Zase bi lahko rekel, vsaj glede na obnašanje v zadnjem času in po pisanju blogov, da sem po srcu še, po letih pa ne več rosno mlad. Če je človek uradno star pri petinšestdesetih, lahko zase rečem, da bom čez nekaj več kot pet let rosno star. To sezonsko obdobje seveda nosi s seboj nekaj značilnosti, ki pa se začnejo lahko pojavljati tudi nekaj sekund prej. Tako sem zadnjič pozabil iti k neki hiši v naši vasi na točno določen dan in na točno določeno uro. Ljudje, ki tam živijo, so me nestrpno pričakovali in po navadi so prav prijazni. Niso taki kot tisti, ki komaj čakajo, da odideš, če pa te že, te postrežejo s takimi piškoti, ki jih je še pes samo obliznil, ker so bili tudi zanj zanič. Ne, oni me vedno lepo postrežejo in to z mlekom. Da, pozabil sem iti h kmetu po domače mleko.

Seveda sem šel malo kasneje, a hudič je pohitel z rojevanjem, saj je tačas že imel mlade. Najprej pri tašči, ki so jo poklicali po telefonu in ji povedali za mojo spominsko katastrofo , in je zato morala ona prinesti kanglico na stopnišče meni pod noge, s tistim pogledom vred, nato pa še pri naši, ki sem jo šel iskat z avtom. Če naša kaj pozabi, jaz po navadi iz dolgoletnih izkušenj niti dosti ne reagiram, pač, gremo naprej. Ampak, čisto malo pa je treba zaviti z očmi ali rahlo glasneje dihniti, da ne misli, da to ni nič, da je brez napak. Zelo je pomembno, da oboje ni preveč poudarjeno, ker takoj nato sledi ura iz zgodovine mojih napak. Pa kaj bi vam razlagal, saj je pri vas verjetno isto, le višina obrvi je spremenljivka. Ampak, če pa jaz kaj pozabim, naša naredi cel doktorat z ukrepi in protiukrepi, mislimi in razpravami, le avtorjev ne navaja, ker jih poznam. Tako je naštela vse, od tablet za spomin do krožkov, da bom imel vsaj neko skrb. Ja, zelo poučen večer je bil, tako da bi nama kmalu še mleko skipelo.

Saj po svoje je imela prav. Vse je pripravila, jaz pa grem, pa ne zamočit, ampak vremenu primerno - zasnežit. Ker je bilo zunaj slabo vreme, sem se na sedežni mučil z daljincem in trpel z liki iz filmov in športniki z raznih tekmovališč. Ves izmučen in zavzet z uro, ko sem moral po našo, sem spregledal kanglico, ki je bila na pultu poleg hladilnika. To sploh ni mesto zanjo. Kateri moški pa še hodi v tem mrazu v hladilnik po mrzlo pivo?

Ena od rešitev, ki po svoje spet ni dobra, je zapisovanje. Klinc pa nage babe, setveni koledar je zakon! Nanj zapišeš, da imaš zobarja ali tehničnega in to gledaš par dni prej in še nekaj dni za tem. Kaj lahko se zgodi, pa da ne bodo samo ženski primeri s frizerjem in ginekologom, da moški ne pozabi na trening, pozabi pa pobrati otroka iz vrtca. Tudi na telefon si tudi lahko kaj zapišeš, da ti potem ta zvoni. To občasno uporabljam, pa kaj, ko dogodek prej mine, predem ga zapišem, ker sem tako počasen pri " klofanju " po večinoma napačnih črkah. Sem zadnjič sedel poleg mladenke, ki je ravno pregledovala Facebook in name je s svojo hitrostjo tipkanja in pregledovanjem strani naredila močan vtis. Kako sta ji letela tista dva prsa, mislim prsta, ko je všečkala zapise ali napisala dve besedi ali tri na tisti strani, za kar je porabila točno toliko sekund.

Pa se človek vpraša pri vsem tem trudu, ki ga nekateri vložite v slike in zapise, kdo vam vse to prebere? Pri tej hitrosti, ko pa ima človek, ki obišče vašo stran, še toliko drugih za pregledat? Dajte za šalo pod sliko nekega dogodka, ki ste se ga udeležili, napisat pet stavkov. Na začetku kje ste bili ali kaj je to, v predzadnjem, da vam je ta čas zgorel avto ali hiša, zadnji stavek pa naj bo, recimo, povabilo še drugim, naj gredo tja. Nekako v tem stilu in potem čakajte. Se motim, če napovem, da devetdeset odstotkov ljudi tega sploh ne bo opazilo?

Sam nimam FB, ima ga naša, zato vsaj malo vem o njem. Najbolj so mi v oči padla dekleta in ženske, ki vsak dan objavljajo svojo fotografijo. Pa ne, ker bi bile tako lepe ali ker se dopadejo same sebi, pač pa ker so tako sistematične. Lahko bi rekel, da so po svoje zgodovinarke, saj vsakodnevno beležijo, kako se starajo.

Edina dobra stvar zame na FB so recepti. Pa ne, da bi bil kak navdušenec nad peko, le naša od časa do časa pobere kak recept z njega in potem to sama speče. Jaz pa to sam jem. Kar speče, spravi v hladilnik in zanimivo, s pecivom se dogaja čisto drugače kot z mlekom – na tisto ne pozabim in ga takoj najdem.
16. december 2017 | RTV Kategorija: Zabava | Komentarji (8)
To, da se dogaja zima, ste menda opazili že vsi. Izpod neba se je vsulo nekaj belega, s severa pa zapihalo nekaj mrzlega. Vsak se poskuša prilagoditi tem okoliščinam in to eni s toplo obleko, drugi z radiatorji. Še najtežje je divjim živalim, sploh pticam, ki morajo jesti globoko zamrznjeno hrano, na minus osem stopinj pri nas. Ravno dopoldne sem jim spet natresel nekaj zrnja, da me ne bodo opravljale okoli po ostalih krmilnicah, kako skopuški da sem.

Tudi mi smo podobni pticam, saj se zadnje čase je čedalje več zmrznjene in pogrete hrane. No, saj se je pogreta hrana jedla tudi včasih, le da je bila to repa, zelje, koleraba… Zvečer je bila to vse skupaj še boljše kot za kosilo. Pa poskusi sodobni otročadi ponuditi kaj takega. Še njihovi starši so tako neumni, da če otrok ne je teh stvari, da ne bodo revčki lačni, jim raje kupujejo pico, hamburgerje, pomfri, čips, mehurčke… In zanimivo, vsi vedo, kako je to škodljivo, saj ta hrana, povezana z neaktivnostjo, povzroča razne težave in bolezni. Če otroka vzgojno udariš dvakrat po riti, je to slučaj za Socialno službo, če pa ga zavestno zastrupljaš s soljo, sladkorjem in ostalo kemijo, je pa vse v redu.

Pa pustimo to stvar in preidimo spet nazaj na zimo. Po nekaj letih, ko se ni vedelo, kateri letni čas je med decembrom in februarjem, se je zima spet pojavila. Kljub temu, da je zima zelo stara, je še ni napadla demenca in se še spomni, kakšna je bila nekoč.

O demenci veste vsi skoraj že vse, a jaz sem o njej odkril spet nekaj novega. Ta gospa po navadi napade pri človeku možgane tako, da se ta ne spomni dogodkov iz bližnje preteklosti, spomni pa se dogodkov izpred , recimo, petdesetih let. Tako je ta teta napadla tudi mene, a ker sem jaz Možakar, me ni napadla v glavo, pač pa v gleženj. Kako naj sicer razložim dejstvo, da se ta ne spomni, da je včeraj počival, spomni pa se, da je bil pred petindvajsetimi leti štirinajst dni v mavcu?
6. december 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (16)
Pilot. Skoraj čarobna beseda. pojem za nekaj posebnega, ki človeka dvigne vsaj za eno stopničko. Še sedaj me navdušujejo, a kako je šele bilo, ko smo bili otroci. Kaj bi takrat dal, da bi vsaj enega videl od blizu v tisti njegovi modrini. Če so ga imeli pri kaki hiši, so bili skoraj kot iz Amerike. Otroci so hodili tako pokonci, da bi jih moral od zadaj podpreti, da se ne bi od ponosa prevrnili na hrbet.

Časi se spreminjajo, z njimi pa tudi vrednote. Z dostopnostjo do računalnika in medmrežja je vse skupaj postalo lažno povprečje, kjer je za marsikoga slovensko odkritje gena primerljivo z metlico iz Kitajske za dva evra, ki razpade pri prvi uporabi. Kar nič ni dobro, vse se popljuva in stvari, ki so bile nekoč nedosegljive, se » sprehajajo » med nami. Piloti niso izuzeti. Tudi njihova cena je padla in kot taki se morajo znati prodajati.

Čeprav v naši bližini ni letališča, sem jih zadnjič v našem koncu videl kar nekaj. Sam živ marketing je zaslužen za to. Odprli so novo trgovino, za kar z našo sploh nisva vedela. Ko sva jo opazila, sva šla vanjo malo » firbce past ». Polno raznih stvari, večino za ženske, in naša je prav z veseljem polagala ovinke okoli polic. Mene ni vleklo okoli, dokler jih nisem zagledal, kako se drenjajo povsem na drugi strani trgovine, kot jo je osvajala naša.

Milina za oči. Piloti! Vsi v modrem, no, nekaj jih je bilo tudi v drugi barvi, a saj poznate razlike, in nekateri med njimi so bili pokriti, drugi ne. Ogromno jih je imelo tudi zaponke ali kako se že reče tistim stvarem, ki si jih obesijo na žepe na levo stran. Sploh niso sodili v tisto trgovino, a trgovci že vedo, zakaj so jih pripeljali tja. Ponujali so storitev, da bi privabili kupce, da lahko katerega koli od njih za določen denar odpelješ s seboj domov za nek določen čas. Ni bilo drago, a jaz si tega nisem privoščil. Pa ne zato, ker bi bilo drago ali da sem navdušenje nad njimi prerasel, a doma imam poleg ostali že vsaj dva, poleg tega pa križanke najraje rešujem z navadnim svinčnikom.
22. november 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Zaradi vremenske neusklajenosti z mojimi potrebami trenutno nimam kaj dosti za počet. To je ugotovila tudi naša in zato me, kljub moji čudoviti nenadarjenosti za kuhanje, poskuša navdušiti za lonce in " kastrole ". Ko mi je oni dan vse narisala in mi s prstom pokazala razliko med skledo in krožnikom, sem se dopoldne le spravil k loncu in dal kuhati fižol. Na sredi kuhe je zmanjkalo elektrike in to ravno takrat, ko sem se usedel pred računalnik, da vam napišem nekaj podobnega, kar boste brali sedaj. Nekaj podobnega zato, ker se potem nisem spravil k pisanju cel dan in če imam jaz zvečer čas, ker ne morem zaspati in mi misli sežejo celo do tu, potem dobite namesto prvotnih dveh odstavkov celo razpravo.

Spodnje razmišljanje ni zavezujoče za psihologe, niti ni za v anale, saj nisem znanstvenik, ampak le laični opazovalec, ki si upa svoja opažanja zapisati. Pri vašem branju računam tudi na to, da smo si med seboj različni še od takrat, ko smo bili še med opicami in da moj pogled ni za zapisat v zakon. Ta pogled na vsako stvar jaz včasih primerjam s pogledom na reko. Ta vedno teče navzdol, a če jaz stojim na enem bregu, ti pa na drugem, zame teče z leve na desno, zate pa z desne na levo. Jaz ne vidim vrtincev na tvoji strani, ne vidim tvojih skal v vodi, ne vem, na čem stojiš, kako hitro teče voda, če je kaj rib v njej…, ti pa isto ne zame. Pa je samo reka. Kaj šele, če pomisliš na razliko med žensko in moškim. Predvsem pa je velika razlika med bregovoma, če o tem piše Možakar, ki včasih razmišlja čisto drugače, kot njegov lastnik.

Za pisanje mi je dala navdih razlika med spoloma pri skupnem življenju. Že ko se spoznata, je pri strategiji velika razlika, saj moški večinoma misli samo na eno, ženska pa na milijon drugih stvari. Ženska ogromno stavi na " embalažo ", moške pa bolj zanima, kako se preko te embalaže prebije do vsebine. Moški še pri šestdesetih, ko ima pivski trebuh in plešo misli, ko je v zguljenih kavbojkah in mu srajca visi izza pasu, da je vsaj malo seksi, ko zagleda kako mladenko, a ženska je popolnoma druga zgodba. Lepo mora biti oblečena, predvsem zase in za moškega, a včasih imam občutek, ker je ženska ženski najhujši modni kritik, da je to bolj zaradi drugih žensk. Prav zaradi tega so dobile ženske neverjetne sposobnosti, da nekateri fizikalni zakoni zanje ne veljajo. Eden od običajno veljavnih je , da dva predmeta ne moreta biti hkrati na istem mestu, a ta in še nekaj ostalih ne veljajo za žensko, ki odpre vrata prepolne omare in izjavi, da nima kaj za obleči.

Naša se ne liči prav pogosto, zato bom morda naredil kako napako pri opisu modnih smernic, pa me zato prosim popravite ali napišite svoj blog na to temo, lahko pa se samo prizanesljivo nasmehnete in greste naprej. Ko se ženska pripravi na zmenek z moškim, mu hoče ugajati in za to je pripravljena narediti skoraj vse. Najprej se ustavi pri pričeski. Seveda si mora najprej pobarvati lase, saj naravna barva niti približno ne ustreza njeni " resnični " podobi o sebi, ki naj bi jo moški imel o njej, niti je morda ne bi opazil med drugimi ženskami, ko bosta sama sedela za mizo. Če k temu dodamo še najmodernejšo pristriženo dolžino in obliko, ki nam moškim ni jasna, je prvi korak k osvojitvi narejen.

Drug korak mi je najmanj razumljiv. Obrvi. Ženska si najprej populi obrvi in nato dva dni hodi okoli zabuhla, kot da bi se v ringu pomerila s prvakom v težki kategoriji. In zakaj? Da si lahko potem nariše umetne obrvi! Halo? Populi si obrvi, da si nariše nove obrvi s svinčnikom za dvajset evrov? Če že noče obrvi, zakaj si ne nariše srčka, rožice ali vsaj delfinčka? Ne, ona si nariše to, kar ji je dala že mati narava. Kot bi si moški obril prsi, nato pa bi si nalepil nanje predpražnik, na katerem bi po možnosti celo pisalo " Dobrodošli". Meni nerazumljivo in to samo zato, da ima potem dva milimetra daljše in v dva milimetra večjem radiu kot prej. Nekatere pa si jih narišejo v slogu, ki ga pri moških najbolj sovražijo – privzdignjeno, kot jo ima moški, ko mu ta omeni, da si bo ob petnajstih torbicah kupila še šestnajsto.

Tu greste lahko malo popit ali na stranišče, da ne bo kje nižje težav med branjem te jare kače.

Ko pogledaš kako sodobno žensko imaš občutek, da si je vse dlake, ki si jih je izpulila iz obrvi, nalepila na trepalnice. Ko trepne z njimi se bojiš, da ti bo vrtinec, ki običajno nastane ob mahanju pahljače nad faraonom, v obraz pognal puder z njenega čela in nosu, ter posesal njeno rdečilo z njenih lic. Še dobro, da ima leče, ki so v drugi barvi kot njene oči, za vekami in jih zato ne lovi po zraku in da je črtalo okoli oči prav tako obstojno kot mavrična maskara na vekah. Zagotovo morajo po tovarnah v ta lepotila dodajati kaka lepila, da se ne dogajajo take modne katastrofe, kot si jih zamišljam jaz.

K temu obrazu je potrebno dodati še kričečo opozorilno šminko, da ne zgrešiš ustnic, ki pa ni prava, če ni obrobljena s črtalom druge barve. A slika v njeni glavi in na njej še zdaleč ni popolna. Obraz ima vsebino, nima pa prave oblike in okvirja. Tiste, ki imajo premalo globine na obrazu in vsebine v možganih, si dajo vbrizgati botoks, ostale pa se zadovoljijo z uhani in pirsingom. Do novoletne smrečice tako manjkajo samo še lučke in ker je te težko nositi, se posujejo z bleščicami in z glavo je konec.

V starih časih so imele ženske nalakirane nohte samo z zadnje strani in to v enotni črni barvi, dandanes pa je vsak noht, ki je prilepljen, pobarvan po svoje in vsak ima kot pirhi svoj motiv, dolgi pa morajo biti vsaj toliko, da ima lastnica že težave s prijemanjem. Nikoli se ne bi šel ljubiti s tako žensko, ker bi mi zagotovo zarila svoje nohte v hrbet, ko bi bilo najbolj lepo. Si zamislite muzanje sester na urgenci, ko bi mi jih pulile iz hrbta?

Pri njeni zunanjosti se ne bi ukvarjal z njeno obleko, omenil bi le še čevlje z dvanajst centimetrsko peto in parfum. Če upoštevamo, da si je z lakom utrdila lase, ki ima en vonj, s parfumom nadišavila po obleki, vratu in zapestjih in tako dodala drugega, tretji ji sili izpod pazduhe, četrti pa morda izmed palcev na nogi, kakšna meglica jo obdaja? In nato ti ta umetnost na dveh nogah čez čas reče, da sploh ne ljubiš njenega bistva, nje same. A ona to resno?

Malo poglejte stran, spočijte si oči, dvakrat globoko vdihnite in ko boste pripravljeni, nadaljujte z branjem.

Pravijo, jaz to ne vem, da je dandanes ogromno mladih žensk depiliranih in jaz jim, glede na obrvi, verjamem. Nekatere so popolnoma brez dlake, tudi na jeziku. V mojih časih si lahko slekel žensko ali če si gledal slike v revijah, a ta ni bila gola, dokler se ni izza hlačk pokazal grmiček. To je bila najbolj erotična stvar na tem svetu. Pa ti sleci današnje ženske in povej, kdaj je erotična, kje je tista točka, ko rečeš, to je tisti trenutek. Zame je videti brezdlako golo žensko isto, kot če bi gledal zunanji del komolca skrčene roke. Sem pač še član stare dunajske jahalne šole. Seveda ženske roke, saj imamo moški na komolcu več dlak, kot te ženske marsikje drugod po telesu. Imajo pa tatuje, to pa, ampak koliko poželjivih pogledov pritegne tista zelena pošast na njeni roki?

Razlika med spoloma je vidna tudi pri seksu. Moški je lahko utrujen,povožen, v mavcu…, pa je dovolj za predigro, če ženska pomežikne ali povleče krilo ali hlačnico za dva centimetra navzgor. Pa obratno? Naša bi rekla, če bi ji mežikal, če me je kap v oko. Pri ženski mora biti vse uravnovešeno, kot je kolo na biciklu. Vse napere med obročem z zračnico in pestom, kamor se natakne os, morajo biti prav napete. Če se samo ena zrahlja, kot če ženska vidi drugo žensko v isti obleki, ali če je sodelavka zatrla, šef seksistično spregledal, tašča kaj narobe rekla, mož napačno pripomnil… pa poskušaj zajahati bicikel, ki opleta. Ne gre! Najbolje da se takoj ugrizneš v jezik, kot pa da ti bicikel poškoduje možgane, če ga poskušaš zajahati in se voziti z njim. Najbolje da počakaš, da se spet vse uredi in če imaš srečo, se boš z uravnoteženim kolesom peljal dvakrat do trikrat na mesec.

Da ste ženske tolikokrat nerazpoložene za seks, da bi vam najraje že pri prihodu v spalnico prinesli kozarec vode in aspirin, smo seveda krivi tudi moški. Pravite, da mislimo samo nase in se vam sploh ne posvetimo, ker prehitro končamo. Seveda je to res, a nas morate razumeti pri tistih dveh telovadbah na mesec. Kar poglejte osnovno šolo ob koncu pouka. Če so vrata zaprta, se pred vrati nabira čedalje več otrok, ki pritiskajo na vrata in komaj čakajo, da gredo ven. Če pa so vrata normalno odprta, gre razred po razred ven in pri vratih ni več panike in nikomur se več ne mudi. In takrat se vam posvetimo z vsem kar imamo, celo telo dela v stilu pregovora " vsi za enega ", še možgani pošljejo svojo kri v pomoč, a ve? Kaj ve premišljate ta čas? Mi bo dal potem vsaj mir, zagotovo se bo hvalil, sem zaklenila avto?, zakaj mu še ni prišlo?, jutri imam sestanek, hčerka rabi nove čevlje, strop bo treba prebelit…

A če ne bi bile pobrite, bi bilo vse precej boljše.

Zadnjič sem bral, da imajo dlake, kot vse ostalo na človeškem telesu svoj pomen, tudi slepič ni odvečen , ker je evolucija do sedaj zafrknila samo ušesne mišice in trtico. Pri današnjem razmišljanju se je za vprašati, kako so se sploh lahko nepobriti in nedepilirani ljudje razmnoževali. Lažje kot sedaj, ko nazadujemo v rojstvih. Znanstveniki so odkrili, da dlake po človeškem telesu pomagajo pri razširjanju vonja feromonov, s katerim sporočamo nasprotnemu spolu, da nam je tako všeč, da bi se z njim ljubili. In ženske se greste briti pod pazduho in se potem še namažete z deodorantom. Napaka. Še večja pa je to, če mislite, da imamo težave pri sporočanju istih občutkov tudi moški. Mi se lahko in brijemo in mažemo, ker imamo za sporočanje dovolj en feromon.
16. november 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (12)
Zadnjič, ko je po naših krajih hodil motorist Valentino brez enega s, sem sedel, če ji lahko tako rečem, pred točilnico. Nisem bil z družbo, a tudi popolnoma sam nisem bil, saj so po stolih sedeli mladci, ki so drsali po telefonih, nek starejši možakar pa je na glas, tako da se je slišalo na daleč, razlagal kolegu o svoji sladkorni bolezni.

Čez čas sem šel notri in v celem prostoru je za mizo sedela ena sama ženska. Bila je blondinka krajših las, oblečena v belo bluzo in skoraj nenaličena. Na cesti me ne bi morda niti pogledala, saj sem vsaj dvajset let starejši od nje, a tu me je ujela za oči in se mi nasmehnila. Tega nisem ravno vajen, še manj pa tistega, kar je naredila potem. Povabila me je, naj prisedem. Ne bojim se kar tako, saj hodim sam v gozd, tudi ponoči, če je treba, a tu me je obšlo neko nelagodje. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti, če se srečata ženska in moški.

Res nisem strahopetec, zato sem prisedel, saj več kot osramotiti se nisem mogel. Izmenjala sva si nekaj besed in sredi pogovora me je prijela za roko. Nežno jo je prijela in jo potegnila proti sebi. Ljudje moji! Že prej nisem bil sproščen, sedaj pa se mi je v trenutku povečal srčni utrip in začel sem globlje dihati. Morda sem postal rdeč v obraz, morda bel, a poleg naju v prostoru ni bilo nikogar, ki bi mi to lahko povedal. Ko se ji je moja roka dovolj približala, jo je malo bolj odločno stisnila, ob tem pa se je še naprej pogovarjala z menoj, kot da ni nič. Nato pa mi jo je začela božati z enim prstom tja proti komolcu ter sem ter tja.

Priznam, postal sem ves trd. Roko sem stisnil tako močno, da so mi žile skoraj izstopile in od neke groze sem začel gledati stran, po prostoru. Videl nisem nič, a že to, da nisem gledal ne nje, ne njene roke na moji, mi je bilo v uteho. Počutil bi se zelo slabo, če bi videl, kaj počne. Žal mi je bilo, da nisem šel na stranišče in vsega tega ne bi bilo. In kaj je hotela od mene? Zagotovo vem, da je bila povezana z nekom, saj je od mene želela dobiti najdražjo rundo, kar si jo lahko privoščim. Nič nisem mogel, še odgovoriti ne, saj bi iz mojega grla dobila samo tisti zadavljeni g, če bi se lahko oglasil. A nato me je nekaj pičilo in od mene je dobila, kar je želela.

Kako mi je odleglo, ko mi je povila roko in ko sem se obrnil, sem na mizi pred seboj lahko videl tri ampule moje krvi.
9. november 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Nekateri pregovori res držijo. Vremenski sicer ne več, ker so nekdanji socialistični voditelji med svetniki po nebesih naredili čistko, ostali pa. Eden od njih je zagotovo " Glava sivi, rit nori ", ki sem ga dokazal nekaj sobot nazaj zelo visoko v Gardalandu, kjer sem pri pretečenih devetinpetdesetih spet veselo dvigal roke in noge v zrak na vseh adrenalinskih vlakcih. Dan za to je bil lep, gneča pa ne ravno, saj je bilo za nas tri, najmlajši otrok med nami je imel nekaj čez štirideset let, preveč za čakat v vrstah. Smo se pa med čakanjem počutili kot v Sloveniji. Mimo vrste so spuščali VIP ali osebe s protekcijo. Če imaš denar… dokupiš vstopnico, s katero te vsepovsod spustijo naprej.

Ker smo bili tam ves dan, od pol desetih do pol sedmih zvečer, smo se morali založiti s hrano. Sendviča mi je dan prej naredila trgovka, ki se jo spomnim zaradi tega, ker mi je ves čas priprave razlagala, koliko jih morajo narediti v petek in koliko ogromno več v soboto. Jaz pa sem ju, nehvaležnež, pojedel v krajšem času, kot ju je ona naredila. V spominu mi je ostal tudi prihod, ko smo naivneži mislili, da bo parkirišče cel dan samo na pol zasedeno.

Ne vem, zakaj smo se zdeli italijanskim policistom sumljivi, a med vsemi pet tisoč temnimi Taljani, so k mizi poklicali najbolj svetlolasega fanta iz našega avtobusa in mu preventivno pregledali nahrbtnik. Kot da ne bi opazili tega, kar smo vsi. Ljudje so imeli s seboj ogromno nožev, le ravnati z njimi očitno ne znajo. Jaz ne bi bil tak polovičar, kot so bili oni. Imeli so jih zapičene ali zarezane v glavo, pa so vseeno vsi krvavi kolovratili okoli. Taljani so pač nori na šeme in precej, tudi skoraj vsi uslužbenci parka, jih je bilo oblečenih v stilu ameriške noči čarovnic.

Povratek je bil prav dobrodošel, saj je več kot pol avtobusa takoj zaspalo. To ni bilo nič čudnega, saj smo morali vsi vstati pred peto, to je za nožnimi prsti. Vožnja se je kar precej zavlekla, saj Taljani ne delajo več tako dobrih cest kot pred drugo svetovno vojno v naši okolici in zato jih morajo od časa do časa popravljati. Med vožnjo tja zaradi lepega vremena nisem videl, če imajo isti sistem asfaltiranja kot na avtocestnem delovišču na Raubarkomandi, ko je v nalivu en delavec z metlo iz luknje odstranjeval vodo, drugi pa je vanjo že vsipal asfalt iz vreče. Brez tega ne gre, zato sta ju dva šefa gledala nedaleč stran izpod dežnika. Sem pa videl uro v avtobusu, ki je ob prihodu domov kazala 23 deljeno s 17. Mislim, da sem doma v trenutku zaspal in nič mahal. Morda tudi zaradi tega, ker je imel prijatelj s seboj borovničke, ki nam jih je postregel kmalu po odhodu in to v dveh hodih.

Se moram pa še malo pohvaliti na drugem področju. Ker ne morem vedno samo uživati, sva s sinom napeljala cevi iz bakra do dveh radiatorjev. Priznam, ker sva to delala prvič, je bil glavni on, jaz sem samo držal cevi in kaj narobe predlagal, hehe. Rekla sva si, da če sva napeljala talno gretje, zakaj ne bi še klasičnega. Na začetku so bila bakrena kolena bolj črna kot ne, ker sva jih žgala kot nora, na koncu pa so skoraj kot od mojstra, ki mu ni bilo treba dati nekaj več kot sto evrov.

Ja, vse kar človek naredi sam, je dobro. Kar nekaj stvari sem se tokom gradnje in kmetijstva naučil, zato, če rabite, pokličite. Takoj grem spet v Gardaland.
7. november 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (15)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164540
Forum avtorjev: 15848 Forum teme: 34297 // Odgovorov: 1865213
Blog avtorjev: 3564 // Blogov: 84889 // Komentarjev: 1217846
Avtorji fotografij: 25460 // Slik: 217621 // Videov: 19271 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "