Danes se je začelo sojenje proti duhovniku Tadeju Strehovcu, ki ga državno tožilstvo preganja zaradi javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Razvpitost primera, še preden se je sodni proces sploh začel, nakazuje, da se bodo na tem primeru lomila kopja in pogledi glede meje med svobodo izražanja in spoštovanjem osebnostnih pravic tistih, o katerih se javno govori in piše. Ne bom se spuščal v pravno razpravo o tem, ali je dejanje, ki se očita Strehovcu, zrelo za obtožbo in obsodbo zaradi kaznivega dejanja, saj nisem pravni strokovnjak, bom pa povedal, kaj si o tem mislim kot človek in državljan države, v kateri se ta sodni primer odvija.

Svoboda izražanja in njene meje

Proti koncu leta 2015 sem se v okviru pobude Spoštovanje različnih aktivno vključil v referendumsko kampanjo glede sprememb zakona, na podlagi katerih bi bili istospolni pari popolnoma izenačeni glede poroke in družinskih razmerij, vključno s posvajanjem otrok. V pobudi smo volivce nagovarjali, naj spremembe zavrnejo, ker so bile po našem mnenju nepremišljene in ker se nismo strinjali s tem, da bi se spolna raznolikost in posebnosti zveze med moškim in žensko črtale iz zakonodaje. Hkrati smo zagovarjali strpen in odprt dialog glede zakonskega reševanja vprašanj istospolnih zvez. Javno sem se izpostavil s stališči, ki so nasprotovala predlaganim spremembam. Poleg črtanja spolne različnosti iz zakonodaje je bilo zame še posebej sporno to, da bi lahko otroci na podlagi teh sprememb prek nadomestnega materinstva postali tržno blago. Zakaj to razlagam in kakšno zvezo ima to z aktualnim primerom Strehovec?

S svojim javnim izpostavljanjem stališč in mnenj sem izzval tako pozitivne kot negativne reakcije, kar sem seveda pričakoval. A med slednjimi so se zlasti na spletu pojavile tudi take, v katerih so bile navedene neresnice o meni in iz katerih je bilo možno razbrati osebni prezir, zaničevanje in sovražen odnos nekaterih, ki se z mojimi javno izraženimi stališči niso strinjali. Teh izjav si nisem jemal k srcu, a noben človek, ki se mu kaj takega zgodi, ne ostane ravnodušen. Skratka, imam osebno izkušnjo napadov na svojo osebnost zaradi svojih javno izraženih prepričanj, a do ljudi, ki so me besedno napadali ne gojim zamer ali sovraštva niti nisem sprožil kakršnih koli pravnih postopkov proti njim. Edino, kar smo v okviru pobude naredili, je to, da smo z naše strani na Facebooku umaknili nekatere komentarje.

Jezik je kot orodje, s katerim lahko bodisi ustvarjamo čudovite pesmi in pravljice ali spodbujamo ljudi k dobremu bodisi lahko z jezikom tudi ubijamo – obrekovanje, osebno žaljenje, netenje in podpihovanje sovraštva je le nekaj oblik, v katerih je jezik orodje zla. Temu se je treba upreti, najprej vsak pri sebi, že v svojih mislih, a tudi v skupnosti, ko je na primer treba zaščititi tistega, ki postane tarča neresničnih obtožb ali ko je treba povzdigniti glas proti širjenju sovraštva. K temu bi po mojem mnenju prispevala tudi boljša zakonska ureditev komuniciranja na spletu, tako da bi npr. razkrili identiteto tistih, ki s psevdonimi širijo neresnice in sovraštvo, obrekujejo in žalijo. Seveda pri uporabi jezika slika ni le črno-bela, obstaja raznolik spekter sivine in mejni primeri, pri katerih je težko presoditi, kaj je dopustno in kaj ni. Potrebna je pazljivost tako pri tistih, ki v javnem prostoru širijo svoja mnenja in ideje, kot pri tistih, ki imajo moč, da iz javnega prostora sistematično izrinejo sleherno kritično, ostro, drugačno ali zunajmainstreamovsko mnenje, ker ga označijo kot »sovražni govor« ali »politično nekorektnost«.

Zakaj je objava na 24kul.si sporna?

Sporno objavo na spletnem mestu 24kul.si je spisal avtor pod psevdonimom. Državno tožilstvo je Strehovca obtožilo kaznivega dejanja kot ustanovitelja in direktorja zavoda, ki upravlja spletno mesto 24kul.si. Sodišče bo Strehovca verjetno zelo težko spoznalo za krivega glede očitanih kaznivih dejanj, a nekateri deli omenjenega zapisa se tudi meni zdijo sporni, npr. da se nekoga, ki je podpisal pobudo v zvezi s 55. členom slovenske ustave, pri čemer je tudi objavljen poimenski seznam teh ljudi, javno označi za člana »abortivnega lobija«, ki se zavzema za »brezplačne kirurške splave nerojenih žensk, homoseksualcev in lezbijk ter za izumiranje slovenskega naroda in kulture«, po mojem ne ustreza resnici. Širjenje neresnic o nekom z namenom njegove oz. njene javne očrnitve pa je obrekovanje, kar je hud napad na osebno dostojanstvo človeka.

Ali molivci pred ginekološkimi klinikami, kjer opravljajo splav, izvajajo nasilje nad ženskami?

Pomenljivo je, da 55. člen ne govori, da imajo ženske pravico do splava, ampak da se lahko starši (torej matere in očetje) svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok ter da jim država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki jim bodo omogočile, da se odločajo za rojstva svojih otrok. V ospredju je torej svoboda staršev pri odločanju in obveznost države, da omogoči to svobodo. Če so starši svobodni pri odločanju o rojstvu otrok, imajo tudi pravico do celovitih informacij o splavu in njegovih posledicah.

Marsikatere ženske nimajo celovitih informacij o tem, kaj pomeni splav in kaj lahko povzroči, saj so drugačni pogledi o razvoju življenja in splavu v javnosti pogosto zatrti in preganjani. Spomnite se gonje proti projekciji filma o življenju na Prešernovem trgu. Eden od namenov gibanja 40 dni za življenje, ki je sprožila zgoraj omenjeno pobudo Zaščitimo ustavne pravice žensk, je tudi ta, da se staršem in drugim predstavijo sporočila o vrednosti slehernega, tudi nerojenega, življenja. Z molitvijo in mirno prisotnostjo pred klinikami, kjer se opravljajo splavi, zagovorniki spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti staršem in nerojenim otrokom izražajo podporo ter Boga prosijo za pomoč. Takšno uresničevanje pravic in svoboščin pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, zagotovljenih s slovensko ustavo (39., 41. in 42. člen), po mojem mnenju ne krni zgoraj omenjenih pravic in svoboščin staršev iz 55. člena ustave.

Če je bila objava na spletnem mestu 24kul.si namenjena zagovarjanju pravice do življenja nerojenih otrok in pravic pripadnikov gibanja 40 dni za življenje, je zaradi svoje spornosti povzročila prej nasprotno. Na gibanje in njene pripadnike je vrgla temno luč in jih prikazala kot nestrpne in nasilne. Kdor koli je sodeloval ali opazoval katerega od molitvenih shodov pred klinikami, lahko potrdi, da ni nobenega zmerjanja ali nasilja nad mimoidočimi, kar pogosto lažnivo širijo tisti, ki se s takimi shodi ne strinjajo.

Potrebnost medsebojnega spoštovanja

Za konec bi dodal, da je treba v javnem prostoru še posebej pri občutljivih družbenih in političnih vprašanjih, med katera spadajo tudi vprašanja, povezana z umetno prekinitvijo življenja, svoja mnenja in stališča izražati, tako da se ohrani osebno dostojanstvo tistih, s katerimi se ne strinjamo. Kristjani smo k temu poklicani prvi.
Ob izvolitvi aktualne vlade me je eden od novinarjev vprašal, katere morajo biti prioritete za naslednji mandat in na kaj naj se osredotoči vlada, da bo zajela celotno družbo in jo izboljšala. Takrat nisem uspel odgovoriti, mi je pa vprašanje ostalo v mislih in sem ga še večkrat premleval. Ta zapis je poskus, da ubesedim svoje misli o teh vprašanjih.

Slab mesec dni imamo novo vlado in zdi se, da ne vemo najbolje, kaj so njene prednostne naloge. To, kar piše v koalicijskem sporazumu menda ni treba jemati tako zares, v javnosti pa je od prevzema njene funkcije še najbolj odmevalo izganjanje zasebnih lastnikov kapitala in razne kadrovske rešitve, pri čemer se na primer notranjemu ministru ali predsedniku vlade niti ni zdelo vredno, da javnosti pojasni, zakaj je bil odstavljen glavni policist v državi.

Nepisano pravilo pravi, da ima vsaka nova vlada sto dni časa, ko ji mediji in javnost pustijo nekaj miru, da se vpelje v delo. Ne vidim razloga, da tudi ta vlada tega časa ne dobi, a burni zadnji mesec zaradi zgoraj omenjenih zadev, sta vlada in njena zunajvladna podpornica v parlamentu pravzaprav povzročili sami. Namesto jasnih in odločnih sporočil o prioritetah vlade v tem mandatu smo bili priča, da javnopolitično agendo vlade s svojo marksistično ideologijo, retoriko in rešitvami še najbolj ustvarja stranka, ki ni v vladi, a je le-ta odvisna od njene podpore. Kakor koli že, tri prednostne naloge katere koli vlade glede na stanje, v katerem se trenutno nahaja Slovenija, se mi zdijo naslednje.

Prvič, nujno se je treba posvetiti problemom in izzivom v zvezi z demografijo. Imamo eno najbolj starih populacij v Evropi in po dobrem desetletju pozitivnega naravnega prirastka, je bilo lani spet več umrlih kot novorojenih. Postarano prebivalstvo zahteva višje socialne transferje, saj se bo povečal pritisk na pokojninski sistem in oskrbo starejših. Poleg tega bomo ob šibkejši mlajši in srednji generaciji čedalje bolj soočeni s pomanjkanjem delovne sile. Priseljevanje bo postalo nujno. Skratka, prva prioriteta vlade bi morala biti spodbuditi višjo rodnost, tako da oblikuje okvirne pogoje, ki bodo mladim omogočili ustvarjanje družin in odločanje za večje število otrok. Obenem je seveda treba v zvezi s tem urediti vprašanje dolgotrajne oskrbe starejših ter vprašanje vzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema. Slednji je posebej zahtevna zgodba tudi zaradi korupcije pri nabavi medicinskega materiala.

Drugič, vlada je s svojim državnim aparatom prvenstveno servis za državljane in podjetja. Vlada je tista, ki lahko z zakonskimi in drugimi ukrepi na področju davkov, ureditve trga dela, upravnih postopkov in drugih področjih ustvarja ugodne pogoje, da bomo državljani in podjetniki v državi čim lažje dosegali svoje cilje in projekte. Naj navedem le primer e-uprave, ki je, od kar Viranta ni več na ministrstvu za javno upravo, samo še nazadovala po lestvici s primerljivimi državami. Te naravnanosti, da je vlada in državna uprava predvsem servis, nisem zasledil niti v prejšnjem mandatu in glede na sestavo sedanje koalicije s podporo skrajno leve parlamentarne stranke, se bojim, da se bo v državnem aparatu še naprej krepila stagnacija in socialistična mentaliteta v smislu, da prvenstvano aparat odreja, kaj in kako naj dela posameznik ali podjetje.

Tretjič, že nekaj časa lahko opazujemo, kakšno zmedeno in neustrezno zunanjo politiko ima Slovenija. Čeprav smo v EU-ju in Natu, so donedavni zunanji minister in drugi vladni predstavniki gojili najbolj prisrčne vezi z Rusijo, čeprav v okviru EU-ja proti njej izvajamo sankcije. Če že nismo formalno v zavezništvu z Rusijo, pa se zdi, da vidni predstavniki prejšnje in sedanje vlade izvajajo nekakšno posodobljeno politiko neuvrščenosti in svetovnega pravičništva. Posledično smo znotraj EU-ja in Nata brez pravega zaveznika, kar se nazorno kaže pri arbitražni zgodbi. Torej, tretja prednostna naloga je po mojem mnenju voditi tako zunanjo politiko, ki bo Slovenijo trdno zasidrala v evroatlantske povezave, za katere smo se državljani leta 2003 odločili z več kot dvotretjinsko večino. Poleg tega je nujno, da ustvarimo strateška zavezništva s ključnimi državami v bližnji soseščini, npr. Avstrija, Nemčija in višegrajske države, ne le v besedah ampak tudi v dejanjih. Podobno kot pri prejšnji točki, me tudi pri tej točki spreletava bojazen, da nas bo aktualna koalicija in njeno šesto kolo odpeljala v drugačno smer.
7. oktober 2018 | Kategorije: Aktualno, Demokracija, .. | Zaznamki: Slovenija, politika, vlada, Levica, vladne prioritete, demokracija, družba | Komentarji (0)
Miro Cerar je včeraj presenetljivo napovedal odstop s položaja predsednika vlade in na Twitterju sporočil naslednje:

»Spoštovane državljanke in državljani! Oblast vračam v vaše roke. DZ bom podal odstopno izjavo. To odločitev sem sprejel, ker je treba vedeti, kaj je prav in kaj je narobe. Gre za odgovornost, ki jo sprejemam in za odločitev, ki bi jo sprejel vsak zaupanja vreden politik.«

V svojih izjavah na novinarski konferenci je za razne zdrse in neukrepanje te vlade okrivil koalicijski partnerici SD in DeSUS ter s prstom pokazal na močne prikrite politične akterje, ki jih lahko poimenujemo kot »strici iz ozadja«, »globoka država« …

Novinarka Tanja Starič je dobro pokomentirala Cerarjevo potezo pred prihajajočimi volitvami. A še nekaj je ključno za razumevanje Cerarja in njemu podobnih politikov. On pravi, da vrača oblast ljudstvu, kar pa je povsem zgrešena predstava o predstavniški parlamentarni demokraciji, kakor je urejen politični sistem Slovenije. Po slovenski ustavi (glej 3. člen) imamo v njej stalno oblast ljudje, državljani, ki pa jo lahko izvršujemo neposredno in z volitvami.

Poslanci, svetniki, župani in drugi voljeni politični funkcionarji imajo le začasen mandat za izvrševanje oblastnih pooblastil, ki jih opredeljujejo ustava in zakoni. Marsikdo od izvoljenih funkcionarjev se tega očitno ne zaveda. Tudi Miro Cerar ne, sicer ne bi podal take izjave. On kot predsednik vlade in njegova koalicijska vlada, sestavljena iz strank SMC, SD in DeSUS, so v tem mandatu večkrat prestopili ustavne in zakonske omejitve vladanja, najbolj kričeče v primerih državne pomoči NLB-ju ter neuresničitve ustavne odločbe o financiranju osnovnega šolstva. Blamaža z nezakonitim referendumom in nepravilnostjo pri izvedbi javnega naročila za maketo drugega tira sta resnično le kaplji čez rob. Miro Cerar se je morda izkazal za prvovrstnega ustavnopravnega teoretika, a pri njegovem praktičnem izvajanju ustave in zakonov na najvišji oblastni funkciji v zadnjih štirih letih se je pokazalo, da je brez moči in avtoritete.

Srčika politične zmede in takega neodgovornega ravnanja s strani izvoljenih nosilcev oblasti v Sloveniji leži v spačenem volilnem sistemu, ki je po mojem mnenju v neskladju z ustavo (glej 80. člen, zlasti peti odstavek), po kateri imamo volivci »odločilen vpliv« na dodelitev mandatov pri volitvah poslancev državnega zbora. Sedanja ureditev v zakonu o volitvah v državni zbor pa je takšna, da odločilen vpliv pri razdelitvoi mandatov daje vodstvu političnih strank, ki vnaprej preračunajo, v katerih okrajih so njihovi kandidati izvoljivi in temu primerno oblikujejo kandidatne liste. Prav zaradi tega sem prejšnji teden kot državljan in volivec na ustavno sodišče poslal pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tega zakona. Ustavno sodišče o tej pobudi verjetno ne bo odločilo pred naslednjimi državnozborskimi volitvami, a tolažim se lahko, da sem vsaj nekaj ukrenil.

Če Miro Cerar resno misli vrniti oblast v roke državljanov, potem naj nemudoma s svojo stranko in drugimi odgovornimi politiki v državnem zboru oblikuje dvetretinjsko večino in popravi spačen volilni sistem v smer, da nam državljanom dejansko dajo v roke odločilen vpliv oziroma vzvode za odločanje o tem, kdo nas bo v naslednjem državnem zboru predstavljal in odločal v našem imenu.
15. marec 2018 | Kategorije: Aktualno, Demokracija, .. | Kategorije: Politika | Zaznamki: Miro Cerar, volitve, Slovenija, demokracija, volilni sistem | Komentarji (0)
Prejšnji teden, 1. decembra, je minilo točno 100 let od uboja Karla de Foucaulda (fr. Charles de Foucauld, izg. Fukó), francoskega misijonarja med muslimanskimi Tuaregi v Sahari. Te dni prebiram knjigo o njem in bi rad delil nekaj njegovih misli, ki so me nagovorile.

Knjiga Kot v Nazaretu: Po stopinjah Karla de Foucaulda, pričevalca Božjega usmiljenja je letos izšla pri Založbi Družina in vključuje nekaj odlomkov knjige v francoščini z naslovom Au Coeur de masses, ki jo je napisal René Voillaume, ustanovitelj reda Malih Jezusovih bratov, ki je nastal leta 1933 prav na podlagi življenjskih zgledov in zapisov Karla de Foucaulda.

Karel de Foucauld (1858–1916) se je v času vojaške službe leta 1886 spreobrnil in postal iskalec skritega življenja z Jezusom. Pot ga je vodila prek redovniškega življenja med trapisti v Franciji in Siriji, do samostojnega puščavništva najprej v Nazaretu, kasneje pa v saharski puščavi današnje Alžirije, kjer je živel in deloval med muslimanskim prebivalstvom, zlasti med Tuaregi. Njegova izredna ponižnost, popolna zaljubljenost v Jezusa in predanost služenju bližnjim, še posebej najbolj obrobnim, tudi za ceno lastnega življenja v marsičem izziva in nagovarja sodobnega kristjana. Karla de Foucaulda je za blaženega razglasil papež Benedikt XVI. leta 2005.

O svojem glavnem življenjskem pravilu Karel v svojih spisih piše: »Tvoje pravilo: sledi mi … Stori tako, kot bi storil jaz. V vsem se vprašaj: ›Kaj bi storil Gospod?‹ in stori tako. To je tvoje edino, vendar brezpogojno pravilo.«

O kristjanovi poklicanosti in delovanju v svetu, ki se napaja iz vere in zaupanja v Jezusa Karel zapiše tele modre vrstice:

Kolikšno vero Gospod zahteva od nas in vso pravico ima … ni vere, ki mu je ne bi bili dolgovali. … Ko je naš Gospod dejal Petru »Pridi«, se Petru ni bilo treba več ničesar bati, ampak je lahko z zaupanjem hodil po vodi … Ravno tako kot nas je Jezus zagotovo poklical v neki stan, nam dal poklicanost, se nam ni treba ničesar bati, lahko se brez oklevanja lotimo najbolj nemogočih ovir. Jezus je rekel »Pridi« in nam dal milost, da hodimo po valovih. Nam se to zdi nemogoče, ampak Jezus je gospodar nemogočega … Potrebne so torej tri stvari: najprej moramo storiti, kar je storil Peter, moliti h Gospodu, da nas zelo jasno pokliče k sebi. Potem ko smo jasno slišali njegov klic, brez katerega se nimamo pravice vreči v vodo (to bi bila domišljavost, nespamet, smrtna nevarnost, to bi bil greh in pogosto velik greh, ker je ogrožanje življenja duše še večji zločin kot tvegati življenje telesa), potem ko smo torej jasno slišali klic (od tod je naša naloga, da molimo in čakamo), se brez oklevanja vržemo v vodo kot sveti Peter. In nazadnje je treba zaupati božjemu klicu, do konca hoditi po valovih brez sence nemira, v gotovosti, da nam bo v veri in zvestobi na tej poti, na katero nas kliče Jezus, vse lažje, in vse to po zaslugi besede »pridi«. Hodímo torej po poti, na katero nas je poklical, s popolno vero, kajti nebo in zemlja bosta prešla, njegova beseda pa nikoli ne bo prešla.

Karel molitev opredeli na naslednji način: »Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga.«

Vsi navedki so iz zgoraj omenjene knjige, ki jo priporočam v branje.
6. december 2016 | Kategorije: Aktualno, Navdih, .. | Zaznamki: krščanstvo, kristjani, katoliška Cerkev, Bog, ljubezen, usmiljenje, misijoni, zgled, navdih | Komentarji (0)
Včeraj je ustavno sodišče soglasno ugotovilo, da je bila obsojenim v primeru Patria nezakonito odvzeta prostost. To je huda kršitev človekov pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja slovenska ustava. Utemeljeno se postavlja vprašanje, kdo je za to odgovoren in kakšne posledice bo imela ta ugotovitev za slovenski politični in pravni sistem.

Dejstvo, da vse instance rednega sodstva niso opazile očitnih kršitev materialnega in procesnega prava v tem konkretnem sodnem postopku, je izredno zaskrbljujoče in pritrjuje tistim, ki opozarjajo, da je bilo v tem primeru pravosodje zlorabljeno za obračun s političnim nasprotnikom. To je smrt za demokracijo in vladavino prava! Sum o sistemski korupciji, ki so jo hoteli odgovorni tožilci in sodniki brez trdnih dokazov dokazati Janezu Janši, Tonetu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču, se po tej – milo rečeno – pravosodni blamaži kot bumerang vrača k njim nazaj.

Slovensko pravosodje bo treba temeljito prevetriti tako s kadrovskega kot tudi strokovnega vidika. V to sem še bolj prepričan po poslušanju pravnikov Bošnjaka in Jakliča v včerajšnjih Odmevih in Terška v 24ur zvečer. Vprašanje pa je, če je to v sedanji politični konstelaciji sploh možno. Zmagovalci lanskih in nekaterih prejšnjih državnozborskih volitev so namreč vsaj posredno kontaminirani ravno s tem nezakonitim procesom in obstaja resna bojazen, da bomo po včerajšnji odločitvi ustavnega sodišča priča viharju v kozarcu vode, stvari pa bodo potem, ko se bo vse skupaj poleglo, tekle naprej tako kot do sedaj. Neodločna izjava Mira Cerarja v včerajšnjih Odmevih že nakazuje to smer.

Dejstvo je, da je v tem primeru pravosodje mojim sodržavljanom hudo kršilo ustavno zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine. Neposredno odgovorni z Brankom Maslešo in Zvonkom Fišerjem na čelu bi v resni demokratični državi, v jedru katere je prav spoštovanje človekovih pravic in vladavina prava, po takšni ugotovitvi varuha njene ustave nemudoma odstopili. Bojim se, da pri nas ne bo tako, kar kaže na to, da so državo ugrabili določeni vplivni podtalni krogi, ki delujejo po svojih pravilih, v skladu s svojimi interesi in na škodo državljank in državljanov. Zato menim, da je treba še bolj okrepiti civilnodružbeni pritisk na odločevalce v vseh vejah oblasti, da pridemo do sprememb na bolje.
Pred kratkim so se me dotaknile besede p. Josefa Kentenicha o krščanskem videnju človeka, ki so name delovale precej osvobajajoče. Med drugim namreč omenja, da je človek nihajoče ali lebdeče bitje. Kaj hoče reči s tem in kaj je tako osvobajajočega v tem?

Kentenich pravi, da je človek nihajoče bitje tako glede na svojo bit kakor tudi glede na svojo nrav. Zakaj smo tako zelo pogosto v nekakšnem lebdečem stanju? Ker je to posledica naše narave, ker smo mejna bitja ‑ po Kentenichovi razlagi smo ljudje namreč državljani treh svetov: nagonskega, duševnega in božjega sveta. V naravi naše biti je, da nas vleče v različne smeri, zato v sebi stalno doživljamo napetost, npr. danes bi se rad v meni razvijal nagonski človek, jutri bi rad imel prevlado duševni človek in pojutrišnjem hoče triumfirati božji človek.

Kentenich zastavi naslednje ključno vprašanje: Kje ima nihalo svojo točko mirovanja? Samo zgoraj ‑ tam, kjer je pritrjeno. Kje torej sodobni človek, ki še posebej močno doživlja svojo človeško naravo, najde svoj mir? Če je človek nihajoče oz. lebdeče bitje, potem po mnenju p. Kentenicha najde svoj zadnji svojevrsten mir in varnost tam zgoraj pri Očetu, v svojem pragnezdu.

V krščanski antropologiji je človek tudi iščoče in vzvišeno bitje, zato p. Kentenich pravi, da naj se človek, če se hoče rešiti stisk sodobnega časa, izteza navzgor kot otrok k svojemu očetu.
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2

Kategorije
Povezave
Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 206929
Forum avtorjev: 15892 Forum teme: 34482 // Odgovorov: 1877467
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87452 // Komentarjev: 1248387
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 223700 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "