Intervju z dr. Gorazdom Pretnarjem - o GSO, pesticidih, okolju in ogroženosti človeške vrste.
Je eden neuradnih ombudsmanov okolja. Predava o nevarnostih pesticidov, vlaga kazenske ovadbe zoper uničevalce okolja, eden od poslancev ga je pred leti napadel, češ da je ekofundamentalist, začenja polemike o družbenih vrednotah, ko s silnim aparatom preganjamo droge, smo pa brezbrižni do podjetij in posameznikov, ki s svojimi izpusti in pesticidi več generacijam uničujejo zaloge pitne vode. Skratka, mikrobiolog, ki nas opozarja na pohod nevidnih uničevalcev življenja.
Čebele so množično umirale na Dolenjskem, potem v Pesnici, zadnje dni pri Domžalah. Kaj se dogaja z okoljem?
Ko enkrat ugotovimo, da umirajo čebele na različnih področjih skoraj sočasno, je to za človeka bioindikator. To pomeni, da je ogroženo tudi življenje ljudi. Če najdemo čebele naenkrat množično mrtve, je vzrok konkretna zastrupitev. To je zame ekoterorizem. Sam si zato prizadevam, da pesticidov ne bi bilo v prosti prodaji, ampak bi jih predpisovali na recept.
Če je nekdo škropil s premočno dozo pesticidov, kako lahko ugotovimo, kdo je bil, če čebele niso pomrle na njegovi njivi?
Pomrle so v radiju kilometra ali dveh. Najprej je treba vzeti vzorce mrtvih čebel, ugotoviti, za kateri pesticid gre, in nato oditi na teren. Tam poskenirati teren, in kjer bodo našli ta pesticid, pravilno vzeti vzorce rastlin, izmeriti koncentracijo pesticida, najti krivca, ga povprašati, kdaj je škropil, upoštevati karenco, čas razpadanja pesticida. To je čisto forenzično delo, storilca je lahko najti, seveda, če ga hočeš.
Pomori čebel postajajo že mitološka tema, ustvarjajo se bajke in govorice, kaj vse jih uničuje, od mobilnih telefonov naprej. Kaj pravijo dosedanje raziskave?
Zadnji primer pri Domžalah je relativno enostaven. Ker so čebele množično pomrle naenkrat, je jasno, da gre za smrtno zastrupitev. Težji problem je številčno umiranje čebel na videz brez pravega vzroka. Z novimi molekularnimi tehnikami so v takih primerih preiskovali, kakšna je razlika med preživelimi in umrlimi. V slednjih so odkrili genski material fatalnega virusa, čebele pa se odzovejo tako, da ko začutijo, da so okužene, preprosto zapustijo panj in s tem rešijo preostale. To je eden naravnih mehanizmov za ohranitev vrste. Je pa še ena skrita reč. Ob pomoru čebel na Dolenjskem smo napadli ministrstvo za kmetijstvo in zahtevali, naj uporabi previdnostno načelo in prepove uporabo imidakloprida. Predložili smo znanstveni članek, ki je nastal v kemijskem lobiju in so se celo hvalili z njim. Da imidakloprid deluje na termite in druge neprijetne žuželke tako, da slabi njihovo odpornost. Če seštejeva dovoljene koncentracije v okolju, ki jih čebele dobivajo skozi pelod, nektar ali s pitjem rose in vode ob poljih, imajo v sebi torej neko koncentracijo imidakloprida, ki jih ne ubije, ne poginejo na kraju samem, opeša pa jim imunski sistem. Enak primer imamo pri ljudeh, povezan je s prepovedjo enega od karbamatov v Skandinaviji. Ko so ga prepovedali, je v desetih letih občutno upadla pogostost levkemije. Ta pesticid je povzročal zmanjšanje odpornosti pri ljudeh. Tega se je treba bati, tega ni v nobenem dosjeju in v dokumentih, ki prihajajo skupaj s pesticidi v pisarne za registracijo. Teh preiskav ni.
Kaj se zgodi, če jem hruške, ki so škropljene s klormekvatom?
Klormekvatu rečemo, da je pesticid, vendar to ni prav, saj je regulator rasti rastlin. Uporabljajo ga pri pridelavi žit, ki imajo velik donos. Ekonomisti so izračunali, da se donosnost še poveča, če na isti površini posadijo več sadik, te so zdaj bolj skupaj, toda ko žito zraste do neke višine, se začno rastline drgniti med seboj, se poškodujejo in polegajo. To težavo so rešili tako, da jih takrat poškropijo s klormekvatom in ta prepreči rast žita v višino. S tem dosežejo, da vso potencialno rastno moč v sezoni žito prenese na liste in v semena. In z žiti na veliko krmijo živino. Mene je pretreslo, ko sem ugotovil, da je inštitut za kmetijstvo na Danskem že pred dobrimi dvajsetimi leti opozarjal živinorejce, naj ne dajejo v krmo več kot 30 odstotkov žitnega zrnja, zakaj v zrnju je klormekvat, ki bi lahko bistveno zmanjšal plodnost prašičev.
Kako nas varujejo inšpekcijske službe? Lani so vzele 210 vzorcev. So torej 210-krat pobrale hruške s trgovinskih polic?
Hrušk niso lani vzeli nobenkrat, zato jim je ušlo 430 ton klormekvatnih hrušk, ki so jih ljudje pokupili in pojedli. Če so izpustili tone, to ne pomeni, da je zastrupljena samo četrt, ki gravitira k eni trgovini, ampak je lahko zastrupljene četrt Slovenije hkrati. Na spletni strani ministrstva za kmetijstvo imate lepo zapisano, da so lani vzeli 25 vzorcev solate, 19 vzorcev jagod, 10 vzorcev češenj, 20 vzorcev breskev, 10 vzorcev žit, 17 vzorcev paradižnika, 43 vzorcev jabolk, 36 vzorcev krompirja, 9 vzorcev pora in 21 vzorcev glavnatega zelja.
To je manj kot vzorec na dan.
To je katastrofalno malo. Naslednji problem monitoringa je, da naredijo analize za 84 v Sloveniji registriranih pesticidov, ne pa za vse.
Do letošnjega leta torej raziskave sploh niso zaznale klormekvata, četudi je bil v hrani?
Menda ne. Napisal sem pismo inšpektoratu za zdravje, saj v skladu z zakonom o dostopnosti informacij javne narave skušam dobiti odgovor, kdaj se je v Sloveniji začel nadzor klormekvata. Lahko pa vam dam podatek iz direktive Evropske unije, ki že leta 2003 klormekvat obravnava kot sredstvo, ki ga je treba v hrani nadzorovati.
Zakaj je sploh skrb zbujajoče, če jem sadje, ki je bilo pridelano z uporabo klormekvata?
To pojasni eden izmed člankov izpred let o poskusnih miškah, ki so jih hranili z vodo in s hrano, v katerih je bil klormekvat v nižjih koncentracijah od tistih, ki so uradno dovoljene. Te miške so žrtvovali, jim razrezali testise, iz njih dobili spermije, jih združili z jajčnimi celicami, ugotavljali njihovo oplodilno sposobnost in prišli do signifikantne razlike. Evropa se je odločila za razširjeno raziskavo, vendar ta še ni končana, vmesne ugotovitve niso ne za ne proti. Imamo zakon o kemikalijah, v katerega je vgrajeno previdnostno načelo, po katerem za prepoved zadošča že sum. Urad za kemikalije bi moral že zdavnaj napisati pismo predsedniku države in mu predlagati, naj začasno prepove vsako uporabo klormekvata v slovenskem prostoru, tudi na žitih.
V Sloveniji je čedalje več parov, ki imajo težave s plodnostjo.
Moj prijatelj Tone Komat je večkrat predlagal raziskavo spermcounta pri slovenskem prebivalstvu, katere izsledke bi primerjali s starejšimi podatki, vendar je vsakič naletel na gluha ušesa pri predstavnikih Inštituta za varovanje zdravja RS.
Tako usodno vprašanje, pa država ne bo podprla raziskav?
Po mojih izkušnjah Slovenska ljudska stranka vseskozi drži v rokah ključna ministrstva. To je ministrstvo za kmetijstvo, delno ministrstvo za zdravje, predvsem njegov urad za kemikalije, v zadnjem mandatu ministrstvo za okolje in ministrstvo za znanost oziroma agencija, kjer se deli denar za raziskave. To so filtri, skozi katere se s takimi raziskavami ne prebiješ. Kot raziskovalec sem nekajkrat poskušal s temami, kot so genotoksičnost pitne vode, zemlje in padavin, a mi ni nikoli uspelo. Želeli smo raziskati zračno vlago, ker je nosilec pesticidov in jih prenaša na bistveno širših območjih, kot si mislimo. Švica ni nikoli uporabljala atrazina, so ga pa sosedje Francozi. V Švici so merili pesticide v padavinah in so namerili 60 mikrogramov atrazina na liter, v podtalnici pa je dovoljeno 0,1 mikrograma na liter.
Čemu se je uporabljal atrazin?
V Sloveniji so ga skoraj 50 let uporabljali kot herbicid, ki zatira ozkolistne plevele na koruznih poljih. Čezmerno je onesnažil skoraj vso podtalnico. Pri dolgotrajnem uživanju rahlo preseženih dovoljenih vrednosti nekatere mišice v očeh in pri srčni zaklopki otrdijo in postanejo nefunkcionalne. Deluje kot hormonski motilec in je tudi rakotvoren. Tako ugotovimo vir številnih obolenj v prekmurski regiji. Atrazin nam je uspelo prepovedati, toda to ni zadoščalo, potrebna je bila še kazenska ovadba proti ministru Kebru, ki je dovolil dvakrat preseženo vrednost atrazina v ljubljanskem vodovodu.
Kakšen je bil izid?
Sodišče nam je dalo prav in v Ljubljani so zaprli nekaj vodnih vrtin s preveliko količino atrazina. Kazensko ovadbo pa je tožilstvo takrat zavrglo. Včasih se zgodi, da kazenska ovadba ne izpolnjuje vseh meril: žrtev ni znana, kaj ni dokazljivo … Če bi tožilci imeli naravoslovno znanje, bi hitro videli, da imajo na voljo policijo, da imajo možnost vzeti vzorce krvi naključno ali na nekem območju, da se pogleda, ali je neka snov bolj prisotna v laseh ali v tolšči. Naše tožilstvo je šibki člen. Poglejmo pomor nesrečnih čebel pri Pesnici. Vsi so si umili roke, tudi ministrstvo, ki ni hotelo plačati analize poginulih živali. Mi bomo vložili kazensko ovadbo. Stvari bomo obrnili na glavo. Ta pomor čebel je dokaz, da so bili žrtve naravni opraševalci, tudi njihovi bližnji sorodniki, kot so divje čebele in čmrlji. Torej je bila narava zastrupljena. Ta del pa je v kazenskem zakoniku: s tem ko uničuješ opraševalce, si že ogrozil prehransko varnost. Skrbnik kazenskega zakonika je policija in morala se bo odzvati na kazensko ovadbo.
Poglejva trpko dejstvo: če bi prepovedali pesticide, bi se pridelava hrane močno zmanjšala.
Zabloda se je rodila pred 50 leti, ko se je začela zelena revolucija, ko smo dobili Oddelek za agronomijo na Biotehniški fakulteti, kjer se 50 let predava kmetijstvo kot proizvodnja hrane, vezana na kemijo. Zraven se je pozornost usmerila še na večji hektarski donos, posledica tega pa je osredotočenje na hibride in križanje rastlin. Nihče pa ni gledal, kako so te rastline prilagojene na bivanje v našem okolju. Tako so odstranili starorodne vrste, ki so jih uporabljali naši predniki, in namesto njih prinesli nedonošenčke, ki brez kemije niso sposobni delovati. Na rob ali v izgubo je šlo mnoštvo rastlin, ki niso imele tolikšnega donosa, so pa bile zaradi evolucije navajene preživeti. Kaj nam je danes storiti? V Franciji se je agrokemijski lobi zelo usidral v strukture oblasti in vplival na kemizacijo kmetijstva. Lani so pod Sarkozyjem naredili obrat, ko so se zbrali strokovnjaki z različnih področij in sklenili, katerim pesticidom se lahko odpovejo. Z letošnjim januarjem so se odpovedali 30 pesticidom. Pogledal sem ta seznam in ugotovil, da smo bili pred Francozi, saj imamo registriranih samo sedem izmed teh, in še tem bi se z lahkoto odpovedali.
Večkrat omenjate množino, govorite mi. Kdo je ta “mi”, ki zahteva, ki protestira, ki opozarja?
Mi smo nekateri posamezniki: zdravnik-geolog, kemik-ekonomist in mikrobiolog-biolog, ki se od časa do časa prijateljsko srečujemo, prediskutiramo problematiko, kaj skupaj napišemo, vložimo kazensko ovadbo.
Vam je s kakšno ovadbo uspelo?
Ne, smo pa s tožbo proti Kebru dosegli praktično prepoved atrazina v Sloveniji, kar štejemo za lep uspeh. Naslednja je bila ovadba prav tako proti Kebru in še drugim uradnikom, zaradi katere smo dosegli prepoved uporabe parationa, ki je insekticid, a je na seznamu bojnih strupov pri Združenih narodih. To je bil čas, ko se je začelo govoriti o terorizmu, in potencialni teroristi bi ga v Sloveniji lahko kupili za minimalen denar. Steklenička, s katero si lahko pobil 200 ljudi, je pri nas stala 2400 tolarjev.
Ministri za zdravstvo kot največje zlo slikajo tobak.
Za sloganom “kajenje ubija”  je skrito bistvo. Nihče ne pove, kaj ubija, ali sam tobak ali pa uporaba rakotvornih pesticidov, s katerimi so škropili tobačna polja. Če bi bil sam na mestu ministra za zdravstvo, se ne bi šel tako pompozne kampanje, ampak bi preveril analize in ugotav-ljal, katere snovi, ki so se znašle v tobaku, so zdravju škodljive.
Zakaj so ministri zdravniki, ki so tako občutljivi, kar zadeva škodljivost tobaka, tako brezbrižni do pesticidov?
Zelo sem razočaran nad medicino kot stroko. V prejšnjem režimu nismo nikoli izvedeli za nobene medicinske škandale in napake, saj so jih vse pometli pod preprogo. To je ustaljena navada. Recimo fenomen zdravnikov, ki so vedeli za azbestozo, bili so najbolj posvečeni, a ni bilo nikogar, ki bi imel pred dvajsetimi leti jajca in bi začel razpravo o smrtonosni azbestozi. Redkokdaj se kak zdravnik oglasi v medijih v zvezi s pesticidi. Kdo pa jih proizvaja? Bayer, ki ima tovarne zdravil, proizvaja tudi pesticide. Enako Novartis; gre za isti lobi, ki ima izjemno moč.
Kaj pomenijo trdi delci v zraku za človeško telo?
Vsak trdi delec zase je antigen. Toliko in toliko različnih antigenov, ki vdrejo v naše telo, zahteva imunske odgovore in temu lahko pripišemo povečanje astme pri otrocih.
In kako se odzivajo pediatri?
To smo doživeli na Primorskem. Na podatke o onesnaženosti zraka so odgovorili, češ da ni tako hudo. So se pa pediatri oglašali v zvezi s toplarno v Mostah. Poročali so o zelo veliki pojavnosti kroničnih obolenj na pljučih.
Sodobni človek je v resni krizi zaznavanja: opaža nevarnosti, kot so drveči kamion, toča, poplave, ne pa onesnaženja zraka, vode in hrane, teh ne vidi niti ne občuti. Kaj mu preostane?
Da posluša in prebira okoljevarstvene teme. Če se o njih ne govori, jih ni. Doslej sva govorila o pesticidih, k tem pa morava prišteti še vse industrijske izpuste in odplake. Vse to se dvigne v stratosfero in v oblake in se potem kot padavine vrne nazaj na zemljo. Rastline imajo imunski sistem, to je kutikula, ki je včasih povoskana ali obogatena z drugimi polisaharidi, ki jo varujejo pred okoljem. Ko kapljica dežja, v kateri je bil močan pesticid, pade na solato ali na jabolko, se čez čas posuši, koncentracija pesticida se na tej točki veča, zato se bo naredila mikroskopsko majhna rana. Neprilagojene rastline so po dežju ranjene, vendar mi tega ne opazimo. V naslednjih dneh se tja naselijo glivice in rastline začnejo prezgodnjo razgradnjo. Buče na Štajerskem nikoli niso potrebovale fungicidov, zdaj jih potrebujejo. In pridemo do neverending story, ko zaradi posledic uporabe pesticidov spet škropimo s pesticidi.
Skratka, sodobni človek bi moral zahtevati od države, da redno analizira padavine in poroča, kaj in kje je padlo z dežjem. Nisem še slišal, da bi pri nas inšpektorati za zdravje jemali ljudem po farmah in po tovarnah vzorce krvi in jih analizirali z namenom ugotoviti, ali so v njih pesticidi ali težke kovine. Predlagali smo, da bi vzeli povprečno košarico, ki jo družina porabi vsak dan, od vode, sadja, mesa, zelenjave do jajc in mleka, jo analizirali in, recimo, ugotovili, da ima celjska regija približno takšno obremenitev na košarico, mariborska takšno, ljubljanska takšno.
Ali ne govorite že o preteklosti? Na Kitajskem v kmetijstvu uporabljajo že antibiotike.
Ja, to je problem globalizacije, vendar ima EU natančne normative tudi za uvoz hrane iz daljne Azije, Južne Amerike in Afrike.
A kaj to pomeni za Slovenijo, kjer inšpekcija le po naključju kaj odkrije?
Se bojim razmišljati. Naša majhnost je sicer ugodna, ker lahko hitro naredimo škandal in imamo vpliv, hkrati pa civilna družba nima kritične mase, ki bi omogočila, da bi imeli neodvisen laboratorij, kot ga ima Greenpeace, ki po Nemčiji hodi po trgovinah, nabere košarico, jo analizira, in če kaj najde, skliče novinarje in obvesti javnost.
Atrazin je pri nas že leta prepovedan, letos pa se je spet pojavil v podtalnici, to pomeni, da gre za tihotapljenje pesticidov. Pisal sem ministru Mateju in ga prosil, naj mi sporoči, ali mu je ministrica za zdravje poslala opozorilo, da se na Slovenskem na črno trguje s pesticidi. Ministrstvo za kmetijstvo je namreč na spletni strani pozvalo kmete, naj ne kupujejo ponarejenih pesticidov od mimoidočih prodajalcev, ki se po vaseh ustavljajo s kombiji. Ti pesticidi so ponarejeni in poceni, predvsem pa brez nadzora.
Država preganja kajenje, alkohol in drugo. Pri tem se vsak posameznik sam odloči, ali bo kadil, pil in se drogiral. Če se moj sosed odloči za kaj od tega, sam zaradi njega ne bom občutil posebnih posledic. Preganja se orožje, policija v hiši naredi preiskavo, da najde pištolo, s katero je mogoče ubiti deset ljudi. To spada med hud kriminal, o njem beremo na kriminalnih straneh časopisov. Če pa kdo kupi prepovedani pesticid, ki bo pri 450 tisoč ljudeh pustil posledice, ker so zaužili z njim kontaminirane sadeže, je zame to pravi kriminal. Dobro, da smo sprejeli dosmrtno zaporno kazen. Ta je kot nalašč za takrat, ko bo razkrit prvi primer, da je 400 ljudi dokazano poškodovanih zaradi nepravilne uporabe kakšne kemikalije.
Nimamo podatkov, kaj vse zaužijemo. Kaj bi bil praktični preventivni nasvet, po kakšni hrani naj posegamo?
Sam kupujem sezonsko in tisto, kar vem, da raste tukaj. Kupujem pri človeku, ki ga poznam in za katerega vem, kako prideluje. Na njegovih pridelkih so vidne sledi škodljivcev. to je zame indikator, da hrana ni bila zastrupljena in da tudi mene ne bo pobralo. Težava, ki smo jo vsi spregledali, je izguba lokalnega trga. Nisem še zasledil trgovine, v kateri bi lahko kupil domač česen namesto kitajskega, domač fižol namesto kanadskega, zelene in peteršilja očitno ne znamo več pridelati.
Kaj pa tržnica?
Ne, ta zadeva pravice potrošnika, sam govorim o pravici proizvajalca, da prodaja na lokalnem trgu. Nad Fieso, kjer zdaj živim, je bil kmet, ki je pridelal tri gajbice paradižnika, ga pripeljal v zadrugo, ta mu je zanj plačala in poskrbela, da je prišel v sosednjo trgovino ali pa v portoroški hotel. To je pravica do lokalnega trga, da ima proizvajalec možnost prodati na trgu magari samo gajbico korenčka ali dve gajbi jabolk. Včasih smo bili še mi, ki smo živeli na Kodeljevem in nismo bili kmetje, dobrodošli, ko smo v trgovino prinesli dve gajbi domačih češenj in ju zamenjali za kruh in mleko. To so bila šestdeseta leta. S tem je omogočena pravica do zdrave prehrane iz domačega okolja, v katerem živiš.
Ljudje smo obsedeni z bojem proti mikrobom, koliko čistil porabimo v kuhinji, po kopalnicah, v pralnih strojih, hkrati smo ravnodušni do pesticidov.
Drži, vprašanje je sicer, ali so mikroorganizmi res naši sovražniki. Vsakič, ko človek uporabi antibiotik ali pesticid, izprazni prostor. Na ta izpraznjeni prostor se naseli nekdo drug. Če se tja naselijo mikroorganizmi, ki bodo povzročali bolezni, smo si sami pripeljali bolezen pred prag.
Vzemimo primer uporabe preventivnih antibiotikov na farmah, kjer so prašiče ali krave stlačili čim bolj skupaj, jim podstavili plastične deske, na katerih stojijo, da jih lažje perejo in s tem naredijo odpadke tekoče in še bolj neobvladljive. Zdaj pa poglejva načrte Marije Terezije, ki je določila naklone v hlevu, kanale, da se to steka, in pa steljo. To je bila slama ali listje iz gozdov, s čimer smo prinesli vso biodiverziteto mikroorganizmov iz gozda v hlev. Tudi če je bil v hlevu kakšen patogeni organizem, ni imel možnosti preživetja med množico mikroorganizmov, ki so konkurirali za prostor.
Angel varuh, ki človeštvo varuje pred dolgotrajnimi posledicami pesticidov, so torej mikroorganizmi?
Če hrano, ki vsebuje pesticide, ustrezno predelamo, jo kompostiramo, dosežemo, da mikroorganizmi razgradijo večino pesticidov, izjema je, denimo, DDT. Delovanje mikroorganizmov prepreči prehod pesticidov v podtalnico.
Ali še obstaja omembe vredno ekološko kmetijstvo?
Posameznike je mogoče najti. Poznam kmeta, ki normalno živi in prideluje hrano zase in za prodajo, a ne uporablja nobenih pesticidov in umetnih gnojil. Ima svoja semena, ki jih drugod ne najdemo več, in ogromno starega znanja in modrosti, kako in kdaj saditi.
So stare modrosti in stare sorte kje sistematično hranjene, tako kot najstarejši tiski v bibliotekah?
Ne, je pa samostan pri Stični, ki skrbi za ohranjanje starih drevesnih vrst. Potem zapuščena območja nad kraškim robom nad Kolpo, kjer najdete visokodebelne stare sorte jablan. Ministrstvo je začelo v tej smeri z resorjem za ohranjanje naravne dediščine. Prestreliti bi morali miselnost na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, da bi tam začeli vzgajati nove agronome, ki bi raziskovali, kako pridelovati hrano s čim manjšo uporabo pesticidov.
Ekologi ste fundamentalisti v oponiranju množični proizvodnji, ki vzpostavlja izvorno potrebo po pesticidih.
Fundamentalizem pomeni nasilne ljudi, ki tudi z nedemokratičnimi sredstvi vsiljujejo svoja mnenja. Mislim, da razen verbalnega nasilja, ko skušam ljudem dopovedati, kako nevarni so pesticidi, uporabljam samo še pisanje kazenskih ovadb in iščem demokratične mehanizme, ki jih ponuja EU, da bi državne uradnike prisilil k spoštovanju zakonodaje. Ekofundamentalist bi bil v tem, da zahtevam od inštitutov, da poiščejo v tradiciji tiste vrste, ki so odpornejše. Tudi nekoč so kmetje proizvajali tržne presežke hrane. Ta fundamentalna znanja so bila prezrta 50 let, vse je bilo posvečeno fitofarmaciji, škropiti s tem in z onim, ne pa fundamentalnim raziskavam, kako se rastlina hrani, kaj pomeni, če rastlino pregnojiš in raste do svojih skrajnih meja, kaj to pomeni za njeno odpornost. Pika na i teh zablod so gensko spremenjeni organizmi. Poskusi multinacionalk, da bi s hrano držale ves svet v šahu.
Toda te pravijo, da gensko spremenjeni organizem postane tako odporen, da ne potrebuje več pomoči pesticidov?
Trik je v tem, da je gensko spremenjena koruza zdaj že sama pesticidna: ko žuželka zagrize vanjo, je v hipu po njej. Gensko spremenjena koruza ima v sebi že permanentno toksičnost.
Kakšen je črni scenarij družbe pesticidov?
Dejstvo je, da so deklice manj občutljive za vplive pesticidov kot dečki. Na dečke hormonski motilci bolj vplivajo, pesticidi imajo torej na nas nevidne in nečutne vplive že v obdobju razvoja. Ko se iz nekaj celic razvijajo naši možgani, je mogoče s hormonskimi motilci vplivati na človekov razvoj. Naši otroci bodo postajali drugačni, kot smo mi. Ni nujno, da je to tako opazno, da bi rekli, da so nenormalni. Pesticidom pripisujejo vpliv na hiperaktivnost, pri kateri so otroci popolnoma normalni, niso pa sposobni biti dalj časa zbrani. Ali pa spodrezanje primarnega androgenega gena pri moških, ki pomeni lastnosti trme, agresivnosti, vztrajnosti, ko moški poskuša izpeljati projekt, tudi če morda nima prav. Primarni moški iz naše družbe izginja. Sedaj dobivamo populacijo poženščenih moških, s čimer se sociološka struktura začenja spreminjati. S tem pa se bodo začele spreminjati tudi vrednote in z njimi politika. Pravijo jim aptamilci, ki nimajo svojega jaza, ampak kopirajo prevladujoče vedenjske vzorce. Ko število teh ljudi doseže kritično maso, lahko začnejo padati norme, tudi človekove pravice. Tega se osebno najbolj bojim. Novih generacij moških, ki ne razvijejo genskega potenciala, ne dokončajo faksa in projektov, ki se jih lotijo, ali pa gredo v drugo smer skrajne brezčutnosti pri ravnanju v družbi.

Vir: CENTER ZA POVEZANO ZNANOST IN RAZVOJ (POZNAR)

Oddano: 17.10.2009 ob 22:55:01
Zaznamki:
kemizacija, pesticidi, GSO, zdravje, prehrana, družba
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Hvala Mate za ta prispevek. Moje misli so se največ zadržale pri zadnjem vprašanju. Tukaj je velik scenarij.

Kakšen je črni scenarij družbe pesticidov?



Turgon (18.10.2009 - 0:41)
Turgon
pred 417 tedni
2.
Katastrofa!
Ljudje pa nabijajo še vedno o 2. svetovni vojni in religioznih zablodah, kot da ne živijo tukaj in zdaj!

"Pika na i teh zablod so gensko spremenjeni organizmi. Poskusi multinacionalk, da bi s hrano držale ves svet v šahu."
bojand
pred 417 tedni
3.
1.Turgon: Ni za kaj. Še kdaj. Čim pogosteje. ;) O scenariju pa - naj si ga vsak predstavlja čim bolj črno. Zakaj? Ker bo dotična oseba le tako poskrbela za zadostno informiranost in temu primerno odzivanje.

2. bojand: na čemu pa drugače zganjati politiko? Vse prav pride. O religioznih zablodah pa ne bi... vsak ima pravico do "svoje" in spoštovat to, pa bo. Na področju GSO se pa šele začenja dogajat... bo še pestro. Bom tudi o tem kaj dal gor.
Mate13
pred 417 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163595
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34263 // Odgovorov: 1863682
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84556 // Komentarjev: 1210354
Avtorji fotografij: 25366 // Slik: 216283 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "