Prejšnji teden, 1. decembra, je minilo točno 100 let od uboja Karla de Foucaulda (fr. Charles de Foucauld, izg. Fukó), francoskega misijonarja med muslimanskimi Tuaregi v Sahari. Te dni prebiram knjigo o njem in bi rad delil nekaj njegovih misli, ki so me nagovorile.

Knjiga Kot v Nazaretu: Po stopinjah Karla de Foucaulda, pričevalca Božjega usmiljenja je letos izšla pri Založbi Družina in vključuje nekaj odlomkov knjige v francoščini z naslovom Au Coeur de masses, ki jo je napisal René Voillaume, ustanovitelj reda Malih Jezusovih bratov, ki je nastal leta 1933 prav na podlagi življenjskih zgledov in zapisov Karla de Foucaulda.

Karel de Foucauld (1858–1916) se je v času vojaške službe leta 1886 spreobrnil in postal iskalec skritega življenja z Jezusom. Pot ga je vodila prek redovniškega življenja med trapisti v Franciji in Siriji, do samostojnega puščavništva najprej v Nazaretu, kasneje pa v saharski puščavi današnje Alžirije, kjer je živel in deloval med muslimanskim prebivalstvom, zlasti med Tuaregi. Njegova izredna ponižnost, popolna zaljubljenost v Jezusa in predanost služenju bližnjim, še posebej najbolj obrobnim, tudi za ceno lastnega življenja v marsičem izziva in nagovarja sodobnega kristjana. Karla de Foucaulda je za blaženega razglasil papež Benedikt XVI. leta 2005.

O svojem glavnem življenjskem pravilu Karel v svojih spisih piše: »Tvoje pravilo: sledi mi … Stori tako, kot bi storil jaz. V vsem se vprašaj: ›Kaj bi storil Gospod?‹ in stori tako. To je tvoje edino, vendar brezpogojno pravilo.«

O kristjanovi poklicanosti in delovanju v svetu, ki se napaja iz vere in zaupanja v Jezusa Karel zapiše tele modre vrstice:

Kolikšno vero Gospod zahteva od nas in vso pravico ima … ni vere, ki mu je ne bi bili dolgovali. … Ko je naš Gospod dejal Petru »Pridi«, se Petru ni bilo treba več ničesar bati, ampak je lahko z zaupanjem hodil po vodi … Ravno tako kot nas je Jezus zagotovo poklical v neki stan, nam dal poklicanost, se nam ni treba ničesar bati, lahko se brez oklevanja lotimo najbolj nemogočih ovir. Jezus je rekel »Pridi« in nam dal milost, da hodimo po valovih. Nam se to zdi nemogoče, ampak Jezus je gospodar nemogočega … Potrebne so torej tri stvari: najprej moramo storiti, kar je storil Peter, moliti h Gospodu, da nas zelo jasno pokliče k sebi. Potem ko smo jasno slišali njegov klic, brez katerega se nimamo pravice vreči v vodo (to bi bila domišljavost, nespamet, smrtna nevarnost, to bi bil greh in pogosto velik greh, ker je ogrožanje življenja duše še večji zločin kot tvegati življenje telesa), potem ko smo torej jasno slišali klic (od tod je naša naloga, da molimo in čakamo), se brez oklevanja vržemo v vodo kot sveti Peter. In nazadnje je treba zaupati božjemu klicu, do konca hoditi po valovih brez sence nemira, v gotovosti, da nam bo v veri in zvestobi na tej poti, na katero nas kliče Jezus, vse lažje, in vse to po zaslugi besede »pridi«. Hodímo torej po poti, na katero nas je poklical, s popolno vero, kajti nebo in zemlja bosta prešla, njegova beseda pa nikoli ne bo prešla.

Karel molitev opredeli na naslednji način: »Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga.«

Vsi navedki so iz zgoraj omenjene knjige, ki jo priporočam v branje.
6. december 2016 | Kategorije: Aktualno, Navdih, .. | Zaznamki: krščanstvo, kristjani, katoliška Cerkev, Bog, ljubezen, usmiljenje, misijoni, zgled, navdih | Komentarji (0)
Včeraj je ustavno sodišče soglasno ugotovilo, da je bila obsojenim v primeru Patria nezakonito odvzeta prostost. To je huda kršitev človekov pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja slovenska ustava. Utemeljeno se postavlja vprašanje, kdo je za to odgovoren in kakšne posledice bo imela ta ugotovitev za slovenski politični in pravni sistem.

Dejstvo, da vse instance rednega sodstva niso opazile očitnih kršitev materialnega in procesnega prava v tem konkretnem sodnem postopku, je izredno zaskrbljujoče in pritrjuje tistim, ki opozarjajo, da je bilo v tem primeru pravosodje zlorabljeno za obračun s političnim nasprotnikom. To je smrt za demokracijo in vladavino prava! Sum o sistemski korupciji, ki so jo hoteli odgovorni tožilci in sodniki brez trdnih dokazov dokazati Janezu Janši, Tonetu Krkoviču in Ivanu Črnkoviču, se po tej – milo rečeno – pravosodni blamaži kot bumerang vrača k njim nazaj.

Slovensko pravosodje bo treba temeljito prevetriti tako s kadrovskega kot tudi strokovnega vidika. V to sem še bolj prepričan po poslušanju pravnikov Bošnjaka in Jakliča v včerajšnjih Odmevih in Terška v 24ur zvečer. Vprašanje pa je, če je to v sedanji politični konstelaciji sploh možno. Zmagovalci lanskih in nekaterih prejšnjih državnozborskih volitev so namreč vsaj posredno kontaminirani ravno s tem nezakonitim procesom in obstaja resna bojazen, da bomo po včerajšnji odločitvi ustavnega sodišča priča viharju v kozarcu vode, stvari pa bodo potem, ko se bo vse skupaj poleglo, tekle naprej tako kot do sedaj. Neodločna izjava Mira Cerarja v včerajšnjih Odmevih že nakazuje to smer.

Dejstvo je, da je v tem primeru pravosodje mojim sodržavljanom hudo kršilo ustavno zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine. Neposredno odgovorni z Brankom Maslešo in Zvonkom Fišerjem na čelu bi v resni demokratični državi, v jedru katere je prav spoštovanje človekovih pravic in vladavina prava, po takšni ugotovitvi varuha njene ustave nemudoma odstopili. Bojim se, da pri nas ne bo tako, kar kaže na to, da so državo ugrabili določeni vplivni podtalni krogi, ki delujejo po svojih pravilih, v skladu s svojimi interesi in na škodo državljank in državljanov. Zato menim, da je treba še bolj okrepiti civilnodružbeni pritisk na odločevalce v vseh vejah oblasti, da pridemo do sprememb na bolje.
Pred kratkim so se me dotaknile besede p. Josefa Kentenicha o krščanskem videnju človeka, ki so name delovale precej osvobajajoče. Med drugim namreč omenja, da je človek nihajoče ali lebdeče bitje. Kaj hoče reči s tem in kaj je tako osvobajajočega v tem?

Kentenich pravi, da je človek nihajoče bitje tako glede na svojo bit kakor tudi glede na svojo nrav. Zakaj smo tako zelo pogosto v nekakšnem lebdečem stanju? Ker je to posledica naše narave, ker smo mejna bitja ‑ po Kentenichovi razlagi smo ljudje namreč državljani treh svetov: nagonskega, duševnega in božjega sveta. V naravi naše biti je, da nas vleče v različne smeri, zato v sebi stalno doživljamo napetost, npr. danes bi se rad v meni razvijal nagonski človek, jutri bi rad imel prevlado duševni človek in pojutrišnjem hoče triumfirati božji človek.

Kentenich zastavi naslednje ključno vprašanje: Kje ima nihalo svojo točko mirovanja? Samo zgoraj ‑ tam, kjer je pritrjeno. Kje torej sodobni človek, ki še posebej močno doživlja svojo človeško naravo, najde svoj mir? Če je človek nihajoče oz. lebdeče bitje, potem po mnenju p. Kentenicha najde svoj zadnji svojevrsten mir in varnost tam zgoraj pri Očetu, v svojem pragnezdu.

V krščanski antropologiji je človek tudi iščoče in vzvišeno bitje, zato p. Kentenich pravi, da naj se človek, če se hoče rešiti stisk sodobnega časa, izteza navzgor kot otrok k svojemu očetu.
Ob današnjem prebiranju poezije Vladimirja Kosa, jezuitskega misijonarja na Japonskem, sta me posebej nagovorili dve njegovi pesmi, ki pričata o boju med temo in svetlobo, med zlom in dobrim.

Iz zbirke njegovih pesmi z naslovom Deževni dnevi, ki jih je po drugi svetovni vojni napisal v begunskem taborišču v Lienzu, me je presunila pesem Tajna, ki opisuje trpljenje, obup in nemoč ljudi, ki niso bili na zmagovalni strani.

To je pesem, ki morda nikdar
v velikih dnevnikih sveta
ne bo izšla v prevodu …

To je pesem tajne v teh gorah,
kjer plava nad prepadi strah
in groza skrite pesmi.

V nočeh se trga blazni krik,
izmučeni, tuleči vik
in smeh žena znorelih.

In pravijo: potem drdra
vso noč do zore strojnica,
da po gorah odmeva …

Noč zvesto molči. Nikogar ni,
da dnevnikom napisal bi
resnico o svobodi.




Še bolj pa me je ganila njegova pesem Sovražniku iz zbirke Dober večer, Tokio iz leta 1960, v kateri na izredno ganljiv način opiše svojo odpuščajočo držo do svojih preganjalcev in rabljev.

Zadnjič drsim z dlanjo
čez zlati zrak,
in čez ametist obzorja in dolgih las
zemljé,
in čez óniks zlomljenih doživetij,
preden
položim kristal večera
na kamen

ob poti,
kjer bo nocoj moj sovražnik
iskal sledov
težko ranjene divjačine.

Prédenj.


V tem vidim držo kristjana na poti k spravi.
8. avgust 2013 | Kategorije: Aktualno, Družba, .. | Zaznamki: Vladimir Kos, poezija, Slovenija, sprava | Komentarji (0)
Včeraj je Igor Lukšič izjavil, da bodo Socialni demokrati vztrajali, »da imajo vsi, ki delujejo v politiki ali so na javnih funkcijah ›čiste račune‹ in delajo pošteno«.V medijih sem danes zasledil dvome o korektnosti magistrskega dela začasne vodje Pozitivne Slovenije in kandidatke za predsednico vlade, ki jo glede na napovedi podpirajo tudi Socialni demokrati.

Ker sva z Alenko Bratušek študirala in magistrirala na isti fakulteti, razmeroma dobro poznam tamkajšnja pravila o magistrskem študiju in navodila za urejanje znanstvenih besedil. Potem ko sem na kratko preletel njeno magistrsko delo, moram reči, da sem razočaran nad Alenko Bratušek kot znanstveno kolegico pa tudi nad FDV, ki je delo v takšni obliki sprejela kot ustrezno za zagovor za pridobitev znanstvenega naziva. Že na prvi pogled sem namreč zasledil več stvari, ki se mi ne zdijo v skladu z zgoraj omenjenimi pravili in navodili. Po mojem mnenju je nepošteno znanstveni naziv pridobiti na tak način.

Glede na to, da je Alenka Bratušek kandidatka za visoko javnopolitično funkcijo, od medijev pričakujem, da bodo v interesu javnosti podrobneje raziskali in predstavili ta primer. Pri Socialnih demokratih in njihovem predsedniku pa bom lahko na tem konkretnem primeru presojal, kako resno mislijo s svojo napovedjo.
Danes je praznik Gospodovega razglašenja ali epifanije. Slednji izraz izhaja iz grške besede epiphaneia in pomeni javno razglasitev nečesa pomembnega. Izraz označuje tudi izkušnjo osuplosti in čudenja ob nenadnem pomembnem spoznanju.

Zdi se mi, da so bili učenjaki, raziskovalci in zvezdoslovci z Vzhoda, ki so preučevali nenavadno nebesno znamenje v času Jezusovega rojstva, nadvse svobodni in odprti za spoznanje. Po mojem jih je gnalo močno raziskovalno vznemirjenje in neustavljiva želja, da bi odkrili, kaj se skriva za tistim znamenjem. Korak za korakom so stopali po poti in na koncu prišli do nadvse osupljivega spoznanja: da je dojenček, ki ga je rodila Marija na »neuglednem« mestu, učlovečeni vsemogočni Jaz sem, ki se je pred tem po prerokih razodel Izraelcem.

Vsem, ki verujete v Jezusa, želim veliko veselje ob najpomembnejšem spoznanju na tem svetu: da je Jezus obljubljeni Maziljenec, ki je prišel, da nas odreši in popelje v Očetovo hišo.

Vsem pravoslavnim sestram in bratom, še zlasti tistim, ki obhajate Božjo liturgijo v moji župniji, v cerkvi sv. Florijana, voščim radostno praznovanje Jezusovega rojstnega dneva in vam želim, da vas On napolni z mirom, zaupanjem, veseljem in ljubeznijo.

6. januar 2013 | Kategorije: Aktualno, Odnosi, .. | Zaznamki: epifanija, božič, Jezus | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30

Kategorije
Povezave
Zadnje slikeVse


Št. registriranih uporabnikov: 160235
Forum avtorjev: 15800 Forum teme: 34153 // Odgovorov: 1856880
Blog avtorjev: 3538 // Blogov: 82752 // Komentarjev: 1191362
Avtorji fotografij: 25003 // Slik: 213943 // Videov: 19236 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "