Distinkcija med posameznikom in skupino.
Precej pogosto uporabljena modrost, da tisto kar delaš na enak način, vedno prinese enake rezultate, povzroča podzavesten strah pred odpiranjem pomembnih tem, ki vplivajo na notranjo dinamiko človeške družbe. Bojevito dvajseto stoletje je nekako vzpodbudilo družboslovje na univerzah zahodne civilizacije in tudi širše, da se je odločilo preslepiti človeško naravo in prevzeti kreativno vlogo pri usmerjanju človeške družbe. Prevzetni človeški intelekt naj bi nas varno peljal mimo vseh čeri, ki so se ciklično pojavljale v zgodovini in družbo popeljal na višji nivo. Človeška družba kot skupnost se sicer zdi na inteligenčnem nivoju petletnega otroka -tako je videti in tako se do nje obnašajo tisti, ki bi jo radi upravljali -, a učitelji nekako niso dorasli vlogi, ki so jo prevzeli.
Družba prihaja v novo krizo, nekoliko drugačno od dosedanjih. Seveda le, če samoljubno gledaš z Marsa ali intelektualnega podesta katerega si zavzel s pomočjo podobno mislečih kolegov. Kriza izhaja iz istih razlogov kot vedno v zgodovini, le zamaskirana je v nova oblačila, ki jih je omogočila omnipotentna znanost  zadnjega stoletja. Na zelo kritičnih področjih v resnici novih rešitev ni, saj se človeška narava ni spremenila, stare improvizacije so se izkazale kot slabe in odnos do vsega tega je kot podajanje vroče žerjavice. Še slabši občutek daje vtis, da neznana moč iz ozadja manipulira z ustvarjanjem vtisa, da se sodobna družba spreminja spontano, emergentno, ker je pač takšna pozitivna evolucija družbe. Ni dober občutek, če se začneš počutiti kot morski prašiček. Določene teme sicer niso absolutno prepovedane, a samocenzura je prignana do te mere, da se človek sprašuje o čem se je sploh še varno pogovarjati. Idealno okolje za manipulatorje, kjer je posameznik le smet v njihovem organiziranem kolesju.
Naslednja odstavka se znata slišati precej ksenofobično, ampak opisujeta stereotip sodobne družbe. Kot ga zaznava povprečen človek, ki ga izobraževalne ustanove in medijski posiljevalci še niso popolnoma indoktrinirali. Ne ve sicer zakaj je toliko govora o rasah, spolu, različnosti in drugačnosti, če smo po znanstvenih dognanjih objektivnih univerz zahodne poloble, praktično vsi isti. Mešanje različnih skupin po tej doktrini nikakor ne povzroča konfliktov. Razlike so kvečjemu kulturne in okoljske, hitro “popravljive”. Splošno je menda priznano le to, da imajo črnci najdaljše spolne organe, belčki smo nekje v švoh povprečju, azijci imajo pa najkrajše. Latinci so najboljši loverji… Bolje, da ne naštevam še bioloških predispozicij, kjer se ve kdo so najboljši športniki, plesalci. znanstveniki ipd.  Najpametnejši so indijci, pa pleme aškenazi. Italijani so mafijci, francozi nekulturni in za belce še kar dobri ljubimci, nemci so zakuhali dve svetovni vojni, torej je treba z njimi previdno, rusi so z vodko prepojeni divjaki ali pa člani krute ruske mafije za katero so ameriški kriminalci le nekoliko hudomušni lokalni fantje, azijci so pridni in disciplinirani, pri slovanih prevladuje čustvena plat in so manj usposobljeni za “ordnung”. Veliko tega bi lahko našteval tudi na bolj mikro lokalni ravni, ampak to so le stereotipi. Znano je, da statistika v resnici ne opisuje niti enega samega posameznika.
Razen tega smo pa enaki.
Mešanje različnih genskih materialov je pozitivno in bo pripeljalo do boljšega človeka na vseh področjih. Edina postranska malenkost je mogoče ta, da predvidevajo v naslednjem stoletju precej manj ljudi z modrimi očmi, blond lasmi in izrazito belo poltjo. Razen albinov seveda. Tipičen model osnovne družbene celice nam promovira Hollywood. Sestavljen je iz super ženske, afro-američna, povprečno neumnega belca, azijca, predstavnikov LGBT, dobrodošel je Indijec s smešnim anglo-indijskim naglasom in čudnim obnašanjem, ampak zelo inteligenten, skoraj redno je omenjen kak verski ali nacionalni običaj določene skupine. Vsi inteligentni ljudje imajo kakšno napako, ki jih v končni fazi popolnoma izenači s povprečneži. Kralj je povprečnež, ki se vdano bori za vsakdanji kruh. Ve se kdo so tisti,ki so najbolj kritični in znajo odlično artikulirati tudi tisto, kar mislimo tudi sami, a ne znamo tako lepo povedati. V slabi luči se lahko predstavlja le arabce, ruse in občasno nemce in francoze. Cilj propagandne učne ure je seveda dokazati, da skupina z vsemi različnostmi dopolnjuje posameznika in je pravzaprav obvezno postati njen del, če želiš uspešno delovati v sodobni družbi. Pa tudi navajanje, da je to edino normalno. Vedno obstajamo “MI” in “ONI”. Promovira se nekak “naš” sistem, kjer se enačimo z optimističnimi ljudmi, ki stremijo k uspehu - tako kot mi. Seveda jim ne gre vedno najbolj od rok, a ne obupajo in trpijo vse tiste probleme, kot mi z nasmehom in potrpljenjem. Pridnost, poštenost in čez vse spoštovanje države in njenih ustanov, boga in oblasti! Naš si, če deliš vse naše vrednote! Te medijske akrobacije so videti absolutno nedolžne, dokler se enkrat ne zavedaš vzorca - potem enostavno ne moreš ne gledati, ne poslušati več. Mediji izgubijo svojo zabavno plat in jih vidiš le še kot del vzgojnega aparata.
Pogovori o rasah, naciji, veri, drugačnosti –kulturni in biološki, ter o drugi “neprijetni” prtljagi iz preteklosti, so precej nezaželeni, ker lahko hitro preskočijo iz normalnega diskurza v goreče debate, kjer čustva preplavijo vsako argumentacijo. Res je težko uravnavati mejo, ki vzdržuje nedolžno konstruktivno debato, pred izbruhi čustvenega nakladanja z iz rokava izvlečenimi moralnimi načeli ter argumenti iz vseh strani, ki nimajo nobene veze z realnostjo in reševanjem problemov.  V zgodovini se je že ničkolikokrat pokazal vzorec, kako zna družba podivjati, ko se na začetku manjši problemi ignorirajo, ali se pa sprva upravičeno opozarjanje, najprej sprevrže v tekmovanje populizmov, nato pa v kaos, ko »drhal« v obliki podivjanih množic prevzame zadeve v svoje roke.
Nisem pristaš pogrevanja tistega, kar je pozabljeno in pokopano, a če je že treba zaradi prihodnosti ugrizniti v kakšno kislo jabolko. je to najbolje storiti čim prej, dokler zadeve ne uidejo predaleč.
Ko opazujem brstenje sodobne družbene »vojne« in obkladanje s fašisti, nacisti, ksenofobi, homofobi, mizogeni, radikalnimi levičarji in desničarji, opranoglavci, plačanci, hinavci, mi ta vse širši nabor žaljivk, da misliti, da smo na poti v nov peklenski krog, kakršnih je bilo v preteklosti že veliko. Problem, ki je pri tem največji je ta, da človek lahko razume stališča, oz. interese vseh strani in se do neke mere ponotranji z njimi. Jasno je, da imajo različne skupine povsem različne poglede in skušajo z njimi zmagati. Žal ni nikogar, ki bi vsaj poskusil iskati “pravo” resnico in se ZARES boril za dolgoročne skupne humane interese. Zaskrbljenost opazovalca se začne pri opazovanju ugotavljanja vzrokov za stanje. Izhaja se iz različnih trenutkov v zgodovini, iz nasprotujočih ocen stanja, drugačnih vrednot, vsiljenih (lažnih) moralnih okvirov, drugačnih časovnih okvirov, mešanja vzrokov in posledic in ignorantskega zatiskanja oči pred dolgoročnimi posledicami. Obstaja nekakšen moralni podest na katerega se je postavila ena stran, ki je iz diskurza izključila nekaj ključnih tem kot nevarnih in etično povsem nesprejemljivih, ter vsakogar, ki samo pomisli nanje, napade z ognjem in žveplom, do končne družbene anatemizacije. Za določene zadeve enostavno ne dovoli debate in s tem izključuje kup argumentov druge strani. Rdečo nit zožene debate pa očitno obvladujejo ozkogledi brezkompromisni “vojščaki”, ki realno gledano, ne razumejo najbolje širine tistih idej, ki si jih običajno izmislijo pametni in dobromisleči ljudje, a se med komunikacijo v par korakih običajno sprevržejo v nekaj čisto drugega. Človek se sprašuje ali demokracija sploh omogoča glas pametnejšim, ali vedno njihova misel utone v povprečju večine? Z dopolnilom, da je večina običajno pod vplivom kakšne organizirane manjšine in je s tem ponarejen sam smisel demokracije. Ali so priznani strokovnjaki “priznani” zato, ker so strokovnjaki, ali zato, ker se prilagajajo volji in željam vodeče večine? Prevečkrat se postavlja dvom o tem ali so res tako neumni, da lahko govorijo nekaj, kar je očitno skregano z zdravo pametjo in ko prideš do zaključka, da definitivno ne morejo biti, se pojavijo razlage o plačancih, pokvarjencih in teorije zarot.
Imamo opraviti torej  z gordijskim vozlom, ki samo čaka na junaka z mečem, ki bo vozel presekal, ampak pravi rešitelj bi moral znati vozel razvozlati. Opravka imamo z večplastnim problemom, ki nima ene same hitre rešitve. Pred reševanjem je treba najprej ugotoviti katere konstante, znanke in neznanke ga sploh sestavljajo. Potem bo tudi formula lažje dosegljiva.
Moj prispevek k večji jasnosti naj bo razmišljanje o distinkciji med posamezniki in med določeno družbeno skupino, oziroma o mešanju teh dveh pojmov, ki povzroča totalno zmedo. Če bi točno vedeli o čem govorimo, bi se mogoče vsaj malo manj zmerjali med sabo.
Ko govorimo o stereotipih, se v glavnem zavedamo, da stereotip govori o povprečju in niti ne pomeni, da odgovarja večini določene družbene skupine. Lahko je samo posledica manjšega dogodka z veliko odmevnostjo ali kaj podobnega. Ko govorimo torej o zvijačnosti, skoposti, krutosti, pameti, neumnosti, pokvarjenosti, lenobi, pridnosti ipd., določenih skupnosti je to bolj folklora. Če srečamo nekoga od “njih”, se nam stereotip seveda prikrade v misel, a če je dober, smo nekoliko v pozitivnem pričakovanju, če je slab, upamo, da ga ta določeni predstavnik nima.
V normalnem življenju vsakega človeka obravnavamo kot posameznika. Lahko se nam zdi simpatičen ali ne, lep ali grd, - lahko imamo celo do določenih figur predsodke, do drugih absolutne preference, ampak v neposredni komunikaciji se mnenje sproti oblikuje in če se izkaže, da bi oseba lahko bila dlje časa del našega življenja je deležna temeljitejše presoje. Nacionalnost, vera, spolna usmerjenost se ocenjuje individualno, glede na naša prepričanja in glede na odzive dotične osebe.  Na koncu imajo res lahko vpliv medsebojni predsodki, če so preveliki, ampak bolj so odnosi pomembni za nas, manj vplivajo nanje stereotipi in predsodki, saj vidimo le “človeka”. S takšnim “znancem” lahko potem tudi bolj čutimo, mu čutimo dolžnost in željo pomagati, če je to potrebno. Razumemo njegovo vero, njegovo usmerjenost in seveda pričakujemo recipročnost ter spoštovanje tudi z njegove strani. Če tega ni, se pač odnos skrha in to je to. Brez velikih pridevnikov. Posamezniki čutimo nekakšno lastništvo nad svojim domačim okoljem in pričakujemo od obiskovalcev ustrezno obnašanje. Če pride nekdo na obisk kot turist ali za krajši čas, nimamo problemov z njegovim nepoznavanjem lokalnih vrednot in jih toleriramo. Če se nekdo naseli med nas, postane njegovo “drugačno” obnašanje bolj opazno. In bolj moteče predvsem za posameznike, ki ga osebno ne poznajo (če je sicer v redu človek).
Kot posameznik, sem torej predvsem človek, vpet v svoje okolje in običaje. Rad imam hrano, ki jo je kuhala moja mati, praznike, ki sem jih praznoval od otroških let, kuliso in dinamiko sveta, ki sem jo opazoval in se nanjo navadil vse življenje. Z nelagodjem me navdajajo tiste spremembe, ki so zame prehitre. Če mi je več pomenil Dedek Mraz od Božička in 1.maj od Marijinega vnebovzetja, še ne pomeni, da preferiram določen družbeno ideološki sistem pred nekim drugim, ampak, da je pač to moja preferenca, ki izhaja predvsem iz lepih izkušenj. In se mi zdi o njej sploh absurdno razpravljati. Če ne maram testenin, ne pomeni, da ne maram italijanov, če se mi gabijo plazilci, črvi in podobna golazen, še nisem zadrt kmetavzar, ki je zaostal v 19.stoletju in tisti, ki to jedo še niso gurmani. Ne bom zahajal na ostala področja, ker mislim, da je popolnoma jasen vzorec mojega odnosa do življenja.
Na spremembe gledam predvsem kot na potek bolj ali manj pomembnih procesov. Če so spremembe logične, nujne, naravne, jih pač sprejemam tako in se jim brez velikih besed prilagajam. Če so rezultat organizirane akcije posameznikov in skupin, najsi uzakonjene ali razširjene s propagando, silo ali manipulacijo, si dovolim tudi kritično razmišljati o njih. In žal opažam, da so razlogi za spremembe največkrat zelo banalni. Včasih se na te načine vsiljujejo spremembe, ki na prvi pogled niti niso videti pomembne. Ampak, če nisi ovca, se imaš vseeno pravico spraševati, zakaj bi nekdo nekaj spreminjal, če kakšnih očitnih rezultatov ni videti. Običajno se kasneje izkaže, da so bili rezultati še kako načrtovani - izkoriščena je jasno naivnost in ignoranca ostalih.
VEDNO ločim odnos do posameznikov in do skupin, ker se odgovori na pereča vprašanja glede ene ali druge entitete največkrat bistveno razlikujejo.
Ves ta neskončen začetek je potreben, da si sploh upam nadaljevati o tistem, kar je sploh namen zapisa.
Gre seveda za globalizacijo, preseljevanje narodov in uvajanje črednih mehanizmov v celotno družbo.
Lahko začnemo z običajno trgovino. Na začetku je vse potekalo spontano, po potrebah. Ne bom tokrat o osnovnih problemih, kot so ponudba in povpraševanje, industrijska proizvodnja, krediti ipd.
Gre za sodobno inovacijo. Korporacije so s svojimi pametnimi dobro plačanimi ekipami ugotovile, da človek kupuje tisto kar potrebuje, pa tudi tisto kar si želi. Treba je vzpodbuditi željo. Reklame? Ja, seveda, ampak - še bolje bi bilo vzgojiti čredo, kjer se bodo ljudje, kot člani skupine, medsebojno pritiskali v nakupe predragih in nepotrebnih stvari. Trend točno določenih trendovskih blagovnih znamk na vseh področjih, ki zagotavljajo nek status v družbi in ti dajejo nekakšno nalepko, da si član nečesa večjega in imaš s tem lažji dostop do določenih “ugodnosti”. V glavnem, da ne bom predolg - trgovina se je spremenila v mehanizem, kjer se vzgaja v kompletu -prodajalce, kupce in tudi tiste, ki to še niso. V bistvu se moraš držati točno določenih prodajnih in promocijskih poti kot trgovec, da dosežeš ciljne “dresirane” kupce.
V politiki ne vemo več, kaj je levica in kaj desnica. Pravzaprav je vse tako zmešano, da se je treba preveč poglabljati, da sploh razumeš, kaj vse je v naboru ponudbe tvoje politične stranke in že spet kupuješ paket - nekaj malega od tistega, kar ti je všeč in več -v času volitev se zdi- nepomembnega s*anja, ki se kasneje izkaže kot odločilno.
Vojne - kdo povzroča nove in nove vojne? Levica ali desnica? Kaj je večji problem - izumirajoči klasični diktatorji ali nadresirani borci v imenu demokracije? Kaj bi rekel povprečen iračan, libijec, sirijec, če bi lahko zavrtel čas nazaj? Kaj bi rekel povprečen starejši Jugoslovan je precej očitno, mladi so pa že vzgojeni po novem in zgodovina je za nazaj korigirana..
Kaj se počne in se je počelo z Afriko? V čigavem imenu? Sem kot pripadnik bele rase kriv za vse zločine v zgodovini? So zločine počeli tudi drugi? Imamo tokrat belci le kak zavržen gen, ki nas sili povzročati grozote? Naj gledam na pol milijarde afričanov iz podsaharske Afrike kot na množico trpečih posameznikov, ali kot na skupnost, ki bi jim morali pomagati na drugačnem nivoju?
Tu se pokaže dilema med obravnavanjem ljudi kot med posamezniki, ali kot skupinami, verniki, rasami? Pa ne zato, ker se mi ubožci počutimo večvredni, ampak zato, ker smo na nekakšnem križišču! Smo, kot dinozavri obsojeni na izumrtje in nas bodo zamenjali boljši? In s tem nimamo nobenega problema?
Kot posamezniki se vse življenje  v sebi bojujemo s tem, kar si v resnici želimo in kar od nas pričakuje družba. Nekako se iz dneva v dan, iz leta v leto podrejamo in požremo vse kar nam “skuhajo”. Vse skozi vemo, da si krepko lažemo glede svobode in vseh tistih velikih besed, okrog katerih so zgradili našo kletko in se tolažimo, da bi bila lahko ta kletka tudi bolj neudobna. Potem je pa vse več dogodkov, ko dajo jasno vedeti, da obstajajo kaste za katere ne velja prav nič iz te družbene pogodbe. Ta pogodba je le mit, ki daje upanje nemočnim, velja le za nekatere, drugi pa pač počnejo skoraj vse kar se jim zaredi v glavi. Smo “smrkavci”, ki nam povprečneži, ki po čudežni igri narave priplavajo na vrh, s slabimi, nepremišljenimi in pokvarjenimi odločitvami odrejajo sedanjost in bodočnost. Z zamahom roke nam spremenijo vizijo prihodnosti in pokažejo, da so vsi naši načrti ničvredni!
Kaj pomeni veliko novih ljudi, ki začenjajo z ničle v naši družbi?
Desničar bi odgovoril: Povečanje konkurence in pritisk na plače na že tako slabo plačanih delovnih mestih? Delež našega denarja iz vseh javnih blagajn, ki ga je že sedaj premalo, bo razdeljen še med več ljudi. Nataliteta je pri Evropejcih mnogo manjša, kot v Afriki in na bližnjem vzhodu. Kakšne bodo posledice v celotni družbi? Večina priseljencev, ki lahko voli, voli za levico, ki jih vsaj načelno zagovarja in v naslednji generaciji imaš povsem drugačno politično sliko. Se priseljenci lahko v resnici asimilirajo ali gojijo svoje običaje v getih, kjer so zakoni gostiteljske države največkrat kar suspendirani? Kaj se zgodi v prelomnih zgodovinskih trenutkih, ko so problemi. Katera kohezija je močnejša? Pripadnost novi ali stari državi? Problem so tudi vsi ti malenkostni običaji, od odnosa do družbe, načina stikov, obnašanja pri delu, v privatnem življenju. Vse to, samo zase, so malenkosti, vse skupaj pa lahko postane resen problem.
Levičar pravi: Mešanje različnih ljudi je povečevanje genskega bazena, kar je dobro. Mešane skupnosti delujejo bolje. Naštevajo vzorčne multikulturne skupnosti, ki pa večinoma ne morejo biti vzorčne, saj imajo svoje posebnosti. Singapur je ena od tistih, ki jo najraje izpostavijo, a Singapur je zelo trda država. Ima rigorozne kazni za vsako malenkost in tam je praktično nemogoče gojiti diverzitete. Je kvečjemu dokaz, da multikulturna skupnost potrebuje zelo trdo državo.
Odnos do priseljencev skušajo poosebiti in trkajo na sočutje, solidarnost in podobne vrednote. Desničarji jim na to odgovarjajo, da je vsaka družba, ki je razvila t.i. “altruistični gen”, dolgoročno obsojena na propad, saj po teoriji iger nima možnosti za obstanek v boju z družbo, ki tega “gena” nima. Jugoslovanski primer - Sarajevo- se je tudi klavrno končal. Iz drugačnih vzrokov, a žal se je pokazalo, kako je takšna skupnost ranljiva in dovzetna za različne vplive.
Problem “levice” je, da enostavno ne želi gledati dolgoročno. Prodaja lepo pravljico za katero je jasno, da se v realnem življenju ne izide. Jemlje si pravico govoriti v imenu neobstoječe skupnosti in nasprotnike ožigosa kot najbolj nemoralne in zavržene pripadnike, sicer njihove enakomisleče, moralno prosvetljene tihe množice.
Ker tu preveč opletam z “levico”, moram povedati, da v resnici sploh ne znam opredeliti katero levico mislim. Ti ljudje skušajo govoriti v imenu tihe množice, ki je socialna, solidarna, dobromisleča. Če jim nasprotuješ, avtomatično izpadeš iz te “dobre” družbe in razglasiš, da si prestopil na temno stran.
V bistvu vsi skupaj želimo dobro vsem tem nesrečnikom, le z načinom reševanja tega problema se ne strinjamo. Skrbi so realne, nikakor pa seveda ne gre za tiste strahove, ki jih zlonamerno napihujejo nekateri, da bi kazali na primitivnost in sebičnost nasprotnikov. Primitivcev je pa seveda preveč na vseh straneh.
Debata zaradi debate, ne zaradi vsebine. V glavnem, bolj kot kdajkoli drži pregovor:
Psi lajajo, karavana gre dalje!
26. julij 2018 | Zaznamki: posameznik, družba | Komentarji (23)
Odkar obstajajo organizirane človeške družbe, obstaja tudi politika, ki skuša vplivati na delovanje in razvoj te družbe. Zastopa kompleten nabor interesov svojih podpornikov in se v boju za zmago poslužuje vseh sredstev. Če sprejmemo, da so civilizacijsko sprejemljivi interesi legitimni, se moraš kot volivec osredotočiti na program, po drugi strani pa tudi spremljati na kakšen način strankarski aparat skuša priti do zmage. Laganje, zavajanje, izsiljevanje, grožnje, podkupovanje, kravje kupčije in še kaj hujšega, so običajna praksa, saj očitno množice lahko prebavijo prav vse.
V okviru nacionalne politike lahko navadno identificiramo dva različna načina razmišljanja: konzervativni pristop in liberalno perspektivo. V teoriji sta obe ideologiji na nasprotnih koncih političnega spektra; vendar je realnost veliko bolj nejasna. Konservativci in liberalci imajo različna prepričanja in nasprotujoča stališča o strukturi družbe, vlogi vlade in na splošno o napredku naroda. Dejansko je glavna razlika med njimi v tem, kako je treba preteklost - ali sedanjost - ohraniti tudi za prihodnost. Zaradi vzgoje in okolja so oboji prepričani, da je pravica na njihovi strani. Kaj je v resnici absolutna pravica in pravično je pa relativen pojem, ki ga ni uspelo še nikomur zadovoljivo definirati.
( za osnovo precej definicij kopirano in dopolnjeno s te strani )
Konzervativci - desnica
Na splošno so konzervativci povezani z desno-usmerjenimi gibanji in je za njih značilno trdno prepričanje, da je treba napredek nadzorovati in v nekaterih primerih preprečiti, da bi ohranili tradicionalne vrednote. Konservativci so pogosto del prevladujoče skupine - zakaj bi želeli spreminjati stvari, če imajo koristi od sedanjega družbenega / političnega / gospodarskega reda? Če pa niso del prevladujoče skupine, so zaskrbljeni zaradi posledic in drastičnih sprememb, ki jih prinaša »napredek«. Na primer, v zahodnem svetu so v zadnjih desetletjih dominirala liberalna gibanja. Toda z grožnjami, ki jih prinaša tehnološki razvoj, elitistično vedenje, širjenje terorizma in naraščajoči valovi migracij, so mnogi zahodnjaki začeli zavzemati bolj konzervativno stališče glede politike priseljevanja in nadzora meje.
Konservativci verjamejo v:
Omejeno vmešavanje vlade v zasebno sfero, v prosti trg, tradicionalne vrednote, verske vrednote, veliko osebno odgovornost, osebno svobodo in v močno nacionalno obrambo.
Liberalci - levica
Liberalci so nagnjeni v levo, odprti za napredek in se pri reševanju problemov zelo zanašajo na državo. Prvotno so bili večinoma del manjšinskih skupin, ki so si prizadevale za družbene spremembe, danes pa so lahko tudi del prevladujočih elit. Osnovne cilje izpred stoletja nazaj so dosegli in jim borba za osnovno preživetje ni več najpomembnejši motiv, zato so svoje delovanje razširili na precej področij, ki  nimajo prave kontinuitete s prejšnjimi. Sistemsko skušajo zaščititi vse tisto, kar se da. Pa tudi tisto kar se ne da in zaradi tega v zadnjem času prihaja do povratnega udarca. Neoliberalizem je v osnovi spremenil cilje ter samo naravo levice in v prihodnjih letih je posledično pričakovati precejšnje premike volilnega telesa. Liberalci želijo spremeniti obstoječe strukture in verjamejo, da strogo ohranjevanje tradicije (in tradicionalnih vrednot) le upočasnjuje družbo in ovira napredovanje in razvoj.
Liberalci verjamejo v:
enake možnosti in enakost, sodelovanje vlade v zasebni sferi, državljanske svoboščine, neodtujljive človekove pravice in napredek.
Gospodarska, politična in socialna vprašanja
Konzervativci in liberalci - tako desnica kot levica – imajo nasprotujoča stališča o več ključnih vprašanjih. Te razlike obstajajo v skoraj vseh državah sveta.
Splav
Liberalci verjamejo, da imajo ženske pravico, da odločajo o tem kaj se dogaja z njihovim telesom. Svoboda izbire je glavni steber liberalne perspektive. Poleg tega liberalci mislijo, da bi morala vlada zagotoviti finančno in strukturno podporo vsem ženskam, da bi zagotovili varen in legalen splav.
Konzervativci verjamejo, da je splav umor človeka, ki ima svoje osebne pravice. Zato dovoljujejo splav le v primeru posilstva, ali če bi nosečnost lahko resno ogrozila zdravje matere.
Smrtna kazen
Liberalci verjamejo, da je smrtno kazen treba ukiniti in da jo je treba spremeniti v dolgoletni zapor. Verjamejo, da lahko vsaka izvedba povzroči umor nedolžne osebe. Kazenska politika ni maščevalna, ampak prevzgojna.
Konservativci verjamejo, da je smrtna kazen primerna kazen za posebno težka kazniva dejanja, kot so umori in teroristična dejanja.
Gospodarstvo
Liberalci verjamejo, da bi se vlada morala vmešavati in urediti gospodarstvo naroda, da bi zaščitili državljane pred korporacijsko močjo. Ta naloga se v zadnjih letih kaže precej v dvomljivi luči, saj so interesi korporacij v precejšnjem sorodu z ineteresi liberalcev...  Podpora za vladno posredovanje je motivirana s prepričanjem, da vlada skrbi (ali bi morala) za javni interes.
Konzervativci podpirajo prosti trg in kapitalistični sistem. Po njihovem mnenju sistem prostega trga prinaša večjo gospodarsko rast, večjo blaginjo in višje življenjske standarde. Konservativci verjamejo, da vlada ne sme urejati gospodarskega sistema naroda.
Energija
Liberalci verjamejo, da so podnebne spremembe - in posledično tudi uporaba fosilnih goriv - resna grožnja. Zato menijo, da bi morala vlada vlagati v alternativne vire energije, kot sta vetrna in sončna energija.
Konservativci verjamejo, da so olja, premog in plin še vedno najbolj zanesljivi viri energije. Čeprav vsi konzervativci ne zanikajo problema podnebnih sprememb, večina meni, da alternativni viri ne bi nikoli nadomestili nafte in premoga. Ne verjamejo znanstvenikom, ki dokazujejo vplive, ker imajo občutke, da delujejo ideološke, ne znansveno.
Podnebne spremembe
Liberalci priznavajo dejstvo, da so podnebne spremembe in globalno segrevanje posledica uporabe fosilnih goriv, posledičnih izpustov ogljikovega dioksida in jih še poslabšala. Liberalci verjamejo, da bi morali zasebniki in podjetja zmanjšati emisije ogljika in sprejeti vse potrebne ukrepe za zaustavitev globalnega segrevanja in za ohranitev planeta.
Konservativci verjamejo, da so podnebne spremembe in globalno segrevanje naravni in da ni nobenega dokaza, ki bi podprl domnevo, da lahko uporaba fosilnih goriv poslabša ali pospeši spremembo svetovne temperature. Glede znanstvenih dokazov imajo enake pomisleke, kot pri energiji.
Evtanazija
Liberalci verjamejo, da ima vsakdo pravico do smrti z dostojanstvom in po svoji lastni izbiri. Kot taki podpirajo evtanazijo in pomagajo samomoru in verjamejo, da vlada državljanom ne bi smela odvzeti možnosti, da bi prenehala z življenjem, kadar bi njihovo stanje postalo neznosno ali če je trpljenje preveč intenzivno. Poleg tega menijo, da bi legalizacija evtanazije zmanjšala stroške zdravstvenega varstva.
Konservativci verjamejo, da je evtanazija pomoč pri samomoru in je torej nezakonita in nemoralna. Nemoralen je zdravnik, ki namerno omogoči osebi, da prekine svoje življenje. Tovrstno perspektivo podpirajo številna verska prepričanja, ki cenijo človeška življenja in prepovedujejo samomor.
Zdravstveno varstvo
Liberalci verjamejo, da bi morala vlada zagotavljati nizkocenovne in enake zdravstvene storitve za vse državljane, ne glede na njihov dohodek in njihovo zmožnost plačevanja. Vendar pa liberalci ne zanikajo možnosti, da bi zasebni sistemi zdravstvenega varstva delali vzporedno z javnim sistemom.
Konservativci verjamejo, da je treba sistem zdravstvenega varstva privatizirati in, čeprav mora biti vsakdo upravičen do zdravstvenega varstva, se vlada ne bi smela vmešavati niti nadzirati.
Priseljevanje in varnost
Liberalci podpirajo zakonito priseljevanje, vendar menijo, da je treba nezakonitim priseljencem olajšati pridobivanje veljavnih dovoljenj za prebivanje. Liberalci podpirajo mehkejše politike, kar zadeva mejne kontrole in zakone o priseljevanju, in menijo, da se je treba izogibati profiliranju potnikov - zlasti na etničnih temeljih.
Konservativci verjamejo, da mehke politike glede mejne kontrole in priseljevanja močno ogrozijo varnost države. Kot taki podpirajo samo zakonito priseljevanje in verjamejo, da ilegalni migranti ne bi smeli uživati ​​enakih pravic kot drugi državljani. Nezakonito priseljeni tujci bi se morali vrniti v svojo državo bodisi prostovoljno bodisi po izgonu, saj predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti.
Istospolne poroke
Liberalci podpirajo istospolne zakonske zveze in verjamejo, da bi morali v sodobni spreminjajoči družbi vsi imeti pravico, da se poročijo z osebo, ki jo ljubijo, ne glede na spol. Liberalci zagovarjajo enake pravice za geje, lezbijke, transseksualce in biseksualne posameznike.
Konzervativci, na katere močno vplivajo tradicionalne in verske vrednote, verjamejo, da bi morala biti zakonska zveza le med moškim in žensko. Po njihovem mnenju so istospolne poroke nemoralne in grešne. Niso pa proti pravicam, ki nja bi izhajale iz skupnega življenja.
Mednarodna skupnost
Liberalci verjamejo, da je vsaka suverena država, ki ji mednarodna skupnost priznava ozemeljsko celovitost, del te mednarodne skupnosti in bi kot taka morala podpirati mednarodne institucije, kot so Združeni narodi (OZN) in Organizacija Severnoatlantskega pakta (NATO) ter spoštovati mednarodno pravo in mednarodno pravo o človekovih pravicah.
Konservativci verjamejo, da mednarodne institucije, kot sta ZN in Nato, omejujejo svobodo delovanja posameznih držav in da mednarodne organizacije ne smejo podvomiti o suverenosti naroda.
Davki
Liberalci verjamejo, da bi morali bogati ljudje plačevati višje davke in da vlada potrebuje davčni denar za to, da uravnava družbeno neenakost in skrbi za osnovno oskrbo (zdravstvo, šolstvo, sociala) vseh svojih državljanov.
Konservativci verjamejo v nižje davke za vse. Po njihovem mnenju nižji davki ustvarjajo spodbude za lokalne naložbe in da vladni programi ne koristijo gospodarski rasti.
Povzetek
Konzervativni pristop in liberalna perspektiva ležita na nasprotnih koncih političnega spektra. Konzervativci so nagnjeni desno, medtem ko se liberalci naslanjajo na levo. Medtem ko imajo nasprotujoče mnenje o številnih ključnih vprašanjih (npr. Gospodarstvu, splavu, smrtni kazni, evtanaziji, mednarodni strategiji, davkih, istospolnih zakonskih zvezah itd.), Je glavna razlika med njima odnos do prihodnosti. Konzervativci želijo ohraniti obstoječo strukturo in ohraniti tradicionalne vrednote, medtem ko liberalci verjamejo v napredek in si prizadevajo za modernost in razvoj.
Moje pripombe:
Največji problem današnjega časa niso toliko razlike med levico in desnico, kot vsesplošno lažno promoviranje idej, ki ustvarjajo zmedo in za seboj vedno skrivajo nekaj drugega. Osebno imam prav pri vsaki točki precej pripomb, ker so zadeve preslabo definirane in omogočajo promoviranje tudi najbolj norih idej. Programi političnih strank ne izhajajo iz želja navadnih ljudi, temveč cilje postavlja kapital, donatorji in lobisti - stranke pa skušajo le zapakirati te cilje z usmerjeno propagando in  preslepiti svoje volivce.
V imenu varnosti, razvoja, ekologije in diverzitete, ki so same po sebi vse dobre ideje, se skuša, nič manj kot preoblikovati človeško družbo v nekaj drugačnega. Po meri elit, ki so se v dvajsetem stoletju zdele premagane, zdaj je pa očitno, da je bil to le kratek predah za nov zmagovalni pohod.
Vsakdo, ki je prebral ta sestavek se je verjetno našel delno na enem in delno na drugem idejnem polu. Razlog je to, da se razlike po eni strani umetno napihujejo, po drugi pa brišejo in počasi spreminjajo osnovno paradigmo. Namerno ponujena brezoblična kost za glodanje, ki umika pozornost od pravih problemov. Pravi problemi so pa dolgoročni, tisto, kar se dela danes, se bo marsikje pokazalo šele čez desetletja, ko ne bo več poti nazaj.
Lokalni »politični umetniki«, ki zavedno ali nezavedno sledijo glavnim ciljem »svetovnih stricev iz ozadja«, imajo precej svobode pri malenkostih, ki jih svojim volivcem predstavljajo kot svoje unikatne politične dosežke in modrost.
Če se dotaknemo še Slovenije:
DEMOS je s svojim abotno naivnim delom zaštihal v gredo, ki se ji je reklo bivše državno premoženje, ki naj bi bilo v lasti državljanov in zakoličil našo bodočnost. Bankir Drnovšek je dodal svoje s poslušanjem nasvetov genialnega ekonomista Jeffrya Sachsa, politične stranke na oblasti so veselo delile bonbončke svojim pristašem in sprejemale "prave" zakone selektivno, po tistem, ko je bila določena »njivica« že oguljena do golega; "pomladniki" so pod okriljem oblasti poskušali isto, le da je bilo očitno, da imajo premalo verziran kader in so bile njihove neumnosti hitreje spregledane. Janša je nastopal v različnih aferah, ampak njegov glavni problem je karakter, ki spomni na njegove grehe, takoj ko odpre usta. Na teh volitvah je bil bolj tiho in to mu je omogočilo relativno zmago. Z moje perspektive se mi zdi nevaren predvsem zaradi možnih nepopravljivih posegov v zdravstvo, šolstvo in socialo – zdi se, da bi skušal v koreninah spremenil naravo te države.
Spremembe so sicer tudi po moje nujno potrebne, a nikakor ne takšne, kot jih pripisujem željam SDS. Nimam pa nobenih utvar niti o ostalih politikih in se zato v trenutne debate niti ne vtikam... Sploh ni bitno ali delujejo po svojem prepričanju ali so se prodali – ne vidim nobenega dovolj pametnega, ali z dovolj karizme, da bi nas lahko »samostojno« uspešno vodil vsaj delno po »naši« poti.
Po eni strani smo lahko veseli, da smo majhni in zvezani v EU ter ostalo dinamiko, ki onemogoča posebej nore ideje, po drugi nas pa lahko skrbi kam se bo obrnila Evropa. In tu je videti, da bolj slabo kaže. Vse manj ljudi po svetu jo jemlje resno, ker je videti kot naivna umirajoča tvorba, s smešnim vodstvom in zrela za odstrel. Seveda upam, da se motim!
Predvsem bi morali paziti, kakšne predstavnike pošiljamo na evropsko politično prizorišče, obnašamo se pa, kot da je to prostor za odlaganje odvečnega kadra.  Ko sami odhajamo na volitve, bi se bilo pa dobro izprašati kakšni so sploh naši interesi, kaj zares zagovarjamo in ne voliti po inerciji.
Leta 1991 nas je bilo v novi državi 90% zmernih levičarjev, ker smo bili pač vzogjeni v duhu teh vrednot. Ampak počasi je jasno, da tiste levice ni več!
7. julij 2018 | Komentarji (48)
Sem eden tistih nevednežev, ki niso vedeli za obstoj velikanskega VELIKEGA BRATA,  medbančne baze podatkov s katero si banke izmenjujejo osebne podatke milijona in pol slovencev in z njimi ocenjujejo njihovo boniteto  Baza je bila najprej zasebna, a menda je prešla pod okrilje Banke Slovenije.
Razlog za njen obstoj je preverjanje strank in manjše tveganje pri dajanju kreditov. Zraven je dodana še floskula o zaščiti državljanov pred samimi sabo, da se ne bi slučajno preveč zadolžili.
OK, za povprečnega slovenca, ki ima v genih »recht und ordnung« iz ranjke Avstro-Ogrske, plus nekaj dresure »bečkih konjušarjev«, je ta baza nekaj dobrega. Saj nas vendar ščiti pred goljufivci in prevaranti - oziroma s kakšnim komentarjem v tem smislu znajo takšen ukrep zabeliti »pravičniški« osrednji mediji, kjer se novinarji prav radi obnašajo pravičniško – vzgojno. Njihovo mnenje je pač slučajno vedno takšno, kot mnenje njihovih lastnikov.
V zvezi s to bazo in novo Evropsko direktivo  o varovanju zasebnosti podatkov GDPR je sicer v drugih državah nekaj pomislekov, na Hrvaškem je podobna baza kot je SISBON morala prenehati z delovanjem.
Pri nas seveda ni problemov. Pravni čarodeji, ki sicer na evropskih sodiščih serijsko izgubljajo, so ugotovili, da ni nič narobe, saj imamo menda en naš domač slovenski zakon iz leta 2008, ki je nadrejen tej direktivi. Informacijska pooblaščenka Prelesnikova se s tem strinja, a ob njeni razlagi ima človek občutek, da je pač ideološko na strani te klike in je zasebnost državljanov, ki naj bi jih ščitila pred preveliko državo, prav zares ne briga preveč.
V tej bazi se hranijo podatki o vseh državljanih in o dinamiki njihovega finančnega stanja. Zapisana je vsaka izvršba, ne glede iz česa izhaja in posledično ta baza podatkov ne kaže ravno objektivnega stanja. Zamujanje plačil in podobno, kar nekdo vstavi v kartoteko državljana. Neplačana elektrika, komunala, telefon...
... tole je malce pretirano in glede na dobronamerne odzive v privatni pošti bom malce korigiral. Res to ni čisto res, saj se vpišejo šele sodne izvršbe in ne zamude, ampak v končni fazi so res vpisane izvršbe zaradi neplačevanje osnovnih življenskih stroškov, ki v trenutku, ko stranka banke dokaže, da ima sedaj redne dohodke, definitivno niso več relevantni. In takšno neplačevanje ni nujno dokaz za nepoštenost morebitne stranke. Če že morajo biti vpisani, zaradi trenutnega finančnega stanje, bi jih morali izbrisati takoj, ko so zadeve urejene.
Bančni uslužbenci gledajo te podatke in se na podlagi tega odločajo o boniteti posameznika recimo pri odobritvi posojila. Ne briga jih, ali so bile terjatve plačane, zakaj so nastale, kakšna je narava teh terjatev. Skoraj vsak S.P. na primer, ki zaključi poslovno kariero s finančnim polomom, dobi vsaj kako izvršbo od davčne uprave. Čeprav mora na koncu vse plačati, ostanejo ti podatki, kot temen madež na njegovem »sleparskem« karakterju, saj kažejo nagnjenost k neplačevanju obveznosti. Sploh je problem tudi to, da je bančni račun dejavnosti običajno tudi osebni TRR. Torej človek, ki se pri najboljši volji, trudi pošteno izkopati iz slabe poslovne avanture, tudi po tistem, ko ima vse obveznosti poravnane, naleti na banksterski zid, ki mu ne nakloni niti evra kredita. Mladi napihnjenci v kravatah, ki gledajo te podatke nimajo niti volje niti intelektualnih zmogljivosti razumeti podatkov, ki jim jih na pladnju poklanja država, s soglasjem svoje informacijske pooblaščenke. Kolega, ki je v dobri veri zaprosil za kredit in mu ni bilo jasno zakaj so ga zavrnili, se ni dal in je klical bančnega uslužbenca, ki je kredit zavrnil. Na vprašanje zakaj, mu je napihnjeno
zabrusil: »Vi že veste zakaj!« Po premisleku se je spomnil, da je imel zaradi obrti res nekaj izvršb pred osmimi leti, a je vse že nekaj let nazaj z obrestmi poplačal.
V golih številkah izvršbe ne piše, ali je neplačilo obveznosti rezultat neizpolnjevanja določene pogodbe, ali le slučajni dogodek, kot posledica nesrečnih verižno vzročnih kaskad, zavračanja plačila iz določenih upravičenih razlogov ali česarkoli drugega. Izvršbo ti da lahko vsak na zelo enostaven način.
Rezultat nove evropske direktive je le ta, da na zahtevo omogočijo izbris dogodkov, ki so bili poplačani več kot štiri leta nazaj.
Moje mišljenje je, da verjetno res obstajajo razlogi za bazo podatkov te vrste, vendar bi morali iz nje brez pardona izbrisati vse nepotrebne, nejasne in potencialno škodljive podatke. Kakšna pritožba? Kakšne zahteve za izbris?
Vsi podatki, ki se lahko napačno interpretirajo, bi morali biti takoj izbrisani. Jasno, da je SISBON pri odobravanju ugodnosti le dodatno orodje, poleg običajnih zahtev po višini dohodka in ustreznih dokazilih za to.
Na osnovi teh podatkov banka sicer nima zaveze za (ne)dodelitev določene ugodnosti. Uslužbenci se lahko odločajo delno po svoji presoji in glede na (ne)fleksibilno politiko banke, ki jo predstavljajo in je to odlična podlaga za koruptivna dejanja.
Veliko družboslovcev, pa naj zagovarjajo socializem ali kapitalizem, se strinja, da obstajata dva velika problema. Prvi je ta, da ljudje lahko trpijo vsak sistem, če le ni pokvarjen, oz. nastavljen v korist določenih struktur. Največji problem vsaj "solidno delujočega" kapitalizma je pa to, da tiste, ki udarijo ob dno, tu tudi zabetonira. Imajo zelo slabe možnosti za nov začetek, ker se jim vsi denarni ventilčki zaprejo.
SISBON bi morali ustrezno prečistiti, oziroma ukiniti, kot so to storili v normalni državi Hrvaški. Slej ko prej bodo žrtve tega sistema zahtevale odškodnino izven te države in vsi vemo kako se to običajno konča….
30. junij 2018 | Zaznamki: domači veliki brat | Komentarji (17)
Kultni film Blade runner zastavlja gledalcu moralna vprašanja o svetu, kjer iztrebljevalci preganjajo replikante. Replikanti so ljudem podobni roboti, ki jim človeški status ni priznan in se zato upirajo. Bi jim morali priznati status osebe in jih obravnavati kot sebi enake?  Na koncu filma se pojavi dvom, če ni morda glavni iztrebljevalec prav tako robot.
Ali smo že v času, ko bi bila takšna zgodba realno mogoča?
Osebno sem prepričan, da smo na robu časa, ko bo izdelano umetno bitje, ki mogoče ne bo “mislilo” v človeškem smislu, a vsakogar bo lahko prepričalo, da ima čustva in zavedanje. Sploh pa nekoga, ki ne bo vedel, da ima opravka s človeškim izdelkom..  Kopičenje zmogljivih čipov in logično kopiranje kompliciranih vezij, z namenom ustvariti popolno kopijo človeka je podobno, kot bi hotel za peko potice uporabiti mivko, namesto moke. Naj takoj povem, da je po moje razlika med inteligentno napravo, ki bo simulirala človeka in povsem delujočo kopijo, predvsem eno – ŽIVLJENJE. Ustrezna funkcionalna struktura žive materije je edino, kar lahko doda tisto manjkajočo komponento, oziroma lastnost, ki zmanjka pri vsakem logičnem razmišljanju in načrtovanju zavestnega bitja. Klasičen način razmišljanja pripelje do tistega (po moje napačnega) zgodovinskega vprašanja, katera je tista zadnja neulovljiva instanca, ki dejansko “misli” da “misli”. Skušal bom razmišljati na oba načina, klasičnega in po konceptu avtopoieze (Maturana, Varela).
Pri večini ljudi obstaja mišljenje, da ni mogoče narediti “mislečih” računalnikov, s človeku – podobnim samozavedanjem. Razlogi so vzgoja, religija, ideologija in predvsem neznanje na tem področju. Mišljenjsko ne morejo stopiti iz škatlice, kjer obstaja vera, da bi bilo še tako prepričljivo obnašanje takšnega robota le rezultat dobro napisanih računalniških programov.
Osebno se s tem se ne strinjam. Briljantni filozofi, kot so bili Parmenid, Platon,  kasneje Descartes in še mnogi drugi, so mogoče s svojim odličnim logičnim izvajanjem naredili ljudem medvedjo uslugo. Prav možno je, da so na podlagi takratnega, zelo omejenega znanja in napačnih interpretacij, zastavili zgrešen koncept, ki temelji na napačnih osnovnih paradigmah in posledično vodi v nerešljivo miselno zanko. Že samo pri teoretičnem konceptu za izdelavo človeka jim je vedno zmanjkala najpomembnejša substanca, namesto katere so v svoje miselne enačbe podtikali tisto, kar je bilo ob takratnem poznavanju sveta na voljo. Znano je, da lahko najbolj nevedni ljudje zastavljajo najtežja vprašanja, za primer nekaj najbolj zapletenih:
Razlika med živim in neživim?
Kakšen je odnos med materialnim in mentalnim?
Kakšna je sploh “narava” človeškega samozavedanja?
Ljudje, kljub splošnemu prepričanju, nimamo ravno pretirano dobre domišljije. Lahko obračamo, seciramo, analiziramo, dopolnjujemo, primerjamo in na nove načine sestavljamo znana dejstva. Lahko interpretiramo podatke, ki nam jih dajejo čutila – izmislimo si pa lahko kaj dejansko novega, le po naključju. Svojega notranjega dojemanja nimamo s čim primerjati in to nas pelje v slepo ulico.
V DNK je načrt oblike našega telesa in vsi začetni nastavki za izgradnjo naše osebnosti. Narava, kot nepopoln replikator v procesu evolucije občasno poseže v to ponavljajočo monotonijo in nas kot vrsto spreminja.  Ljudje v svoji oholosti želimo verjeti, da lahko brez posledic poljubno spreminjamo izoblikovane “izdelke”, ki so se ob milijone let potekajoči evoluciji narave uglaševali med sabo. Narava je medsebojno odvisna, super kompleksna celota in dejstvo je, da je “efekt zamaha metuljevih kril” realnost. Po teoriji kaosa imajo minimalne spremembe lahko velikanske, zelo nepredvidljive posledice.
Slej ko prej se bo izdelave umetnega človeka lotila prava ekipa ljudi z dovolj dobro finančno podlago ter vsemi ostalimi resoursi in vsaj po mojem, bodo kmalu obstajala umetno narejena inteligentna bitja, ki bodo dajala vtis, da so v vsem superiorna človeku. Seveda bo med “nevednimi” veliko pomislekov o tem, ali so to res nekakšne človeške replike, ki se dejansko zavedajo, ali le filozofski zombiji, programsko vodeni stroji. Dolgoročno jih bodo pa ravno “nevedneži” najprej podzavestno sprejeli, saj jih bo prepričalo njihovo delovanje in obnašanje. Sploh, če bodo sposobni nazorno izkazovati čustva, se izražati z mimiko obraza, govorico telesa in toniranjem glasu.
Ljudje znamo od vseh vprašanj o bivanju, odgovoriti le na vprašanje “kako je biti človek”, torej je vprašanje “kako je biti žival ali “humanoidni robot”, vnaprej obsojeno na neuspeh. Na druge ljudi si dovolimo s precejšnjo gotovostjo preslikavati svoje občutke, ker smo si podobni in po zgradbi enaki, na umetne tvorbe gledamo kot na načrtovane nepopolne stroje. Smo “spekli” repliko, kot je peščena potica, ali dejansko nekaj užitnega?
K izgradnji “zavestnega” računalnika je treba pristopiti pragmatično, neideološko in najprej do konca secirati našo “osebnost”. Fiziološko in psihološko! Kaj sestavlja našo osebo, njen karakter. Koliko vzporedno delujočih plasti je potrebno, da lahko na vrh postavimo modul, ki bo predstavljal “robotovo” notranje gledališče? Potreben je torej teoretičen funkcionalni model. Včasih je bil ta model zelo grob, sedaj se pa resolucija poznavanja vseh funkcionalnih procesov izredno hitro dviga.
Ste razmišljali, kaj mislite s tem, ko rečete “jaz sem jaz”?  Katere lastnosti bi moral upoštevati pri projektu “zavestnega” robota, da bo lahko izjavil in tudi mislil: “To sem jaz!”
Cilj prve faze projekta bo izpolnjen, če se nam bo vsaj zdelo, da njegov odgovor ni le odziv nekakšnega v ozadju delujočega algoritma.
TELESNOST
Ko govorimo o SEBI, govorimo o svojem telesu, v katerega smo “vgrajeni”, o svojih čutilih in o “sebstvu”, tisti glavni enigmi , ki “ve” da misli in verjame, da obstaja.
Utelešenost je eden od faktorjev, ki nas opredeljuje in ga je treba upoštevati. Telo je MOJE, je del mene. Tisto kar svojega vidim, lahko spontano upravljam in v primeru nevarnosti že nagonsko zaščitim. Vse drugo je tuje.
Pet čutil mi  pomaga ločiti od zunanjega okolja tisto, kar je intimno moje. Lažno dojemanje realnosti mi daje občutek dominantne kontrole, nadzora nad mojimi dejanji, a v resnici sem popolnoma podrejen do čutil. Čutila lahko v vsakem trenutku prekinejo tok zavestnega delovanja in sprožijo nagonsko reakcijo. Ne nadzorujemo osnovnih vitalnih funkcij svojega telesa. Na potrebe, ki jih telo ne more samo urejati nas opozori in tudi prisili v reakcijo, če ne gre drugače.
Interakcija z okoljem. Ko se rodimo, smo nekakšna tabula rasa. DNK nam nudi potencialne kvalitete in načine reakcij na impulze iz okolja, osebne izkušnje nas gradijo. Prav te izberejo tisto, česar se kasneje bojimo, kar nas zadovoljuje, česa si želimo in kaj sovražimo. DNK ter interakcija z okoljem izoblikujeta naš karakter. Tudi umetno izdelano bitje, ki bi simuliralo človeka, bi moralo imeti nek osnovni nivo s potenciali, kot ga daje načrt v DNK. V neživi materiji DNK jasno da ne more delovati, zato bi morali postaviti nekakšen ločen sistem, z nastavitvami za podlago potencialno zaželjenega karakterja. Nekakšen “Firmware”. Programje za “Zavestni del” bi bilo narejeno tako, da bi ustrezno reagiralo na izzive okolja. S tem bi bila bitja med sabo različna, kazala bi drugačne afinitete, drugače bi reagirala na enake probleme. Podobno kot ljudje.
“Mrtva” materija, pa naj bo še tako komliciranonarejena in neznanskih zmogljivosti, pa vseeno nima zadaj tistega “JAZA”.
Zaznave čutil, čustva in naše notranje gledališče  so povzročali že starodavnim mislecem veliko neprespanih noči. Zakaj nebo lahko vidimo  modro, vrtnice rdeče, kako sploh dojemamo barve. Zakaj nekaj čudovito diši, drugo smrdi? Mehkoba, trdota, lepota, strah, bolečina….
Naše znanje in klasično logično razmišljanje se tukaj ustavi in ne daje odgovora o tem, kakšna je povezava med fizičnim in mentalnim. Vsem mislecem je pri receptu za človeka zmanjkovala neznana substanca, ki bi to povezala. Najbolj priročna je metafizika in neumrljiva duša reši marsikateri problem, oziroma ga vsej prestavi za stopnjo dlje. Tisti, ki se ukvarjajo s problemom odnosa med “mentalnim” in “materialnim”, se v grobem delijo na dualiste in na moniste. Verjetno je opredelitev tudi posledica svetovnih nazorov, saj te filozofi obeh smeri z lahkoto potegnejo v spiralo svojega razmišljanja. Sploh na začetku, ko nimaš pojma in hvaležno vpijaš vsake informacije. Dualistični, ontološki pristop, ki meni, da sta mentalno in fizično pojma drugačne narave, katerih interakcija ni mogoča, te pripelje do spoznanja, da je zavest za nas nedojemljiva. Monisti, fizikalisti pa epistemološko verjamejo, da vse izhaja iz materialnega in bo znanost slej ko prej pripeljala do rešitve. Le da še nismo prišli do tja.  
Zaradi vrzeli v razumevanju odvisnosti med materialnim in mentalnim je med drugim nastala tudi ideja o “kvalijah”. Kvalija naj bi bila nekakšna individualna zavestna izkušnja, ki jo vsak lahko doživlja drugače, saj ne obstaja merilo s katerim bi jo lahko primerjali. Na primer, karakteristika mentalnega stanja bolečine je, da boli. Za takšno mentalno izkušnjo ni nobene podlage v nevronskih ali funkcionalnih povezavah. “Rdečo” svetlobo zaznamo zaradi odboja svetlobnih žarkov določenega frekvenčnega območja od površine. Razumemo povezavo med rdečo in frekvenco, ni nam pa jasno kaj je tisto, kar nam daje občutek rdečega. Ne moremo vedeti niti tega, ali drugi ljudje vidijo enako “rdečo” kot mi, saj je to nemogoče dokazati. Na videz nerešljiva naloga, kako na primer robotu ponazoriti rdečo barvo. Seveda bo zaznal frekvenčno območje in vedel, da to pomeni rdeče, barve bo razlikoval, ampak človeške barvne izkušnje brez dvoma ne bo imel. Če drži, da so kvalije lahko le dodatna lastnost, za nas nedokazljiva kvaliteta žive materije, ker je ne moremo primerjati z ničemer, potem robot, temelječ na silicijievih vezjih, takšne izkušnje enostavno ne more imeti.
Fizikalisti trdijo, da so barve in druge individualne zavestne izkušnje odziv na zunanje impulze. Ne nastanejo v glavi, ampak so lastnost. Tu je čas za razmislek o tem, kakšna je razlika med živim in mrtvim.
Tudi ob “kmečkem” razmišljanju je jasno, da “življenje” ni samo določena struktura mrtve materije, ampak delujoč sistem, ki  ima dodane nove kvalitete, ki jih neživa materija nima. Živo biološko tkivo sestavljajo isti kemijski elementi kot neživo in se razlikuje od mrtvega edino v tem, da v njem aktivno potekajo biološki procesi, ki potrebujejo neko energijo, da ga ohranjujejo. Ali ni najbolj logično, da je na primer določena barva ali bolečina le odziv določene strukture “živega” materiala na zunanje impulze? Valovna dolžina v vizualnem spektru recimo pride na mrežnico, določeni receptorji v vizualnem sistemu se aktivirajo in naše notranje gledališče to dojame kot recimo modro. Podobno je z bolečino. V našem telesu je ogromno receptorjev za različne stimulanse in ti se odzivajo točno na določene stimule. Bolj kompleksna čustva (ljubezen, lepota, žalost, strah) so izpeljave teh intrinzičnih kvalitet življenja.
Problem je, da ljudje ne verjamemo, da smo tako enostavni, da bi le čutili in reagirali. Mi resnično čutimo… Imamo izkušnjo bogatih in raznolikih občutkov. Dokler znanost ne bo podala prepričljive razlage, bodo nekateri trdili, da je razumevanje same narave čustev izven dosega človeškega dojemanja.
… vsemu temu razmišljanju nekaj manjka. Ostaja dvom, ker so elementi preslabo definirani. Le kako bomo kopirali živa bitja s čutili? Namesto oči kamere, namesto ušes mikrofoni, namesto govora zvočniki? Kako bi to “železje” lahko razmišljalo?…  nekaj manjka! Mogoče je treba pozabiti, da analiziramo sami sebe in te domače izraze, ki vodijo v slepo ulico zamenjati z nečim bolj nevtralnim, ki miselnih tokov ne bo vodilo v iste miselne zanke.
Razmišljanje čileancev Maturane in Varele o avtopoiezi se mi zdi zanimiv preskok v pristopu
Naziv izhaja iz grščine auto – poiesis : pomeni samo – kreacija, izgradnja, reprodukcija. Namesto o živih bitjih govorimo o sistemih, ki so se sposobni sami razmnoževati in vzdrževati. Takšna je na primer biološka celica, ki gradi lastne lipide in proteine za re-produkcijo novih elementov sistema.
Sistem je avtonomen, celovit in zaprt, ker lahko funkcionira izključno s svojimi elementi in z njimi rekurzivno gradi nove elemente za svoj obstoj in delovanje. Sistem je zaprt, ne pomeni pa, da je popolnoma samozadosten, saj potrebuje določeno energijo, snovi, a pomembno je, da vse nove elemente gradi s pomočjo lastnih osnovnih elementov. Je funkcionalno popolnoma ločen od okolice, a nekako sklopljen z njo. Iz lastnih elementov je sposoben zgraditi posebne strukture, ki reagirajo na impulze iz okolja. Če na primer ob njem prižgeš vžigalico, bo določena struktura v njem zaznala toploto, druga, drugače organizirana struktura bo zaznala svetlobo, tretja mogoče kaj tretjega. Avtopoiezni sistem ima lahko organizirane poljubne notranje funkcionalne strukture, ki se lahko potencialno odzivajo na mnogo več impulzov od npr. človeških čutil. Človeško bitje je pač avtopoieza z določenimi strukturami. Živali recimo sestavljajo podobni elementi, a nimajo vseh enakih struktur, oz. imajo drugačne. Pri rastlinah je podobno. Določene strukture elementov v avtopoiezi se pač odzivajo na določene impulze iz okolice z reakcijo, ki v skupni strukturi sistema daje npr. občutek določene barve, toplote, bolečine, trdote ipd. Percepcija, samozavedanje, notranji dialog – vse to omogočajo povezane funkcionalne strukture sistema. Lahko da obstajajo nam povsem nedojemljive strukture, ki omogočajo kaj povsem nam neznanega. Sistemi v istem sistemu so pač sklopljeni z vsem in impulzno determinirani. Zamlja ali “Gaia” je tudi neke vrste avtopoiezni sistem.
Kako torej ustvariti zavestne računalnike? Kako jim vgraditi čustva?
Po moje brez biologije ne bo šlo. Že sedanje raziskave nakazujejo smer v katero se bo razvijala “umetna inteligenca”. Raziskave nevroloških sistemov kažejo, da smo osnovni obroč že prebili. Umetni udje, ki reagirajo na ukaze s pomočjo elektrod ali možganskih vsadkov. Poskusi za vsa čutila gredo v to smer. Z raznimi možganskimi vsadki se predvsem skuša stimulirati določena področja v možganih, k boljšemu delovanju.
Pričakujemo lahko torej nekakšne “hibride”. Glede na to, da umetnih bioloških možganov verjetno še dolgo ne bomo sposobni narediti, se bodo izvajali poskusi na živalih in na ljudeh. Seveda bo govora o etiki, ampak precej jasno postaja, da to za nekatere ni nikakršna omejitev.
Morda bomo imeli že proti koncu našega stoletja razred “izboljšanih” ljudi z genetskimi spremembami, z možganskimi vsadki in drugačnimi priključki, ki jih bodo naredili v vseh pogledih sposobnejše od evolucijske različice človeka.
Zaradi človeške narave bodo seveda mnogo bolj zanimivi poskusi izdelave, za investitorje mnogo koristnejše, ubogljive “robotske” različice, kjer bodo skušali izkoristiti tiste “prazne” (kot ob rojstvu, najprej živalske, potem…) možgane in jih umetno vzgojiti točno v tisto, kar bo nekdo želel. Zdi se mi, da bo to dolgoročno precej nevarno početje.
Ljudje smo kot papige. Radi ponavljamo in si lažemo, da smo odkrili nekaj povsem novega. S pomočjo dosežkov znanosti in nekaj naravi nakradenih čudežev, bomo kmalu naredili novega Frankensteina, v svetem prepričanju, da bo novi modeli lepši in do ljudi prijaznejši.
VIR: KAKO NAREDITI ČLOVEKU PODOBNEGA ROBOTA
10. maj 2018 | Komentarji (15)
Nekaj kratkih misli ob današnjem sprejemu povišanja socialne podpore. Sprejeto je bilo 385 evrov, namesto dosedanjih 297  in namesto 331, kot jih je predlagala
dolgoletna ministrica iz najbolj socialne stranke na svetu.
OK, ne bom preveč kritičen. Gledal sem jo na Odmevih in na 24ur in priznati moram, da ji ob tej debati ne nagaja več toliko, tisti psiho pravičniški nasmeh, ki ga je imela bolj na začetku kariere in me je spravljal v bes. Priznala je tudi, da je celo 385 evrov premalo za preživetje, ampak bolje je 331 evra, ker prenizka razlika do minimalne plače ne vzpodbuja prave želje po iskanju dela..
Na konkurenčni Tv, ki je sicer nisem spremljal tako pozorno je en kravatar, mislim, da iz gozdarstva, prav tako momljal o tej premajhni razliki.
Pri obeh je pa jasno, da z visoke pozicije subjektivno »ocenjujeta« reveže, ki ne zmorejo, ne znajo, ali so preleni. Ali jih je pa družba odrezala, ker se ne prilegajo vanjo. Ministrici se pač ni zdelo prav, da bi kavčarji služili le malo manj od slabo plačanih delavcev, kravatarja je pa zaskrbelo, kdo mu bo še delal za takšno plačo, kot doslej.
… njuni logični vzorci delujejo v smeri zmanjševanja, če že nimata idej, kako bi kaj zvišala. V bistvu se pa pravzaprav sploh ne trudita razumeti ekonomije in politike…
»Pomoč je res premajhna za normalno preživetje, ampak vzporedno je treba sistemsko povečati minimalno plačo, pa povprečno plačo« … in podoben blabla.
Gremo korak za korakom:
-Država je npr. povečala delovno dobo, ni pa poskrbela za delovna mesta, ki bi bila na voljo ljudem v starosti okrog šestdesetih let. V bistvu jim je le preprečila odhod v penzijo, s tem nekoliko razbremenila pokojninsko blagajno in problem prestavila nanje in na socialo. Za javni sektor, kjer so zaposleni vsi njihovi sorodniki, prijatelji in znanci, seveda ni problema. Ti bi delali tudi do stotke, če bi jim le zdravje služilo. In nihče jih ne ganja, saj so tudi del tistega hvaljenega srednjega razreda, ki je zdrav nosilec vsake družbe. Pri samostojnih in tistih, ki v gospodarstvu zaradi let in stereotipa o mladih in pametnih, nabirajo zadnja leta na zavodu za zaposlovanje in fehtarijo na sociali za osnovno preživetje je malo drugače.
- s svojo politiko nas je je namesto bližje proti Švici, država pahnila v vzhodni blok. Ni mi znana statistika, ki je sicer tako ali tako bolj varljiv kazalec, ampak mislim, da je Slovenija med vsemi evropskimi državami, ki niso bile v vojni, v zadnjih petindvajsetih letih, relativno največ izgubila.
Kmalu bomo spet narod hlapcev in servisa za bogatejši razred.
Problem z višanjem minimalne plače je ta, da ne ščiti samo delavcev, ampak tiste, ki želijo preživeti s samostojnim delom in ne želijo na socialno pomoč, obremeni s previsokimi stroški, ki jih marsikdo ne zmore. Torej to enostavno ni najbolj koristen ukrep, ker marsikoga spravi iz dežja pod kap. Zadnji tak ukrep desetletje nazaj, je spravil ob delo na desettisoče ljudi.
Zdaj pa malo zdrave logike:
V bistvu je povišanje sociale najboljši ukrep države, ki se deklarira za socialno. Če njeni uradniki seveda vsaj malenkost verjamejo v samourejanje trga.
SP-ji in drugi majhni podjetniki, ki se želijo sami preživljati, verjetno zaradi tega, ne bodo zapirali dejavnosti. Ker pač delajo zase in skušajo zaslužiti toliko kot morejo. Sociala jim je nujno zlo, absolutno zadnji izhod.
Delavci na sociali, po drugi strani, zares ne bodo sprejemali prav grdih del za minimalno plačo in prav je tako. Minimalna plača se bo vsaj malo samoregulirala, ker drugače bo delavce težje dobiti. Tisti delodajalci, ki lahko dajo več, bodo pač dali, ker bodo drugače izgubili več. Uvoz delavcev iz tujine tudi ni tako enostaven,
kot si nekateri predstavljajo in strošek za delodajalca ni veliko manjši, sploh, če gledaš še na kaj drugega, kot na poceni delovno silo.
Tole moraliziranje o delu in nedelu je torej popolnoma brez veze. Dolgoročno bi ukrep pozitivno vplival na dejanske minimalne plače, pa tudi na kvaliteto življenja tistih, ki bi radi delali, pa dela iz različnih vzrokov pač nimajo.
Če ni fovšije, je za vse dost!
20. april 2018 | Komentarji (38)
Že nekaj časa nazaj sem si moral, hočeš - nočeš, priznati, da sem bil res vzgojen v nekakšnem enoumju.
Saj so nas v šolah in nasploh učili samo lepih vrednot. Ampak vseskozi smo vedeli, da tam nekje za zahodnimi in severnimi gorami obstajajo dežele, kjer so barve bolj barvite, denar leži na cesti in svoboda je res tista prava. Demokracija - sistem, po meri človeka, kjer ljudje nekaj pomenijo, počneš lahko kar si želiš in najbolj znaš, okostenela država s svojo socialistično birokracijo te ne omejuje. Nekakšna Indija Koromandija…
Brali smo Švejka in Alana Forda, ki sta nas naučila "sobivanja" s sistemom in povečala našo imunsko odpornost do napihnjenih birokratov in nedelujočega sistema. Zahodna pravljica je bila od daleč videti čudovita.
Prestali smo življenjsko šolo enoumja, ki žal našim zahodnim bratom ni bila nikoli dana.
Ti so živeli v demokraciji, v tem najboljšem od vseh sistemov, se udinjali v strankah, volili kogar so želeli in bili v življenju točno toliko uspešni, kot so bili pametni ali pridni. V svoji neomejeni svobodi so lahko za vse morebitne nevšečnosti krivili samo sebe, saj jih je sistem nenehno izzival, da postanejo milijarderji, če bodo le dovolj pridni, spretni in sposobni.
Vsi, ki smo živeli v raznih diktaturah, tiranijah, v komunizmu in socializmu, smo sanjali samo eno – Demokracijo. Tisto z veliko začetnico, vlada demosa, nič več šoping in Graz – zgradimo si svoj BTC. 
Končno so nam dobričine, potem, ko smo otroško ubogljivo prevetrili ves svoj svet,  dale priložnost, da se jim pridružimo. In za nekaj let smo se lahko, ponosno omamljeni od velike zmage, razcveteli in zavrgli vso samoobrambno psihološko kramo, ki se nam je navesila na dušo, kot posledica svinčenih časov.
Potem smo se začeli zbujati – eden za drugim.
Nov sistem je bil dejansko drugačen. Rahlo nejevoljni smo ugotovili, da smo se poleg vsega tistega slabega rešili tudi marsičesa dobrega. Sistem se nam je na nek način zdel vse bolj podoben prejšnjemu. Drugačen – pa vendar v svojem bistvu podoben, hinavski bratranec, mogoče še za malenkost slabši. Vsaj za tiste, ki smo se prejšnjega navadili, ga prežvečili in brez težav konzumirali.
Enoumja ni zamenjalo nekakšno mnogo-umje, ki smo ga imeli prej v mislih, ampak le druga različica enoumja. Še bolj plehkega in praznega. Ljudje smo pač ljudje, vsak svojo malho hvali, pod površino smo pa kot množica samo tisto kar smo. Saj se poznamo. Pristali smo v svetu, ki je nekakšna samouresničujoča prerokba vsega tistega, pred čemer nas je opozarjal prejšnji sistem. Le da smo bili tu neizkušeni začetniki, tam pa že dokaj verzirani profesionalci. Ubijajoče!
Mi smo pa mislili, da so res pomembne le pomaranče, Milka, bleščeči pleh in plastika.
Nekako se mi ne zdi realno, da bi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo bili očitno na vrhu sedanje civilizacije, lahko prišel ambasador tuje države, nas poučeval in med vrsticami grozil, kako smo dolžni razmišljati. Vsaj čisto javno ne in nikakor v takšni prozorni zadevi kot je ta. Takrat smo mislili, da nam je dovoljeno vsaj misliti po svoje.
Verjel sem, da je evropska civilizacija kak korak pred vsemi drugimi in da dejansko vsaj sloni na demokratičnih načelih. Mislil sem, da bo EU združba, kjer se bo civilizacijski nivo samo še dvigoval in se bo dalo enakopravno pogovarjati o vsem.
Nikoli ne bi verjel, da bo Orwell, ki je bil vsaj po moje nasprotnik enoumja, nehote postal glavni ideolog novega sveta.
Kaj naj rečem – dejansko verjamem, da smo prišli iz dežja pod kap!
Pred našimi vzvišenimi zahodnimi prijatelji imamo eno prednost, ki se je ne moreš naučiti v šoli.  Prostovoljno smo prepoznali in se odrekli enemu enoumju, ter ga zamenjali za drugega.
Postali smo (World class, da best, prva liga) strokovnjaki za prepoznavanje različnih enoumij!
Kar je sicer lahko breme za nekoga, ki v svetu ne pomeni ničesar.
Lahko, da smo naivni, da se ne znamo iti demokracije, ampak, kar je res je res – ČE VIDIMO ENOUMJE, GA TUDI PREPOZNAMO. Pa kakorkoli je zamaskirano. Naša dresura se je končala po slabih pol stoletja, pri nekaterih pa traja in traja.
Razlika v razmišljanju je očitna…  in, ko črv črviči, ga je težko ustaviti…
5. april 2018 | Komentarji (14)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 192852
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34435 // Odgovorov: 1874409
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 86716 // Komentarjev: 1241410
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222320 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "