Uporabnik: Geslo:
Tista, ki je imela v omari tri hlače, je bila že premožna. Moški so nosili gate, hlače pa so imeli zvezane le z vrvico, čez pa seveda predpasnik, največkrat višnjeve barve.

Zlati časi brez spodnjih hlač!

Po 1. svetovni vojni so dekleta začela nositi krajša krila, in to ni bilo pogodu očetom.
?Tega ne boš oblekla, dokler bom živ, mi je zagrozil oče, vzel pas in me nažgal, da sem bila vsa plava. Bilo ga je sram, da bi 'vzbujala slo' pri možakarjih, ki so prihajali v našo delavnico. Oče je bil zelo starokopiten.?

Že od nekdaj so se privlačevale prepovedane stvari. Posebno tiste, o katerih se je le šepetalo in govorilo v šifrah. Bog vedi, kolikokrat je nanesel pogovor na to, kako so živeli včasih. Besedovanje pa se je po navadi zaključilo z znanim stavkom, ki mi še zmeraj odzvanja v ušesih: Ja, včasih je bilo drugače, ker smo bili pošteni.
Vse skupaj pa se je nanašalo na današnje vse preveč sproščene odnose med moškim in žensko.
Kako pošteni? je potem sledilo neizogibno vprašanje.
Toda odgovori so bili po navadi tako splošni, da niso ničesar povedali.
Ko sem pisala za Žirovski občasnik, sem se med drugim pogovarjala tudi z Veharjevo mamo (žal že pokojno). Nikoli ne bom pozabila njenih smejočih se in žarečih oči, ko mi je sem in tja malce namignila, kako so fantje in dekleta iskali in tudi našli priložnost, da so bili na skrivaj malo skupaj. Tedaj me je zamikalo, da bi o ?tistih stvareh? izvedela kaj več.
Kar nekaj časa je v meni zorela misel, da bi raziskala, kaj je ljubezen pomenila našim prednikom v začetku 20. stoletja. Toda že kmalu sem ugotovila, da naloga
ne bo lahka. Naletela sem na številne ovire, predvsem pri sorodstvu tistih, ki sem jih obiskala, saj mnogi niso želeli, da bi mi njihovi starši pripovedovali karkoli o tej nenavadni temi. Zato sem kar nekaj časa porabila, da so mi sogovorniki zaupali. Da so se brez zadreg ?odprli? in mi pripovedovali o stvareh, ki so me zanimale.

Lahko bi rekla, da sem bila nemalo presenečena, ko mi je Veharjeva mama povedala, da ženske včasih sploh niso nosile spodnjih hlač.
Ja, kar sapo mi je vzelo!
Potem sem ugotovila, da so name ?kvarno? vplivali najrazličnejši prizori iz tako imenovanih zgodovinskih filmov, ko sem lahko v nedogled občudovala frfotajoče žensko perilo, če je igralka le hotela dvigniti svoje prelestne nožice v zrak.
V začetku tega stoletja je bilo, vsaj pri nas na Žirovskem, čisto drugače. Ženske so nosile krila, čeznje predpasnik, kakšno bluzo, pa še to je moralo biti trpežno, ker so bile le redke tako premožne, da so si lahko kdaj pa kdaj omislile novo obleko.
Spodnje hlače so bile največkrat iz porhanta.
Tista, ki je imela v omari tri hlače, je bila že premožna. Moški so nosili gate, hlače pa so imeli zvezane le z vrvico, čez pa seveda predpasnik, največkrat višnjeve barve. Nekateri možje vse življenje niso obuli nogavic. Čevlje so si nataknili kar na bose noge ? poleti in pozimi.
Na novo so se dekleta oblekla le za ohcet ali ob kakšni drugi svečani priložnosti. Tedaj so morda celo prvič prišle tudi do novih čevljev.
V Žireh se je veliko klekljalo, in kjer so bile dekleta in žene pridne, so kakšen sold prihranile tudi za novo obleko. Pravijo, da se je takoj videlo, pri kateri hiši znajo poprijeti za delo!
Po 1. svetovni vojni so dekleta začela nositi krajša krila, in to ni bilo pogodu očetom.
?Tega ne boš oblekla, dokler bom živ, mi je zagrozil oče, vzel pas in me nažgal, da sem bila vsa plava. Bilo ga je sram, da bi 'vzbujala slo' pri možakarjih, ki so prihajali v našo delavnico. Oče je bil zelo starokopiten.?
Tako se spominja ena izmed mojih sogovornic.
Prav tako se dekletom in ženam ni sanjalo o modrčkih. Še po 2. svetovni vojni ga marsikatera ni hotela nositi.
Spet so se našle izjeme. Ena izmed bolj razsvetljenih mam na Dobračevi jih je izdelovala kar sama doma (po 1. svetovni vojni) in z njimi zalagala tudi druga dekleta, ki so prihajala v hišo k njenim hčeram.
21. junij 2007 | Zaznamki: krompir, korenje in stročji fižol | Komentarji (3)
V zadnjem času se dogajajo čudne stvari. Človek si ne more kaj, da ne bi za trenutek postal in se vprašal, ZAKAJ.....
Tam, kjer živim, je moralo umreti mlado dekle. Mogoče zgolj in samo zato, ker jo je imelo zdravniško osebje za scrkljano, razvajeno in sitno?
Ker je s svojim tarnanjem o neznosnih bolečinah zmotila njihov posvečeni mir, ki je namenjen kavi, počitku in čvekanju?
Ob vsem tem, kar piše v pismu staršem, mi je dovoljeno razmišljati prav v vsako smer.....
Pred dnevi je v Celju umrl moški, ki je /že za laika!!!"/ bil v izjemno težki življenjski situaciji.
In kaj so storili beli bogovi?
Napodili so ga stran.
Ker jih je pač zmotil v njihovih posvečenih prostorih, kjer vlada denar, administracija in roboti. Brez napotnice namreč potem NI cvenka v njihovih žepih......
Srca slovenski zdravnik, očitno, že dolgo nima več.


Pride starejša ženska k svojemu zdravniku. Tresejejo se ji roke, postaja apatična in nenehno v solzah, kljub temu, da je bila še včeraj pokončno, radoživo in radovedno bitje.
"Gospa, vi ste stari, kaj bi želeli, da ste do zadnjega dne mladenka?" se je glasil odgovor.
Bogvedi kaj bi se še zgodilo, če se zanjo ne bi zavzel navaden, neuk človek, ki pa vendarle včasih kaj prebere in je zato vedel, da ima sigurno Parkinsovo bolezen.


"Trebuh mi oteka kot bi bila noseča," tarna pacientka.
"Več gibanja gospa, samo več gibanja!" ji je svetovalo Božanstvo vsakič, ko je prišla pred njegovo obličje.
Umrla je zaradi raka na jetrih......


In tako bi lahko naštevala v nedogled....

Bolniki so postali Nebodijihtreba, lenuhi, delomrzneži, jamrajoče babe....

In zakaj je tako?

nemogoče vprašanje.
Vem pa, da je eden izmed odgovorov tudi ta, da jim je preveč mar, koliko bodo zaslužili kot to, KAKO bodo pomagali.

In če se za hip ustavim še pri dekletu, ki je umrlo....Menda bi jo lahko rešil carski rez. pa ga ji niso naredili, ker le-ta stane preveč denarja.
Bodoči zdravniki pa se- spet menda- že med študijem učijo, da se carski rez dela le tedaj, ko gori voda.
Nikoli prej.




Žalujoča starša mlade umrle mamice

Prav kar mineva 14 dni od mnogo prerane smrti najine prvorojenke
Darje, ki je morala umreti. Najbrž zaradi malomarnosti postojnskih
zdravnikov. Mogoče tudi zaradi krute usode. Pa vendar rada bi
pojasnila stvari ki mnogim niso prikazane takšne ko so v resnici.
Poskušala bom biti zelo izčrpna in natančna. Nati, tebi je babica
širila popolnoma napačne informacije, ki so za nas žalujoče še bolj
boleče. Če poznaš to babico ji lahko poveš da ji opravičilo ne bi
škodilo. Sedaj pa k zadevi ki mora priti v javnost in ki je tako
hudo boleča. Najina hči Darja je REDNO hodila na preglede in datum
poroda je bil zapisan 24.4. Vedno je bilo vse v redu. Tudi njeni
izračuni so bili 24.4. Ko je prišla 24.4 . v Postojno na pregled ki
je bil boleč ji je zdravnik rekel da so se verjetno zmotili v datumu
in so je poslali domov. Naročena je bila na naslednji datum nekako čez
3 dni. To se je ponavljalo vse do 7. Maja Vmes pa ji je ena od
zdravnic rekla da je mogoče res rok le štiri dni pozneje torej
28.aprila. 7.maja. so je obdržali v porodnišnici in je čakala če se
bo kaj samo sprožilo, pa se ni. V Torek 8.5. ob 11h je dobila prvo
svečko za pospešitev odpiranja. Ker to ni pomagalo popolnoma nič je ob
23h dobila še eno. Zjutraj 9.5. ni bilo še nobenega uspeha in me je
moja hči poklicala. Rekla je da ji svečke niso pomagale in da gre v
porodno, kjer bo dobila umetne popadke. Ura pa je bila 6:45 zjutraj.
Mirno smo čakali vse tja do 14. ure popoldan. Potem pa nas je skrbelo
in se slišimo z njenim fantom ki nam na kratko pove, da gre zelo
počasi in da je kar hudo. Uboga hči se ni odpirala. Zvečer po težkem
popoldnevu ob pol desetih zvečer pokličem v porodnišnico in prosim
gospo, da ji naj naredijo CR če ne more rodit. Pa me potolaži da
pravijo da bo kmalu . No ko je bila ura 22:20 končno veselje. Mali Žan
se je rodil. Torej od 8h pa do 22h je 14 ur. Zjutraj ko sem govorila s
hčerko mi je povedala, da se je po desetih urah hudih bolečin odprla
le 3 prste in se je že izgubljala so jima svetovali da je boljše da
dobi epiduralno (porod brez bolečin) kakor pa da naredijo CR. Potem pa
je trajalo še skoraj 5 ur. Okrog 20h je imela popadke na vsako minuto.
Otroku so se že videli lasje, ker se je ustavil v medenici. Ob 22h pa
je sledil vakuumski porod.. 10.5. smo se za pol ure odpravili k njej
na obisk. Hvala bogu da smo šli, kajti takrat smo jo zadnjič videli
živo in veselo presrečno. Zvečer okrog 23h nas poklice žalosten očka
in pove da je Darja umrla. Takoj sem pomislila, da je imela notranje
krvavitve in ko smo prišli v porodnišnico nas je sprejela dr. Alenka
Pleško Mlakar. Direktorica bolnišnice v Postojni. Takoj se, ji
povedala svoje mnenje v katerega sem bila skoraj popolnoma prepričana:
"Zanjo niste dovolj poskrbeli in je izkrvavela." Ona pa mi je
zatrjevala da ni izkrvavela je pa možnost da je bil strdek. In nam
pove da je ob 19:15 poklicala po zvoncu in tožila po hudih bolečinah
v zgornjem delu trebuha. Odpeljali so je na intenzivno naredili
ultrazvok, vendar niso opazili da bi krvavela. Ponovila je, da je
verjetno bil strdek, kaj pa je v resnici pa bo pokazala obdukcija.
Dodala je še saj ste jo videli popoldne in je bila čisto v redu, kar
je znak da ni izkrvavela. Dr. Kristan ki je prvi nudil prvo pomoč in
naredil ultrazvok naju ni tisto noč želel videti. Ko so prišli izvidi
z obdukcije je pisalo da ji je počila arterija in je bila žila napeta
2x2cm. Naslednji dan ko smo se pogovarjali z g. direktorico je
povedala tako: "Jaz nisem pomislila na notranjo krvavitev, mislila sem
le na zunanjo, in mi je žal da sem sploh kaj rekla." Jaz pa se vprašam
ali si po taki izjavi še upa imeti licenco doktorja. Potem je še
dejala da niso naredili ultrazvoka celega trebuha, ampak samo spodnji
del. Po vprašanju zakaj ne pa je rekla: "Veste, tudi če bi, nismo
usposobljeni tega prepoznati. Tudi če bi videli tekočino v trebuhu ne
bi vedeli za kaj gre." Ljubi bog, kakšni zdravniki pa potem so. 22.
maja pa je mož dobil na telefon dr. Kristana, ki ji je naredil
ultrazvok. Najprej ga je vprašal če je kaj narobe. Pa kaj ni smrt
mlade matere dovolj narobe??? Potem pa je trdil da je naredil cel
ultrazvok in da ni nič videl. Rekel je, da je krvavela počasi.
Direktorica pa je nama rekla da je v minuti. Potem pa še žalostna
izjava dr. Kristana: "Tudi Če bi kaj opazili nismo usposobljeni zašiti
žile in bi jo morali odpeljati v LJ. Zopet se vprašam ali je to
normalen odgovor in ali je danes prevoz v LJ sploh lahko vprašljiv???
Povem lahko to da je dr. Kristan priznal da se nista nič dogovorila z
direktorico in sta govorila vsak po svoje. Mi vsi žalujoči pa menimo
tako: To mora priti v javnost, ker ne razumem da se v bolnici ne more
nuditi niti prave prve pomoči. Mislim, da kader ni dovolj usposobljen,
ali pa je malomaren in najbolje, da matere ne greste več rojevat tja.
Dodala bi še to: Ko smo po dveh urah hčerkine smrti videli da je
čisto bela, jezik je imela bledo rumen in bila je popolnoma hladna in
trda, mi je normalen razum rekel da je izkrvavela, ona pa je bila še
vedno prepričana da ni. Ne vem kakšen poklic potem imata ona in dr.
Kristan. Z žalostjo v srcu vam povem, da mi je zelo žal da je morala
hči umreti zato, ker ni bilo vse postorjeno. Niti poskusili ji niso
dati transfuzije, pa čeprav vsi v družini darujemo kri in tudi sama jo
je darovala.

Draga hči in sestra, počivaj v miru

tvoji domači
13. junij 2007 | Komentarji (2)
Skorajda ne mine mesec, da v Sloveniji ne bi umrla ženska zaradi nasilne smrti. Nedavno tega se je to zgodilo v neposredni bližini, na Bledu, ko je bivši mož, tik preden bi se moral izseliti iz skupne hiše, zadavil bivšo ženo. Ponovno smo bili priča dejstvu, da ženske, ki umrejo zaradi nasilne smrti, najpogosteje umrejo doma.
Če se ozrem na minula leta, kar pišem podlistek z naslovom Usode, ugotavljam, da se s tovrstnim bolj ali manj prikritim družinskim nasiljem, srečujem domala že 20 let. Na mnogih področjih je stopilo človeštvo korak naprej, le na področju nasilja nad ženskami, vsaj tako se zdi, capljamo kar naprej na enem in istem mestu.
Seveda, v tem času so pričele tudi po Sloveniji rasti varne hiše za ženske, vendar, lepo vas prosim: mar vidimo rešitev problema v tem, da žensko poženemo v beg pred nasilnim moškim? Upoštevajoč dejstvo, da ponavadi ne beži sama, ampak se to dogaja v paketu z otroki.
Imam občutek kot da v naših glavah moški še zmeraj velja za poglavarja in kralja, zaradi česar mu pritiče nedotakljivost?
Zakaj moški s tako lahkoto ubije svojo ženo je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. Povsem drži, da ima vsak umor svoje specifičnosti: nekaterim botruje predhodno večletno nasilje, drugod se umori zgodijo na lepem-kot strela z jasnega- nekateri umori pa so že v naprej nekako napovedani, saj nasilneži dajo tako družini kot okolici vedeti, da jim bo nekega lepega dne prekipelo.
Zanimivo pa je, da ženske pošljejo na drugi svet iz povsem banalnih razlogov: svoje nasilje opravičujejo s tem, da je bila žena slaba gospodinja, da ni znala dovolj dobro in dovolj pogosto opravljati zakonskih dolžnosti, da je bila premalo ponižna, pokorna in da ni bila zmeraj predpražnik, ko se je moškemu to zahotelo.
Z eno besedo: ženska je že s tem, da je ob napačnih trenutkih obstajala na napačnem mestu prizadela moški ego!
Ženska pa je, gledano z očmi tovrstnih osebkov moškega spola, itak manjvredno bitje, ki se ga, po njihovi logiki , lahko pokonča.
Kadar nam mediji sporočijo, da se je zgodil tak ali podoben zverinski zločin nad žensko, se ponavadi razpišejo tudi psihologi in psihiatri. Izvemo, da so nasilneži največkrat reagirali na podlagi nekih vzorcev, ki so jih s seboj prinesli še iz otroštva.
Kar rečeno po domače pomeni, da so tudi sami odraščali ob nasilnem očetu in ponižni ter maltretirani materi.
Naj razumen človek gleda na tovrstna zagovarjanja zločinskih dejanj kot na nekaj samo po sebi umevnega, kar se lahko opraviči?

Istočasno pa nam dajo ustrezne strokovne službe tudi vedeti, da tovrstno družinsko nasilje precej obremenjuje državni proračun, kar pa je ? gledano z očmi ekonomistov-slabo, požre goro denarja, žensk je pa itak toliko, da se človek obnje spotika na vsakem koraku. Pa kaj potem, če je nenadoma ena manj?!
Ženska, oziroma vsa družina, je že predhodno največkrat deležna različnih stopenj strokovne obravnave, ponavadi neuspešno, ker se taista ženska po vsaki taki strokovni pomoči, vedno znova vrača v volčji brlog, kjer vlada nasilnež.
Istočasno pa je, žal, tudi res, da trpinčene ženske teže opravljajo svoje delo, velikokrat so na bolniški, imajo psihične in motorične težave, za koncentracijo potrebujejo več časa kot ostali.

Pa to še ni vse: o svojih težavah nerade pripovedujejo na glas, kajti vse prevečkrat na letijo na molk okolice, ki se pač noče vmešavati, oziroma jim ta okolica da vedeti, da so za svoj položaj same krive.
Kri pa mi poženejo po žilah ne tako redke izjave, da so pogosto tudi ženske nasilne do moških, kar bi lahko pomenilo, da so konec koncev same krive, če jo občasno fašejo.
Da o tem, da ljudski glas zelo rad išče vzroke za nasilje tudi v dejstvu, da je maltretirana ženska že s čim moškega sama naprosila, da jo je udaril.
Ko se umor zgodi, si storilci pogosto sodijo sami. Ne samo pri nas, tudi po svetu je tako.
Nekateri moški po dejanju zbežijo pred roko pravice, tretji pa se prijavijo sami. Seveda s polno torbo najrazličnejših izgovorov, s katerimi skušajo pristojne prepričati, da so bili oni reveže in da je bil uboj ženske zanje izhod v skrajni sili.
Mimogrede: skorajda nerazumljiva pa je bila ob že omenjenem blejskem primeru poteza sodnice, ki je morilca spustila na prostost.
Še danes ne vem, kaj jo je navdihnilo,da je to storila?.
Kakšno ceno ima potemtakem ženska v slovenskem in siceršnjem kulturnem prostoru?
Če malo pobrskam po zapiskih, ko sem raziskovala odnose med spoloma z začetka 20. stoletja na Žirovskem, pa zatečeno stanje primerjam z današnjim časom, žal, ugotavljam, da se obče-človeški odnos do ženske ni kaj prida spremenil.
Resnici na ljubo je potrebno dodati, da ima danes ženska ? vsaj na papirju- neskončno možnosti za svojo uveljavitev.
Tisti trenutek pa, ko pred oltarjem izreče usodni DA, pa je prepuščena na milost in nemilost eventuelnemu nasilnežu, s katerim je stopila v zakon.
Če bi bilo danes kako drugače kot je bilo nekoč, potem bi v primerih družinskega nasilja represivna oblast iz družinskega okolja odpeljala nasilneža, ne pa, da milostno dovoli ženski in otrokom, da se umaknejo na varno.
In potem, preko odvetnikov in sodnih mlinov bije ženska bridko bitko za del skupnega premoženja, ki jo moški, če ima vsaj malo iznajdljivosti, vleče v nedogled toliko časa, da ženska spet kratko potegne.
Zakaj nihče noče, ali pa ne more preprečiti tovrstnih tragedij? Do kod segajo meje zasebnosti in kdaj jih lahko družba kot taka prekorači zgolj in samo zato, da bi trpinčeni ženski (in otrokom) pomagala prej, preden bi bilo prepozno?
Mirne duše lahko trdim, da ga tudi na našem ožjem bivalnem področju ni kraja, za katerega bi lahko rekli, da nam ni poznan vsak en primer družinskega nasilja. Pa me zanima: kolikokrat si zamašimo ušesa, kolikokrat se pogovorimo z nasilnežem, kolikokrat pomagamo trpinčeni ženi in otrokom, kolikokrat pokličemo policijo, socialno službo? Kolikokrat takega nasilneža, ki je morda lahko dober delavec, odličen humorist in vesten v dotični KS sploh izločimo in mu damo vedeti, da se z njim ne strinjamo?
Ja, saj vem, da je vse našteto le kaplja v morje, da bi pač morali doseči, da se odstrani nasilnež, pa vendarle?
Bomo zato še kar naprej prebirali časopisne novice o tem, kako je nekje blizu ali daleč spet zmagalo nasilje?
Mislim, da že predolgo govoričimo in govoričimo, da je tovrstnega nasilja dovolj.
Potrebno bo začeti ukrepati.
Roko na srce- tudi na ženskah, ki so največkrat premalo osveščene, preveč pokorne, preveč ponižne in preveč navajen potrpeti.
10. junij 2007 | Zaznamki: RAZMIŠLJANJA V NEDELJO ZJUTRAJ | Komentarji (7)
Array
Vrtna uta je v vročih avgustovskih dneh dajala prav prijetno senco in grozdje, ki ga je bilo obilo , je dalo vedeti, da bo imela Ljudmila dovolj dela, ko bo stiskala sok. Na mizi so bile rože in nakvačkan prt. Po steni so visele moževe rezbarije in ura, ki jo je Edvard podedoval od svojih staršev.
?Sedaj, ko sva stara in betežna, ko težko hodiva po stopnicah, sva v uti večji del dneva?, je dejala Ljudmila, ko je opazovala moje občudujoče poglede, ki so švigali zdaj sem zdaj tja. Oba z možem imata rada red in čistočo, na to sta navajala tudi svoje tri fante.
?Samo pri zadnjem nama je uspelo, da sva ga prav vzgojila?, je žalostno nadaljevala. In potem sva se zaklepetali o tem, zakaj so si otroci med seboj tako različni. Vsakemu deliš podobne nauke, vsakega za enake stvari našeškaš in kregaš, nazadnje se izkaže, da iz enakih vzgojnih metod ?nastanejo ? povsem drugačni ljudje.
Ljudmila in Edvard sta se v naše konce preselila po tem, ko jima je umrl drugi sin. Najmlajšega sta potem ?naročila? že v novem domu.
?To , da sem bila v tretje noseča, je bil za mene največji šok, ki sem ga doživela v življenju. Še večji kot tisti, ko sem izgubila drugega sina. Stara sem bila že okoli 48 let, utrujena, vsega naveličana, en sam jok me je bil. Ponoči in podnevi sem se spraševala, kaj sva z možem naredila narobe, da je drugi sin končal tako kot je. Obesil se je, veste. Ko je prišel iz zapora, se je potikal okoli hiše, nikomur ni pogledal v oči. Ali pa je bil zaprt v svoji sobi in tuhtal. Potem smo ga nekega jutra našli za hišo. Na takem klinu, okoli katerega je bila napeljana vrv za obešanje perila. Nobenega pisma ni pustil, ničesar. Samo življenje si je vzel?..?
Ljudmila je nato pripovedovala zgodbo naprej, in čeprav so ji vmes večkrat prišle solze v oči, se mi je zdelo, da je bolečino že prebolela.
?Ja, tisto ta glavno ja, ampak na lastnega otroka človek ne more nikoli pozabiti, ? je dodala .
Drugemu sinu je bilo ime Mirko. Takrat so živeli še skupaj s taščo, ki sta jo vzela k sebi, potem, ko se je doma skregala s ta mlado.
?Saj je bila čisto v redu ženska, le svoj prav je morala zmeraj imeti. O, tudi mene je hotela komandirati, pa ji je mož takoj povedal, da imam jaz glavno besedo ne ona. No, in ko je videla , da mene ne more ?imeti pod seboj?, se je lotila otrok. Fanta sta bila takrat že v prvih razredih osnovne šole in brez moje vednosti jima je dajala denar. Ne veliko, ker dosti ni imela, vendar dovolj, da sta se naučila zapravljati. Dolgo časa nisem niti opazila, potem se mi je pa le čudno zdelo, ker včasih nista bila lačna, ko sta prišla iz šole. Pošteno sem ju privila, potem sta mi priznala, da sta jedla bonbone in rumove čokolade . Edvard, sedaj pa naredi red, sem rekla možu, otroka poslala klečat, mož pa je šel k mami, da se pogovori z njo. ?
Poslej je fanta držala še bolj na kratko. Ljudmila je bila že takrat in je še zmeraj prepričana, da denar ni za otroke. Da jih pokvari in da jim vzame razsodnost. Iz enih naredi denar razsipneže iz drugih pa skopuhe, je vztrajala pri svojem mnenju.
?V šoli sta bila pridna, eden je želel, da se izuči za mehanika, drugi je hotel biti veterinar. Mirko je imel zelo rad živali in kadar je le mogel, je prinesel domov kakšnega mucka, zapuščenega psa , ali ptico, ki jo je našel vso nebogljeno. Po srcu že ni bil slab, to sem vedela. Druščina ga je potem pokvarila in mu vzela čast. ?
Ljudmila ima še zmeraj v spominu številna pota, ki jih je morala narediti, da je za fanta izborila štipendijo. Sto potrdil so zahtevali in še je malo manjkalo, da ne bi bilo nič. Ker so bili na pol kmečki, te pa so včasih imeli za glavne bogataše.
?Kako sem bila ponosna nanj, ko sem ga pospremila na vlak ,ko je šel v Ljubljano , v šolo. Še danes ga vidim, kako me je objel, in mi rekel, da mu bo dolgčas po meni. Ves teden sem jokala zaradi njegovih besed. In ko se je v soboto , pozno popoldne, prikazal na vratih, sem bila tako zelo srečna??
Ljudmila mu je kuhala njegove najljubše jedi, da je bil starejši včasih kar malo ljubosumen. Toda brata sta bila prijatelja , tako da ni nikoli padla žal beseda.

?Starejši, Vinko, se je v šolo vozil od doma. Nikoli ni bil v internatu. Zato smo vsi skupaj imeli odprta usta, ko nam je Mirko razlagal, kakšen nekateri ušpičijo v internatu. Nekajkrat sem že mislila, da bi ga vzela ven, toda fant je vztrajal, da njega že ne bodo pokvarili tisti, ?ta slabi? . Tudi v šoli je bil priden, moram reči. Toda potem se je , ne vem a je to bilo že naslednje leto ali še kakšno pozneje, začel vedno pogosteje zadrževati v Ljubljani. Tudi, če je obljubil, ga v soboto ni bilo domov. Kaj je narobe, sem ga spraševala. Enkrat sem ga po telefonu poklicala celo v šolo. To ni bilo tako enostavno. Saj so bile telefonske zveze slabe , pa še telefonirati nisem znala. Samo tako me je skrbelo, da nisem mogla drugače. Ravno takrat je bila v bližini njegova razredničarka , ki se je zelo začudila, kako to, da kličem, ker ji je sporočil, da leži doma bolan. Še danes vem, kako so se mi v tisti ozki sobici pri postajnem načelniku zašibile noge in če me ne bi prijel, bi padla po tleh. ??
Toliko je počakala, da je iz službe prišel mož, potem pa ga je milo prosila, naj jo spremlja do Mirkove šole, ker se je fantu nekaj zgodilo.
?Ko sem to rekla, je starejši sin vstal in se hotel izmuzniti iz kuhinje. O, ne boš, sem ga prijela, kar počakaj in povej, kar veš ! Ponavadi sem bila jaz bolj stroga, in mož bolj mehak. Toda tokrat je tudi njemu prekipelo. Vinko je , hočeš nočeš, moral povedati, da Mirko ne hodi v šolo, da kadijo ene čudne cigarete in da vsak dan hodijo na grad, kjer strašijo mimoidoče in od njih jemljejo denar. Da je v eni bandi, pa da mu je že rekel, naj se pazi, kaj bo, ko doma izvedo?.?



II.del
Starši se velikokrat sprašujemo, kje tiči vzrok, da gredo naši otroci vsak svojo pot, pa vse enako vzgajamo, jim vcepljamo enake ideale, napotke in nauke. Tudi o tem in še o marsičem drugem sva vmes , med pripovedovanjem Ljudmiline življenjske zgodbe, poklepetali , do kakšnega pametnega zaključka nama ni uspelo priti.
?Mirko je bil še lep fant, take ?zaručene ? lase je imel, visok je bil in suh. Veselje gaje bilo pogledati. Toda če pomislim nazaj, mu je življenje že kmalu pustilo na obrazu pečat. Takrat je šolo pustil in šel delat. Toda nikjer ni dolgo časa zdržal. Ko ni imel nikamor iti, je prišel domov, se ulegel na peč in čakal, da sem mu prinesla kaj za jesti. Nikoli ni prosil za hrano. Kot da bi vedel, da nima pravice. Znal je zelo lepo risati in iz lesa je izdeloval modele za avione in letala. Njegov učitelj iz osnovne šole je še potem, ko je že zdavnaj zavozil, kdaj prišel in mu plačal za kakšno sliko. Toda kaj, ko je denar takoj zapravil. Prosila sem ga in rotila, tudi na kolenih, nič ni pomagalo. Ni mi veliko govoril. Le enkrat mi je dejal, veš mama, kar pusti me, jaz sem že dolgo časa odpisan. To me je tako zabolelo?!?
Potlej je slišala, da z enimi fanti krade po vlakih. Zaradi tega so ga tudi zaprli, za eno leto, toda iz zapora je prišel spremenjen, da ga je Ljudmila komaj prepoznala.
?Ni nam dovolil, da bi ga obiskovali. Ne meni, ne možu. Le brat Vinko je bil nekajkrat pri njem. Toliko, da se je vsakič zjokal, ko je prišel domov. V Nemčiji sem imela eno sošolko iz meščanske šole. Ker ni imela otrok, je privolila, da bi k sebi vzela Mirka in mu nudila hrano in stanovanje, če bi hodil delat. To se nam je zdela edina rešitev. Doma so ga vsi ljudje poznali in ga gledali postrani, ker so se ga bali. Pa ni bil nič nasilen. Nikoli me ni udaril. Le enkrat je očeta prijel za roko, ko ga je hotel klofniti. Toda to se je zgodilo potem, ko je bil že večji. Mož mi je zmeraj govoril, da sta fanta ?zašla ? zato, ker je bil do njiju premalo strog. Jaz pa mislim, da s tepežem nič ne dosežeš. Če so otroci ?potrebni? potem že, drugače, za vsako figo pa ne..! ?
Mirko se je že veselil, da bo lahko šel v tujino, toda niso mu hoteli dati potnega lista, ker je bil v zaporu. To ga je do konca potrlo. Spet je izginil in več let doma niso slišali zanj. Dokler niso v časopisu prebrali, da se je v nekem gostilniškem pretepu ?izkazal? s tem, da je uporabil nož in da je napadeni komaj preživel.
?Za to je dobil tri leta zapora. Bilo me je groza, kajti vedela, sem , kako se je vsakič tresel, ko ga je kdo vprašal o življenju v arestu. Šla sem do odvetnika in ga prosila, naj kaj naredi za Mirka. Toda nič nisem dosegla, še poslušati me ni nihče hotel. Mož je bil prav tako potrt, toda na koncu je dejal, da je fant dovolj star, da bi moral vedeti, kaj počne. Ko je po dveh letih prišel ven, , dobro se ga še spomnim, je stopil skozi zadnja vrata, do mene, me objel, in se mi zjokal na rami. Nič drugega ni naredil. Potem je šel v svojo kamro in se zaklenil. Mora se naspat, je rekel mož. Naslednje jutro smo ga sneli z vrvi. Tako je bilo. ??
O žalosti , ki jo je doživela, ni želela govoriti. Preveč boli, je dejala. Tudi zato, ker še zmeraj ničesar ne razume. Niti tega, zakaj je ubral tako pot, niti tega, zakaj je sam položil roko nase. Skrivnost je nesel v grob.
Starejši sin se je medtem oženil, toda bil je zelo ljubosumen, saj je imela žena že od prej enega otroka, za katerega je sicer vzorno skrbel, ni pa mogel prenesti, da je žena z otrokovim očetom še zmeraj delala v isti tovarni.
?Ko sem imela toliko dela in skrbi z Mirkom, sem na Vinka kar pozabila. Še na kraj pameti mi ni padlo, da bi bilo lahko z njim kaj narobe. Res, da se je rad poveselil, tudi to sem vedela, da je včasih vzel kakšen teden dopusta in ?pijanduril ? okoli, toda taki so bili skoraj vsi fantini na vasi. Ko je povedal, da bo vzel Marico, sem mu dejala, da še ne ve , kaj si koplje na glavo. Možakarji, veste, ne marajo, da njihove žene že kakšen drug pred njimi ?preizkuša?. In pozneje se je izkazalo, da sem imela prav. Marica se je večkrat prišla celo k meni zjokat, ker ji Vinko ni nič zaupal, jo ustrahoval in še v trgovino ji ni pustil. Potem je enkrat mož ?vzrojil? in rekel, naj kar sama naredi doma red, da on tega ne prenese več. Vstala je in šla, pa vsa se je tresla. ?
To se je nadaljevalo še kakšno leto ali dve, dokler Vinko ni pustil službo in se ?preselil ? v gostilne. Kakšno malenkost je postoril sem in tja, da je imel za sproti. Marica je šla nazaj domov, deklič pa Ljudmilo in Edvarda še zmeraj obiskuje, ker ju ima zelo rada, čeprav ni njuna prava vnukinja.
?Dva sinova sem imela, nazadnje se je izkazalo, da nimam nobenega?, je nadaljevala Ljudmila. Bila sem čisto na tleh, živčna, ljudje so me po strani gledali, ni mi bilo več za živet. Tudi v letih sem že bila, skoraj petdeset mi je bilo. In potem sem nenadoma ugotovila, da sem ?zbolela?. Slabo mi je bilo, bruhala sem, bila sem kot cunja. Šla sem k zdravniku, toda ta ni odkril nič nevarnega. Leta so že, me je potolažil, toda od njegove tolažbe ni bilo nobenega haska. Ko sem se začela rediti, sem mislila, da se mi je nabrala voda v trebuhu in sem zahtevala, da me da v bolnišnico. Moja teta je od tega umrla, in sem vedela, da je to huda smrt. No, tam mi pa povedo, da sem noseča, da bom čez 4 mesece že rodila?..?
Ljudmila je bila tedaj že povsem siva, zgarana, utrujena, prav nič primerna za to, da rodi otroka. Toda novo življenje, ki se je prebujalo v njej, ji je dajalo moč in voljo.
?Ko je bil prvi šok mimo, sva z možem sklenila, da se preseliva. Hišo je bilo težko prodati, ker je bilo še nekaj sveta zraven, obojega hkrati ni nihče hotel kupiti. Z malo prihranki in sreče sva našlo tole majhno hiško , kamor sva se preselila, da začneva živeti na novo. Prav sva storila. Tudi otrok je rasel stran od grdih spominov. Skrbelo naju je, kako ga bova vzgajala, Toda bil je priden, doma in v šoli, nobenih težav ni bilo z njim. Nikoli.?
Enkrat je vsakemu človeku dano, da lepo zaživi, pravi Ljudmila. Pekel, ki ga je doživljala nekoč, se je umaknil lepšim časom, nebesom, kot pravi sama. Starost je polna lepih trenutkov, ki ?zmagajo ? tudi takrat, ko se spomni na kalvarije, ki jih je morala ?dati skozi.?
Zato se ji je zdelo prav, da mi je ob koncu dala tale nasvet:
?Povej bralcem, da ne smejo nikoli obupat. ?Tisti ? tam zgoraj že ve, kdaj smo dovolj močni, da nam naloži še kakšno novo breme. In dobro ve tudi to, kdaj napoči čas, da se usedemo in da uživamo. ?
Ji boste skušali verjeti?!
5. junij 2007 | Komentarji (0)
Vsaka gospodinja, ki je kaj dala na svojo čast, je žernadovcem pripravila dobro malico. Večino vaških novic je prav pri takem skupnem delu dobilo dodatno ?globino? in ?širino?.

VEČ JE URIDN KMEČK IME KOT ŠUŠTARJEV TAUŽNT


Zjutraj so pojedli turšno župo, za kosilo pa so si največkrat privoščili zelje, repo, ješprenj, krompirjevo župo, fižolovko.
Berači
Bili so posebna socialna kategorija, nekakšen ?ne tič, ne miš?. Nekateri so se, ko je bila kriza, sem in tja celo udinjali za hlapce, vendar so jo kaj hitro, ko so bili spet siti in oblečeni, popihali naprej. Veliko hlapcev in dekel je potem, ko so postali onemogli in niso imeli kam iti, začelo beračiti. Bivši gospodarji so se jih znebili, ko jih niso več potrebovali, domov se niso mogli vrniti, ker ga praktično niso imeli, zavarovani niso bili, prihrankov nobenih, tako da jim, če so hoteli preživeti, res ni ostalo drugega kot da so hodili od hiše do hiše in trkali na usmiljenje.
Med berači je bilo tudi veliko bajtarskih otrok, ki niso mogli ali znali dobiti službe pastirja.
Na srečo je včasih veljalo prepričanje, da bo tisti, ki odžene berača od hiše preklet. Tako so jih, radi ali neradi, sprejemali pod streho bogati in malo manj bogati. Ponavadi so se usedli za peč in čakali, da kaj ostane od kosila ali večerje. Kljub temu, da o kakšni čistoči še pri domačih ni bilo govora, so berači praviloma prinašali s seboj garje, uši in neznosen smrad. Marsikdo se spominja, da je po njih vse gomazelo, ko so jih gledali s peči. Velikokrat so se tudi domači nalezli neprijetnih živalic in potem so imele dekle polne roke dela, da so razkužile oblačila in hišo.
Beračice so bile prenašalke ljubezenskih pisem, saj so bile za tovrstno poslanstvo tudi dobro plačane. Vedele so za marsikatero ljubezensko skrivnost, zlasti prepovedano.
Med berači je bilo tudi nekaj pijančkov, brezdelnežev in potepuhov. Zgodilo se je tudi to, da so berači zanetili ogenj na skednjih. Nekateri so znali pripovedovati srhljive zgodbe in samo zaradi tega so jih ob dolgih zimskih večerih radi sprejeli medse.
Še zanimivost: med berači so se znašli tudi gruntarski, saj so bili nekateri med njimi tako škrti, da še sebi niso privoščili. Zato so šli pozimi, ko ni bilo doma posebnega dela, beračit, ker se jim je zdelo škoda hrane.
Še nekaj vsakdanjosti
Življenje pred drugo svetovno vojno in po njej je bil na podeželju še zmeraj podrejen letnim časom in različnim zapovedanim in nezapovedanim cerkvenim praznikom. Ob nedeljah je bilo treba iti k maši in obhajilu.
Po maši so moški zavili v gostilno, še prej so prisluhnili klicarju, ki je oznanil zadnje novice. V predpustnem času so oznanjali tudi oklice.
Kdor ni šel, ga je župnik kaj hitro poklical k sebi na odgovornost.
Zjutraj so pojedli turšno župo, za kosilo pa so si največkrat privoščili zelje, repo, ješprenj, krompirjevo župo, fižolovko. Za večerjo se je na mizi znašel krompir z ocvirki z mlekom.
Kruh so pekli samo enkrat tedensko, ponavadi črnega ali ovsenega. Beli kruh so spekli le za Božič in Veliko noč.
Za mizo je bilo najbolj pregledno mesto gospodarjevo, ki je obvezno dobil najlepši kos mesa, če je bilo kosilo nedeljsko.
Ker so se prilagajali cerkvenemu koledarju, so povsod upoštevali post. Kdor je takrat jedel meso, je bil to smrtni greh.
Umivali so se bolj poredko, največkrat ob sobotah. Ankle so bile grobe, žajfe skorajda niso poznali.
Zanimivo je, da so si zobe umivali z bukovim ogljem.
V trgovini so kupili kantenino, iz katere so si ženske naredile spodnje perilo. Hlače so bile narejene po moško, tako da so tudi ženske imele ?luknjo?, le malo niže kot moški.
Tudi hlapci in dekle so nova oblačila dobivali za Veliko noč, saj je veljal običaj, da je vsaj enkrat na leto potrebno iti k maši v novih oblekah. Ob delavnikih so vsi, gospodarji in posli, nosili birtahe.
Dan, ki so se ga vse ženske bale, je bil ponedeljek. Takrat se je pralo, kar je bilo včasih zelo naporno opravilo.
Perilo so namočili že v nedeljo zvečer. Sortirali so ga na belo in črno. V ponedeljek so ga ožulili in nažajfali in potem splaknili še v potoku. V zimskem času je bilo potrebno najprej narediti luknjo v ledu.
Ko so perice tolkle ob periunk, se je slišalo daleč naokoli.
Belo perilo so kuhali na šporgertu.
Obešali so ga na kozolcu, podstrešju in za hišo. Intimno perilo so zmeraj sušili skrivaj.
Peglalo se je s pegleznom na žerjavico.
Od časopisov so poznali Slovenca, Jutro, Domoljuba. Naročeni so bili še na Mohorjev koledar in Družinsko pratiko. Mohorjev koledar je bil tudi priročnik, saj je prinašal koristne podatke o davkih in kmečkih opravilih.
Iz Družinske pratike so črpali imena za otroke.
Svoje mesto v družabnem življenju je imela še štelnga, saj so se takrat lahko fantje prvič uradno napili.
(konec)
26. maj 2007 | Zaznamki: o naših dedih in babicah | Komentarji (1)
?Gospodar je bil majhne rasti in zelo siten. Vse je moralo biti po njegovem. Kadar je pritekel okoli vogala s svojimi nogami na O, me je zmeraj prijelo, da bi se začela na ves glas krohotati.?

VEČ JE URIDN KMEČK IME KOT ŠUŠTARJEV TAUŽNT


Tako so dobili kosci po 15 dinarjev na dan, grabljice pa le okoli 12 dinarjev.

Z ženo sta se večkrat sporekla, toda zmeraj je on krajšo potegnil. Sama je odločala, koga bodo vabili v žernado in kdo bo pri hiši za hlapca in deklo. Štefka jim je ?pasala? zato, ker je sama videla delo in ni bilo treba, da bi jo nadzirali.
Vse je bilo lepo in prav, dokler ni šlo pol fare na romanje na Brezje. Doma je ostalo le nekaj hlapcev, gospodar in Štefka, ki je morala poskrbeti še za najmlajša otroka, ki sta bila še v zibelki.



?Zadaj za hišo sem rezala jabolka za krhlje, ko pride gospodar in mi reče, naj stopim z njim v hišo, ker mi ima nekaj povedati. Pustila sem delo, in stekla za njim. Še takrat se nisem nič bala, ko je obrnil v ključavnici ključ. Prime me za rame in me stisne pod sebe, da nisem mogla niti dihati. Kakšne svinjske besede mi je govoril. Še danes jih slišim, vendar me je preveč sram, da bi jih ponovila. Ko je opravil, me je pustil na tleh in stopil čez mene skozi vrata. To sem še slišala, ko mi je dejal, da mu bom ?dala? vsak teden, če ne zlepa pa zgrda. O tem, da je ?tak?, sem že slišala prej, toda nikoli nisem verjela, da je bilo v opravljanju kaj resnice. Bilo me je tako sram, da ne morem povedati. Najhuje je bilo pogledati v obraz gospodinji. Ko je prišla, sem se delala, da na peči spim.?
Gospodar je prišel k Štefki še dvakrat ali trikrat, potem pa je zanosila. Takoj ko se ji je videlo, jo je župnik poklical k sebi in jo začel zmerjati in poniževati, da je padla ženska, ki se nastavlja, ne da bi bila poročena.
Med jokom mu je povedala, kaj se je zgodilo, potem jo je zmerjal še z lažnivko in pokvarjenko, ki blati poštene družinske može.
?Župnik je vseeno poklical k sebi gospodarja, ki je prisegel, da ni imel z menoj nič. To bi mu še oprostila. Ko je pa izjavil, da sem šla v seno z vsakim hlapcem, ki mi je namignil, je bilo preveč zame. Brez plačila sem zapustila hišo gorja in solz in odšla domov. Mama se je zgrozila, ko me je zagledala. Planila sem ji okoli vratu in obe sva se jokali. Nad svinjakom smo imeli odsluženo orodje in tam mi je uredila skromno bivališče, da me ne zasači oče. Lahko si mislite, koliko sva tvegale, saj bi me kdo od otrok lahko videl in nehote zatožil očetu. Ko sem imela rodit, je izprosila pri svoji sestri, da me je vzela k sebi. Nobene prijaznosti nisem bila deležna, le prezira in gnusa. Babica, ki mi je pomagala, je omenila, da pozna dobre ljudi, ki bi fantka posvojili. Bilo me je groza, da bi naredila kaj takega, toda nisem imela druge izbire.?
Po porodu je bila zelo izčrpana in dolgo časa je trajalo, da se je pobrala. Nikjer ni imela obstanka. Bilo ji je že šestintrideset let, ko jo je zaprosil vdovec s petimi otroki. Poročila se je z njim in potem rodila še dva otroka.
Danes živi pri hčerki. Na kmetiji njenega pokojnega moža gospodari sin, daleč naokoli so znani po kmečkih dobrotah.
Žernadovci
Bili so bolje plačani kot hlapci in dekel. Službo so dobili le ob večjih delih na kmetijah. Doma so imeli eno ali dve kravi, toliko da so se lahko preživljali. Bili so brez poklica, s številno družino. Gospodar je pred vsakim večjim delom na kmetiji nekoga poslal, da jih je prosil za žernado. S kmetom so se dogovorili za blagovno menjavo. Velikokrat je bila menjava v škodo žernadovcev. Nekateri kmetje so bili bolj zdrgnjeni in so dajali za lon steljo. Za cel voz je bilo potrebno narediti dve žernadi.
V primeru plačila, so bili moški bolje plačani kot ženske.
Tako so dobili kosci po 15 dinarjev na dan, grabljice pa le okoli 12 dinarjev. Razlika je nastala tudi zato, ker so grabljice pričele z delom nekaj ur pozneje kot kosci.
V žernado so hodili tudi kmečki. Ob večjih delih so si med seboj pomagali.
Žernadovci so bili manj obremenjeni kot hlapci in dekle, zato je bilo v žernadi praviloma zelo veselo. Veliko se je pelo, pogovarjalo, plavšalo in ob malici tudi popilo.
Vsaka gospodinja, ki je kaj dala na svojo čast, je žernadovcem pripravila dobro malico. Za žejo so pili sicer čaj, v katerem je bilo ponavadi nekaj kapljic vina, za boljši okus.
Večino vaških novic je prav pri takem skupnem delu dobilo dodatno ?globino? in ?širino?.
12. maj 2007 | Zaznamki: pogled v zgodovino | Komentarji (0)
1 2 3 ... 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Top 5 vpisov
Kategorije
Uporabnik še ni ustvaril kategorij.
Zadnje slikeVse
 
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 143145
Forum avtorjev: 15553 Forum teme: 33390 // Odgovorov: 1811100
Blog avtorjev: 3320 // Blogov: 69001 // Komentarjev: 971291
Avtorji fotografij: 22374 // Slik: 181966 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane