Kultni film Blade runner zastavlja gledalcu moralna vprašanja o svetu, kjer iztrebljevalci preganjajo replikante. Replikanti so ljudem podobni roboti, ki jim človeški status ni priznan in se zato upirajo. Bi jim morali priznati status osebe in jih obravnavati kot sebi enake?  Na koncu filma se pojavi dvom, če ni morda glavni iztrebljevalec prav tako robot.
Ali smo že v času, ko bi bila takšna zgodba realno mogoča?
Osebno sem prepričan, da smo na robu časa, ko bo izdelano umetno bitje, ki mogoče ne bo “mislilo” v človeškem smislu, a vsakogar bo lahko prepričalo, da ima čustva in zavedanje. Sploh pa nekoga, ki ne bo vedel, da ima opravka s človeškim izdelkom..  Kopičenje zmogljivih čipov in logično kopiranje kompliciranih vezij, z namenom ustvariti popolno kopijo človeka je podobno, kot bi hotel za peko potice uporabiti mivko, namesto moke. Naj takoj povem, da je po moje razlika med inteligentno napravo, ki bo simulirala človeka in povsem delujočo kopijo, predvsem eno – ŽIVLJENJE. Ustrezna funkcionalna struktura žive materije je edino, kar lahko doda tisto manjkajočo komponento, oziroma lastnost, ki zmanjka pri vsakem logičnem razmišljanju in načrtovanju zavestnega bitja. Klasičen način razmišljanja pripelje do tistega (po moje napačnega) zgodovinskega vprašanja, katera je tista zadnja neulovljiva instanca, ki dejansko “misli” da “misli”. Skušal bom razmišljati na oba načina, klasičnega in po konceptu avtopoieze (Maturana, Varela).
Pri večini ljudi obstaja mišljenje, da ni mogoče narediti “mislečih” računalnikov, s človeku – podobnim samozavedanjem. Razlogi so vzgoja, religija, ideologija in predvsem neznanje na tem področju. Mišljenjsko ne morejo stopiti iz škatlice, kjer obstaja vera, da bi bilo še tako prepričljivo obnašanje takšnega robota le rezultat dobro napisanih računalniških programov.
Osebno se s tem se ne strinjam. Briljantni filozofi, kot so bili Parmenid, Platon,  kasneje Descartes in še mnogi drugi, so mogoče s svojim odličnim logičnim izvajanjem naredili ljudem medvedjo uslugo. Prav možno je, da so na podlagi takratnega, zelo omejenega znanja in napačnih interpretacij, zastavili zgrešen koncept, ki temelji na napačnih osnovnih paradigmah in posledično vodi v nerešljivo miselno zanko. Že samo pri teoretičnem konceptu za izdelavo človeka jim je vedno zmanjkala najpomembnejša substanca, namesto katere so v svoje miselne enačbe podtikali tisto, kar je bilo ob takratnem poznavanju sveta na voljo. Znano je, da lahko najbolj nevedni ljudje zastavljajo najtežja vprašanja, za primer nekaj najbolj zapletenih:
Razlika med živim in neživim?
Kakšen je odnos med materialnim in mentalnim?
Kakšna je sploh “narava” človeškega samozavedanja?
Ljudje, kljub splošnemu prepričanju, nimamo ravno pretirano dobre domišljije. Lahko obračamo, seciramo, analiziramo, dopolnjujemo, primerjamo in na nove načine sestavljamo znana dejstva. Lahko interpretiramo podatke, ki nam jih dajejo čutila – izmislimo si pa lahko kaj dejansko novega, le po naključju. Svojega notranjega dojemanja nimamo s čim primerjati in to nas pelje v slepo ulico.
V DNK je načrt oblike našega telesa in vsi začetni nastavki za izgradnjo naše osebnosti. Narava, kot nepopoln replikator v procesu evolucije občasno poseže v to ponavljajočo monotonijo in nas kot vrsto spreminja.  Ljudje v svoji oholosti želimo verjeti, da lahko brez posledic poljubno spreminjamo izoblikovane “izdelke”, ki so se ob milijone let potekajoči evoluciji narave uglaševali med sabo. Narava je medsebojno odvisna, super kompleksna celota in dejstvo je, da je “efekt zamaha metuljevih kril” realnost. Po teoriji kaosa imajo minimalne spremembe lahko velikanske, zelo nepredvidljive posledice.
Slej ko prej se bo izdelave umetnega človeka lotila prava ekipa ljudi z dovolj dobro finančno podlago ter vsemi ostalimi resoursi in vsaj po mojem, bodo kmalu obstajala umetno narejena inteligentna bitja, ki bodo dajala vtis, da so v vsem superiorna človeku. Seveda bo med “nevednimi” veliko pomislekov o tem, ali so to res nekakšne človeške replike, ki se dejansko zavedajo, ali le filozofski zombiji, programsko vodeni stroji. Dolgoročno jih bodo pa ravno “nevedneži” najprej podzavestno sprejeli, saj jih bo prepričalo njihovo delovanje in obnašanje. Sploh, če bodo sposobni nazorno izkazovati čustva, se izražati z mimiko obraza, govorico telesa in toniranjem glasu.
Ljudje znamo od vseh vprašanj o bivanju, odgovoriti le na vprašanje “kako je biti človek”, torej je vprašanje “kako je biti žival ali “humanoidni robot”, vnaprej obsojeno na neuspeh. Na druge ljudi si dovolimo s precejšnjo gotovostjo preslikavati svoje občutke, ker smo si podobni in po zgradbi enaki, na umetne tvorbe gledamo kot na načrtovane nepopolne stroje. Smo “spekli” repliko, kot je peščena potica, ali dejansko nekaj užitnega?
K izgradnji “zavestnega” računalnika je treba pristopiti pragmatično, neideološko in najprej do konca secirati našo “osebnost”. Fiziološko in psihološko! Kaj sestavlja našo osebo, njen karakter. Koliko vzporedno delujočih plasti je potrebno, da lahko na vrh postavimo modul, ki bo predstavljal “robotovo” notranje gledališče? Potreben je torej teoretičen funkcionalni model. Včasih je bil ta model zelo grob, sedaj se pa resolucija poznavanja vseh funkcionalnih procesov izredno hitro dviga.
Ste razmišljali, kaj mislite s tem, ko rečete “jaz sem jaz”?  Katere lastnosti bi moral upoštevati pri projektu “zavestnega” robota, da bo lahko izjavil in tudi mislil: “To sem jaz!”
Cilj prve faze projekta bo izpolnjen, če se nam bo vsaj zdelo, da njegov odgovor ni le odziv nekakšnega v ozadju delujočega algoritma.
TELESNOST
Ko govorimo o SEBI, govorimo o svojem telesu, v katerega smo “vgrajeni”, o svojih čutilih in o “sebstvu”, tisti glavni enigmi , ki “ve” da misli in verjame, da obstaja.
Utelešenost je eden od faktorjev, ki nas opredeljuje in ga je treba upoštevati. Telo je MOJE, je del mene. Tisto kar svojega vidim, lahko spontano upravljam in v primeru nevarnosti že nagonsko zaščitim. Vse drugo je tuje.
Pet čutil mi  pomaga ločiti od zunanjega okolja tisto, kar je intimno moje. Lažno dojemanje realnosti mi daje občutek dominantne kontrole, nadzora nad mojimi dejanji, a v resnici sem popolnoma podrejen do čutil. Čutila lahko v vsakem trenutku prekinejo tok zavestnega delovanja in sprožijo nagonsko reakcijo. Ne nadzorujemo osnovnih vitalnih funkcij svojega telesa. Na potrebe, ki jih telo ne more samo urejati nas opozori in tudi prisili v reakcijo, če ne gre drugače.
Interakcija z okoljem. Ko se rodimo, smo nekakšna tabula rasa. DNK nam nudi potencialne kvalitete in načine reakcij na impulze iz okolja, osebne izkušnje nas gradijo. Prav te izberejo tisto, česar se kasneje bojimo, kar nas zadovoljuje, česa si želimo in kaj sovražimo. DNK ter interakcija z okoljem izoblikujeta naš karakter. Tudi umetno izdelano bitje, ki bi simuliralo človeka, bi moralo imeti nek osnovni nivo s potenciali, kot ga daje načrt v DNK. V neživi materiji DNK jasno da ne more delovati, zato bi morali postaviti nekakšen ločen sistem, z nastavitvami za podlago potencialno zaželjenega karakterja. Nekakšen “Firmware”. Programje za “Zavestni del” bi bilo narejeno tako, da bi ustrezno reagiralo na izzive okolja. S tem bi bila bitja med sabo različna, kazala bi drugačne afinitete, drugače bi reagirala na enake probleme. Podobno kot ljudje.
“Mrtva” materija, pa naj bo še tako komliciranonarejena in neznanskih zmogljivosti, pa vseeno nima zadaj tistega “JAZA”.
Zaznave čutil, čustva in naše notranje gledališče  so povzročali že starodavnim mislecem veliko neprespanih noči. Zakaj nebo lahko vidimo  modro, vrtnice rdeče, kako sploh dojemamo barve. Zakaj nekaj čudovito diši, drugo smrdi? Mehkoba, trdota, lepota, strah, bolečina….
Naše znanje in klasično logično razmišljanje se tukaj ustavi in ne daje odgovora o tem, kakšna je povezava med fizičnim in mentalnim. Vsem mislecem je pri receptu za človeka zmanjkovala neznana substanca, ki bi to povezala. Najbolj priročna je metafizika in neumrljiva duša reši marsikateri problem, oziroma ga vsej prestavi za stopnjo dlje. Tisti, ki se ukvarjajo s problemom odnosa med “mentalnim” in “materialnim”, se v grobem delijo na dualiste in na moniste. Verjetno je opredelitev tudi posledica svetovnih nazorov, saj te filozofi obeh smeri z lahkoto potegnejo v spiralo svojega razmišljanja. Sploh na začetku, ko nimaš pojma in hvaležno vpijaš vsake informacije. Dualistični, ontološki pristop, ki meni, da sta mentalno in fizično pojma drugačne narave, katerih interakcija ni mogoča, te pripelje do spoznanja, da je zavest za nas nedojemljiva. Monisti, fizikalisti pa epistemološko verjamejo, da vse izhaja iz materialnega in bo znanost slej ko prej pripeljala do rešitve. Le da še nismo prišli do tja.  
Zaradi vrzeli v razumevanju odvisnosti med materialnim in mentalnim je med drugim nastala tudi ideja o “kvalijah”. Kvalija naj bi bila nekakšna individualna zavestna izkušnja, ki jo vsak lahko doživlja drugače, saj ne obstaja merilo s katerim bi jo lahko primerjali. Na primer, karakteristika mentalnega stanja bolečine je, da boli. Za takšno mentalno izkušnjo ni nobene podlage v nevronskih ali funkcionalnih povezavah. “Rdečo” svetlobo zaznamo zaradi odboja svetlobnih žarkov določenega frekvenčnega območja od površine. Razumemo povezavo med rdečo in frekvenco, ni nam pa jasno kaj je tisto, kar nam daje občutek rdečega. Ne moremo vedeti niti tega, ali drugi ljudje vidijo enako “rdečo” kot mi, saj je to nemogoče dokazati. Na videz nerešljiva naloga, kako na primer robotu ponazoriti rdečo barvo. Seveda bo zaznal frekvenčno območje in vedel, da to pomeni rdeče, barve bo razlikoval, ampak človeške barvne izkušnje brez dvoma ne bo imel. Če drži, da so kvalije lahko le dodatna lastnost, za nas nedokazljiva kvaliteta žive materije, ker je ne moremo primerjati z ničemer, potem robot, temelječ na silicijievih vezjih, takšne izkušnje enostavno ne more imeti.
Fizikalisti trdijo, da so barve in druge individualne zavestne izkušnje odziv na zunanje impulze. Ne nastanejo v glavi, ampak so lastnost. Tu je čas za razmislek o tem, kakšna je razlika med živim in mrtvim.
Tudi ob “kmečkem” razmišljanju je jasno, da “življenje” ni samo določena struktura mrtve materije, ampak delujoč sistem, ki  ima dodane nove kvalitete, ki jih neživa materija nima. Živo biološko tkivo sestavljajo isti kemijski elementi kot neživo in se razlikuje od mrtvega edino v tem, da v njem aktivno potekajo biološki procesi, ki potrebujejo neko energijo, da ga ohranjujejo. Ali ni najbolj logično, da je na primer določena barva ali bolečina le odziv določene strukture “živega” materiala na zunanje impulze? Valovna dolžina v vizualnem spektru recimo pride na mrežnico, določeni receptorji v vizualnem sistemu se aktivirajo in naše notranje gledališče to dojame kot recimo modro. Podobno je z bolečino. V našem telesu je ogromno receptorjev za različne stimulanse in ti se odzivajo točno na določene stimule. Bolj kompleksna čustva (ljubezen, lepota, žalost, strah) so izpeljave teh intrinzičnih kvalitet življenja.
Problem je, da ljudje ne verjamemo, da smo tako enostavni, da bi le čutili in reagirali. Mi resnično čutimo… Imamo izkušnjo bogatih in raznolikih občutkov. Dokler znanost ne bo podala prepričljive razlage, bodo nekateri trdili, da je razumevanje same narave čustev izven dosega človeškega dojemanja.
… vsemu temu razmišljanju nekaj manjka. Ostaja dvom, ker so elementi preslabo definirani. Le kako bomo kopirali živa bitja s čutili? Namesto oči kamere, namesto ušes mikrofoni, namesto govora zvočniki? Kako bi to “železje” lahko razmišljalo?…  nekaj manjka! Mogoče je treba pozabiti, da analiziramo sami sebe in te domače izraze, ki vodijo v slepo ulico zamenjati z nečim bolj nevtralnim, ki miselnih tokov ne bo vodilo v iste miselne zanke.
Razmišljanje čileancev Maturane in Varele o avtopoiezi se mi zdi zanimiv preskok v pristopu
Naziv izhaja iz grščine auto – poiesis : pomeni samo – kreacija, izgradnja, reprodukcija. Namesto o živih bitjih govorimo o sistemih, ki so se sposobni sami razmnoževati in vzdrževati. Takšna je na primer biološka celica, ki gradi lastne lipide in proteine za re-produkcijo novih elementov sistema.
Sistem je avtonomen, celovit in zaprt, ker lahko funkcionira izključno s svojimi elementi in z njimi rekurzivno gradi nove elemente za svoj obstoj in delovanje. Sistem je zaprt, ne pomeni pa, da je popolnoma samozadosten, saj potrebuje določeno energijo, snovi, a pomembno je, da vse nove elemente gradi s pomočjo lastnih osnovnih elementov. Je funkcionalno popolnoma ločen od okolice, a nekako sklopljen z njo. Iz lastnih elementov je sposoben zgraditi posebne strukture, ki reagirajo na impulze iz okolja. Če na primer ob njem prižgeš vžigalico, bo določena struktura v njem zaznala toploto, druga, drugače organizirana struktura bo zaznala svetlobo, tretja mogoče kaj tretjega. Avtopoiezni sistem ima lahko organizirane poljubne notranje funkcionalne strukture, ki se lahko potencialno odzivajo na mnogo več impulzov od npr. človeških čutil. Človeško bitje je pač avtopoieza z določenimi strukturami. Živali recimo sestavljajo podobni elementi, a nimajo vseh enakih struktur, oz. imajo drugačne. Pri rastlinah je podobno. Določene strukture elementov v avtopoiezi se pač odzivajo na določene impulze iz okolice z reakcijo, ki v skupni strukturi sistema daje npr. občutek določene barve, toplote, bolečine, trdote ipd. Percepcija, samozavedanje, notranji dialog – vse to omogočajo povezane funkcionalne strukture sistema. Lahko da obstajajo nam povsem nedojemljive strukture, ki omogočajo kaj povsem nam neznanega. Sistemi v istem sistemu so pač sklopljeni z vsem in impulzno determinirani. Zamlja ali “Gaia” je tudi neke vrste avtopoiezni sistem.
Kako torej ustvariti zavestne računalnike? Kako jim vgraditi čustva?
Po moje brez biologije ne bo šlo. Že sedanje raziskave nakazujejo smer v katero se bo razvijala “umetna inteligenca”. Raziskave nevroloških sistemov kažejo, da smo osnovni obroč že prebili. Umetni udje, ki reagirajo na ukaze s pomočjo elektrod ali možganskih vsadkov. Poskusi za vsa čutila gredo v to smer. Z raznimi možganskimi vsadki se predvsem skuša stimulirati določena področja v možganih, k boljšemu delovanju.
Pričakujemo lahko torej nekakšne “hibride”. Glede na to, da umetnih bioloških možganov verjetno še dolgo ne bomo sposobni narediti, se bodo izvajali poskusi na živalih in na ljudeh. Seveda bo govora o etiki, ampak precej jasno postaja, da to za nekatere ni nikakršna omejitev.
Morda bomo imeli že proti koncu našega stoletja razred “izboljšanih” ljudi z genetskimi spremembami, z možganskimi vsadki in drugačnimi priključki, ki jih bodo naredili v vseh pogledih sposobnejše od evolucijske različice človeka.
Zaradi človeške narave bodo seveda mnogo bolj zanimivi poskusi izdelave, za investitorje mnogo koristnejše, ubogljive “robotske” različice, kjer bodo skušali izkoristiti tiste “prazne” (kot ob rojstvu, najprej živalske, potem…) možgane in jih umetno vzgojiti točno v tisto, kar bo nekdo želel. Zdi se mi, da bo to dolgoročno precej nevarno početje.
Ljudje smo kot papige. Radi ponavljamo in si lažemo, da smo odkrili nekaj povsem novega. S pomočjo dosežkov znanosti in nekaj naravi nakradenih čudežev, bomo kmalu naredili novega Frankensteina, v svetem prepričanju, da bo novi modeli lepši in do ljudi prijaznejši.
VIR: KAKO NAREDITI ČLOVEKU PODOBNEGA ROBOTA
10. maj 2018 | Komentarji (15)
Nekaj kratkih misli ob današnjem sprejemu povišanja socialne podpore. Sprejeto je bilo 385 evrov, namesto dosedanjih 297  in namesto 331, kot jih je predlagala
dolgoletna ministrica iz najbolj socialne stranke na svetu.
OK, ne bom preveč kritičen. Gledal sem jo na Odmevih in na 24ur in priznati moram, da ji ob tej debati ne nagaja več toliko, tisti psiho pravičniški nasmeh, ki ga je imela bolj na začetku kariere in me je spravljal v bes. Priznala je tudi, da je celo 385 evrov premalo za preživetje, ampak bolje je 331 evra, ker prenizka razlika do minimalne plače ne vzpodbuja prave želje po iskanju dela..
Na konkurenčni Tv, ki je sicer nisem spremljal tako pozorno je en kravatar, mislim, da iz gozdarstva, prav tako momljal o tej premajhni razliki.
Pri obeh je pa jasno, da z visoke pozicije subjektivno »ocenjujeta« reveže, ki ne zmorejo, ne znajo, ali so preleni. Ali jih je pa družba odrezala, ker se ne prilegajo vanjo. Ministrici se pač ni zdelo prav, da bi kavčarji služili le malo manj od slabo plačanih delavcev, kravatarja je pa zaskrbelo, kdo mu bo še delal za takšno plačo, kot doslej.
… njuni logični vzorci delujejo v smeri zmanjševanja, če že nimata idej, kako bi kaj zvišala. V bistvu se pa pravzaprav sploh ne trudita razumeti ekonomije in politike…
»Pomoč je res premajhna za normalno preživetje, ampak vzporedno je treba sistemsko povečati minimalno plačo, pa povprečno plačo« … in podoben blabla.
Gremo korak za korakom:
-Država je npr. povečala delovno dobo, ni pa poskrbela za delovna mesta, ki bi bila na voljo ljudem v starosti okrog šestdesetih let. V bistvu jim je le preprečila odhod v penzijo, s tem nekoliko razbremenila pokojninsko blagajno in problem prestavila nanje in na socialo. Za javni sektor, kjer so zaposleni vsi njihovi sorodniki, prijatelji in znanci, seveda ni problema. Ti bi delali tudi do stotke, če bi jim le zdravje služilo. In nihče jih ne ganja, saj so tudi del tistega hvaljenega srednjega razreda, ki je zdrav nosilec vsake družbe. Pri samostojnih in tistih, ki v gospodarstvu zaradi let in stereotipa o mladih in pametnih, nabirajo zadnja leta na zavodu za zaposlovanje in fehtarijo na sociali za osnovno preživetje je malo drugače.
- s svojo politiko nas je je namesto bližje proti Švici, država pahnila v vzhodni blok. Ni mi znana statistika, ki je sicer tako ali tako bolj varljiv kazalec, ampak mislim, da je Slovenija med vsemi evropskimi državami, ki niso bile v vojni, v zadnjih petindvajsetih letih, relativno največ izgubila.
Kmalu bomo spet narod hlapcev in servisa za bogatejši razred.
Problem z višanjem minimalne plače je ta, da ne ščiti samo delavcev, ampak tiste, ki želijo preživeti s samostojnim delom in ne želijo na socialno pomoč, obremeni s previsokimi stroški, ki jih marsikdo ne zmore. Torej to enostavno ni najbolj koristen ukrep, ker marsikoga spravi iz dežja pod kap. Zadnji tak ukrep desetletje nazaj, je spravil ob delo na desettisoče ljudi.
Zdaj pa malo zdrave logike:
V bistvu je povišanje sociale najboljši ukrep države, ki se deklarira za socialno. Če njeni uradniki seveda vsaj malenkost verjamejo v samourejanje trga.
SP-ji in drugi majhni podjetniki, ki se želijo sami preživljati, verjetno zaradi tega, ne bodo zapirali dejavnosti. Ker pač delajo zase in skušajo zaslužiti toliko kot morejo. Sociala jim je nujno zlo, absolutno zadnji izhod.
Delavci na sociali, po drugi strani, zares ne bodo sprejemali prav grdih del za minimalno plačo in prav je tako. Minimalna plača se bo vsaj malo samoregulirala, ker drugače bo delavce težje dobiti. Tisti delodajalci, ki lahko dajo več, bodo pač dali, ker bodo drugače izgubili več. Uvoz delavcev iz tujine tudi ni tako enostaven,
kot si nekateri predstavljajo in strošek za delodajalca ni veliko manjši, sploh, če gledaš še na kaj drugega, kot na poceni delovno silo.
Tole moraliziranje o delu in nedelu je torej popolnoma brez veze. Dolgoročno bi ukrep pozitivno vplival na dejanske minimalne plače, pa tudi na kvaliteto življenja tistih, ki bi radi delali, pa dela iz različnih vzrokov pač nimajo.
Če ni fovšije, je za vse dost!
20. april 2018 | Komentarji (38)
Že nekaj časa nazaj sem si moral, hočeš - nočeš, priznati, da sem bil res vzgojen v nekakšnem enoumju.
Saj so nas v šolah in nasploh učili samo lepih vrednot. Ampak vseskozi smo vedeli, da tam nekje za zahodnimi in severnimi gorami obstajajo dežele, kjer so barve bolj barvite, denar leži na cesti in svoboda je res tista prava. Demokracija - sistem, po meri človeka, kjer ljudje nekaj pomenijo, počneš lahko kar si želiš in najbolj znaš, okostenela država s svojo socialistično birokracijo te ne omejuje. Nekakšna Indija Koromandija…
Brali smo Švejka in Alana Forda, ki sta nas naučila "sobivanja" s sistemom in povečala našo imunsko odpornost do napihnjenih birokratov in nedelujočega sistema. Zahodna pravljica je bila od daleč videti čudovita.
Prestali smo življenjsko šolo enoumja, ki žal našim zahodnim bratom ni bila nikoli dana.
Ti so živeli v demokraciji, v tem najboljšem od vseh sistemov, se udinjali v strankah, volili kogar so želeli in bili v življenju točno toliko uspešni, kot so bili pametni ali pridni. V svoji neomejeni svobodi so lahko za vse morebitne nevšečnosti krivili samo sebe, saj jih je sistem nenehno izzival, da postanejo milijarderji, če bodo le dovolj pridni, spretni in sposobni.
Vsi, ki smo živeli v raznih diktaturah, tiranijah, v komunizmu in socializmu, smo sanjali samo eno – Demokracijo. Tisto z veliko začetnico, vlada demosa, nič več šoping in Graz – zgradimo si svoj BTC. 
Končno so nam dobričine, potem, ko smo otroško ubogljivo prevetrili ves svoj svet,  dale priložnost, da se jim pridružimo. In za nekaj let smo se lahko, ponosno omamljeni od velike zmage, razcveteli in zavrgli vso samoobrambno psihološko kramo, ki se nam je navesila na dušo, kot posledica svinčenih časov.
Potem smo se začeli zbujati – eden za drugim.
Nov sistem je bil dejansko drugačen. Rahlo nejevoljni smo ugotovili, da smo se poleg vsega tistega slabega rešili tudi marsičesa dobrega. Sistem se nam je na nek način zdel vse bolj podoben prejšnjemu. Drugačen – pa vendar v svojem bistvu podoben, hinavski bratranec, mogoče še za malenkost slabši. Vsaj za tiste, ki smo se prejšnjega navadili, ga prežvečili in brez težav konzumirali.
Enoumja ni zamenjalo nekakšno mnogo-umje, ki smo ga imeli prej v mislih, ampak le druga različica enoumja. Še bolj plehkega in praznega. Ljudje smo pač ljudje, vsak svojo malho hvali, pod površino smo pa kot množica samo tisto kar smo. Saj se poznamo. Pristali smo v svetu, ki je nekakšna samouresničujoča prerokba vsega tistega, pred čemer nas je opozarjal prejšnji sistem. Le da smo bili tu neizkušeni začetniki, tam pa že dokaj verzirani profesionalci. Ubijajoče!
Mi smo pa mislili, da so res pomembne le pomaranče, Milka, bleščeči pleh in plastika.
Nekako se mi ne zdi realno, da bi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo bili očitno na vrhu sedanje civilizacije, lahko prišel ambasador tuje države, nas poučeval in med vrsticami grozil, kako smo dolžni razmišljati. Vsaj čisto javno ne in nikakor v takšni prozorni zadevi kot je ta. Takrat smo mislili, da nam je dovoljeno vsaj misliti po svoje.
Verjel sem, da je evropska civilizacija kak korak pred vsemi drugimi in da dejansko vsaj sloni na demokratičnih načelih. Mislil sem, da bo EU združba, kjer se bo civilizacijski nivo samo še dvigoval in se bo dalo enakopravno pogovarjati o vsem.
Nikoli ne bi verjel, da bo Orwell, ki je bil vsaj po moje nasprotnik enoumja, nehote postal glavni ideolog novega sveta.
Kaj naj rečem – dejansko verjamem, da smo prišli iz dežja pod kap!
Pred našimi vzvišenimi zahodnimi prijatelji imamo eno prednost, ki se je ne moreš naučiti v šoli.  Prostovoljno smo prepoznali in se odrekli enemu enoumju, ter ga zamenjali za drugega.
Postali smo (World class, da best, prva liga) strokovnjaki za prepoznavanje različnih enoumij!
Kar je sicer lahko breme za nekoga, ki v svetu ne pomeni ničesar.
Lahko, da smo naivni, da se ne znamo iti demokracije, ampak, kar je res je res – ČE VIDIMO ENOUMJE, GA TUDI PREPOZNAMO. Pa kakorkoli je zamaskirano. Naša dresura se je končala po slabih pol stoletja, pri nekaterih pa traja in traja.
Razlika v razmišljanju je očitna…  in, ko črv črviči, ga je težko ustaviti…
5. april 2018 | Komentarji (14)
Mednarodna politika je bila vedno nekaj posebnega. Vsi smo
vedeli, da obstajajo vohuni, da se ljudi zasleduje, da se jim prisluškuje in se nekatere tudi ubija. Državni nivo je pač nekaj drugega, kot osebni nivo. V imenu skupnosti je treba včasih za splošne koristi vleči težke poteze, ki jih vsakdo ne bi zmogel in zaradi tega so si določeni voditelji, državniki zaslužili splošno spoštovanje. Ne glede na to koliko bi se sicer človek strinjal z njimi.
Imamo tisoče knjig, filmov, nadaljevank in dokumentarcev, ki za nazaj opisujejo razne zgodovinske dogodke in popolnoma jasno je, da večina zadev z legalnostjo in pravom nima nobene veze. Storilci si pač najdejo izgovore za legitimnost svojih dejanj in raje molčijo.
Vse to je torej jasno!
Sedanje dogajanje je pa enostavno bolno. Ne veš, ali nas imajo vladajoče elite za ovce ali za idiote.
Takoj naj povem, da nimam pojma kaj počnejo rusi, kitajci, severno korejci in iranci. Svetnikov tu ni. Jasno je, da so vsi vredni svojega denarja, a predvsem zahod prednjači z neverjetnimi interpretacijami pri katerih lahko samo zabodeno gledaš.
Njihovi sovražniki se obnašajo kot komični liki iz kakšnega poceni otroškega filma. Na prizoriščih puščajo svoje osebne dokumente in uporabljajo svoja lahko izsledljiva unikatno izdelana sredstva. Seveda tega ne počno, ker so tako neumni, ampak zato, ker so tako pokvarjeni, da mislijo, da nihče ne bo verjel, da so nalašč pustili na prizoriščih tako jasne sledi. Dvojna prevara torej.
So nekakšni mazohisti, ki z vsakim »zločinom« škodijo predvsem svojim lastnim interesom. Rusi tolčejo z neba potniška letala, sirci, ki zmagujejo, ne morejo premagati svoje zločinske narave in svoje prebivalce zasuvajo s kemičnimi strupi.
Vzporedno s tem krožijo razne vojaške doktrine, blazna skrb za varnost, razpostalvjanje samoobrambnega orožja po celem planetu.
Argumenti so vedno tako super, da človek ne ve, ali bi se razjokal, ali bi raje crknil od smeha.
Argumenti za obsodbo rusov zaradi zadnjega ekscesa, ki sta jih naokrog trosila že Meyeva in njen čudaški minister: Za vsem stojijo Rusi, ker naj… bi in naj…bi itd…, kar potrjujejo tudi voditelji drugih tridesetih držav, ki so solidarni z nami.
Pozabita povedati, da so morali stisniti marsikatera jajca, da so jim prikimali in s svojim izsiljevanjem nesramno nadaljujejo. Bebčki, ki jih je tudi povsod dovolj jim pritrjujejo.
Najbolj smešna sta mi bila pa včeraj Slak in tudi Bergant, ki sta »šraufala« Erjavca. Slak je spraševal Erjavca, za koga se ima, da nasprotuje tako ugledni družbi kakšnih 27 držav, ki se strinjajo, da so krivi rusi in so zadevo obsodile. Če bi bil jaz na Erjavčevem mestu, bi ga vprašal, če se bodo kitili z 28 državami, ko še nas prisilijo, da sprejmemo kakšen ukrep.
Krožno argumentiranje, sklicevanje na avtoriteto – še enkrat BOLNO!
 Bergant je imel podobno obsojajočo narativo.
Kaj so naši mediji? Ideološka trobila, ki skozi običajna poročila vsiljujejo plačane oglase?
Sramota! NIsem proti ameriki, nisem za rusijo. Hočem resnico, ali vsaj pošten poskus
iskanja le te, ne pa, da me vsak bebo, ki ima pet minut časa skuša prepričevati v nekakšne zblojene teorije, ki so že na prvi pogled najmanj dvomljive.
 Očitno prihajamo v čase, ko bo nevarno povedati svoje resnično mnenje.
Čeprav smo vse bolj pogosto na strani morale tisti, ki se upiramo, ne tisti, ki nekaj besedičijo o morali.
29. marec 2018 | Komentarji (37)
Včasih je prav zanimivo, ko se skupina odraslih ljudi preoblikuje v otroški vrtec. Ne mislim ravno na žaljiv, slabšalen način, le debata ne pelje nikamor. Veliko kričanja, obtoževanje, žalitve, užaljenost, predsodki, mešanje pojmov…. prava kriminalka… (no, ja)
Skušal se bom postaviti na pozicijo normalnega človeka, čeprav ni ravno nujno, da sem normalen in imam ravno jaz prav, ampak – poglejmo kje smo:
Tale neoliberalizem, ki si utira pot v vse pore družbe, na materialnem in nematerialnem področju je z vsemi svojimi navešenimi pritiklinami navadno sranje.
Kot »normalen« človek  (prav mogoče, da le po lastni definiciji), se samo čudim, kako družba spušča skozi priprta vrata, v kolobociji norih in še bolj norih idej, srednjeveško miselnost, ter se ob zvoku visokodonečih besed o vrednotah, pravicah in krivicah, pušča voditi za nos Orwellovskem dvogovoru. Precej tistega, kar se je pred štirimi desetletji štelo za liberalno je postalo nesprejemljivo. Vrača se vera, cenzura, srednjeveška dvojna morala. Vsaka ideja, ki se zdi v osnovi dobra je v bistvu le nekakšen portal, s pomočjo katerega se potem, ko se enkrat rahlo odškrne, zrine vse tisto, proti čemer se »kao« borimo in to v mnogo slabši obliki, kot si je lahko bilo kdo kdaj predstavljal. Ignoranca, selektivno razmišljanje, sebičnost, pogoltnost, pokvarjenost, tekmovalnost, moč  - so zamenjale nekdaj tako opevano ENAKOPRAVNOST. V tej besedi je sicer zajeto vse – od antirasizma, antišovinizma, ne omenja se spolnosti, žensk, moških. Tisti, ki smo o tej besedi razmišljali, smo v končni fazi ugotovili, da v bistvu pove vse. Ni sovražna do nikogar in ničesar, ne govori o ideologiji, dodatne definicije niso potrebne saj na prestol postavlja človeka pred kakršnimkoli umotvorom, ki ga občasno vsilijo razni čudaki. Ena beseda pove vse tisto, kar lahko razume prav vsak. Glavna korenina prava.
Brezobzirni kriminalci brezvestno vodijo svet po svojih psihopatskih merilih in se v sebi posmehujejo gorečim milijonom aktivistov, oz. vojščakov, ki celo verjamejo, da se borijo za boljši svet.
Vsi tisti, ki skušajo videti širšo sliko pa nejeverno zmajujejo z glavo in se sprašujejo kdo je tu nor.
Ni problema sprovesti katerokoli noro in absurdno idejo, le slediti je treba sodobnim antropološkim dognanjem glede obnašanja posameznikov in množic, ter poskrbeti za pravo ekipo, ki spravi zadevo v tek. Potem človeška narava sama poskrbi, da se zadeva odvrti do konca. Ne gre vedno vse po načrtih, ampak v bistvu nikogar od tistih, ki to financirajo, to sploh ne briga. Cilj je tako ali tako - deli in vladaj! Tu in tam izgubijo kakšno borbo, vojna se pa zaenkrat obrača na njihovo stran. Tehnologija lahko prvič v zgodovini postane orodje manjšine za nadvlado nad večino.
Zelo zaskrbljujoče je, da je skoraj vsaka izjava pomembnežev na različnih področjih lahko interpretirana na sto načinov. Ljudje se prerekamo o banalnostih in smo se absolutno nesposobni osredotočiti na pravo prioriteto problemov, peščica ljudi nas pa pelje za nos nazaj v temni srednji vek.
Množice se obnašajo, kot bi bile hipnotizirane, vsebine izjav sploh ne poslušajo, ampak bolj interpretacije nekakšnih prikritih nenačelnih mnenjskih združb. Postali smo gledalci v lastnem LIVE resničnostnem teatru in vse abotno jemljemo kot zanimivosti in zabavo, dokler nas nekje ne udari po prstih. Takrat se čudimo, da nas nihče ne razume in pozabljamo, da tudi sami bolj pozersko sočustvujemo z nesrečniki iz različnih skupin, ki so oblikovane tako, da v tem LEGO sistemu ne pašejo v celostno sliko.
Ker sem se lotil pisanja točno iz določenega razloga – nasprotovanje borkam za nadvlado žensk nad moškimi (omenil sem že, da je moja ideologija enakopravnost), naj napišem še to:
Kakšno zvezo ima rahlo erotična slika z moškim šovinizmom? Nam nekdo ne postavlja novih meja? Mi pa nič?
Odkar so v puritanski Ameriki začeli preganjati ženske bradavičke iz javnih medijev, so naši janičarji uvedli samocenzuro. Kot vem, ni dovoljeno razpečevanje pornografije. Ženske se zaenkrat še lahko kopajo zgoraj brez, v nekaterih filmih si »predrzni« režiserji še vedno dovolijo malce ženske golote, ampak še veliko raje pa na hitro umestijo kak gejevski prizor, ki se ga tisti, ki na te zadeve gledamo postrani, kasneje zaman trudimo izbrisati iz glave. Na vse pretege se išče moški šovinizem, zamenjuje ga pa ženski protipol, ki se v sodobnem Orwelovskem stilu prav norčuje iz zdrave pameti.
Tudi sicer o družbenih problemih vseh vrst največ govorijo tisti, ki so nekako kar določili sami sebe, za tiste boljše, napredne, pravične, čeprav ima človek pri večini občutek, da so žrtve lobotomije, ki jim je v glavi pustila le ščepec rezona in predvsem veliko prepričanje o lastni poštenosti in pravičnosti. Čeprav ta občutek z dejanskim stanjem nima nobene veze.
Rad bi, da se vrne svet z malo pravili, malo države, kjer bodo ljudje vsaj slutili kaj je prav, tudi ko bodo delali narobe. Ljudi se spreminja v vreščeče robote, ki mislijo, da imajo svobodno voljo, čeprav se od nje z velikimi koraki poslavljajo.
P.S.: Nori Profesor resnično na dober način predstavlja svoje videnje na veliko področjih. Široko znanje, sposobnost analitičnega razmišljanja in smisel za celovite zgodbe predstavljajo skoraj vsem na tem portalu zanimivo branje. Škoda bi bilo, če bi odšel. Tudi mnenje bork za ženske pravice je pomembno in sproža vsaj v meni kakšna dodatna vprašanja. Škoda je vsakega, ki želi pisati o svojem pogledu na svet. Če ne počne kaznivih dejanj, ga naj pač tisti, ki jim ni všeč – ne berejo. Razni pogromi so pa nepotrebni. Napaka na portalu je pa to, da nadzorniki tipično
birokratsko ne upajo vzpostavit svojega mnenja. Če te nekdo prijavi, še ne pomeni, da te mora nekdo avtomatično brisati. Groženj z raznimi sodišči je bilo tu že polno, tako kot pač na vseh otroških igriščih. Administrator bi moral biti samostojen, objektiven in se držati predvsem zakonskih omejitev, ne pa užaljenih mnenj raznih kričačev, ki skušajo na spletu zdraviti svoje travme. In svojih ekscesov sploh ne zaznavajo.
Ali so v Sloveniji slike ženske bradavice na javnem portalu prepovedane, ali se nekomu samo zdi, da je tako?
Ali imamo pa samo širok pojem, ki govori o nedostojnosti in si ga spet lahko vsakdo razlaga po svoje…
Resnično se sprašujem kam smo že prišli...
16. februar 2018 | Komentarji (46)
Nekaj let nazaj, ko sem prvič slišal za kripto valute, se mi je to zdela zanimiva ideja. Nisem sicer verjel, da lahko »spontano« uspe - zdela si mi je pa dobra popestritev v izrojenem finančnem sistemu z nadvlado petrodolarja in »upravniki«, ki se obnašajo kot razvajeni, razuzdani, ponoreli zblojenci.
Ena od tistih idej, na katero smo upajoče čakali, da vsaj skupaj, še s čim drugim, načne to ljudožersko finančno pošast.
Nisem razlikoval posameznih pojmov in sem v privlačni pogruntavščini videl novo plačilno sredstvo, brez vpliva držav in banksterjev, z njihovimi, na kožo nekaterih, prilagojenimi politikami.
V splošnem šumu sem slišal le drobce kot: Bitcoin, blabla... blockchain bla bla…, prenos plačil brez provizij … bla bla, nadzor nad vsemi transakcijami ..bla bla… banksterji bodo končno popušili - bla bla… Lepo!
Dobra ideja, za katero je bilo težko verjeti, da ji bo “Sila” dovolila razvoj brez odločnih posegov, če bo postala le malo nevarna obstoječim finančnim oligarhijam. Ena tistih, ki se odlično obnese v ožjem krogu entuziastičnih navdušencev, ki se jim skrivaj drugi posmehujejo – s prestopom svojih nevidnih meja je pa, pod vplivom vulgarne množice, obsojena na izroditev in propad.
Kasneje sem razbral, da je pri vsem cirkusu, ideja blockchaina tisto, kar je zelo uporabno na različnih področjih. Nekakšna beležnica, ki zapisuje vse transakcije – kriptirana tako, da je kasnejše spreminjanje podatkov nemogoče. Ni potrebe po odvetnikih, notarjih, pričah. Dve stranki se nekaj dogovorita, postavita pogoje za izvedbo, z gesli kriptirata dogovorjeno in izvršitev dogovorjenega je mogoča le ob upoštevanju vseh točk le tega.
Blockchain je podlaga na kateri deluje Bitcoin in sedaj še nekaj tisoč drugih crypto valut. Ta revolucionarna iznajdba bo definitivno ostala, ker izboljšuje in spreminja internet, valute so pa potrošno blago.
Katera bo ostala - katera bo rastla ali propadla bo kmalu jasno. Večina ljudi jih zaenkrat tako ali tako še ne razlikuje kaj prida.
Res je, da blockchain omogoča sledenje poti prav vsakega kripto kovanca, ampak v digitalni dobi se sledi dajo prikriti. Odpreš lahko kolikor hočeš denarnic, transakcije lahko drobiš in združuješ kolikor hočeš, so anonimne. Tisti, ki se veselijo vsake nove iznajdbe predvsem zaradi tega, da dokažejo, da ni nič popolno, že globoko razmišljajo kako do svojega koščka pogače. Definitivno se bo "globina" sledenja uporabljala po utečenih načelih vseh državnih služb.
Najšibkejši člen v celi zgodbi so seveda ljudje in osnovna računalniška varnost. Vsak heker ve, da je socialni inženiring najboljše orodje za dostop do skritih podatkov, trojanci, keyloggerji in podobno so dobrodošli pripomočki. Da orodij raznih državnih služb s posebnimi hardverskimi napravami, neomejenim dostopom ipd. sploh ne omenjamo.
Pustimo torej varnost - tu se bodo že zmenili kako naprej.
Nek nobelovec je izjavil, da družbene koristi od kripto valut ne vidi nobenih. Z njim se moram, na svojo žalost, popolnoma strinjati. Jasno je, da bodo nekateri na hitro obogateli, a časovno okence, ki je dostop omogočalo tudi “revežem” je že mimo. Ker me ni med njimi, mi ostane le fovšljivo objektiven pogled s strani.
Valute so že okužene z vsemi finančnimi iznajdbami sodobnega nemoralnega bančništva. Iz zraka potegnjen denar fiat valut se počasi pomika tudi v kripto svet. To je v bistvu postala idealna kratkoročna naložba za tvegan kapital in ima eno samo slabo lastnost - škoda se ga zdi prodati, ker raste v hyper višave. Če ga držiš še štirinajst dni, imaš možnost, da se skoraj podvoji. Državne davčne službe ga še niso zapopadle in je idealna priložnost za reševanje starih grehov, poneverb, slabih naložb ipd. Tega kapitala je toliko, da dolgoročno to ne more delovati in je po moje nujen zlom nekje pri 50 do 100 tisoč dolarjih. Bitcoinov je lahko le kakšnih 20 milijonov - od tega jih je blizu 17 milijonov že izdanih.
ICO-ji (initial coin offering) so postali nekakšni kripto startupi. Zdaj se banksterji že prilagajajo in računajo na zaslužek pri rasti in pri padanju. Kripto valute prevzemajo prav vse zvijačne vzorce starega finančnega sistema.
Vse skupaj se je sprevrglo v še eno tranzicijo. Politični, gospodarski, socialni - sledi še finančna.
Petrodolar, ki je iznakazil svetovni finančni sistem bo verjetno kmalu popušil, saj ga napadajo z vseh strani - crypto valute so tranzicijski mehanizem, ki bo nagrabljen in nakraden denar nekaterim še oplementil, drugi bodo pač propadli. Grobo rečeno - koga briga (razen njih).
Že meni je jasno, da zadeva brez regulacije nikamor ne pelje in je družbeno škodljiva. Seveda bodo kmalu to dejstvo vsi “prepoznali”. Zadevo bodo do konca regulirali in preregulirali in bojim se, da bomo mi navadni loleki še na slabšem, kot smo. Edino plačilno sredstvo zna postati totalno reguliran in sledljiv kripto denar, nad katerim bodo imeli vsi državni organi, ki si bodo vzeli pet minut časa, totalen nadzor. Na trajno anonimnost kripto denarnic lahko pozabimo.
Skupina “Satoshi Nakamoto”, hvala! Vem, da ste dobro hoteli, ampak lahko bi vedeli…
… vedno je na koncu “isto”. Saj smo vendar vsi ljudje...
12. december 2017 | Zaznamki: še ena tranzicija | Komentarji (29)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 177641
Forum avtorjev: 15867 Forum teme: 34397 // Odgovorov: 1871330
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 86074 // Komentarjev: 1236050
Avtorji fotografij: 26073 // Slik: 220415 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "