Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941 - 1945
Ob začetku druge svetovne vojne so bili mnogi primorski Slovenci prepričani, da je prišel čas za osvoboditev izpod fašizma. Pod okriljem OF se je tudi na Primorskem razširilo partizanstvo, ki je predstavljalo osvobodilno gibanje, obenem pa je prinašalo komunistično revolucijo. V cilju končne zmage revolucije so začele padati tudi prve žrtve, predvsem ljudje, ki so bili protikomunistično usmerjeni ali pa so prevelik poudarek dajali narodnemu gibanju in osvoboditvi. Še danes lahko slutimo zaukazani molk in prikrivanje, ki je doletelo sorodnike in prijatelje posameznikov, pobitih na protipartizanski strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem, tudi na Primorskem. Še vedno se jih drži obsodba na "partijski pekel", to je odstranitev oziroma likvidacija, ki ji sledi še izbris iz javnega spomina. Praktično ni kraja na Primorskem ( kjer naj revolucije med drugo svetovno vojno sploh ne bi bilo!), ki ne pozna takšnega ali drugačnega seznama žrtev komunistične revolucije.
Partizansko gibanje se je na Primorskem razvijalo razmeroma počasi, pod poveljstvom kadrov iz osrednje Slovenije. Razlogi :
1. Primorski možje in fantje so se borili v italijanski vojski, malo jih je ostalo doma ( vojna že od junija 1940 ), ostale so Italijani mobilizirali v delovne bataljone.
2. Primorska v primerjavi z drugimi deli Slovenije oz. Jugoslavije ni razpolagala z orožjem in opremo, ki je ostala po aprilski vojni 1941.
3. Pomanjkanje vojaško izobraženih Primorcev, maloštevilni pa so bili za Partijo nezanesljivi.
Poseben in še precej neraziskan je primorski prispevek v državljanski vojni v t.i. Ljubljanski pokrajini. Partizansko gibanje iz osrednje Slovenije je Primorsko videlo predvsem kot neizčrpen bazen za dotok novih borcev, ki jih je pošiljalo predvsem v spopade z vaškimi stražami in drugimi protikomunističnimi enotami na Dolenjsko in Notranjsko. Zanimiv je naslednji zapis : " Medtem je prišlo v Šercerjevo 12. marca 1943 že prvih 70 novincev iz Primorske. Kar pri priči so zaprisegli, za vsak primer pač - da bodo ostali zvesti sinovi slovenskega naroda." Ti pohodi za novačenje novih borcev so bili posebej intenzivni do kapitulacije Italije, velikokrat so potekali v nečloveških razmerah in ob močni propagandni spremljavi. " To je bil nepozaben sprevod oslabelih, lačnih, utrujenih in otopelih ljudi vseh starosti, ki so morali čakati le ob najnujnejši oskrbi že dolge dni na zbirnih mestih onkraj stare meje, da je bila vzpostavljena varna zveza do brigad." ( Milan Guček, Šercerjeva brigada in Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo ).
Na velikem zborovanju v Ajdovščini dne 17. septembra 1943 so proglasili priključitev Primorske k "novi Jugoslaviji", ki so si jo predstavljali slovansko-komunistično. Postajalo je vedno bolj jasno, kdo dejansko vodi OF. O tem so dokaj zgovorno pričali napisi : Živel Stalin, Živela rdeča vojska! Dekan v Črničah, Alojz Novak, je ob takšnem vzdušju potožil v svoji Črniški kroniki :" Zdaj vidim, da gremo iz ene sužnosti v drugo. Le, da je ta nekoliko narodno slovensko - slovansko pobarvana. Sužnost pa je le !"
Primorski fantje, ki so se vračali iz italijanske vojske in taborišč, so bili mobilizirani za odhod v partizane. Marsikdo bi rad še vsaj nekaj časa ostal doma. "Iz skrivališč prihajajo iz gozdov in nabirajo fante, ki so se vrnili na svoje domove in jih spet kličejo pod orožje./.../ Nobeden ne gre rad z njimi, a oni so oboroženi in fant mora iti od hiše. V Oseku so 16. X. ustrelili enega takih fantov /.../ Začenja torej tako, kot lani na Kranjskem - nasilje strahuje ljudstvo."
Iz zaporov se je vrnilo tudi veliko število predvojnih primorskih politikov, ki so postali, hote ali ne, tekmeci za Komunistično partijo. Bili so narodno usmerjeni, preganjani v času fašizma in imeli so ugled med prebivalstvom, zato je morala KPS zaradi tega spremeniti svojo revolucionarno taktiko ter is nadeti narodno-osvobodilno lice. Toda njeni umori so se tudi pod nemško zasedbo nadaljevali. V zvezi s tem piše dekan Novak : " Ako pojema navdušenje, so krivi partizani sami s svojimi nerodnostmi /.../ S tem, da vedno jasneje kažejo svoje komunistične cilje, da so že začeli pobijati in na smrt obsojati duhovnike, da silijo mladino, zlasti ženske, naj se vpišejo v Komunističnoi partijo./.../ Le na svoje prsi naj potrkajo in poboljšajo naj se, hinavščino naj odložijo /.../ Pa bo spet ljudstvo začelo verovati, da so iskreni in da ljubijo svoj narod. Saj rešeni in osvobojeni želimo prav iz srca biti vsi in ako bi bil to edini cilj partizanstva, bi nihče ne bil proti njim."
Protifašizem in predvojna pripadnost organizaciji TIGR nista bili nobeni vrednosti več. Veliko starih tigrovcev je sicer vstopilo v OF in v partizanske vrste, a svojo lojalnost so morali večkrat dokazovati partijskim oblastnikom, tudi z likvidacijami političnih nasprotnikov. Tisti, posebej izobraženci, ki so vztrajali pri samostojnem razmišljanju, so tvegali likvidacijo, kot je pokazal primer dr. Maksa Rejca, predvojnega tigrovca, ki ga je VOS umoril junija 1943.
Zmotno je misliti, da se je revolucionarno nasilje na Primorskem začelo šele z italijansko kapitulacijo. Zgodovinski podatki kažejo, da je bil prva žrtev partizanov Darinko Černe, 19 - letni fant, doma z Vogrskega pri Gorici. Njega je 12. septembra 1942 partizanska patrulja odpeljala, v gozdu pri Prvačini so ga sedem dni mučili in nato ubili. Druga žrtev je bil nekdanji župan in ugleden mož Anton Rejec, doma iz Šebelj. Njega so 7. februarja 1943 odpeljali od doma in kmalu pobili s krampi. Žrtve največkrat niso padale naključno. Kot priča Zdenko Zavadlav je VOS že zelo zgodaj pričel pripravljati spiske dejanskih in namišljenih nasprotnikov OF oz. partizanskega gibanja. Po preoblikovanju VOS v Ozno za oblast 9. korpusa, so se ti spiski samo še dopolnjevali. S tem je bil odprt lov na politične nasprotnike. Tudi Primorska je drvela v objem državljanske vojne. Kot je poročal sam Zavadlav, so obsojence na Goriškem vodili v Renče, kjer je imel sedež VOS za Goriško. Tam so se vrstila zasliševanja, tako imenovane sodbe in umori. Nekaj jih je priznal tudi pokojni Zavadlav. Še danes so pobočja nad Renčami, pod kraškim robom, posejana s številnimi grobovi, ki še niso raziskani in označeni. Po pričevanju Z.M. domačina iz Renč, je nekaj šolarjev iz partizanske šole v Renčah poleti 1944 moralo urejati oz. na novo pokopavati umorjene nad Renčami. To so jim naročili domači terenci, dobili pa so krampe, lopate in živo apno, s katerim so posipali umorjene. Šlo je za posamezne grobove, marsikje pa sta ležala dva umorjena skupaj. Te VOS-ovske likvidacije so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujale zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla popraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat kar razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja. Spomladi 1943 je tudi revolucija na Primorskem prešla v drugo fazo. Na udaru so se znašli vsi dejanski in potencialni nasprotniki komunistične revolucije. V začetku junija 1943 sta tako mlada domača vosovca pred očmi mladoletnih otrok pokončala očeta Ivana Brica, ki je kosil nad domačim Dornberkom. Danes je znano, da je umor Brica, šlo naj bi za "justifikacijo belogardističnega somišljenika", v imenu PK KPS naročil dr. Aleš Bebler, za organizacijo izvedbe pa je zadolžil Julija Beltrama, sekretarja okrožnega odbora OF. Nadalje mu je še naročil požig Bričeve domačije, če bi ljudstvo to dejanje odobravalo. ( Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo, str. 259 - 260 ).

Mag. Renato Podbersič ml.


Resnico varujejo bataljoni laži.
Stalin

Oddano: 04.07.2011 ob 06:44:32
RTV Kategorija: Ljudje
Kategorije:
Napad Oboroženih Boljševikov
Zaznamki:
Slovenija, Zgodovina, Komunizem, Revolucija, Umori
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 777 | Ocena 3.9 od 26 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
5+
aljošaa
pred 329 tedni
2.
Pet.
Svetnik
pred 329 tedni
3.
En udbovec naj se nauči pisati, da bo berljiv, drugi pa naj osmrtnice z netočnimi datumi objavlja v Komunistu. :-)
marijanL
pred 329 tedni
4.
1 in 2 - hvala vama.
marijanL
pred 329 tedni
5.
Ma kaka smola, tiste udbaše bi lepo pokokal pa ves KP vodstvo pa bi meli Slovenci mir. Škoda, da jih niso. Bi jim prav privoščil. Morala gor ali dol - v tem primeru je važen narod - morali bi jih najti in pobiti. Pa bi bil gmah! Tko se mora pa narod še danes sprenevedat in častit največje lopove in morilce, kar jih je bilo kdaj na zemlji slovenski. Se oproščam, nikomur ne privoščim smrti ali kakršnekoli škodoželjnosti, ampak tem prascem, tem odurnim izvrševalcem nihilistične ideologije - tem pa privoščim, da bi jim s krampi zbijali glave. Res.

Pa naj me tožijo. Pravila portala gor ali dol.

LP

5 za blog.
Uzelagamagla
pred 329 tedni
6.
5
leena
pred 329 tedni
7.

5
Ewie
pred 329 tedni
8.
5.
Spletni_krizar
pred 329 tedni
9.
Sej ne najdem primernega bloge....pa bo tale tud ok, če ti je prav al ne.
Tole spodaj sem našla...napisal je nekdo, za katerega menim, da ni glup in ima kaj pojma o zgodovini

"Poglej si knjigo Janusza Pielalkiewicza, Druga svetovna vojna, kjer so slike mogočnih vlakovnih kompozicij, ki so dan in noč iz Sovjetske zveze Nemcem dovažala gorivo za njihove vojaške operacije na zahodu...."

....pa ja ni SZ pomagala Nemcem?? pa ne bratska SZ, nooo. to je zih laž....
Počasi se bodo pokazale vse ogabne nakladancije, ki so jih leta in leta ponavljali.....lažnivci nagnusni
nish
pred 329 tedni
10.
9. Gromozanska laž. Pakt so sklenili taktično samo zato, da bi jih Hitler ne napadel. In Stalin, še ko so nemške čete korakale že tri dni po SZ, ni verjel poročilom s fronte. Tak verni prijatelj Hitlerja je bil.
marijanL
pred 328 tedni
11.
Žal, je vse zapisano in še veliko več res. Kdaj bo narod zvedel tudi 'neideološko resnico'? Prav je, da se o teh stvareh piše in govori. Zanimivi so Dnevniški zapisi 1943 - 1945 Msgr. Rudolfa klineca, velikožabeljskega župnika, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2010, ki so avtentični dokaz dogodkov, uredila sta jih Peter Černic in Renato Podberšič ml. . Mnogih tam opisanih dogodkov se tudi sama spominjam. Branje me je popeljalo nazaj v čas mojega begunstva na Vipavskem med vojno, v čas kaosa - vojnega in ideološkega. Pohvala za prispevek.

Lep pozdrav
Tatjana
Tatjana Malec
pred 328 tedni
12.
11. Gospa Tatjana !!!
Sem desničarski "hujskač" ( tako pravijo levičarji ali neokomunisti ). Resnici, ki je objavljena v mojem tokratnem blogu nasprotujejo - toda v tem primeru je avtor : Mag. Renato Podbersič ml.! Zgodovinar.
Res pa je, da ni levičarski zgodoviinar.
To pa je dokaz, da neokomunisti ne preberejo enega bloga do konca - ampak začnejo propagirati priučene jim ( ali naročene ) parole že s tem, ko vidijo in ( glej čudo ) preberejo naslov bloga.
Knjigo,katero omenjate, pa sem kupil pred mesecem dni. Ni mi bilo dovolj, da bi si jo izposodil v knjižnjici, ker je preveč obsežna, da bi lahko sodil samo na podlagi na hitro prebrane vsebine . Zato sem jo kupil in ni mi žal. Prava zakladnica tistih časov. Upam si trditi, da so dnevniški zapisi - msgr. Klinca - v 85 % verodostojni. V ostale 15% pa spadajo : nerazumevanje političnih in ostalih igric, ki so se takrat odvijale mimo njega in o katerih ni imel dovolj pravočasnih informacij ter o tem, kar se je dogajalo na ozemlju Jugoslavije - fronti vojaških spopadov. Novice z domačega terena - o komunizmu, pa je dobro in pravočasno zaznal. In zgodovina mu je dala prav. To pa je tisto, kar najbolj moti razne Stanovnike in Kučane ter njihove simpatizerje ali potomce.

Lp.
marijanL
pred 328 tedni
13.
Gospod Marjan,

Upravičeno se človeku poraja vprašanje, ali so za drugo svetovno vojno krivi boljševiki?

Navajeni smo, da nam zgodovinarji opisujejo dogodke, kaj se je zgodilo. Uradni filozofi in politiki jih običajno interpretirajo. To razpravljanje in prečiščevanje nenehno generira nove in nove razlage. Vsaka politika vleče »resnico« na svoj mlin in daje svoje interpretacije. Zmagovalci imajo glavno besedo. Poraženci nikoli. Kdaj bo določen zgodovinski proces nekega obdobja postal celovito prepoznaven? Najbrž nikoli ne bo zaključen in iskal bo vedno nove in nove obrazložitve in utemeljitve, tudi sprevržene.

V literaturi sem zasledila zanimiv primer razlage, kako je nastal nemški nacionalsocializem in kdo naj bi bil pravi krivec za drugo svetovno vojno. Gre za "revizionistično« zgodovino Emsta Nolteja, ki sicer ne opravičuje nacizma, išče pa razlage zanj v knjigi Heutige und künftige Konversen um den Nazionalsozialismus, Berlin – Frankfurt na Majni, 1993.

Noltejevo delo je svojevrstna sinteza njegovih prejšnjih del, ki je izšla leta 1987 in nosi naslov Evropska državljanska vojna 1917 – 1945: Nacionalsocializem in boljševizem. Ruska oktobrska revolucija, s katero so si boljševiki pridobili neomejeno oblast in utemeljili Sovjetsko zvezo, je bila za srednjo in zahodno Evropo, dokaj še nikoli viden izziv. Evropa je vedela, da so boljševiki kruto pobili ruskega carja in vso njegovo družino in da izganjajo na milijone drugače mislečih v Sibirjo, odkoder se večina ni nikoli več vrnila, da pobirajo ljudem posestva in drugo lastnino, kmetom zemljo ter da ustanavljajo kolhoze.

V rokah imam knjigo J.V. Stalina »Temelji leninizma«, ki jo je širil slovenski AGITROP med indoktriniranimi ljudmi, člani komunistične partije, ki govori (stran 90) kaj pomeni ohraniti in razširjati diktaturo? S takšno literaturo so Sovjeti ustvarjali pri nas segrete ideologe, ki so potem izvedli revolucijo in prevzeli komunistično oblast in povzročili narodovo tragedijo.

Stalin govori, da pomeni vnesti v milijonske množice duh discipline in organiziranosti, pomeni zgraditi v proletarskih množicah trdnjavo in branik zoper razjedajoči vpliv drobno buržoaznih elementov in drobno buržoaznih navad; pomeni podpreti organizatorsko delovanje proletarcev za prevzgojitev in predelavo drobno buržoaznih slojev; pomeni pomagati proletarskim množicam, da bi se vzgojile kot sila, ki bo sposobna uničiti razrede, pripraviti pogoje za organizacijo socialističnega proizvajanja. Vsega tega pa ni mogoče izvršiti brez partije, ki mora biti močna po svoji strnjenosti in disciplini. »Diktatura proletariata« - pravi Lenin, je trdovraten, krvav in nekrvav, nasilen in miren, vojaški in gospodarski, vzgojni in upravni boj zoper sile in tradicije stare družbe. Sila navade milijonov in desetine milijonov ljudi je najstrašnejša sila. Brez železne, v boju prekaljene partije, ki uživa zaupanje vsega, kar je razredu poštenega, brez partije, ki zna prisluhniti razpoloženju množic in vplivati nanje, ni mogočega boja uspešno bojevati (»Otroška bolezen«). Partija je potrebna proletariatu, da bi zavojeval in da bi obdržal diktaturo. Partija je orožje diktature proletariata. Iz tega sledi, da mora z izginjanjem razredov, z odmiranjem diktature proletariata, odmreti tudi partija. Partija kot edinstvo volje, nezdružljivo z obstojem frakcij. Brez partije, močne po svoji monolitnosti (strnjenosti) in železni disciplini ni mogoče zavojevati in obdržati diktature proletariata. Železna disciplina v partiji prehaja v vsemogočnost dekreta, ki lahko vse uredi in preuredi. Ameriška podjetnost pa je tista neukrotljiva sila, ki ne pozna in ne priznava ovir, ki s svojo poslovno vztrajnostjo ruši vse in vsake zapreke, ki ne popusti, dokler započetega dela ne izvede do kraja pa naj bo to delo še tako nevažno in ki si brez nje ni mogoče misliti resnega ustvarjalnega dela. Toda ameriška podjetnost ima vse pogoje, da se izrodi v ozek in breznačelen prakticizem, če ni združena z ruskim revolucionarnim poletom. Lenin je imenoval to brezglavo poslovnost. Združitev ruskega revolucionarnega poleta z ameriško podjetnostjo, v tem je bistvo leninizma v strankinem in državnem delu. Taka združitev daje dovršen tip delavca – leninovca in slog leninizma.

Nolete navaja, da se je meščanska Evropa čutila ogroženo v svojih bistvenih značilnostih, v svojem mišljenju in čutenju, v svojem premoženju in pravni ureditvi. Menila je, da ji grozi uničenje, kakršno je v Sovjetski zvezi doletelo milijone ljudi, domnevnih in namišljenih sovražnikov režima. Kajti ruska revolucija naj bi bila izrecno začetek svetovne revolucije. Povsod so obstajale komunistične stranke, ki so »domovino delavcev« razglašale za svojo domovino in niso skrivale namere, da oblast, kakor hitro se je polastijo, izkoristijo ravno tako, kot so jo boljševiki. Če ne upoštevamo tistih, ki so že zlasti med intelektualci – pristopili h komunističnemu revolucionarnemu gibanju, spominjajoč, na aristokratske pribežnike, ki so se svoj čas pridružili francoski revoluciji (1789), se je meščanska Evropa na boljševiški izziv odzvala z uporom in strahom. Predvsem s strahom.

Vprašam se, ali je bilo kaj strahu tudi v Sloveniji? Nesporno ga je bilo, saj so Nemci širili protisovjestsko propagando tudi na zasedenem ozemlju. Kaj je za vernega človeka, kmeta, posestnika ali svobodomiselnega človeka pomenil boljševizem je odveč govoriti.

Največji odpor je bil v Nemčiji, saj je bila posledica rdeče vstaje prevrat 9.11.1918. Komunistična partija se je razvila v milijonsko gibanje. Nevarnost z vzhoda je bila Nemčiji veliko bližja. Pisatelj Thomas Mann se je 1919. leta spraševal ali je kakšna rešitev za evropsko civilizacijo, ali se bo uveljavila aziatska ideja zravnavanja z zemljo in uničevanja. Menili so, da ljudje, ki imajo še nagon po samoohranitvi, se morajo s silovito in z bojevito odločnostjo vojskovati proti tej človeški rasi. Ruski »parni valjar« je spadal med strahotne spomine na vojno. Nemčija se je zaradi Versajskih mirovnih določil čutila obsojeno na nemoč in nezmožno lastne obrambe. Na radikalno vprašanje sta Hitler in njegovo gibanje ponudila ljudstvu radiakalen odgovor, uničiti sovražnika. Prevladovalo je prepričanje, da so Nemci prvo svetovno vojno izgubili in da je leta 1918 prišlo do njihovega zloma, zato ker niso nastopili dovolj odločno. Znano je, da je v Nemčiji vladala velika gospodarska kriza in inflacija. Plače so dobivali vsaki dan, delavci ob 12 uri, ostali ob 17 uri, da so naslednji dan lahko preživeli. Ljudje so se spraševali, da čemu tako svobodnjaška ustava, če na široko odpira vrata sovražnikom svobode, saj je mirovna pogodba zapečatila Nemčiji moč. Nemci Hitlerja kmalu niso več imeli za diktatorja, temveč za Odrešitelja. Nemčija je tedaj lotila uničevanja Sovjetske zveze. Za marksističnimi voditelji je kazal na Juda.

Cesar Wilhelm II.je bil prvi nemški cesar, ki je marksističnim voditeljem ponudil roko sprave, ne da bi slutil, da ti pustolovci ne poznajo občutka časti. Medtem, ko so z eno roko segali v roko cesarju, so v drugi roki držali bodalo.

Uničujoči pohod Nemcev nad Sovjetsko zvezo pa ni pripeljal do dokončne rešitve. Boj proti boljševizmu je začel naznanjati poraz. Bliskoviti napad Nemcev na Sovjetsko zvezo, poimenovan »Barbarossa« je propadel, v vojno so vstopile tudi Združene države.

Nolete sklepa, da je literatura o nacionalsocilizmu pomanjkljiva. Da vse kar so pozneje počeli nacionalsocialisti (razen tehničnega postopka likvidacije v plinskih celicah), da je že opisano v obsežni literaturi iz dvajsetih let. Pri tem zgodovinar Nolte postavlja vprašanje ali je Hitler nemara izvršil to dejanje zaradi tega, ker so imeli sebe ali sebi podobne za možne ali dejanske žrtve nekega »aziatskega« dejanja. Nolte meni, da liberalizem, če se razvija v liberalizem ali ga ta zamegljuje, ubija nacije in nazadnje ob koncu neznanske migracije prebivalstva, utegne ubiti tudi človeštvo. Nolete na svoj način razloži nemško dramo v času svetovnih vojn, zato da bi jo vpel v tradicijo evropskega duha. Ni odveč poudariti, da je Nolte sprožil hud in s čustvi močno nabit prepir med nemškimi zgodovinarji, filozofi in politologi. Sam Nolte je govoril o zločinu: množični morilec se ne more opravičevati s tem, da morijo tudi drugi. Ali vidimo v tem tudi kakšne paralele z dogajanjem doma med vojno in po vojni pa naj si vsak sam odgovori. Vprašam se, ali je bil res edini motiv za domobranstvo izdaja domovine, kar težko verjamem, ali niso bili še morebiti tudi drugi motivi, o katerih zmagovalci ne želijo govoriti.

Kaj je evropski duh? Ali si znamo na to vprašanje danes odgovoriti? Je to kultura, je to obrazec združevanja evropskih narodov, ki izreka prisego v duhu racionalnega interesa, da bo EU delovala v korist in za blaginjo ljudstva in da bo ljudstvo obvarovala vseh nesreč. Ali so Združene države ex Georgea W. Busha še demokracija (kako bo sedaj, ko je Obama predsednik ZDA še ne vemo, vendar bistveno se sigurno ni spremenilo), ki bo sposobna braniti evropske interese ali utegne biti abstrakcija, v katero smo Evropejci ujeti in služimo interesom velikih. Vprašanj je veliko. Nanje ni mogoče odgovoriti. Ali ubiramo pot proti neoliberalizmu z vedno manj demokracije? Kitajska in Rusija po svoje že ubirata to pot. Amerika fundamentalistov in naftnega magnata Bushain njegovih prijateljev jima bo zagotovo sledila na bolj mehak način. Evropa pa je velika uganka.

George Orwell je zapisal: V nekaterih trenutkih vlada nekakšna vseprešinjujoča pravovernost, tih obči dogovor o izogibanju razpravam o velikih in neprijetnih dejstvih.

Mar bi se tudi tem razpravam morali izogniti?

Tatjana Malec
pred 328 tedni
14.
5
Wajdouc
pred 328 tedni
15.
5, 5 :)
rener
pred 172 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163660
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863852
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84620 // Komentarjev: 1210876
Avtorji fotografij: 25374 // Slik: 216443 // Videov: 19264 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "