Ker so že vsi povedali, kako je bil RŠ pomemben, naj ob njegovi štirideseti obletnici svoj piskrček pristavim tudi jaz.

Kljub temu, da svojih del ne spravljam, se včasih iz kakšne razpadajoče škatle privali kakšna ravno tisti trenutek uporabna stvar. In tako se je pred kratkim prikazal zvitek negativov (seveda ČB) s pozabljenimi posnetki. Ko so mi te posnetke prevedli v bolj sodobno obliko, se je pokazala neka spomladanska manifestacija RŠ na zelenici poleg nekdanjega Šumija (Sedaj tam za ograjo nekdo nekaj besno išče). Kar veliko informacij o tem dogodku mi ni znanih, a nekaj sem jih vseeno obnovil. (Če kdo kaj več ve, naj jih deli z nami, prosim!)

Mislim, da so posnetki nastali leta 1971; najbrž za drugo obletnico, torej 9. maja. Da je to verjetno leto 1971, predvidevam zato, ker so bili na drugem kolutu v istem zvitku posnetki demonstracij 1971; ti posnetki naj počakajo kako drugo priložnost.






Pesnik Milan Dekleva širi haiku revolucijo. Nekaj desetletij kasneje zato prejme Prešernovo nagrado.





OHOjevec Marko Pogačnik razkazuje svoj umetniški izdelek: hčerko Airo. Njegov naslednji umetniški izdelek je slovenski grb.




Pesnik Tomaž Šalamun razmišlja o naslednjem romanju za Maruško. Dva manjša vrhova Triglava (David Nez in Milenko Matanović) se za njegovim hrbtom pretvarjata, da ju ne zanima nič.




Urednik RŠ Boris Muževič zaslišuje tehnika. Desetletja kasneje se pusti pretepsti srbskim miličnikom, s čimer odpre pot v slovensko samostojnost.





Nekateri igrajo tarok, poslušajo glasbo in vlečejo pipo. Bog ve, kaj je bilo v njej!




Tudi v sedemdesetih so bila dekleta lepa!

Tudi to besedilo je bilo objavljeno pred desetletjem (Delo, 1998). Morda bo kdo v njem našel kaj zase.



Že dolgo je znano, da noben cirkus ne more konkurirati slovenski politiki. A čeprav so vstopnice, ki jih za razliko od pravega cirkusa ne kupujemo prostovoljno, veliko, veliko dražje, je dogajanje precej bolj pusto; vsaj za ljudi, ki so navajeni klasičnih cirkusov in otroke. Prednost politike pred cirkusom je le v tem, da si cirkus ogledamo prostovoljno, politika pa nas prisiljuje in posiljuje s svojim programom. A to je manjša škoda. Večja je, da nam cirkus ne kroji vsakdanjega življenja, politika pa še kako. In marsikateri gledalec, in ne nazadnje tudi neprostovoljni udeleženec političnega cirkusa, pomisli, če bi politiki (to velja predvsem za parlament kot areno, kjer se prikažejo vsa znanja in treningi izza kulisja) vsaj delček energije, ki jo vlagajo v medsebojne prepire, spotikanje, v bitke za olastninjenje zgodovine, in podobne atrakcije, vložili v napor za izboljševanje življenja ljudi, bi vsi lepo živeli.

Toda ta cirkus nima namena zabavati, niti ni tako neobvezen in neresen, kot na prvi pogled zgleda. Deluje po zelo resni logiki, ki nam že sedaj močno določa življenje, v prihodnosti pa nam bo še bolj. Na kaj mislim?

Večina sodobnih družb je že prešla stopnjo ekonomskega razvoja, ko zadovoljevanje osnovnih materialnih potreb naj ne bi bil več ekonomski problem, če bi družbe bile vsaj približno racionalno ali optimalno urejene. Toda zaradi posebnih interesov politično in ekonomsko močnejših slojev lahko le redko govorimo o optimalno urejeni družbi. Ker se na kapital ne moremo zanašati, da bo ravnal družbeno optimalno, pogosto tudi ne ekonomsko racionalno za družbo ali državo, ampak le v skladu z množenjem lastnega profita, bi morala prevzeti vlogo skrbi za optimalni razvoj vseh slojev prebivalstva država. Žal pa tudi države izpolnjujejo predvsem voljo najmočnejših in le delno svojih najmnožičnejših slojev - volivcev. Vse politične stranke jim pred volitvami obljubljajo le med in mleko, njihovi politični programi so usmerjeni k resničnim in namišljenim potrebam in željam volivcev, ne glede na to, ali jih je sploh mogoče izpolniti. (Stranke, ki obljubljajo le uresničevanje uresničljivega, pogosto sploh ne pridejo v parlament. Ali volivci politiki sploh nič ne verjamejo in stranke ocenjujejo le po cirkusu, ki ga prikazujejo in demagogiji, ki jo ponujajo?). Ko je potrebno izpolnjevati obljube, se največkrat najdejo razni izgovori, kot so varčevanje, ni denarja, nujnejše so druge stvari, ostale stranke blokirajo ipd. V resnici pa sploh ne gre za vprašanje varčevanja, ampak predvsem kam in za koga investirati. Kdo bo od investicij (denarnih, človeških, političnih) predvsem imel koristi.

Za opis primera takega konflikta interesov se bom vrnil za dobrih sto let v zgodovino Bavarske, v čas vladanja kralja Ludwiga II., ki je znan po “norem” zapravljanju in izgradnji pravljičnih gradov. Eden med njimi (Neuschwanstein) je celo služil za Disneyevo risanko.

Ludvikova zgodba, ki jo pozna veliko Slovencev, je približno taka: Namesto da bi se, kot se spodobi pravemu vladarju, razkazoval po bojnih poljih in nabiral slavo s pobijanjem ljudi, je načrtoval in gradil pravljične gradove, bral poezijo, se družil z umetniki ter nasprotoval vojni s Prusijo, oziroma kakršnikoli vojni sploh. Gradnja gradov je sicer zahtevala ogromno denarja, a je v resnici predstavljala velika javna dela, ki so zaposlovala na desetine tisočev sicer brezposelnih delavcev. Te investicije so se pozneje izkazale kot ene najdonosnejših v Nemčiji, saj od njih še sedaj živi deset tisoče Bavarcev. In bodo take ostale še naslednja stoletja brez kakšnih posebnih vlaganj. Ker zahteve vlade in politike po prenehanju gradbene “megalomanije”, ki naj bi ogrozila ekonomsko moč države, niso učinkovale, so ga zaradi čudaškega življenja proglasili za norega in odstavili. Kmalu za tem je končal v jezeru; ali je bil to umor ali samomor, še sedaj nihče ne ve zanesljivo in tukaj tudi ni pomembno. Tudi to ne, ali je bil res nor ali ne, saj je norost družbeno pogojena. Vladarji, ki so se namesto z umetnostjo kitili z množičnim pobijanjem ljudi, so si prislužili kvečjemu spomenik, ne pa certifikata norosti.

Vzrok za njegov konflikt z vladajočo politiko ni bilo njegovo razsipavanje denarja za gradove, ki naj bi že resno načelo državno blagajno, ampak v tem, za kaj se je ta denar trošil. Vojna s Prusijo, ki si jo je želela vlada in ji je Ludvig nasprotoval, je zahtevala veliko več denarja od njegovih javnih del, če pri tem odmislimo množico pobitih, ranjenih in vse trpljenje, ki iz vojne izhaja. Bistvo problema je: interesom katerih slojev koristi posamezna “investicija”! Od gradnje so imeli korist revni in brezposelni, dobri, povprečni in slabi umetniki, kmetje in obrtniki - torej sloji, ki v kapitalizmu nimajo ekonomske, s tem pa tudi ne politične moči. Vojna pa je koristna velekapitalu, ker je pomenila množična naročila orožja, transportnih sredstev, oblek ipd., in državi, ker zunanji sovražnik pomeni nacionalno homogenizacijo; neko vrsto izrednega stanja, ki ji omogoča zmanjšati pravice ljudi, znižati plače, povečati davke, odstraniti opozicijo in še marsikaj. Kapital in politika pa sta tudi tista dva sloja, ki imata moč. S tem pa, ko se je Ludvig postavil na stran množice brez moči, je zapečatil svojo usodo.

In kakšno zvezo ima to s Slovenijo?

Primeren prostor za bivanje in zdravje sta med drugimi osnovni človekovi potrebi in tudi pravici. Torej ima vsak človek pravico do zdravega življenja v primernem stanovanju. Niti približno se s tema pravicama ne moreta meriti npr. pravica do enega metra avtoceste ali do 155 mm havbice. Slovenski parlament pa ravna popolnoma drugače. Ko se govori o zdravju, že leta blokira dokument, ki bi vsaj načel sistematični pristop k izboljševanju zdravja ljudi, podobno je bilo s prometnim zakonom, pa tudi s stanovanjsko gradnjo. Nobenih večjih problemov pa ni, ko je potrebno dati denar za nakup topov in drugega orožja. Pa tudi, ko se je treba prekomerno zadolžiti zato, da bi obdržali nesmiselni tempo izgradnje avtocest. O negospodarnosti investiranja v vojsko mi ni treba govoriti, ekonomsko opravičevanje vrednosti zdravja pa se mi gabi. O racionalnosti delovanja politike je dovolj že primerjava med stanovanji in avtocestami. Pri tem moram poudariti, da nisem zavzet nasprotnik njihove izgradnje, zagovarjam le razumljiv tempo.
Gospodarna država v ekonomski krizi in času povečevanja brezposelnosti investira v tiste dejavnosti, ki lahko največ pripomorejo k oživljanju gospodarstva. Za to se marsikdaj tudi zadolži ali kako drugače mobilizira denar in ljudi. In investicije v stanovanja imajo veliko večji vpliv na oživljanje gospodarstva kot investicije v ceste. Stanovanja že v času gradnje zahtevajo sodelovanje velikega števila industrijskih vej in veliko število delavcev, kar se nadaljuje tudi po tem, ko je stanovanje zgrajeno (pohištvo ipd.). Gradnja avtocest pa, če nekoliko poenostavim, le industrijo peska in asfalta, ki ga razvaža bataljon kamionov. Tudi rezultata sta različna: stanovanje je eden najpomembnejših dejavnikov za zdravje ljudi, odpravljanje revščine in dvigovanje kakovosti življenja nasploh. Avtoceste pa bodo preko Slovenije speljale kolone tovornjakov, ki jih Avstrija ne pusti na svoje ozemlje, da o ekoloških posledicah in uničevanju krajine sploh ne govorim.

Torej bi družbeno racionalno obnašanje zahtevalo drugačni vrstni red prioritet ali vsaj njihovo usklajevanje. Bojim pa se, da bojo novi krediti za avtoceste za dolgo časa preprečili izvedbo kakršnekoli stanovanjske izgradnje sploh. Vsaj za tiste, ki se ne pogovarjajo v milijonih, v DEM seveda.

In na tak način meni neznani interesi posameznikov, ki imajo tudi najmočnejši vpliv v politiki, seveda določajo vrstni red prioritet. In če je prioriteta boj za olastninjenje zgodovine, oni že vejo, zakaj.

Pričujoče besedilo je bilo objavljeno pred desetletjem v Delu (SP) (Ekonomska rast in sreča - kaj imata skupnega?). Ker je še vedno - še bolj - aktualno, ga podarjam vsem za 1. maj.


Kdo je srečen, družbeno koristen malomeščan z ideali, ki so v Trstu cenejši kot v Ljubljani (Vojin Kovač - Chubby)

Boris Jež se je v enem svojih komentarjev spraševal, zakaj smo Slovenci kljub gospodarski rasti, ki se kaže v rasti bruto domačega proizvoda, vedno bolj nezadovoljni? Taka in podobna vprašanja si postavlja mnogo ljudi. In ne le v Sloveniji. Ali z ekonomsko rastjo, za katero mislimo, da bo rešila vse probleme, rastejo sreča in zadovoljstvo ljudi in njihova blaginja, se sprašujejo povsod po svetu. To vprašanje ne zanima le psihologe, ki raziskujejo dušo posameznika ali sociologe, ki raziskujejo dušo družbe. Tudi ekonomska znanost, ki naj bi se ukvarjala le z denarjem, njegovim pretokom in vplivom na gospodarsko rast ali gospodarske krize, ni imuna na taka vprašanja. Čeprav na prvi pogled zgleda, da je sreča nekaj subjektivnega, nekaj, kar se znanstveno ne da opredeliti, in da je daleč od konkretnosti, ki jo predstavlja denar, je bila že od nekdaj v središču interesa ekonomistov, pa tudi politikov.

Že sredi osemnajstega stoletja je Italijan Muratori v knjigi “Della Pubblica Felicita” (Ljudska sreča) napisal, da je naloga politike poiskati take ekonomske ukrepe, ki bodo zboljšali srečo ljudi. Torej pojmuje ekonomijo predvsem kot sredstvo za doseganje človeške blaginje in ne kot sredstvo za množenje kapitala samega po sebi! Tudi ostali ekonomisti tistega obdobja so povezovali teorijo vrednosti in politiko, ki temelji na “ljudski sreči”. Torej naj bi bilo gospodarstvo le sredstvo za izboljševanje blaginje ljudi. Eden izmed ekonomistov s konca prejšnjega stoletja je celo napovedoval izum stroja, ki naj bi meril srečo, in ga imenoval “hedonometer”.

Ker naj bi bili sreča in blaginja preveč subjektivni kategoriji in se ju naj ne bi dalo objektivno znanstveno meriti, se je sredi tega stoletja ekonomska znanost obrnila k bolj “konkretni” oziroma “objektivni” meri - k profitu in rasti bruto domačega proizvoda. Pomen vpliva ekonomije na blaginjo pa je ostal le še stranskega pomena - če slučajno pozitivno vpliva na blaginjo, nimamo nič proti. Pogosto pa sta si blaginja in s profitom določeni cilji ekonomije celo nasprotni. Pomislimo samo na “pozitivne” primere, ki jih slišimo: Azijci imajo veliko gospodarsko rast in delajo skoraj zastonj, brez dopustov, cele dneve. Ali pa neprestano ponavljanje, da je naša delovna sila predraga. To so seveda argumenti (vele)kapitala, ki ga zanima samo profit v obliki bančnega računa, ne pa profit v obliki boljšega življenja ljudi. Da brezobzirna tekma po dobičku, ki jo s pomočjo velekapitala z vsega sveta narekujejo azijski “tigri”, kjer otroci delajo v suženjskih pogojih, uničuje življenjsko okolje prihodnjim generacijam, seveda ni pomembno. Prihodnje generacije nimajo svojih zastopnikov v centrih političnega in ekonomskega odločanja, ne morejo lobirati za svoje potrebe, nimajo svojega ombudsmana.

Ti konflikti interesov niso ostali neopaženi tudi pri mnogih ekonomistih. Najprej so se začeli spraševati o smiselnosti čimvečje rasti BDP na račun okolja. Ekonomski izračuni so marsikdaj pokazali, da so stroški brezpogojne ekonomske rasti, ki so nastali zaradi onesnaženja okoja večji od ekonomskega profita. Žal pa države pri izračunavanju bruto domačega proizvoda teh stroškov ne odštevajo (zeleni BDP). Če bi storile to, bi se marsikdo vprašal o smislu takega povečevanja proizvodnje. Sociologi so že desetletja opozarjali, da je ekonomska rast le na nižji razvojni stopnji povezana z blaginjo, kjer večji BDP pomeni zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (hrana, stanovanje itd.), z razvojem pa se vpliv ekonomije na blaginjo manjša.

Takim ugotovitvam se vse bolj priključujejo tudi nekateri ekonomisti. Tako je v zadnji lanski številki (107. letnik!) najstarejša ekonomska revija na svetu The Economic Journal (v Oxfordu jo izdaja Kraljevo ekonomsko društvo in ne kakšna (novo)levičarska radikalna ali new ageovska organizacija) posvetila temi sreča in ekonomija kar tri članke in uvodnik. Osrednji zaključek vseh prispevkov pa je, da mora sreča, ki jo merimo z mnenjskimi raziskavami, ponovno prevzeti osrednjo vlogo v ekonomski znanosti. Pri tem ugotavljajo, da rezultati takih raziskav morda niso najboljši način merjenja posameznikove blaginje, so pa najboljši način ugotavljanja dejavnikov, ki vplivajo na srečo ljudi.

Analiza podatkov o sreči in gospodarski rasti v zadnjih 30-40 letih v zahodni Evropi, Združenih državah in Japonski jih je pripeljala do podobnih rezultatov, kot sem jih jaz dobil z analizo sreče v Sloveniji. (Objavil sem jih v IB reviji, 7-8 1997, Urad za makroekonomske analize in razvoj, povzetek pa v novoletni prilogi Dela.) Srečo posameznika najbolj znižujejo nezaposlenost, pomanjkanje socialnih stikov (prijateljskih in družinskih) in prostega časa ter pomankanje izobrazbe. Nič od tega pa ni v pozitivni povezavi z rastjo profita. Iz primerjave gibanja sreče in gospodarske rasti v času pa so ugotovili, da med njima ni kakšne pomembne povezave. Japonska je npr. povečala svoj BDP za šestkrat, ocena sreče ljudi pa je ostala ista. V zahodni Evropi sreča sicer raste, a izjemno malo; rast gospodarstva ima na srečo obroben vpliv. Moja razlaga te razlike med Evropo in Japonsko je, da so si ljudje v Evropi z višanjem ekonomskega standarda “kupovali” prosti čas, pa tudi socialni transferji iz ekonomije niso zanemarljivi, za Japonce pa je rast proizvodnje pomenila zahteve po novih vlaganjih in novem delu.

Potrošnja materialnih dobrin vpliva na srečo in/ali blaginjo le začasno in relativno; samo če se primerjamo z drugimi. Če vsakdo v družbi poskuša z materialnimi dobrinami maksimirati svojo blaginjo, istočasno znižuje blaginjo ostalih. In ker vsi poskušamo storiti enako, trošimo vsi skupaj več, kot je družbeno optimalno. To tekmovanje vsakega z vsemi, ki je za povečevanje profita sicer koristno, pa je družbeno popolnoma nepotrebno ali celo škodljivo. Tekmo v kupovanju relativne blaginje lahko bolj slikovito ponazorim tudi z gledalci na nogometni tekmi: Nekdo vstane in seveda vidi bolje, kot ostali. Toda tudi ostali okoli njega začno vstajati in rezultat je enak kot prej, le da vsi stojijo. Zato nekateri stopijo na stol, kar storijo tudi drugi. Itd. In namesto da bi gledalci uživali v tekmi na igrišču, prirejajo svoje tekmovanje, ki z nogometom, zaradi katerega so kupili vstopnice, nima nobene zveze.

Drugačen vpliv kot materialne dobrine pa imajo na srečo in blaginjo socialne in duhovne aktivnosti. Medtem ko materialna potrošnja prispeva k sreči le relativno (če se primerjamo z drugimi; da nekaj imamo, kar drugi nimajo), pa duhovna ali socialna “potrošnja” vplivata na srečo posameznika absolutno - srečo posameznika ne znižuje sreča drugih. Celo nasprotno: sreča, ki temelji na razkazovanju materialnih dobrin je odvisna od pomanjkanja drugih; sreča, temelječa na duhovnih/kulturnih in socialnih vrednotah pa se z višjo ravnijo tovrstne blaginje okolja celo povečuje! Naj navedem primer iz ene od omenjenih študij. En delavec se odloči, da si bo s sobotnim delom kupil dražji avto, drugi pa bo sobote porabil za druženje s prijatelji, hojo v naravo, izobraževanje, kulturo ali kaj podobnega. Prvemu se bo ob nakupu novega avtomobila raven sreče res zelo dvignila, toda malo pozneje bodo imeli tak avto tudi drugi. Zato bo njegova na materialnih dobrinah temelječa sreča upadla in bo moral začeti z novim garanjem za nov nakup sreče. Sreča drugega res ne bo tako skokovito narasla, ne bo pa tudi tako skokovito upadla; rast sreče v drugem primeru bo počasna, a stalna. Temeljila bo na osebnem razvoju človeka in ne bo odvisna od relativne sreče, ki si jo kupujemo z lastnino materialnih proizvodov. Zato omenjeni ekonomisti zahtevajo spremembo ciljev ekonomije v korist blaginje in sreče, ter predlagajo uvedbo radikalnih progresivnih davkov na potrošnjo in preusmeritev denarja v varčevanje in investicije v področja kot so znanost, izobraževanje, prosti čas in zdravje; torej področja, ki prispevajo k osebnostni bogatitvi ljudi.

Naj se vrnem v Slovenijo. Tu smo priče kar dveh tekem, ki sta podobni prej omenjeni tekmi med gledalci na nogometnem igrišču. Ena je stalna in temelji na pretežno materialistični vrednotni usmerjenosti Slovencev, ki se kaže v tem, da moramo imeti vedno boljši avto in večjo hišo kot sosed, kar se zaviralno kaže celo že v gospodarstvu. (Po deležu prebivalcev, ki jim je pomembno, da imajo kakšno stvar zaradi katere jim drugi zavidajo, smo visoko v svetovnem vrhu!) Druga pa se je začela s spremembo sistema. Najprej so si kupili srečo na legalen, pol legalen in nelegalen (predvsem pa nemoralen - tudi ta pojem bi morali na novo uvesti v ekonomijo in politiko) način novodobni ekonomski bogataši. Takoj za njimi pa vsaj na zakonit če ne moralen način parlamentarci in politiki, ki so se izvzeli iz družbe in zase postavili posebna merila. Ob nakupu lastne sreče so seveda znižali relativno srečo vsem ostalim, ki so se spustili v tekmo z njimi. Rezultati tega tekmovanja pa so seveda odvisni od družbene (predvsem pa politične) moči posameznih skupin. Svoj kos pogače so si odrezali tudi sodniki, (delno) pa tudi zdravniki. Radi bi si jo tudi drugi in normalno je, da bodo to poskušali. Ker pa je velikost pogače omejena, ostaneta samo dve rešitvi. Čim bolj povečevati BDP ali/in zmanjšati kos pogače, ki ga dobijo drugi. In tako smo 100.000 delovnih mest enih zamenjali za 100.000 lepih in dragih avtomobilov drugih. Lepi in dragi avtomobili se vozijo in razkazujejo po cestah in dajejo lažni vtis gospodarskega napredka, blaginje in visokega standarda, brezposelni pa ne hodijo po cestah s tablami okoli vratu: “Iščem službo!”, “Rad bi nahranil otroke!”, “Želim igrati tenis ali smučati!”, “Rad bi družbeno priznanje za svoje znanje, delo!”. Tako si je majhen del prebivalcev z velikim povečanjem materialnega standarda (v resnici makroekonomsko to ne pomeni nič, pomeni pa ogromno kot vzorec družbeno zaželenega obnašanja) kupil majhno povečanje sreče, istočasno pa zmanjšal raven sreče večini prebivalstva. Večini zaposlenih se je plača morda celo povečala v primerjavi s preteklimi leti, a tega ne opazijo. Opazijo pa svoj zaostanek za tistimi, ki so se na lestvici povzpetništva zelo dvignili. Obenem pa se je sreča zmanjšala 100.000 novim brezposelnim ter nekaj sto tisočem tistih, ki se bojijo za zaposlitev.

Morda tu leži odgovor na Ježevo samospraševanje. Tistemu delu prebivalstva, ki mu (tudi) čez vse meje raste materialni standard, ta rast ne vpliva pomembno na njihovo raven sreče. Za ljudi, ki nimajo zaposlitve ali pa živijo na robu revščine, pa to pomanjkanje močno vpliva na zmanjševanje sreče in zadovoljstva. In to ne le zato, ker si ne bi mogli kupiti boljših avtomobilov, ampak predvsem zaradi strahu za preživetje.

Ko sem danes z veseljem opazoval predvsem mlade, ki so se v velikem številu zbali, da izrazili svoj odpor proti izključevanju, nestrpnosti, neoliberalnemu zasužnjevanju ljudi ter spoštovanje do slovenskega upora fašistom, sem bil kar malo ponosen. Mladi le niso tako apatični in zaverovani le v svojo lastno materialno blaginjo, kot se včasih kaže, sem si končno lahko z veseljem dopovedal.

Kasneje sem malo pobrskal po spletnih straneh, predvsem za komentarji. Zgodba, ki izhaja iz njih je sila preprosta in taka kot običajno: vse, kar so sposobni nasprotniki, desničarji, zagovorniki sodelovanja z okupatorji ali kakor bi jih pač imenoval, so le kratke sovražne izjave, nasilne zmerjavke ali pa zaničevanje tistih, ki si upajo povedati, kakšen svet si želijo. Ob tem mi je v spomin prišla vzporednica s podobnimi dogodki, ki sem jim bil priča pred štirimi desetletji.

Takrat je bil čas, ko so po vsem svetu vznikali množični odpori razraščajočemu kapitalizmu in potrošniški družbi, obenem pa smo mrzlično razmišljali o tem, kakšno družbo, prijazno do vsakega posameznika, hočemo. To gibanje pa ni ostajalo le znotraj ene države: kot s pajčevino je bil prepleten s prijateljskimi vezmi ves svet. In kar pogosto smo se obiskovali, čeprav je bil avtoštop skoraj edino prevozno sredstvo.

Proti koncu novembra 1969 sva se s prijateljem odločila, da greva s štopom na klepet o novi svetovni ureditvi k dvema prijateljema iz ZDA, ki sta študirala politologijo na ameriški univerzi v Ženevi. Vmes pa sva se ustavili pri italijanskih prijateljih v Milanu. In ravno takrat so študentje zasedli univerzo in vzpostavili neke vrste svobodno univerzo. In tistih nekaj dni, kolikor sva bivala v Milanu, sva se udeleževala zborovanj. Čeprav italijanščine nisva razumela, sva bolj ali manj razumela vse: nekaj sva ugibala, veliko pa so nama prevajali v angleščino, pa je nekako šlo.

Dogajanje pa je bilo na las podobno, kot povsod po svetu; tudi v Ljubljani malo pred tem: veliko kulturnih predstav, razmnoževanje letakov in časopisov s proglasi ali drugimi teksti, razprave o novi ureditvi sveta in podobno: veselje nad življenjem, začinjeno z množico izvedljivih, še več pa utopičnih idej. Skratka: tisto navdušenje, ki bi ga morala poznati vsaka mlada generacija. Ni potrebno poudarjati, da je bila pahljača idej od leve do bolj leve. Seveda v veliki meri pomešana z Stonesi, protestniki, Dylanom in Janis.

In nasprotni, desni pol? V zmoti so tisti, ki mislijo, da so na te ideje odgovarjali z drugimi idejami. Ne! Delali so tisto, kar desničarji običajno počnejo: oboroženi s verigami, železnimi palicami, bokserji in podobnimi argument demokratičnega dialoga so v trojkah patruljirali po milanskih ulicah in lovili »komunistične« študente. Če so katerega dobili (Številčno in po oborožitvi so morali biti v premoči), so z njim »demokratično« podiskutirali. In njihovi »argumenti« so bili običajno veliko močnejši, da je marsikateri »levi« študent končal v bolnišnici. Policija pa je nezainteresirano gledala v stran, ko so žvenketali z verigami po centru Milana.

In na take vrste diskusije me spominjajo nekateri komentarji v raznih blogih. Na srečo je to za enkrat še v besedah nasilja, bojim pa se časa, ko bojo besede postale meso.

Priznati moram, da pogovorov o izbrisanih sploh ne morem več niti poslušati, še manj pa gledati: toliko sprenevedanja, toliko laži in manipulacij ter toliko človeške neobčutljivosti, kot je kažejo zagovorniki izbrisa, v svojem življenju še nisem videl. Pri nesprejemanju dejstev jih ne prepriča nič: ne to, da se mora v pravni državi spoštovati volja sodišč, ne dokazi o manipulaciji z odškodninami ali državljanstvom, ne dokazi o lažni povezanosti izbrisanih z napadalci na Slovenijo, niti mnenja mednarodnih inštitucij, ki pozivajo Slovenijo, naj enkrat že odpravi to nezakonitost.

Neobčutljivi ostajajo ob dejstvu, da človekove pravice veljajo tudi za tiste, ki mislijo drugače, govorijo drug jezik, ali se njihov priimek konča na -ić, ali da zakoni veljajo tudi za ljudi, ki imajo drugačno državljanstvo. Ne gane jih niti dejstvo, da je skupinsko kaznovanje, kar izbris vsekakor je, prva stopnja genocida. In na koncu se jih ne dotaknejo pretresljive zgodbe o tragičnih usodah nedolžnih ljudi, ne nazadnje otrok. Kateri koli dokaz jim predočiš, oni vrtijo svojo naučeno goebbelsovsko lajno: imeli so čas za državljanstvo, bili so okupatorji, Slovenija bo bankrotirala…

Ne bom se spuščal v socialno ali individualno psihologijo, ki človeka sili v svet izmišljenih dejstev, rad pa bi ponovno povedal eno stvar: logika izbrisa je tista logika, ki je leta 1945 nekatere ljudi pripeljala do prepričanja, da lahko zmagovalci razpolagajo z življenji poražencev že samo zato, ker so se slednji postavili na napačno stran. Hote ali nehote.

Kar pa je najhuje pri vsej tej tragediji, je, da v velikem številu pogosto isti ljudje igrajo obe vlogi: obsojevalca povojnih pobojev in zagovornika izbrisa. Prav strašljiva nesposobnost najmanjše (samo)refleksije! Ne morem razumeti, da ne uvidijo iste zločinske logike obeh dejanj. Še manj pa razumem, če odmislim psihološki refleks zanikanja, vztrajanje pri pretekli napaki. Ali ni že čas, da se soočimo z lastno napako (na osebni in kolektivni ravni), si jo priznamo in jo poskušamo odpraviti? Ne, pa čeprav nas nojevsko vztrajanje pri pravilnosti odločitve vedno bolj tišči v zločin in razčlovečenje. In v enačenje tistih, ki so po vojni pobijali, s tistimi, ki vztrajajo pri pravilnosti izbrisa.

Tako pomanjkanje empatije me prepričuje, da zagovornike izbrisa v resnici žrtve povojnih pobojev ne zanimajo kot žrtve, ampak jih le zlorabljajo kot priročno politično sredstvo. Za politiko sovraštva. To je za politiko, ki se ne napaja z ničimer drugim kot sovraštvom.

Tudi Nemcem po vojni ni bilo lahko priznati koncentracijskih taborišč, pa so to vseeno storili. In tako kot so se Nemci morali soočiti s koncentracijskimi taborišči, se bomo morali tudi Slovenci z izbrisom!

Besedilo je bilo objavljeno v včerajšnjem Dnevniku (Objektiv, 28. 2. 2009)