Pamflet realnosti

Priznam, mene nikoli ne zanima nekoga drugega neto plača. Le moja. Drugače pa vedno bruto. Neto izplačilo plače je odvisno tudi od »vzdrževanih družinskih članov«, nižje kot je bruto plača, bolj je to pomembno. Davčna olajšava za – recimo – otroka – je ista pri 1.000 ali 3.000 evrih bruto plače. Ko računam strošek dela v okviru zaposlitve, vedno le bruto bruto, a že tam je razlika. Nekateri toliko delovne dobe, drugi toliko, evo, isto delo, iste obveznosti, isti pričakovani »out put«, a razlika. Potem prevoz in prehrana, potem regres, potem še kaj drugega, povezano s konkretno zaposlitvijo. Recimo »jubilejne nagrade«. Kaj je to v neto za vsakega posameznika, ne vem. To zapišem zato, ker kdo o tem kolika ta ali kdo drug da dobi, neto.

Razumem, da filozofiranje o bruto, kaj šele bruto bruto plači nima kaj dosti smisla v gospodinjskih, ampak kdor gospodinjsko o stroških dela, no, bog mu pomagaj. In zopet, ko mi o tem vsakdanji človek, imam razumevanje, a ko mi o tem »bivši podjetniki« me mine.

Mimogrede, v Belgiji imajo zanimivo ureditev. Kdor hoče ustanoviti podjetje in nima univerzitetne diplome, mora opraviti poseben test, v katerem se dokaže v svojem razumevanju »ekonomskih logik« in zakonskega okvira tega ali onega. Brez tega lahko le »samozaposlitev«, pa še to omejeno na tisto, kar gre v »poklice«, nič več. Da ne bi čigavo neznanje ogrozilo še koga drugega, sam za svoj račun pa počni, kar te je volja.
V marsičem je Belgija hudičevo bolj regulirana kot slovenske grape. Tam vsak delodajalec, ki zaposluje kaj več kot samega sebe, mora imeti »socialne rezerve« v višini šestih plač vseh zaposlenih. Si predstavljate v slovenskih grapah, da bi moral imeti vsak delodajalec na ločenem računu blokirano vsoto šestih mesečnih plač vseh svojih zaposlenih? A tudi to je del njihove »sociale«, kdor nima, da položi teh šestih plač na stran, nima kaj v »podjetništvu«, še najmanj pa kogarkoli zaposlovati.

A kar se tiče plač v tistem, kar krije slovenski državni proračun, vas vabim, da si ogledamo državni proračun. Gremo pogledat leto 2016, tam so številke več ali manj dokončne, državni revizorji so ga tudi »klestili«. Dobesedno. Da niso našteli le za 9.000.293.089 evrov vseh izdatkov, kolikor so v Ministrstvu za finance, ampak za 9.004.091.239 evrov, slabe štiri milijone več. Kar niti ni hudo, vrednost napake, ki ne presega 0,5%, se v revizorskih šteje za solidno računovodenje. Na prihodkovni strani še manjša napaka, v državni proračun se je nateklo 8.316.371.708 evrov, pred revizijo je stalo 8.315.542.209 evrov, dobrih 800.000 evrov manj. Pod črto, primanjkljaj blizu 688 milijonov evrov.

Ma ni slabo, le 8% vseh »tekočih« izdatkov da ni bilo pokrito s »tekočimi« prihodki. S pripombo, da je to skoraj dvakrat toliko, kot so znašali vsi izdatki ministrstva za notranje zadeve, vključno s policijo in Inšpektoratom za notranje zadeve. Ampak, tistih 9 milijard pomeni, da je vsak med živimi v slovenskih grapah »porabil« 4.500 evrov letno, če računam ob 2. milijonih duš, 375 evrov na mesec.

Ups, kam pa gredo največji kosi »pogače« iz tega državnega proračuna. 1.064.054.804 evrov so znašale obresti zadolževanja, skoraj 12% vseh izdatkov. Za kritje razlike v pokojninski blagajni je šlo 1.310.342.181 evrov, slabih 15% vseh izdatkov. No, če sedaj od 9 milijard odštejem tekoči primanjkljaj in te obresti, potem še izdatke državnega proračuna za pokojnine, pridem do slabih 6 milijard, tistih 4.500 po duši letno pade na 2.971 evrov letno, na mesec 248 evrov. Občutno manj kot 375 evrov na mesec.

Naj mi bo oproščeno, ker izdatke državnega proračuna za pokojnine sedaj v isti koš kot izdatke obresti za servisiranje kreditov. Vem, drugače ne gre, lahko pa bi o »pokojninskih« nekaj mojih »prispevkov«, vključno z dejstvom, da je tudi tu del cene, ki jo je potrebno plačati zaradi »osamosvojitve«. Nekaj takega, kot je doletelo pokojninske sisteme v nekdanji zahodni Nemčiji po združitvi. A pri njih je vsaj to jasno, pri nas še ena malenkost pod preprogo. O upokojenskih bom, če bo dovolj interesa.
*
A danes je dan posvečen prosveti, izobraževanju, gremo v izdatke za šolstvo v letu 2016. Malo več, 1.315.955.264 evrov, je šlo za osnovnošolsko, srednješolsko in poklicno ter višje in visokošolsko izobraževanje. Malo več kot polovica tega zneska (751.493.683 evrov) zgolj za osnovnošolsko izobraževanje. To razlikovanje med osnovnošolskim in drugim ni kar tako, že zato ne, ker v kritju osnovnošolskega izobraževanja sodelujejo tudi proračuni občin.

Uf, 751 milijonov za osnovnošolsko in potem 289 milijonov za srednješolsko in poklicno izobraževanje. Saj razumem, je razlika med 9 in – recimo 3 ali 4 leti šolanja, pa vseeno. Pri 751 milijonih je to dobrih 83 milijonov na letnik, pri 289 milijonih je to – recimo da je povprečje triletno srednješolsko šolanje – dobrih 96 milijonov na letnik. Pa je povprečje več kot triletno srednješolsko šolanje.

Če vzamem v račun, da je bilo sredi leta 2016 v slovenskih grapah 197. 115 otrok v starosti od 6. do vključno 15. leta, potem je vsak »šoloobvezni otrok« stal natanko 3.812,46 evrov. Brez upoštevanja tistega, kar krijejo občinski proračuni. Ti denarji, iz ministrstva, gredo v glavnem za plače.

Ne vem, ali je teh 3.812 evrov po glavi šoloobveznega otroka veliko ali malo, zadosti ali sploh ne, ugotavljam nekaj drugega. Dokler bomo imeli sredi Ljubljane v razredu osnovne šole, recimo v petem razredu, dve paralelki, v enem razredu 18. učencev, v drugem pa 19. učencev, ni kaj dosti govoriti. Bi še razumel, da je to kje na podeželju, v kakšnem kraju z le eno osnovno šolo daleč naokoli, a v mestih, kot je Ljubljana, Maribor in še kje, kjer je od ene do druge osnovne šole petnajst minut hoda, je čisto druga pesem. A o tem ne bo spregovoril nihče.

A teh 3.812 po glavi pomeni, da deset učencev v razredu znese 38.124 letne bruto bruto plače. Bistveno več kot je današnja »povprečna plača« učiteljev v osnovni šoli. Nadaljnjih 5 učencev bi pokrilo stroške, recimo 1/4 kuharice in ravno toliko snažilke. Vsaj na razredni stopnji. Vprašanje pa je, če si ob enem razredu v posameznem letniku, z tudi manj kot 20 učenci v razredu, to lahko privoščimo na stopnji predmetnega pouka, kar se pri nas zgodi od 6. do devetega razreda. Tudi to ni nekaj neobičajnega v slovenskih grapah. Tudi tukaj nas – preprosto – tepe naša majhnost. Drugo bi bilo, če bi vsaka osnovna šola na predmetni stopnji imela vsaj 3 razrede po vsaj 25 učencev.

In je včasih res groza, namreč pri teh učiteljih na razredni stopnji, Gledam učitelje kakšnega tujega jezika, še posebej tistega drugega tujega jezika, recimo nemščine, tudi na treh različnih šolah se udinjajo, da zapolnijo svojo 100% obveznost. Če ni ur nemščine dovolj pa še kakšno uro »podaljšanega bivanja«.

Da o t.i. podružničnih šolah, ki imajo svoje mesto v slovenski krajini, niti ne črhnem. Vem, imajo svojo družbeno funkcijo, daleč izven t.i. osnovnošolskega izobraževanja, a o tem nič. Jaz le dodajam, tudi to se plača, dajte, enkrat se že odločite, ali gre za izobraževanje ali pa kaj drugega.

Toda pri tem ne gre spregledati tudi »podpornih« služb v takšnih osnovnih šolah, začenši s kuhinjami, da ne bom začel pri snažilkah. Mar bi bilo tako hudo, če bi se tukaj kaj »centraliziralo«, recimo začenši pri nabavi sestavin? Mar je res potrebno, da ima vsaka osnovna šola zaposlene v računovodstvu? Vsaj na ravni občine bi si lahko vse v občini obstoječe šole »delile« skupno računovodstvo. Ali bi ga enostavno »outsourcale«. Moji izračuni kažejo, da se pri manj kot 100 zaposlenih in manj kot 500 izdanimi računi preprosto ne splača imeti svojega zaposlenega računovodjo, drugo je pri tistih z vsaj 500 zaposlenih in več kot 1.000 izdanih računov. Včasih, ko se je vse na roko računalo, še morda, je bil vseeno potreben čas. Danes, vnos podatkov, velikokrat celo samodejen, potem računalnik svoje.

Na koncu koncev, marsikje drugje je tisto, kar smo nekoč pri nas imenovali ljudske šole, prvih 4 ali šest razredov, v sestavi občinske uprave, nikakor ne »samostojna pravna oseba«. A tukaj se srečujemo s tistim »prevajanjem« med sistemi. Ko moram tujcem razlagati dejstvo, da imamo pri nas samostojne javne zavode, ki jih z javnimi sredstvi predvsem financira občina, se vedno zatakne. Ravno v vprašanju, čemu dodatni stroški zaradi samostojnosti. Ne morejo razumeti, zakaj – na primer – ima Ljubljana – zavod za šport. Kaj niso objekti, recimo pokriti bazen v Tivoliju, občinske last? So! In potem pride tisti »aha«. Šele potem, ko jim razložim, da »samostojnost« pomeni toliko in toliko članov Sveta zavoda, ki pa vseeno kakšno sejnino, po drugi strani pa so del »kadrovske politike«, potem direktorja, njegov fikus…. Skratka tisti pratež, ki gre zraven.

In dokler si v Ljubljani lahko privoščimo pet samostojnih vrtcev, pač pet nekdanjih ljubljanskih občin, je tudi odlično. Pri čemer vseh pet upravlja mestna občina, a organiziranost vrtcev še vedno temelji na nekdanjih petih občinah, v kateri je vsaka imela odgovornost za svoj »vrtec«. A pet samostojnih vrtcev je pet mest direktorjev, se ve, brez soglasja ustanovitelja – v tem primeru ljubljanske mestne občine – noben ne pride za direktorja. Tam pa vlada kdor pač vlada. Če bi sedaj nekdo kaj združeval, hej – štiri mesta direktorjev javnih zavodov manj – je rezultat, a ravno kadrovanje je ena izmed pomembnih točk oblasti v slovenskih grapah. No, ne samo v slovenskih grapah. Več mest kot jih imaš na razpolago, bolje je.

Pa ni problem pet direktorjev, zraven dodam še »pomočnice ravnateljic«, dodam lastne računovodske službe, ena ali dve osebi samo za to, potem personal v kuhinjah. In čarovnija je preprosta, če je bil »nekoč« strošek dela pokrit s kuhanjem obrokov za 300 varovancev mora biti sedaj 600 varovancev.

In v tem je vsa umetnost. »Drive« oziroma gonilna sila v marsičem je v povečevanju »produktivnosti«. Kar se mene osebno tiče, nič kaj priljubljena tema, a jo moram živeti. Saj veste, digitalizacija tega ali onega, »optimizacija« vsakega in vseh delovnih procesov. In če nočemo zmanjševati standarda »vzgojiteljic« na otroka, potem ne velja vztrajati pri številu kuharic na otroka. Ali pač.

Seveda je mogoče, le bolj globoko je treba seči v žep. Vsak zase, v skupni žep, no problem. A potem bo nekaj manj za kaj drugega.

No ja, nekoč, njega dni, sem imel lepo priložnost v Makedoniji. Reforma lokalne samouprave pa to. Ker da veliko stane, a ljudje, zaposleni v teh občinah, jako tanko, kar se plač tiče. Pa smo primerjali, število uradnikov in zaposlenih v tistem, kar njihovi občinski proračuni krijejo s čem kje drugje. In ni bilo primerjave, smo to tudi pokazali. Še več, šlo se je tudi po »opravilih«, recimo koliko »vpisov« v knjigo za kaj. »Merjenje »outputov« in take. Tisto, kar je ven prišlo, ni bilo za nikamor.

In smo s temi »mid term rezultati« seznanili pristojnega v enem izmed njihovih ministerstev. Je človek lepo povedal, da si »racionalizacije občinskih zgodb« ne morejo privoščiti. Seveda mu je bilo jasno, o čem mi. A on se je zavedal neke druge realnosti. Kajti, kam pa naj z vsemi temi ljudmi. In je bilo kaj hitro jasno, da nas niti ne potrebujejo. Smo bili le izgovor, da se nekaj dela, naša »priporočila« so bila vnaprej preslišana. In to je tudi vprašanje v slovenskih grapah, ali je t.i. javni sektor namenjen čimbolj učinkovitim in kvalitetnim »storitvam«, ali pa je le orodje zaposlovanja oziroma zagotavljanja »socialne varnosti«.

Vem, jaz samo o »neoliberalizmu«, a zase vem, da ne. Moj oče pravi, da je bilo v »njegovih časih« razmerje med plačami v Ljubljanski banki nekje 1:5. A pravi tudi, da tisti z najvišjo plačo si ni mogel privoščiti kaj bistveno več kot tisti z najnižjimi plačami. »Ponudba« da je bila omejena. Kupil si pralni stroj, ko star ni več deloval, nikakor pa nisi namesto enega starega kupil 3 nove. Da bi kupil avtomobil iz uvoza pa, no ja, takrat si plačal za en avto tri avtomobile, 2 izmed njih so bile carine in druge dajatve, lahko pa si se odločil za domačo produkcijo. Tisto iz Kragujevca, no, tudi v Novem mestu se je kaj našlo. In večina, ne glede ali visoka ali nizka plača, je čakala enako, so pa – kot vsepovsod – bile izjeme.

Vodilni, tisti z najvišjimi plačami, pa da so itak bili pod stresom kakšnega novega vala »tehnokratskih odmikov«. Od obračuna s Kavčičem, rak rana v slovenskih grapah. Za obravnavo v tem kontekstu si se hitro znašel, če si imel kaj več kot »povprečje«. Ali če si se zameril kakšnemu od tovarišev, tovarišic je bilo bolj malo. Zato je tudi sam svoje »premoženje skrival«. Kar je bilo nekoč mogoče, parcelo tu in tam, v različnih zemljiških knjigah, ni bilo lahko najti. Danes, le davčna številka, zajema se vsepovsod. Orwelov totalni nadzor je več kot resničen v slovenskih grapah. V Nemčiji se našega sistema izračuna dohodninske obveznosti ne morejo iti, ker njihova ureditev prepoveduje takšno »centralizacijo« podatkov. Ker so zato poskrbeli zmagovalci druge svetovne vojne, ni variante, da bi z enega mesta obvladoval karkoli.

Skratka, ne bom vlekel naprej. Razmišljajte, da vam obljubim 3.400 evrov za vsakega vpisanega osnovnošolca, vi pa razmišljajte (in računajte) kaj lahko s tem naredite ob 197.000 šoloobveznih otrok. Pri čemer vam ni potrebno skrbeti za zidove in še kaj drugega, to je odgovornost občin. 400 evrov po glavi bomo pustili za materialne stroške.

Mimogrede, vsota 3.800 je manj kot zahtevajo šolnine čisto zasebne šole, recimo francoska »osnovna šola« ali pa britanska »osnovna šola« v Ljubljani. Ki ne dobivajo nič iz slovenskega ali katerekoli drugega državnega proračuna, nobenih javnih financ. Morda pa bi enkrat moral kak prispevek le o teh šolah v Ljubljani. A je kar verjetno, da velika večina mojih bralcev njih ne pozna, čeprav je na te "mednarodne šole" v Ljubljani skupaj vpisanih toliko kot na kakšno ljubljansko osnovno šolo.

Torej, številke sem dal, lahko si tudi sami kakšno poiščete, preostane veselo na delo. Vse drugo bo – kar se mene tiče – vreščanje. In ga bo, dovolj.
14. februar 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (21)
Moji odzivi

Me je presenetilo spraševanje, češ, kdo da je obglavil NSi. In potem se je vnela strašna debata, in ne, niso bila vsa mnenja z istim vetrom, a vseeno. Nihče se ni obregnil ob »obglavljenje«. Kajti odhod Novakove se je tako razumel, jaz se sprašujem zakaj. In drugega odgovora kot tega, da pač ljudje v slovenskih grapah hočejo »liderje«, da kaj drugega kot tista naš predsednik je naša stranka niti ne pričakujejo. Jaz niti slučajno ne bi govoril o kakšnem obglavljenju.

Jaz vidim stvari drugače. Novakova je na čelo NSi prišla po debaklu na volitvah, nasledila je Bajuka in njegovo dediščino. V bistvu se je – takšna je pač moja ocena – takrat v stranki začenjala notranja »diferenciacija«. Med tistimi, ki so videli politično napako v Bajukovi neomejeni zvestobi Velikemu voditelju ter pot naprej videli v risanju samostojnejšega političnega profila ter drugimi, ki so prihodnost videli še v močnejši navezavi na SDS in na »koncept« slovenske pomladi«. Nerad o imenih, a če bi že moral, recimo, da gre v prvo strujo pripisati Peterleta in je drugo predstavljal Hojs.

Takrat je Novakova na čelo prišla kot kompromisna kandidatka za ene in druge. Ne nazadnje, bila je evropska poslanka, že s tem je imela nekaj »visokih tal«, ohranitev kolikor toliko »enotnosti«, predvsem pa nadaljnjega obstoja stranke, je bila v interesu obeh polov. Brez tega, nasvidenje vsako sanjarjenje o kakšni samostojnejšem profiliranju, a z razcepljeno, morda celo izginotjem stranke tudi nezanimiva znotraj koncepta »slovenske pomladi«, predvsem pa bi to zmanjšalo ceno – recimo Hojsa in njegovih – v očeh Velikega vodje.

Znotraj NSi pa se je odvijala »diferenciacija«. V različnih presekih, eden izmed njih med t.i. mlado gardo, ljudem, ki so prijahali iz strankinega podmladka, in staro gardo okoli Bajukove zapuščine.

Mimogrede, meni je Bajukov politični konec jako zanimiv. Ne vem, če je kateri »šef« stranke v slovenskih grapah tako ekspresno odstopil po volilnem debaklu, dobesedno izginil, s tem pa tudi »priznal« napake v strateških odločitvah vlade pod njegovim vodstvom. Po svoje to pripisujem njegovim »iluzijam« ob vstopu v slovensko politiko, dobesedno iz Marsa«, in potem … Izlet upokojenca iz nekih drugih planjav – na koncu koncev je to dejansko bil ob vstopu v slovensko politiko - dobesedno, več ne morem reči.


Hmm, sedaj si pa ustvarite gibljive sike o tem, kako si ji boste približali.

Tistim, ki sedaj »nabijajo«, da je Novakovo »odstavil« Veliki vodja, se režim. Svetujem malce opazovanja procesov v NSi, kdo jo je kdaj zapustil, kam se je kdo skril. Recimo Hojs, izstopi in danes je ponosni član SDS, tudi njenega vodstva. Kar se mene tiče, za kaj takega je bilo konec možnosti tisti trenutek, ko je iz NSi odšel Hojs.

Ne gre pozabiti, da NSi ni ravno od včeraj. Da je rezultat poroke med nekdanjimi Slovenskimi krščanskimi demokrati in SLS, za katero je navijal tudi Veliki vodja. In da je NSi v bistvu nastala iz tistega dela SKD, ki se ni ravno videl v združitvi v SLS. Po svoje je NSi nastala kot »odgovor« nad nezadovoljstvom »ukinitve« SKD. Ki je – v tem je situacija primerljiva z Novakovo – za svojega prvega moža povabila Argentinca, Bajuk je ravno tako bil kompromisni kandidat. In seveda, simbol povratka v nek drug čas, a tudi v totalni politično naivnost. Kot da mesto finančnega ministra v slovenskih grapah kaj pomeni. Ne, nič ne pomeni, čeprav je kje drugje je ključno. Pri nas je finančni minister izvajalec dogovorov drugih ministerstev, podkrepljenih s pozicijo predsednika vlade.

Mimogrede, tu moram spet o Drnovšku. Ko so mu na mizo prinesli predlog o različnih davkih za osebna vozila, ki bi upoštevali svinjanje avtomobilov, je dal naročiti anketo o tom, kaj meni ljudstvo. In je bila negativna, predlog je takoj romal v koš. Jebeš ti upravnika zgradbe, ki samo tisto, kar stanovalcem paše. Najboljši zdravnik je pač tisti, ki ti vedno govori, kako pokaš od zdravja, mar ne.

In – kakor koli vzamete – pozicija NSi v zadnjem sklicu državnega zbora je daleč od priveska SDS. Seveda, na nekaterih temah se ujemajo, več svobodne pobude in še kaj. Tudi do preteklosti morda imajo soroden pogled, a – kar se mene tiče – ne isti. Zagotovo pa ne sodelujejo več v »totalni fronti« zoper »Murgle«.

Tisto glasovanje Tonina o privilegijih bivšega predsednika Republike je bil po svoje simbolni trenutek. Tudi trenutek »čiščenja« NSi. Novakova je takrat storila odločilen korak, pokrila je Tonina, celo pred delom svojega članstva, ki je rjovelo. Takrat se je začel zadnji krog »notranje diferenciacije« v NSI, »mlada garda« je zmagala.

In tisto kar vem o kakšnem posamezniku iz te mlade garde, predvsem o tistih, ki niso v novicah«, je preprosto dejstvo, da so imeli kar nekaj »učnega časa« kje drugje, daleč od slovenskih grap. Na primer Valentin Hajdinjak. Če on ni prestreljen s klasično krščansko demokracijo pa res ne vem kdo je v slovenskih grapah. Lahko sva politična nasprotnika, a lahko zelo spodobno debatirava, lahko iščeva skupne točke v najinih. Lahko iščeva kompromis, a lahko tudi pričakujem, da bova rekla ne kompromisu, ki ne vodi nikamor. Ampak, saj veste, to je le osebni »feeling«.

Tistim, ki pravijo, da ne morejo verjeti, da je njen odhod iz političnega življenja posledica »slabega rezultata« na predsedniških volitvah, lahko zopet le skomignem z rameni. Ja, res je dosegla lep rezultat, boljši delež prejetih glasov kot sama stranka na zadnjih državno-zborskih volitvah, a glejte število glasov, ne zgolj %. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je NSi dobila 48.846 glasov (5,59%), Novakova pa na predsedniških volitvah 54.437 glasov (7,24%). Dobrih 6.000 glasov več. Za stranko, ki ima ambicijo igrati kaj drugega kot tretjo violino, nič kaj dobra popotnica.

Zopet, zajebana situacija. V teh predsedniških volitvah je NSi morala imeti svojega kandidata. Če ga ne bi bilo, bi bilo to odmik od linije »samostojne politike«, če bi Hojsovi vodili stranko, bi najbrž podprli Tomčevo. V imenu »slovenske pomladi«, skupnega nastopa in še kaj.

In NSi bi lahko kakšnega za kandidata iz svoje tretje lige, kot je na primer SLS Kresetovo. Zato, da se pokaže, olimpijsko načelo, saj veste, važno je sodelovati. A slab rezultat, za Krausetovo je bilo celih 5.885 glasov, bi zopet udaril po NSi liniji, ki zagovarja »samostojnost«. Zato ni bilo druge, kot da se v boj pošlje najmočnejše žezlo, in tistih 6.000 glasov več kot na državnozborskih volitvah je bilo dobrodošlih.

A premalo, da bi s takšnim rezultatom lahko pričakovali stanje, ko se NSi ne bo tresla pred volitvami, ali bo sploh prišla v Državni zbor. Malo večja volilna udeležba in recimo 50.000 glasov morda ne bo dovolj. Zato je bil čas za »nov krog«. Zelo preprosto, vsaj za moje razumevanje sveta. A ko sem že pri tem, je tudi jasno, da so ne sodim v povprečje slovenskih grap. Ker poznam, v slabem in dobrem, še kakšne druge planjave.

V tej luči Novakova kot »tranzicijska« predsednica naredila največ, kar je lahko za preživetje stranke, z njo ideje in še kaj. Če bi se – recimo – uvrstila v drugi krog – in čeprav bi izgubila v tekmi s Pahorjem, bi bilo drugače. Na koncu koncev, neko pričakovanje, da Pahorja lahko premaga le »ženska« je bilo v zraku, večina sodelujočih strank je kandidatko, ne kandidata.

V tem NSI pač priznavam kolikor toliko »normalnosti«, seveda po mojem okusu« v slovenskem političnem prostoru. Za kolikor toliko stranko je popolnoma normalno, da prideš, ko si koristen, seveda za stranko, za tisto, za kar vihrajo njene zastave, za njene volivce, in da »ima da mrkneš« tisti trenutek, ko postajaš breme za stranko. Eden izmed razlogov, zakaj se nisem nikoli odločil za kariero v politiki.

To si lahko privoščiš, če lahko v vsakem momentu rečeš, ne hvala fantje in dekleta, grem. A takšnih je v slovenski politiki malo. No, tudi kje drugje si obsojen na miloščino stranke, toliko pa spet nisem naiven. Žal, v kakšnem večjem prostoru je več možnosti za miloščino, v slovenskem… bog pomagaj.

In v tem je po svoje žalost. Tisti, ki ne rabijo oblasti, da bi si napolnili žepe, so »elita«, že to je dovolj, da jih »odpišemo«. In vedno znova tiste, ki si želijo, da bi bili v politiki, ne da bi bili v eksistenčnem odvisni od svoje uspešnosti v politiki.

Po drugi strani pa, marsikaj, kar je videti kot veliki »spopad idej, konceptov, celo vrednot«, ni nič drugega kot zavesa, ki prekrije kakšen drug, bolj banalen razlog, za »sovraštvo, nasprotovanje za vsako ceno in še kaj«. Pa je lahko le v tem, da je kdo ženo, partnerico ali ljubico koga drugega. Večina ne ve, kako je lahko »politika« zelo osebna.

Tistim, ki vidijo vse mogoče v razlogih, da je sedaj Tonin le v.d. predsednika se zopet smejim. Demokracija je tudi spoštovanje procedure, dogovorjenih in zapisanih pravil, se ve kje in kdo voli predsednika. In sklicati kongres stranke spet ni kar tako, seveda, če ne gre za stranko, kjer se od delegatov na kongresu ne pričakuje zgolj potrditev sprejetih odločitev v kakšnem »prezidiumu«.

Ampak, saj ni, da sedaj na dolgo in široko. Koliko je ura ob tem »obglavljanju« mi pove tudi sporočilo danes objavljene ankete o »ljubeznih« volivcev na prihajajočih parlamentarnih volitvah. Kjer da bi slavil gospod Marjan Šarec. Bog pomagaj!

Pa njegov uspeh v predsedniški zelo dobro razumem. Tamkajšnji njegov uspeh je združil marsikaj. Od vseh, ki bi karkoli drugega kot Pahorja, pa do »lokal patriotizma« našega človeka. Slednje je jasno vidno iz rezultatov volitev po volilnih enotah in okrajih.

A v parlamentarnih, ko bo potrebno 88 ljudi v toliko in toliko volilnih enotah, se nihče ne vpraša, kdo pa bodo ti ljudi. Šarec je »nov lider«, delan ali ne, on zna biti novi Mesija. Mogoče že, a bo rabil absolutistična pooblastila, mogoče pa je res čas za novo »ustavo«. Država, to sem jaz. Prvi in predzadnji člen. Se ve kaj bo zadnji člen. Folk v slovenskih grapah sedaj Šarca, še enega velikega vodjo.

Pa saj ni nič novega, Jankovič, in potem Pozitivna Slovenija. Cerar in potem Stranka modernega centra. Iskanje Mesije, mimogrede, kot da smo Judje in še vedno čakamo na svojega. Ki da nes popelje v zveličananje. Kar niti ne preseneča. Tudi slovenske grape prenesejo le "liderje", vse ostalo je premalo otipljivo.

Ampak, saj je jasno, kdo pa ima debato o vel ali manj davkih. Kdo sploh o tem, komu dodati in kje vzeti, Recept je jasen, Vsi zmagujemo, win win ali kaj že. Malo morgen. Pomembno je, "ta beli" ali "ta rdeči". In nekateri celo verjamejo, da zaradi tega več zraste.

Nedolgo nazaj so v Nemčiji delali raziskavo o tipu vladavine, ki bi si jo »mladi« želeli. In šok je prišel s spoznanjem, da bi 30% mladih v Nemčiji z veseljem sprejela kakšnega »prosvetljenega absolutista«. Ki bo – po svoji milosti – odločil tako kot je »prav«. Šok je bil tudi v tem – tako kot v mnogih drugih stvareh – da je na zemljevidu rezultatov bila jasno videna meja med nekdanjo zahodnim in vzhodnim delom današnje Nemčije. Bog pomagaj vsem nam, ko bo Nemčija imela takšnega »prosvetljenega absolutista. Kako se je že na polno imenovala stranka tistega »zadnjega«: Nacionalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei; Naj se mi le kdo oglasi, da ni bila delavska.

In sedaj najlepše:

Kdor sedaj o obglavljanju NSi s strani Velikega vodje, avtorja pisanj o Noriškem kraljestvu, prispeva k zadnji varianto za to, da poskuša uničiti NSi. Ampak, to je – zopet – moje. In imam vse razloge, da tako kot jaz tukaj. Kar seveda služi stranki Velikega vodje. Čeprav je prepričan, da ne.

Mimogrede, stranka, ki niti ne ve, kaj je legalno in kaj ni v njenem finančnem življenju, pa res nima prihodnosti. Razen tistih, ki ne morejo spati in ki tudi pri 50+ doživijo erekcijo le ob….

Pa mirna Bosna.

PS: Od kar sem sprejel, da jaz zgolj »charity« in da več niti ne morem, mi je čisto vseeno. Drugače pa je to eden izmed tistih »blogov« na »blog«. S knjigo nad knjigo,

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
13. februar 2018 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (15)
Pamflet realnosti

Nazadnje sem nekaj o narodu in naciji. Iz lingvističnega, med različnimi jeziki, čeprav je bilo tudi veliko o "izgubljenem v prevodu". Se pa strinjam, gre za spodobno politično debato. In sem vesel, ena izmed bolje ocenjenih mojih tukaj, 17 ocen pri meni ni tako malo. Kar pomeni, da se je dotaknila malce več posameznikov kot moje sicer. In ocena 4.1 pri 17 ocenah, glede na to, o čem jaz, zelo dobro. Vsaj z vidika sporočila, ki ga jaz hočem »risati«. Hvala.

A kot vedno, sem tudi koga ujezil. Pač, moje se ne sklada z njegovim, njenim, kdo ve. Me je pa spodbudila tista pripomba o tem, da gre tudi za razliko med "multi kulti" skupnostmi, kot so ZDA, kjer je edina vez državljanstvo ZDA in nič drugega. In da zato tam o naciji, ne narodu. Saj bi lahko kdo podobno tudi za špansko nacijo, tam je »narodov« več, in vse kar imajo – za sedaj – skupno, je špansko državljanstvo, španska nacija.

Gledam številke o priseljenih in odseljenih v slovenskih grapah. Ni kaj, v letu 2016 je bilo 1.051 duš več tistih, ki so se priselili kot odselili. Bravo mi. Rastemo. A vestni statistiki tudi po državljanstvih, tam je slika malce drugačna. Razlika med priseljenimi in odseljenimi tujci je 7.006 duš v korist priseljenih. A med državljani slovenskih grap razlika med priseljenimi in odseljenimi znaša 5.955 duš v korist odseljenih. V tem delu je selitveni prirastek negativen. Že sedemnajst let, tudi za 2017 ne bo nič drugače.

Nimam problemov s temi statističnimi, so absolutne, v okviru definicij kaj se šteje in kaj ne.

Grem naprej, na celoto, v slovenskih grapah je na dan 1.1.2017 prebivalo 2.065.895 duš ali 1.707 duš več kot leto poprej. Tistih s slovenskim državljanstvom je bilo 1.951.457 ali 4.965 duš manj kot leto poprej, tujcev 114.438 ali 6.672 duš več kot leto poprej. Se približno ujema s tistimi o priseljenih in odseljenih, razlika je le v številu razlike med rojenimi in umrlimi, bodisi državljanov slovenskih grap, bodisi tujcev, seveda v slovenskih grapah.

A ostanimo pri teh tujcih. Tistih prebivalcev, ki nimajo slovenskega potnega lista, je tako na začetku leta 2017 bilo 5,5% vsega prebivalstva v slovenskih grapah. Niti ni ne vem kako veliko, bi človek rekel, a mnogo več kot ga je – recimo – na Nizozemskem.

Podatki OECD za leto 2013 pravijo takole. Slovenija 5,4%, Nemčija 9,3%, Nizozemska 4,9%. A podatki obstajajo tudi za leta nazaj, recimo leta 2010 je bilo prebivalcev slovenskih grap brez slovenskega potnega lista za 4,7%, v Nemčiji pa je bilo tujcev, oseb brez nemškega potnega lista, 8,3% prebivalstva. Podatke za Nemčijo navajam, ker mnogi tako radi o velikem številu tujcev v Nemčiji.

Še bolj zanimiva pa je tista, kjer se med »tujerodnim« prebivalstvom šteje tako tujce, ki nimajo potnega lista, kot tudi državljane slovenskih grap, ki so postali državljani z naturalizacijo. Kategorija »tujerodno prebivalstvo«, pač vse aktualno prebivalstvo, ki se je priselilo iz tujine, ne glede na to, ali so vmes morda postali tudi državljani v državi bivanja. Ta – zopet OECD podatki za leto 2013 – pravi, da je takšnega prebivalstva v Sloveniji 16,1%. Za primerjavo, v Nemčiji 12,8% celotnega prebivalstva. In s temi 16,1% so slovenske grape na devetem mestu med državami članicami OECD. Višje uvrščena je recimo Irska z 16,4% in Avstrija z 16,7%. Na četrtem mestu med državami EU, ki so članice OECD. Kakšna Madžarska z 4,5% ali Slovaška z 3,2% »tujerodnih«, tujcev in naturaliziranih državljanov, iz te perspektive res izgledata kot »čistunski« oazi.

Blizu teh 16,1% tujerodnega se da prav lepo sešteti, čeprav mi jih nekaj malega zmanjka. Recimo, da je to 320.000 duš. V tem deležu je večji del 171.140 duš, ki so državljanstvo pridobili po 40. členu zakona o državljanstvu. V kolikor še živijo oziroma se niso iz slovenskih grap odselili. Potem teh sedaj 100.000 in nekaj, res tujcev, pač brez potnega lista slovenskih grap. Več kot 2/3 z dovoljeni za stalno bivanje. Nadalje so tukaj redne in izredne naturalizacije. Blizu 40.000 rednih, nimam podatka za izredne. Za katere sploh ni nujno, da so kadarkoli zares bivali v slovenskih grapah. A tudi 15%, še posebej, ker je koncentracija tega prebivalstva na posamezna območja tudi jasna, ni malo.


kdo ve, koliko "tujerodnih" je bilo na dvoru Kleopatre.

A s temi številkami so včasih tudi križi. SURS pravi, da je bilo na dan 1.1.2017 v slovenskih grapah živelo le 114.438 tujcev, Ministrstvo za notranje zadeve pa jih je za dan poprej, 31.12.2016 naštelo 135.536 oseb, ki so imeli veljavno dovoljenje za bivanje oziroma prijavo prebivališča. Slednje velja za državljane EGP.

Dobrih 20.00 tisoč razlike, ne gre le za zajem podatkov na različne dneve. Statisti o prebivalcih slovenskih grap, kjer štejejo prijavljena stalna in začasna prebivališča, ministrstvo o izdanih dovoljenjih. In kjer pridemo do neke druge zgodbe, ki sicer verjetno ne pokrije v celoti te razlike 20 tisoč a vseeno. Namreč število t.i. napotenih delavcev iz slovenskih grap v druge države. Da, za zaposlitev v slovenskih grapah rabijo dovoljenje, to je sedaj malce olajšano z enotnim dovoljenjem za delo in bivanje, a njihovo začasno prebivališče je tam, kjer ga napoti delodajalec. Stalno pa tam, od koder prihajajo. In slišim, ne sicer v slovenskih grapah, da so slovenske grape med prvimi v EGP glede na delež teh napotenih delavcev med svojim prebivalstvom.

A tudi primerjalno, z drugimi državami, je križ, že zaradi različnih definicij. Recimo, v slovenskih grapah nimamo statistike, vsaj meni ni poznana, ki bi štel tudi tiste, katerih vsaj eden od staršev ni imel potnega lista ob svojem rojstvu. Kje drugje ga imajo, tudi to je kategorija za sebe. A to je dejstvo tudi v slovenskih grapah, otrok iz »mešanih« zakonov, pač eden od staršev s slovenskim potnim listom, drugi pač ne, je vse več. Kjer da si je veliko »tujerodnih«, a s slovenskim potnim listom, svojo nevesto od »doma«.

Nemška statistika, ki »beleži« po imigrantskem poreklu, vključno tudi tiste, katerih vsaj eden izmed staršev je bil brez nemškega potnega lista ob svojem rojstvu, naraste na 20% vsega prebivalstva z imigrantskim poreklom v Nemčiji. A med njimi so tudi tisti, ki so nemškega etničnega porekla, recimo iz Transilvanije. Ki so v ZRN vstopili z romunskimi potnimi listi.

Zato so mi OECD-jevske všeč, tam se res posvečajo »prevajanju«, da ne bi v isti kup jabolka in potem enako šteli vsako jagodo na grozdu. Ker poskušajo s temi "prevajalskimi" preseči vse tisto, kar eni in drugi tudi čisto iz notranjepolitičnih.

A komur sama OECD ni všeč, tudi njihova »prevajanja« ne bodo. Morda mu bodo OZN-ovske, tam zajemajo še bolj široko. Med drugim tudi »oceno« ilegalnih imigrantov, pač tiste, za katere ne ve nobena oblast, ki nimajo nobenega statusa, praktično ne »obstajajo« v uradnih.

Še malce o državljanih slovenskih grap. Koliko jih pravzaprav živi v slovenskih grapah in koliko, naokoli. Kjer seveda slovenska statistika ne sega, nekaj se da razbrati le iz podatkov o volilnih upravičencev za kakšen referendum ali volitve. Enkrat moram vprašati, koliko je pravzaprav slovenskih državljanov, ne glede, kje živijo. Morda ve kdo od vas?

In ko o volilnih upravičencih, eden izmed teh vaj, kjer je pomembno kdo je in kdo ni, je bil referendum, ki se je tikal Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, leto 2015. Takrat so objavili tudi število volilnih upravičencev živečih po drugih državah, ki so imeli pravico glasovati na tistem referendumu. Takrat jih je bilo 80.000. Ob referendumu o železniških lansko leto je bilo takšnih volilnih upravičencev – izseljencev – 90.000. A pregled volilnih upravičencev med izseljenci ni enako kot seznam lastnikov slovenskih potnih listov v tujini, ki pač nimajo stalnega prebivališča v slovenskih grapah. So samo tisti, ki so o svojem novem stalnem prebivališču obvestili pristojno diplomatsko konzularno predstavništvo ali se javili Državni volilni komisiji za glasovanje po pošti.

In lahko bi še o eni skupini slovenskih državljanov, tisti, ki niso niti dneva svojega življenja preživeli v slovenskih grapah. Kar ne pomeni, da nikoli niso bili v slovenskih grapah. In ki jih nobena statistika od zgornjih statistik ne zajema.

Še največ sem jih srečal na Balkanu, niso bili redki, ki so se mi pohvalili, da pa imajo tudi slovenski potni list. Ker je njihov ded prihajal iz slovenskih grap, pa čeprav pred drugo svetovno vojno. In ga imajo, ker so »slovenske krvi«, stvar je sorazmerno preprosta, dokazati so morali le, da je kakšen prednik izhajal iz krajev, ki so danes slovenske grape, in potem možnost za izredno naturalizacijo. Isti vatli kot za izseljence, na primer, v Argentini. A Južna Amerika je pač del sveta, kjer jaz še nisem imel nič. Niti ljubice od tam.

Tudi ti bodo slovensko državljanstvo lahko prenesli na svoje otroke samodejno, pač po rodu. Zopet, postopek enostaven. In jutri so lahko moji, tvoji sosednje. Bodo morda prispevali k pozitivnejši bilanci odseljevanja in priseljevanja slovenskih državljanov.

A vsi imajo še kakšno drugo državljanstvo kot slovensko. Odpoved oziroma odpust iz prejšnjega državljanstva je pravilo le za tiste, ki do državljanstva po redni naturalizaciji. Po krvi, to je drugače, naš je naš.

No, tudi brisanje iz slovenskega državljanstva je kategorija, v letu 2016 je bilo takšnih 46. Isti princip kot pri naturalizacijskih v slovenskih grapah.

Vem, mi boste o tej veliki množici »tujcev in naturaliziranih državljanov kot o »naših«, se ve bivša skupna država. Res je, a z vidika »slovenskega naroda«, »čistunstva« in še česa, čisto vseeno, ali Ukrajinec ali Kitajec ali – recimo albansko govoreči Kosovar ali nekdo iz Bosne. Konča se pri pomenu goveje župe za nedeljsko kosilo. Malce karikirano, a se ve, kaj mislim.

Mimogrede, zanimivo si je ogledati trende priseljevanja tujcev, ki ne izhajajo iz »bivše«. Recimo, Ukrajincev je že več kot tisoč, nekaj let nazaj jih je bilo le za vzorec. Enako s Kitajci, rast obeh »skupnosti« v slovenskih grapah počasi dosega – recimo priseljevanje iz »bivše«. Kot je kaj drugega zanimivega. Ljudje iz Makedonije, a z bolgarskim potnim listom. Pač državljani EU, ljudje se znajdejo, Sofija pa tudi ima interes razdeliti čim več bolgarskih potnih listov po Makedoniji.

A ko že o izseljevanju slovenskih državljanov, tam je veliko joka, kako nas zapuščajo najbolj »izobraženi«. No, polovica vseh »odseljenih je z srednješolsko izobrazbo, kakšnih 20% z osnovnošolsko, okoli 30% z tercialno. Res pa je, da je izobrazbena struktura priseljenih tujcev slabša, manj tercialno izobraženih. A tukaj bi jaz o »eliti«. Ko ta joka, vsi slišijo, ko »raja«, nihče. Ampak raja tudi ne razume, da pomen »državljanstva« vse bolj izgublja v primerjavi z »davčnim rezidentom«. Na koncu koncev, del izseljevanja slovenskih državljanov, tistih v »penziji«, je povezan tudi s tem. In z višino pokojnine. 500 evrov v slovenskih grapah ni ne vem kaj, a že v hrvaških grapah je lahko drugače. Za upokojence v slovenskih grapah, ki ima pokojnino 1.300 evrov iz Nemčije, to v slovenskih grapah nekaj pomeni, v Nemčiji, vsaj zahodnem delu, revščina.

A pustimo statistiko, lahko pogledam tudi v svoje realno življenje. Gledam razred mojega mlajšega sina sredi Ljubljane. 18 otrok v razredu, od tega 3 priseljeni iz Bosne in Hercegovine, 1 iz Makedonije, 1 iz Turčije in 1 iz Kitajske. Tistih otrok, katerih stari starši so se priselili v slovenske grape, ne vštevam med te »tujce«, bodo kar med preostalimi 12 v razredu. A vseeno, tretjina razreda. Vsaj v Ljubljani, takšen "profil" ni ne vem kakšna izjema. Sicer pa tudi moj je samo na pol, se ve, "ljubitelj goveje juhe".

Vem, so v slovenskih grapah tudi razredi, kjer se poznajo med seboj, vsaj tri generacije nazaj, po očetu in materi. Tam – če bi se med prvošolci pojavila Kitajka, ki komaj zna reči dober dan, bi bila to senzacija. Odkrito, tudi v razredu mojega sina je bila. Na koncu koncev, že njen fizični izgled je čisto drug svet. A je kmalu prišla Makedonka, ista zgodba, potem fantek iz Turčije, šoloobvezen otrok, pa čeprav komaj reče dober dan. Vsi »sveže« priseljeni.

A ta Kitajka, če bo dokončala osnovno šolo, potem – verjetno – kakšno poklicno šolo, se zaposlila, pa čeprav v očetovi restavraciji, bo izpolnjevala vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva. Vprašanje je, če se bo hotela odpovedati kitajskemu. Za stalno dovoljenje za bivanje pa sploh ne bo problema. Sem pa prepričan, da njeni otroci ne bodo v svojin identiteti občutili nobene ljubezni do »goveje juhe«, ker da jo to »naše«.

In se vračam k tistemu, od naroda do nacije. Trendi so kot so, med prebivalci slovenskih grap, ki bodo državljani slovenskih grap, bo vse več ljudi, katerih predniku niso srebrali goveje juhe za nedeljska kosila, izseljevanje slovenskih državljanov se bo nadaljevalo, res med njimi niso vsi »Slovenci« po krvi in mesu, selitveni prirast bo zaradi priseljevanja tujcev, večina med njimi bo ostajala na začasnih dovoljenjih za bivanje dokler ne dosežejo pogojev za stalno, potem … Bog ne daj, da bi nam šlo preveč dobro, potem bomo šele zanimivi za naselitev.

In ugotavljam, nobene integracijske politike. ¨Pardon, na papirju seveda je, a v realnem, nič. Začenši s osnovno šolo. Ki v marsičem še vedno »krepitev narodne zavesti«, namesto da bi stopila korak naprej, k nacionalni zavesti. To je tisto, ko bo tista Kitajka povedala, da je njen materni jezik sicer kitajščina, a da je ona Slovenka. Koncepti "preživetja" nekoč v neki drugi realnosti niso nujno najboljši za nove, sedanje realnosti.

Groza, mar ne.

Kajti – sledeč trendom zadnjih 15 let – bomo čez 15 let še bolj v situaciji, ko bo vez med pomembnimi obsegi »članov« skupnosti v slovenskih grapah še bolj daleč od »krvi in tal«, ko bo vez le državljanstvo, za marsikaj zgolj enakost po stalnem prebivališču, Od tu moj klic k »prizadevanjem k naciji«, ne narodu. Čisti racionalizem. A kaj ko, ko o narodu, karkoli, racionalizem ni najboljša deviza. Jaz pa težek "liberal". Tisti, ki so pred drugo svetovno vojno za jugoslovansko nacijo. Na nasprotni strani so stali "Krekovi". Kaj moremo, časi se spreminjajo.

A se zavedam, da nekateri ocenjujejo drugače. Da trendi zadnjih 15 let ne bodo trendi naslednjih 15 let, kaj šele 30 let. Recimo, da jih učakam. Ja, kaj naj rečem, tukaj smo na terenu »vere«. V kaj verjameš, nič več nič manj.

Mimogrede, od »padca« berlinskega zidu sedaj mineva ravno toliko let, kolikor je sam berlinski zdi »stal«. Za tiste, ki razumejo simboliko časa v zgodovini, še bolj pa percepcijo nekoč in danes, med ljudmi, zanimivo dejstvo. In jih poznam kar nekaj ki: »Give me back Berlin wall«. Ker se utapljajo v posledicah sprememb. V kateri pesmici že tiste Sex pištole pravijo »no future«?

Tudi jaz sem generacija negacije. Pardon, punka, žal ne britanske smeri. Pri nas je bilo bolj tisto: "I do not know what I want but I know how to get it". Pa brez zamere.

PS

Se zavedam, da argumentacija številk ni najbolj zaželena v političnih debatah. A kaj ko so me učili, da ne beri litanij v besedah o razvojnih načrtih, glej številke v državnih ali katerih koliproračunih, in boš dojel, da je - recimo - državni proračun številčni izraz politik neke vlade. In pozabi na besede, besede prenesejo več kot številke.
7. februar 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (14)
Pamflet realnosti

O razliki med narodom in nacijo me je prvi podučil nek Sikh, tisti s turbani iz Panjaba na severu Indije, a ta je bil v službi njenega britanskega veličanstva. Mejni policist v luki Dover, bilo je oktobra 1985. Interrail v mojem žepu, jaz pa prvič v življenju v London in potem vse do Edinburga.

Takrat smo morali pred vstopom v Britanijo izpolniti tiste vstopne kartončke, ki so potem končali ne vem kje. Pač, evidenca vstopov v državo. Danes, ko so »stroji«, ki berejo potne liste, je drugače. In na tistem kartončku je bil prostor za vpis moje »nationality«. Kjer sem zapisal »Slovene«. Saj so me spraševali po narodnosti in jaz sem se čisto dovolj počutil Slovenca.

Ta mister je vzel moj kartonček in takratni jugoslovanski potni list, in z enim očesom na tistem v potnem listu, z drugim na kartonček delal kljukice ob zapisanem na kartončku. Dokler ni prišel do te »nationality«. Takrat je začel listati moj potni list, mnogo kasneje sem razumel, kaj je iskal. Namreč kakšen zaznamek, da sem državljan kakšne druge države kot tiste, katere potni list ima v rokah. Šele kasneje sem ugotovil, da tudi to obstaja, namreč potni listi za tujce. Kjer bi tudi pisalo, čigav državljan sem pravzaprav.

A seveda ni našel nič, razen avstrijskih pečatov z Ljubelja, švicarskega ter enega ali dva iz Francije, mislim da je bila tam tudi francoski vizum, drugega ni bilo. Takrat sva začela dialog, vprašal me je, če sem iz Jugoslavije? Seveda sem, iz Ljubljane, »north of Yugoslavia«. Aha, »so Yugoslav nationality« je nekaj ugotavljal. Jaz pa da ne, da v Jugoslaviji živimo različni narodi, Slovenci, Hrvati, Srbi, skratka pesem o narodih in narodnostih manjšin v Jugoslaviji. In jaz da sem po narodnosti Slovenec.

On pa je s svojim kemičnim svinčnikom prečrtal moj »Slovene« in zraven z velikimi tiskanimi črkami pripisal »Yugoslavia«. A ko mi je vračal potni list sem najbrž deloval zelo zbegano, da se mu je zdelo vredno utemeljiti njegovo intervencijo na tistem kartončku. Da je on Sikh, ponosen, toda, ko pride do »nationality«, je on »British«. Aha, a tako torej, ta »nationality« me v bistvu sprašuje po državljanstvu, ne po narodnosti.

Uf, daleč je ta čas, leto 1985. Sedaj ne vem, ali naj ta dogodek prijavim »pristojnim« kot moj osebni prispevek uveljavljanju slovenske državnosti, žal neuspešnim, niti ne načrtovanim, celo nehote, pa vseeno, trdim, da sem svoje slovensko državljanstvo in s tem slovensko državnost uveljavljal pred tujimi državnimi organi mnogo poprej kot marsikdo drug v slovenskih grapah.

Ne vem, če bi prepričevanje tistega Sikha v Dovru s kakšnim »dejstvom«, da v bistvu imam dvojno državljanstvo, enega po zvezni ustavi, drugega po republiški ustavi, kaj preveč zanimalo. A priznam, tistega leta 1985 se tega niti nisem zavedal. Predvsem pa me je skrbelo, ali me bodo sploh spustili v Britanijo, ali imam dovolj »sredstev« za kritje svojega obiska namreč. Kakšno leto kasneje je to bilo glavno vprašanje, leto kasneje sem moral gospe iz »immigration« pojasnjevati, koliko da imam denarja ter sva ugotavljala, ali 250 takratnih nemških mark zadostuje za več kot teden dni v mladinskem prenočišču na obrobju Londona. Recimo, da je to danes 125 evrov, toliko danes neredko plačam za eno noč, v najboljšem primeru pa hotel ter večerja in kosilo.

Kasneje sem postal pozoren na takšne, namreč te vstopne kartončke, seveda tam, kjer so jih zahtevali. In ni bilo vse isto, včasih je v angleškem jeziku pisalo »nationality«, včasih »citizenship«, a slednje bolj redko. In da ta »nationality« izhaja iz »nation« tudi ni dvoma, ali pač?

No, pridem sedaj do Organizacije združenih narodov. Čisto uraden in vsekakor splošno sprejet prevod angleškega »United Nation Organisation« v slovenski jezik. Nikomur ne pade na pamet, da bi temu osporaval. V nemščini stoji »Organisation der Vereinten Nationen«, v španščini »Organización de las Naciones Unidas«, ruščini »Организа́ция Объединённых На́ций«. V srbščini, v latinici, »Organizacija ujedinjenih nacija«. Z vidika slovenskih grap čisti enačaj. Narod = nacija.

In gremo naprej, v kontekstu ustanovne listine OZN, recimo o »pravici narodov do samoodločbe«. Ki je tam poudarjena kot veliko in sploh pomembno načelo. A kako to pravico poimenujejo v kakšnem drugem jeziku? V angleščini »the right of people to self-determination«, v nemščini »das Selbstbestimmungsrecht der Völker«, v španščini »el derecho de determinación de los pueblos; v ruščini »Право народов на самоопределение« in v srbščini, v latinici, »pravo naroda na samoopredeljenja«. Ups, v ruščini in srbščini pa sedaj o narodu. Oni drugi nekaj o ljudstvih, mi, rusi in srbi o narodih. Bravo mi.

Hmm, kako pa se je v srbščini, če hočete srbohrvaščini, imenovala »Jugoslovanska ljudska armada«? Ja, seveda, »Jugoslovanska narodna armija«. In če je je v ustavi Federativne narodne republike Jugoslavije pisalo kaj o narodnih republikah, je v slovenski različici pisalo o ljudskih republikah, FNRJ pa je bila FLRJ. Pa o »narodni miliciji«, ki je bila v slovenskih grapah le »ljudska milica«. »Narodna skupština« pa ljudska skupščina.

Tisti prejšnji »bravo mi« se tu malce zatakne. Ta narod v »srbohrvaščini« je le »ljudstvo, menda ne bomo dvomili, da je bil »krajiški narod« kaj drugega kot srbski živelj, tam v nekdanji vojni krajini.


.
Tudi v slovenščini bi moral biti prevod angleške, ali pa če hočete ruske jezikovne enačice, Organizacija združenih nacij. Ne narodov. Se kakšen prevajalec celo strinja z mojim, a potem je tisto, ustaljen termin prevoda, tudi kategorija v prevajalskih.

In zakaj jaz o tem sploh? Dobro vprašanje, zakaj nam ta tip razlaga vse to? Kakšne umazane ima sedaj zadaj?

Preprosto zato, ker še enkrat želim opozoriti, da smo ujetniki »svojih konceptov« realnosti. Ki so pogojeni z našo preteklostjo, s tem razumljivi, a velikokrat predstavljajo zid med tem, kaj razumemo mi in kaj drugi. In potem, z »našimi koncepti tega ali onega« presojamo realnost okoli nas in se čudimo, da nas ne razumejo.

V slovenskih grapah je jasno, vsak narod ima pravico do samoodločbe. A le narod, kaj drugega ne. V tem nekako varamo sebe, si domišljamo, da mi, slovenski narod, smo se lahko osamosvojili, ker smo narod. Ker nam je bila priznana pravica do samostojne države ker smo narod. Da pa se Štajerci ne morejo »odcepiti, niti potegovati za priznanje njihove državnosti, ker da niso narod. Mogoče, a zagotovo so lahko ljudstvo, ki ima svojo identiteto.

Kakšen pa je to narod v Bosni in Hercegovini, da je tam neka država, Bosna in Hercegovina. Mar obstaja ta bosansko-hercegovski narod? Ne, ne obstaja bosansko-hercegovski narod, lahko bi tudi o bosansko-hercegovskem ljudstvu, pač populacija, ki živi v BiH. Lahko pa bi obstajal kot nacija. Kot je obstajala jugoslovanska nacija, zagotovo pa ne jugoslovanski narod. Če pa bi imel kralj Aleksander kaj več časa, kdo ve.

Da pa lahko en narod dve državi, je tudi dejstvo. Bilo, je, in bo. Mar boste rekli, da so bili Nemci v DDR kakšen drug narod kot Nemci v ZRN. Ali pa da so Albanci na Kosovem svoj narod, tisti v Albaniji pa drug narod. In če sem še bolj nesramen, kakšna pa je razlika med avstrijskim in nemškim narodom ter nemško govorečimi v Švici? A ko preidemo iz narodne v nacionalno identiteto, stvari postanejo drugačne.

Mimogrede, tudi v Jugoslaviji je bila ena zgodba za »doma«, druga navzven. Recimo v Londonskem memorandumu – omenjam ga zato, ker sem že o njem – v katerem se govori o jugoslovanski etnični manjšini v tistem, kjer bo Italija, ter potem o italijanski v tistem, kar bo Jugoslavija. Karkoli s slovenstvom povezano se govori le v delu, kjer se govori o šolah s slovenskim učnim jezikom. Ker pač ni bilo jugoslovanskega jezika. A nacija prenese, da znotraj nje različne skupnosti v različnih jezikih, recimo Španija. Tudi ruska, tam imate cel kup etničnih skupnosti znotraj ruske federacije, ki svoje, pa naj bo jezik ali kulturne posebnosti, včasih daleč od gabaritov ruskega naroda, vseeno pa so del ruske nacije.

V mednarodnem smo o italijanski etnični manjšini, v domačem pa o italijanski narodnostni manjšini. Važno je, da smo vsi delavni ljudje in občani, mar ne. Pač, ena izmed ideoloških zaves. Narodnostne manjšine – se ponavljam – se je kot ustavno-pravno dikcijo poznalo le v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi. Ker da smo nacionalno vprašanje rešili.

Na vse skupaj pa me je spomnil nekdo iz Španije, ki mi je – pred časom - razlagal, da je po dolgem času spet bilo v njihovih časopisih nekaj o Sloveniji, o Slovencih. Nek kriminal, droga in to. Pojma nisem imel, sem malce pogledal, pa ugotovil, da tisti Španci o Slovencih, v slovenskih novicah pa o slovenskih državljanih.

Pa smo nazaj, »square zero«. Mi še vedno o Slovencih in slovenskih državljanih. Kje drugje pa – potni list slovenskih grap – jasno, Slovenec. In – tudi v tem se ponavljam - vsakokrat ko zaslišim tisto, dragi Slovenci, dragi slovenski državljani, se sprašujem, kje je državnost. Ki lahko obstane le na naciji, ne na narodu. Takih – »čistokrvnih« sinov in hčera slovenskega naroda bo vse manj. In vse več tistih, katerih predniki niso imeli pojma, kje se začenjajo in končujejo slovenske grape. Realnost, ki jo nočemo videti.

Kjer lahko le ponovim tisto. Ko nek narod uspe postaviti svojo državo, je konec z ločevanjem, med »pravimi in ne pravimi«, za ostale zunaj so vsi del iste nacije. Še bolj kruta je tista, ki pravi, da ko nek narod (etnična skupnost) vzpostavi svojo državo, se začne njen konec. Etnija se šiti v glavnem s krvjo, nacija z državljanstvi.

Ja, kaj hočem, enkrat greš čez črto, ko nisi več nedolžen. A to, da nisi več nedolžen, še ne pomeni, da nisi več spodoben. Tudi če za kakšen okus neprimerne spolne prakse. :-)

Pa brez zamere.


Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
4. februar 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (14)
Pamflet realnosti

Za začetek, tole je le nadaljevanje prvih »priznanja, palestinske«, kdor jih ne pozna, je dobro, da jih vsaj preleti. Drugače zna biti tokrat kaj nerazumljivo, ali pa videno v kakšni drugačni luči kot je mišljeno.

V prejšnjih sem predvsem o tem, čemur pa res nasprotujem v teh slovensko – palestinskih. Namreč o tem, da gre pri vprašanju priznanja palestinske državnosti o izrabljanju tega bližnjevzhodnega izziva - kar se mene tiče - predvsem v notranje politične namene.

Pa je malokdo to opazil. In sem tudi na dolgo in široko, pač o priznavanju »držav«, kaj da to pomeni, pač praktično teroriziral z »mednarodno pravnimi«. Zopet, za nekatere preveč, čeprav sem skozi praktične »primere« poskušal kaj predstaviti. Bog ne daj, da bi res teroriziral s teorijami, recimo o t.i. konstitutivni in deklarativni teoriji priznavanja držav, ali pa recimo Montevidejski konvenciji, edinem »kosu« mednarodnega prava, ki sicer izhaja iz deklarativne teorije, kjer sicer o pravicah in obveznostih držav, dominira pa vprašanje priznavanja novih »politično-geografskih entitet« na poti v njihovo zunanjo državnost. Ta Montevidejska, nastala v sicer okviru Pan ameriške unije, je kasneje služila tudi Badinterjevi komisiji, tista, ki je klepala mednarodno pravne ob razpadu SFRJ.

A zopet ne dovolj, vsaj ko tu in tam berem o »grožnjah«, da pa bo kdo odpoklical »diplomatsko priznanje«. Uf, težka. Montevidejska konvencija ga celo prepoveduje. Pa tudi tisti, ki prisegajo na konstitutivno teorijo priznavanja mednarodno pravne subjektivitete ga ne vidijo. Enkrat daš, daš za vse čase. Dokler obstaja tisto, kar priznavaš. Ko enkrat ugotoviš, da ne obstaja več, je itak nerelevantno. Komu pa boš sporočil, da ga ne priznavaš več, če ga ni več.

In da, se zgodi kakšen »odpoklic. Ravno v primeru Izraela, Iran, ki je Tel Aviv priznal pod Šahom, je ob gromkih vzklikih revolucionarne garde »preklical«. A kakšnega posebnega učinka ni imel, razen za javno mnenje v samem Iranu in potem v Arabskem svetu. Za državo, ki je članica OZN, res brez kakšnega posebnega »mednarodno – pravnega« učinka, je zgolj politična gesta. Drugo pa je, če je kakšna »entiteta« na poti do članstva v OZN in s tem med tiste, ki so »mednarodno priznani«. Kot v moji omiljeni Demokratični arabski republiki Sahara (DARS) je nekaj držav priznalo, pa so se potem »premislili«.

No, kaj se kdaj zgodi je recimo vidno v kitajsko – makedonskih ljubezenskih. Peking je Makedonijo priznal in oktobra 1993 tudi vzpostavil diplomatske odnose, v Skopju so odprli še eno veleposlaništvo. A kaj ko Skopje leta 199 naveže diplomatske odnose tudi s Tajpejem, mestom na otoku Tajvan. Pardon, glavnim mestom Republike Kitajske. Baje zgodba Vasiljeva Tuporkovskega, toda tudi zgodba o konfliktu med njihovim predsednikom republike in vlado. A Peking ni niti prekinil diplomatskih stikov s Skopjem, le zelo jih je ohladil. Peking je pač »razumel«, da je cela zgodba notranjepolitični konflikt v Makedoniji in da mu v njej ni treba (še) sodelovati. Gligorov kot predsednik republike je v svojem nasprotovanju vladi šel tako daleč, da ni sprejel akreditiva tajpejškega veleposlanika, ta jih je potem predal makedonskemu zunanjemu ministru, kar pa je pomenilo, da je njegov »status« zgolj odpravnik poslov. Enako, ni podpisal imenovanja veleposlanika Skopja v Tajpeju. Peking je na vse skupaj odgovoril v varnostnem svetu, z vetom na eno izmed resolucij, s katerim naj bi podaljšali mandat sil OZN na makedonsko kosovski in makedonsko srbski meji. Takšne so spametovale Skopje, da je poleti 2001 prekinil odnose s Tajvanom, ter za normalizacijo odnosov s Pekingom. Istočasno je tudi Tajpeh – razočaran – s svoje strani prekinil diplomatske odnose s Skopjem. Pa ni niso ne v Skopju, ne v Tajpeju sprejemali kakšnega akta o odpoklicu priznanja. Kar se tiče Pekinga, dovolj govori že kitajsko – makedonska izjava tistega časa. Veliki so veliki včasih prav zato, ker znajo imeti razumevanje za tegobe šibkejših.

Iz zgodb med ZDA in Kubo pa pridemo še do ene situacije, namreč, ko se priznava državnost nekomu, se pa ne »priznava« vlade, ki vlada tistemu, čemer se priznava mednarodno – pravno subjektiviteto. A v tem primeru pač ni bilo polnih diplomatskih odnosov vse od leta 1961, tista avantura v Prašičjem zalivu spada v tisti čas. Po »upokojitvi« Fidela pa Obama in Raul zopet vzpostavita polne diplomatske stike. A ko že to teh ameriško kubanskih ljubezenskih, tam so bile bolj pomembne ekonomske sankcije zoper Kubo in seveda omejitev potovanj ameriških državljanov na Kubo. Kuba pa je bila članica OZN še pred kubansko revolucijo.

Skratka, toliko o »odpoklicu priznanja države«. Prekinitev diplomatskih odnosov zadošča. Pač ignoriraš tudi tako, da če se tvoj diplomat slučajno na hodniku palače OZN sreča z diplomatom iz kakšne države, s katero pač nimaš diplomatskih odnosov, si – malce karikiram - niti dober dan ne rečeta. Že to, kdo bi prvi rekel, bi kdo znal razumeti kot poskus »otoplitve« odnosov.

To, biti članica organizacije OZN, morda ne izgleda ne vem kako pomembno za koga, a je. Kajti – tam kjer je članstvo v vsakodnevnem življenju bolj pomembno, je velikokrat pogoj za članstvo ravno članstvo v OZN. Na primer v Svetovni poštni zvezi. Kjer so Republiko Kitajsko vrgli ven 1972. A so vseeno našli rešitve, pošta iz in na Tajvan gre v okviru t.i. ureditve za nepriznane poštne identitete. V nekaterih pa Tajpej nastopa pod imenom, Tajvan, provinca Kitajske. Seveda tam, kjer je mogoče, da je v članstvu iz posamezne »države« več entitet. Recimo v svetovni trgovinski organizaciji (WTO), kjer nastopa kot polnopravna članica pod imenom »Ločenega carinskega območja Tajvan, Penghu, Kinmen, in Matsu ali krajše »Kitajski Tajvan.« V takšnih se velikokrat vidi razlika med visoko donečo visoko politiko in bolj pragmatičnim pristopom v korist vseh udeleženih. Lažje je v čem, kar je sicer mednarodno, a ne medvladno. Na primer v Mednarodnem olimpijskem odboru (IOC), a tam je načeloma dopuščeno članstvo več olimpijskih odborov iz posamezne suverene države.

Je pa med Tajvanom in Palestino še ena vzporednica. Tako tajpejška oblast kot palestinska oblast poskušata svojo državnost uveljavljati s prizadevanji za takšen ali drugačen status v teh mednarodnih medvladnih organizacijah. V IOC sta med polnopravnimi članicami tako olimpijska odbora iz Ramale kot Tajpeja, slednji pod imenom Kitajski Tajvan, njihovi tekmovalci pa ne nastopajo pod Tajvansko zastavo, pač pa je na zastavi zgolj logotip »Kitajskega tajvanskega olimpijskega odbora. Tisti iz Ramale pa pod zastavo, ki je zastava palestinskih oblasti.

Mimogrede, do razpada Sovjetske zveze, je Moskva imela kar tri glasove v generalni skupščini OZN. V slovenskih grapah malo poznano, a med polnopravnimi članicami OZN so bila tudi sovjetska socialistična republika Belorusija in Sovjetska socialistična republika Ukrajina, seveda poleg Sovjetske zveze same. Zgodba iz časa nastanka OZN, ko je Moskva zahtevala polnopravno članstvo tudi za vse svoje sovjetske republike, na kar so ZDA odgovorile s predlogom, da naj bo potem polnopravnih članic vseh tedanjih 48 ameriških zveznih držav. Seveda, tudi predlog Moskve ima svoje ozadje, nekaj pove že pogled na države ustanoviteljice OZN in »število enih in drugih«. Premoč »zahodnega« so ZDA priznale prav s strinjanjem o Belorusiji in Ukrajini kot polnopravnima članicama OZN. Kot je bila ideja veta ideja Moskve, brez tega ne bi nadaljevale v ustanavljanju OZN. A ta ideja Sovjetov je hitro postala všeč tudi Američanom, gradili so naprej v okviru »velikih štirih«, katerim so dodali še Kitajsko. No, takrat in potem vse do leta 1972, je kitajski sedež v OZN zasedal predstavnik iz Tajpeja, ne iz Pekinga.

S temi posebnostmi, ko gre za vključevanje v mednarodno areno suverenih držav, v bistvu nadaljujem z zaključkom v prejšnjih, kjer sem zaključil s posebnostjo sedanje palestinske na mednarodnem parketu. Tisto, o priznavanju »vlade«, ne pa državnosti tistega, kjer da ta vlada vlada. Kot da bi ta »vlada« bila brez teritorija, kateremu naj bi vladala.

No, vsaj še en tak – ne čisto enak – a po svoje zanimiva izjema mednarodno pravne subjektivitete je naokoli. Kjer se priznava državnost nečemu, kjer ni nobenega teritorija.

Namreč Suvereni malteški viteški red. Z hudo dolgim uradnim imenom, ki bi se v slovenščini glasil : Suvereni vojaški bolnišnični red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte. Ki mu državnost – torej mednarodno pravno subjektiviteto - priznava 100 in nekaj držav, med njimi tudi slovenske grape. A tudi Ruska federacija. Ne pa ZDA. Seznam najdete tu, poleg seznama pa je še kaj drugega lepo je razložena o tem »čudesu«. Kar se mene tiče – te »Maltežane« se lahko gleda tudi kot papeško vazalno državo, na koncu koncev ima papež nekaj pristojnosti pri njih.

Ima celo status stalnega opazovalca v Generalni skupščini OZN. A če boste vzeli še tako podrobne zemljevide sveta, te države ne boste našli na zemljevidu. Če ne štejete tistih dveh palač v Rimu, v eni, palača Malta na Via dei Condotti, je njihov sedež, recimo glavno mesto.

Malteški red ima tudi svoje veleposlaništvo v Ljubljani. Na Ciril Metodovem trgu. Ljubljana sicer nima svojega veleposlanika v obratni smeri. A diplomatski stiki so na visokem nivoju, slovenski zunanji minister, res da že dolgo nazaj, je v Rimu obiskal zunanjega ministra »Maltežanov«, sicer v senci svojega obiska pri svetem Očetu. Ob tistem da sta tudi o aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu. In potem malo manj dolgo nazaj, res da v senci predsednika republike, zopet v senci obiska pri svetem Očetu.

O slovenskem »krožku« maltezarjev, ki se radi imenujejo tudi Ivanovci, pa več tukaj.

Predno se sedaj kdo o kakšnih cerkvenih, je vseeno potrebno povedati, da je sedanja Suverenega malteškega reda v mednarodnih predvsem humanitarna. Stojijo za organizacijo »Malteser-international«, kjer sicer prevladuje nemški jezik, tudi nastala je v okviru nemškega nacionalnega krožka »Maltežanov«, a je vseeno »vladna organizacija Suverenega Malteškega Reda za humanitarno pomoč«, kjer je na vrhu piramide njihov Veliki hospitalier, nekakšen minister za njihove notranje zadeve, zdravstvo in socialne zadeve in še kaj. In je prisotna tudi na Bližnjem Vzhodu.


V pesku bližnjevzhodnih hitro postaneš utrujen, po svoje izgubljen.

In sedaj zopet k priznanju palestinske državnosti v slovenskih grapah.

Veste kaj, tam, na terenu, se zaradi slovenskega priznanja palestinske državnosti ne bo kaj spremenilo. Ampak tega se zavedajo tudi – na primer v Levici – ki znotraj državnega zbora pelje akcijo za priznanje Palestine. No, ne samo poslanci Levice. Je bilo lepo povedano, da je treba priznati predvsem zaradi nas. Da bomo imeli dober občutek, ker da bomo na pravi strani. Jaz seveda, kaj pa tista Demokratična arabska republika Sahara. Za prijatelje Rusije pa – hej tam je Abhazija – katere državnost priznava Ruska federacija, poleg nje še Nikaragva, Venezuela in celo tisti otoki pod imenom Republika Nauru, tudi članica OZN. Verjamem, da bi Moskva blagohotno gledala na vse, ki se jim pridružijo v priznavanju mednarodne subjektivitete Abhazije. A Ljubljana še vedno Tbilisi, ta pa trdi, da je Abhazija – avtonomna republika Abhazija – del suverenega gruzinskega teritorija.

Meni se to – namreč priznavanja zaradi nas, ne pa zaradi tega, da bi s tem nekaj dosegli na terenu – ne zdi ravno pošteno. Morda celo sebično.

A brez učinka na terenu bi bilo – vsaj kar se mojega razumevanja realnosti tiče - tudi če bi sedaj celotna EU – pač tisti del, ki še ne priznava palestinske mednarodno – pravne subjektivitete – priznala palestinsko državnost.

Ta rešitev dveh držav se lepo sliši, a bojim se, da – kolikor njeno uresničitev ovira Izrael – vsaj toliko jo ovira tudi večina arabskih držav. Ki pač ne priznavajo pravice Izraela do obstoja.

Vem, nekateri bi sedaj o legitimnosti Izraela tam kjer je, a jaz ne bom. O izraelski državi v tistem koncu je res govora že v Balfourjevi deklaraciji iz leta 1917, a tisto deklaracijo je potrebno gledati tudi v pričakovanem razpadu Otomanskega imperija, predvsem pa skozi potrebe britanske vlade, da si pridobi čim več podpore na terenu, tudi za prerivanja okoli »začasnih uprav« na bližnjem vzhodu, kjer so tekmovali s Francozi. Kar se Britancev tiče, se mi ne zdi ravno, da so bili navdušeni nad sionističnim gibanjem, zelo so se tudi trudili, da bi – od leta 1944 dalje – poskušali ustaviti reko judovskih beguncev iz Evrope, so vedeli, da vse skupaj pelje v konflikt.

A možnost za izraelsko državnost postane realnost šele z resolucijo 181 (II) iz novembra 1947. Tisti t.i. Delitveni načrt OZN za Palestino, ki vsebuje še danes opevano rešitev dveh držav in mesto Jeruzalem pod »mednarodno upravo«.

Kjer mi je, seveda z današnjega vidika, zanimiva močna podpora Sovjetske zveze tej Resoluciji, takratna jugoslovanska oblast se je takrat glasovanja v generalni skupščini vzdržala. A zopet, stvari gre gledati iz tedanje perspektive, Moskva se ni navduševala nad »rešitvijo dveh držav«, s tem tudi vzpostavitvijo izraelske države, ker bi bila posredi neka ljubezen do Judov. Ali sovraštvo do Arabcev. Za Moskvo je bilo vse skupaj pomembno, ker je to pomenilo konec britanskega mandata v Palestini, s tem pa slabitev »zahodne velesile« na Bližnjem vzhodu. Kot da je bila v Moskvi vera, da bo nova država bolj socialistična, vsaj kibuci kot pomemben element organizacije življenja Judov v tistih krajih, so nakazovali drugačno pot od klasične »kapitalistične«. In že to – da bo republika – v okolju nastajajočih osamosvojenih monarhijah (Jordanija, Sirija, Egipt, Irak) je takrat nekaj štelo v očeh Moskve.

Nekaj o takratnem odnosu Sovjetske zveze do Izraela pa pove tudi to dejstvo. Izraelska samostojnost je proglašena 14. maja 1948. Res jo naslednji dan de facto prizna ameriški predsednik Truman, a prvo de iure priznanje pride tri dni po razglasitvi samostojnosti iz Moskve. Med izvoznicami orožja sionističnim borcem in potem nastajajoči državi Izrael pa je bila tudi Češkoslovaška, vsaj v letih 1947 – 1949. Iz Češkoslovaške so dobavljali tudi letala, skoraj 80 njih. Ta letala so pot do uporabnikov našla tudi ob vmesnih postankih na jugoslovanskih letališčih. Kot so se na češkoslovaškem šolali bodoči izraelski piloti za ta letala. A nekateri viri tudi o tem, da zadaj ni bilo kakšne posebne ljubezni, pač komercialni posli, nič več. Se je pa mogoče strinjati, da iz Češkoslovaške tisti čas ne bi odšlo nič brez – recimo vsaj brez nasprotovanja – Moskve.

A je trajalo kratko, namreč ta sovjetska – izraelska ljubezen, mogočni Stalin se je premislil, odprt lov na »vse judovsko« v sovjetski zvezi se je začel z njegovim govorom decembra 1948 na nekem zasedanju sovjetske pisateljske zveze. Drugi del te zgodbe pa se veže na krepitev »revolucionarnih teženj v arabskem svetu, predvsem v Egiptu, kjer je Moskva tudi videla potencial za »brcanje« kapitalistov – predvsem Britanije – iz Bližnjega vzhoda. Pričakovanja, da se bo Izrael vezal na Sovjetsko sfero, se pač niso uresničila.

No, v petdesetih letih pa da glavni partner v izraelskih kupčijah orožja postane Francija. Francija, Britanija in Izrael tudi sodelujejo ob invaziji na Sueških kanal po egipčanski revoluciji. ZDA zares vstopijo v igro šele pod predsednikom Johnsonom, a to bi kdaj drugič. A vsaj na začetku je bil odnos mnogo bolj rezerviran, nekateri pravijo, da tudi kot posledica Roosveltove doktrine »ekvidistance do Arabcev in Židov« v tistem delu sveta. Pač, nafta Saudske Arabije, seveda tudi interesi velikana, kot je bil ARAMCO, arabske ameriške naftne družbe. Ki je tekmovala z britanskimi.

Predno zapustim te zgodovinske, kar se tiče zgodovinskih v tistih krajih, čigavo da je kaj in od koga ni nič, bo treba kar nazaj, v čase pred prvim judovskim uporom takratnim tamkajšnjim rimskim legijam, čas pred Kristusom. A za današnje – real politične, ki so še vedno osnova vsega mednarodnega – razne zgodovinske niso ravno nekaj, kar se upošteva. Kar je bilo je bilo, kar je je in s tem imamo opraviti. Ko pa ne bo kar je, potem so karte premešane in… Ja, ko bo novi, pogumni svet, bo vse drugače.

In čakanje s priznanjem palestinske državnosti v Rimu, Parizu, Berlinu, Londonu in še kje naj bi bilo povezano ravno z možnostjo rešitve dveh držav. Ki je tudi ne bo, če ne bodo arabske države priznale pravico Izraela do obstoja. To in s tem državnost Izraela priznavata le Jordanija in Egipt, za kratek čas tudi že omenjeni Iran, vse ostale arabska – in tudi kašna druga muslimanska država – je ne priznavajo od prvega dne. Ker da mora »izginiti«. Nič kaj blagodejno za rešitev, ki jo zagovarjajo tudi slovenske grape, namreč rešitev dveh držav.

Skratka idealna bi bila, da arabske države priznajo pravico Izraela do obstoja, ves ostali svet – kar še ni - pa istočasno prizna palestinsko državo. O tem, kje bo dejansko meja, lahko kasneje, zopet izhodišče je lahko znano, stanje 1. januar 1967. A kje bi bila dejanska meja, kdo ve. Kar je zopet problem. A do izraelsko-palestinske meje pridemo le, če preje sprejmemo, da sploh bo ta palestinsko - izraelske meja. Skoraj nekako tako kot tista o kuri in jajcu.

Seveda, idealna, seveda za tiste, ki ne vidijo drugega izhoda kot rešitve dveh držav, morda tudi z delitvijo Jeruzalema in območjem pod upravo OZN za tisti majhni del, kjer so sveta mesta tako judov kot muslimanov. A tudi vem, dlje ko bo sedanje stanje trajalo, težje bo do kakršne koli vsaj približno na pol poti kakšni optimalni rešitvi. Optimalni tako, da bi jo obe strani videle kot optimalni.

V tem širšem okviru, namreč izraelsko – arabskimi zgodbami, se mi zdijo Palestinci res ujeti. So nekakšni talci, na eni strani Izraela, na drugi strani pa svojih arabskih prijateljev. Da, tudi o tem bi veljalo kaj, reči, izraelsko-palestinske so tudi del gradnikov marsikaterega notranjepolitičnega v marsikateri arabski državi. Palestinsko trpljenje pa velikokrat izrabljeno za preseganje konfliktov med posameznimi arabskimi državami.

Kot je »norišnica« znotraj same palestinske skupnosti v Palestini, mislim na razmerja med Fatahom in Hamasom, še ena realnost, ki jo v slovenskih grapah bolj malo poznamo. Kajti, ne gre le za priznanje palestinske državnosti, gre tudi za priznanje zakonite vlade, s katero se bomo pogovarjali in katera bo morala prevzeti tudi svoje obveznosti iz kakršnega koli dogovora. Tudi med Izraelom in Palestino. V tej luči, ta razmerja, predvsem pa učinki na terenu, niso mala šala.

Še ena zgodba, ki jo velja obdelati v teh priznanjih, palestinskih. Morda v tretji, namreč o teh priznanjih, palestinskih.

Sicer pa, ali ste vedeli, da obstajata različni pozivni številki za telefonske klice tja doli. Za Izrael 972, za palestinske teritorije pa 970.
1. februar 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (16)
Pamfleti realnosti

Kakšno leto nazaj je zunanji minister slovenskih grap previdno govoril o morebitnem priznanju palestinske državnosti. Danes meni drugače. Pač Washingtonska odločitev, da njihov veleposlanik iz Tel Aviva v Jeruzalem, je povod, priznanje palestinske državnosti pa slovenski odgovor. Ker ljudem v nesreči – takrat Palestinci – res gre pomagati, o tem menda ne more biti dvoma. In jaz razumem, volitve se bližajo. S tem tudi povem, kje vidim eno dimenzijo prebujenega občutka pravičnosti slovenske politike do manjših in večjih krivic po svetu.

Seznam čakajočih ni ravno dolg, tam je tudi ena, meni všečna, nujno potrebno urgentnega priznanja, namreč Demokratična arabska republika Sahara, po domače Zahodna Sahara, bivša španska kolonija. Ki si jo lasti Maroko. A ta je daleč od »holivudskih« zgodb, neuporabna za vzgibe, s katerimi danes v slovenskih grapah toliko o palestinski državnosti.

Priznam pa, da so me nasmejali – recimo predsednik državno zborskega odbora za zunanjo politiko - ki je »ugotavljal« da se res ne ve, kakšna da naj bo procedura priznavanja novih držav v slovenskih grapah. Da se ne ve, kje je tu vloga parlamenta, kje vlade. Da je bila – do sedaj le praksa – namreč vlada predlaga državnemu zboru, ta pa glasuje. In potem vlada naprej. Da kakšen zakon nič o tem. Kar je res, a mene to res spravi v smeh. Pa kaj imajo toliko opravka s priznanji državnosti, vsak mesec vsaj eno, da bi sedaj rabili uzakoniti še eno »proceduralno«. Za tisto, kar se morda zgodi na vsake kvatre, pa res ne rabiš posebnega »manuala«.

Kar se mene tiče, stvar bi lahko – že pred časom – »uredili« mnogo bolj elegantno. Slovenske grape se v marsičem štejejo za »pravnega« naslednika SFRJ, tudi v »mednarodno pravnih«. Tako so - na primer – slovenske grape postala pristopnica Kulturni Konvenciji Sveta Evrope na podlagi sukcesije po bivši zvezni državi. In bivša zvezna država je že priznala palestinsko državnost, daljnega leta 1988, in lahko bi vse skupaj razumeli kot še eno vprašanje sukcesije. Vključno s leta 1989 vzpostavljenimi polnimi diplomatskimi odnosi s »palestinsko državnostjo« oziroma takrat Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki jo je Beograd takrat videl kot zakonito vlado palestinske države. Dovolj bi bila zgolj »diplomatska« nota Ljubljane v Ramalo z izraženo pripravljenostjo za nadaljevanje odnosov, pač sukcesija. Na takšno noto bi lahko Ramala odgovorila s svojo »diplomatsko« noto, da z veseljem sprejema predlog slovenskih grap, za namenček bi lahko sledil še državniški obisk palestinskega predsednika v Ljubljani, zraven podpis sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov, pač dejstvo, da Ljubljana ni Beograd, in to bi bilo to.

Podedovanje priznanja palestinske državnosti iz nekega »drugega časa« – ne nujno z državniškim obiskom - se je zgodilo praktično pri vseh evropskih državah izza nekdanje železne zavese. Poljska, Češka in Slovaška, Madžarska, in druge so priznanje in navezavo diplomatskih odnosov »podedovale« iz leta 1988 ter 1989. Češka in Slovaška ste za slovenske grape zanimiv primer, priznanje in potem navezava diplomatskih odnosov se je zgodila v času Češkoslovaške, potem pa sta Bratislava in Praga le nadaljevali – pač sukcesija in prevzemanje pravic in obveznosti v »mednarodno pravnih« po bivši skupni federaciji. Ne Praga, ne Bratislava kot »nova« mednarodno pravna subjekta nista »znova« priznavali Palestinske države, sta pa sklenili z njunimi novimi realnostmi pogojene »sporazume« o diplomatskih odnosih.

A ko že o Češki, ki jo danes poleg drugih Višegrajcev kdo rad omenja kot »napredno državo s hrbtenico«, ker priznava palestinsko državnost – je potrebno še kaj omeniti. Kljub temu, da je Češka podedovala priznanje Palestine po Češkoslovaški, kljub diplomatskim odnosom in celo palestinskim veleposlaništvom v Pragi, to oblasti v Pragi ni oviralo pri glasovanju proti prošnji Palestinskih oblasti novembra 2012, da bi jim OZN dodelil nov, »mednarodni pravni« višji status v Generalni skupščin OZN. O tem nekaj več tukaj, kjer je dober prispevek o teh čeških mukah. Sedaj pa da razmišljajo o svoji selitvi v zahodni Jeruzalem. Pač še ena »resnica«, namreč tudi diplomatsko priznanje s strani sosednje države, celo vzpostavljeni diplomatski odnosi, te ne ščitijo pred tem, da te ta soseda ne bi napadla z vojaško silo. Kaj šele pred nagajanjem na mednarodnem parketu v tem ali onem.

In ko to veš, veš tudi, da bi Praga z veseljem »odpoklicala svoje priznanje«. V slovenskih grapah pa mi jo kdo daje za vzgled, kako je treba v tem ali onem, proti Bruseljskim, proti osi zla Pariz – Berlin, v marsikateri, tudi palestinskih.

Zgodba sedanje palestinske državnosti se začne 15. novembra 1988, v Alžiru, ko je Palestinski nacionalni svet - ki je takrat deloval kot zakonodajni organ Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) - razglasil Arabsko državo Palestino. Za celotno zgodbo tudi danes ni nepomembno, da je PLO bila nekakšna »konfederacija« različnih organizacij in frakcij znotraj »palestinskega osvobodilnega korpusa«, ki jih je družilo le eno. Namreč nasprotovanje obstoju države Izrael ter cilj vzpostavitve palestinske državnosti oziroma samostojne države Palestine. V vsem ostalem so bile med njimi tudi hude razlike, od pogleda na družbeno-politično ureditev bodoče države do povezovanj v arabskem svetu. Eni so več videli v navezavi na Iran po revoluciji, drugi na Saudsko Arabijo, tretji so bili nekje vmes. A to dolgo niti ni bilo tako pomembno, - vsaj do preobrata v egipčansko-izraelskih odnosih – do takrat je obstajala dokaj enotna arabska fronta zoper Izrael.


V arabsko izraelskih se marsikaj vrti tudi okoli vode.

Še istega dne je 12 – predvsem arabskih, a zagotovo muslimanskih držav – »priznalo novo državo«. Naslednjega dne, 16. novembra 1988, naslednjih 13, med njimi tudi SFRJ. V bistvu je mogoče prepoznati posamezne širše povezave, znotraj katerih se oblikujejo »valovi« priznanj. Začne se z Arabsko Lige in Organizacije islamskega sodelovanja, potem Gibanje neuvrščenih držav, skupnosti socialističnih držav, Organizacije Afriške enotnosti. Malta in Ciper, katerih priznanje palestinske državnosti je datirano v novembru 1988, sta to naredili v okviru »skupnega pristopa« v okviru Gibanja neuvrščenih. Ciper je leta 2011 – aktualno zaradi takratnega dogajanj okoli Palestine v OZN – v izjavi svoje vlade zgolj potrdil dejstvo, da je priznava palestinsko državnost vse od leta 1988 ter da – v tem okviru - ne priznava sprememb meja nastalih na terenu, ki so nastale leta 1967. Leto 1967 pa je v tistih krajih znano tudi kot leto tretje arabsko-izraelska vojna oziroma kot šestdnevna vojna, ki je močno spremenila razmere na terenu.

O tem, zakaj slovenske grape niso – že pred časom - pragmatično »uredile« zadevo v okviru »sukcesije«, sam za gotovo res ne vem. Poznam le drobce, zgodbe kot rečem, ni nujno, da je vse zlato, kar se mi zapiše. A ena izmed teh zgodb se nanaša na odnos PLO oziroma njenega takratnega voditelja Arafata na razvoj dogodkov v nekdanji Jugoslaviji. Ki da je bil »nesrečen« nad razpadom »prijateljske in zavezniške države, in da se je jasno postavil na stališče Beograda o odcepitvi bivših jugoslovanskih republik ter o mednarodno-pravni kontinuiteti »ostanka Jugoslavije. Za datum priznanja palestinske državnosti s strani današnje Republike Srbije se šteje tisti 16. november iz daljnega 1988, datum priznanja s strani SFRJ. Veleposlaništvo Arabske države Palestine v Beogradu je delujoče vse od vzpostavitve diplomatskih stikov leta 1989.

A druge zgodbe izvirajo iz slovensko-izraelskih zgodb, malce starejši bralci se bodo zagotovo spomnili, da se je v devetdesetih marsikaj kupovalo v Izraelu, tudi kaj takega, kjer težko govoriš o »prostem trgu«. Pa ne gre le za »orožarske«, ne bi sedaj o dolgem seznamu – tudi zdravniških - tega ali onega »iz Izraela« kar je v slovenskih grapah bilo ali celo še je. A tukaj res premalo vem, da bi kaj bolj suverenega zapisal, bralcu prepuščam pot lastnega raziskovanja.

PLO je državnost slovenskih grap priznala 29. maja 1992, sedem dni po sprejemu slovenskih grap v OZN. A ker ni šlo za »mednarodno priznano državo« še danes v – v kakšnem seznamu – stoji opomba, da gre za (delno) mednarodno nepriznano državo. Sicer pa, tukaj je seznam držav, ki so eksplicitno priznale državnost Palestine, vir je seveda palestinski.

Jaz pa cinično, da na začetku tistega meseca tistega leta takrat, ko je PLO v imenu Arabske države Palestine priznala državnost slovenskih grap, je več držav eksplicitno priznavalo državnost Arabske države Palestina kot je eksplicitno priznalo državnost slovenskih grap. Mimogrede, kdo in kdaj je »priznal« državnost slovenskih grap, kdo morda še ni, in še kaj o tem nekaj več tukaj. Tudi danes so slovenske grape za kakšno državo – članico OZN »neobstoječe«, od tam ni bilo niti eksplicitnega priznanja, niti kaj drugega, da bi to lahko razumeli kot priznanje.

Če že mešam palestinske z Izraelom, Izrael je bil hitrejši, slovensko državnost je priznal 16. aprila 1992, 28. aprila je sklenjen sporazum o diplomatskih odnosih. Zopet, jaz tudi o tem, da je ta 16. isti dan kot je datirano priznanje Egipta, mogoče naključje, mogoče ne. In seveda, da je že minil 7. april 1992, dan, ko so državnost slovenskih grap priznale ZDA.

A kaj ko imamo poleg eksplicitnega priznanja, v obliki takšne ali drugačne pisne, tudi implicitna dejanja priznanja. Ko s svojim dejanjem brez visokodonečih zapisanih in izrečenih narediš isto. Priznaš za sebi enakega in mu s tem podeliš mednarodno pravno subjektiviteto. Recimo, če država glasuje v prid prošnje kakšne druge države za članstvo v OZN. Tu potem sledi odgovor na vprašanje, kdaj je neka država mednarodno priznana, kdaj ni in je – recimo – le delno mednarodno priznana.

In vse pove procedura odločanja o novi državi članici OZN. Prvo moraš imeti priporočilo Varnostnega sveta za članstvo, nato o tebi odločajo vse obstoječe države članice OZN. Skratka, če greš čez sito Varnostnega sveta, brez veta seveda, potem rabiš 2/3 držav članic OZN. In tam zate lahko glasujejo tudi države, ki te do tistega trenutka niso nikoli eksplicitno priznale, še manj, da bi z njimi imel kakšne diplomatske odnose. Takšna poteza se šteje za implicitno priznanje, pač po učinku dejanja. Kajti članice OZN so lahko le subjekti mednarodnega prava, »države« po domače.

Tiste, ki ne gredo skozi sito Varnostnega sveta in potem glasovanja v Generalni skupščini ostajajo »mednarodno nepriznane«, včasih pa se tolažijo, da so le delno priznane ali da so v procesu mednarodnega priznavanja. Tudi desetletja, recimo Turška republika Severni Ciper.

A tudi kaj drugega je lahko implicitno dejanje, na primer sprejem šefa sicer »nepriznane« države z državniškimi častmi, ki gredo kraljem in predsednikom ob državniških obiskih. Tista častna četa, himna, skratka določen protokol, ki loči med državnim in zgolj delovnim obiskom. V takšnem zopet – nobene besede ni potrebno zapisati ali izgovoriti, zunanja simbolika dejanja, bo govorila sama zase. Podpis kakšnega sporazuma, recimo o diplomatskih odnosih, pa sploh. Tudi slovensko državnost je priznalo nekaj držav le s tem, nobenih visokodonečih besed pred tem.

A pustimo za trenutek slovensko palestinske, za odkrivanje marsikaj okoli »priznavanja držav« je poučna zgodba o priznavanju SFRJ s strani ZDA. Ki izhaja iz priznanja kraljevine Srbije daljnega leta 1882. Leta 1919 ZDA »priznajo« kraljevino SHS a ne ravno kot »čisto novo državo«. To »priznanje« je izraženo v pismu takratnega vršilca dolžnosti zunanjega ministra ZDA takratnemu veleposlaniku Beograda v Washingtonu, s katerim prvi drugega obvešča, da je v očeh vlade ZDA dosedanje veleposlaništvo Kraljevine Srbije sedaj veleposlaništvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nič več, nič manj, prišlo je le do zamenjave plošče z imenom veleposlaništva, čeprav kraljevina SHS niti slučajno ni bila kraljevina Srbija. Kasnejša sprememba imena države ni vplivala na nič, v ob začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji pa se je ameriški veleposlanik v Beogradu preselil v London, iz Londona v Kairu, pač sledeč vladi kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu. Sporazum Tito-Šubašić je omogočil kontinuiteto, z osvoboditvijo Beograda se za vlado Tito-Šubašić marca 1945 vrne tudi ameriški veleposlanik v Beograd. Nobenega priznavanja »nove« države, celo več, diplomatski odnosi med Beogradom in Washingtonom ostajajo nepretrgani vse od njihovega začetka v 19 stoletju. In ameriški veleposlanik tam ostane – seveda v različnih osebah – vse do razpada SFRJ – leta 1992. Takrat – s proglasitvijo Zvezne republike Jugoslavije - ZDA ugotovijo, da je SFRJ razpadla in da je z razpadom države prenehala tudi mednarodno-pravna subjektiviteta, ki so jo do tedaj priznavale SFRJ. Nobenega »odpoklica« priznanja ali kaj podobnega. Zgolj ugotovitev, da tisto, kar se je priznavalo ne obstaja več. A diplomatskih odnosov z Beogradom le niso pretrgale, le prestavili so jih v nižjo brzino, namesto veleposlanika je interese vlade ZDA v Beogradu – pri vladi zveze Srbije in Črne Gore - zastopal »le« odpravnik poslov. V diplomatskem se temu reče, da ni bilo več polnih diplomatskih odnosov.

Priznanje države pomeni le to, da jo druga država prizna kot osebo mednarodnega prava. Pač, mednarodno pravno subjektiviteto, nič več, nič manj. Vsaj v okviru "mednarodno pravnih", politične dodajajo žmoht. O njih, kasneje.

Z eksplicitnim priznanjem, pa naj bo to v katerikoli obliki, se v bistvu pove, da si s priznano državo pripravljen skleniti kakšen meddržavni in s tem mednarodni sporazum ter da ji v pogledu pristopa do kakšne večstranske pogodbe ali pakta priznavaš enak status kot si ga lastiš sam. Diplomatsko priznanje druge države je enostranski akt, priznanje države še ne pomeni, da z njo sedaj tudi vzpostavljaš diplomatske odnose. Ti odnosi so potem že stvar volje dveh.

Za priznavanje »države« je nepomembno, ali gre za kraljevino ali republiko, unitarno ali federalno državo, kapitalistični ali socialistični družbeno-ekonomski režim v priznani državi. Tudi spremembe, recimo iz kraljevine v republiko, iz unitarne v federalno ali družbeno-ekonomskega sistema ne vplivajo na dejstvo, da je neka država priznana, da njena mednarodno-pravna subjektiviteta ostaja. Dokler pač obstaja država. Ko je ni več, »priznanje« preprosto ugasne. Ko je »izginjala DDR« nihče ni »sprejemal« kakšnega »odpoklica priznanja«, a tudi nihče ni izrekal priznanja »novi, združeni Nemčiji«. V tem kontekstu se je mednarodna subjektiviteta dotedanje ZRN razširila na razširjeno ZRN. Enaka »vleka« kot »vleka« mednarodno pravne subjektivitete iz kraljevine Srbije na novo nastalo državo južnih Slovanov. V bistvu pa so se odnosi, določeni v tem ali oni pogodbi med kraljevino Srbijo in ZDA, raztegnili na vso »novo državo«.

Zanimiva je tudi črnogorska zgodba z Japonci. Kraljevina Črna gora je leta 1904 v tisti rusko – japonski vojni, kjer je carska Rusija izgubila, napovedala vojno japonskemu cesarstvu, nekaj črnogorskih prostovoljcev da se je celo borilo na ruski strani v Mandžuriji. A ko je prišlo do mirovnega sporazuma, Kraljevina Črna Gora ni bila povabljena k podpisu mirovne pogodbe. Na koncu koncev, znašla se je na strani »poražencev«, se ni niti prizadevala, da bi jo kdo »upošteval. Potem je črnogorska mednarodno pravna subjektiviteta izginila, pač Kraljevina Srbije, potem vse do SFRJ. A ko se je znova vzpostavila črnogorska mednarodno pravna subjektiviteta je »vojno stanje« postalo zopet »dejstvo« med Črno Goro in Japonsko. Kar je japonska lepo rešila leta 2006 v okviru svojega priznanja Črne Gore, v katerega je vključila tudi enostransko deklaracijo o koncu vojnega stanja med državama. Kot zmagovalka tiste vojne si je to lahko privoščila. A nekateri mednarodno pravni sladokusci v tem vidijo tudi dejstvo, da pri Črni Gori ne gre za »vzpostavitev« novega mednarodno pravnega subjekta, pač pa zgolj obnovitev nekdanje črnogorske osebe v mednarodno pravnem. Vsaj za Japonsko.

Morda zgodba o »vleki« mednarodno pravne subjektivitete še iz časov samostojne kraljevine Srbije do SFRJ ali ta črnogorska komu v slovenskih grapah ne bo všeč. A zgodba med ZDA in SFRJ in njenimi »predhodnicami« je zgodba zunanje državnosti, mednarodno pravne subjektivitete, drugo pa je notranja državnost. In slovenske zgodbe o tem, kaj vse da so slovenske grape prinesle v kraljevino, o tem, da so bile slovenske grape republika, ena izmed članic federacije, so izključno stvar notranje državnosti.

Nazaj k palestinskim. Palestinsko mednarodno pravno subjektiviteto danes priznava 138 držav. No, ena v tej številki je tista zahodna Sahara, druga je Sveti sedež. A se je ime države spremenilo, nič več Arabska država Palestina, da je sedaj le Država Palestina. In potem praktično vse države »priznavajo« palestinske oblasti (Palestinian Authorities), oblast v civilnih zadevah na območju palestinskih teritorijev, oblikovano leta 1994 po sklenjenih sporazumih med Izraelcih in Palestincih v Oslu. Tudi slovenske grape, na koncu koncev ima Ljubljana v Ramali svoj »urad za zvezo«, od leta 2014 poimenovanega kot Urad Republike Slovenije v Palestini. Palestinski veleposlanik na Dunaju pa naj bi bil pristojen za slovenske grape.

Tu je že prva posebnost palestinske, čeprav se je že dogajalo poprej. Ni priznanja zunanje državnosti, je pa priznavanje oblasti oziroma vlade, ki naj bi vladala tej državi. Sladokusci začnejo govoriti o razlikah med priznanjem »države« in priznavanjem »vlade«. Ki seveda obstaja, le da je bolj pogosto dejstvo, da obstaja priznanje državnosti, ne pa priznanje konkretne vlade v tisti državi.

Nadaljevanje.
28. januar 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (21)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 166094
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34337 // Odgovorov: 1867450
Blog avtorjev: 3572 // Blogov: 85216 // Komentarjev: 1225272
Avtorji fotografij: 25606 // Slik: 217957 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "