitimo, ne da bi prisluhnili ptici v srcu, koliko knjig, ki bi jih morda spregledali, modrosti, ki naredijo naše življenje ne le znosnejše, temveč (za)upanja vredno.
Tudi Manca podobno kot marsikateri duhovnih učiteljev zbuja močne in protislovne odzive. Mnoge navdušuje (kot bralko, ki se tisto urico na teden, ko bere Mančino kolumno, edinkrat zave sebe, take kot je in ne v vlogah, ki ji jih namenjajo drugi) spet druge s svojo spontanostjo in neposrednostjo spravlja v zadrego, jezo in posmeh.
Morda je razlog tudi v tem, da je Manco zelo težko »spraviti v predalček«, kar je redoljubnim tako povšeči. Najprej je znana manekenka in slavna filmska igralka (naslovna vloga v kultnem filmu Breza ji je prinesla slavo širom bivše domovine), nato se izve, da je učiteljica matematike in fizike! Potem postane novinarka s pretanjenim posluhom za sogovornike, čez čas se podpisuje kot univerzitetna profesorica, doktorica filoloških znanosti. Predava, piše učbenike, a jo v nekaterih visoko znanstvenih krogih težko jemljejo resno, ker je za znanstvene kroge preveč odprta, ker vpleta čustva, ker se pojavlja na neposvečenih krajih. Opozarja na socialne krivice, govori o solidarnosti, na drugi strani velja za eno najlepše in najelegantneje oblečenih Slovenk! Pridruži se novim duhovnim iskanjem in se da krstiti v katoliški cerkvi. Govori o Frančišku, Klari, Jezusu, a se z navdušenjem poda v indijski ašram, počastit grob Avatarja Meher Babe. Zdi se nam glasna in povsod prisotna, a govori o samoti, meditaciji, branju … in nam predstavlja gore knjig, za katere sploh ni jasno, kdaj jih utegne prebrati, ne le prebrati, temveč poglobljeno doživeti in o njih izjemno pretanjeno pisati! Videti je presneto mladostna, a se - proti vsem trendom - razglasi za ambasadorko radostnega staranja. Nase prevzema toliko različnih družbenih vlog, a poudarja, da je najraje mama in babica. Ponosna je na babo v sebi – polnokrvno, telesno, a hkrati modro in milo, govori o emancipiranosti žensk, o pomenu ženskega principa v svetu in sprememb, ki jih ta prinaša. Je pa nadvse naklonjena moškim, razumevajoča in ljubeča kljub njihovim šibkostim, občudujoča njihovo moč in njihov pomen. Uči nas o radosti bivanja, o polnosti življenja, hkrati je kot prostovoljka hospica pogosto spremljevalka umirajočih in njihovih svojcev … (Tudi honorar za to knjigo je kot za prejšnji dve namenjen hiši hospica.)
Saj, morda je prav v tem ključ do Mančine skrivnosti. Tako razpeta med toliko odkritosti in skrivnosti sveta, med bolečine in navdušenja, med življenje in smrt, ki je, kot pravi, njena najboljša učiteljica, laže vidi, kar drugi spregledamo, začuti, kar drugim uide, laže doume, kar drugim ostane zakrito. Zato se je zavezala svetlobi, zato se je odločila za ljubezen, zato z zavedanjem, razumevanjem in modrostjo žari upanje med nas.
Manca nikoli ni bila Slovenka leta. Leto je navsezadnje prekratka mera zanjo. Za učiteljico, ki nas že toliko let uči, kaj je najpomembnejše in najlepše, za plesalko, ki nas vabi v divji, mistični ples življenja.
Manca ljubi poezijo. Zato ne gre, da ne bi zaključili z verzi. Zdi se, da verzi velike Marine Cvetajeve izražajo sestrstvo med ženskami Mančinega kova:

S plešočim korakom prek zemlje sem šla! Neba hči!
S polnim predpasnikom rož! – Klice nisem strla pod rušo!
Vem, ob zarji umrem! – In bog noči
z jastrebi ne bo poslal po mojo labodjo dušo!


Zora A. Jurič
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 46 47 48
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 1 2 3 4

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 132563
Forum avtorjev: 15468 Forum teme: 33159 // Odgovorov: 1798367
Blog avtorjev: 3242 // Blogov: 66485 // Komentarjev: 920930
Avtorji fotografij: 21422 // Slik: 173376 // Videov: 20316 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane