Ker begunska kriza ne mine, so poltiki in mediji precej racionalizirali zavračanje pomoči. V Evropi se begunci obravnavajo kot eksistencialna grožnja. Begunci in migranti se rutinsko ''preusmerjajo'' in obravnavajo kot kriminalci, ki so odgovorni za vse bolezni družbe, vlad in politicnih strank vseh vrst. Določeni politiki izrabljajo begunsko krizo v govorih o beguncih in priseljencih, da ''ogrožajo naš način življenja", spreminjajo demografsko sliko državi in predstavljajo varnostno grožnjo, nasploh zaradi islamskega fundamentalizma, kar je precej ironično.

Če beli človek ubije veliko ljudi v masovnem streljanju - kar se večkrat na leto dogaja na zahodu - je zmeden, ni prišteven ali karkoli že, zagotovo pa ne predstavlja krščanstva, ateizma ali druge vere. Če musliman narediti enako, je to zaradi njegove religije in predstavlja Islam. Osebno ne verjamem, da sovraštvo do beguncev temelji zgolj na islamu. Za milijonarje islamske vere ne postavljamo ograj. Medtem ko nekateri jasno izražajo jezo nad begunci so drugi bolj filozofski. Ti uporabljajo pretvezo, da njihovo zanikanje pomoči izhaja iz sočutja do revežev doma. Nič ne mora biti dlje od resnice. Prav ti enaki ljudje so zmeraj prvi, ki zanikajo socialne politike, in tudi slovenskega berača pred Mercatorjem ne želijo videt. Živimo v družbi, ki je zgrajena na plečih rasizma in skrajne neenakosti, in to še naprej koristimo skupaj z neenakostjo v vseh oblikah. Suženjstvo in kolonializem, ki je bil v rokah belega nadvladja, je imel veliko vlogo pri oblikovanju zahoda, v današnjo velesilo.

Ob vrednotah kapitalizma, ni naključje, da so ljudje kot Trump predsedniki držav. In Trump ni vir naših problemov; Trump je rezultat naših problemov. Trump je preprosto neizogiben rezultat vrednot, ki jih cenimo in nagrajujemo. On je grenka žetev zastrupljenega sadja, ki ga dobivamo pri setvi semena nevednosti. Te vrednote se spodbujajo in cenijo prav od mainstream medijev, ekonomskih mojstrov, večine politkov, mnogih intelektualcev in podobnih, ki se zgražajo nad rezultati.

Splošen kulturni padec, zaton pesnikov, umetnikov, družbenih kritikov, filozofov, je močno pogojen z delovanjem kapitalizma. V kapitalizmu je delo cenjeno in spoštovano samo, če ustvarja dobiček. Ko se domnevno vse kar označujemo gospodarsko in pomebno obravnava v kapitalistični ''Quid pro quo '' transakcijski logiki, takrat morajo družbeni kritiki, pesniki, umentniki, filozofi in aktivisti postati tržno sprejemljivi ali si poiskat drugo delo, ki ustvarja dobiček. Vrednost in pomebnost se meri samo v denarju, na podlagi tega, kar so ljudje pripravljeni plačati na trgu. Trg nima nobene veze z kvaliteto ali zadovoljevanjem potreb. Ni tako, da ne bi morali zagotoviti vsem varnih avtomobilov, hiš ali varnosti pri delu, preprosto se ne izplača.

Dragi so mi citati Jacque Fresco, ki je dejal;
Še zmeraj ni civiliziranih narodov, to je proces, ki se nenehno razvija. Dokler imamo vojne, policijo, zapore, kriminal, smo v zgodnjih fazah civilizacije. Ne obstaja poljskih težav, grških težav, nemških težav, židovskih težav ali ženskih težav. Obstajajo samo človeški problemi. Prihodnost je naša odgovornost, vendar spremembe ne bodo izvedene, dokler večina ne bo izgubila zaupanja v sposobnost diktatorjev ali v izvoljene uradnike za reševanje problemov. Verjetno bo prišlo do gospodarske katastrofe, ki bo povzročila ogromno trpljenja ljudi, kar bo prineslo resnične družbene spremembe.
7. julij 2018 | Komentarji (9)
Religija. Za nekatere izvor vseh težav, ostanki iz časa vraževerja. Za druge predstavlja bistvo življenja. Kljub temu, da se danes veliko ljudi ne izreka religiji, to ne pomeni, da jih ne zanima duhovnost. Ateisti in agnosti (skupaj) predstavljajo 16% populacije. Nasploh na zahodu se (velikokrat) prakticira oblike hindujskih in budističnih filozofij in praks, čeprav so te prakse pogosto posplošene in izvzamejo ključne elemente teh religij. Krščanstvo kot ''duhovna praksa'' je precej manj popularno. Zdi se, da prevladuje mnenje, da je vse boljše od krščanstva. Delno razumljivo, glede na pogoste škandale in slabe prakse katoliške Cerkve. Nasploh je danes veliko knjig, ki promovirajo eno ali drugo tradicijo kot primarno ali edino veljavno pot.

Ta članek vsebuje veliko povzetkov iz knjige Belonging to God, v kateri avtor William Keepin namerno izpostavlja najboljše in najsvetlejše vidike, kot tudi skupne točke svetih spisov in religij, namesto najbolj neumnih in najtemnejših elementov, ki se danes na široko navajajo, da kritizirajo vere ali jih v celoti zavračajo.



Razlike med religijami so danes široko objavljene, vse do trditev, da so vere medsebojno protislovne in v osnovi nezdružljive. Veliko manj je poudarka na skupnih elementih veroizpovedi. Kljub temu, če preberemo knjige različnih religij hitro dojamemo, da religije delijo univerzalno jedro. Ker vsaka religija ali duhovna tradicija predstavlja veliko in edinstveno domeno - celoten svet in vesolje v sebi - pojem poskušanja artikulirati pot ljubezni prek več duhovnih tradicij je zastrašujoče, če ne celo nesmiselno. Ena od velikih prednosti medverskega raziskovanja je, da omogoča, da jasno razločimo, kateri elementi naše vere so temeljni in univerzalni, in kateri elementi so bolj specifični za tradicije. To razumevanje je izjemno dragoceno, če se želimo povezati z drugimi religijami in jih razumeti, saj določa skupne točke med različnimi religijami in verami.

RUMI(Islam):



in tako kot Rumi v zgornjem video, nadškof Desmond Tutu poudarja to isto točko: "Bog ni kristjan" - niti musliman, niti žid, hindujec ali budist.

"Bodite pozorni, da ne povzdigujete določene religije in zavračate druge kot nevernike", je opozarjal sufi Ibn Arabi.

Jaz sem tudi musliman, kristjan in jud, in vse to ste tudi vi!
Gandhi (Hinduizem)

Duhovne podobnosti med svetimi spisi so globoke in te paralele so veliko bolj globoke in razsvetljene od verskih razlik.Kot pravi Oče Thomas Keating, »edini namen krščanstva je preoblikovanje v Kristusa - nič drugega.« Podobno lahko rečemo, da je edini namen budizma preoblikovanje v Budo, edini namen v hinduizmu je preoblikovanje v Krišno in tako naprej. Tragično je, da so številni verski organi, cerkve,..precej neuspešni v tem prvotnem namenu. Jezus je kritiziral verske vodje, ki so se predstavljali kot duhovni voditelji, ki so organizirali razne rituale, ne da bi vstopili v nebeško kraljestvo, ob enem preprečevali drugim vstop v nebeško kraljestvo. Buda je kritiziral brahmanske duhovnike svojega časa za podobno korupcijo, za katere je dejal, da zgolj prirejajo prazne rituale.

Nasploh v ''moderni duhovnosti'' se zdi, da obstaja prepričanje, da je standardna pot duhovnosti nekako omejena ali slabša, kot kompleksne filozofije ZEN in podobne prakse. Predpostavka je, da je predanost za nekaj višjega izven nas sama po sebi dualistična in nagnjena k teistični predanosti ali religioznosti, čeprav prav tako vodijo do najvišjih stopenj duhovne realizacije, vključno z neuničnim uresničevanjem Absoluta. Ne glede na pot je cilj enak; "Vse poti vodijo k meni" (4:11), pravi Krišna. Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni, je dejal Jezus. Bog vključuje in presega vse religije. Vsaka religija ponuja edinstveno pot in vse poti so pravilne. Da ne bom predolg, bom tukaj končal. Napisano je samo delček skupnih točk, ki jih imajo vse religije med seboj. In če sem že pri božanstvnih, Guan Yin je moja božanstev, ki me je navdihnila napisat ta članek in še veliko več, v tem smislu;

The more I study science, the more I believe in God.
Albert Einstein
11. junij 2018 | Komentarji (3)
Parlamentarne volitve so za nami in verjetno ne preseneča, da so stranke z ostro begunsko retoriko dobile veliko glasov. Priseljevanje je usmerjeno na prvo linijo političnih bojev v Evropi in Ameriki. Vloga priseljevanja je bila osrednji dejavnik na referendumu Brexit v Združenem kraljestvu in vzponu gibanja Trumpa "America First" v ZDA. Po eni strani je strah pred begunci razumljiv. Kapitalizem izkorišča migrantske delavce za ohranjanje nizkih plač in splošno poceni delovno silo.

Priseljenci in manjšine so bili zmeraj dimne zavese v kapitalizmu, ko se dogajajo gospodarske krize. Prvi ljudje, ki se krivijo, niso lastniki gospodarstva (kapitalisti), ampak najbolj zatirani in izkoriščeni sektorji naše družbe. Migranti imajo dolgo zgodovino v kapitalizmu, v času krize igrajo boksarsko vrečo, prav enako kot najrevnejši sloj. Ko kapitalisti kritizirajo priseljence je to ob sprenevedanju za njihovo lastno vpletenost v zatiralski sistem.

Ta razvoj postavlja kritično vprašanje: zakaj so desetletje po največji krizi svetovnega kapitalizma od tridesetih let prejšnjega stoletja, zelo popularne desne stranke, vse do krepitev ekstremno desničarskih strank? Kako to, da leve stranke niso uspele dobiti veliko večje podpore, glede na skromne ali neobstoječe socialne programe in osiromašenja širših delov delavskega razreda?

Po mojem mnenju, v preteklem desetletju in tudi po tem, v zadnjih štirih desetletjih, še posebej po razpadu Sovjetske zveze, je prišlo do popolne disocijacije tega, kaj se predstavlja kot leva politika, ki ne predstavljajo kakršnega koli nasprotovanja kapitalizmu in so ''blažja oblika kapitalizma.''Kar se danes obravnava za levo, je bilo še pred desetletji desno. V Sloveniji se Levica šteje pod skrajno levo, osebno bi dejal, da so levo usmerjeni. Zdi se, da se danes razume osnovna empatija kot skrajno levo stališče. Da ne bo pomote, tudi Sovjetska zveza ni bila ''leva,'' enako kot danes ni Kitajska. In prav Kitajska se danes predstavlja pod levo politiko, slavi Marxa, ki mu postavlja spomenike in podobno, medtem ko se za njihovo politiko skriva najbolj surov kapitalizem, skrajno izkoriščanje delavskega razreda, diktatura in podobno. Takšne države, politične stranke in posamezniki so skozi desetletja naredili ogromno škode in jo delajo še danes. Pod zastavo ''levičarjev'' se nabirajo simpatije in politične točke ob desni ekonomski ideologiji.

Statistike, ki kvantificirajo neenakost, so pogosto šokantne, ki se ponavadi prenašajo na Wall Street in podobne institucije, medtem ko se običajno realnost spreglejuje. Vseprisotna in ekstremna neenakost in revščina je neločljivo povezana in posledica logike kapitalizma. Seveda ne smemo zanikati kulturnih, političnih in družbenih dejavnikov, ki pomagajo določiti stopnjo izkoriščanja.

Prepričanje, da se lahko gospodarska rast na celem planetu nadaljuje za vedno, je obravnavano kot zdrav razum. Čeprav je to prepričanje samouničujoče in fantazijsko, kljub temu se zdi, da nas to ne moti. To ''sveto resnico'' o rasti slišimo v odlokih izvoljenih uradnikov, raznih ekonomistov, pri Svetovni banki in na Wall Streetu, v prospektih svetovnega razpona korporacij in v dvoranih najmanjših trgovskih zbornic. Rast je sveta. Zdi se, da večina ljudi v družbi ne razume, da je človeštvo preseglo ekološke meje, kar povzroča okoljske krize.Naša najboljša znanost nam govori, da je potrošniška družba na samouničujoči poti, vendar uspešno ignoriramo znanost, tako da lahko ponavljamo matro o neskončni rasti. Vremenske spremembe, ki jih že doživljamo so temeljno povezane z uničevanjem narave, ki je neločljivo povezano z ekonomsko ideologijo, ki prevladuje.

Prehod v nov ekonomski sistem je neizogiben. Obstoječa ekonomska filozofija ni samo okoljsko uničujoča. Nasilje, ki ga neoliberalizem naredi za naše notranje duševno življenje, je katastrofalno. Vsi smo zreducirani v brezvrednost. Moški niso dovolj moški. Ženske niso dovolj ženske. Revni se ne trudijo dovolj. Tudi bogati nikoli ne morejo biti dovolj bogati. Glede na prevladujočo gospodarsko modrost smo vsi "človeški kapital", vredni samo toliko, kot si lahko kupimo.
5. junij 2018 | Komentarji (3)
Nedavne raziskave so pokazale, da je za nas osamljenost enako resnična bolečina kot je fizična bolečina. Raziskave so pokazale, da ima samota na zdravje večji vpliv kot pa kajenje ali debelost. Kljub temu je o tej tematiki malo govora. Osamljenost je epidemija modernega sveta. Nikoli nismo bili bolj povezani in hkrati tako osamljeni. To kulturno bolezen, ki jo ustvarja individualizem, je prepričanje , da smo posamezniki sami, da živimo ločeni od vsega, v svojih izoliranih življenjih. To prepričanje je globoko v nasprotju z vsem, kar je znano o človeški naravi,vendar je še vedno vztrajno in vgrajeno v družben DNK našega sodobnega sveta v takšni meri, da se zdi kot zdrav razum. Na koncu je individualizem tisti na katerem temelji obstoječ (globalen) ekonomski sistem. Čaščenje individualizma ne zasledimo samo v ekonomskih filozofijah, kot je dejal Richard D. Wolff, ''Obstaja temeljni poudarek za individualni uspeh, individualno odgovornost in individualno zdravje, medtem ko ne obstaja smisla in razumevanja za družbeno odgovornost, uspeh in zdravje.'' To osredotočanje na individualizem zasledimo tudi v moderni duhovnosti.

Zakon privlačnosti je ena izmed zelo popularnih duhovnih prepričanj, kjer naš mega ego lahko dobi prav vse kar si zamisli. Če so nas tisočletne stare prakse učile sočutja, duhovnega miru, skromnosti in harmonije z naravo, se danes vrti vse okrog pritegniti čim več denarja. Nasploh se zdi, da prevladuje stališče, da je vesolje, kar drugi imenujejo Bog, nemenjen metafizičnemu nagrajevanju egoizma, meritve sreče in uspeha skozi tisto, kar si materialno pridobimo. Nekakšen metafizični materializem ali pohlep s mističnim sijajem, ki ljudem daje domnevno mističen način izražanja vseh svojih svetovnih želja, hkrati pa spodbuja egocentrizem.

ULTRA DUHOVEN:


Zakon privlačnosti, je samo ena izmed mnogih sodobnih duhovnih prepričanj, s katerimi se za masko duhovnosti skriva čaščenje pohlepa, egoizma in splošnega prepričanja, da je revščina in ekonomsko pomanjkanje zgolj osebni problem. Slaba karma ali neznanje materializiranja višjih energij v materialne.

Čeprav se strinjam, da je ključnega pomena razumevanje sebe, je prav tako ključnega pomena razumevanja, da naša dejanja in prepričanja niso nedolžna ampak imajo velik vpliv na svet. Ali kot je dejal Jiddu Krishnamurti;

''Svetovni problem je naš problem, ker mi smo del sveta. Kaj mi mislimo vpliva na svet, kaj mi delamo, vpliva na družbo. Naši individualni problemi so neposredno povezani s svetovnimi težavami in prepričan sem, da temu ne posvečamo dovolj pozornosti - moč in vpliv individualnega razmišljanja in delovanja na celotno družbo.''

Da ne bom predolg bom zaključil z mislimi Albert Einsteina, ki je dejal:
''Naša naloga je, da se osvobodimo z razširitvijo našega kroga sočutja, da bi zajeli vsa živa bitja in celotno naravo in in njeno lepoto.”
18. maj 2018 | Komentarji (11)
Živimo v času, v katerem je vera v veliki meri gledana kot lastnost, ki je del zgodovine. Del primitivne kulture ali nerazumnega uma. Nasploh, če prisluhnemo znanim ateistom kot so Richard Dawkins in Sam Harris, v katerih očeh je religija simbol slabega, ki ne prinaša nič dobrega. Podobna ali celo enaka mnenja so prevladovala za meditacijo. Danes vemo, da ima meditacija mnogo pozitivnih vplivov. Ironično se celo zdravstveno predpisuje in prakticira od tistih, ki so jo pred časom obravnavali za del religijskega vraževerja. Vera naj bi v modernem pogledu zavirala pot do racionalnega in treznega razmišljanja. Nasploh je dobila slabo senco skozi religijski fanatizem.

Nedvomno, če prelistamo Staro zavezo hitro spoznamo, zakaj so religije veliko prispevale k nasilju. Namesto duhovnosti beremo nasilje. Boga, ki je jezen, velik nacionalist, agresiven in nasilen. Ta jezen Bog, ki je predstavljen v stari zavezi, ga zasledimo tudi v Koranu, prav tako v hinduističnih vedah. Čeprav v antični aziji komajda zasledimo versko nasilje, ki je obstajalo že stoletja v zgodovinski Evropi, kljub temu, da ima živahne verske tradicije, kot so konfucijanizem, budizem, taoizem in številne ljudske religije, se je religijsko ali duhovno nasilje prikazalo v oblikah žrtvovanja, častne smrti, ki so jih pisala stroga duhovna pravila. Nasploh religijsko in duhovno žrtvovanje zasledimo v vseh kulturah sveta.

Kljub temu, da lahko ima vera in duhovne prakse zelo negativne vplive, manj ljudi se zaveda, da lahko ima enako kot meditacija, mnogo pozitivnih. Na primer, religija je povezana z daljšim življenjem, statistično gledano do 10 let. Kot je dejal Rupert Sheldrake: ''V kolikor bi tableta podaljšala življenje za desetletje, naredila ljudi srečnejše, zniževala stres in slabo počutje, bi se obravnavala za preboj in revolucijo v znanosti.'' Študije kažejo, da verni ljudje hitreje prebolevajo bolezni in so na splošno manj bolani. Ob enem so verniki v primerjavi z ateisti srečnejši in na splošno živijo bolj izpolnjeno življenje.Verjetno ne preseneča, glede na mračna prepričanja ateizma. Čeprav je prav ateizem prinesel mnogo dobrega religijam. Na nek način je ateizem odstranil mnogo dogem iz religij, kot tudi nevarnih praks.

Verjetno, bi bile cerkve bolj obiskane, v kolikor bi ljudje vedeli za pozitivne učinke vere. Statistično gledano je obiskanost cerkev (na zahodu) zelo majhna. V povprečju zgolj 10% do 20% kristjanov (redno) obiskuje cerkev. Nekatere cerkve so stare preko 1000 let. V času v katerem so gradili cerkve je bila obiskanost skoraj 90%.

Osebno bi obiskal cerkve, svetišča in templje različnih religij in prepričanj, sicer živim na Ptuju, kjer so samo cerkve, ki so po večini zaprte. Na vratah ene, ki je odprta skozi dan je vstop možen samo v predprostor, v katerem je majhen prostor za molitve in zraven zakljenjena železna vrata z napisom; ''cerkev je odprta samo do 9h zjutraj, zaradi večkratne kraje.''

Iz mojega stališča, cerkve in druge religijske in duhovne zgradbe povezujejo ljudi z nečim večjim, vsaj če se obiskujejo prostovoljno in ne skozi religijsko ali drugo duhovno prisilo. Omogočajo duhovno izkušnjo, verjetno vsak ob vstopu v cerkev dobi občutek veličastnosti in začudenja, ki jih te zgradbe predstavljajo.
15. januar 2018 | Komentarji (8)
Raziskave kažejo, da večina mladostnikov v ZDA zavrača kapitalizem. To je prvič v zgodovini ZDA, da večina mladine, ne podpira več kapitalizma. Zakaj se ljudje počutijo tako? Verjetno ne zato, ker želijo potovati nazaj v čas in živeti v ZSSR. Za mlajšo generacijo so debate kapitalizem proti socializmu ali kapitalizem proti komunizmu votle in staromodne. Veliko bolj verjetno je, da se zavedajo (na določeni stopnji) , da obstajajo temeljne napake z sistemom, ki ima edini cilj pretvorbo naravnih in človeških virov v kapital in vsako leto vedno več, ne glede na posledice. Ob enem neprestano garanje, za mnogo ljudi za golo preživetje.

Od zadnjega zloma kapitalizma - 2008, so navadni ljudje v Evropi gledali reševanje najbolj premožnih na račun ostalih. Ob tem so bili priča, kako so sami postajali revnejši, medtem ko je postala prihodnost njihovih otrok zelo negotova. Lokiga po katerih obratujejo mainstream stranke imajo vse manj smisla. Človeški možgani kričijo za skladne odgovore, za nekatere ali za veliko ljudi, celo skrajni nacionalizem in ksenofobija izgledata bolj skladno in razumno od tistega, kar ponuja mainstream in konservativci. Evropske tradicionalne mainstream ''leve in desne'' stranke, ki so tvorile velike koalicije za desetletja, so v očeh mnogih videne kot skupine tehnokratov. Dejanske razlike med mainstream levico in desnico so komzmetične narave. Dokler se ''mainstream levica'' ne bo odcepila od logike neoliberalizma in pričela z podporo gospodarskega modela, ki bo temeljil na človeških potrebah in ne na tržnih logikah, tako dolgo bo še naprej izgubljala.



Pomanjkanje izbire med političnimi strankami je manj povezano s politično ideologijo in veliko bolj povezano z ekonomsko ideologijo. ''Novi obrazi'' v obliki posameznikov ali strank, z starimi ekonomskimi ideologijami ustvarjajo enake rezultate. Sledi občutek pomankanja izbire, ki potiska nasploh mlanjše generacije v iskanju novih poti. Nekatere skrajno desno, drugi iščejo alternative, ki zagotavljajo bolj uravnoteženo in stabilno obliko bivanja, kjer lahko računajo na reden dostop do temeljev njihovega preživetja - hrane, zatočišča, miru in skupnosti, brez potrebe po neprestanem garanju za drobtine.

Medtem je neenakost bogastva dosegla epske razsežnosti - 62 posameznikov, ima večje bogastvo kot 3,7 milijarde ljudi skupaj. Leta 2015 je 85 posameznikov imelo toliko bogastva. Te številke kažeje, da ne obstaja interesa soočenja z temeljnimi težavami.

Thomas Hobbes, ki je konceptualiziral naravno stanje ter družbeno pogodbo in posledično začrtal smernice za živo debato v politični filozofiji v prihajajočih stoletjih, je dejal:
''The condition of man...is a condition of war everyone against everyone.''

To so ljudje, ki so soustvarjali filozofije po katerih se živi. Mogoče ne preseneča, da kultura, ki temelji na individualizmu, materializmu, in tekmovanju izbira posameznike kot je Trump za njegove rešitelje. Čeprav je za nekatere šok, dejansko predstavlja standardne vrednote, ki so zaželjenje in cenjene. Ta kultura je postala globalna. Duhovni bankrot ni prišel z Trumpom, je že vgrajen v kapitalizem, kjer je življenje brez vrednosti. Edino kar daje življenju vrednost ali osnovno dostojanstvo je ekonomska moč posameznika, kar je eden izmed ključnih razlogov, zakaj obstaja revščina v obilju. Bliža se Božič, praznik na zahodu, kjer se (vsaj za par dni) odložijo tekmovalni in individualistični pogledi, je praznik, ki namiga kaj vse je mogoče, če živimo po drugačnih načelih.
5. december 2017 | Kategorije: Kultura | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...


Št. registriranih uporabnikov: 188630
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34425 // Odgovorov: 1873505
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86508 // Komentarjev: 1239832
Avtorji fotografij: 26214 // Slik: 221814 // Videov: 18357
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "