Pričujoče besedilo je bilo objavljeno pred desetletjem v Delu (SP) (Ekonomska rast in sreča - kaj imata skupnega?). Ker je še vedno - še bolj - aktualno, ga podarjam vsem za 1. maj.


Kdo je srečen, družbeno koristen malomeščan z ideali, ki so v Trstu cenejši kot v Ljubljani (Vojin Kovač - Chubby)

Boris Jež se je v enem svojih komentarjev spraševal, zakaj smo Slovenci kljub gospodarski rasti, ki se kaže v rasti bruto domačega proizvoda, vedno bolj nezadovoljni? Taka in podobna vprašanja si postavlja mnogo ljudi. In ne le v Sloveniji. Ali z ekonomsko rastjo, za katero mislimo, da bo rešila vse probleme, rastejo sreča in zadovoljstvo ljudi in njihova blaginja, se sprašujejo povsod po svetu. To vprašanje ne zanima le psihologe, ki raziskujejo dušo posameznika ali sociologe, ki raziskujejo dušo družbe. Tudi ekonomska znanost, ki naj bi se ukvarjala le z denarjem, njegovim pretokom in vplivom na gospodarsko rast ali gospodarske krize, ni imuna na taka vprašanja. Čeprav na prvi pogled zgleda, da je sreča nekaj subjektivnega, nekaj, kar se znanstveno ne da opredeliti, in da je daleč od konkretnosti, ki jo predstavlja denar, je bila že od nekdaj v središču interesa ekonomistov, pa tudi politikov.

Že sredi osemnajstega stoletja je Italijan Muratori v knjigi “Della Pubblica Felicita” (Ljudska sreča) napisal, da je naloga politike poiskati take ekonomske ukrepe, ki bodo zboljšali srečo ljudi. Torej pojmuje ekonomijo predvsem kot sredstvo za doseganje človeške blaginje in ne kot sredstvo za množenje kapitala samega po sebi! Tudi ostali ekonomisti tistega obdobja so povezovali teorijo vrednosti in politiko, ki temelji na “ljudski sreči”. Torej naj bi bilo gospodarstvo le sredstvo za izboljševanje blaginje ljudi. Eden izmed ekonomistov s konca prejšnjega stoletja je celo napovedoval izum stroja, ki naj bi meril srečo, in ga imenoval “hedonometer”.

Ker naj bi bili sreča in blaginja preveč subjektivni kategoriji in se ju naj ne bi dalo objektivno znanstveno meriti, se je sredi tega stoletja ekonomska znanost obrnila k bolj “konkretni” oziroma “objektivni” meri - k profitu in rasti bruto domačega proizvoda. Pomen vpliva ekonomije na blaginjo pa je ostal le še stranskega pomena - če slučajno pozitivno vpliva na blaginjo, nimamo nič proti. Pogosto pa sta si blaginja in s profitom določeni cilji ekonomije celo nasprotni. Pomislimo samo na “pozitivne” primere, ki jih slišimo: Azijci imajo veliko gospodarsko rast in delajo skoraj zastonj, brez dopustov, cele dneve. Ali pa neprestano ponavljanje, da je naša delovna sila predraga. To so seveda argumenti (vele)kapitala, ki ga zanima samo profit v obliki bančnega računa, ne pa profit v obliki boljšega življenja ljudi. Da brezobzirna tekma po dobičku, ki jo s pomočjo velekapitala z vsega sveta narekujejo azijski “tigri”, kjer otroci delajo v suženjskih pogojih, uničuje življenjsko okolje prihodnjim generacijam, seveda ni pomembno. Prihodnje generacije nimajo svojih zastopnikov v centrih političnega in ekonomskega odločanja, ne morejo lobirati za svoje potrebe, nimajo svojega ombudsmana.

Ti konflikti interesov niso ostali neopaženi tudi pri mnogih ekonomistih. Najprej so se začeli spraševati o smiselnosti čimvečje rasti BDP na račun okolja. Ekonomski izračuni so marsikdaj pokazali, da so stroški brezpogojne ekonomske rasti, ki so nastali zaradi onesnaženja okoja večji od ekonomskega profita. Žal pa države pri izračunavanju bruto domačega proizvoda teh stroškov ne odštevajo (zeleni BDP). Če bi storile to, bi se marsikdo vprašal o smislu takega povečevanja proizvodnje. Sociologi so že desetletja opozarjali, da je ekonomska rast le na nižji razvojni stopnji povezana z blaginjo, kjer večji BDP pomeni zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb (hrana, stanovanje itd.), z razvojem pa se vpliv ekonomije na blaginjo manjša.

Takim ugotovitvam se vse bolj priključujejo tudi nekateri ekonomisti. Tako je v zadnji lanski številki (107. letnik!) najstarejša ekonomska revija na svetu The Economic Journal (v Oxfordu jo izdaja Kraljevo ekonomsko društvo in ne kakšna (novo)levičarska radikalna ali new ageovska organizacija) posvetila temi sreča in ekonomija kar tri članke in uvodnik. Osrednji zaključek vseh prispevkov pa je, da mora sreča, ki jo merimo z mnenjskimi raziskavami, ponovno prevzeti osrednjo vlogo v ekonomski znanosti. Pri tem ugotavljajo, da rezultati takih raziskav morda niso najboljši način merjenja posameznikove blaginje, so pa najboljši način ugotavljanja dejavnikov, ki vplivajo na srečo ljudi.

Analiza podatkov o sreči in gospodarski rasti v zadnjih 30-40 letih v zahodni Evropi, Združenih državah in Japonski jih je pripeljala do podobnih rezultatov, kot sem jih jaz dobil z analizo sreče v Sloveniji. (Objavil sem jih v IB reviji, 7-8 1997, Urad za makroekonomske analize in razvoj, povzetek pa v novoletni prilogi Dela.) Srečo posameznika najbolj znižujejo nezaposlenost, pomanjkanje socialnih stikov (prijateljskih in družinskih) in prostega časa ter pomankanje izobrazbe. Nič od tega pa ni v pozitivni povezavi z rastjo profita. Iz primerjave gibanja sreče in gospodarske rasti v času pa so ugotovili, da med njima ni kakšne pomembne povezave. Japonska je npr. povečala svoj BDP za šestkrat, ocena sreče ljudi pa je ostala ista. V zahodni Evropi sreča sicer raste, a izjemno malo; rast gospodarstva ima na srečo obroben vpliv. Moja razlaga te razlike med Evropo in Japonsko je, da so si ljudje v Evropi z višanjem ekonomskega standarda “kupovali” prosti čas, pa tudi socialni transferji iz ekonomije niso zanemarljivi, za Japonce pa je rast proizvodnje pomenila zahteve po novih vlaganjih in novem delu.

Potrošnja materialnih dobrin vpliva na srečo in/ali blaginjo le začasno in relativno; samo če se primerjamo z drugimi. Če vsakdo v družbi poskuša z materialnimi dobrinami maksimirati svojo blaginjo, istočasno znižuje blaginjo ostalih. In ker vsi poskušamo storiti enako, trošimo vsi skupaj več, kot je družbeno optimalno. To tekmovanje vsakega z vsemi, ki je za povečevanje profita sicer koristno, pa je družbeno popolnoma nepotrebno ali celo škodljivo. Tekmo v kupovanju relativne blaginje lahko bolj slikovito ponazorim tudi z gledalci na nogometni tekmi: Nekdo vstane in seveda vidi bolje, kot ostali. Toda tudi ostali okoli njega začno vstajati in rezultat je enak kot prej, le da vsi stojijo. Zato nekateri stopijo na stol, kar storijo tudi drugi. Itd. In namesto da bi gledalci uživali v tekmi na igrišču, prirejajo svoje tekmovanje, ki z nogometom, zaradi katerega so kupili vstopnice, nima nobene zveze.

Drugačen vpliv kot materialne dobrine pa imajo na srečo in blaginjo socialne in duhovne aktivnosti. Medtem ko materialna potrošnja prispeva k sreči le relativno (če se primerjamo z drugimi; da nekaj imamo, kar drugi nimajo), pa duhovna ali socialna “potrošnja” vplivata na srečo posameznika absolutno - srečo posameznika ne znižuje sreča drugih. Celo nasprotno: sreča, ki temelji na razkazovanju materialnih dobrin je odvisna od pomanjkanja drugih; sreča, temelječa na duhovnih/kulturnih in socialnih vrednotah pa se z višjo ravnijo tovrstne blaginje okolja celo povečuje! Naj navedem primer iz ene od omenjenih študij. En delavec se odloči, da si bo s sobotnim delom kupil dražji avto, drugi pa bo sobote porabil za druženje s prijatelji, hojo v naravo, izobraževanje, kulturo ali kaj podobnega. Prvemu se bo ob nakupu novega avtomobila raven sreče res zelo dvignila, toda malo pozneje bodo imeli tak avto tudi drugi. Zato bo njegova na materialnih dobrinah temelječa sreča upadla in bo moral začeti z novim garanjem za nov nakup sreče. Sreča drugega res ne bo tako skokovito narasla, ne bo pa tudi tako skokovito upadla; rast sreče v drugem primeru bo počasna, a stalna. Temeljila bo na osebnem razvoju človeka in ne bo odvisna od relativne sreče, ki si jo kupujemo z lastnino materialnih proizvodov. Zato omenjeni ekonomisti zahtevajo spremembo ciljev ekonomije v korist blaginje in sreče, ter predlagajo uvedbo radikalnih progresivnih davkov na potrošnjo in preusmeritev denarja v varčevanje in investicije v področja kot so znanost, izobraževanje, prosti čas in zdravje; torej področja, ki prispevajo k osebnostni bogatitvi ljudi.

Naj se vrnem v Slovenijo. Tu smo priče kar dveh tekem, ki sta podobni prej omenjeni tekmi med gledalci na nogometnem igrišču. Ena je stalna in temelji na pretežno materialistični vrednotni usmerjenosti Slovencev, ki se kaže v tem, da moramo imeti vedno boljši avto in večjo hišo kot sosed, kar se zaviralno kaže celo že v gospodarstvu. (Po deležu prebivalcev, ki jim je pomembno, da imajo kakšno stvar zaradi katere jim drugi zavidajo, smo visoko v svetovnem vrhu!) Druga pa se je začela s spremembo sistema. Najprej so si kupili srečo na legalen, pol legalen in nelegalen (predvsem pa nemoralen - tudi ta pojem bi morali na novo uvesti v ekonomijo in politiko) način novodobni ekonomski bogataši. Takoj za njimi pa vsaj na zakonit če ne moralen način parlamentarci in politiki, ki so se izvzeli iz družbe in zase postavili posebna merila. Ob nakupu lastne sreče so seveda znižali relativno srečo vsem ostalim, ki so se spustili v tekmo z njimi. Rezultati tega tekmovanja pa so seveda odvisni od družbene (predvsem pa politične) moči posameznih skupin. Svoj kos pogače so si odrezali tudi sodniki, (delno) pa tudi zdravniki. Radi bi si jo tudi drugi in normalno je, da bodo to poskušali. Ker pa je velikost pogače omejena, ostaneta samo dve rešitvi. Čim bolj povečevati BDP ali/in zmanjšati kos pogače, ki ga dobijo drugi. In tako smo 100.000 delovnih mest enih zamenjali za 100.000 lepih in dragih avtomobilov drugih. Lepi in dragi avtomobili se vozijo in razkazujejo po cestah in dajejo lažni vtis gospodarskega napredka, blaginje in visokega standarda, brezposelni pa ne hodijo po cestah s tablami okoli vratu: “Iščem službo!”, “Rad bi nahranil otroke!”, “Želim igrati tenis ali smučati!”, “Rad bi družbeno priznanje za svoje znanje, delo!”. Tako si je majhen del prebivalcev z velikim povečanjem materialnega standarda (v resnici makroekonomsko to ne pomeni nič, pomeni pa ogromno kot vzorec družbeno zaželenega obnašanja) kupil majhno povečanje sreče, istočasno pa zmanjšal raven sreče večini prebivalstva. Večini zaposlenih se je plača morda celo povečala v primerjavi s preteklimi leti, a tega ne opazijo. Opazijo pa svoj zaostanek za tistimi, ki so se na lestvici povzpetništva zelo dvignili. Obenem pa se je sreča zmanjšala 100.000 novim brezposelnim ter nekaj sto tisočem tistih, ki se bojijo za zaposlitev.

Morda tu leži odgovor na Ježevo samospraševanje. Tistemu delu prebivalstva, ki mu (tudi) čez vse meje raste materialni standard, ta rast ne vpliva pomembno na njihovo raven sreče. Za ljudi, ki nimajo zaposlitve ali pa živijo na robu revščine, pa to pomanjkanje močno vpliva na zmanjševanje sreče in zadovoljstva. In to ne le zato, ker si ne bi mogli kupiti boljših avtomobilov, ampak predvsem zaradi strahu za preživetje.