V zadnjih štiridesetih letih se je politična geografija v svetu popolnoma premešala. Spremenilo se je razmerje moči in temu je sledilo utrjevanje novih položajev, ki se zdi brez konca. Ni dvoma, da smo bili ljudje v Jugoslaviji vzgojeni levo, vsaj glede sociale. Na tej podlagi opazujemo in ocenjujemo kaj se dogaja na “velikem odru”, saj se pri nas zadeve dogajajo z zakasnitvijo in zaradi strukture prebivalstva niti niso povsem primerljive s starimi zahodnimi državami, posebaj ZDA, UK in Francijo ne. V naših medijih absolutno prevladuje zahodni pogled na svet, angleški jezik in Hollywoodska morala, ki daje nekakšna napotila, kako je treba trendovsko razmišljati in se obnašati.
Najbolj invaziven vdor v stare miselne vzorce in razmerja je “politika identitete” z roko v roki s tribalizmom, ki marširata po zahodu.
Politiko identitete je začela levica in jo močno pospešila v začetku devetdesetih let. Definirajo jo zahteve, potreba po etiketiranju različnosti - nekaterih resničnih, drugih le namišljenih, v vseh porah družbe. To gibanje vzpostavlja kolektivno zavest, skupinsko identiteto in predvsem najbolj poudarjeno – skupinske zahteve.
Ko skupina začne razmišljati, da je bila kadarkoli obravnavana neenakopravno, oz. diskriminatorno, se njena stališča do zunanjih skupin utrdijo, kakor tudi zahteve za spremembe in povračilo škode. V resnici gre pa v glavnem za prenos moči od ene skupine k drugi. Identitetne skupine so že po svoji naravi ekskluzivne in nekooperativne. To se najbolj vidi ob njihovi fiksaciji z etiketiranjem, ne samo svojim, ampak radi dajejo slabšalne nalepke predvsem drugim, tistim, ki imajo lastne ideje ali nasprotujejo njihovim.
V zadnjih letih že pripadnost določeni stranki pokaže zunanjim nekakšno »kartuniš« verzijo tvojega moralnega kompasa, naj bo to ksenofobija ali verski konzervativizem, homofobija, pa podpiranje umora mladega nerojenega otroka in slavljenje seksualizacije otrok. V areni 21.stoletja se umetno ustvarjajo “pošasti”, ki služijo politiki identitete in tu nikakršni odtenki ne obstajajo. Namesto subtilnosti, prevladuje sumničenje in vnaprejšnje obdolževanje, ki kreirata osnovo za klevetanje in sovraštvo, ki ga je vse več okoli nas. Danes se torej skupine, ki se počutijo ogrožene, umaknejo v tribalizem, kjer se stalno koncentrirajo na resnično ali namišljeno zatiranje in obtoževanje od drugih skupin. Imamo torej pripravljen zelo plodovit teren za sovražnost in neenotnost v družbi, medtem ko se različne skupine bodejo med sabo.
Najbolj v ZDA in UK, a vse bolj se to širi tudi v druge zahodne države. Vsaka nova skupina do neke mere išče tribalizirane povezave z belci, črnci, moškimi, ženskami, hetero, homo ali transseksualci, ateisti, debelimi, feministi, islamisti, mazohisti, anarhisti, liberalci, konzervativci, s tem, da se nove skupine namnožujejo dnevno.
Pojavlja se že problem, da zdaj med vsemi, ki so zapakirani v to “mi-oni” mentaliteto, ostaja vse več ljudi, ki ne najdejo ničesar več, kar bi jih povezovalo s to diverzificirano družbo. Pa vendar smo vsi prisiljeni živeti na istem prostoru.
Slogani, kot so “Diverziteta je naša moč”, enostavno ne držijo. Zgodovinsko gledano je levica sprožila proces, ki vodi od enotnosti do diverzitete in jo spremlja nastajanje politike skupinske identitete,  Vse kar je povezano s politiko skupinske identitete vodi stran od individualizma. V mnogih družbah in celo nacijah je ta ideološka povezava postala tako vgrajena v družbo, da so ideološke razlike tako velike, da jih je enostavno nemogoče premostiti.
V ZDA in ostalih zahodnih državah je jasno, da je sedanje radikalizirano stanje direktna posledica ekonomskih sprememb, ki so se začele v začetku osemdesetih, s selitvijo industrijske baze ven iz teh držav. In neoliberalnih državnih politik, ki so bile ponastavljene v korist mega korporacij, njihovih delničarjev, ter ultra bogatašev.
Kot rezultat tega so levo usmerjene stranke resnično začele izgubljati podporo “modrih ovratnikov” in v začetku 90-ih je levica morala najti novo volilno bazo. To je vključevalo marginalizirane skupine in tudi uvoz novih volivcev.
Tisto, česar niso mogli uvoziti so kontinuirano podkupovali z drobtinicami in cirkusom, poleg tega so bili pa “prisiljeni” premikali svoje prioritete na bolj in bolj skrajno levo, do roba norosti.
Ta premik v radikalno levi socializem in skrajno levo demagogijo v Evropi rezultira s pojavljanjem vse več desnih strank in z Brexitom, v ZDA pa z neizvolitvijo demokratske predsedniške kandidatke. Trend gibanja je vse večja radikalizacija na vseh polih, za katero nihče ne more vedeti kam bo pripeljala.
Nekateri vidijo reševanje tega problema s poudarjanjem individualizma, a desničarji v državah, kjer je radikalizacija največja so prepričani, da je ta vlak že odpeljal in imajo v mislih bolj skrajne ideje.
Kot opazovalec iz države, oz. področja, kjer zadeve še niso tako daleč, opozarjam na ta problem, ker mislim, da se pri nas zadeve še da usmeriti na lep način. Ljudje se ne bi smeli pustiti preslepiti zaradi svoje “klasične leve” usmerjenosti, ker je ta nova levica, neskončno oddaljena od idej, ki so se zagovarjale v 70 in 80 letih 20.stoletja. Naša levica zaenkrat še zagovarja nekakšno “nam” prilagojeno mešanico vrednot, ampak tu in tam je videti, da je njen generalni program v skladu s “centralo”, ki se nahaja bog ve kje.
Te debate precej spremljam po spletu in misli v zapisu (jasno da) predstavljajo razmišljanje tistih, ki se s takšno svetovno usmeritvijo ne strinjajo. Vsakemu bi pa svetoval, da dobro premisli kakšno življenje želi sebi in svojim otrokom. Resnica je verjetno nekje med obema skrajnostima, ampak, ko bodo zadeve radikalizirane, zna zmagati ena skrajnost in druga izgubiti. Kar pa za “resno” sredino v nobenem primeru ni obetajoča rešitev.
4. oktober 2018 | Komentarji (12)
Večkrat se najdem v družbi, kjer po nekaj kozarčkih raznih opojnih substanc začnejo krožiti šale. Stene se tresejo od krohota, jaz pa iz vljudnosti raztegujem obrazne mišice, tako da me kmalu vse boli od napora. Ko zaokrožim s pogledom, opazim, da se marsikdo zaveda mojega poslijenega spakovanja in ima občutek da sem vsaj zelo tog, če mi že sploh prisodi kaj smisla za humor.
Pa mislim, da to ni problem. Krožijo obrabljene stare šale, ki sem jih slišal že stokrat. Marsikdaj tudi bolje povedanih, a ker ne pijem alkohola, name nimajo več pravega učinka. Jasno mi je, da so novim generacijam smešne, kakor so bile tudi meni, dokler jih nisem slišal prevečkrat. Veliko šal sem slišal, ker sem bil veliko v družbi in je to trajalo leta in leta. Nimam torej kakšnega večvrednostnega kompleksa zaradi svojega “znanja”, le naveličam se hitro.
To nesrečno stanje “izkušenega” duha se mi prenaša tudi na bolj resna področja. Ne vem koliko mi sicer uspeva, ampak v svojem razmišljanju se trudim biti objektiven in v ta namen veliko razmišljam, ter raziskujem vsebine, ki me pritegnejo. V obdobju  interneta res ne manjka podatkov in svoj pogled vse bolj širim iz lokalnega na globalno. Pri tem nastaja problem, ki ga nisem pričakoval. Namesto, da bi bil vse bolj informiran, postajam vse bolj zmeden in majhen. Kot bi za gledanje menjal mikroskop, očala, pa daljnogled in teleskop, se pred menoj odkrivajo povsem različni svetovi. Ko iščem v nekem dogodku v sedanjosti širši aspekt, me splet pripelje do mnogo zelo podobnih dogodkov v preteklosti. Nekako se spet najdem v deželi starih vicev, kjer vse tisto, kar se mi je zdelo naključno in spontano, dobi novo obliko. Dobro in slabo se stalno izmenjujeta in mnenje o nečem je odvisno največ od tega, kateri izseček na koledarju si vzameš pod drobnogled. Po mukotrpnem raziskovanju in razmišljanju si veselo čestitaš, potem pa malce poškiliš čez to izbrano mejo in takoj se lahko vse obrne na glavo. Nekako v smislu, kot če prebereš v časopisu, da je nekdo sadistično mučil nekega uboščka in si zgrožen, potem pa izveš, da je recimo ta "revež" posilil in ubil njegovega otroka.
Katerekoli panoge se lotim, bolj se mi dozdeva, da ni na “Zahodu nič novega!”. Vsi neverjetno domiselni vzorci raznih finančnikov, politikov, gospodarstvenikov, človekoljubov, ljudomrznežev in sleparjev vseh vrst so v kategoriji “starih vicev”. Stare fore, prodane novi publiki in tistim s kratkim spominom. Tako kot smo v samostojni Sloveniji dali skozi otroške bolezni kapitalistične miselnosti, z odpiranjem raznih malih biznisov, trgovinic, z udejstvovanjem na borzi, pa nekaj “donosnimi” Ponzijevimi shemami a’la Catch the cash”, ki so v zahodnih državah, s časovnico dogajanja pred nami, že zdavnaj izgubile dobro ime, tako se je dogajalo v politiki in v družbi nasploh. Vsakdo z malo soli v glavi (seveda tisti, ki se nismo najbolj okoristili) bi z današnjimi očmi ugotovil, da se je obnašal skrajno naivno, ignorantsko, če ne celo neumno. To velja za posameznike in tudi za družbo kot celoto, ker ljudje, ki so jo vodili, kljub vsej hvali, temu niso bili povsem dorasli. V njihovo opravičilo lahko dodam, da po mojem mišljenju niti niso imeli resnih možnosti.
Ko pogledaš kako so se na primer v zgodovini rojevali razni davki in kako kratka je zgodovina marsikaterega od njih, se lahko samo vprašaš, zakaj nas s takšno lahkoto prepričujejo, da je vse normalno in da smo lahko srečni, ker ni še slabše. Vse organizirane družbe imajo preko svojih izvoljenih, ali neizvoljenih agentov tendenco po zatiranju individualnosti, na račun nekih utopičnih skupnih ciljev, ki se stalno prelagajo v bodočnost.
Ko pogledaš v politiki razne “barvne” revolucije, ki so videti kot sodobna pogruntavščina povojnih ZDA, naletiš na mnenja nekaterih, da je bila prva sodobna, takrat še brez-barvna revolucija, državljanska vojna v ZDA med severom in jugom, ki naj bi jo načrtno zakurili UK in Francija. Po istem principu, le z drugimi orodji kot sedaj. Takrat je bilo na starem kontinentu kar nekaj “revolucionarnih” strokovnjakov za izvoz, ki so znali z retoriko in takratnimi mediji delati čudesa. “Fake news”, kontrola nad mediji, predvsem prek “izbrane” distribucije, razna “društva”, od iluminatov, masonov, rozenkrajcarjev - seveda so ta društva medtem menjala imena in kratkoročne cilje - vsi ti so počeli povsem isto kot sedaj. Njihov vpliv je bil celo bolj očiten, ker svojih ciljev niti niso skrivali. To so počeli kar dobro stoletje in malce zaspali na lovorikah, dokler jih splet ni prisilil k akciji in v “prestrukturiranje” s poskusi “regulacije” spletnih vsebin. In mislim, da so si že zgradili nastavke, s katerimi nameravajo v bodočnosti spet obvladovali svetovno mnenje. Upam, da jim ne bo uspelo, ampak sem precej pesimisitčen.
Prava civilna družba, brez lažnivih sponzorjev, bi si morala enkrat naliti čistega vina, glede preteklosti, pa tudi glede tega, kakšen svet si kdo želi. Trenutno stanje glede nastanka, definicije in delovanja levice in desnice je za običajne, ne preveč zainteresirane množice, popolnoma zamegljeno in varljivo. Bolj, ko si prebiram zgodovinska dejstva, bolj mi je jasno, da sem bil deležen, blago rečeno,  precej usmerjenega izobraževanja. Prenehati je treba z otroškimi igricami. Začeti je treba z ničle, brez zgodovinskih zamer, saj tistih, ki so to začeli že davno ni več. Združiti moči za tak svet, kot smo si ga predstavljali v bolj romantičnih 70 in 80 letih prejšnjega stoletja.
Ločevati bi morali dobre ideje od tega, kdo si jih je izmislil in kakšni etikete so bile nalepljene nanje. Iskati skupno, ne razlik. Če mislim, da sem si izmislil nekaj originalnega, to v angleščini napišem v brskalnik in dobim milijon rezultatov. Če bi torej neko “mojo” idejo vezali na moje “zloglasno” ime, bi v trenutku naredili krivico tistemu milijonu iz brskalnika. In Ideja je semantično le “tisto kar zagovarja”, ne pa tisto, kar “naj bi zagovarjala”.
Tehnologija nas je pripeljala na prag novega sveta. Smo na prelomnici, kjer poleg vseh vidnih bojev za moč in oblast, poteka borba tudi na nedefiniranem območju, ki se stalno odpira, a ga ne poznamo dovolj. Kdor bo tu boljši, “civilna skupnost” ali tisti, ki že nekaj stoletij skušajo usmerjati razvoj sveta, to bo odredilo kakšna bo bodočnost človeštva.
2. oktober 2018 | Komentarji (6)
Radi govorimo kako ne maramo konfliktov, pa se vendar stalno ob nekaj spotikamo. Občutek imamo, kako se jih na vse kriplje izogibamo, a nas vedno drugi “prisilijo” vanje.
Ker opažam, da ni vsaka razprtija plod hudobije, neznanja in osebnih interesov, ampak so nekateri konflikti bistveno bolj globoki, saj so rezultat povsem legitimnih različnih pogledov na zelo kompleksne probleme, sem malo pogledal v zgodovino in se poučil, kako je bilo z reševanjem konfliktov v preteklosti..
Že v stari Grčiji, dva in pol milenija nazaj, smo imeli situacijo, ko se se majhne mestne državice nenehno bojevale. Spomladi so šli v kakšno vojno, jeseni so se vrnili, potem pa čez zimo lizali rane in se pripravljali na novo “sezono”. Sčasoma so spoznali, da to ni najbolj produktivno in so začeli iskati druge načine za reševanje konfliktov. Korak naprej je bila že izbira predstavnikov, ki so se bojevali med sabo in zmagovalec je določil zmagovalno stran. To je sčasoma evoluiralo v poskuse reševanja konfliktnih situacij z dogovarjanjem in pogajanjem. Izbrali so predstavnike, ki so zagovarjali vsak svojo stran. Od obeh strani izbrana, zaupanja vredna oseba je odločila čigavi argumenti so močnejši. Nekakšni zametki demokratičnega reševanja problemov.
Pri razvoju boljšega reševanja konfliktov so sodelovale zelo znane zgodovinske osebnosti, od Pitagora, Platona, do Aristotela. Platon je imel glede reševanja sporov z verbalnim argumentiranjem nekaj pomislekov, saj je menil, da se preferira tekmovalnost, ker rezultira z zmagovalcem in poražencem - torej je bolj pomembna zmaga od resnice. V tej debati ga je premagal lastni učenec Aristotel, ki je prevladal z mnenjem, da ima resnica vedno prednost, saj zanjo obstaja več argumentov in ima več možnosti za zmago.
Glede tega vprašanja so od tistih časov do zdaj, vedno obstajali pomisleki, ker se le prevečkrat zgodi, da v tem boju resnica nima dovolj moči za zmago.
Šele sredi dvajsetega stoletja je Morton Deutsch v svoji doktorski dizertaciji postavil tezo, da takšen proces ne da vedno nujno zmagovalca in poraženca, ampak obstajajo tudi win-win situacije. Pogosto se zgodi, da imata obe strani iste cilje, le pot po kateri jih želijo doseči je različna. Vsi konflikti jasno ne morejo doseči win-win situacije in jih lahko zato razdelimo na “tekmovalne” konflikte, kjer dobimo zmagovalca in poraženca, ter na “čiste” konflikte, kjer lahko obe stranki na koncu zmagata.
Ta druga vrsta konflikta se često zlorablja v političnih sporazumih, kjer se win-win situacija le prikaže običajnim ljudem, da se politika lahko pohvali z dosežki. Vedno obstajajo tudi skriti cilji, ki niso za javnost.
Pametni reševalci konfliktov se morajo držati nekaj osnovnih pravil, saj le to omogoča kulturno debato in dobro zastopanje svoje strani. Naj omenim šest nasvetov, ki zelo pomagajo:
1. Forenzični način razmišljanja – problem je treba definirati in graditi svoje izvajanje. Izpostaviti naravo konflikta, dogovoriti splošni princip reševanja, ugotoviti v čem je konflikt, raziskati in zbrati vse fakte, ki ga zadevajo in ugotoviti kaj se dejansko dogaja. Potem pa ugotavljati kako se dejstva ujemajo z generalnimi pravili, ki smo jih postavili.
2. Prepoznati problem in določiti začetno točko, nekakšno osnovno paradigmo. V kriminalnem pravu je to recimo domneva nedolžnosti, dokler se ne dokaže krivda, Osnova je vedno Status Quo, pred nastankom konflikta in dolžnost dokazovanja potrebe po spremembah je na tistem, ki jih ponuja. Prepričevanje!
3. Kredibilnost, izvor argumentov, vtis, da vedo o čem govorijo, objektivnost "strokovnjakov", institucij na katere se sklicujejo
4. Preverjanje svoje logike, skepsa, ne se prepuščati evforiji in praznem prepričanju v svoj prav.
5. Preverjanje argumentov nasprotnikov, kakšne argumente bi lahko imeli in kakšen bi bil naš odgovor, tudi obratno – njihovi odgovori na naše argumente.
6. Ko je potrebno, uporabi znanje profesionalcev, (kvaliteta, kredibilnost)
Trenutni konflikt v Evropi glede migracij se ne drži nobenega od teh pravil. Vsi po vrsti uporabljajo argumente, brez večje kredibilnosti, ki bolj kot ne, slonijo na ideologiji, čustvih in dvomljivih zgodovinskih primerjavah. Tendenca takšnih, na začetku precej nedolžnih prepirov, je takšna, da se vmes prebujajo stara, zdavnaj pokopana čustva in se lahko kadarkoli razvijejo v vse kaj drugega, kot so tisti, ki so problem izzvali, pričakovali in želeli. Vzpodbujanje takšnega prepira je skrajno nevarno. Skušajmo ga analizirati s pomočjo teh točk: 
Točka 1.
Opredelitev problema in konflikta:
-Imamo milijone ljudi, ki so jim uničili domove, infrastrukturo in cele države. Ljudje imajo dovolj nevarnoega, brezizhodnega položaja in se želijo preseliti nekam, kjer bodo lahko v miru živeli in delali.
-Imamo milijone ljudi v Afriki, ki doma ne vidijo prihodnosti in želijo v Evropo
Eni torej želijo politični azil, druge ženejo ekonomski razlogi. Obojim želimo boljše življenje,a drugi so prisiljeni lagati o svojem poreklu, da izpolnijo birokratske zahteve za vstop v EU. Ljudje v Evropi smo sočutni do njihovega položaja, do neke mere nas tudi zavezujejo mednarodne konvencije in želimo jim pomagati. Konflikt povzroča izbira načina reševanja problema teh ljudi.
Če je torej problem samo v tem, kako pomagati migrantom, imamo win-win vrsto konflikta. Strani se ne strinjata edino v tem, kako pomagati ljudem, cilj obeh je pa enak - omogočiti tem ljudem človeka vredno življenje.. Dogovoriti se je treba le o tem, kako to izvesti, da bodo vse strani zadovoljne.
...razen seveda
-Govori se o tem, da potrebujemo nove prebivalce,ker se Evropa stara, ima premajhen prirastek, pimanjkuje delovne sile, ki jo rastoče gospodarstvo nujno potrebuje.
Ta predpostavka v temeljih spremeni vrsto konflikta. Videti je, kot da je nekdo našel in kar izvaja rešitev o kateri ni bilo nobenega dogovarjanja in demokratičlnega konsenza. Problem s to rešitvijo je, da lahko v temeljih spremeni demografsko, kulturno in politično sliko današnje Evrope. Strani sta v nerešljivem konfliktu, ki za svojo rešitev potrebuje zmagovalce in poražence.
-Tretja hipoteza, ki govori o namernem mešanju različnih ras in narodov, ker se želi preseči nacionalne države v korist nekakšne, očitno hierarhične, svetovne skupnosti pod vplivom in vodstvom zahodne demokracije, je podobna drugi in tudi glede nje ni možen miren konsenz.
Že pri prvi točki je torej očitno, da moramo najprej bolj točno določiti o čem govorimo, ker drugače je to navadna zmešnjava, ki definitivno ne pelje k čemu dobremu.
Točka 2.
Problem je takšen, da se proces migracije že dogaja in to precej kaotično, brez pravega nadzora in vizije. Glede samega konflikta interesov nimamo postavljenih niti osnovnih pravil reševanja in konsenza, glede tega, kako ga reševati. Določiti je na primer treba začetno točko, oz pravilo, kdo mora spremembe obstoječega stanja zagovarjati in dokazovati pravilnost. V kriminalnem pravu recimo obstaja v naši kulturi “domneva nedolžnosti” in organi pregona morajo dokazovati krivdo. Če krivda ni dokazana, ni kazni. Določiti je treba torej, kdo nosi breme dokazovanja svojega primera, tisti, ki so za migracije ali tisti, ki so proti. V pomoč je lahko pravilo Statusa Quo, ki predstavlja obstoječe stanje in je dolžnost tistega, ki hoče to spreminjati, dokazovanje zakaj naj bi bilo to potrebno, ali vsaj dobro.
Primer Status Quo situacije je na primer to, da te v službi iz lepe svetle in zračne pisarne premestijo na zatohlo podstrešje. Vodilni imajo seveda vso zakonsko pravico do tega, ampak oni morajo ob pritožbi razložiti zakaj je bilo to potrebno. Zagovorniki morajo torej prepričati ostale, drugače se pač to ne sme dogajati..
Točka 3.
Tisti, ki o tem govorijo morajo biti kredibilni, njihovi argumenti morajo biti  dovolj resni, da je očitno, da vedo o čem govorijo. Dejstva morajo zagovarjati kredibilni strokovnjaki in inštitucije.
Z uvedbo “Fake news” se načrtno razbija kredibilnost vseh posameznikov in institucij, ki se ne strinjajo z “nami”. Dobivamo povsem kontradiktorna mnenja, govorijo posamezniki, ki očitno nimajo pojma o ničemer, cilji in posledice se zamegljujejo. Jasno je, da o posledicah razmišljajo “v dobri veri”, da ne bodo velike, ali jim je pa vseeno in si jih celo želijo.
Točka 4
Dobro je preverjati svojo logiko, bit skeptičen do hitrih rešitev, ki se ti ponujajo in se ne prepuščati evforiji ob misli, da imaš prav. Osebno svojo logiko stalno prevrjam in nimam občutka, da se mi kje pojavlja napaka v razmišljanju. Vedno je pa problem pomanjkanje informacij.
Točka 5
Dobro je tudi preverjati argumente svojih nasprotnikov, naprej razmišljati kakšne argumente bi lahko imeli in kakšen bi bil naš odgovor nanje. Jasno tudi obratno - pripraviti se na njihov odgovor na naše argumente…
Njihovi argumenti so pavšalni, nalašč se izogibajo vzrokom za takšno stanje in se želijo koncentrirati le na nujnost reševanja, brez veliko razmišljanja. S svojimi NGO stanje celo poslabšujejo, ker vabijo ljudi v Evropo, jim dajejo načrte poti in organizirajo prevoz. Prevoz beguncev je postala ena najdonosnejših kriminalnih obrti. Zakaj bi celo verjeli sploh to, da NGO počnejo vse brezplačno.
Točka 6
Čim bolj uporabiti znanje profesionalcev, ki se dotika konfliktne teme.
Čeprav se  tu , ko gre za ljudi, najbolj sama od sebe ponuja sociološka znanost, obstaja nekaj drugih, ki lahko precej bolje, z raziskavami in računalniškimi modeli, predvidijo kaj bo proces povzročil.
Že nekaj časa se govori, da poteka tretja svetovna vojna z drugimi sredstvi. Vojna proti terorizmu je uvedla nov, zelo nezaupljiv pristop, v odnose med ljudmi, narodi in državami. Teorija iger žal močno vpliva na odločitve odgovornih. Problem pri teoriji iger je ravno izničevanje morale pri odločanju. Če je cilj zmaga, so dovoljena vsa sredstva. Vzdržna optimalna rešitev med obema stranema je odvisna od stopnje zaupanja med njima. Zaupanje se pa organizirano ruši.
Osebno verjamem v angleški pregovor:
Če je nekaj videti kot raca, plava kot raca, gaga kot raca, potem je verjetno to raca....  
Će bi akterji, ki sodelujejo v tem evropskem konfliktu delovali pošteno in transparentno, konflikta sploh ne bi bilo, oziroma bi bil precej lahko rešljiv.
Mnogo bolj očitno je, da so nam v slogan “pomoč ubogim preganjancem” zavili kopico svojih prikritih kompleksnih ciljev, med  katerimi je “pomoč ubogim ljudem” eden najmanj pomembnih.
16. september 2018 | Zaznamki: reševanje konfliktov | Komentarji (19)
Kvantumska fizika se je globoko vrasla v naše vsakdanje pojmovanje realnosti, a tega  se marsikdo niti ne zaveda.
Sploh je pomemben tisti “princip nedoločenosti”. Ali nekaj “je” ali “ni” je odvisno predvsem od tega kako in kdaj gledaš. Mišljenjska konstrukcija tega nedoločenega delca seveda ne sledi totalno zakonom kvantne fizike, ampak ker smo ciljno usmerjeni k reševanju neznank - pravzaprav so naši možgani narejeni tako, da si neznank enostavno ne dovolijo in si raje nekaj izmislijo, da se jim ne skeglja - se vse bolj razvija nov model razmišljanja ter povezovanja različnih delčkov informacij.
Razlika med ljudmi in živalmi je v tem, da živali precej bolj primitivno razumejo kontekst določene situacije. Pravzaprav imajo osnovni koncept verjetno vgrajen že v genih, so pa krepko omejene pri izmišljevanju tolikšnega števila alternativ, kot sodobni Homo Sapiens.
Včasih se je zdelo inteligentno, če si določeno situacijo analiziral iz več različnih gledišč, a ta ideja je evolvirala po kapitalističnem načelu, da je treba vsako obračunsko obdobje prikazati nekaj več. Vse več gledišč in vse več razlag; izginja razlika med realistično in popolnoma nerealno, dejansko neplavzibilno domišljijo. “Napredna družba” je začela pomagati nam “omejencem” (omejenci - vsi, ki niso za), ki sami nismo sposobni doumeti “prave” resnice, celo s proaktivno selekcijo  in usmerjanjem informacij. Informacijski kažipot “FAKE NEWS” nekoliko spominja na prometni znak STOP. Podzavestno signalizira nevarnost našim možganom in jih pripravi na nekaj slabega.
Vsi vemo, da se je človeški jezik začel precej primitivno. Najprej smo se sporazumevali s telesno mimiko in neartikuliranimi kriki - ti so se v tisočletjih spremenili v samoglasnike, pa v zloge, besede in stavke. Grr, A?, Aaaaa, Uuuu, Auuu, Oooo,… nekaj najbolj značilnih. Povezovanje je posamezne glasove zmešalo v besede, stavke,... in vse skupaj je kulminiralo v sodobni civilizacijski produkt, kjer so tista gola dejstva, zaradi katerih “pogovor” sploh steče, marginalizirana in je pomen perfidno preveden v orwellovsko resnico.
Vse je nekako še šlo, dokler ni sodobna tehnologija priskrbela tolikšne količine informacij, pogledov in razlag, da ubogi človeški možgani ne sfolgajo več vseh pravih resnic. Izbiro leno prepuščajo “zaupanja vrednim” agentom, kot so MSM, verodostojni pametni ljudje (ali vsaj slavni, ali znani, ali uspešni), ali tisti,ki se uspejo za takšne predstaviti, predstavniki državnih in cerkvenih ustanov...
Multimedialnost je čaroben pojem, ki informacijo “okrasi” kot novoletno jelko. Pomembna je oseba, ki nekaj pove; izgled, barve, glasba, kulise - vse ima svoj pomen. Pri videu cel kader nosi informacije. Statisti v ozadju se odobravajoče smejijo ali posmehljivo pačijo in nas podzavestno usmerjajo v  zrcalno obnašanje. Besede, osebe, imena, kraji, vrednote - vse se navezuje v zaželjeno ciljno sporočilo določene informacije. Če hočeš nekoga diskreditirati, zgradiš okrog njega miselni vzorec, zgodbico, ki ga povezuje z zloglasnimi osebami, čudnimi običaji, neprimernim obnašanjem, kriminalnimi dejavnostmi in podobno. Insinuacije so dovolj, da se potem vsaka beseda iz njegovih ust in vsako dejanje sprejema v tem  grdem kontekstu in že elementarno izgublja na svoji vrednosti.
INFORMACIJA, ki se prebije do naših oči in ušes je VEDNO lažna. Če nam je všeč in se sklada z našim razmišljanjem, jo mnogo bolj z veseljem zagrabimo in ji verjamemo. Ko o njej razmišljamo čez nekaj let in se sprašujemo, ali smo bili “takrat še tako neumni” in se pustili dezinformirati, ali smo bili že tedaj faktično možgansko mrtvi, je to le še retorično vprašanje. Ukrepanje nima več nobenega smisla, saj je svet že oblikovan po tem modelu in spreminjanje bi lahko prineslo hujše posledice, od tistih, ki so že nastale.
Zato bodimo ovce, bodimo veseli, da ni slabše in držimo glavo pri tleh, da nas kdo ne opazi.
Gledanje med hojo v ekran pametnega telefona povzroča ravno takšno držo.
“New age” modreci bodo vedeli, da telesna drža odraža razpoloženje. In da tudi na razpoloženje lahko vplivaš s telesno držo…
Vse je torej le vprašanje celotnega družbenega modela, ne pa drobnih strahov, nagajanj, mnenj in površinskega obnašanja.
To so le malenkosti, “modelu” v okras.
13. september 2018 | Zaznamki: posameznik, družba | Komentarji (27)
Disinformed vs braindeadTa naslov članka na eni od spletnih novičarskih strani, me je prav razvedril, ker še najbolje opisuje stanje duha v sedanji Evropi in širše. Govor je bil seveda o shodu antimigrantskih desničarjev – ki jih vodilni mediji ljubkovalno imenujejo  »neo-naciji« in jim v vsakem kontekstu dodajo pridevnik “skrajni”.. Nasproti so jim stali organizirani, visoko moralni neoliberalni-levičarji, oboroženi s parolami, zaradi katerih se jih v nekaterih krogih prijemlje etiketa, da so možgansko mrtvi (braindead v vaši bodoči materinščini). Vse to se je dogajalo na Švedskem in vsakemu je jasno, da so to za tiste napredne liberalne prostore, zelo zelo grde kletvice.
Pri teh nazivih je očitno le eno – nova ideološka delitev se nikakor ne deli po klasičnih mejah. Na obeh straneh gre za paket »vrednot«, ki realno nikakor ne sodijo v isto škatlo. Ampak za silo gre, saj so pripadnost skupini, čredni nagon in dresura, opravili svoje. Za tiste, ki se jim ne ljubi preveč razmišljati, oziroma tiste, ki o nečem vedo par stavkov in potem verjamejo, da vedo vse, so zadeve precej poenostavljene. Vzpostavlja se trotl–ziher miselni vzorec, ki vsakogar, ki nasprotuje uradni, vodilni – ali nevemkakobijoimenoval  politiki, stlači v škatlico z neonaciji, hitleroljubci, orbanoljubci, putinčki, skratka vse, kar si lahko slabega izmisliš. Pri nas lokalno imamo pa za šankarske borce, še enega priročnega dežurnega krivca za vse – JJ. Ti ljudje so (bili) takšni kot so, ampak vzroki za porast nacionalizma definitivno nimajo nobene veze z njimi.
Eni so torej žrtve lažnih novic o divjanju migrantov, za njihove oponente je pa samo po sebi jasno, da gre za dozorele in izobražene osebe, ki razumejo “nekaj več”, imajo več sočutja do ljudi v nesreči in, ker plavajo vštric s čudovitim valom umetnosti in napredka, razumejo, da se svet spreminja. Beseda avantgarda je zapisana v njihovih genih. Zaradi svojega širokega razumevanja ter progresivne in civilizirane drže, imajo podporo vseh uradnih ustanov, vključno s korporacijskimi mediji.
Na klasične levičarje in desničarje se je v tem tisočletju prilepila široka paleta dodatnih programov, konstruktov, novih vrednot  in povzročila totalno zmedo. Nihče več ne ve, za kaj v resnici je in za kaj ni, ter koliko in katerih lastnosti moraš imeti več, da to prevaga in si priznan kot tisto, za kar se sam deklariraš. Drobne medijske čarovnije, ki sestojijo predvsem iz načina opisovanja dogodkov, slabšalnih ali ljubkovalnih nazivov udeležencev, nedostojnih povezav, insinuacij, dodanih ali zamolčanih novic, pa v bistvu niti ne potrebujejo pravih laži, da prepričajo množice naših sopotnikov, ki pač živijo v svojih nevidnih milnih mehurčkih in se brigajo zase. Dokler jim kdo po krivici ne skrivi kakšnega lasu, seveda. Vprežena je vsa zabavna industrija, ki se v vsej svoji nedoraslosti vedno postavi na tisto “enostavno” stran morale, ki jo učijo že v vrtcih in slavi modrosti babic in dedkov, kot da so v starih časih ljudje res več vedeli kot sedaj. “Svetovljanski” način življenja jim podaja povsem zgrešeno sliko normalnosti.
Kako se torej lotiti perečih problemov, ki jih nekateri niti ne priznajo za probleme, ne da bi bili že po prvem stavku popljuvani in pomedrani od salonskih intelektualcev?
Problemov je veliko, vse več, ampak dajmo se poskusiti z analizo Evropi vsiljene imigracije, ki zagotovo ni rezultat evolucije sveta, družbe, naravnih nesreč in podobnega, ampak jo povzročajo zavrženi zločinci, ki si lahko privoščijo vse in  jih nihče ne preganja.
Slovenci imamo izkušnje z migracijami, saj smo bili v zadnjem stoletju sami preganjani iz svojih domov, k nam so pa tudi prihajali tujci iz drugih krajev iskat boljše življenje.
V Jugoslaviji je v Slovenijo prihajalo precej ljudi iz ostalih republik in Slovenija je ta prirastek nekako uspešno “prebavljala”. Že druga generacija se je malo ali sploh nič razlikovala od staroselcev in zmerni vplivi teh kultur vsaj mene niso motili. Ob razpadu Jugoslavije se je naenkrat začelo vse preštevati. Razpihano sovraštvo med nekaterimi je okužilo marsikoga in nenadoma so se vsi narodi homogenizirali. V Sloveniji je bil za moje pojme katastrofalen ukrep “izbris”, saj je zelo veliko ljudi, ki so se prej imeli za slovence, postavil na “realna” tla. Odtlej je “asimilacija” bistveno slabša in vprašanje je, koliko časa bo trajalo, da se zadeve normalizirajo. Razlog, da to opisujem je ta, da hočem opozoriti kako občutljive zadeve so dreganje v poreklo ljudi. Malenkosti lahko povzročijo nepopravljive posledice. Zato naj tudi takoj povem, da v tem zapisu ne gre za slavljenje določene rase, naroda ali spola, ampak predvsem za zaskrbljenost glede razvoja in obstanka naše kulture v bodočnosti. Vsem ljudem priznavam pravico, da skrbijo za prostore, kjer so se rodili in odraščali, ampak pravica, do vsiljevanja svoje kulture drugim, se manjša s kilometri oddaljenosti bivanja od teh krajev. Skrbimo za ostanke zidovja nekaj tisoč let starih stavb, borimo se za ohranjanje biotične raznovrstnosti, redkih insektov, rastlin, po drugi strani pa prostovoljno vršimo genocid nad starimi evropejci.
Ne govorim kar tako. Življenje v nekaterih evropskih državah je nepopravljivo spremenjeno in definitivno ni boljše kot prej. Govoril sem z nekaj znanci, ki že nekaj desetletij živijo v tujini. Znanka, ki živi na področju Westminstra v Londonu, mi je na vprašanje, če misli, da je res povzročilo “Brekit” 1,8 milijona priseljenih Poljakov, dejala, da se ne strinja z mano. Poljaki so pridni, delavni in so se skušali vključevat, večji problem so bili romuni in bolgari, zadnja leta je pa čista katastrofa. Na cesti je več do oči zakritih žensk, kot odkritih. Prijatelj, ki živi na NIzozemskem me je prav tako malce razsvetlil. Tam se imigracije ne čutijo toliko, ker je bila NIzozemska vseskozi najbolj odprta država in so nizozemci takšni, da sicer veliko protestirajo, a nazadnje vse mirno požrejo. Povedal je, da ima v soseski džamijo in veliko turkov, ampak, da z njimi res ni nobenih problemov. “Čeprav” so muslimani, svoje otroke “lepo” vzgajajo po “nizozemsko” in nikakor ne izstopajo. Povsem drugače je pa z maročani, ki se jim je enostavno najbolje izogniti.  
Govorim seveda o osebnih subjektivnih izkušnjah nekaterih, ampak iz vzorca je videti, da vseh priseljencev ne gre jemati enako. Med njimi so ogromne razlike in takšna črno-bela obravnava, ki jim jo nudijo “dezinformirani” in “možgansko mrtvi” je popolnoma zgrešena. V teh zadevah ne bi smelo biti blefiranja, laganja, zaničevanja in selekcioniranja. Treba je postaviti pravila in povsem jasno povedati, da ni toliko problem biološka razlika, kot načrtno spreminjanje domače obstoječe družbene kulture. Ne gre za boljše ali slabše, ampak predvsem za pravico do zaščite svoje kulture. Zakaj bi se sploh držali katerihkoli neprijetnih pravil, če je jasno, da jih čez nekaj let ne bo več in so le kamen okrog vratu za tiste, ki se jih držijo. Skrbimo za svoje okolje, za družbeno življenje, za socialo, gradimo za bodočnost in na podlagi tega imamo valjda določene pravice. Vse to počnemo z dolgoročnimi nameni in ni nobene naravne ali etične ovire, da si tega ne bi tudi priznali. Smo “lastniki” svojih družb in lahko SVOBODNO IZBIRAMO kaj hočemo in česa nočemo. Tudi tisti, ki verjamejo, da je s priseljevanjem vse v redu, naj razmislijo ob zgodbi nemke, ki je v vrtec pripeljala otroka in med 24  vrstniki le dva govorita tekoče nemško. Lahko, da je bil članek dezinformacija, ampak tudi, če je razmerje bistveno manj v korist priseljencev je še vedno preveliko. In za to ni potrebno delati ne vem kakšnih raziskav, saj se vidi na prvi pogled. V točnost raznih številk nisem nikoli verjel, saj zgodovina kaže, kako žrtve in junaki na vseh straneh rastejo v odvisnosti od tega kdo piše zgodovino. Dejansko moraš biti možgansko mrtev, če ne vidiš, kako v bistvu stara Evropa umira in se vse hitreje amerikanizira. Na žalost so vidni predvsem negativni vplivi, ki slabšajo kvaliteto življenja.
Normalne migracije so v redu - vsako preseljevanje, ki ga povzročijo vojne, nasilje in razne režirane igre svetovnih vizionarjev in pokvarjencev je treba obravnavati individualno, raziskati ter krivce kaznovati. Res drastično, ker zakrivijo na milijone uničenih človeških življenj. Muslimani imajo Fatvo - za takšne ljudi bi morali tudi mi neverniki izumiti nek visokodoneč ukrep, ki bi jih ožigosal do konca življenja.
Razlogi, ki jih navajajo za vzpodbujanje uvoza tujcev, kot npr. pomanjkanje delovne sile, staranje domačega prebivalstva - pa kdo bo plačeval za naše pokojnine - so enostavno sprevrženi. Vprašljivo je tudi število in hitrost priseljevanja.
Družbe so bile vedno sposobne samoozdravitve. Vedno se najdejo rezerve, zaradi nuje se vedno spreminjajo pravila in ukrepi, ki pospešujejo reševanje določenih pomanjkljivosti. Spreminjajo se modeli dela in načina življenja, ampak res nikjer ne piše, da mora ravno Evropa, za katero je resnično kazalo, da je najbolj dozorela na vseh področjih življenja in omogoča človeku najbolj kvalitetno bivanje, potrebna sprememb na slabše.
Evropski politiki, intelektualci, pravzaprav vsa evropska družba se je uspavala in dopustila, da v roke vzamejo krmilo razni psihopatski iztirjenci, ki v resnici prav nikjer nimajo demokratične večine. Če bo šlo tako naprej, bodo desničarska gibanja postajala vse močnejša, v resnici “skrajna” in razpadli bomo na nacionalne države. Tisti, ki si v ozadju manejo roke, bodo manjše in šibke države z užitkom zlomili.
Prepričan sem, da veliko ljudi razmišlja kot jaz, a tega ni nikjer slišati, razen v bolj privatnih krogih. Izpostavlja se lažna izbira, kot da obstajata le dve strani - leva in desna. Na žalost sta obe tako kompromitirani, da se sploh ne ve več kaj zagovarjata - torej sta opravilno nesposobni in čas je, da dvignemo glas tisti, ki še vedno verjamemo v človeka vredno življenje.
Dresura je pripeljala do tega, da se je življenje iz lepe dogodivščine, spremenilo v vseživljenjski boj za preživetje.  Vem samo to, da postajamo sužnji nečesa - ali je to sam trenutni civilizacijski konstrukt, ali kapital, organizirane združbe, na vrh naplavljeni psihopati - ne vem.
Vem samo to, da je zadnji čas, da se zbudimo in usmerimo zadeve spet v pravo smer.
31. avgust 2018 | Zaznamki: disinformed vs braindead | Komentarji (10)
... ali črtica o nesrečnih policajih in o kubanskih plesalcih.
Vse legalno, postopek korekten itd… itd.. Strinjam se, ampak…
Človek se vpraša, kakšne ljudi se zaposluje za delo z ljudmi.
Sherlock (mogoče je bil zraven tudi Watson) je v mestu opazil osemindvajset ljudi malce temnejše polti in takoj se mu je zasmejalo ob misli, kako bo na hitro izpolnil svoj mesečni delovni načrt. ILEGALNI MIGRANTI...jiipi!
Hop Cefizelj, dokumente prosim! Ljudje buljijo v njega, mu v neznani govorici nekaj govorijo, a očitno je iz tiste bosanske naveze.
Saj poznate tisto, ko sta dva policaja stala na križišču ob Plitvičkih jezerih in mimo pride tujec: »Do you speak english?« Nič, samo zaboden pogled. »Parlare Italiano?«  … nič. Sprachen sie deutsch?« Še vedno nič. »Parlez vous francaise?« Nič. Turist odide, en policaj pa po daljšem molku le spregovori: «Ti Janez, mislim, da bi bilo vendarle dobro, če bi se naučila kakšnega tujega jezika!«  
»Ma kaj si nor? Si videl tega, pet jezikov je znal, pa se ni mogel sporazumeti z nama!«
Resnično me zanima kakšen človek moraš biti, da za tak "prekršek" (bodimo si na jasnem, da je okrog hotelov običajno precej ljudi brez dokumentov, saj jih pustijo na recepciji – ampak v Bovcu so res verjetno običajno bolj svetle polti ), tudi po pojasnilu in hitri dostavi dokumentov, napišeš takšno kazen.
Če je bil v službi kak zelenec, bi moral vsaj poklicati šefa in ga vprašati. Če je bil izkušen policaj, ali policajka, se resno sprašujem, kaj je narobe z njim. Se v tem poslu ne zahteva vsaj določena integriteta? Dostojnost? Vsaj pikica človećnosti in sposobnost sešteti 1 plus 1? Se ta človek sicer normalno obnaša, ali ga sovraži vsa okolica? Ne verjamem, da obstaja profil ljudi, ki povsem slučajno niso sposobni oceniti takšne situacije in so sicer navajeni delovati »normalno«.
Sumim, da je en takih, ki se nekako zaredijo v vsakem mestu, vsaki vasi. Ljudem pijejo kri, ker si spoštovanja ne znajo priboriti, znajo se pa skriti za svojo značko, da pokažejo kdo so.
Res je seveda, da imajo običajno razni avtoritarni režimi zelo radi ljudi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo.
Ma ne, ni to. Pri nas imamo za te junake preslabe plače in vsi dobri policaji raje odidejo na bolje plačana in manj odgovorna delovna mesta. Povišati plače je treba - potem bodo v glavi vklopili tudi kakšno dodatno kolesce!!!
Ali si pač spet vse narobe razlagam...
20. avgust 2018 | Komentarji (26)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202195
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876507
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87190 // Komentarjev: 1246198
Avtorji fotografij: 26308 // Slik: 223171 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "