Uporabnik: Geslo:
Manca Košir
kolumne
»Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« ponavljam za velikim francoskim filozofom André Compte-Sponvilom, te dni pred svetim dnevom spominjanja na preminule ponavljam še pogosteje. Prvi november je praznik spomina. Kar pomeni, da se moramo najprej iz-prazniti, izstopiti iz vsakdanjega hrupa, se umakniti v notranjo tišino in dušno posodo očistiti navlake. Da bomo vanjo – čisto, jasno -- položili bisere spominjanja.

Že nekaj let ne hodim več na grobove ta sveti dan. Ker je na pokopališčih preveč ljudi, ki se niso prišli poklonit spominu na pokojnike, temveč so tam, ker mislijo, da morajo biti. Kapitalistično potrošništvo in pogoltnost sta marsikje uspela izprazniti praznik njegovega svetega pomena. Ga pozunanjiti do te mere, da se je tudi slavljenje mrtvih spremenilo v videz, z rožami in množico prižganih sveč v blišč. Blišč, ki zakriva umik resničnosti in ponižnosti pred skrivnostjo, imenovano smrt. Pred večnostjo. Ta ne pomeni človekove nesmrtnosti, temveč zavedanja naše minljivosti. Zato polnega bivanja sleherni dan in vsako uro. Večnost je v polnini trenutka, v kateri smo scela brez preostanka, predani, skromni in majhni. Je nekaj, kar nas presega. Je Tisto, v naročju katerega bivamo, zato smo več, kot si upamo biti, in manj od najmanjšega peščenega zrna.

Te jesenske dni potemtakem premišljujem o ljubih, ki so stopili skozi vrata, skozi katera vsi odhajamo. In prihajamo. Kam? Ne vemo. Tibetansko izročilo spremljanja umirajočih govori, da so ta vrata samo prehod, ki ga izurjeni v spremljanju in naučeni v tisočletni tradiciji zmorejo prepoznati in poimenovati. Povsod so še žive tradicije spremljanja odhajajočih, še so arhetipski zapisi v naših dušah o tem, da takrat potuje duša tja, od koder je prišla, gremo potemtakem domov. Toda zahodna civilizacija je uspela odriniti smrt iz vsakdanjosti in izpred oči za zidove bolnišnic in domov za ostarele. Vse manj jih je, ki imajo privilegij umreti doma, med svojimi. Umiranje in smrt sta tabuizirana, strah pred obojim se je zalezel že globoko v kosti zahodnega človeka. Ki beži pred samim seboj, zato tudi pred dejstvom, da ne umirajo samo drugi, umrla bom tudi jaz in umrl boš ti. Ker se na tem božjem svetu prav vse spreminja, razen dejstva, da se vsi rodimo in vsi umremo.

Spominjam se pokojnih – očeta, brata, bratrancev, tet in stricev, najboljšega prijatelja, njegove žene, botra, največjega skladatelja najmanjših pesmic, ljube prijateljice, profesorjev, demonstranta, študentov … in tistih, ki sem jih spremljala kot prostovoljka hospica. Koliko so me naučili, koliko so mi dali! Hvaležna sem vsakemu posebej, globoko hvaležna. »Trpljenje je treba ozdraviti s hvaležnim spominom na to, kar smo izgubili,» je učil že modri Epikur. Kajti gre za to, da sprejmemo, kar je, kamor sodi sprejetje tudi tega, česar ni (več). Da to ljubimo kot takšno, v njegovi resnici, v njegovi večnosti. »Mil je spomin na pokojnega prijatelja,« je dejal Epikur. In ta milina je hvaležnost, zapiše Sponville. Milina, ki postane vesela. Ker se zavedamo: »Kako dobro je, da je živel!«

Polna miline, nežnega sočutja, topline in predane ljubezni je knjiga zdravnice Urške Lunder Odprto srce – v kavarni Union jo bomo predstavili na Martinovo, 11. novembra, na dan svetnika, ki je dal ime paliativni oskrbi, ko je polovico svojega plašča daroval premraženemu revežu – ki govori prav o tem. O hvaležnosti, o skromnosti in majhnosti (manjši ko je človek, bolj je hvaležen, meni Sponville) pričuje to iskreno delo edine slovenske zdravnice, specializirane za paliativo. Zdravnice, ki je spremljala desetine in desetine umirajočih in se še vedno počuti obdarovana z njihovimi darovi. Zato radostna, da je ob njih in z njihovimi svojci v najtežjih urah za mnoge, zanjo pa v najlepših in najbolj bogatih. Take postanejo tudi ure tistih umirajočih, ki odidejo zavestno, spravljeni s seboj in drugimi, hvaležni za življenje, ki so ga polno živeli in izražali do poslednjega možnega trenutka.

Urška v svoji knjigi s spomini na umrle presega njihovo smrt in gradi najlepši spomenik življenju. In marsikateri s hvaležnostjo za njeno milino postavljajo spomenik njej. Kot pretanjen pesnik Josip Osti v svoji zadnji zbirki haikujev Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla, ki jo je posvetil prav Urški. Ženski, ki je spremljala njegovo ženo v smrt. V Urškini milini je prepoznaval ljubezen, ki presega vse konce in kraje, tudi konec našega tuzemskega življenja, in o njej napisal haiku: »Iz tvojih rok je/ tudi prazen kozarec/ prepoln ljubezni.«

Ker je Urška Lunder to, kar je, in ker je tako resnična v svoji avtentičnosti, tako pristna in prisotna, lahko z radostno lahkotnostjo drži v naročju umirajoče, in o izkušnjah in spoznanjih ob umiranju in smrti napiše tako lepo knjigo, kakršna je Odprto srce. Takole pojasni svoje veselje do dela z umirajočimi, svojo »domačnost s smrtjo in minljivostjo. Pomirjenost z usihanjem telesa. Z zavedanjem, da se telo lahko izredno spremeni, je celo v obsežnih ranah, človek v njem pa je isti, morda celo več kot isti: v usihajočem telesu rastoča duša. Duša, ki se odpira kot cvet v ljubeče bitje lepote, ki sprejme življenje tako, kot je. Kje bi želela biti bolj navzoča, kot ob tem razsvetljenju?«

Urška je izjemno navdihujoč človek. Ko je pred (tremi?) leti objavljala svoj dnevnik v Sobotni prilogi Dela, je doživel odmev, ki se še danes ne poleže. Mnogi ji pravijo, da so si njen dnevnik izrezali iz časopisa in ga hranijo. Na vsakem srečanju z bralci proda veliko svojih knjig, kar je redkost in ne slovensko pravilo. Sama te dni njeno dragoceno pričevanje prebiram že tretjič. Vsaka stran me navdihne, enkrat to, kako zna poslušati in se pogovarjati brez obsojanja (»Nesprejemanje, kritično ocenjevanje in sumničavost so naš največji sovražnik. Sami si ga povijemo v svoje lastno trpeče življenje.«), drugič njeni natančni opisi detajlov -- prosojnih starčevskih rok, njihovih lahkih korakov, ki se še komaj dotikajo tal, tretjič njeno navdušujoče opisovanje prijateljev … Vedno znova pa njena hvalnica lepoti, ki prežema knjigo s svetlobo, da strani kar žarijo: »Zakaj je pomembno v vrtincu močnih doživetij ob hudo bolnih poskrbeti za umetniški navdih? Zakaj tako težim k dogodkom lepote, glasbe, giba? Prepričana sem, da za pomoč drugim, za razvijanje sočutja in prijaznega odzivanja v težavnih časih pomaga širjenje zavesti. Kako naj jo širim? Tudi z razširjanjem svojega izraza. Zato me vleče na vse preizkušnje čutenja v galerije, koncertne dvorane, na pisateljske in pesniške večere, na ogled izbranih filmov.«

V slikah, glasbi, v prozi in poeziji, na filmskem platnu so zapisani spomini. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se! Te brezgrajne lepote in ljudi, ki so jo polagali v tvoje srce. Čeprav so že mrtvi, in prav zato, ker so že tam, kamor mi gremo. Dan mrtvih je za to najprimernejši praznik: spomini presežejo smrt.
28. oktober 2010 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, spomin preseže smrt | Komentarji (0)
Bila sem siva navznoter – od silnega tempa zadnjih dni brez globokega vdiha – in sivo je bilo zunaj. Hlad, megla, jutranje temperature komaj nekaj nad 0 stopinj C. Še posvet ob svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe v Cankarjevem domu moderiram, potem pa naravnost v zatočišče miru in tišine, v vasico nad Portorožem, kjer stoji sanatorij Pri Danieli.

Zjutraj dam kot vedno v potovalko najprej knjigo. Štiristo strani debel roman Sue Monk Kidd Skrivno življenje čebel, ki sem ga zamudila v trdi vezavi, zdaj pa je v žepni zableščal na pultu nove knjigarne v Mariboru, kjer sem se na začetku nove bralne sezone srečala s krožkom BMK in mi je njegova mentorica, strastna knjigoljubka Milena, rekla: »Kaj, še nisi prebrala te knjige? Bralni krožki v Ameriki so se zaljubili vanjo, moraš jo prebrati, všeč ti bo!« Take predane bralke, kot je Milenam, vedno ubogam. In sem jo že držala v naročju samotni večer v sanatoriju tri dni kasneje.

Knjiga me je očarala, potegnila v svoj objem in nisem se mogla ločiti od nje. Saj ne smem prebrati cele to noč, kaj bom pa delala jutri, sem si prigovarjala in začela brati počasneje, da bi dlje trajalo. To slastno, ganljivo, toplo, sijajno in duhovito napisano zgodbo o dekletu brez matere, ki pobegne nasilnemu očetu, med potjo reši iz ujetništva črnsko gospodinjo, ki so jo rasisti ameriškega juga v času, ko so črnci pridobili državljanske pravice (bilo je to šele po drugi svetovni vojni!) pretepli in strpali v zapor, in gre po sledi edinega otipljivega materinega znamenja: slike črne Marije s podpisom Tiburon. Ker v življenju ni naključij, je prišla tja, kjer je bila nekoč tudi njena mama, pobegla od moža, a tega ni vedela, to zve šele proti koncu, ko se udomači med tremi sestrami in najde svoj pravi dom, razširjeno družino, ki jo belo deklico, sprejme v svoje mehko črno srce.

Ampak to ni tisto, kar je premaknilo vratca v mojih možganih. Tista vratca, ki so bila doslej zaprta, a jih je knjiga odprla na stežaj: «Vsak človek, ki hodi po tem svetu, ima v glavi pločevinasto ploščico. Če pa tu in tam ležeš, in si čisto pri miru, se ploščica razpre kot vrata dvigala in spusti skozte vse skrite misli, ki so potrpežljivo čakale in pritiskale gumb, da bi se povzpele na vrh. Težave v življenju se začnejo kopičiti, ko skrivna vratca predolgo ostanejo zaprta.« V sanatoriju sem ležala s knjigo v rokah čisto pri miru, predihala težave utrujenosti, pa še sonce je žarelo čez dan kot za stavo, da sem se gola okopala v zunanji in razprte duše v notranji svetlobi, težav ni bilo, a neka vratca so ostala kljub temu zaprta. Tista, na katerih že vse moje življenje piše: Ne maram medu.

Milo lep roman Skrivno življenje čebel pripoveduje o čebelah, čebelarstvu in medu, saj sestra Avgusta prideluje med in na kozarce z njim lepi tisto podobo črne Marije, ki jo deklica čuva kot največjo skrivnost hrepenenja po umrli materi. Materi, ki jo je po nesreči s pištolo ubila prav ona, stara štiri leta … Deset let kasneje pomaga pridelovati med pod skrivnostnim imenom. Pisateljica je preštudirala kar nekaj strokovne literature o čebelah in čebelarstvu, sama si je nabirala izkušnje ob čebelnjakih, da je njena pripoved pristna in resnično medena. Vsako novo poglavje začne z odlomkom o čebelah: »Matica je povezovalna sila čebelje skupnosti. Če jo vzamemo iz panja, delavke hitro začutijo njeno odsotnost. Že po nekaj urah ali še prej začnejo kazati očitne znake brezvladja.« Pa: »Ko roj zapusti staro gnezdo, čebele navadno najprej letijo nekaj metrov, nato pa se ustavijo. Izvidnice se odpravijo iskat primeren kraj za novo kolonijo. Ko najdejo najboljše mesto, se jim pridruži še preostanek roja. » In: «Domače čebele so socialne žuželke in živijo v kolonijah. Vsaka kolonija je družinska enota. Sestavljajo jo samica oziroma matica, ki leže jajčeca, in večje število neplodnih hčera ali delavk. Te nabirajo hrano, gradijo gnezda in skrbijo za zarod. Samce vzgajajo le v tistem obdobju leta, ko jih v panju potrebujejo.« Še: »Čebele niso odvisne le od telesnega stika s kolonijo, temveč potrebujejo tudi družabnost in podporo skupnosti. Če čebelo ločimo od njenih sester, bo hitro poginila.«

Ne bom navajala dalje. Ogromno sem izvedela o čebelah. Prebrala hipotezo, da so inteligentnejše od delfinov, denimo. Ko sem še študirala sociolingvistiko, sem rada brala razprave o tem, da imajo čebele svojstven jezik, s katerim imenitno komunicirajo. Da ne govorim o vseh zdravstvenih in lepotnih dobrobitih medu (med je nektar bogov in šampon boginj, reče junakinja ljubega romana), ki ga nikoli nisem hotela uživati. Da med ni zame, pa pika. Čebel sem se nekaj desetletij celo bala, saj me je otroka pičila in sem bila vsa otekla z obkladki na nogah in vročino po vsem telesu. Diagnoza: alergična na čebelji pik.

Ampak. Ampak pred nekaj leti so začele čebele umirati, tudi na Slovenskem jih je na milijone pomrlo. Znanstveniki že bijejo plat zvona: Če se bo trend umiranja čebel zaradi zastrupljenega ozračja nadaljeval, bodo čez pet let izumrle vse rastline v gozdovih in na travnikih, ki jih oprašujejo čebele. In kmalu za njimi bo izumrlo še človeštvo. Srhljivo! Čebel se ne bojim več, zdaj sem njihova zaveznica. Kaj lahko storim, da se to ne bi zgodilo, me je obletavalo vprašanje s silovitostjo brenčanja čebeljega roja. Zase sem našla rešitev. Med dragocenimi in lepimi čarobnimi darili iz kataloga KRILC (www.krilca.si) sem izbrala Zadovoljno brenčanje – darilo, ki pomaga zavarovati slovenske čebele pred izginotjem. Lahko kupimo čebeljo matico, opremo za čebelnjak ali pa čebelji panj. Denar zagotovo pride na pravi naslov, v roke Čebelarske zveze Slovenije, zato bo tudi letos moj božiček nosil darilca - KRILCA za čebele.

Tam v obmorskem sanatoriju se je zaradi očaranosti s knjigo zgodil čudež. Vratca v glavi, na katerih je pisalo, da ne jem medu, so se odprla. Začela sem ne le okušati med, temveč hlastati po njem. Žlica medu za lahko noč, voda, osladkana z medom za žejo, medena maska za izsušene ustnice … Takoj po povratku v Ljubljano sem se zapodila v Medexovo trgovino in kupila vse, kar mi je ljubezniva prodajalka svetovala. Proti virozi in bolečemu grlu najljubše najmlajše, za od šole utrujena vnuka, za zeta, kadar ga delo preveč izčrpa, za najljubšo najstarejšo proti službenemu stresu, zase za to in ono in še za kaj tretjega, za vsak slučaj …

Ko sem otovorjena z Medexovimi vrečkami hitela proti avtomobilu, me nista motila sivina in hlad, v katerega se je tudi ta dan odela prestolnica. V meni je sijalo sonce, ki sem ga použila z medom, in žarela sem od sreče, da sem iz glave pregnala še en svoji nikoli. Sedla sem za volan in pogledala skozi okno, da bi speljala. Za hip sem otrpnila. Sredi sivega dne je na ledenem okenskem steklu sedela rumenočrna čebela. Gledala je vame, dokler nisem okna odprla in potem šele je odletela kdo ve kam. Najbrž edina čebela daleč naokoli. Njen navdih se je iz romana preselil v moje življenje in postala sem sestra medenega rodu: »Ko vzleti čebela, se duša dvigne.«
21. oktober 2010 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, čebelji navdih | Komentarji (1)
Samo tisto delo bo zares uspešno opravljeno, ki ga opravljamo z veseljem in predanostjo. Pri katerem ne premišljujemo predvsem o tem, koliko bomo zaslužili, ampak v njem uživamo in s hvaležnostjo delamo, kar čutimo, da je naše poslanstvo. Samo tisti odnosi so lahko odlični, v katerih se predamo scela, bivamo polno, smo udeleženi telesno, čustveno, čutno, duhovno, in smo v tem resnični, ker smo v stiku sami s seboj. Samo življenje, v katerega zaupamo in se mu radostno prepuščamo, nas lahko obdari z vsakodnevnimi čudeži; srce je pripravljeno nanje, saj naše naročje ni zasedeno s pričakovanji, zahtevami in sebičnimi željami.

Ko sem poleti zvedela, da bodo tradicionalni bralni večeri v kavarni Union – tem žlahtnem prostoru meščanske kulture, v katerem je po drugi svetovni vojni zasedala prva slovenska vlada, so tja hodili besedovat (in zraven pit, kajpada) veliki Dušan Pirjevec, Taras Kermauner, Vitomil Zupan … - potekali tudi to sezono, sem bila preprosto srečna. Druženja Beremo z Manco Košir vsak drugi četrtek v mesecu namreč pripravljam z ljubeznijo in predanostjo. Zato se nanje pripravljam mesece vnaprej, sprašujem založbe, katere zanimive knjige bodo izšle, berem in tuhtam, kaj bi bilo od prebranega zanimivo za širše občinstvo, saj si želim, da bi od teh večerov vsak nesel kaj lepega v svojo noč …

Prav danes se bomo družili prvič. In že od poletja vem, da se bomo pogovarjali o spolnosti, saj sem takrat naredila načrt: o dveh rečeh je treba misliti, o dveh rečeh več govoriti. To sta temi, na katerih je utemeljena besedna umetnost pa tudi druge vrste ustvarjanja, temi, ki sta človekova usoda: eros in tanatos. Naš začetek in konec.

O knjigi, o kateri bo tekla beseda nocoj – Seks za telebane – sem vam poleti že poročala. Eros. O drugi, predane spremljevalke umirajočih Urške Lunder z naslovom Odprto srce, ki je pravkar izšla, se bomo pogovarjali novembra. Tanatos. O gostih nocojšnjega večera, slovenski medijski divi Miši Molk in šarmantnem kantavtorju Zoranu Predinu, ne potrebujete predstavitve. Mišo občudujem že od njenih študentskih let, ko je za svoje diplomsko delo prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Ko je ona pisala v Playboy, sem to revijo redno brala. Zaradi njenih tekstov. Ne bom pozabila duhovitih obratov v aktualizaciji pravljice o princu in žabi. Ne o tem, da se žaba spremeni v princa, temveč o obratnem, ko iz princa nastane žaba, ha, ha, poznamo to, mar ne? Jasno, da sem fenica Zorana Predina. Ko on začne pripovedovati šale, nikoli ne vem, ali se smejim zaradi šal ali zaradi njegovega počasnega, duhovitega in slastnega pripovedovanja. Me silno zanima, kaj bo povedala Miša o seksu in spolnosti, in kako bo to temo komentiral Zoran.

Na temo seksualnosti je vredno vedno znova vzeti v roke drobno modro knjižico mojstra Osha z naslovom Tantra, duhovnost in seks. Se mi zdi, da je bila to prva Oshova knjiga, leta 1990 prevedena v slovenščino. Ta drobcena knjižica vsebuje spoznanja, vredna hoje po kolenih za njimi … Če pa jih zmoremo dojeti med posteljnimi rjuhami ali brez njih, ko se dotikata dve ljubljeni telesi v popolni predanosti in globoki ljubezni – ljubezni do sebe, do drugega, do vsega seta in do Boga – izstopimo iz časa in prostora in postanemo večni. Zato je prevajalec med drugim napisal: »Tantra je totalna revolucija. Sprejetje – popolno sprejetje vsega je vodilo, alkimija preobrazbe. Prepustitev, popoln vstop je ključ do obnove življenja. Brez boja, brez borbenega razpoloženja, ne v nasprotovanju, se življenje razkrije. V popolni predaji je vse božansko. To je ključ. Je alfa in omega. Je večno življenje.«

Kako preprosto zvenijo te besede, kako zelo preprosto, a kako strahotno težko je vstopiti v večnost! Ker obstajajo samo ena vrata: ZDAJ. Ker obstaja samo en ključ: ne jaz, ne moj ego, ampak TI. TI v meni. Ker obstaja le en način: popolna predaja. Ljubljenje so morda za zahodnega človeka najbližja vrata za vstop v večnost. Ker smo v ljubljenju lahko zares sproščeni, zares v sedanjem trenutku in zmožni presegati ego. A le, če je ljubljenje prepletanje iz ljubezni. Seks kot hitenje k cilju (ejakulaciji, orgazmu) ni pot ljubezni. Agresivno grabljenje po njenem/njegovem telesu je posledica napetosti, želje po čimprejšnji sprostitvi te napetosti, ne pa ljubezen. Kajti ljubezen ne obstaja zaradi namena, temveč, uči Osho, »obstaja sama na sebi, za nič drugega. Ljubezen je vedno tukaj. Zanjo ni prihodnosti. Prav zato je ljubezen blizu meditaciji. Prav zato je tudi smrt tako blizu meditaciji – kajti smrt je vedno tukaj in sedaj.«

Smrt. Ne obstaja samo tista velika smrt, ki nam pokrije veke, da se oko za to življenje ne razpre nikoli več. Obstaja veliko manjših in majhnih smrti, ki se godijo vsak dan. Umre odnos. Kako velika smrt je to! Ko dosežemo v spolnem aktu vrhunec, je to tako imenovana mala smrt. Ko ugasne dan, je to smrt našega dneva, in ko se zdani, je našo noč vzela smrt … Ko pokliče otrok, če ga lahko pridemo iskat v šolo, ker tako zelo dežuje, da je že ves moker, in mi ne moremo, je to smrt možnosti, da bi to storili. Ko nas oče prosi, da mu prinesemo sladkih fig s tržnice, saj je to njegov najljubši sadež, mi pa v strašni nakupovalni naglici na to pozabimo, je za zmeraj umrla možnost, ki nam jo je s svojo prošnjo izrekel oče …

Eros – tanatos sta nerazdružljiv par. Zato je za polno, erotično bivanje dobro zavedati se, da vse mine, vse umre, le ljubezen je večna. »Seks lahko postane ljubezen. Če nikoli ne postane ljubezen, potem je pohabljen. Ljubezen mora cveteti; seks mora postati ljubezen. Če to ni, ni kriv seks. Kriv si sam,« je Osho pogosto poudarjal. Ego ne more ljubiti. A ko človek v sebi razvije stanje ljubezni, ne seksa več njegov ego, temveč se med ljubljenjem partnerja spremenita v ljubezen samo. »In včasih lahko ljubimci vedo, kar ni znano svetnikom,« hudomušno meni Osho. Zakaj? »Zato, ker predstavlja ljubezen najlažja naravna vrata, od koder lahko transcendiraš ta svet, to vodoravno dimenzijo.«

Kako lahko premagamo bolečino? Tako, da jo polno in predano živimo. Kako lahko prenehamo žalovati? Tako, da najprej globoko žalujemo Kako se lahko rešimo pekla? Tako, da gremo skozenj. Kako lahko presežemo strastno željo po seksanju? Tako, da strastno seksamo: seks, seks, seks. In sčasoma utonemo v njegovi popolnosti. Prepoznamo njegovo bistvo. Osho: »Ko enkrat spoznaš njegovo globoko bistvo, to bistvo lahko dosežeš tudi brez seksa.« Kajti: »Vse, kar živiš popolnoma, te vodi nad.« V tem prostoru »nad« ne eros ne tanatos nimata več moči. Tam se vse zlije, vse preplete, tam je Enost večnosti. In tja gremo prav vsi.
14. oktober 2010 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, Eros - Tanatos | Komentarji (0)
Začetek sezone BEREMO Z MANCO KOŠIR v kavarni Union, v četrtek, 14. oktobra ob 19. uri s pogovorom o knjigi dr. Ruth K. Westheimer SEKS ZA TELEBANE

Manca Košir začenja nov krog pogovorov o vznemirljivih knjigah v ljubljanski kavarni s tradicijo – v kavarni Union. Vsak drugi četrtek v mesecu ob 19. uri, kot vedno je tudi letos vstop prost. Manca bo sezono začela z najpomembnejšim lokom človekove usode, razpetim med eros in tanatos. Tako bo oktobrski pogovor odpiral darove seksa in spolnosti, brez katere človeka ni, novembrski bo govoril o umiranju in smrti, svetem prostoru, kamor gremo vsi. Največja dota na tem potovanju je ljubezen, ki bo svetlila tako na pogovoru o spolnosti kot na naslednjem o umiranju. Tak ton namreč narekujejo knjige, o katerih bo tekla beseda.
Oktobra (v četrtek, 14.) bosta o delu kultne ameriške seksologinje dr. Ruth K. Westheimer SEKS ZA TELEBANE govorila medijska diva Miša Molk in šarmantni kantavtor Zoran Predin.
Novembra (v četrtek, 11.) bosta o pretresljivih knjigah zdravnice za paliativo Urške Lunder ODPRTO SRCE in matere umirajočega otroka Hanni Käch METULJI OTROK spregovorila udeleženec prve, pesnik Josip Osti, in prevajalka druge, prostovoljka hospica Marija Cehner.
»Če ne bomo brali, nas bo pobralo,« je rekel Tone Pavček ob razglasitvi samostojnosti slovenske države. Če bomo o prebranem govorili tudi drugim, se o knjigah javno pogovarjali iz globin srca, bo sreče več in strahu manj. Prav tega je Slovenija danes najbolj potrebna.
»Že nekaj let v različnih oblikah – s predavanji, članki, programi – ponujamo žensko podporo. Podporo v iskanju in razumevanju življenja, v katerem lahko ženske same živijo svoje dostojanstvo, svojo vizijo in kvalitete,« je zamigotalo pisemce Akademije za psihosintezo na računalniškem ekranu. Poznam predanost projektom za podporo ženskosti in žensk, ki jih Akademija za psihosintezo pri Centru za duhovno kulturo izvaja zadnja leta in jih z navdušenjem spremljam. Tudi jaz menim, da je naš čas čas ženske povezanosti, čas, da sleherna izmed nas prepozna boginjo v sebi in radostno živi svoje življenje. Vse smo vredne, pa če smo poročene ali ne, heteroseksualne ali lezbične, imamo otroke ali ne, na osebnem računu veliko ali nič. Naša vrednost je v prepoznavi in pogumnem bivanju lastne ženskosti, ki ne tekmuje z moškimi, tisočletja prevladujočimi patriarhalnimi vzorci, ki ne hlepi po moči, temveč odpira naročje za razkošnost pristne ženskosti.

Pismo pravi dalje: »Letos načrtujemo izvedbo pogovornih večerov pod skupnim naslovom Kako ženska vidi žensko, kjer se bomo o vlogi žensk v današnji družbi pogovarjali s sogovornicami iz slovenskega javnega življenja in z različnih področij delovanja. Pogovor se bo gibal okoli tem: Kako živimo ženske danes? Kakšne pritiske doživljamo? Kateri so ideali, ki jim skušamo slediti in jih izpolnjevati? In kako vidimo svojo vlogo v družbi prihodnosti? Prek pogovorov o osebnih izkušnjah in delitvi vizij želimo postaviti temelje za bolj avtentičen in svoboden izraz ženskih kvalitet in s tem odpreti možnost za novo kakovost odnosov in bivanja, tako na ravni posameznika kot družbe v celoti.« Hura, sem vzkliknila, jaz bom zraven!

Zraven bom, ker vem, kako močne smo povezane ženske. Ker zaupam naši intuiciji in sposobnostim za sočutno, solidarno sobivanje v skupnem velikem domu sveta. Ker verjamem, da je prav zdaj najboljši čas za vse nas. Smo v vrelcu sprememb in tisti, ki bomo dvigovali raven zavedanja, odpirali srce na globoko in široko, si upali biti iskreni in pristni, se brigali za druge in svet, tisti bomo želi obilje. Obilje ljubezni, ki je največ, kar lahko damo in dobimo. Največ.

V Sloveniji je že vrsta ženskih iniciativ, babjih krožkov, socialnih in političnih vizij, ki hočejo prijaznejši svet javne blaginje za vse. Zato podpiramo univerzalni temeljni dohodek (UTD) za vsakega državljana Slovenije, hočemo kakovostne in brezplačne šole, želimo urejeno javno zdravstvo … In želimo prostor za krila ženske samobitnosti. Za naš osebni razvoj, za hrano ženski duši, za našo raznoliko ustvarjalnost, za prešernost in zaupanje, da je vse dobro in prav. Strah in brezup, ki vejeta po naši lepi deželi, sta najslabši energiji, zato je vredno storiti vse, da bomo z ljubeznijo presegli strah in z radostjo bivanja brezup. Vse več je knjig, ki nam pri tem pomagajo, vse več imenitnih delavnic, predavanj … Ženske se ne povezujemo zato, da bi izločile moške, temveč zato, da izrazimo sebe in bomo po tem zaplesale z moškimi v naši resničnosti. Samo skupaj bomo zmogli, samo kot skupnosti preživeli!

Veliko še imamo postoriti, veliko. Predvsem ženske! Kajti ženske so tiste, ki ne volijo žensk, ženske so tiste, ki ustvarjajo stereotipne medijske podobe, ženske vzgajamo svoje hčere in sinove in ženske zato ustvarjamo svet.

Skozi možgane šine spomin, da sem pred meseci dobila pismo, ki je govorilo prav o tem, kako pomembne smo ženske. Hitro ga najdem, pred nosom mi leži, saj sem si 10. maja natisnila zadevo: Ženske dobile najnaprednejši ženski portal. In spodaj razglas: DA, ženske moramo držati skupaj! Do sem se takrat maja prišla, potem me je zasula druga pošta. A danes se odločim, da ta razglas preberem do konca. Ježeš, že naslednji DA ni več tako obetaven, kot je bil prvi in kot je pismo Akademije za duhovno sintezo. Kajti, to je DA, ki pravi, da imamo ženske raje nove čevlje kot poln hladilnik. Če je to najbolj pomembno za žensko 21. stoletja, če so čevlji naša osnova vizija …

Da ne bom delala krivice, grem na splet, kar silno redko storim, pa poglejmo, kakšno žensko zavezništvo ponuja www.zenska.si. V oči mi udarijo privlačne fotografije razgaljenih prelestnih mladenk v spodnjem perilu, pa ljubkih otročičev, pa razigranih mladeničev, pa … Nikjer nobenega starega obraza -- najstarejša sta zakonca Clinton, ki najavljata rubriko o seksu – nobenega prizora ustvarjalnosti, vse glamurozne fotke se mi zdijo podobe različnih oglaševalskih kampanj. Grem k besedilom. Me očara tema, ki ima naslov Ženske, skupaj lahko ustvarimo čudež! Se strinjam, zato brž berem dalje. Besedilo nas spodbuja, da bi pomagale Preventovim in Vegradovim delavcem. Na Facebooku pisale stotinjam svojih prijateljic, naj damo paket makaronov, zavojček riža, liter mleka, pločevinko fižola, koruze, graha, kilogram moke, kilogram soli ali sladkorja …Naj pripravimo svoj ženski paket in ga prinesemo na zbirna mesta, o katerih nas bo obveščal ta ženski portal.

Lepo, lepo. Berem dalje. Kajpada grem k partnerstvu, saj me zanima, kaj ima uredništvo ponuditi pod tem pomembnim naslovom. Preberem: Moška plat: 26 zapovedi pravih moških! To pa bo nekaj, to! Da končno izvem, kdo in kakšni so pravi moški in kakšne so njihove zapovedi. Gledam: 1. zapoved: Pravi moški nikoli ne prepusti nadzora nad daljinskim upravljalnikom ženski. 2. Pravi moški se z žensko po telefonu nikoli ne pogovarja dlje, kot bo z njo seksal. 3. zapoved: Pravi moški prijateljevemu dekletu nikoli ne pove, kje je njen fant v tem trenutku. 4. zapoved: Pravi moški nikoli ne primerja trgovin po ceni. Itd. v tem duhu do zadnje zapovedi, ki pravi: Ženska, ki na vprašanje »Kaj hočeš za božič« odgovori z »Če bi me res ljubil, bi vedel, kaj si želim«, od pravega moškega dobi Playstation 3. Tu je konec debate in povabilo k branju bratskega portala moski.si. Prosim prijatelja, da ga pogleda z moškemu lastnimi očmi in mi kmalu odgovori: »Dolgcajt.«

Globoko vzdihnem in delam jogo vzdržnosti. Ne komentiraj, drži jezik za zobmi. Vem, da smo ljudje različni in imamo različne potrebe. A tudi vem, da so potrebe odvisne od ponudbe. Na medijski sceni je ponudba ženske zaveze, o kateri sem govorila na začetku, z redkimi izjemami nikakršna. A za medije velja, kar je Paul Valery napisal za knjige. Te imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, čas in lastno vsebino. Živimo v času temeljitega čiščenja in hitrih sprememb, zato bo ponudba kmalu drugačna. Prečiščena. Vsebine bodo žive in svetle, ker je tako življenje, ki nas kliče k vstajenju. Ženske to občutimo. In ženske ženskam naj to tudi darujemo.
8. oktober 2010 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, moški, ženske ženskam | Komentarji (4)
Bila je sobota, dan, ko rada dolgo spim, poležujem. Pa je za soboto zvonil telefon že navsezgodaj. Nisem vstajala, sem čez čas pogledala številko. Meni neznana 059075840 . V nedeljo zopet jutranji klic. Ne uspem prihiteti pravočasno, zato pokličem številko nazaj. Klic zavrnjen. In tako še nekajkrat, dokler se končno ne ujameva s klicateljico: «Tukaj Inštitut za … Delamo anketo o obisku bencinskih servisov.« Sapo mi je vzelo. »Gospa, danes je nedelja, dan, ko ljudje počivamo, beremo, pišemo …« Ona pa: «Mi delamo tudi v nedeljo!« Saj ne morem verjet! Če bo svet zares propadel, bo zaradi tega, ker ljudje ne mislijo na nikogar drugega več kot le na lastno korist. JAZ ukinja TI z neverjetno naglico. Drugi smo zgolj uporabno blago za ta JAZ, ki nekaj hoče zase. Strašno!

V ponedeljek dobim zavitek knjig, ki so mi jih iz založbe poslali že prejšnji ponedeljek. In še to zaradi posredovanja založnice, ki sem jo vprašala, zakaj knjig še ni. Poštne usluge so vse slabše, pošta potuje pogosto iz enega konca Ljubljane v drugega tudi po več dni!. Če v četrtek ne ujamete odnašalca pošte iz nabiralnika – kdaj točno bo pošto dvignil in ali jo sploh bo, se na Slovenskem ne ve, v Nemčiji, denimo, imajo na vsakem poštnem nabiralniku napisano uro, kdaj pobirajo pošto, napišejo tudi najbližji dežurni nabiralnik in uro, kdaj odnašajo iz njega – bo šla pošta naprej v petek. V soboto poštarji pošte ne nosijo več. Samo še brezplačnike in reklame, pošte, zaradi katere je bila pošta sploh ustanovljena, pri nas ne več. V nedeljo itak ne delajo, če imate srečo, naslovnik prejme vaše pismo v ponedeljek. A ni nujno. Če je pošte preveč, ker se je v ponedeljek zaradi nedelovne sobote pač veliko nabere, boste dobili pismo v torek. Torej šesti dan od dneva, ko je bilo pismo oddano v nabiralnik. Pa saj ne morem verjet, rečem poštarju, ko mi končno prinese pred tednom dni poslane knjige.

Peljem mamo na pregled v ustanovo, pred katero je veliko parkirišč. Dve veliki mesti sta rezervirani za invalide. Vidim: pripelje velik bmw, vozi hitro, parkira hitro, zato zasede dve parkirišči; iz njega strumno skoči šofer. »Ste vi invalid?« ga vprašam. Kajpada ni, a se mu mudi. Res avto odpelje čez nekaj minut. A se pripelje imenitna dama v rdečem avtomobilu, se ji tudi mudi, enako parkira prek dveh parkirišč, tudi njo vprašam, če je invalid, ne ni, samo zelo se ji mudi. Zgrožena odkimavam, na drugi strani ceste je prostih kar nekaj parkirišč … Da ta sebični, egoistični JAZ vsaj ne bi zasedel kar obeh parkirišč, rezerviranih za invalide! Vem, da je zasedenih še mnogo drugih, poznam zgodbe obupanih invalidov, poznam. Pravijo, da so praviloma na njihovih mestih parkirani dragi avtomobili. To je naša nova narodna elita, saj ne morem verjet!

Grem po nakupih v Maximarket, zapeljem v kletno garažo. Ob sapo sem. Ne vidim niti enega avtomobila, ki ne bi parkiral preko črte in tako zavzel dva prostora! Končno na koncu vrste uzrem manjši rdeč avto in ob njem simpatično gospodično, ki se ob odprtem prtljažniku pogovarja s sosednjo šoferko. Počasi zapeljem na mesto poleg nje, ko začutim, da sem se dotaknila. Nemudoma stopim na zavoro, odprem okno, da vidim, kaj sem povzročila, ko zaslišim gromozanski smeh. Kdo se mi reži? Saj ne morem verjet! Režanje prihaja iz mojega lastnega trebuha, znotraj sebe se krohotam jaz! Glas mi reče: »Pa imaš, pravičnica, spreminjevalka sveta, ha, ha…« Izstopim in takoj vse priznam: »Gledala sem naokoli, kako brezobzirno parkirajo, in sem se v silni pravičniški vnemi dotaknila vašega avtomobila. Prosim za razumevanje. Oprostite mi!« Dam številko telefona in elektronski naslov, seveda bom plačala račun, če bo potrebno kakšno popravilo.

Doma se utrujena od zgražanja nad anketiranjem še ob koncu tedna, nad nesramno pošto, ki kuje profit peščici vodilnih tudi na račun nas, poštnih naslovnikov, nad brezobzirnim parkiranjem na prostorih za invalide, nad nesramnim parkiranjem v garažni hiši, pa še nad marsičem, kar nisem omenila, sesedem v bralni stol. Začnem globoko dihati, da se umirim. In potem se začne dolg dolg pogovor s samo seboj.
Rezultat? Tarnanje, sitnarjenje, zgražanje, pritoževanje in hudovanje sveta pač ne bodo spremenili na bolje. Ukrepanje v takšni energiji pomeni iti v minus, pomeni delovati destruktivno, četudi za pravično stvar in dobrobit drugih. A kadar tako ravnamo, nam energija odteka. Če hočemo kaj zares spremeniti, moramo to najprej sprejeti. Uvideti in razumeti, da to pač tako je in pika. Je, kar je! Ljudje so takšni in drugačni, svet je tak pa tudi drugačen, ogromno je stvari, zaradi katerih bi se lahko jezili vsak dan štiriindvajset ur non-stop, in še veliko več jih je, zaradi katerih se lahko veselimo ves čas. Je, kar je. Zavedaj se tega, zavedaj s sleherno celico svojega telesa, potem šele ukrepaj. Ker šele potem lahko narediš kaj konstruktivnega, kaj zares dobrega in učinkovitega. Iz sprejemanja gradimo, iz zanikanja rušimo!

Ko sem doumela povedano, mi je padla nagrada na glavo. Listič s pesmijo dragega nemškega pesnika Ericha Frieda (prevod je moje nevešče delo), ki sem si jo že kdaj nalepila na knjižne police, popolnoma razumem pa jo šele zdaj. Naslov, kakopak, Je, kar je: Nesmisel je, pravi razum./ Je, kar je, pravi ljubezen./ Nesreča je, pravi preračunljivost./ Nič drugega ni kot bolečina, pravi strah./ Brezizgledno je, pravi uvid./Je, kar je, pravi ljubezen.//Smešno je, pravi ponos./Lahkomiselno je, pravi previdnost./ Nemogoče je, pravi izkustvo./ Je, kar je, pravi ljubezen.
30. september 2010 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: mancak, manca, košir, manca košir, blog, moški ženske, je, kar je | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 ... 46 47 48
Zadnji komentarji
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 1 2 3 4

Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 132334
Forum avtorjev: 15461 Forum teme: 33148 // Odgovorov: 1797694
Blog avtorjev: 3243 // Blogov: 66352 // Komentarjev: 919298
Avtorji fotografij: 21394 // Slik: 172918 // Videov: 20312 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane