To moram napisati takoj sedaj, da mi vtisi ne zbledijo. Pravkar sem prišel z območja, ki ga je obiskala Irma, zato imam glavo polno vtisov. In zakaj sem šel tja? Na povabilo prijateljev in to čisto zastonj. Kdo se ne bi odzval takemu vabilu?

Vreme nimam o ravno lepo, je pa nekaj čisto naravnega. Kot poleti novinarji nabijajo tiste vročinske vale, ker nimajo česa drugega, tako sedaj za naše kraje omenjajo ogromne količine padavin, ki so bile lansko leto, pa leto pred tem, pa še leto nazaj. Ampak, imamo po svoje kar srečo, saj nas le sem pa tja » obišče » poplava, zemeljski plaz ali žled. Vse to gre seveda mimo nas, dokler tega ne občutimo sami. Gledati po televiziji poplavljene, podrte ali z blatom zakrite stavbe, v katerih je nekdo celo umrl, je v teh časih, ko je samo slaba novica dobra novica, že skoraj brezčutno. Ko pa osebno prideš na področje, ki ga je zadela vremenska ujma, vidiš, kako nam narava podira prepričanje, da se to nam ne more zgoditi.

Ko smo odšli na pot, je bil dež. Deževalo je vso pot in s skupnimi močmi smo ugotovili, da se v takem vremenu to kaj rado primeri. Tudi tam nas je pričakalo tako vreme, a smo preživeli. In vtis o Irmi? Sedela je tam za polno mizo in se z nami vred delala norca iz svojega imena. Prav prijetna ženska.

Ne vem pa kakšne stopnje orkan je doma
11. september 2017 | RTV Kategorija: Zabava | Komentarji (6)
Še dobro, da se je te dni ohladilo in da je začel pri nas padati dež. Še sredi tedna sem mislil zaradi vročine poklicati vodovodarja, pa mi ga sedaj ne bo treba. Puščati mi je namreč začelo čelo in to od enega ušesa do drugega. To vreme je najboljše tesnilo proti iztekanju bučnega olja in očitno, po vremenski napovedi sodeč, ga bo treba spet kupiti kakšen liter za solato.
Ko se človek poda v gozd s traktorjem, motorno žago in vozom ve, da tisti dan ne bo prišel suh domov. Že sama vožnja s traktorjem po gozdni vlaki … No, vidite, pa se mi je spet utrnila zamisel za zaslužek. Pri vseh teh adrenalinskih odvisnikih pri nas, bi jim lahko ponudil nekaj res dobrega. Pa kaj so tisti spusti po žici čez sotesko, skok s padalom ali vožnja s kolesom čez prepade, traktor je tisto pravo.
Prvi naval adrenalina dobiš, ko se usedeš v prvinsko vozilo z devetintridesetimi konji, brez vseh varnostnih jermenov in varnostne kletke, sploh pa brez amortizerjev. Zadaj je pripet vitel, na njem verige, v vozilu pa imaš motorno žago in še kaj. Pred tabo stoji pot, po kateri se boš morda prevrnil nazaj na hrbet, tako strma je. Nikjer niti koščka asfalta, samo od dežja nastali globoki jarki čez pot. Med potjo te meče sem in tja, kot v risanki, ko je tvoja rit v sedežu ob prevoženem grabnu ali ogromni skali pol metra bolj v desno kot tvoja glava. Ko poskuša glava slediti temu delu telesa, jo ta prehiti v nasprotno smer in glava potuje spet pol metra bolj v levo, kjer je bila še pred delčkom sekunde. In to vsakih nekaj metrov.
Pa to je še dobra pot. Potem namreč zaviješ na slabšo vlako, ki je le nekaj deset centimetrov širša od koloteka in visi proti dolini. Na eni strani je strm hrib, ki se ga držiš s prvim kolesom kot pijanec plota, na drugi prepad, katerega dno skrivajo drevesa, ki bi po nekaj metrih zaustavila tvoj morebitni zdrs. Končno se te narava usmili in zaviješ na že nekaj let zapuščeno vlako v svoj gozd, kjer poskušaš obrniti traktor, če se le da na kolesih, na vlaki, ki je morda pol metra širša od dolžine traktorja. Ko ti to uspe, zvlečeš z vitlom dva ali tri hlode do traktorja, jih pripneš in se odpraviš po isti poti nazaj. Vmes te še vrže v breg ali pod pot, če naletiš na skalo na poti, ki je ne moreš obvoziti, čeznjo pa tudi ne moreš v prvo. Vse to pa spremlja glasba verig, ki tolčejo ob vitel in še kaj, če pa ti to ni dovolj, pa narediš tako, da ti veja odtrga izpuh. In tako, dokler ne nabereš dovolj za eno vožnjo domov po strmih cestah, zaradi katerih v zavore od voza nalivamo vodo, da se te ne vžgejo. Če to ni adrenalinsko, kaj potem sploh je?
Bi mi kdo lahko svetoval, koliko bi lahko računal za eno pol urno vožnjo s traktorjem? Tistim pa, ki pravijo, da je to izzivanje smrti – vsakič, ko greš na cesto med norce, ki ne upoštevajo omejitev, prehitevajo v škarje ali vozijo pijani, si na istem.
Ker nimam ne vem kakega traktorja in posledično prikolice, sem pripeljal domov z eno vožnjo nekaj čez 4 m3 drv, ki sem jih nedaleč od doma takoj drugi dan razžagal in razcepil s cepilcem. Ker mi je sluh še kar ljub, sem si za to ropotanje nadel glušnike. Mimo so hodili različni ljudje in od teh sem si zapomnil dva. Prvi, ki ni od tu, mi je dejal, da imajo sicer gozd, a mu ga žena ne dovoli izkoriščati. Tudi sam se ne počuti sposobnega za drvarja, ker se moraš za to učiti od otroštva, kot jaz. Pa sem ga potolažil, da sem se tega jaz začel učiti pri sedemindvajsetih, ko sem se priženil na kmetijo. Drugi obiskovalec pa mi je dejal, ko sem si snemal glušnike, da bi ga bolje slišal, da naj jih kar pospravim, saj je videl našo, kako je že pred pol ure prišla domov.
10. september 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Spet me je sram. Malo sem brskal na okoli po spletu in pri tem ugotovil, da se že vse življenje motim. Kot so se motili tudi moji predniki, ki so doživeli osemdeset let in več. Ne znam pravilno jesti. Vse moje dosedanje hranjenje je bilo ena sama napaka. Prebral sem namreč, da moram za dolgo in zdravo življenje vsak dan popiti najmanj pet žličk različnih olj, vsako seveda na tešče, pojesti sedem različnih sadežev, od katerih dva imena sploh ne znam izgovoriti, popiti moram še tri sokove, različne mešanice, prehranske dodatke, vmes še malo sode… Ja, kje pa je potem v želodcu prostor za repo, zelje in žgance?

Sodobno življenje ima ogromno negativnih posledic za našo tradicijo. Vse, samo da ni slovensko. Kot sodobni vrtci uničujejo narečja, tako sodobni način življenja uničuje slovensko kuhinjo. Če ni kitajsko ali tajsko, ne velja nič. Tudi pri drugih stvareh, ko si nekateri za srečo v kožo vtetovirajo kitajske znake, sreča pa naj bi bila tudi, če otroka poimenuješ s tajsko besedo, ki nekaj pomeni. Pa nima haska. Kot sem že enkrat napisal – če bi to držalo, Kitajci ne bi bili še vedno v komunizmu, mladim Tajkam pa ne bi bilo treba izvajati erotičnih masaž.

Je pa v informacijah o prehranjevanju tudi nekaj dobrega. Kot pri nas pravimo, da naj ne bi pili mrzle pijače na tešče, tako tudi Japonci svarijo, da naj ne bi pri ali takoj po kosilu delali istega. Vsaka maščoba takoj skrkne, ko jo poliješ z mrzlo tekočino in to naj bi škodilo črevesju. Vse lepo in prav, saj se skušam tega držati, a kateri Japonec me bo prepričal, da bi ob pici pil pogreto pivo?
1. september 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (14)
Današnji zapis začenjam z žalostno novico. Včeraj zvečer se je v naši hiši v družinskem krogu od nas poslovil nekdo, ki nam je bil precej drag. Da se bo to zgodilo v kratkem smo vedeli vsi, od specialističnega pregleda naprej, a človek vseeno ne verjame strokovnjakom. Vedno upaš, da so se zmotili. Tokrat se žal niso. Najprej ga je kap v desno stran, nato pa je šlo samo še navzdol in na koncu mu je odpovedalo vse. Kot se občasno rado zgodi, je pred njegovim odhodom od nas postal malo bolj živahen, lahko bi rekel celo glasen, nato pa ga je vidno pobiralo, temperatura mu je narasla za par stopinj, a je bil vseeno ves bel kot stena, dokler ni dokončno obmolknil. Zadevo smo vsi trije prisotni začeli reševati kakor smo vedeli in znali. Še zadnjič je njegovo telo zadrgetalo, nato pa je obmiroval. Sin ga je sicer poskušal obuditi z elektrodami, a je bilo brez haska. Prižgal mu je lučko in to je bilo lahko vse, kar je lahko naredil zanj.

Še najbolj od vseh je bila prizadeta naša. Ampak nimaš kaj, svet je za žive. Vem, da se lahko naredi tudi drugače, a s sinom sva zagrabila njegovo dvometrsko truplo, on za zgornji del, jaz za noge in ga odnesla iz stanovanja. V tem stanju v nima tam kaj iskati, čeprav ga je naša umila dva dni nazaj. Nesla sva ga v garažo in ga iztegnjenega položila v avto prikolico, Danes zjutraj sem ga odpeljal na komunalo, da poskrbijo za njegov dokončen konec. Ko le ne bi pred dnevi toliko zapravil zanj.

Najlepši čas, da gre lahko kaj po zlu, je za centralno zima, za hladilnik pa poletje. Ko je začel naš kombinirani hladilnik ropotati in se cele dneve ni izklopil, smo poklicali serviserja. Ta je pri nas že tako domač, da je z nekaterimi aparati že na ti. Takoj je videl, da hladi samo leva polovica hladilnika in da bo vsak čas šel kompresor v tri krasne, ki se imenujejo tudi odpad. Ker so zaradi prodaje novih hladilnikov cene rezervnih delov dvignili v nebo, bi popravilo zneslo več kot polovico novega. Malo smo še počakali, naša ga je za vsak slučaj odtajala in umila, nato pa je bilo včeraj zvečer v pol ure vsega konec. Iz minute v minuto je bil tišji, mi pa vse hitrejši, saj smo morali vso hrano iz njega prenesti kam drugam. Začel je nerazumljivo greti in termometer, ki sem ga postavil vanj, je kaj kmalu pokazal čez dvajset stopinj. Ko le ne bi zadnjič zapravil toliko za njegovo obnovo.

Sin, ki se še kar dobro spozna na elektriko, si je nadel lučko na glavo in začel vse naokoli z elektrodami preizkušati tok in zakaj stikalo za temperaturo ne dela. Za tiste, ki niste domači v elektriki – to je isto, kot da bi doktor najprej vstavil pacientu dve sondi v nos, nato eno v levo nosnico in drugo v desno uho, nato v desno nosnico in v popek, ob tem bi moral pacient odpirati usta in sočasno odpirati oči, medicinska sestra bi mu navijala ušesa v levo in desno, zdravnik pa bi vse skupaj opazoval na ekranu. Na koncu bi razglasil tisto, kar že itak vsi vemo – ni mu pomoči. Ko mi le ne bi bilo treba pred dnevi odpirati denarnice zanj.

Takoj zjutraj sem ga odpeljal na komunalo, nato pa sva šla po novega v trgovino. Ko že ravno govorim o odpadu v prejšnjem stavku. Prejšnji petek sem bil na odpadu v Ljubljani. Proti naši komunali imajo vse bolje organizirano in lažje za odlaganje. A veste, kaj se me je pa najbolj dotaknilo? Pri štiriintridesetih stopinjah je bil to smrad iz naprave, ki ožema straniščne odpadke. Čeprav se ne spoznam na parfume, moram reči, tudi če kdo misli drugače, da mestni drek ne smrdi prav nič manj kot naš, vaški.

V naši trgovini Dragi dom so imeli neko akcijo za hladilnike in če k temu prištejemo še leta, ki so mu bila podarjena, ker smo ga imeli več kot pet let, je bil po neki čudni logiki skoraj zastonj. Vseeno sva za belo škatlo plačala tristo evrov, pa par dni nazaj se je moja denarnica izkazala zanj, doma pa sva ga na hitro napolnila z že malo pogretimi stvarmi, ki so noč prespale na balkonu, saj je bilo tam hladneje kot v stanovanju.

Ampak, res. V prejšnjem hladilniku se je pred dnevi razbila spodnja polica, ki pokriva predal. Ta je bila zataknjena v plastiko z gumbi za zračenje predala in nikjer se je ni dalo dobiti. Tudi na odpadu ne, kjer imajo več izbire po znamkah kot v trgovini. Zato sem šel k steklarju, kjer sva zanj izbrala steklo, ki je odporno na skrajne vremenske razmere in po katerem niti Eskimom ne bi drselo, kaj šele jogurtu. In sedaj ti gre ta vranč od hladilnika crknit, ko sem vanj ravno vložil denar za obnovo.

Cele tri evre.
28. avgust 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (10)
Naj najprej povem, da je moj nahrbtnik še vedno na bolniški. O njegovem zdravljenju sem se pogovarjal z zasebnim specialistom in dogovorila sva se za naslednji teden. Ja, tudi tu so čakalne vrste, čeprav bom samoplačnik. Ampak, samo da bo rešen muk, jaz pa precej evrov manj kot pri novem. Saj ne, da nimam za novega, saj z denarjem dovolj lagodno živim. Imam tiste po evro, po dva in po pet, le ničel nimam, ničel.

Pa da še malo nadaljujem z visokim zapisom od zadnjič. Zadnja leta se v gorah polahko spreminja skoraj vse, le dvojna merila ne, ko mora nekdo podreti leseno otroško opazovalnico bogu za hrbtom, drugemu pa sredi planšarskih koč dovolijo hišo iz betona. Ljudi je v visokogorju in po planinah ogromno, čedalje več je tistih, ki govorijo tujščino, Slovencev pa tudi. Včasih je veljalo, da smo nad 1000 metri vsi enaki, danes pa nekateri s svojo aroganco dokazujejo, da so nekaj manj, prav tako tisti, ki dajejo psom prednost pred ljudmi. Tako je domačin, ki skrbi za čredinke, opisal dogodek izpred ene ure, ko je nek moški svojega psa posadil v korito z vodo, iz katerega pije živina, občasno pa se v njem " igrajo " tudi otroci. Ko ga je opozoril, da se to ne dela, bi moški kmalu fizično obračunal z njim. Marsikdo ne ve, da so pasje iztrebke zaradi njegove agresivnosti nekoč uporabljali za strojenje kož in da, če ga slučajno poje breja krava , povzroči izgubo teleta.

Pri koči, ki jo obiskujemo že preko trideset let, smo se pa imeli krasno. Nobenega krega, nobenega pijančevanja, še kadi ne nihče. Sami taki s svetniškimi siji. Hvala bogu ni niti telefonskega signala, tako da je bil blažen mir, pa tudi mladina ni kaj dosti sitnarila zaradi tega. Če si že hotel preveriti kako je doma, si moral na eno od klopi nad kočo, narediti lepo lastovko, ko si s telefonom v roki lovil signal in če je bila ocena za slog pozitivna, sta se pokazali celo dve črtici, ne samo ena. Zato smo se pogovarjali, sprehajali, hodili do planšarij na mladi sir, ki še škripa med zobmi in brali knjige. Prijateljica je hotela pred nami pohvaliti svojega moža glede knjig, saj je rekla, da je začel brati pred kratkim, jaz pa sem na to dejal, da je to precej pozno. Jaz sem namreč začel brati pri sedmih. Se je pa neka mladenka, mula pri tridesetih, občasno " spravila " nad vse nas nad petdeset in nas ob našem obnašanju in smehu včasih nežno vprašala, če so nam začele popuščati tablete.

Še največ opravka pa smo imeli z drobižkom, od katerega je bil od štirih najstarejši štiri leta in pol. To je tisto pravo življenje, ne pa računalnik, pes ali telefon. Koliko žarečih oči, nasmehov in vriskanja je bilo okoli koče po dveh dneh, ko se nas niso več bali. Starši so jih samo še hranili in dajali spat ali pripovedovali razne anekdote o žlobudravčkih. Eden od dedkov je povedal, da je imel pred nekaj dnevi tri letno vnukinjo v naročju in ta ga je vlekla za majico. Pogled ji je padel na njegovo preprogo ljubezni in vsa začudena si je ogledovala njegovo bogastvo. Nato ji je pogled zataval na njegovo plešo in spet nazaj. In tako dvakrat, na kar je izjavila, da so mu laski iz glave padli na prsi.
24. avgust 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (8)
Za letos je glavno garanje skoraj opravljeno. Čaka naju samo še novembrski dopust v toplicah, nato pa " srečnega pa zdravega ". Do takrat pa se bova dodobra odpočila od poletnih dopustov.

Preden smo šli v planine, smo, kot sem že pisal, pobrali krompir. Pobirali smo ga podnevi, saj ni bil tako debel, da bi ga bilo treba pobirati ponoči, da ne bi sosedje videli, kako neumni smo. Kar " pošteno " kilogramov sva ga vzela s seboj, saj tam niti ne rase, niti nimajo trgovine za vsakim grmom. In ravno ti kilogrami so dali misliti nahrbtniku, da se ne bo pustil nositi kot po navadi. Uprl se je dolgočasju enega in istega hrbta, zato je dosegel spremembo.

Ker je bila vožnja po avtocesti v najbolj obremenjenem koncu tedna v letu čisto običajna, se je akcija začela po odpiranju prtljažnika. Če moraš za skoraj en teden bivanja v koči, ki je od parkirišča oddaljena več kot deset minut hoje po terenu, ki je vsako leto bolj strm, skale pa vse višje, prinesti vse s seboj, ne prizanašaš razkošju. Moj nahrbtnik je bil sit do zadnje vrvice na vrhu, pa sva na vrh vseeno obesila še dve vetrovki za njegovo malico za po poti. Pa je takoj bruhnil. Ker je nahrbtnik že v letih, se je strgal eden od usnjenih pasov, s katerim zapneš njegovo kapo, s katero ga pokriješ. Prav, bo pa malo postrani. Tako ozaljšanega sem si ga oprtal na rame, a še preden se je dodobra usedel na lopatice, je že visel postrani. Očitno je dobil osteoporozo v usnje, saj se je utrgala ena od naramnic. Malo smo se čudili, ampak ker v bližini ni bilo čevljarja, sem si oprtal še manjši nahrbtnik na prsi, pa smo šli. Če bi bil zvonec, bi s tistim mahanjem okoli sebe lahko zvonil celo pot. Morda bi me še kak planinec zamenjal za kravo in me hotel pomolsti. Pa ta del poti ni bilo nič z molžo, saj mi je na najbolj nemarnem delu poti nahrbtnik zdrsnil z rame in se poskušal ustaviti na moji skrčeni roki. Ni mu uspelo, le jaz sem se počutil trideset kilogramov lažji, saj je popolnoma defekten ležal pod potjo. Ja, osteoporoza je bila usodna tudi za drugo naramnico.

Moj zapis bo mnogo krajši, če spustim tisto brenčanje in misli iz moje glave in nadaljujem s tem, da sem si ga oprtal na rame in ga vlekel za naramnice čez prednji nahrbtnik. Pol poti sem ga molzel, pa sem bil samo jaz po čelu moker. Ves blažen sem ga odložil na mizo pred kočo, kjer sva bila od vse družbe prva – bilo nas je blizu trideset, od tega sta dva mladinca prekolesarila 120 km in to do več kot 1200 metrov nad morjem. Saj poznate cesto na Pokljuko? Ko sva se malo odpočila, namestila in prezračila kočo, sem šel še enkrat do avta, saj je v njem ostalo še kar nekaj robe. Če sem z avtom, vedno rabim tri stvari – denarnico, telefon in ključe. Vse to sem odložil na posteljo, za k avtu pa denarnice nisem rabil, zato sem vzel samo dvoje in prazna nahrbtnika. Spet sem se prebijal čez prepade in znane korenine, dvigal noge čez skale in skakal čez hudournike, se ogibal električnih pastirjev in toliko časa mahal muham, da sem se priplazil do avta. Tam sem ugotovil, da se z denarnico ne da odkleniti avta, niti ga ni mogoče podkupiti s petdesetimi evri, zato sem moral vso to junaško pustolovščino ponoviti še trikrat. Ko je prišla za nama družinica z dvema otrokoma, starejši otrok je bil star tri leta in še nekaj, je oči šel tudi trikrat do avta kot jaz, le da je vsakič prišel otovorjen kot mula do koče.
Kako je bilo tam vam napišem naslednjič, kako je šlo nazaj do avta pa kar takoj – staknili smo neki džip, ki nam je peljal prtljago po nekih kozjih stezah do parkirišča. Seveda za uslugo ni dobil jogurta.
22. avgust 2017 | Kategorije: Zabava | Komentarji (13)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163584
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34260 // Odgovorov: 1863652
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84545 // Komentarjev: 1210277
Avtorji fotografij: 25364 // Slik: 216253 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "