Totalno erotična zgodba

Takole, nekje na poti med Sofijo in Rimom, z vmesnimi luknjami v Ljubljani ter presedanji v Zürichu ali Münchnu, stvari izgledajo preproste. Pogled iz 9 tisoč metrov na tisto spodaj je velikokrat podoba raja. Brez umazanih podrobnosti, brez majhnih in velikih ljudi, brez trenutkov sreče za tisoče in tisoče tam spodaj, a tudi brez nevarnosti, da bi krik kakšnega osmoljenca v življenju segel tako visoko. Od tam, tako visoko, se svet, predvsem pa vsakodnevno življenje ljudi, definitivno razume drugače kot v resnici je. Ni čudno, da znajo biti čudni tudi tisti, ki prevečkrat in predolgo na 9 tisoč metrih.

Na Adrijinih letih že nekaj časa brezplačno ponudijo le kozarec vode, na Lufthansi je za sedaj mogoče še dobiti kavo in kozarec paradižnikovega soka brez plačila. Berem pa, da sosedom v Croatia Airlines ne gre prav dobro. Tudi za italijansko Alitalia so - že nekaj časa - resni časi, ampak te firme z njihovimi sindikati res ne bi priporočal v nakup. Madžarski Malev – svoj čas je sezono ali dve letel tudi v Ljubljano – je tudi že nekaj časa zgolj preteklost. Austrian je le še ena blagovna znamka v skupini Lufthanse.


Saj bi kaj o predvolilnih, pa kaj ko je čas pred volitvami nekaj posebnega. Skoraj podoben božičnemu času, le da takrat otroci ugibajo, kaj bi jim lahko Miklavž, Božiček in Dedek Mraz prinesli, ob tokratnih volitvah – kot kakšnih popreje – pa je za veliko odraslih le ena želja. Samo da ne bo Janša.

Ni kaj, marsikaterega volivca v slovenskih grapah je lahko zadovoljiti. Vsaj tistega, ki pride na volišče. Mi je pa – in ne samo meni – padlo v oko, da se v marsičem predvsem naslavlja starejšo populacijo. Tudi Janša s svojimi 500 evri božičnice za vsakega upokojenca.

Mlajše, še posebno tiste v dvajsetih, se verjetno niti ne splača. Malo jih je, ne hodijo ravno na volišča, za razliko od starejših pa se – vsaj del njih vse bolj zaveda – da ne smejo kaj dosti pričakovati od oblasti, države. So pač na liniji tradicije, saj veste, kakor si boš postlal, tako boš spal. Še ena stara modrost, ki se je nekje vmes izgubila.


Kar se tiče letov med Ljubljano in Münchnom rečem katastrofa. Kje so časi, ko si lahko trikrat na dan iz Ljubljane v München, od tam pa naprej v širni svet. Sedaj – več ali manj – enkrat dnevno. A Adrio razumem, raje enkrat dnevno, z svojo največjo ptico, polno do zadnjega sedeža, kot pa trikrat dnevno z majhnimi ptičkami, pa še te ne vedno polne. Itak pa je GoOpti postal resna konkurenca Adriji do Dunaja in Münchna. Še posebno, če gre za pot, v kateri je München zgolj odskočna deska za naprej.


Once upon the time...

Sicer pa, del mladih glasuje, vsako leto, s svojimi odhodi iz slovenskih grap. In vem, priseljevanje in odseljevanje je bila vedno realnost tudi v slovenskih grapah, a zadnje čase številke odhajajočih niso več šala.

Kjer marsikdo vidi le en problem. Namreč, kdo pa bo plačeval za naše penzije, za vsaj razumen dostop do zdravstvenih. Kar seveda potrjuje, da se vse vrti okoli starejših. O kakšni bolj konstruktivni in morda tudi sebični politiki priseljevanja pa tudi ni zaželeno.

Ampak dejstvo je, da populacija v slovenskih grapah rapidno postaja vse starejša, da bo to še poglobilo takšen ali drugačen izziv, s katerim se družba v slovenskih grapah že srečuje. A o tem v teh predvolilnih ni ravno veliko. Kjer 500 evrov božičnice res ni rešitev.

Kjer svoje odgovore dajejo protagonisti »povratka k naravnemu«. Saj veste, morda le moj občutek, ampak zadnje čase opažam poplavo zapisov o tem, kaj vse da se užitnega najde v naravi. Se vračamo nazaj k nabiralništvu?

Kar me spominja na filozofijo bolj naravnega poroda na domu, ki se je uveljavila kje severno od slovenskih grap. Da je za mamico in novorojenčka bolje, prijetneje, manj stresa. Morda res, a je tudi manj stroškov za zdravstveno zavarovalnico.


Čeprav bi pričakoval, da bo železnica konkurenca med Ljubljano in Münchnom, a ta smer od Salzburga proti Beljaku, skozi Karavanški predor proti Ljubljani in naprej v Zagreb, Beograd, je še vedno v osemdesetih, devetdesetih. S to razliko, da je v osemdesetih po tej ruti vozilo nekaj več vlakov kot danes. Tudi spalniki, ti so mi bili vedno »super duper«. Ob desetih zvečer v München na vlak, sam v dvoposteljni kabini, s tekočo vodo, s spremljevalcem vagona, pri katerem si kupoval pivo in zjutraj kavo, po želji je spekel jajca, včasih se je dobilo tudi hrenovke, ter okoli šestih v Ljubljani. Enako, ob desetih gor, okoli šestih dol, ruta med Ljubljano in Beogradom. V spalniku niti ni bilo tako slabo. Do polnoči par steklenic piva, potem te tudi smrčanje koga poleg tebe v spalniku ni zanimalo.

Me pa ta predvolilni čas sili, da sprejmem kakšno novo kvaliteto. Recimo o predvolilni med Erjavcem in Jankovičem. Do sedaj sem mislil, da kakšne predvolilne sklepajo stranke, ki se potegujejo za glasove, v prepričanju, da bo število glasov za »predvolilno koalicijo« večje kot bi bil seštevek glasov za vsako v takšni koaliciji sodelujočo stranko.

V tej »koaliciji« pa tega ni, a nič zato. Jaz morda še ne razumem popolnoma te višje kvalitete, razen pritlehnih misli, da si je Erjavec izračunal, koliko je danes vreden. A se mi zdi, da mu skupen cilj z Jankovićem – zopet samo da ne bo Janša – ne bo veliko prinesel. Ljubljanski bazen Janševikom do sedaj ni bil ravno naklonjen, kaj dosti glasov zaradi Jankovićeve podpore izven Ljubljanskega bazena pa ne gre pričakovati.

A potez tako prekaljenega mačka kot je Erjavec ne gre kar tako stran metati. Morda pa Erjavec ve, da je Janković preprosto deux ex machina, tista magična pot in človek, ki bo ustvaril novo vladajočo koalicijo. In seveda Erjavcu zagotovil še en ministrski stolček, kdo ve, za kaj in koga tokrat.


Oh ti beograjski časi. V zimskih mesecih je bil vlak – še posebej za pot nazaj, iz Beograda v Ljubljano – priljubljeno prevozno sredstvo pri slovenskih »Beograjčanih«. Sava Express, odhod iz Beograda ob treh popoldan, prihod v Ljubljano ob desetih zvečer. Večerni let iz Beograda je bil rizičen, takrat je bila megla na brniškem letališču hud problem. V najboljšem primeru si pristal v Mariboru ali Zagrebu, potem si čakal, da so organizirali avtobusni prevoz in prav počasno cijazenje proti ljubljanskemu letališču. Pred eno po polnoči si bil v takšnem primeru redko doma. Kar je bilo vseeno bolje kot dočakati odpoved leta iz Surčina. In tistih sedem ur z Sava Expressom je bilo vedno dobro izkoriščeno. V bifeju v enem izmed vagonov, ki se mu je pompozno reklo »restaurant«.

In gre biti hvaležen za cvetke v tem predvolilnem času. Kot je tista o pametni gospe v zrelejših letih, ki se je dala zapisati na kandidatne liste pri dveh strankah. Marsikaj ta zgodba govori. Recimo o revščini takšnega ali drugačnega partijskega kadrovskega potenciala. Kar se nje tiče, pametna punca, a da si tak spodrsljaj privoščijo Židanovi, no tega pa res nisem pričakoval. Partija je svoj čas svoje kadre sorazmerno spodobno preverjala, kakšno gnilo jajce pa se je vseeno našlo, predvsem med tistimi iz sicer »preverjenih družin«. Postaviti za kandidata nekoga, ki je še do predvčerajšnjem bil podpredsednik druge – čeprav nepomembne – strančice, no to se dogaja le v supermarketu. Ko se na blagajni čudiš, kako se je nekaj se znašlo v tvojem vozičku, ne moreš in ne moreš se spomniti, kdaj da si jo v voziček. In ker ni čokolada, še otroka ne moreš obdolžiti, da jo je brez tvoje vednosti v voziček.

Kajti, tudi tako vidim te prihajajoče volitve. Kot supermarket, le z eno razliko. V supermarket greš z vozičkom, notri se znajde vse. Tukaj pa, bogata ponudba, 25 njih, res ne vsi v vsakem supermarketu, a tistih 21 – 22 jih je v vsakem. Ti pa lahko v svoj voziček le enega. S tega vidika se mi zdi, da bi morali možnost izbora razširiti, namesto enega, vsakdo lahko voli za vsaj pet »blagovnih znamk«. S tem bi marsikatero dušo rešili muk, ko mora sedaj le enega ali nobenega. Prispevek k boljšemu duševnemu zdravju v slovenskih grapah.

Vem, bil bi to kompliciran volilni sistem, svetovno čudo, a živeti v edinstvenem političnem sistemu na svetu je blagodat, ki jo ne gre zanemariti. »Amerika i Engleska bit če zemlji proleterski!«



Ta dva se zagotovo ne ravsata za glasove volivcev....

Ja, skomini po časih, ki jih ni več. Ko smo začeli ob treh popoldne na »štacijonu« ob prihodu Parižana, ter zaključevali ravno tako ob treh, a ponoči, ko se je oglasil tisti iz Moskve. Ali pa obratno, začetek z Moskvo, zaključek s Parizom, spomin je čudna reč, zatrdno sem prepričan le za ure dneva. A to so bili tudi časi, ko je nekaj ur lahko šlo le za »debato« o tem, ali je kocka res kocka in če morda kocka ni zgolj »pravilno obsekana« krogla. Iskanje te »resnice« je bilo prva prioriteta, seveda poleg slinjenja, katero bi kdo.

Parižan pa je bil tisti vlak, ki je iz pariške Gare d'est potem vlekel svojo pot vse do Carigrada, ostanki nekdanjega Orient Expressa, Moskovčan je bil vlak med Moskvo in Rimom. Oja, takrat je bila lahko ljubljanska železniška postaja tudi center sveta, iz Ljubljane direkt vlak do Rima, Carigrada, Züricha, Pariza, Frankfurta in Moskve. Danes mi železničarji ponujajo prevoz z avtobusom do Trsta.


Vem, bi moral na teh 25 gledati pozitivno, morda slovenske grape res niso bogate v tej ali oni surovini, a ko se gre za volitve, je ljudstvo v slovenskih grapah bogato obdarjeno s ponudbo. V bistvu imamo te robe dovolj za izvoz. Mislim, da bi takšne podvige res bilo finančno podpreti s strani Slovenske izvozne in razvojne banke.

O zlobnih natolcevanjih, da gre marsikomu le za tisti glas več kot 1% in potem se ve, pozdravi z davkoplačevalskim denarjem vsak mesec, vse do naslednjih državnozborskih volitev, res ne bi. Človek v slovenskih grapah se znajde, priti do državnega denarja pa je itak cilj mnogih. Je pa res, da zna biti pot do 1% veljavnih glasov še lažja, če se uresničijo napovedi o še manjši volilni udeležbi. Kar dokazuje občutek za »poslovno priložnost«, ki je prislovna za ljudi v slovenskih grapah.

In res je, tudi politike se da izvažati. Pa ne v kakšen Bruselj ali Strasbourg, Jurijev Luka je poskušal s kandidaturo za italijanski parlament. Po svoje mi je kar žal, da mu ni uspelo. Že zato, ker bi se marsikateremu poklicnemu politiku v slovenskih grapah stemnilo pred očmi. Vsaj zaradi razlike v plači med italijanskimi poslanci in senatorji ter tisto revščino na Šubičevi 4 v Ljubljani. Kar je itak krivica, kaj nismo v EU, mar se ne bi spodobilo, da so vsi parlamentarci po EU enako slabo plačani.

Sicer tudi tista TV soočenja res da klavrno izgledajo, slabi dve urici, tri tematike, evo ti tri minute za vsako za vsakega. V takšnem so še najbolj uspešne preproste, udarne, tistim, ki jih nagovarjaš všečne parole. Kar je prav, kdo pa hoče kakšno debato med ponudniki teh ali onih zveličavnih resnic.

Jaz še vedno čakam kakšnega fletnega dekleta, ki bo nič kaj sramežljivo pogledala v kamero in jasno in kratko. Sem Marjeta, za bližnje Marjetica in si srčnooo želim zaposlitve v slovenskem parlamentu na delovnem mestu ljudske deputatke. Glasuj zame in morda bom tudi zate Marjetica. Okoli vratu obvezna rutica, rdeča seveda, na glavi pa baretka. Ki bo komu replicirala – s strogim pogledom dekleta, ki vsakemu pa res ne bo igrača - čisto preprosto, bi rekel človeško. Namreč da pa ni šans, da bi zanj ali za njo bila Marjetica. Res, kmetija išče gospodarja.


Bili so časi, ko si si za pot moral vzeti čas. Tudi, če si z letalom. Se spomnim svoje prve poti, službene, v Rim v drugi polovici osemdesetih. Iz Ljubljane v Beograd, potem v Rim. Nazaj grede ista ruta, a sem cel dan brezdelno pohajkoval po Rimu le zato, ker sem čakal na let JATa naslednji dan nazaj v Beograd. Ker je bila politika »plačnika stroškov«, da se uporablja zgolj JAT. Iz razumljivih razlogov, hotel za dodatno noč in dnevnica sta odnesla iz države manj deviz kot bi letalska karta – recimo – Alitalije do Beograda. Devize pa so bila resna reč, marsikaj se je za devize. Kdo bi šel in računal recimo – izgubo - delovnega dne. Ta se je plačal v dinarjih, dinarje pa smo tiskali doma.

S temi kraticami letalskih družb je bilo vedno zabavno. JAT je bila okrajšava za »Joke About Time«. Belgijska Sabena, morda evropska letalska družba z največ povezavami z Afriko, je pomenila »Such A Bad Experience Never Again«. Meni je bil najbolj všeč razlaga za grški Olympic, kar da je stalo za »Onassis Likes Your Money Paid In cash« Ne Jata, ne Sabene ali Olympica ni več.

Konca Sabene se še vedno v živo spominjam. Tisti dan leta 2001, ko je prišlo do stečaja te družbe, bi moral leteti iz Bruslja v Ljubljano. A so razjarjeni zaposlenci Sabene okupirali letališče, Adrijino letalo je sicer pristalo, prihajajoči potniki so se lahko izkrcali a kaj, ko »revolucija na letališču« ni dovolila vkrcanja potnikov za let nazaj. Potem smo se grebli za proste sedeže na letu iz Pariza v Ljubljano naslednji dan.


Mi je pa žal, da Primc nima možnosti priti med ljudske deputate. Si ga kar predstavljam, s kakšno gorečnostjo bi on za govorniškim odrom, na galeriji za obiskovalce pa bi nekateri z očmi jedli vsako njegovo izgovorjeno besedo. A nič hudega, ta trenutek še vedno lahko upa, da postane minister, državni sekretar. Ker se spomnim njegovih besed izpred časa, da bo treba v politiko, da si ne more več privoščiti, da bi se on zavzemal za pravo stvar v svojem prostem času.

Bo pa katastrofa, če ne bodo Primčevih v vladi. Ki bi takoj vsaki materi za novorojenca 3.000 evrov. Tisto »vsaki« je potrebno brati med vrsticami, a to so res nepomembne malenkosti. Kajti ni dvakrat za reči, da si je kakšen mladi par – saj veste, politiki se držijo v predvolilnih danih obljub – že ni vzpostavil temelje za obljubljenih 3.000 evrov, sedaj pa…

Vem, sedaj bi moral omeniti Združeno levico in Slogo, tudi oni imajo probleme s procentnim računom. Vem pa tudi, da kjer je dovolj petelinov, marsikateri petelin noče zraven. A priznam, Vebra ne bom pogrešal, prvič so se mi njegovi nastopi zdeli pusti, zaradi vsebine pa sem se marsikdaj smehljal. In on bi že lahko vedel, da se z roko, ki te hrani, ne gre kregati.


A nekaj je iz tistih časov – vsaj ko smo pri letalskih prevoznikih iz časov pred letom 1990 – vseeno ostalo tudi v slovenskih grapah. Recimo Adrijina oznaka letov JP. JAT je imel JU. Danes jo uporablja Air Serbia. Tista oznaka JP izvira iz časov daleč pred letom 1990.

In tisti J je potem v prvi polovici devetdesetih marsikoga »motil«, niti ne tako redko sem med čakanjem na tem ali onem letališču slišal v kleni slovenščini, da bi pa res bil čas, da se zamenja ta »ostanek preteklosti«. A to so bili tudi časi, ko se je mislilo, da se z računovodskimi operacijami in kakšnim »preimenovanjem« da prelisičiti obveznosti, recimo tisti dodatek »Nova« k Ljubljanski banki, za katero je življenje pokazalo, da ne pomaga kaj dosti.


O tem, kdo bi lahko s kom v posteljo po volitvah, tudi ne bi. Zarečenega kruha se veliko poje, v politiki pa sploh. Mi je dober primer zgodba iz italijanskega škornja, je zgledalo, da bi se Matteo Salvini in Luigi Di Maio raje požrla kot kaj konstruktivnega. Pa je tako le izgledalo, čari sestaviti vlado in potem se vsaj pretvarjati, da uresničuješ svoje zaveze volivcem, so vedno zelo močne. Iti na nove volitve čez leto dni – to je bila druga opcija – pač preveč rizična. Bolje vrabec v roki kot pujs pri sosedu.

Recimo, Šarec lahko zares svojo pot krona le z vstopom v vlado. In če bi bila možnost, da v koaliciji sodelujeta le dve stranki, bi lahko marsikaj iztržil tudi, če ne bi bil predsednik vlade. Bi pa koalicija le z dvema strankama bila prva v zgodovini slovenskih vlad, bi znalo ropotati.


In letalski promet – njegove spremembe v zadnjih petdesetih letih – so lepa ilustracija siceršnjega razvoja. Nekoč res prevozna sredstva maloštevilnih danes tekmujejo v ekonomiji obsega. Sinergijah lastniško povezanih različnih letalskih družb. Ki te iz Ljubljane v Atene pelje skozi Frankfurt. Ker je najhitrejša povezava. Ali pa v Dublin preko Carigrada. Ker je najcenejša povezava. Skregano z logiko razdalj, po kateri naj bi za daljšo pot več plačal. Svet, v katerem cene karte določajo računalniški algoritmi, ki zaznajo vsako povečano povpraševanje in še isti hip spreminjajo cene. Pač, prodati kar največ za najvišjo možno ceno. In neprestani lov za čim manjše stroške.

Ampak, hej, ne se sekirat. Saj so samo volitve. Kakršen koli bo rezultat, Zemlja se bo še naprej vrtela okoli Sonca. Janša, Šarec, Židan in še kdo levo in desno tega ne morejo spremeniti. Niti Trump.

Pa brez zamere.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
22. maj 2018 | Zaznamki: Totalna erotična zgodba | Komentarji (9)
Pamfleti realnosti

Madžarske volitve so me pritegnile. Tudi zato, ker je Madžarska soseda, čeprav se velikokrat v Ljubljani ne zdi tako. Pa ne zato, ker bi pričakoval spremembo vladajočega prvega ministra v Budimpešti. Bolj me je zanimalo, kolikšen delež glasov, bo njegova stranka – Fidesz – dobila. Na zadnjih volitvah leta 2014, je dobila blizu 45%. Kar je predstavljalo 7% padec glede na Fideszov rezultat na volitvah leta 2010, ko so slavili z skoraj 53%. Bo tokrat manj ali več.

No, rezultat je tu, Fidesz je letos pobral več kot 48%, 3% več kot štiri leta nazaj, ob tokratni 68% volilni udeležbi, štiri leta nazaj je bila 62%. Težko bi rekel, da madžarski elektorat kaj manj podpira Orbanove. Če zraven – le zakaj – prištejem še Jobbikove, evo, 70% elektorata. Vsaj z ene perspektive, čeprav Fidesz in Jobbik zagotovo nista eno in isto.

In ravno ta povečana volilna udeležba, predvsem pa množičnost ljudi, predvsem mlajših v Budimpešti, ki so pred 19.00 uro čakali pred volišči, je bila za trenutek upanje, da pa rezultat letošnjih madžarskih parlamentarnih volitev ni tako zanesljiv, kot se je ocenjevalo vse do volilnega dne. V tej smeri je poročevalce RTV Slovenije iz Budimpešte celo nakazoval, da se morda Orbanovim obeta zgolj relativne zmaga. A je pametno zaključil, da velja počakati do objave prvih delnih rezultatov, potem da bomo vsi bolj pametni.

Sedanji madžarski volilni sistem je za slovenske grape malce neznan. 106 poslancev izvolijo po načelu »prvega čez črto« v posamezni volilni enoti, preostalih 93 poslancev pa si razdelijo sodelujoče stranke glede na njihov siceršnji delež glasov, seveda, če presežejo 5%, kar v Budimpešti velja za prag vstopa v Parlament.

Načelo prvega čez črto pomeni, da je v volilni enoti izvoljen tisti kandidat, ki je dobil relativno večino v volilni enoti. Skratka, lahko zmagam tudi z 20% oddanih veljavnih glasov, če noben izmed ostalih kandidatov in kandidatk – recimo pet njih – ne dobi več. Kar tudi pomeni, da sem izvoljen, čeprav nisem dobil podporo preostalih 80% volivcev, ki so oddali veljavne glasovnice.

To razlagam zato, ker nekaterim mislijo, da večinski sistem vedno pomeni 50+% glasov. Lahko, a potem sta vedno dva kroga glasovanja, če v prvem krogu posamezni kandidat že ne doseže zveličavnih 50+%. Reforma madžarskega ustavnega okvira ter tudi volilnega sistema, ki je ukinil to dvokrožnost večinskega sistema, pa je bila prva večja poteza Fidesza po volitvah leta 2010, kjer so ravno tako dobili dvotretjinsko večino v takratnem parlamentu. Ki je do takrat štel 386 članov, z reformami so ga zmanjšali na 199 članov. Tudi s krilatico »vitkejše države«, ukinitev dvokrožnega večinskega sistema je bila del tega. Na splošno pa, večina držav z večinskim sistemom volitev parlamenta pozna ta »prvi čez črto, ne pa dvokrožnega glasovanja. Žal demokracija stane. Kdor ni dovolj bogat, da bi si jo privoščil, naj ne poskuša.

Kdo bi v slovenskih grapah s takšnim »prvi čez črto« bolje odnesel pa prepuščam razumevanju vsakogar. Kot ne skrivam dejstva, da bi na ta način imeli bolj jasno, kdo je zares »na oblasti«, manj bi bilo politične trgovine.


"Brez komentarja"

Tisto, kar se mi zdi bolj zanimivo, so vsebine, s katerimi je Fidesz nagovarjal svoje volivce. In res ni bila le ena, a ena je vseeno bila dominanta, in katero morda najbolje izraža razumevanje zmage v očeh Orbana, ko je po razglasitvi prvih izidov dejal, da je njegova zmaga dala Madžarom »možnost, da branijo sebe in Madžarsko«. Varnostna politika bi človek rekel, seveda ob razumevanju, da varnostna politika vključuje še marsikaj drugega kot zgolj obramba zoper sovražnika s tanki na meji. A je ta obseg učinkovite varnostne politike predvsem gradil na dogodkih iz konca leta 2015 ter tistemu, kar je sledilo. Ja, govorimo o migracijah, o evropski migracijski politiki, predvsem pa govorimo o iluzijah.

Ena izmed stvari, ki jih – vsaj po mojem mnenju – te ali one analize zanemarjajo, je specifičnost Madžarske v marsikaterem oziru, tudi v t.i. oziru občutka varnosti. In ena izmed njih je razpad ogrskega kraljestva, seveda tistega, ki je bilo v »sestavu« Avstro-ogrske monarhije. S Triatlonsko pogodbo je to kraljestvo izgubilo 72% svojega dotedanjega ozemlja, izmed približno takrat 10 milijonov madžarsko govorečih jih je več kot 3 milijone ostalo izven meja po triatlonske Madžarske.

Da se je na to kraljestvo gledalo kot samostojno kraljestvo in ne »zgolj« del Avstro-ogrske pove ravno to dejstvo, da so z Dunajem sklenili sanžermensko mirovno pogodbo, Budimpešta pa je morala počakati na Triatlonsko. Tudi zaradi Triatlonske pogodbe, pravzaprav nasprotovanju tako velikemu razkosanju ogrske kraljevine, je mirovno konferenco zapustil ameriški predsednik Wilson, ZDA kasneje z Budimpešto sklenejo svoj mirovni sporazum.

Mimogrede, bolj kot zanimivost, z dualistično preureditvijo so svoje dobili tudi v Zagrebu. Radi namreč govorimo o tem, da so slovenske grape pripadale avstrijski polovici cesarstva, hrvaški kuclji pa ogrski, kaj več pa ni. Pa je. Ogrski del rumeno-črne monarhije je bil, tudi pravno formalno, sestavljen iz dveh delov, kraljevine Ogrske ter Kraljevine Hrvaške in Slavonije. Slednja je bila sicer podrejena kralju v Budimpešti, ta je bil v svoji personi isti kot dunajski cesar, a vseeno, zagrebški ban je imel status podkralja. Res ga je predlagal prvi minister vlade v Budimpešti, a potrditi ga je moral kralj. Tisti cesar iz Dunaja.

Zadeva se vzpostavi kot posledica avstrijsko madžarskega kompromisa, (Ausgleich) iz leta 1867. Leto kasneje pride do »nagodbe« med Zagrebom in Budimpešto, baje predvsem po zaslugi Dunaja, del te nagodbe je kar velika avtonomija kraljestva Hrvaške in Slavonije. Z njo se vzpostavi sabor v Zagrebu, ki v okviru te avtonomije tudi sprejema zakone, ki so v okviru »nagodbe« preneseni na zagrebško avtonomijo in ki veljajo na teritoriju te kraljevine. Bistveno drugačen položaj kot pa – na primer – umestitev Kranjske v državno konstrukcijo avstrijskega dela države.

Žal se o tem v šoli mojega časa nismo kaj dosti učili, tudi zato, ker razlike med narodi in narodnostmi v SFRJ niso bile zaželene, še najmanj pa, ko gre za njihov ustavno-pravni položaj pred nastankom Kraljevine. Še dejstvo, da je marsikatera mednarodna pogodba, ki je zavezovala tudi SFRJ, v bistvu izvirala iz kraljevine Srbije, je bilo bolj malo znano dejstvo. Na primer, tistega Artukoviča, vojnega zločinca iz ustaške NDH, so ZDA predale SFRJ ravno na osnovi sporazuma, sklenjenega še med kraljevino Srbijo in ZDA.

Da posledice prve svetovne vojne še vedno živijo, da je vsaj del prebivalstva na Madžarskem »travmatiziran« zaradi njih, mi je bilo približno jasno v devetdesetih med mojimi krajšimi in daljšimi postanki v Budimpešti. Vsaka izdaja zemljevidov »velike« Madžarske, tiste kraljevine do 1918, je bila vedno hitro razprodana, marsikdo izmed mojih znancev v Budimpešti pa je rad o časih, ko so bili velika nacija. Saj so sprejemali »razvoj« dogodkov in njihovih posledic, se zavedali marsičesa, a po drugi strani ni ostal neopažen njihov občutek, da se jim je vse to – nekako – zgodilo po krivici. Približno tako kot je velikokrat v Avstriji bolj močan občutek, da so le prve uboge žrtve nacionalsocializma, da sami z vsem kar se je pred in po »Anschlussu« dogajalo nimajo nič.


Zemljevid razkosanja ogrskega kraljestva. Ožja Hrvaška s Slavonijo (kraljevina Hrvaške in Slavonije) je označena malce drugače, sedaj tudi veste zakaj.

Sedaj bi moral o tem razpadu, o zelo strnjenih celotah teritorija, na primer v Transilvaniji, ki je bilo skoraj 100 madžarsko govoreče, a ne bom. Zemljevide etnične sestave prebivalstva takrat v tistem obdobju si lahko vsakdo sam poišče. Naj bo zadosti staro spoznanje, da je prihodnost vedno ujeta v preteklosti.

Kakorkoli, Orban je tudi lepo povedal, da so z njegovo zmago Madžari dobili možnost obrambe sebe in Madžarske. Poudarek je na tej »njegovi« zmagi. Ne gre za stranko, ki da je zmagala, ne gre za politično idejo, ki da je zmagala, gre za njega, ki je zmagal. Ker je on branitelj, brez njega propade vsaka obramba.

Ko pa se začne z termini kot so »obramba« jaz zastrižem z ušesi. Oja, danes ne boste našli nobenega vojnega ministrstva po Evropi, so zgolj »obrambna« ministrstva. A kaj ko je napad najboljša »obramba«, moj prijatelj Carl von Clausewitz in naprej. Pod pogojem, da lahko zavarujem pridobitve »obrambe«.

Na sploh, z »obrambnimi« vojnami imam težavo. Vsaj od konca prve svetovne vojne dalje. Ta je bila ena izmed zadnjih velikih, v katerih se ni šlo do konca, do zloma nasprotnika na lastnem pragu, celo v njegovi spalnici. Vsaj, če se je lahko šlo. Prva iraška vojna, tam okoli 1990, je bila res eden zadnjih primerkov te vrste. Druga iraška vojna ni bila druga po naključju, takrat se je popravljalo »napake« prve.

Ti novi močni možje so – vsaj zame – del novih realnosti v Evropi, vsaj delu, morda vse večjem delu. In tudi v njeni soseščini. Pojav močnih mož, težko bi zaenkrat govoril o ženskah, Le Penova je morda bila najbližje temu. O Merklovi tukaj ne bi, je drugačna zgodba, vsaj v mojih očeh. In – kar se mene tiče – po zadnjih nemških volitvah – tudi šibkejša kot bi se spodobilo. Vsaj za moj okus. A razlaganje tega bi vzelo vsaj še eno moje »pismo« bralcev, zato – o Merklovi – nič.

Tisto zanašanje na »mlade« - izraženo tudi skozi videno v Budimpešti na včerajšnji volilni dan - se mi zdi prav simptomatično. Kot da so mladi nekakšno garantirano gonilo »progresivnega« in sploh koraka »naprej« v razvoju. Jaz imam nasproten občutek, raziskave potrjujejo moj občutek.

Kar se mene tiče, ta »iluzija mlade generacije kot motorja sprememb« je padla tisti trenutek, ko je vse več raziskav ugotavljala, da si mladi vse bolj želijo biti podobni svojim staršem. Iti po njihovih stopinjah. Družina postaja pomembna vrednota. Morda ne toliko njihova lastna, pač pa družina iz katere izhajajo. Prijateljstvo postaja vrednota, kam pa sploh prideš brez »prijateljev«, le da se velikokrat »socialni networking« zamenjuje za prijateljstva. Predvsem pa nič več kakšne rasti »uporništva«, iskanje svoje poti in sploh »odkrivati« svet na novo. In razlaga je pravzaprav preprosta.

Tudi današnja mlada generacija je prestrašena. V življenjski poti svojih staršev vidi ideal, ki njim postaja vse manj dosegljiv. Pač, se izšolaš, greš v službo, medtem ko hodiš v službo se življenjski izzivi razrešujejo, otroci rastejo. Ko ti danes razlagajo, da boš ne samo štirikrat ali petkrat zamenjal delodajalca, da boš moral biti fleksibilen in celo menjati poklice, je res čisto drugače, kot nekoč, ko si pri 20. letih v fabriko, iz te iste fabrike pa tudi med upokojence, tudi pri 55 letih. Danes, pri 55 letih, potem ko postaneš zaščitena žival po delovno pravni, te malokdo vzame na novo za nedoločen čas.

Kjer jaz, vsaj znotraj večine evropskih držav, tudi opažam razliko. So družbe, kjer premoženje starih staršev v bistvu prehaja v začetni življenjski kapital njihovih vnukov in so družbe, kjer je vse le v prvem kolenu. A kaj ko ta »v prvem kolenu« praktično pomeni, da si »premoženjem« iz preteklosti »obdarjen« pri 40, morda 50 ali celo več letih. Ko je daleč od tega, da bi služil kot »začetni življenjski kapital«. Pa čeprav gre le za stanovanje. To, jahanje na preteklosti, postaja vse bolj pomembno za tudi za »srečno« življenje v slovenskih grapah. In to, da za pot v življenju vse bolj postaja pomemben »družinski kapital«, to je ena izmed bistvenih razlik izpred 40 let v slovenskih grapah.

Zato ne čudi porast tistih mladih, ki je pripravljena mirno prepustiti oblast prvemu »razsvetljenemu absolutistu«, ki da bo poskrbel za njihovo dobro. Celo v okoljih, ki so »cepljena zoper absolutizem«, kakršni so zahodni deli današnje Nemčije. V bistvu se od njega pričakuje, da bo zagotovil »življenjski stil in standard« njihovih staršev. Tisti »vsak dan živimo vse bolje«. Ki se – načeloma še vedno dogaja – vsaj v večjem delu sveta, le za marsikoga v Evropi ni več tako zagotovljeno.

In zopet, izgleda kot da sedaj vso mlado generacijo mečem v isti koš, Pa ne gre, so velike razlike. A se je dobro vprašati, od kje te razlike. Ki se kažejo med urbanim in ruralnimi področji, v različnih možnosti priti do »poklica bodočnosti«, precej banalno a predvidljivo bi rekel. Ne na koncu, vzponu sedanjih koalicijskih partnerjev na Dunaju so precej prispevali mladi, predvsem na podeželju in modri ovratniki, delavci v proizvodnji bi človek rekel. Nič novega bom rekel, nekatere pa jezi, ker to negira kakšno drugo o »delavskem razredu«.


Uf, pozabil že, kako ji je ime, a se spomnim, da je žena enega zmed mož, ki je prepričan, da je močan.

Močni možje? Erdogan v Turčiji zagotovo. In sploh ne skriva svoje agende, vsaj v tistem koncu sveta zopet narediti Turčijo spoštovanja vredno silo. Predvsem pa – na nek način – nadaljevati delo Ata Turka, vsaj ko gre za enotnost in nedeljivost sedanje turške države. Njegov ideal, iz Turčije narediti drugo Francijo, je zatonil tisti hip, ko se je turškim generalom pristriglo peruti. Ko smo jim – v imenu evropskih vrednot – rekli, da sekati glave nasprotnikom »evropeizacije« Turčije pa vseeno ni lepo.

Kako se boriti proti hudiču, če ne smeš uporabljati hudičevih metod? Saj se da, a prevečkrat izgleda, da izgubljaš, to pa ne podpira vere v pravo izbiro taktike. Predvsem pa pušča slab okus, premoč nasprotnika, zato so klici po močnih možeh, tistih, ki bi znali razbiti jajca nevernikom, toliko bolj pogosti. Ko tudi hudičeve metode postajajo dopustne, le da služijo pravemu cilju. Bog daj, da je vedno le meni odločati, kaj je pravi cilj.

A dejstvo je, da je marsikaj od Ata Turkove dediščine, recimo sekularnost države in vsega, kar je v pristojnosti države, zgolj hiba. Kjer se srečamo z visokimi ideali »evropske ureditve«. Da svoboda veroizpovedi, dokler ta ne ogroža izbire posameznika. A kaj ko danes celo veroizpoved zopet pridobiva na teži identifikacije, takšne ali drugačne homogenizacije. Kjer izbira posameznika ni ravno vrlina, razen če se odloči za »pravo odločitev«.

Orban, recimo, poudarja krščansko Evropo. Madžarsko kot branik krščanstva, vsaj dela krščanstva, v Evropi. Z malo cinizma rečem, čakajo na svojo kosovsko bitko. Tisto, da islam nima mesta v Evropi pa je, no, vsaj prepozno, če že ne kontraproduktivno. Lahko pa se zmenimo, da je Evropa in je Evropa. Kar je lahko na ravni filozofskih, še posebno, če tvoj rodni kraj ni v Evropi.

A tudi Macron v Franciji stopa po podobnem vzorcu. Narediti francosko nacijo zopet tisto, ki bo verjela vase, v svojo superiornost v tem ali onem. A on govori drugačen jezik. Na eni strani utrjevanje francoske identitete, »silom ili milom«, karkoli to pač je, na drugi strani o nujnosti ekonomskih reform, ki bodo Francijo naredile bolj konkurenčno v Evropi, a predvsem v globalnem svetu. Kar se ne bije s tistim, narediti to nacijo zopet veliko, dovolj veliko, da bo prva med enakimi, ko gre za pogoje trgovine jutri. Predvsem pa tisti širši krog vrednot, ki govorijo v prid enim ali drugim pogojem.

Trenutno še uživa večinsko podporo, tudi sedaj ob štrajkih«, na koncu koncev, mnogo Francozov je preprosto »ljubosumnih« na privilegije državnih uslužbencev v Franciji. Ker, kot ugotavljajo analitiki, dela točno tisto, kar je napovedal in s čimer je prepričeval volivce ob svoji izvolitvi. Kar je še ena skupna značilnost »velikih in močnih dandanes«. Njihova agenda je jasna, ne prihaja »skrivoma«, za njihovo uresničitev imajo vso »demokratično legimiteto« kolikor jo je v sedanjih možno imeti.

Kar me vrne nazaj k Ata Turku. Tudi on si ni dal kaj dosti opraviti z etiko in moralo, ko gre za tak interes kot preživetje nacije, še več, zagotoviti prerod nacije iz tistega otomanskega cesarstva v turško republiko, je »špil« drugačen. Pa kaj bi o tem, »kolektivizacija in elektrifikacija« v jugoslovanskih grapah tudi nista ne svetosti življenja, še manj kaj o koristih posameznika pred koristmi kolektiva. Kar da je parola dneva v svetu, kateremu si želimo pristaviti svoj podpis.

In tisti 11 september 2000 v New Yorku je bil po svoje tudi mejnik. Tudi Američani so zlahka dali svoje svoboščine na oltar varnosti, marsikaj, kar je bilo do tedaj nepojmljivo v samih ZDA, je dobilo domovinsko pravico tudi v ZDA.

Pa bi lahko še o komu kje, naj bo dovolj. Bojim se le, da slovenske grape niso kaj dosti drugačne. To spogledovanje z »novimi obrazi« je del iskanja poti vmes, potem se zna zgoditi, da bomo oblast – popolnoma demokratično – dali trdi roki. Ne bo prvič v evropski zgodovini. In bojim se, da je manevrskega prostora za kaj »vmes« vse manj. Trda roka pa ne bo prišla s fanfarami, bo bolj tista o žabi, ki jo daš v lonec z mrzlo vodo, lonec pa na ogenj. Kakšna dvotretjinska večina v parlamentu, potem sprememba ustave, od tam… vse po jus standardih če hočete.

V vseh teh varnostnih mi je zanimiva misel, da zna NATO celo preživeti EU kot jo sedaj poznamo. EU je razklana med severom in jugom, med vzhodom in zahodom. A zadnje štorije kažejo, da je NATO okvir mnogo bolj živ, po svoje zavezujoč. Evropska integracija v današnjem obsegu celo zna preživeti, če se bo znala zmeniti, kdo je resnični sovražnik. Kar je možno, bojim se le, da ni verjetno.

Hej, to, da se enotnost kolektiva dosega proti sovragu od zunaj, ni nič novega. V bistvu najboljši recept za homogenizacijo kolektiva. Tudi za slovenske grape. Spomnite se enotnosti, no zelo zelo velike enotnosti leta 1991. Saj ni bila toliko za kot proti čemu. In ko je bil res razlog biti proti čemu – recimo tankom iz vrhniške kasarne – je ta enotnost res zaživela. Trajala pa je natanko toliko, dokler je takrat dojeti zunanji sovražnik predstavljal realno grožnjo. Potem smo se vrnili v normalo, vsak na svoje.

V tem oziru tudi Orban bolj vidi koristnost v NATO integraciji kot pa v sedanji EU. NATO ga v njegovih nič ne omejuje, mu ne govori, kaj je prav in kaj narobe. A to je spet zgodba zase, odnos večjega dela vzhodne Evrope do svojega nekdanjega gosta, tistega iz Moskve. Kjer se je, do nedavnega zdelo, da imajo nekdanje NATO države – vsaj stare članice – več razumevanja za ruske potrebe kot v razširjenem zavezništvu.

S tem pa se današnja EU v svojih začetkih tudi vrača na svoj začetek. Biti ekonomska podstat varnostni politiki, katere vojaški aspekt je predstavljal NATO. Bodočnost kot reciklirana preteklost? Tudi to je eden izmed naukov tistih, ki preveč gledajo nazaj. In zgodovina nikakor ni sopotnica politikov v njihovih. Utopija, da je od silnic, ki so ustvarjale "zgodovino" možno pobegniti. Seveda je, kot je možno sili težnosti. :-)

Čas sanjačev v Evropi o Evropi je – kar se mene tiče – definitivno kočan. Pa brez zamere.
9. april 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (9)
Pamfleti realnosti

Saj sem nameraval nekaj o lepem stolnem mestecu po imenu Salisbury na jugozahodu Anglije, med Bristolom in Southamptonom. 40.000 prebivalcev, v slovenskih grapah je to malo več kot v Celju, v angleških razmerah pa bi bolj o mestecu govorili. Katerega mestno podobo in njegovo preteklost zaznamuje katedrala iz 13 stoletja, njen zvonik, zgrajen kasneje, pa je najvišji v vsej Angliji. V tej katedrali hranijo enega izmed štirih – baje najbolje ohranjen – izvodov tiste Magne karte iz daljnega 1215 leta, velike listine svoboščin kot se to prevaja v slovenščino.

Mimogrede, Salisbury ni le ime mesteca v jugozahodni Anglije, je tudi ime za otok s 1.000 km2 v arhipelagu Franca Jožefa, poimenovanem po ameriškem geografu Rollinu D. Salisbury. Rusi ga imenujejo Ostrov Solsberi. Vendar nimajo otoka Salisbury le v Ruski federaciji, otok Salisbury je tudi v Kanadi, v Hudsonovi ožini, dobrih 800 km2 nenaseljene površine. To povem zato, ker ni nujno, da vsi imamo v mislih isti Salisbury. Kar definitivno utemeljuje tudi različne poglede na Salisburške zgodbe.

A kaj ko je Salisbury dandanes kot nekakšna rdeča cunja, naokoli pa ne ena, vsaj dve čredi bikov, plemenskih se ve, in kakorkoli s to cunjo opletaš, imaš opraviti z biki.

Seveda, gre za tiste pozdrave iz Moskve, o tem, da je razglednica dospela, nihče ne dvomi. A kaj ko je vprašanje, kdo da je pisec te razglednice. Kjer je tako, da eni trdijo, da ni druge kot da jo je res napisala roka v Moskvi, drugi ugotavljajo veliko verjetnost, da bi ta roka kaj pisala v Moskvi, tretji imajo vse razloge, zaradi katerih je jasno, da ta roka svoj živ dan ni videla Moskve, četrti potrebujejo vsaj dokaze, da ni ta roka kje drugje kot v Moskvi, peti pa se delajo, da so malce naglušni in razlagajo, da je juha res vroča.

Kjer seveda imajo vsi prav. Drugače ne more biti. Če bi lahko bilo drugače, potem tistega izreka o tem, da velesile ni mogoče kaznovati, ne bi bilo. Ko jo je mogoče kaznovati, takrat ni več velesila. Že zato se splača biti velesila, človeško je, da tudi zato bo vsaka velesila naredila vse, da ostane velesila. Pri čemer ne gre biti izbirčen pri izbiri sredstev, pozicija v »mednarodni skupnosti« ni rezultat olimpijskih iger, pač pa sposobnosti velesile, da si vedno znova zagotovi položaj »prvega med enakimi«.

Britanija in Rusija sta velesili, kdo je zares svetovna velesila bi se sicer izkazalo v vojni med njimi, dokler te ni, se bom zadovoljil z dejstvom stalne članice varnostnega Sveta OZN. Ker nisem prepričan, da si kakšnega preizkusa statusa velesile v naravi želim.

Jaz tudi o tem, da dogodek v Salisburyju koristi tako Londonu kot Moskvi, bolj je vprašanje, komu škoduje bolj. A to vsekakor ni debata o »dokazih«, o kakšni neodvisni preiskavi, o kašnem juridičnem procesu, kjer da se bo izkazalo to ali ono. A referata o salisburiških zgodbah (še) ne mislim pisati.

Me pa preseneča marsikaj v različnih »reakcijah«. Recimo tisto o nedolžnosti, dokler ni dokazana krivda. To velja za posameznike, velja celo za pravne osebe zasebnega prava, vsaj dokler justica kolikor toliko »normalno deluje«. Med državami pa …

Še en referat, ki ga ne mislim pisati. A mogoče bo dovolj, če nakažem preprosto razliko. Za posameznika se ve, kje je njegov naslov, stalno prebivališče, za pravno osebo se ve, kje je njen sedež, pač naslov. Kaj pa država? Kako nasloviti pismo, ki ga želite poslati državi? Ne vladi, ne ministrstvu za to ali ono, ne predsedniku Republike, Državnemu zboru, pač pa državi? Republiki Sloveniji.

Pa je, mnogo njih, a vsi so v tujini. Ko ima nemška vlada kaj za sporočiti slovenski »državi«, svoje »pošlje« slovenskemu veleposlaniku v Berlinu. Kajti on je veleposlanik Republike Slovenije, formalno odposlanec »suverena«. Tudi Ljubljana svoje depeše ne pošilja v Zagreb, izroči jih »zagrebškemu naslovu« v Ljubljani. Ta princip vlada še iz časov daleč nazaj, zato so bili poslaniki drugih kraljev na dvoru, tem se je povedalo, oni pa naj bi že vedeli, kam in komu naprej posredovati sporočilo. A če res hočete kakšnega veleposlanika ujeziti, recite mu, da je – več ali manj – poštar.

Zato jaz sedajle hvalim juho, tistim v kuhinjah bo to všeč.


Morda pa mi kdo pove, kaj on njej tako na uho šepeta?

Raje bi o nečem drugem, namreč o nečem, kar tudi »determinira« vlogo posamezne države v prostoru. Kjer se da s številkami. Bom o odvisnosti blagostanja ljudi v posamezni državi, pravzaprav njeni ekonomiji od drugih.

Eden izmed pokazateljev odvisnosti posameznih držav oziroma njihovih ekonomij, je v t.i. deležih izvoza ali uvoza, lahko tudi zunanje trgovine, v primerjavi z BDP posamezne ekonomije.

No, ko te deleže izvoza in uvoza v BDP primerjamo med državami, nas lahko čaka kakšno presenečenje. Ugotovimo lahko, koliko je »blagostanje« v posamezni državi odvisno do zunanje trgovine. Kjer se lahko kakšna tudi razgali.

Recimo ta, da si ZDA res lahko privoščijo kakšno trgovinsko vojno. Izvoz ameriškega blaga in storitev v celotnem ameriškem BDP predstavlja 12%. Uvoz pa 15%. Pri BDP v višini 18.625 milijard dolarjev oziroma 30% vsega svetovnega BDP. Za primerjavo, izvoz Kitajske predstavlja 20% kitajskega BDP, uvoz 18% kitajskega BDP. Pri BDP v višini 11.200 milijard dolarjev ali 18% vsega svetovnega BDP. Ruski izvoz predstavlja 26% ruskega BDP, uvoz pa 21% ruskega BDP. Pri BDP v višini 1.283 milijard dolarjev. Vse številke za leto 2016, gre za nominalne BDP. Vir Svetovna banka.

Te številke povedo marsikaj. Kdor pa se bo potrudil in si pogledal podatke o gibanju obsegov med tremi v zadnjih 20 letih, bo lahko razbral še kaj.

Nemčija, ki da je evropski »power house«, je bistveno bolj izpostavljana faktorju zunanje trgovine. Izvoz predstavlja 47%, uvoz 39% nemškega BDP. In še Slovenija, izvoz predstavlja 78%, uvoz pa 69% slovenskega BDP. Svojega poglavja je lahko deležen Luksemburg, tam izvoz predstavlja 222%, uvoz pa 187% luksemburškega BDP. V to poglavje spada tudi Singapur.

Bo kdo zastrigel z ušesi, kako je mogoče več kot 100%, a je že tako. Te deleže dobimo tako, da vrednost izvoza ali uvoza delimo z vrednostjo BDP v posameznem – recimo enoletnem – obdobju. V luksemburškem primeru to pomeni samo, da je vrednost njihovega izvoza več kot dvakratnik vrednosti njihovega BDP, ki je za leto 2016 znašal 58 milijard dolarjev. Slovenski, leto 2016, 44 milijard. Razlika ni ne vem kakšna, a kaj ko tistih 58 milijard pridela malo manj ljudi kot 44 v slovenskih grapah. Da ni tako hudo nas rešuje le to, da v Luksemburgu za 1 evro dobiš manj kot v slovenskih grapah, od tukaj naprej bi moral o BDP po kupni moči.

Če pa tem številkam dodamo še ekonomsko politične dimenzije, je tem številkam potrebno dodati še druge številke. En niz teh številk bo govoril o razpršenosti izvoza in uvoza oziroma kje in za kaj so »ključni trgi« za izvoz, in od kje in za koliko ter za kaj se kaj uvaža.

In seveda, ni to edini niz številk, ki jih je potrebno dodati. Jaz v svojih rad govorim o »kvaliteti trga«, v bistvu pa to pomeni razliko med ceno, ki jo lahko dosežem na posameznem trgu. Nekaj, kar marsikomu ni blizu, tudi zato, ker predvideva, da – na primer – se Krkino zdravilo, izdelano v Novem mestu, na vseh njenih trgih prodaja za isto ceno. Daleč od tega, na vsakem trgu poskuša doseči »najvišjo« ceno. Kakšna pa je ta, je precej odvisna od kupne moči kupcev. O valutnih zgodbah, ki tudi vplivajo na »izplen« raje ne bom, le še ena dimenzija več.

Čisto druga raven je vprašanje, kdo več izvaža, podjetja v tuji lasti ali v domači lasti. Kjer statistika pravi, da več podjetja v tuji lasti. Na koncu koncev, manjši del proizvodnje Revoza se proda v Sloveniji. Kar je razumljivo, kdo pa bo investiral v slovenske grape le zaradi, ali pretežno zaradi prodaje na slovenskem trgu. No, so izjeme, trgovina je takšno področje, a tudi tam so pomembne sinergije v okviru obstoječe verige dobaviteljev investitorja.

Imeti presežek v zunanje trgovinski bilanci je – vsaj na dolgi roki – »agresija« na druge ekonomije. Vsaj za tiste, s katerimi imaš presežek. Kajti, če več tvojega denarja nekam odteče kot od tam priteče, potem izgubljaš svojo »akumulacijo«.

Včasih – nekateri bodo rekli, da tudi danes – je bila stvar bolj preprosta. Morda se izvažalo in uvažalo ni kaj dosti, a tuja akumulacija je bila pomemben faktor razvoja, tudi blagostanja ljudi. Le da se ni »kradlo« tujo akumulacijo toliko skozi izvoz, pač pa skozi vojne pohode. Jaz rad dajem za vzgled Španijo, pot zlata, ki ga je naropala v Južni Ameriki. Res so z njim gradili mogočne katedrale, a na koncu koncev so z njim plačevali tiste, ki so gradili te katedrale. Ti pa so to »zlato« trošili za vsakodnevne potrebe.

A ni vse v bilanci izvoza in uvoza. Presežek izvoza je lahko »nevtraliziran« z minusom v transferjih dobička, z neposrednimi investicijami v druge države, z odlivom zaradi počitnikovanj v drugih državah. Do nastopa »množičnega turizma« to ni bil problem, danes je to faktor.

Hrvaška je leta 2016 v Slovenijo izvozila v vrednosti 1,539 milijarde evrov, uvozila pa za 2,153 milijarde evrov. Slabih 600 milijonov presežka na slovenski strani. A koliko dopustniki iz slovenskih grap pustijo vsako leto na Hrvaškem je težko natančno izračunati. Dejstvo pa je, da se s turističnimi prilivi iz denarja, zasluženega in izplačanega v slovenskih grapah, ta presežek slovenskih grap zmanjšuje. Učinek je enak, kot bi nekdo od svojega zaslužka denar porabil za nakup Gavrilovičeve paštete v bližnji trgovini, uvoz iz hrvaških kucljev pač.

Mimogrede, »izvoz« skozi prilive iz tujskega turizma je najboljši izvoz, vsaj kar se tiče javnih blagajn. Ker prinaša tudi DDV, čeprav za večino »prodanega«, nočitve in hrano, zgolj 9,5% in ne 22%. Izvoz blaga in storitev ne prinaša DDV, učinek na javne blagajne je še najbolj viden skozi večje plače, posledično večje odmere dohodnine, višje prilive za zdravstveno in pokojninsko blagajno. In če ljudje zaradi višjih prihodkov tudi več potrošijo v domačih grapah, se to pozna tudi na prihodkih iz DDV. Učinek ima skozi višji izplen na dohodek pravnih oseb, če več izvoza pomeni tudi večje dobičke ob koncu leta. Jaz o tem tudi zato, ker prihodki v državni proračun iz naslova DDV predstavljajo največji, 40% delež vseh prihodkov v slovenskem državnem proračunu.

Zato jaz pravim, da skupnost, ki svojo perspektivo vidi predvsem v večanju izvoza, mora še bolj razmišljati o racionalnosti svojih sistemov, ki se plačujejo z zbranimi davki. Tiste ekonomije, ki so bolj odvisne od domačega »povpraševanja«, imajo nekaj več manevrskega prostora. A tu smo nazaj pri tistih deležih izvoza in uvoza, tam je tudi dejstvo, da večje ekonomije z manjšo odvisnostjo od zunanje trgovine lažje ustvarijo stabilne in zadostne prihodke za kritje stroškov iz javnih blagajn za to ali ono.

Na žalost kakšne posebne možnosti za uspeh da bi slovenska gospodinjstva prepričevali, da ni dovolj, da rabijo le en Gorenjev hladilnik, temveč štiri, ne vidim. Tudi, če ne bi šlo za vprašanje »kupne moči«. Kar pa se tiče »povečevanja« povpraševanja in domače potrošnje skozi višje plače tistih, ki jih plačujejo javne blagajne, se nasmehnem. Dodano vrednost je mogoče izračunati za marsikaj, a ne operiramo zastonj s pojmi kot je menjalni ali nemenjalni sektor.

V vseh teh številkah se izkaže tudi ranljivost majhnih ekonomij. Posledično tudi v zgodbah, za katere se zdi, da nimajo zveze z ekonomijo. Recimo te salisburške, palestinske in še kakšne zgodbe. Biti majhen v številkah za marsikaj nič ne pomeni, majhne številke morda niso ovira, a toliko bolj moraš biti pripravljen plačati ceno. Ki se odrazi - slej ko prej - v ekonomskih. Saj veste, svoboda je takrat, ko nimaš kaj več izgubiti. Jenis Joplin pa to.

Ali pa Leninove, o vojni kot podaljšku ekonomskih. V čemer ima prav, na koncu koncev je vojna res "zgoščena ekonomska politika". Ali pa nasprotovanje kakšni "zgoščeni ekonomski politiki". Kjer pridemo do paradoksa, tudi "delavski razred" ima nekaj od vojne, pod pogojem, da se ta vojna ne bije na njegovem ozemlju.

In dokler kolikor toliko obstaja EU, s svojim »notranjim« trgom, ta ranljivost z 80% izvoza in skoraj toliko uvoza znotraj EU niti ni tako očitna. Če pa te ne bi bilo, no ja…

Takrat bi se lahko vrnili tudi k Milki Planinc in depozitu za prehod državne meje. Množično počitnikovanje v tujini nikakor ne bo v »nacionalnem interesu«.

Kdor pa meni, da te izvozno uvozne, transferji po tej ali oni osnovi, niso pomembne za blagostanje v slovenskih grapah, zanj so vse te moje prazne marnje.

Pa brez zamere.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
2. april 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (13)
Pamfleti realnosti

Vredno vsega zanosa, namreč to, da se vojaki v obrambo domovine postavijo v bran in začnejo kopati jarke, postavljati španske jezdece in kar je drugih ovir zoper napredujočega sovraga. Takrat se v to bogu drago, ljudstvu pa všečno, odpravljajo poslanci. S črko in besedo na papirju, a ne gre omaloževati, to ni le besede ali stavki na navadnem papirju, vse naj bi stalo na tistem papirju, ki se ga lahko in mora uporabljati le za ustavne zakone.

Kajti, le kako bomo drugače zaščitili Novo Ljubljansko banko, ki jo sedaj, košček po koščku cefrajo po sodiščih v hrvaških kucljih.

Koliko lahko kakšna ustavno pravna kaj zaščiti se je videlo v tisti zadevi Alešić proti slovenskih grapam v sodbi ESČP iz julija 2014 glede stare devizne »štednje« pri glavni podružnici Ljubljanske banke, Sarajevo. Kjer so imeli sodniki čisto vse razumevanje za muke po razpadli federaciji, a kaj, ko so tudi rekli, da teh muk ne gre prenašati na odnose med banko in tistim, ki je banki v hrambo zaupal denar.

Pa se je tudi dolgo časa razlagalo, verjelo, celo kakšno sodno kje dobilo, da je mogoče sprejeti ustavni zakon, ta potem reši vse. In je reševalo, vsaj kar se tiče slovenskih grap, ravno tisti ustavni zakon, s katerim se je ustanovilo Novo Ljubljansko banko (in za namenček še Novo kreditno banko Maribor), je trdno zavezoval sodišča v slovenskih grapah, da ne bi kakšne neumnosti zoper smele načrte.

Z ustavnimi zakoni je res muka, prvo moraš za njih prepričati dve tretjine v državnem zboru, a če je zakon neumen, niti ustavno sodišče ne more nič o njem pisniti. Predvsem pa je z njimi hudič, ker učinkujejo le navznoter, notranje pravno, že korak na drugi strani meje nanj lahko pozabiš. To zapišem zato, ker me je nedolgo nek študiran človek, magister, prepričeval, da s priznanjem neke države priznaš tudi njeno ustavno ureditev in vse kar iz nje izhaja. Malo morgen, priznaš mednarodno pravno subjektiviteto, ta ostaja pa če tisto kar si priznal spreminja iz kraljevine v republiko ali obratno. Niti ne rabiš ustave, da ti kdo prizna mednarodno pravno subjektiviteto.

Ja pa za Novo Ljubljansko banko stvar resna. Tisto, kar v svetu bančništva nihče ne mara, so zgodbe, v katerih kdo kakšno banko po sodiščih. Zato se banke rade – izvensodno poravnajo – dober glas je dragocen. A ko kdo začne kakšni banki kaj rubiti, še posebno na veliko ali pogosto, se o tem kriči, ojej, tukaj se vse konča. Kdo pa bo – recimo – še sprejemal garancije za posle od takšne banke. Kdo bo posojal denar takšni banki.

Predlagane ustavno pravne

In imajo fantje in dekleta, sedaj kar vsi, dober namen. Rešitev bo v dveh členih, tako predlagatelji, predlog prvega člena se glasi:

22i člen

Novi Ljubljanski banki d.d. se prepoveduje izplačila zahtevkov na podlagi sodb sodišč Republike Hrvaške iz naslova prenesenih deviznih vlog varčevalcev pri Ljubljanski banki d.d..

Sodiščem Republike Slovenije se nalaga, da v skladu s pravnim redom Evropske unije, ki ureja medsebojno izvršljivost pravnomočnih sodb v EU, ne izvajajo izvršljivosti sodnih odločb v zvezi z zahtevki iz prejšnjega odstavka, saj so v nasprotju s tem ustavnim zakonom, Sporazumom o vprašanju nasledstva in zavezo Republike Hrvaške v Memorandumu o soglasju med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške.

Novi Ljubljanski banki d.d. se nalaga, da uporabi vsa pravna sredstva, da prepreči izvrševanje sodb iz prvega odstavka na premoženju te banke v tretjih državah.


To, da se NLB prepove izplačevanje zahtevkov na podlagi sodb hrvaških sodišč je enostavno. To ustavni zakon že lahko doseže, čeprav nisem prepričan, da poslovodstvo banke rabi ustavni zakon, da se za njim skrije. Morda pa, kajti če poslovodstvo ne plača, kasneje pa se – po kakšni polnomočni sodni - izkaže da bi moralo, je vseeno odgovorno za škodo, vsaj za znesek zamudnih obresti.

Za zakonitost poslovanja je namreč odgovorno poslovodstvo, ne lastnik. In če ti lastnik da nezakonito navodilo, se lahko le zahvališ za dosedanje zaupanje ter pakiraš. S takšnim zakonodajnim pa odvežeš upravo vsake odgovornosti. Morebitno škodo trpi lastnik, v tem primeru bo lastnik plačal iz »davkoplačevalskega«.

Vendar razumem, tukaj ni toliko pomembna prepoved NLB da kaj izplača, pomembno je bolj v obrambo pred evropskim izvršnim nalogom, v takšnem bi potem sodišča v slovenskih rokah bila zvezana pri svoji dolžni asistenci v izvajanju tega instrumenta čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih znotraj EU.

A kaj, ko se lahko tožnik z evropskim izvršnim nalogom usede na katerokoli premoženje toženca v katerikoli državi EU. In NLB ima odprt račun tudi pri Deutsche Bank, tamkajšnja sodišča pa ustavni zakon iz slovenskih grap ne zavezuje. Ravno evropski izvršilni nalog je bil tisti razlog, zakaj se je zgodil tisti memorandum iz Mokric.

Pripoznanje sodb med državami članicami – vsaj ko gre za civilne in gospodarske zadeve – je pomemben element varnosti poslovanja na skupnem trgu. Stvar je živa v okviru »evropskega prava« in izražam upanje, da je to dobro naštudirano. Da ne bi potem kakšna iz evropskega sodišča v Luksemburgu, ki bo zaradi ustavno – pravne za odškodninski naslov

Da pa se NLB nalaga uporabo vseh pravnih sredstev za zaščito njenih interesov, je tudi bosa. To nalaga že načelo dobrega gospodarja, namreč, da uporabiš vsa možna pravna sredstva za zaščito svojih interesov. A načelo dobrega gospodarja dopušča tudi, da jih ne uporabiš, če lahko izračunaš, da na koncu ostaneš dolgega nosa. Sodišče ti že lahko prisodi prav, toda, če pri tistem, ki si ga tožil, ni nič, iz česar bi se poplačal, no tam kjer ni še vojska ne vzame. Lahko pa ukaz o uporabi vseh pravnih sredstev s strani »države« razumem zgolj kot nezaupanje do ravnanj poslovodstva NLB. Kar se bi itak zapisalo med svetovna čudesa, lastnik v primeru nezaupanja do poslovodstva ima možnost zamenjave uprave, čez noč. Nam je kdo že pokazal v slovenskih grapah, kako se to počne, spomnite se tiste Hypo štorije.

Razen, če »država« ni pravzaprav tista, ki kot lastnik nastavlja poslovodstvo NLB. A s tem stopam že v močvirje, dovolj visokih škornjev za to močvirje pa nimam. Zato raje k drugemu predlaganemu členu, ki naj bi se uvrstil med ustavno pravne.


Zbiram predloge za najbolj pomenljiv pripis k tej ilustraciji.

22j. člen

Nova Ljubljanska banka d.d. je dolžna poročati Vladi RS o posameznih izplačilih iz 1. odstavka 22i. člena.

Kadar Vlada RS ugotovi, da je zaradi sodb sodišč Republike Hrvaške Nova Ljubljanska banka d.d. utrpela škodo iz 22i. člena, s sklepom naloži Finančni upravi Republike Slovenije, da to škodo v višini restitucijskega zahtevka izterja od hrvaških družb v večinski državni lasti.

Iz poplačila na podlagi zahtevkov iz prejšnjega odstavka Republika Slovenija nadomesti Novi Ljubljanski banki d.d. škodo nastalo na podlagi zahtevkov iz 1. odstavka 22i. člena.


Tudi to, o dolžnosti NLB, da poroča vladi RS o določenih izplačilih, je bolj lepotna. Lastnik mora biti obveščen o vseh za družbo v njegovi lasti pomembnih dogodkih, vsaj če se gre kolikor toliko resnega lastnika. Če pa je le »slamnat mož«, no ja, takrat je lahko druga.

In pri družbah z več lastnikih je potrebno zagotoviti »enakovredno obravnavo vseh lastnikov«, pri družbah, ki kotirajo na borzi, je ta obveznost še bolj rigorozna, kajti tam ne gre le za sedanje lastnike, tudi za morebitne bodoče (so)lastnike. A NLB ima le enega lastnika, ne kotira na borzi, torej?

Še bolj pa je zanimiva ta restitucijska, kar v konkretnem pomeni rubež do tretjih oseb. Mogoče so predlagatelji mislili, da bo Finančna uprava »trgala« z računov – recimo – Mercatorja. Ki je – vsaj za sedaj – v lasti Agrokorja. In morda kdo celo res misli, da je sedaj Agrokor v lasti hrvaške države, da je to postal s tistim Lex Agrokor. Pa ni. Zagreb je z Lex Agrokor – poleg drugega - le prevzel upravljanje, suspendiral »pravnega lastnika« pri izvajanju njegovih lastninskih pravic, ni pa nacionaliziral »Agrokorja«. Je pa res, da naj bi »pravni lastniki« Agrokorja v tem procesu »sanacije« postali njegovi sedanji »ekonomski lastniki«. A to ne bo hrvaška država.

Bom naivno vprašal, kako da vlada ne naredi istega, namreč predlaga zakon, po katerem bo lahko sprejela sklep, da Finančna uprava poseže v premoženja podjetja A, ki ni nič dolžno državi, a je v lasti istega človeka kot podjetje B, ki je na veliko, a ni nič, kar se splača rubiti.

Spregled pravne osebe je tudi danes možen, a je močno omejen, predvsem na tiste primere, ko je mogoče dokazati nedvomno »izčrpavanje« enega podjetja na račun drugega ter dokazati nezmožnost poravnave obveznosti ravno zaradi »izčrpavanja«. A to tem ne odloča vlada, odločajo sodišča v zelo mukotrpnih. Ko vlada prevzeme funkcijo sodišč, ojej, takrat je dobro biti »vladajoči«.

Za začetek, svetujem razmislek, da bi istočasno veljalo odpovedati Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij iz leta 2000. Da ne bi bilo kasneje kakšnih presenečenj, v obliki sodb takšnih ali drugačnih sodišč in razsodišč, ki jih ta sporazum določa za spore med investitorjem in državo podpisnico in sta se podpisnici zavezali, da jih bosta spoštovali.

Kajti, zgodovina je polna tudi takšnih ali drugačnih restitucij, pač plemba premoženja oseb izza meje, ne nujno zgolj premoženja druge države, lahko tudi premoženje čisto zasebnih družb s sedežem v drugi državi. A to je potekalo v odsotnosti kakšne vzajemne zaščite investicij, to je bil tudi eden izmed razlogov, da je bilo takrat bolj malo »tujih investicij«.

Pa tudi kak drug zakon bo potrebno spisati, po katerem bo za izpolnitev obveznosti pravnih oseb v slovenskih grapah odgovoren lastnik, ali več njih, v primeru delniške družbe vsi lastniki delnic z vsem svojim premoženjem. Tako kot pri samostojnih podjetnikih, ni druge.

A hrvaška država se takšni lahko hitro izogne z »zmanjšanjem deleža lastništva« v tistem, kar je sedaj vsaj v večinski lasti, pa čeprav ga »začasno« parkira kdo ve kje. Na koncu koncev, družb v lasti družb, v katerih ima hrvaška država vsaj večinski delež, pa ni ravno ne vem koliko v Sloveniji.

Ampak, hej, od črke j do črke z je še veliko prostora, skratka prostor za kar nekaj členov, izboljšav, potem lahko ab, ac, ač, ad in tako naprej....

Stari grehi

Seveda so zadaj stari grehi. Janševiki s predlogom tega ustavnega zakona v bistvu »sanirajo« napako Memoranduma iz Mokric. Tak memorandum, brez ratifikacije v zakonodajnem organu, ni ravno "polna" mednarodna pogodba, se pa strinjam, da je lahko mednarodni pravni akt, na podlagi kaj lahko poteka. Ob dobri volji pogodbenih strank. A tudi v slovenskih grapah ga je »ratificirala« le vlada s svojo Uredbo.

Tako pa se Ljubljana in Zagreb kregata o tem, kaj pomeni angleška fraza "stay of proceedings". Zagreb sedaj o tem, kaj se je sporazumelo, pravi takole. Ljubljana, nekaj drugega.

Mogoče bi bilo bolje, da Mladika neha sestavljati sporazume v angleškem jeziku, vsaj za dvostranske, tam se običajno pripravi jezikovna enačica vsake države podpisnice. In ena drugi gledata, kaj vsaka v svoji jezikovni enačici.

A ta memorandum za sodišča v slovenskih krajih ni merodajen. Če bi bil, ne bi bilo potrebe po tem, da se s predlaganim ustavnim zakonom sodiščem v slovenskih grapah kaj nalaga.

A žal je vsebina takšna, da kakšnega nasprotovanja res ne dovoli. Pomisleki, kot jih jaz, res se ne spodobijo za kogarkoli, ki se poteguje za naklonjenost ljudstva.

Kot je jasno, da so se aktivnosti tožnikov na hrvaškem okrepili po objavi sodbe Alešić. Pač sodna praksa, že ena sodba, ki jo toženi sprejme in jo uresničuje, je dovolj za »osnovo« za druge sodbe. Če so varčevalci stare devizne »štednje«, ki niso prenesli vlog, upravičeni do izplačila, zakaj ne bi tisti, ki je izplačal obveznosti neposrednim varčevalcem, tudi bil upravičen. Lahko celotno operacijo jemljete kot »prenos terjatev«.

A zadaj je še bolj stara »napaka«, tista z datumom pred 1.1.1990. Tista o odločitvi, da bosta nekdanji temeljni banki Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu postali »glavni podružnici«, namesto, da bi se osamosvojile. Tako kot so se nekdanje temeljne banke Ljubljanske banke v Prištini, Skopju, Beogradu, Novem sadu, celo v Koprivnici v hrvaških grapah, ki danes posluje pod imenom Podravska banka.

Ker so bile iste zgodbe kot – na primer – s Jugobanko, temeljno banko v Ljubljani. Ki se je ob reformi bančnega sistema 1988 – 1989 osamosvojila in postala Abanka. S tem postala samostojna banka in nekdanja Jugobanka Združena banka iz Beograda ni imela do njenih obveznosti nobenih obveznosti.

Ampak, kdo danes še kaj ve o bančništvu pred letom 1990 v slovenskih grapah. Tudi o tem, da se bo zgodila sodba Alešić so nekateri v slovenskih grapah lepo napovedovali. Leta 2003.

A ta bolezen, vere v ustavne rešitve, je zelo široka. Prebiram, da se zbirajo podpisi za zapis nove pravice v Ustavo, namreč pravice ne biti reven. Ojej, kaj pa vpis pravice ne biti neumen? Kje je postava, da bo zagotovila vsakemu ravno to, pravico ne biti neumen.

Jaz seveda predlagam, da se v ustavo zapiše, da ima vsakdo pravico do 190 cm telesne višine. In moj predlog je uresničljiv, le z ustavnim zakonom bomo določili, da centimeter ni siceršnjih 10 milimetrov, pač pa le pet, če je treba tudi le tri.

S čimer bomo rešili – pri komu – tudi nelagodje zaradi po njegovem mnenju premajhne dolžine uda, ki da je razlog njegove življenjske nesreče. Bo imel, črno na belem, ne slabih 11, kar 22 cm.

Pa brez zamere
26. marec 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (15)
Pamfleti realnosti

Vedno znova sem presenečen, kako je mogoče z lahkoto razlagati »vse globalne dimenzije politike«. Kako enostavno je vse črno – belo, eni angeli, drugi hudiči, skratka, vse jasno in gladko. Verjetno kompliciram, ker jaz ne vidim tega tako preprosto. Niti v marsičem ne vidim, da je sedaj to »novo vrijeme«, vidim, da je samo »drugo poluvrijeme«. V tekmi, za katero nihče niti ne ve, koliko polčasov ima.

Mi je zadnjič prišel v roke učbenik zgodovine. Kjer je zapisano:

Lastnik ladje po velikosti in moči presega vse na ladji, a je naglušen, precej slabo vidi in prav tako o pomorstvu ve le malo; mornarji pa se med seboj prepirajo glede krmarjenja, ker vsak misli, da mora on krmariti, ne da bi se kdo od njih kadarkoli izučil v tej veščini in ne da bi lahko pokazal svojega učitelja ali čas, v katerem se je učil. Poleg tega trdijo, da krmarjenje ni učljivo, in so pripravljeni razsekati vsakogar, ki trdi da je učljivo; gnetejo se okoli lastnika ladje ter ga prosijo in delajo vse mogoče, da bi jim zaupal krmilo. In če ga ne prepričajo, ampak to bolj uspe drugim, druge bodisi pobijejo ali pomečejo z ladje, plemenitega lastnika ladje pa obvladujejo z napojem iz mandragore, s kakšno pijačo ali s čim drugim, zavladajo na ladji, uporabljajo vse, kar je na njej, pijejo in se gostijo, pri tem pa plujejo tako, kot je za takšne ljudi razumljivo.

Takole je svoj čas Platon kaj povedal o grškem polisu, o demokraciji in še čem. Zapisano stoji v učbeniku zgodovine za 1. razred gimnazije, zraven so dodana tri vprašanja: Koga predstavlja lastnik ladje? Koga predstavljajo mornarji na ladji? Na katere pomanjkljivosti polisa opozarja besedilo?

Madona, vsakemu gimnazijcu bi moralo biti kaj več jasno. A morda je zelo jasno. Ni čudno, da med mladimi interes za sodelovanje na volitvah pada. A tam je še ena iz Platonovih, takole gre:

Isti razmislek velja tudi za vsako drugo krepost. In nobena polis ne more ohranjati svojega miru, najsi ima kakršne koli zakone, če možje v njej mislijo, da morajo vse razsipno zapraviti in da morajo biti brezdelni v vsem, razen v gostijah in popivanju ter vnetemu prizadevanju za spolne užitke. Zato se v takšnih polis nujno neprestano menjajo tiranije, oligarhije in demokracije, in tisti, ki so na oblasti, ne morejo prenesti niti tega, da bi slišali za ime pravične in enakopravne državne ureditve.

Ojej, kdaj je že živel Platon? In mar ne bi bilo mogoče te njegove ponavljati tudi danes? O da, tudi danes bi lahko o takšnih ali drugačnih združbah mornarjev, ki se na vsake toliko let potegujejo za naklonjenost lastnika ladje in lahko bi, v vsem času od Platano dalje, našteli kup primerov, ko je kakšna skupina mornarjev kakšno drugo pod giljotino. In opijanjala lastnika ladje, a po vsakem takšnem »opijanju« se je lastnik ladje zbudil s strahovitim mačkom. V katerem je naredil marsikaj, kar mu sicer ne bi pripisali.

In seveda razsipništvo, predvsem pa vse za lasten, individualni užitek, lahko pa temu rečete tudi samoizpolnitev. Vsaj v našem delu sveta. A žal, naš del sveta ni ves svet, čeprav se trudimo, da bi bil. Veliko svoje energije potrošimo, da bi naše »civilizacijske dosežke« sprejel cel svet.

A vse – naj bo lasten individualni užitek ali samoizpolnitev - je danes ravno tako domače kot sta bila v Platonovih časih. Ta sla pa potem nagrajuje tiste mornarje, da ustvarjajo privid, da je še naprej mogoče – recimo – gostije in popivanja in seveda spolni užitki. Le da dandanes niso dovolj le gostije in popivanja ter spolni užitki, realizacija samega sebe dandanes velikokrat presega meje domišljije. No, vsaj med tistih, ki znajo 1+1 = 3. Kdor pa to zna, hej, ta je tudi onkraj težnosti.

Še dobro, da Newton ni bil eden izmed njih, drugače ne bi njemu tisto jabolko na glavo. A on je bil dovolj preskrbljen, da se je lahko spraševal, kako to, da jabolko vedno navzdol in ne morda kam drugam. Komu drugemu, z bolj praznim želodcem, to ravno ni bilo kaj preveč na dosegu roke. On je padlo jabolko v usta, brez »nepotrebnega« razmišljanja.

Ampak, ne gre preveč o Platonu, njegovo mnenje o ljudstvu, ki da lahko vlada, je tudi znano, mar ne. Kje je junak, ki bo povedal, da za vodenje »res publica« ni dovolj, da vzletiš na krilih všečnega lastniku ladje. Kje je junak, ki bo za marsikaj, kar je danes za nas »civilizacijska pridobitev«, izrazil dvom, da je lahko tudi neumnost, stranpot. Ne gre.

Modernemu človeku ne pristoji, če mu je dano živeti politično korektnost nikakor ne gre. Če je odvisen od volje – recimo tistega lastnika ladje – pa niti pod razno ne. A zgodovina tudi zna povedati, da kar je vzletelo na krilih »všečnega«, pa naj bo skozi glasove ali bajonete, se je tudi končalo. Tisto, povzdignjeno skozi glasove praviloma hitreje kot tisto na bajonetih, a v teh zgodovinskih petdeset, tudi sto let ni ne vem kakšna časovna enota. Z vidika življenja posameznika pa…več kot večnost.


Le kaj je sporočilo te slike? Si upate odgovoriti?

Človek lahko ustvarja postave, v te postave vključuje dosežke svojega časa, a na dolgi rok, ostaja le tisto, kar je smiselno. Vprašanje je, kaj je zares smiselno.

Eden izmed odgovorov je lahko, da vse kar koristi življenju. Včasih le preživetju. Ampak, hej, to je že socialni darvinizem, nismo mi neki Eskimi, ki so – njega dni – ustvarili okolje, v katerem takrat, ko si samo še ena usta več, greš pač na svoje srečanje z vsevišnjim. Tudi Eskimi niso več tam. In kar koristi danes, morda ne bo jutri. In tisto, kar je zaničevano danes, zna – zopet – biti poveličevano jutri.

Relativnost vsega in v vsem. Pomemben razlog, da se je vzpostavila ta ali ona vera, v to ali ono. Ker ponuja vsaj – pa čeprav le v tako ali drugače izkrivljeni logiki – univerzalne odgovore v siceršnjem »kaosu«. Ponuja odgovore, na katere se lahko naslonimo. Tudi med nami, mnogo več nas je, ki – vseeno, vsaj globoko v sebi, pristajamo na »eno zveličavno resnico«, namesto, da bi se zares spustili na pota »popolne relativnosti«. Kjer je resnica tako tista, da Bog je, a je tudi resnica, da Boga ni. Kdor je sposoben živeti s tema dvema resnicama istočasno, vsa čast, je nekaj nadčloveškega, jaz sem le človek.

Še največ kar zmorem je življenje z dvema »nasprotnima resnicama« v bolj pragmatičnem. Želim si biti zvest svoji ženi, a kaj ko me mamijo tudi ustnice kakšne druge ženske. In ugotavljam, da me ustnice kakšne druge vse manj vabijo, ne zaradi ustnic, niti tistega, zaradi katerega bi si želel okušati te ustnice, bolj zaradi samega sebe. Ker se vse bolj zavedam, da bo okušanje ustnic pripeljalo kam drugam, tam pa, ne, nisem več 30 letnik, poln življenjskega elana. Zato je bolje ostati »zvest«, pomaga samopodobi, drugo bi bilo, če bi pri 50 + zmogel življenjsko energijo 30. letnika.

Mimogrede, moja je, da je bila dosedanja formula za preživetje v očeh lastnika ladje ravno to, da s svojim »nikomur ne jemlješ prostora«. Kajti, ta lastnik je daleč od enega, je mnoštvo, mnoštvo tudi med seboj nasprotujočih si. Ni več čiste večine, je pač tako, da se vse bolj »fragmentiramo«. Deleč od tega, da bi eni »od kapitala«, drugi »od dela«, pustimo to, da je kar precej tistih, ki »od dela in kapitala«, naše fragmentacije gredo dalje. Kdo bo jutri oporekal reguli, ki bo zapovedala, da je potrebno poskrbeti ne samo za ločena ženska in moška stranišča, pač pa tudi tistim vmes.

In zopet, razumem potrebo, da dodamo še tretja vrata, vsaj v okviru dosedanjih »civilizacijskih«. Za dobrobit vsakega posameznika, nujno. Tukaj se vrnem k Platonu, preveč »jaz« in manj »mi« zna biti škodljiva. A ta trenutek je predvsem »jaz«.

V tej množini lastnika ladje se gremo »inclusivo« vsega, a tudi čim več skupin mornarjev te mora dojemati vsaj kot tistega, ki je vsaj na pol »njihov«. In če nimajo možnosti, da bi postavili zares svojega, tudi ta, na pol njihov, zadošča.

Pravim dosedanja, kajti zadnji rezultati volitev po Evropi nakazujejo, da »politična korektnost«, niti inclusiva« ni več deviza, s katero zmaguješ. Spet postaja moderno reči dreku drek, in da je drek ogaben. Ne pa filozofirati o materiji, ki ima svojevrsten, specifičen vonj, na katero se lahko ljudje odzovejo tako ali drugače. Ne gre ponujati kompleksnosti, razlagati, kako je treba pri iskanju na odgovore upoštevati to ali ono, tisto, kar se – demokratično – nagrajuje, so preprosti odgovori.

Moja je, da postaja »povprečen Evropejec« vse bolj prestrašen. Ne, ni omejeno le na Evropo. Kot da je brez svetilnikov. Ampak, saj ni težko razumeti. Včasih – recimo moj oče – se je še čutil sposobnega svojemu sinu svetovati, v katero smer naj zapelje življenje, da bo… recimo kolikor toliko sposoben preživeti svojo družino. Pravim sinu ker moj oče ni imel hčerke. Drugo je, koliko ga je sin sploh poslušal.

Danes je to misija nemogoče. Kaj pa jaz vem, kaj se bo »obneslo« čez 20 let, racionalno gledano, vse kar ima zveze s »podaljševanjem življenja«. Živimo vse dlje, a živimo vse dlje tudi zaradi medicine in farmacije. Kar zopet ni nič novega, za iskanje »eliksirja« nesmrtnosti se je veliko resursov zmetalo skoraj v vseh obdobjih človeške zgodovine. Takšen nasvet bi vzdržal le v okvirih 1+1=2, a kaj ko je jasno, da 1+1 ni več nujno 2.

A tudi ni res, da ni svetilnikov, le namnožili so se. Kako težko je v nočni plovbi ob obali v poplavi svetlobe pa kakšen pomorec še ve. Edina pametna je, da pluješ čim dlje od obale, daleč stran od »bogastva luči«. In ni čudno, da se vse več ljudi – vsaj kolikor toliko preskrbljenih – umika v zasebnost.

In je čisto dejstvo, da se je v Evropi tista »vsaka generacija živi bolje« prelomila. Zgodovinsko gledano, zopet nič novega, ni bila Evropa vedno popek sveta. A kaj ko to ni le filozofska debata, ko gre za tisto, od česar živimo. Tukaj nastopi "realpolitika", ki je vedno v množini "We, first". Pokažite mi "politiko", ki je sposobna svojemu ljudstvu razlagati, naj potrpi v imenu koristi drugih. Pa čeprav ima njeno ljudstvo le iluzijo "prvega". Popolnoma zadošča.

Prestrašeni ljudje pa postajajo vse bolj radikalni. V iskanju svoje lastne »odrešitve« seveda. Zadržati vsaj tisto, kar je, bog ne daj manj. In kaj je lažjega kot razmišljanje, da bomo koga čez krov. Sprva te, potem znajo priti na vrsto drugi, za njimi tretji. Vse bolj živimo v krogu svojih somišljenikov v tem ali onem, vse onkraj tega je »no go« cona. A – lahko je le moja – družba, ki eksistira zgolj na podrejenosti lastnega »well beinga« čim večjega števila posameznikov, kot kolektiv nima prihodnosti.

Sam opažam to tudi v krogu znancev, ki prihajajo iz vseh koncev Evrope, a čedalje manj debatiramo. Vse bolj se v svojih osredotočamo na samega sebe, na »izzive svojih zasebnih življenj«, vsaka debata o širšem bi bila kot sekira. Ker vsi postajamo vse bolj radikalni, v to ali ono smer. In potem – v imenu nekakšne skupnosti, ustvarimo v naših vse več »no go con«. O tem pa raje ne. Ker nas dela nasprotnike. In vse manj smo sposobni živeti z nasprotnim pod isto streho. Tudi ker kaj takega zmanjšuje cono udobja prepričanja v svoj prav. In to je paradoks, na eni strani prisegamo na »različnost«, na drugi strani so vse manj sposobni živeti z njo. Predvsem pa s tistim, kar prinaša.

O da, naš boj je za drevesa v parku, a da izginjajo celi gozdovi, o tem ne govorimo. Večina tega niti ne vidi. A vsak gozdar ve, da moreš drevo, ki so ga »napadli zlikovci«, čimprej posekati in iz gozda, da se svojat ne razširi na druga drevesa.

Zopet, tudi to je socialni darvinizem, tudi sam imam velike probleme z njim. Ga vidim, ga razumem, a – nekako – se pod njega ne morem podpisati. Želim si, da bi tiste lubadarje lahko pregnali drugače. In seveda je mogoče, a potem je vprašanje cene.

In v misli mi prihaja star citat, niti se ne spomnim, od kje se mi je vtisnil v spomin. Življenje ni igra, ki bi si jo izmislil kakšen norec, kajti noben norec ni tako nor, da bi si izmislil tako pošastno igro.

Za zaključek pa tudi to. Platon je marsikaj povedal. Tisto, kar ni povedal, gre pripisati razvoju tehnologije. A človek, v svojem bistvu, v ednini in množini, ni kaj dosti dlje od Platonovih časov. Sanjanje o novih, drugačnih časih pa raje prepustim drugih. Ki imajo čisto novega človeka, osvobojenega svojega DNK in dosedanje poti, tistega, ki nima nobene zveze z opicami.

Ali drugače, vremenske fronte se še vedno gibljejo »od zapada prema Uralu«. V časih Buldožerja, pred in po njem. Ena izmed svetih resnic.

Pa brez zamere.


Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
18. marec 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (10)
Pamflet realnosti

Ob koncu januarja 2018 so v Pekingu objavili svojo strategijo do Arktike. S katero Peking uveljavlja svojo »soodgovornost« do razvoja v arktičnem območju, a tudi zelo jasno pove, da morajo interese Kitajske v tem delu sveta upoštevati druge države, predvsem tiste, ki so sedaj zbrane okoli Arktičnega sveta.

To, da Kitajska na velika vrata vstopa, ni seveda nič novega. Sprva je vsaj izgledalo, da prihaja »prijazna« velesila, ki bo svoje le z »mehko močjo«. A je kaj hitro pristala na »klasičnih poteh«, recimo vzpona velesile in rasti njene moči. Sprva z osredotočanjem prisotnosti v »praznih« prostorih, recimo v delu Afrike in v Srednji Aziji.

O afriških zgodbah ne gre kaj dosti izgubljati besed. Odkar ni – kot se v mojih krogih šalimo – več alternative, je večji del Afrike pozabljen. Dokler je v Afriki potekal kolikor toliko spopada med »zahodom in vzhodom« je še nekako bila pomembna, od »konca zgodovine« pa so veliki deli celine prepuščen sami sebi. V ta prostor je vstopila Kitajska, ekonomsko seveda, čeprav se je začela pojavljati tudi z vojaško močjo. Začetek te smeri nakazuje vzpostavljanje vojaških baz na afriškem rogu, ter seveda krepitev kitajske vojne mornarice. Vojaške vaje kitajske vojne mornarice nekaj let nazaj – res da v sodelovanju z Rusi – na vzhodnem Sredozemlju imajo svoj pomen, na koncu koncev vsaj vzhodno Sredozemlje, predvsem pa proste poti za kitajske tovorne ladje tam, je nekaj zelo oprijemljivega.

Druga iniciativa na tej liniji je »nova svilena pot«, ki naj bi po kopnem utrla pot med Južno Azijo, skozi Srednjo Azijo vse do Srednje Evrope. V bistvu ekonomski koridor, ki se ga prikazuje kot komunikacijsko povezavo, a je tudi jasno, da je to orodje, s katerim si bo Peking prizadeval za prevladujoči vpliv v nekdanjih sovjetskih centralno azijskih republikah.

S čimer je Peking trčil ob interese Moskve, Moskva še vedno razume države kot so Kazahstan, Uzbekistan, in druge izza meja nekdanjih sovjetskih meja kot svoje zadnje dvorišče. Moskovska »contra measures« je Evro-azijska ekonomska unija, tudi ta se osredotoča na Kazahstan, kjer se »želja po dominaciji Moskve srečuje z željo Pekinga«.

Tukaj stvari postajajo kompleksne. Na eni strani Moskva in Peking delita skupno, a v marsičem tudi ne. Si istočasno zaveznik in nasprotnik, kaj kdaj prevlada je odvisno od tretjih. Tistih - kot jaz rad - petdeset odtenkov sive, a jih je vsaj sto. Zagotovo težko za navigacijo "verujočim" v to ali ono "zveličavnost".

Eno izmed oken, ki jih ponuja Arktika tudi državam, ki si ne morejo lastiti suverenosti nad tem ali onem, je nova transportna pot med Kitajsko in Evropo. O tem objavljena kitajska strategija do Arktike kar kriči. Pač, arktični ocean je vse manj okovan v led, in kar si je bilo težko zamisliti 30 let nazaj, je danes možno. Celo priobalna plovba ob sibirski obali, res da počasna, je bila kolikor toliko mogoča, le v najbolj toplih mesecih leta, o kolikor toliko na debelo komercialna plovba na tistih morjih pa ni bilo niti za sanjati. Z nadaljevanjem trenda sedanjih klimatskih sprememb in posledic v arktičnem oceanu se sedaj računa, da bi »narava« dovoljevala plovbo ob sibirski obali tudi v zimskih mesecih vsaj do leta 2050, če ne že 2040.

Da se tam razmere spreminjajo dokazuje tudi plovba ruskega plinskega tankerja od Hammerfesta na Norveškem do Boryeonga v Južni Koreji v 19 dneh avgusta 2017. Res da je bila ladja posebej zgrajena za plovbo v arktičnih razmerah, vendar do sedaj so tam pluli le ledolomilci, oziroma ladje v spremstvu ledolomilca. In dosegla je za tretjino krajši čas plovbe kot bi bil potreben po sedanji standardni, skozi Sueški kanal. Kdor kaj o pomorskih transportnih poteh v globalnih ve, da že dan ali dva štejeta, kaj šele – recimo 10 dni.

In da je sedaj ta arktična ruta iz Azije realna opcija, nakazuje tudi odločitev Finske in Norveške, da bosta »naštudirali« možnosti postavitve železniške proge med Rovaniemijem na Finskem do pristanišča Kirkenes na Norveškem, tik ob ruski meji. Ki da bi jo lahko zgradili do leta 2030. Ocena stroškov gradnje, 3 milijarde, v Rovaniemiju se bo priključila na obstoječo, kar solidno progo do Helsinkov. A v Helsinkih razmišljajo še o tunelu do Estonije, tam bi se priključili na trans-baltiško progo vse do Varšave in naprej do Berlina. Ki se seveda izogne ruski enklavi Kaliningradskega območja.

A ta nova svilena cesta po kopnem ima tudi svojo sestro v pomorski, preko kitajskega morja, mimo Singapura v Indijski ocean, in čez Suez potem do Pireja, a tudi vse do pristanišč v severnem Jadranu. Kjer – kolikor so slovenske grape majhne in v mnogočem nepomembne – se srečajo z globalnimi iz Pekinga.


Ljubljenje je v bistvu vojna. Največ daš, če skušaš čim več vzeti. Z njene in njegove strani. Vse ostalo so romantične iluzije, a včasih koristne.

Pirejska zgodba je sedaj že znana. Od tam sedaj delajo na železnici, skozi Srbijo v Budimpešto. A če hoče biti Kitajska res velesila, si ne sme ravno v življenjskih dopustiti prevelike odvisnosti od drugih. Kar v primeru Pirejske pomeni predvsem Suez in seveda afriški rog. V tem kontekstu je vzpostavljanje kitajske vojno pomorske baze v Djiboutiju popolnoma razumljivo.

In v tej luči je »diversifikacija« pomorskih poti med Kitajsko, pravzaprav širšim območjem tam naokoli, in Evropo več kot dobrodošla. Še posebno v zadnjih med ZDA in Kitajsko. Zato objavljena kitajska arktična strategija niti ne more biti presenečenje.

In Kitajska, vključno z njenimi sedanjimi voditelji, se pripravlja na »naskok«. Tudi z razmišljanji, kaj je tisto, kar »zahod« dela šibkega. In ena izmed njihovih ugotovitev je, da ravno spremembe oblastnikov, ter z njimi politik te ali one oblasti. Iz svojih izkušenj z njimi lahko povem, da sem bil presenečen nad njihovim občudovanjem Singapura. Pač »demokratične oblasti, ki se gre vsake štiri leta vajo iz demokracije, a vedno zmagajo ista stranka, isti voditelj.

Pa svoje sem hvaležen za ure debat z njimi, kako v razmerah »pluralistične družbe« zagotoviti dolgoročnost stabilne politike v korist kolektiva. Kolikor lahko sam potrdim, v filozofiji vladajoče kaste v Pekingu koristi posameznika vejajo le do tiste meje, dokler koristijo kolektivu. Tudi takrat, ko koristi posameznika bistveno presegajo koristi družbe. A ko je karkoli, kar je v očeh "vladajočih" v škodo družbe, uf, takrat pozabi na "človekove pravice". Bistvena različnost od »zahodnih« vrednost, kjer je »well being« posameznika praviloma pred koristmi družbe.

Da iščejo odgovor v tej smeri potrjuje tudi njihova sedanja ukinitev vseh formalnih omejitev, ki sedanjemu – sorazmerno mlademu kitajskemu »šefu« - omogočajo vladanje do smrti. Ker za svoje ambicije potrebujejo stabilno vodstvo, ki se ne bo ukvarjalo z svojo všečnostjo neizmerni množici posameznikov, pač pa izključno celoti. Ki jo je celo težko opisati, nekateri bi rekli »nacionalnemu interesu«. Kar oni še vedno merijo z večanjem števila hladilnikov na gospodinjstvo. Zgodbe o kakšnem nasprotovanju kakšnega lokalnega prebivalstva »ekonomskemu napredku«, recimo kot v slovenskih grapah v primeru Magne – tudi ni. Velja načelo, staro se mora umakniti novemu, produktivnejšemu. V imenu koristi kolektiva. Te lahko vedno povozijo vsak »parcialni« interes.

Kitajska – na tej kolektivni ravni – zelo hitro spreminja. Iz skupnosti, ki je »kradla patente« je danes skupnost, ki hudo zagovarja pravice do intelektualne in industrijske lastnine. Iz filozofije »izumi so last človeštva« so v slabih 30 letih prišli do točke, ko ima vsak izum svojega lastnika, z imenom in naslovom. O človeški ravni – recimo o »boju« za žensko med mladimi moškimi v velikih in bogatih kitajskih mestih – raje ne bi. Je pa svinjski. V katerem sodelujejo tako mlade ženske kot mladi moški. Za nas skoraj nepredstavljivo, a v okolju »pomanjkanja« žensk zelo kruta zgodba. Za mlade moške seveda.

Odprtje možnosti spodobnega komercialnega prevoza tovora med Evropo, še posebej tistimi njenimi deli z največjo kupno močjo, ter Azijo po arktični ruti pa znajo znova na pomenu pridobiti evropska pristanišča na obalah Severnega morja. Pač zanimivo za izvoz in uvoz iz Kitajske, Koreje, Japonske, čez Suez zna biti zanimiv tam naprej od Singapurja.

In pristanišča na evropskih obalah Sredozemlja in logiste na transportnih poteh iz teh pristanišč zna potisniti v položaj, ko bodo morali s ceno svojih storitev prispevati k kompenzaciji krajših transportnih poti po arktični ruti. Po domače, ponuditi za manj več. Velja tudi za Luko Koper in potem vse naprej.

In možnost komercialno zanimivih prevozov tovora ob severnih obalah Ruske federacije obeta še kaj. Prostranstva Sibirije niso ravno revna, pa naj bo za surovine ali kaj drugega, njihovo izkoriščanje je bilo otežkočeno predvsem zaradi logistike. Kar je blizu transibirske železnice še nekako, kaj severno, mnogo težje. A klimatske spremembe učinkujejo tudi tam, meja »večno« zamrznjene zemlje se premika vse višje.

Spremembe zaradi spremenjene klime, kot jih sedaj nakazujejo klimatske spremembe, ne bodo nekaj novega v zgodovini človeštva. Tam v šestem stoletju so baje globalne temperature tudi zrastle za 2 stopinji. Kar je povzročilo, da so ljudstva izza Karpatov narastla in se razlila proti zahodu. Tista žitna polja v Egiptu, o kateri pisci starega Rima, pa so se hudo skrčila.

A odgovor na vse moje tukaj je lahko tudi preprost. Da si klimatske spremembe pač domišljam, kaj ne vidim, koliko snega je letos. Tudi prav, jaz nisem o njih, sem le o odločitvah, ki temeljijo na pričakovanih učinkih klimatskih spremembah v zelo konkretnem okolju.

In morda ne jemljem vse za zlato iz Pekinga, a v temeljnih odločitvah so mnogo bolj »pametni« kot je »zahodni človek«. Tudi zato, ker gledajo gozd in ne zgolj posamezna drevesa. Problem »zahodnega« je v tem, da izgublja neverjetno količino energije za debato o »zdravju« vsakega izmed dreves v parkih, izginjanja celih »gozdov« pa noče videti.

In si s zapisom takšne trditve pljuvam v lastno skledo. Ostaja vprašanje, kako v vsem tem zaščititi lastno skledo? Kot je jasno, da jaz v zgornjem še najmanj o realnostih Kitajske, morda mnogo več o realnosti koga drugega.

Pa brez zamere.
10. marec 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 177995
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34399 // Odgovorov: 1871404
Blog avtorjev: 3587 // Blogov: 86096 // Komentarjev: 1236263
Avtorji fotografij: 26083 // Slik: 220517 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "