Druge deželne volitve 26. in 27. maj 1968
Vodstvi Goriške SDZ in tržaške Slovenske skupnosti sta se srečali dvakrat v Gorici. Zedinili so se, da nastopijo na volitvah s skupnim znakom lipove vejice in napisom : Slovenska skupnost – Unione slovena ! Tražačanom se je pridružila tudi levica, ki je postavila na listo 3 kandidate. Svet tržaške Slovenske skupnosti je tajno sklenil poseben sporazum s Slovensko levico, kar so predstavniki SDZ izvedeli šele iz časopisov, kjer so prebrali, da so trije levičarji ( komunisti ) na listi samostojni s pravico preferenčnega glasu, ki so ga določili za njihovega kandidata Ubalda Vrabca na drugem mestu liste. Člani tržaške Slo. Skupnosti tudi niso spoštovali dogovora o volilni kampanji in niti zakona o volilnem molku. Pri tem so našli peščico izdajalcev na Goriškem, ki so dogovore za delitev preferenčnih glasov zavlačevali tako dolgo, da je Goriška SDZ zamudila volilno kampanjo za dva tedna. Komunistični junaki, ki so se kot vedno bali svetlobe, so v noči na nedeljo 26. maja, zmetali propagandne lističe na ceste Gorice. Propagando proti Avgustu Sfiligoju so vodili že od aprila tudi po hišah.
Primorski dnevnik je glede tega zapisal . » Glede tržaške Slovenske Skupnosti pa lahko zapišemo, da je bilo njeno ravnanje žalitev ne samo za goriškega nositelja liste, ampak tudi in predvsem za goriško SDZ in njen volivni zbor ! Iz vseh zgoraj navedenih dejstev in iz tistih, ki sledijo, izhaja namreč, da se je ob lanskih volitvah vodila prava gonja proti goriški SDZ. S prezirom njenih demokratičnih volivcev, kot da bi tile bili po več kot 20 letni trdi preizkušnji v boju za narodne pravice in demokratična načela, navadne brezdušne in brezčutne številke… Vsak napad na goriško SDZ je bil napad na njene volivce, višek tega je potem še proglas TSS in Slovenske levice od 22. maja, da v Deželni svet ne bo izvoljen noben goriški Slovenec. To je TSS vrgla na dan, potem ko je iskala in dosegla sporazum z goriško SDZ, ali bolje povedano z goriškimi demokratičnimi volivci preko goriške SDZ. »
Na goriškem je Lipova vejica prejela 3.025 glasov ( 3, 24 % ), na tržaškem 7. 816 ( 3, 73 % ) .
Avgust Sfiligoj v katoliške Glasu 30. 5. 1968, v zahvali svojim volivcem : » Čeprav smo zaradi nekaterih okoliščin na goriškem imeli samo štiri dni časa za volivno propagando, smo kljub temu prejeli 3.025 glasov. S tem je po dogovoru s tržaško Slovensko skupnostjo zajamčeno zastopstvo tudi goriškim Slovencem v Deželnem svetu in sicer potem, ko dovrši svoj del mandata tržaški poslanec. »
Ko je prišel čas zamenjave v Deželnem svetu dr. Drago Štoka ni odstopil in prepustil mesta Avgustu Sfiligoju. V svojih spominih » V političnem vrtincu » , Trst 2004, trdi, da rotacija ni bila izvedljiva.
Doktor prava ( doktoriral v Padovi ) politik, narodnjak in protikomunist A. Sfiligoj ni vedel, da rotacija ni izvedljiva ?
Kako se Drago Štoka še danes počuti na nezasluženem stolčku v zamejstvu, saj je v politično orbito priletel s pomočjo prevare in komunistov ? Kako kaj moralna integriteta ? Kako kaj spanje ponoči ?
Toroš je sprejel v svojo škofijo komunističnega duhovnika Lampreta, katerega nista hotela ne ljubljanski škof Vovk ne mariborski škof Držečnik, saj je v evforiji " zmage " po kapitulaciji Italije prišel v ljubljano kot da je škof in opravljal dušnopastirsko delo brez dovoljenja škofa Rožmana, ki ga je zato suspendiral. Toroš si je položaj utrjeval z zaslugami za semenišče v Vipavi. Tako je pisal svojemu sodelavcu Udbovcu, potem ko so začeli duhovniki zbirati obremenilne dokaze proti njemu :" Vi imate moč v rokah, pohitite s pripravami za semenišče, da se noj položaj utrdi, da me reakcija še pred otvoritvijo zavoda ne strmoglavi. "
( AS III., II. 0018007 )
Dokončno se je kompromitiral na tolminskem duhovniškem procesu, ko se je sestal s patološkim Frančkom Sajetom, kot ga je imenoval Mirko Javornik, ki je prišel vohljati in se naslajati na proces. Toroš se mu je jokal, da je v Vatikanu zelo slabo zapisan in da reakcija komaj čaka na priložnost, da bi ga zagrabila. Sajetu je obljubil podatke o Margottiju, duhovnikih itd., za drugi del patološke knjige, pod pogojem, da on ne bo nikjer omenjen. Med pogovorom je stalno omenjal privrženost oblasti in graditvi socializma. Babiča v Trstu pa imenoval voditelja naše stranke.
( AS III., II. 034365 )
Kot cerkveni pravnik je pohvalil izredno možnost obrambe, ki jo je imel vsak obtoženec.
( AS III., II. 034357 )
Koliko so ga sodelavci obveščali, oziroma mu zaupali, pove podatek, da sploh ni vedel, da so v semenišče v Vipavi namestili prisluškovalne naprave. Za Toroševo rezidenco je država plačala nad dva milijona dinarjev, za semenišče pa 8, 2 milijona.
( ŠAK, AANG / 1958, 30 )
Vlada SRS, odločba : " Mihaelu Torošu se podari v izključno last osebni avtomobil Plymouth št. motorja T 21492875. "
Utemeljitev : " Tovariš Mihael Toroš je kot cerkveni dostojanstvenik ves čas po osvoboditvi sodeloval z ljudsko oblastjo. "
( ŠAK, Potrdilo AANG / 1950)
2. februarja 1959 pa so se partijci Goriškega okraja čudili, da ima duhovščina v okraju večji prevozni park kot vse politične organizacije in ljudski odbori.
( Okrajni komite ZKS Gorica, a.š. 94 - PANG )
Če nadaljujemo o Udbovcu Torošu : » Med duhovščino bom napravil vse, da bom jaz izpadel kot rešitelj Kraglja, ne pa nuncij fašist. Jaz kot borec za pravo pošteno sodelovanje s socialistično našo domovino Jugoslavijo. Kar ne bom uredil osebno bom z okrožnico, v kateri bom pojasnil, da so vrata oblasti odprta vsakemu poštenemu in zavednemu Slovencu, ne oziraje se, ali je to duhovnik, ali ne in da naj se duhovniki v bodoče ne spuščajo več na pota, ki jih je hodil belogardist Kragelj. »
( AS III, II 0017925 )
Jožko Kragelj je bil obsojen na smrt.
Na tolminskem procesu proti Goriškim duhovnikom ( 18. do 21. 3. 1952 ) ni Udbovski administrator Toroš spregovoril niti besede v obrambo svojih duhovnikov. Še škandalozneje, v okrožnici napisani po procesu ( 17. 4. 1952 ) je navajal vse državne zakone, ki naj bi jih obsojeni kršili, s pripombo, da kdor ne spolnjuje državnih zakonov, je slab državljan. Profesor cerkvenega prava v Goriškem bogoslovju se ni vprašal ali so kršitve zakonov dokazane, kar seveda kaže na to, da je bil ne samo sodelavec ampak kar član Udbe. O krivdi duhovnikov je svoje povedalo Vrhovno sodišče v Ljubljani dne 10. 7. 1996, ko je sodbo razveljavilo zaradi ne dovolj jasno podanih dokazov. Na procesu je dobil Ivan Kobal 18 let, Ivan Hlad 16, Ljubo Marc 10 let in Karel Klinkon 9 let.
» Moji odnosi z ljudsko oblastjo so bili prijateljski, od oktobra 1950 pa do konca 1951 naravnost prisrčni. »
Toroš ( ARS – 1211, fond KOVS, Št. 115, Uradni zaznamek Št. 154 / 56. 27. 10. 1956 stran 1. )
Na seji IO OF leta 1951 je notranji totalitarni minister Boris Kraigher dejal: » Moramo se boriti za likvidacijo Vatikana. Ni mogoča svobodna vera in rimskokatoliška cerkev brez likvidacije sedanje strukture in organizacije cerkve. »
Mihael Toroš. Apostolski administrator dela Goriške nadškofije. Samoiniciativno je obiskal komunistične oblastnike v začetku marca leta 1947. Tako je obiskal Albina Dujca ( sekretarja goriškega komiteja KP ), kateri je po novem letu 1952, dejal : » Najlažja možnost za odstranjevanje vere iz življenja prebivalstva je, da se duhovnike fizično odstrani. » ( AS, 1487, CK KPS, fasc. 6 ), predsednika INOO Vižintina in šefa notranje uprave Martinuča. Prilizoval se je oblasti in imenoval nekatere duhovnike, ki so se nameravali po priključitvi izseliti. Mimogrede je očrnil tudi Franca Močnika, kasnejšega apostolskega administratorja, ki je bil kasneje izgnan, na njegovo mesto pa je prišel ( le kdo ? ) Mihael Toroš. Po Močnikovem izgonu je pri birmi na Livku dejal : » Dr. Močnik si je sam kriv izgona. Ko sem prišel v Poreč, sem se takoj poklonil Titu, Bakariču in v Sloveniji tudi Marinku. Znati je treba. » Takoj po imenovanju mu je oblast za lepe denarce uredila prebivališče na Kapeli ( Kostanjevici ) v Novi Gorici. Zaradi govoric, da je sodeloval s fašisti in katere Udba ni mogla spregledati, je uprizorila njegovo zaslišanje. Tako so v zapisnik z dne 23. 4. 1948 zapisali glavne izjave. Zasliševalec je bil Mitja Ribičič. Na očitek o sodelovanju s fašisti, naj bi Toroš vzkipel, začel grabiti klobuk in se trkati po prsih, da je kristalno čist. Dejal je: » Jaz sem vaš. Jaz sem več kot lojalen. Jaz želim sodelovanje. Jaz sem vam z vsem srcem in dušo vdan in prosim, da mi greste na roko in pokažete, da razlikujete med mano in Močnikom. Močnik vam ni bil vdan.« Slabe vesti naj bi o njem širili duhovniki, ki jim je žal da smo brcnili Močnika, ki je Margottijev podrepnik in si želijo, da bi doživel enako usodo. Zabeležka Ribičiča, Ljubljana 23. 4. 1948. ( AS III., II. 0017904 ).
Čez dva meseca je že podal dovoljenje za ustanovitev OF Duhovništva, ki je bilo predhodnica Udbovskega Ciril – Metodijskega društva, kateremu je ob ustanovitvi 20.9.1948 poslal čestitko. Da se je tudi vpisal je Udba skrivala, saj ga ni najti na nobenem spisku članov. Ker je se je pokazal za zanesljivega sodelavca, je za novo leto 1949 dobil 35.000 dinarjev za cerkvene potrebe, od tega 10.000 za osebne potrebe. Vzhičen nad plačilom je Udbi predlagal, da bi obiskal papeža, kjer bo veren tolmač teženj naše zavedne ljudske duhovščine in bo pobijal vse klevete, ki se širijo proti Jugoslaviji v Italiji. Ko se uresničijo vse te želje naše patriotske duhovščine, bo reakcija dobila krepko moralno zaušnico. Udbovci so dobro vedeli, da bi se s takšnimi stališči pred papežem izdal, da je njihov, zato mu obiska niso dovolili. Očitno se Toroš ni več štel samo za sodelavca, ampak kar za člana tajne policije in se temu primerno tudi obnašal, še več, upal si je celo več kot oni. V poročilu Udbe z dne 3. 8. 1949 piše: » Ko je bil zadnjič v Ljubljani, se je pri predsedniku vlade obnašal kot mali zmešani Hitler, hotel vdreti v sobo predsednika, čeravno ga ni bilo, ne da bi upošteval trohico dostojnosti. »
( AS III., II. 0017977)
Martigues, mednarodni folklorni festival. Med prireditvijo pogovor z dvema ljubiteljema deželnega okcitanskega jezika, možem in ženo. Sprašujeta ali v Ljubljani po ulicah govorimo slovensko .
Vprašanje vzamem za šalo in pravim, da zaenkrat še, da pa bo kmalu vsepovsod angleščina, po javnih napisih se to že vidi.
Ne, mi pravita, ali ni vaš jezik manjšinjski, ali ga ne tlači večinski jezik, tako kot pri nas francoski ?
In kateri naj bi bil ta večinski jezik, ki nas tlači ?
To nista znala odgovoriti, mož je poskusil z jugoslovanščino.
In od kod jima ta informacija ?
No, tako sta slišala od nekega slovenskega pisatelja, ki je bil tu na nekem mednarodnem kongresu posvečenem manjšinam.
In kako se je pisal ?
Kako že ? Monsieur Paor ali tako nekako.
Uganem, da gre za našega tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Potolažim ju, da je to morda položaj slovenske manjšine v Trstu, da pa mi v Sloveniji še nismo tako daleč.
A nisem prepričan, da sta me razumela oziroma hotela razumeti.
Nekaterim položaj manjšine tako ustreza, da ga vzamejo za poklic, ki včasih kar dobro nese. Da, če bo naš odlični rojak iz zamejstva še dolgo hodil po Evropi, nas bo vse naredil za manjšino. Primer škodljivega idealizma, bi rekel Ivan Cankar, eden redkih Slovencev, ki ni imel dlake na jeziku.
Andrej Capuder, Pariški dnevnik, 1999. Strani 303 in 304.
» Upal sem, da mi bo to srečanje ( z Borisom Pahorjem, moja opomba ) v Parizu prihranjeno, kajti imenovanega ne cenim preveč, vzrok tiči morda v tisti tragični Tržaški zgodbi, ko sta bila leta 1944 v še nepojasnjenih okoliščinah umorjena Stanko Vuk, nadarjeni katoliški intelektualec, in njegova žena Dani. Ali so ju ' spihali ' levi ali desni, še do danes ni razjasnjeno, verjetnejša se zdi verzija, da je bil Stanko na poti komunistom, ki so se bali njegovega odhoda v partizane, kjer bi lahko odigral vlogo primorskega Edvarda Kocbeka. Zgodbo je ovekovečil Fulvio Tomizza v svojem romanu ' Mladoporočenca z ulice Rossetti ' prevedla sta jo Majda in Andrej Capuder. V njej je odigral posebno vlogo Boris Pahor. Postal je tretji v ljubezenskem trikotniku in uspešno tolažil zapuščeno mladenko, medtem ko je njen zaročenec ječal v italijanskem zaporu in pisal svoji nezvesti ljubici visoko mistična pisma, ki jih je ona metala v predal – morda taiste mize, na kateri jo je naskakoval njen borbeni antifašist. Zgodba sama ne bi bila nič posebnega, če ne bi doživela tragičnega konca in če ne bi Boris Pahor čutil potrebe, da v posebnem romanu opiše svoje ' junaštvo ', seveda pod psevdonimi. Ko sem o tej reči nekoč govoril z njim in se čudil, kako je mogel biti zmožen tako neviteškega dejanja in se z njim povrh še bahati, mi je slavni pisatelj to na smrt zameril. Obdolžil me je tipičnega katoliškega moralizma, ni pa mogel ( ali hotel ) razumeti, da je to vprašanje ČASTI. Paziti moram, da mu ne bom sedel preblizu, suhcenemu malemu možu z neizčrpno energijo, kjer se tako uspešno prevpregata nacionalni in osebni jaz., kajti utegnil bi mu zastaviti svoje večno vprašanje, ki so ga načeli že stari Grki in ga je v evropskem prostoru ' pogrel ' Kierkegaard : ' Ali te ( in v čem ) te boj proti tiraniji naredi boljšega.' »
Andrej Capuder, Pariški dnevnik, 1999. Strani 265 in 266.
Po tej objavi je hotel Pahor Capudra na nasvet odvetnika tožiti, pa tega ni storil, kot je povedal v nekem intervjuju.
Leta 2008 pa v suhca suhotah izvemo: » Seveda sem se s takšno knjigo izpostavljal, saj je po splošni sodbi moje nečastno ravnanje tudi zaslužilo javno grajo. Kljub raznim spremembam, na primer namesto brata komunističnega voditelja je v romanu bil govor o očetu, je vendar celotni razvoj pripovedi le pričal o resničnem dogajanju. »
Boris Pahor, Moje suhote, 2008. Stran 224.
|
Kategorije
Vsi blogi avtorja
| 2009 | 2010 | 2011 |
| Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun |
| Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec |
| 1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
| 8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
| 15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
| 22 |
23 |
24 |
25 |
26 |
27 |
28 |
| 29 |
30 |
31 |
1 |
2 |
3 |
4 |
Top 5 vpisov
|
