Današnja zgodba zahteva predhodno pojasnilo. Godi se namreč na slovenskem vzhodu, ki je, v primerjavi s slovenskim zahodom, obubožan, ponižan in razžaljen. Če živite zahodno od Trojan, se vam bo zgodba zdela bizarna, vzhodno od znamenitega prelaza, pa se zgodba imenuje življenje samo.
V poštne nabiralnike in v medije po vzhodni Sloveniji je prišlo zanimivo oglasno sporočilo; Avstrijski nakupovalni center »Seiersberg« v bližini Gradca za slovenske državljane ponuja odvzem krvi, oziroma krvne plazme. Za vsak odvzem dobite 22 evrov, ki jih lahko nato zapravite v omenjenem centru, lahko pa odnesete domov. Avstrijski kreativni direktorji so si izmislili odlični slogan, ki gre v proste prevodu nekako tako »Združite darovanje krvi z nakupovalnim doživetjem«! In da vam bo lažje; uvidevni trgovci so poskrbeli za Slovensko osebje, da se v tujem svetu med darovanjem ne bi čutili zapostavljeni.
Takšna je torej ta žalostna zgodba.
Intelektualna elita, kar je je ostalo na vzhodu Slovenije, je planila pokonci in pojavil se je kontra letak, ki obsoja bizarnost vse rabote, pa tudi internetni forumi so se razgreli do vrelišča. Vendar; poskušajmo iz vse zgodbe potegniti tudi kakšno drugačno moralo kot je zgolj preklinjanje krvosesnega kapitalizma.
Predpostavimo, da bi šli vsi Slovenci v Seiersberg darovati krvno plazmo. V tem ni nič nenavadnega; nenazadnje smo za svojo domovino pripravljeni umreti, kaj šele potočiti nekaj kapljic krvi! Otroci bi lahko s tem dobili prvo lekcijo domovinske vzgoje, starejši bi mislili, da so pri zdravniku, vsi ostali pa bi z ponosom v srcu nastavili podlaket slovenskemu osebju.
Bistveno je dejstvo, da bi zaslužili štiri milijone štiri sto tisoč evrov. Ni bog ve koliko, ampak če bi denar donirali naši obubožani državi, bi lahko postavili šolo ali dve ter kupili kakšno obsevalno napravo. To pa še ni vse. Kri lahko krvodajalec daruje štiri krat letno, krvno plazmo pa kar vsak mesec. In Avstrijci hočejo našo plazmo…Če torej vsi Slovenci krvodajalstvo v Avstriji vzamemo kot mesečni obred, bi lahko naši državi prislužili do 528 milijonov evrov, oziroma nekaj več kot pol milijarde evrov na letni ravni. To pa že ni več zanemarljiv denar in ni ga resornega ministra, ki si ob njem ne bi obliznil ustnic. Krvodajalstvo v Avstriji bi lahko tako postalo na nek način post moderna oblika socialističnega samoprispevka, na osnovi katerega še vedno stoji infrastruktura te države.
Toda zakaj se ustaviti pri plazmi? Kot vemo na prostem trgu ni le veliko povpraševanje po krvi- odlično gredo v promet tudi ledvica, jetra in srca. Ki seveda, kot notranji organi, dosegajo po komadu mnogo višjo ceno kot preprosta krvna plazma. Zamislite si ekonomski učinek prodanih dveh milijonov ledvic! To bi bil končno učinkovit in tako želeni pospešek za Pahorjevo izhodno strategijo.
Je pa v vsem skupaj skrita kleč; da lahko v avstrijskem supermarketu prodajamo kri, smo mu morali najprej prodati dušo! Pravzaprav ne gre za nič takega, česar božanski Goethe že ni opisal - le človeški spomin in pomanjkanje klasične izobrazbe so krivi, da pozabljamo kako smo se v devetdesetih prodali nakupovalnim vozičkom, velikim znižanjem, zbiranju točk, enostavnemu parkiranju in neomejenemu odpiralnemu času. Ko smo takrat trgovcem, pa ne le avstrijskim, prodali dušo, smo že stali korak od tega, da jim pričnemo prodajati krvno plazmo.
Po drugi strani pa je zgodba tudi skrajno pragmatična; čeprav gre za globoko humanitarno dejavnost, je bilo, vsaj njega dni, v krvodajalstvu kot takem ves čas čutiti sledi trgovine. Delavec, ki da kri v zameno za dva prosta dneva, vojak, ki dobi prost izhod, dijak, ki se izogne matematični kontrolni... Vsi pa dobijo klobaso in kozarec zanič rdečega vina.
In še naprej; bog ve, kaj nato socialistična oblast počne z zbrano krvjo. Širijo se govorice, da se z njo ponovno polnijo ranjeni vojaki neuvrščenih spopadov, da se z njo pokriva zunanji dolg in tako naprej. S tega stališča je demistifikacija krvodajalstva, ki v avstrijskem nakupovalne centru kri postavlja kot ekvivalent za blago, celo pozdravljanja vredna, saj človek končno za svojo kri dobi dostojno plačilo!
Ob vsej bizarnosti s slovensko krvjo v avstrijskih epruvetah in ogorčenosti slovenskega življa nad tem, pa vzporedno teče še neka druga povsem zamolčana in povsem neznana zgodba. Avstrijski kapitalistični krvosesi v mejnih pokrajinah slovenskega vzhoda na veliko kupujejo sveto slovensko zemljo. Tisoči hektarov najboljših obdelovalnih površin vsako leto romajo v tuje roke in medtem ko se za dva »drekca -pekca« zemlje okoli Jorasove kmetije tresejo politični stebri države, eklatantna izguba ozemlja na vzhodu ne briga nikogar.
Tako bizarni plakat o prodaji krvi v nakupovalnem središču ne govori zgolj o Avstrijcih kot o povsem zmešanem narodu, temveč govori tudi o Slovencih, kot o narodu, ki za svojo državo razume le ozemlje od Domžal do Vrhnike.
Čeprav nam napovedujejo somrak civilizacije in propad planeta pa se lahko, vsaj kar se naše ljube domovine tiče, v kratkem dogodi nekaj resnično smešnega. Gre pa tako;
Jasno je, da bo afera Bull-mastifi, ako se vse gnusne insinuacije pokažejo za resnične, na slovenskem uničila politično levico. Na drugi strani pa je jasno, da bo afera Patria, ako se vse gnusne insinuacije pokažejo kot resnične, uničila politično desnico. In kaj potem? Koga bomo volili, kdo nas bo vodili? Če se oba politična pola na slovenskem izničita kot osmošolska enačba, bomo ostali brez političnega življenja. Nerodna reč, čeprav bi prosti večeri, ki bi se naenkrat pojavili zaradi pomanjkanja televizijskih okroglih miz, v veliki meri pripomogli k največjemu problemu sodobne Slovenije, ki je padajoča nataliteta.
Za odgovor kdo nas bo vodil v prihodnosti brez politikov, se moramo odpraviti k političnim analitikom. Le ti, če analizirajo politično levico, trdijo, da Slovenija razpada. Da je vse slabo, vse zanič in vse pred propadom. Na srečo imamo na zalogi še politične analitike, ki najraje analizirajo politično desnico. Le ti pa trdijo, da smo v Sloveniji priča svojevrstni »tabloidizaciji« in da v Sloveniji seveda ni vse zelo narobe. Da politična desnica, po že znanem receptu poskuša z uvedbo izrednega stanja, znotraj katerega se odlično znajde. Politična desnica na to odgovarja, da gre za zaroto salonskih levičarjev in tako naprej in malo tudi nazaj.
Debata o tem, ali je v Sloveniji vse narobe, ali ne, nam na najlepši možni način odkriva nujnost vzajemnega iztrebljenja obeh političnih polov, kot tudi verjetnost tretje poti, ki se sluti na obzorju. Namreč; odgovor na »kako živi«?, bo moral najti vsak državljan pri sebi! In ker ne bo več SD in SDS… SLS in DESUS bosta odpeljana v akciji »Očistimo Slovenijo«, bo moral vsak državljan sam pri sebi celo poiskati vzroke zakaj živi tako kot živi?
Odgovornost za lastna življenja pa bo žal mogoča šele tisti trenutek, ko bodo državljani začeli razmišljati z lastno glavo. Kar pa bo strahotno težko. Živimo namreč v državi, kjer celo politiki ne razmišljajo z lastno glavo in je težko pričakovati, tudi po tem, ko se bodo politiki medsebojno izničili, da bodo s samostojnim razmišljanjem pričeli državljani.
Poglejmo primer ne razmišljanja z lastno glavo med politiki: Predsednik Tuerk stopi v parlamentarno dvorano. Nekaj manj kot polovica poslancev obsedi, nekaj več kot polovica jih vstane. Mogočna znanost statistike nas uči, kako je povsem nemogoče, da se med vsemi opozicijskimi poslanci ne najde niti eden, ki bi mislil drugače od ostalih. Da je recimo institut predsednika države simbolno pomembnejši od dnevne politike. In zato velja vstati v znak spoštovanja.
Na drugi strani pa je spet skozi statistiko povsem nemogoče, da niti en poslanec pozicije ne meni, kako je odlikovanje Tomaža Ertla napaka in hoče predsednika nanjo opozoriti s protestnim sedenjem!
Več kot jasno je, da poslanci obeh opcij v tem primeru niso razmišljali s svojimi glavami, temveč so sledili navodilom nekega skritega uma, ki jim narekuje kako in kaj.
Tako imamo dejstva; slovenski politični eliti druga drugi kopljeta jami in po ljudski modrosti bosta sami vanju popadali- ljudje pa nismo pripravljeni razmišljati s svojimi glavami, ker tudi politiki, že danes ne razmišljajo s svojimi glavami.
To nas navaja na eno samo mogočo misel. Nekje je skrit um, mogočen in popoln, ki usmerja naša življenja in nas vodi kot lutke na vrvicah. Verujoči trdijo, da gre za boga…mogoče, vendar se raziskujočemu posamezniku zdi naslednja možnost bolj privlačna…
Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s košem, okrašen je bil s smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljčki. Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo da prihajajo iz Butal, in barajo kje bi bila na prodaj pamet. Toda so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugače je ne kupijo.
Tako nam davno pozabljena zgodba razkriva problem slovenskega razmišljanja z lastnimi glavami, oziroma zadrege, ki bo nastala, ko se bosta obe politični opciji na slovenskem v soju afer izničili. Butalci takrat niso kupili dobre robe in še danes trpimo posledice njihovega skopuštva!
Med običajnimi histerijami slovenskega vsakdana, bi nam skoraj ušla izjemno pomembna malenkost! Zato danes o Postojnski jami in nje lastništvu.
Najprej in na začetku; kako se lahko človek prepira o lastništvu, ali koncesiji, ali upravljanju nad nečim, kar je bilo staro že več milijonov let, ko on sam še ni bil prepričan o spustu z drevesa? Če resnično tako zelo spoštujemo naravo in njena čudesa, potem bi morali do nje prikazati primerno ponižnost. Zato je prepiranje o tem, kdo bo lastnik, ali upravljavec ali koncesionar nad Postojnsko jamo izjemno nevljudno. Iz tega stališča je tudi »slovenstvo« Postojnske jame vprašljivo. Dejstva, da je legendarna luknja na področju, ki ga poseljujemo Slovenci, sicer ne gre zanikati- pravno-formalno pa si jo lahko lastimo šele od let po drugi svetovni vojni. Nekaj več kot pol stoletja torej, kar je v skupnem življenju enega samega kapnika manj kot nevreden trenutek.
Zdaj pa k problemu samemu!
»Tu je nov svet, tu je paradiž!« je zaklical Luka Čeč, ko je odkril notranji del jame in s tem pričel jamski turizem. Legendarni stavek nam priča o pomanjkljivi verski vzgoji pogumnega notranjca, saj smo prepričani, kako so farji tudi v njegovem stoletju »paradiž« slikali kot nekaj toplega in svetlega, predvsem pa ne podzemskega.
Kar je Luka najbrž hotel povedati je dejstvo, da je jama skozi igro narave prostor nezemeljske lepote. Da je postavljena kot manifestacija nečloveških sil, pred katerimi človekov napuh, ako ima dotični le malo samokritičnosti, v trenutku zbledi.
A v plejadi znamenitih stavkov in misli, ki so jih izrekli slavni obiskovalci jame, si danes oglejmo enega, na pogled obskurnega in jame nevrednega. Sicer ne verjamemo, da je kje dokumentiran in najverjetneje gre za legendo, ali celo izmišljotino a Haile Salassie, večni navdih vseh rastafarijancev, je sredi jame po neuvrščeno vzkliknil:
«Narod, ki ima takšno jamo, ne bo nikoli propadel«!
Iskreno upamo, da je legendarni cesar, kot narod, mislil na Slovence«! Ker, če je mislil na Jugoslovane, so ti medtem že propadli; zato sklepamo, da je na jamo vezal usodo naroda, ki naseljuje kraje v njeni okolici.
Poglejmo si preroške besede človeka, ki ga mnogi častijo po božje, v luči slovenske tranzicije; ali bomo torej kot narod propadli, če izgubimo Postojnsko jamo?
Igor Bavčar je, med ostalim, za uspešno vodenje slovenske osamosvojitve dobil tudi Postojnsko jamo! Natančneje- dobil je koncesijo, oz. upravljanje z jamo, preko podjetja Kras-turizem, ki je bil del imperija Istrabenz, ki je bil preko povezanih družb v lastništvu Bavčarja. Argument, da Bavčar ni imel Postojnske jame, je največkrat ta, da je jama last države in tako vseh državljanov. Na drugi strani pa obstaja sicer preprost in nekoliko butast protiargument, ki pa drži; namreč…ko gre Slovenec, ki je lastnik Postojnske jame, v Postojnsko jamo, mora plačati vstopnino prav tako kot Nemec, Japonec ali Eskim. Državno lastništvo je povsem irelevantno, kar šteje je pravica do upravljanja in posredno koncesija, ki prinaša milijona lokalni skupnosti. In še dalje; kljub temu, da je jamo potrebno vzdrževati, ponujati dodatne storitve, skrbeti za varnost in tako naprej, je jama profitabilna. Nekateri, na nečem kar je vseh nas, služijo. In to služijo na preprostem dejstvu, da jama je!
Po dvajsetih letih življenja v tržnem gospodarstvu smo sprijaznjeni, da tako pač je in da ne more biti drugače. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice! Poglejmo zapis, ki ga je, ob ogledu jame prispeval Edvard Kardelj!
"Kolektivu Postojnske jame, ki mu je zaupan v oskrbo ta dragoceni biser naše zemlje, želim mnogo uspehov v nadaljnjem odpiranju in oskrbovanju te jame, v osebnem življenju vsakega od članov kolektiva pa mnogo osebne sreče."
Ob pazljivem branju vidimo, da Kardelj ne govori o upravljanju, temveč o »oskrbi«! Termin, ki smo ga njega dni recimo uporabljali tudi za planinske koče, sindikalne domove in kar je bilo podobnih kolektivnih objektov. Jama je bila torej celo za »hard core« komunista razumljena kot javno dobro, kot integralni del družbe, na pa, kot danes na načelni ravni lastnina vseh, na vsakdanji pa molzna krava nekaterih!
Pa še nekaj je povedal Kardelj; kljub temu, da je bil, kot je splošno znano, mahnjen na propagiranje osebne sreče, je osebno srečo zaželel kolektivu jame. Danes, ko na veliko debatiramo katero podjetje, ali slovensko, ali mogoče, o groza, celo tuje, bo dobilo koncesijo nad jamo, ljudi, ki so povezani s kraškim biserom, ne omenja nihče. Čeprav se sliši populistično, so zaposleni v enakem položaju kot kapniki-dobil jih bo najboljši ponudnik!
In mogoče se je Haile Salassje vendarle motil in bi moral vzklikniti:
"Jama, ki ima takšen narod, ne bo nikoli propadla"!
Danes pa nekaj o zaupanju. V zadnjih tednih se srečujemo z dramatičnim padcem zaupanja. Zahodne vlade izgubljajo zaupanje svojih volivcev. Obama je izgubil skoraj tretjino podpore, ki jo je imel ob izvolitvi, Pahor polovico! Statistike pravijo, da so socialistične vlade po Evropi ostale skoraj brez vsakega zaupanja prebivalstva. Zaupanje so zgubili parlamenti, manegemant, bančni sektor. Zaupanje v institiucije kopni kot marčevski sneg in resnično nam ne ostane drugega, kot da pogledamo zakaj in kako.
Najprej in na začetku; z izgubo zaupanja si dajo veliko opraviti prav tisti, ki so ga nekoč že izgubili! Politične opozicije na veliko razglašajo izgubo zaupanja sedanjih oblasti, čeprav so ga one same izgubile s preteklimi volitvami. Izguba zaupanja je za politično življenje nekaj tako normalnega, kot kolobarjenje za ekološko kmetijstvo. Drugače povedano; politične stranke pridobivajo zaupanje tako, da ga stranke drugega političnega pola izgubljajo. Gre za gugalnico političnega zaupanja po kateri si na vrhu, ker je nekdo na dnu!
Drugi pomembni vidik izgubljenega zaupanja so njegove alternativne pojavne oblike. Torej; na prostem trgu vrednot nekdo vedno nudi poceni zaupanje s tem ko prodaja »upanje«- ki ni nič drugega kot vodilna blagovna znamka izgubljenega zaupanja.
Klasična veleblagovnica z upanjem, ki je ob množičnih potopih zaupanja vedno pri roki, je religija. Religija, ne glede na vrsto boga, ima zaupanja v izobilju! Obstaja le manjši problem; izhodne strategije, ki jih kot nagrade za zaupanje nudi religija, so vedno izvedljive šele v onostranstvu. Če bi bil Borut Pahor bog, bi se njegova izhodna strategija udejanjila v nebesih! Ker pa ni bog, se bo morala na zemlji in je Borut zaradi tega izgubil zaupanje državljank in državljanov.
Drugi alternativni princip ob množični izgubi zaupanja je umik k samemu sebi. Da človek zaupa le samemu sebi, je v Robinsonovem primeru dovolj logična rešitev, v sodobnem svetu pa vam slej ko prej priskrbijo strokovno pomoč!
Kaj torej storiti, da si povrnemo izgubljeno zaupanje v institucije oblasti ter zopet vzpostavimo zdrave temelje sodobne družbe.
Rešitev, ki jo predlagamo je revolucionarna in Slovenija bi se lahko z njeno uveljavitvijo kmalu povzpela med najbolj napredne in najbolj socialne države. »Izgubo zaupanja je potrebno institucionalizirati«. Ko bo enkrat institucionalizirana bo tudi neranljiva, saj ne moreš izgubiti zaupanje v izgubo zaupanja.
Na praktični ravni, bi to pomenilo ustanovitev ministrstva za zaupanje.
Ministrstvo za zaupanje, bi vključevalo strokovnjake iz raznih znanosti in bi se ukvarjalo z najrazličnejšimi vidiki zaupanja. Z njegovo izgubo, pridobitvijo, krepitvijo in vzpostavitvijo. Na vrhu ministrstva za zaupanje bi bil minister, ki ne bi vlival zaupanja, bi se pa z njim drugače intenzivno ukvarjal!
Posebna dejavnost ministrstva, bi bila problematika zlorabe zaupanja. Ministrstvo bi sestavljalo sezname ljudi, ki, ali zaupanja niso vredni, ali so ga zlorabili. Le ti bi bili nato poslani na prevzgojo, ki bi potekala v posebnih direktoratih ministrstva. Direktoratov, na čelu katerih bi bili državni sekretarji za zlorabo zaupanja, bi bilo pet. In sicer direktorat za politike, direktorat, za gospodarstvenike, direktorat za športnike ter končno- direktorat za bullmastife.
S takšno revolucionarno rešitvijo, bi Slovenija za vedno rešila problem izgube zaupanja vseh v vse, ki na letni ravni naši državi prinaša škodo, merljivo v milijonih evrov.
Kaj pa če do ustanovitve ministrstva za zaupanje kljub vsemu ne pride? Potem so rešitve krize političnega zaupanja naslednje : ali vlada Janeza Janše, pri čemer opozarjamo na prvi del današnjega zapisa, ali vpoklic evropskega sekretarja Janeza Potočnika, pri čemer spet opozarjamo na prvi del današnjega zapisa, ali pa uvedba diktature; v tem primeru je stopnja zaupanja sicer ničelna, a se diktatorji zaradi tega praviloma ne sekirajo.
Obstaja pa še tretja možnost, ki jo skozi parafrazo nesmrtnih verzov ponuja slovenska intelektualna elita:
Nekomu moraš zaupati!
Pa čeprav drevesu,
psu,
ali kamnu!
Danes pa seminarska naloga iz družbeno-moralne vzgoje.
Oni dan se je na Tivolski cesti v Ljubljani našel bankomat, ki je izplačeval dvojne zneske. Preprosto; če je uporabnik vtipkal 30 evrov, mu jih je veseljaški bankomat izplačal 60. Gre za minorno novičko o, najverjetneje, tehnični napaki, ki pa nam bo v nadaljevanju pomagala osvetliti moralno-politično kondicijo naroda.
Nekaj ulic od bankomata, ki je sicer plesal le eno noč, se je zgodila tragedija, ko je trop podivjanih psov raztrgal lastnika. Narod, ta odlično informiran, obrekovalski in za resnico se boreč narod, ki pravičnost udejanja na medmrežju in ki se do krvi tolče v anonimnih blogih in komentarjih, je natančno podal svojo sodbo; napad psov je kazen božja za sprevrženo, koruptivno in prepleteno družbeno elito, ki se ne ustavi niti pred osnovnimi etičnimi ali moralnimi normami.
Slovenci smo na osnovi napada psov dokončno razkrinkali sprevrženost elit; čeprav bi nas lahko tisočletne izkušnje civilizacije naučile, da so elite počele natančno to, zaradi česar so elite. Politične, gospodarske, sexualne in verske elite, so elite prav zaradi koruptivnosti, interesnega povezovanja in popolnega pomanjkanja moralnih standardov. Če bi bile drugačne, jih ne bi bilo!
Edina bistvena sprememba, ki se je z elitami zgodila v zadnjih nekaj tisočletjih, je njihov odnos do medijev. Torej; še pred stoletjem so mediji živeli izključno zaradi elit-ali so o njih poročali, ali so bili del njihovega lastništva in kot taki izpolnjevali njihove primarne interese. Danes se je vloga obrnila, saj niso mediji zaradi elit, temveč so elite zaradi medijev. »Big brother elite«, so sicer izgubile aristokratski čar, a so namesto njega v svoje izrazoslovje prinesle kult telesa, spolnost ter globalno ignoranco, kot vrlino. In kar je pri elitah najbolj zabavno; ko si slovenska politična pola očitata kontinuiteto, ali totalitarnega komunizma, ali klerofašizma, pravzaprav ne sprevidita, da sicer gre za kontinuiteto- vendar ne kontinuiteto politične misli ali prakse, temveč zgolj kontinuiteto posameznih elit in njihovega »modus operandi«!
Sprevrženost elit je tako najbolj normalna stvar na tem žalostnem planetu in ni je družbe, ki bi se uspela do pojava vsaj distancirati, še manj pa ga izkoreniniti.
Zdaj pa k bankomatu, ki izplačuje dvojne deske. Banka je po dogodku zaprosila varčevalce, ki so jim bili dvojni zneski izplačani, da naj višek denarja vrnejo! In ta narod, ki je tako uničujoče obsodil perverzni krog v primeru napada bullmastifov, se je na internetnih forumih enoglasno zavzel za ne vrnitev denarja banki. »Če je bankomat izplačal preveč, je to problem banke in ne dvigovalca«; ob tem so forumi še prepolni zgodb, v katerih banka nastopa kot legendarni krvoses in je, ali bi bilo dvojno izplačilo le delček povrnitve za vse prestane krivice.
Na tej točki pa nas začne skrbeti! Čeprav se zavedamo, da gre za posploševanje in brez ustreznih raziskav celo za manipulacijo, pa je možnost, po kateri ljudje besno napadajo elite, ob tem pa so njihovi lastni etični standardi enaki kritiziranim, vsaj zaskrbljujoča, če ne alarmantna.
Gre za mehanizem, po katerem zgražanja nad elitami ne sproža njihova sprevrženost, temveč nevoščljivost- kar se najlepše udejanja v stremljenjih celih generacij, ki si na vse kriplje prizadevajo postati »nekdo«! Postati del »elite« je motor, ki žene našo družbo naprej in to, kar intelektualci imenujejo »propad vrednot« je pravzaprav vzpostavitev novih. Vrednot, po katerih bo patološki odnos do živali na eni strani problematiziran, ne vrnitev preveč izplačanega denarja na bankomatu, pa povsem normalna.
Leta debelih krav so nas, napumpane s post osamosvojitveno samozavestjo, držale daleč od soočenja s samim seboj! Vse, kar smo zmogli, je bilo jalovo prerekanje s polpreteklo zgodovino in navdušenje ob uspehih naših športnikov.
Kriza je pred nas končno postavila ogledalo, napad psov pa nam je odprli oči. A šele bankomat, ki izplačuje dvojne zneske, nas bo prisilil, da bomo odprli tudi duše. In, če smo vredni naroda, tudi denarnice.
Ta teden je šla rakom žvižgat tisočletna človeška navada, da si v sramu prekriva svoje intimne predele. Dobro; nekaj je na vse skupaj vplivalo tudi slabo vreme, a tisti znameniti figov list, je simbolno odpadel prav ta teden, ko so evropska letališča pričela uporabljati skenerje za pregled potnikov pred vkrcanjem na letala.
Spomnimo: v strahu pred hudobnimi teroristi, ki eksploziv zdaj že skrivajo pod obleko, so se zahodne vlade odločile za uvedbo posebnih skenerjev, ki namesto »x« žarkov, uporabljajo »t« žarke. Ti so tako prodorni, da je mogoče kljub oblačilu dovolj jasno zaznati konture človeškega telesa pod obleko, predvsem pa natančno videti orožje in orodje, ki ga pri svojem delu uporabljajo teroristi.
Evropa je šla v trenutku na noge, svet je šel na pol. Svobodomiselni vijejo roke, da je šel še zadnji trenutek dostojanstva, »ombudsmani« in uradi za varstvo osebnih podatkov pa nerodno nihajo med lojalnostjo šefom in načelnim liberalizmom. A nihče ne zastavi bistvenega vprašanja! Bistveno vprašanje pa je jasno kot beli dan: »Kdo bo to gledal«?
Očala s »t« žarki, ki omogočajo gledanje pod obleko, so verjetno najpogostejša moška spolna fantazija ter ena najbolj priljubljenih tem piscev obskurne znanstvene fantastike. In tako bodo nekateri moški, varnostniki, policisti in cariniki po svetovnih letališčih, pričeli živeti sovje sanje. Resnici na ljubo, jim ne bo vedno lahko; skenirati skupino upokojencev, ki si privošči 7 dni Dominikanske republike ni bog ve kakšen užitek, ampak kaj, ko je lahko že na naslednjem letu ducat finalistk tekmovanja »Hawaian tropic«, ali norveška odbojkarska ekipa!
Kako torej preprečiti pohotnim samcem, da se ne bi naslajali ob pogledih na prekipevajočo evropsko mladost? Ker je moški, ob pogledu na žensko, grešnik »par excelence«, bo skeniranje privlačnih ženskih teles ne le pomenilo kršenje zasebnosti skeniranca, temveč bo skenirajočemu tudi odvračalo pozornost od potencialnih nevarnih predmetov. Hočemo povedati, da bo lahko playboyeva zajčica, ki iz Ukrajine potuje k Hughu Hefnerju v Združene države, pod obleko mirno skrila dve ročni bombi, »kalašnikova« in bojni strup, saj bo uradnik na letališču vseh 30 sekund pregleda, nadrobno preučeval resnične nevarnosti, ki jih mladenka predstavlja za varnost v zračnem prometu..
Kako torej preprečiti seksualno naslajanje uslužbencev na letališčih, med skeniranjem potnikov? Kljub napredni tehnologiji, se zdi najmodreje izbrati primer dobre prakse, ki sta jo islamski vzhod in delno krščanski zahod, do popolnosti razvila v srednjem veku; namreč institut evnuha, kot haremskega čuvaja, ali evropskega kastrata, kot opernega zvezdnika, bi se moral ponovno vrniti! Tokrat v osebi skenirajočega uradnika na letališčih.
Z odstranitvijo moških testisov, ali kot jih popularno imenujemo »jajc«, bi na letališke pregledne točke uvedli popolno pravičnost in izključili vsakršno perverzno naslajanje ob ogolelih telesih. Še več; zaradi popolne koncentracije v pištole in bombe, bi se do zanemarljivega minimuma tudi zmanjšala možnost človeške napake ob odčitavi skena in letališki evnuhi, bi jamčili za varnost v zračnem prometu mnogo bolj, kot to danes delajo klasični varnostni organi! Pa še eno veliko prednost bi lahko imeli evnuhi na letališčih; čim bi minila nevarnost terorističnih napadov, bi lahko v letališlih »duty freeih« prodajali parfume in s tem zmanjšali možnost presežne delavne sile!
A odstranitev testisov pri moških, ima v povezavi z varnostjo letalskega prometa še mnogo neizkoriščenih aplikacij. Nenazadnje, bi lahko jajca odrezali tudi teroristom. Kajti, kot je splošno znano, potrebuješ za razstrelitev sebe, letala in stotnije nedolžnih potnikov, precej nizek »IQ« in precej velika jajca. Medtem, ko si je »IQ« težko pridobiti, pa je s kastracijo jajca sorazmerno lahko izgubiti. Teroristi brez jajc, pa nekako nimajo smisla in če bi jih še odrezali politikom in analitikom »Cie«, ki so prišli na idejo, da morajo potnike na letališču skenirati s »t« žarki, bi bili izjemno blizu rešitvi tega problema!
Žal pa se vse to ne bo dogodilo in kot nas uči varnostna zgodovina histerij zadnjih dveh desetletjih, se začne na letališčih konča pa na osnovnih šolah, kjer danes uporabljajo natanko iste priprave, skozi katere smo se ne dolgo nazaj vkrcevali na letala. In ker bodo naša telesa kmalu ostala brez vsakih skrivnosti je zdaj zadnji čas, da vse kar bi radi ohranili zase zakopljemo globoko v naše duše. Za njih zaenkrat še nimajo skenerja!
|
Blog začenjam pisati, ko so vsi ostali nehali. Ljudje so namreč pogruntali, da pisanje ni enostavno. Ker mnogokrat ... Več
Zadnji komentarji
Freyr - VAMPIR Z GORJANCEV
3
Zadnji odstavek čisto pokvari sicer odličen zapis.
Nina Kodela - MINUS IN MINUS =...
In kakšna je poanta basni? Pasje mrcine iz začetka zgodbe niso osvojile ukaza ...
pANICAdoo - MINUS IN MINUS =...
Saj ni res - pa je!
1cian - MINUS IN MINUS =...
Dobro ti gre.
Si kaj v sorodu z Milčinskimi?
1cian - MINUS IN MINUS =...
Dobro ti gre.
Si kaj v sorodu z Milčinkimi?
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja
| 2009 | 2010 | 2011 |
| Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun |
| Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec |
| 1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
| 8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
| 15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
| 22 |
23 |
24 |
25 |
26 |
27 |
28 |
| 29 |
30 |
31 |
1 |
2 |
3 |
4 |
|
