Pravljice za lahko noč

O Avstrijski državni pogodbi (ADP) itak vsi vse vemo. Vemo, da so jo podpisale Francija, Velika Britanija, ZDA, in ZSSR na eni strani ter avstrijska vlada na drugi. Ter seveda, da je bila Jugoslavija sopodpisnica. Toda če potem ljudi vprašaš, kdo so bili pa druge države »sopodpisnice«, večina obmolkne. Za Češkoslovaško se še ve, potem pa prosto po Prešernu. No, »sopodpisnice« ADP niso ravno »sopodpisnice, saj niso podpisale nič, pač pa so pa k ADP pristopile in to so Avstralija, Brazilija, Češkoslovaška, Mehika, Nova Zelandija, Poljska in Jugoslavija.

In ko jih ljudem našteješ dvignejo obrvi. Joj, kaj pa ima Brazilija opraviti z Avstrijo. No, zagotovo več kot Nova Zelandija, del poti, ki je pripeljala do ADP, je bila tudi Brazilska iniciativa v okviru OZN. ANZAC (čete iz Avstralije in Nove Zelandije) je tudi nekaj pomenil. Ampak tudi jaz sem odraščal v sveti resnici, da je bila Jugoslavija s svojim »sopodpisništvom« hudo pomembna v obnavljanju avstrijske državnosti oziroma njeni znova pridobljeni suverenosti. Ne skrivam, sem se moral kaj na novo naučiti, tokrat brez »uradne zgodovine in njenega odseva v šolskih urah«.

Stvar je jako preprosta, 37. člen ADP lepo pravi, da lahko k ADP pristopi »any Member of the United Nations which on 8th May, 1945 was at war with Germany and which then had the status of a United Nation and is not a signatory to the present Treaty, may accede to the Treaty and upon accession shall be deemed to be an Associated Power for the purposes of the Treaty.« Po domače, vsaka članica OZN, ki je bila 8 maja 1945 v vojnem stanju z Nemčijo in je tudi potem država v okviru OZN ter ni podpisnica ADP. In da, tudi Mehika je napovedala vojno Berlinu, bila hudičevo v vojni z Nemčijo 8. maja 1945, njen status pa je bil popolnoma enak jugoslovanskemu statusu do ADP. Obe sta bili državi pristopnici, nič več, nič manj. Za sladokusce pa priporočam, da si celotno besedilo ADP, na voljo v angleščini in ruščini, francoščini in nemščini, preberejo v zborniku OZN za leto 1955 od strani 223 naprej. Ko sem jo prvič bral je bila moj prvi vtis, da berem kakšno pogodbo o ekonomskih pravicah. Črpanju nafte v na vzhodu Avstrije ter rečnim ladjam na Donavi je dano bistveno več pozornosti kot – recimo – slovenski in hrvaški manjšini v 7. členu. Tudi mene je presenetilo, da je bila tistega časa po ZSSR in Romuniji tretja največja po črpanju nafte v Evropi.

ADP je po svoji naravi zaprta pogodba. Ne predvideva vstopa nobene »nove podpisnice« oziroma nove pogodbene stranke, je omejena na tiste, ki so bili del procesa, torej 4 velike plus avstrijska vlada. Niti ne Republika Avstrija, o njej začnemo govoriti šele z začetkom veljavnosti ADP v oktobru 1955. Je pa odprta za pristopnice, vendar je tudi pristop omejen. Z določilom iz 37. člena ADP, ki omejuje pristop in s tem pridobitve statusa pridružene sile (»associated power« iz besedila sporazuma) . Kajti, kdor ni bil 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, ta pri njej nima kaj iskati. Na primer Japonska. In ADP zelo loči med t.i. zavezniškimi silami (allied powers), pridruženimi silami (associated powers), v delu kaj vleče tudi na vse članice OZN, vendar le tiste, ki so bile v vojni z Nemčijo na dan 8.5.1945, v enem ali dveh delih pa govori o vseh državah sveta, na primer o »pravici do rečne plovbe« čez Avstrijo. Skratka, kar štiri skupine »entitet«, ki so naokoli ADP in ki jim ADP kaj »daje«.

No, tisti čas, ob ustanavljanju OZN leta 1944, je bilo zelo jasno, da bo pomembno, če si v vojni z Nemčijo in to je tudi razlog, da je – recimo – praktično vsa južna Amerika napovedala vojno Nemčiji v letu 1945. Ampak, to je zgodba zase, velja le omeniti, kakorkoli vzamete, mnogo v današnjem svetu še vedno temelji na t.i. koaliciji proti nacistični Nemčiji in imperialistični Japonski. In kot nekateri pravijo – ravno diskrepanca med »svetovnim redom«, pa naj gre za OZN, Svetovno banko, Svetovni monetarni sklad in še veliko tega, temelječega na razmerjih ob koncu druge svetovne vojne, na eni strani, ter novimi realnostmi – da je izvor problemov sedanjega sveta.


Pozabite na njeno oprsje, poanta je v njenih čevljih, še posebej visoki peti. Revolver v roki pa... no, tudi brez njega bi večino moških bralcev razorožila, mar ne.

Je pa marsikaj o ADP v ljudskem izročilu slovenskih grapah zelo po domače. Na primer, da avstrijska nevtralnost izvira prav iz določil ADP. Ni res, izhaja iz zaveze v Moskovskem memorandumu iz aprila 1955, avstrijski parlament pa jo razglasi po odhodu zadnjega tujega vojaka iz njenega teritorija. Na primer, da varuje severno mejo slovenskih grap. No ja, ta severna meja slovenskih grap je postavljena z sanžermensko pogodbo, zgodbe ob koncu prve svetovne vojne. Slovensko-avstrijska meja je natanko tam, kjer je bila 1. januarja 1938. In ADP pravi, da so meje Avstrije tam, kjer so bile 1.1.1938. Torej meja med Kraljevino Jugoslavijo in Republiko Avstrijo pred »anschlussom«. V tem pogledu je pomembno »biti naslednik Kraljevine Jugoslavije«.

Seveda je tu 7. člen ADP, ki naj bi varoval slovensko in hrvaško manjšino v Avstriji. Vendar ADP ni dajal nobene posebne pravice Jugoslaviji, da bi učinkovito »varovala« izvajanje tega člena. To preprosto dejstvo je potrebno razumeti tudi v luči »odnosa do manjšinskih vprašanj v mednarodni skupnosti po drugi svetovni vojni« ter storjeno napako v Münchnu, kjer so dali pravico Hitlerjevi Nemčiji, da zaščiti sudetske Nemce na Češkoslovaškem. In nekdo se je potem hvalil, da so rešili mir v Evropi za še eno generacijo. Na koncu koncev se je »nemoč« Jugoslavije kljub svoji pridružitvi ADP najbolje pokazala ob pogromu proti slovenski manjšini v sedemdesetih letih. ADP ji ni nudil ne v odnosu do Avstrije, ne v mednarodni areni, prav nobene posebne opore.

Kajti za interpretacijo in nadzor nad izvajanjem ADP je v 35. členu določen »organ, ki ga sestavljajo vodje diplomatskih misij štirih podpisnic pri Dunajskih vladi, če odmislim Kitajsko, praktično vse stalne članice Varnostnega sveta OZN. Ki seveda odločajo soglasno. Vendar se ta »organ« nikoli ni niti sestal, kaj šele, da bi obravnaval kaj. In seveda – tudi možnost, da se veliki štirje ne bi sporazumeli, so v ADP predvideli, toda – v praksi – je bilo prepuščeno bilateralnemu reševanju problema. Oziroma nekakšni arbitraži s tretjim, vendar kakšno prisilno uresničevanje takšne »arbitraže« s strani štirih velikih ni bilo predvideno. Pač, recimo, odvisno od dobre volje Avstrije in mednarodnih okoliščin. Po domače, odvisna od volje in zmožnosti prijateljske sile, ki je zmožna in voljna pritiska na Avstrijo mimo megle in visoko donečih fraz »mednarodnega pravnega reda«.

No, vsaj še en člen velja omeniti, 27. člen namreč dovoljuje, da Jugoslavija zapleni vso avstrijsko premoženje na teritoriju Jugoslavije, pa naj gre za avstrijske pravne osebe ali državljane, morebitne odškodnine lastnikom pa naj izplača Avstrija. Bog ve, koliko se je to spoštovalo ob denacionalizaciji. Kajti če bi Avstrija našla le enega avstrijskega državljana, ki je kot denacionalizacijski upravičenec kaj dobil pri nas, bi s tem dobila argument, da je Slovenija sama »kršila« ADP in da je v svojem pravnem redu itak ne priznava. Vendar tudi to vprašanje ni tako preprosto, recimo že vprašanje dvojnih državljanstev zna biti hud grižljaj. V tem pogledu velja spomniti na Beneševe ukrepe, ki so prvo »jemali državljanstvo« in izgon, šele potem je sledila zaplemba premoženja. V pravu je redosled postopkov in korakov izredno pomemben. Žal so »revolucionarna« sodišča praviloma bolj sledila vsebini kot pravnim normam. Pač skladno s starim ruskim pregovorom, da je važno, da je glava, vrv se že najde.

No, in sedaj k »nasledstvenim« vprašanjem v zvezi z ADP. Kjer bi pričakovali, da je vse rešeno, če smo »na podlagi dedovanja« rešili vprašanje, ali je bila Republika Slovenija v vojni z Nemčijo oziroma ali lahko svoje vojno stanje iz 8.5.1945 vleče iz nasledstva po SFRJ. Moje vprašanje vsakemu bralcu je preprosto. Je ali ni bila Republika Slovenija v vojni z Nemčijo 8. maja 1945.

Tukaj ne pomaga kaj dosti »vsebina«, četudi bi vsi imeli občutek, da smo ravno včeraj prišli iz gozdov in se zmagoslavno sprehodili po Ljubljani nekaj ur potem, ko je izginil zadnji nemški soldat. To je tako kot tisti, ki fantazirajo o razglasitvi nevtralnosti in potem mislijo, da te ne bo nikoli doletela nobena vojna. Nevtralnost je nekaj, kar ti priznavajo strani v vojni, sam lahko tisočkrat razglasiš nevtralnost, pa boš globoko v krvi, če ti jo sosedje ne priznajo. Jaz lahko zase še tako mislim, da sem lepotec in sploh vreden greha, toda ali sem res ali ne, bodo povedale oči drugih žensk.. No, druge, predvsem z dejanji, ki jih bom občutil.

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (VCLT) iz maja 1969 velja kot mednarodna pogodba o mednarodnih pogodbah. Nekakšna pravila o pravilih. Vendar ta konvencija v svojem predvsem govori o mednarodnih pogodbah med državami, nikakor ne med državami in – recimo – medvladnimi organizacijami kot je na primer OZN. Ko gre za vprašanje nasledstva mednarodnih pogodb v primeru sukcesije je neuporabna, ker v svojem 73. členu pač pravi, da ta konvencija ni napotilo v vprašanjih, ki bi se utegnila v zvezi s pogodbami pojaviti vsled sukcesije po državi (podpisnici). Vendar, da kdo ne bo mislil, da je sedaj civilizacijska dolžnost, da se to konvencijo podpiše in ravna v skladu z njo. Francija na primer ni med podpisnicami. ZDA so jo sicer podpisale, ne pa ratificirale. Čeprav pravijo, da so zavezane mednarodnim pravnim običajem, pač tistemu, kar se je vzpostavilo skozi prakso skozi čas. To je normalna pozicija, nobena država »ne razmišlja« o svojih naslednicah. Je več kot krivoverstvo.

Po vsebini je še najbližja Dunajska konvencija o sukcesiji držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978 in ki določa pravila v zvezi z »dedovanjem« mednarodnih pogodb. Ta je nastala na podlagi »praktičnih rešitev« v procesih dekolonializacije, primerov drugih sukcesij po stari skupni državi je bilo do leta 1978 zelo malo. Na primer, ločitev Singapura od Malezije, ali pa ločitev Bangladeša od Indije. V Evropi je vse »sui generis«, ni mogoče primerjati ločitve Češke in Slovaške z razpadom ZSSR ali SFRJ. Kot ni mogoče primerjati razpad ZSSR z razpadom SFRJ. Pravno gledano, tri popolnoma druge zgodbe, posledice popolnoma drugačne.

Kjer je najpogostejši pristop t.i. »čistih držav«. Novi mednarodno pravni subjekt – nova država – začenja vse od začetka. No, velikokrat v praksi to pomeni, da le potrdi tisto, kar je veljalo do nastanka nove države. Recimo, novonastale države na območju Balkana so z Albanijo sklenile sporazume, kjer piše le to, da velja tisto, kar je bilo podpisano in ratificirano med Albanijo in Jugoslavijo. Vendar ta možnost temelji na interesu obeh držav.

Druga možnost je, da pogodbena stranka iz sporazuma z bivšo državo novonastali državi prizna veljavnost določb pogodb z bivšo državo. V primeru slovenskih grap je to nota italijanske vlade, ki je priznala zavezanost italijanske republike meddržavnim sporazumom z SFRJ, ki se tičejo Slovenije. Tretja možnost je, da novonastala država enostransko proglasi veljavnost določil mednarodnega sporazuma za njen teritorij, praviloma vsaj za omejeno časovno obdobje. Četrta možnost je, da se vse začenja od začetka, skratka pogajanja in kar pride pač pride. Prisile, da bi kdo sprejel kaj z novim zaradi prejšnjega ni ravno veliko, še največ je tega okoli mej, okoli statusa oseb in seveda spoštovanja norm civilnega prava.

Vendar je Konvencija o sukcesiji držav glede mednarodnih pogodb bolj klavrna tolažba. Do danes je ratificiralo 22 držav. Veljavna – seveda le za podpisnice – je postala šele leta 1996, ko je k njej kot 15. država pristopila Makedonija, pristop najmanj 15 držav pa je bil določen kot prag za veljavnost te Konvencije. Na žalost se ne uporablja za sukcesije pred dnevom začetka veljavnosti, razen, če podpisnica uradno izjavi, da kar se nje tiče, velja tudi za nazaj. Poudarek na tisto, kar se nje tiče. Bo pa za Slovenijo veljala – ker je pristopila k tej pogodbi – če se bo Štajerske ločevala in bo potem sukcesija po bivši skupni državi. Ampak Francija, Velika Britanija, Ruska Federacija, ZDA in celo Avstrija, Italija ali Madžarska niti slučajno niso podpisnice in s tem zavezani k tej pogodbi.

Seveda, kar je možno na dvostranski ravni, kjer potrebujete le soglasje druge stranke, je čisto nekaj drugega, ko gre za večstranske pogodbe. Tam potrebujete privolitev, da se sedete k mizi, od vseh, ki že sedijo za mizo. Vstopanje v večstranske pogodbe je – na praktični ravni – izgubljen čas in denar.

In sedaj k famozni češki notifikaciji njihovega nasledstva po nekdanji ČSSR do ADP. Res je Praga v Moskvo – zunanje ministrstvo Ruske federacije je pač depozitar te pogodbe – poslalo pismo, s katerim je zase uveljavljala položaj ČSSR, kar se češke republike tiče seveda v odnosu do Avstrijske državne pogodbe. In kaj se je zgodilo potem? Nič! Moskva je poslala drugim podpisnicam obvestilo, s fotokopije češke note, Dunaj je rekel, njet, ne gre, in na tem se je končalo. Na koncu koncev je Dunaj eden izmed podpisnic, Praga pa ne. Zelo tiho bi rekel, Češka in Avstrija sta dosegli svoje.

In nič se ni moglo zgoditi, ker je ADP tipični primer pogodbe za točno določen trenutek. Imela je sicer več namenov, odvisno od podpisnika. Dunaj si je prizadeval povrniti neodvisnost, predvsem pa odhod sovjetskih okupacijskih enot. Slednje je bil tudi cilj Američanov, Angležev in Francozov, ki so tudi sami hoteli oditi, vendar niso mogli, dokler ne odidejo Sovjeti. V bistvu je ADP velik uspeh samega Dunaja, ključne rešitve z Moskvo so sami našli in so izraženi v znani Moskovskem memorandumu iz aprila 1955. Seveda, kot se v takšnih zadevah običajno sliši, brez primerne klime v globalnem, tudi Dunaj ne bi nič opravil, vendar je Hruščev po Stalinovi smrti 1953 želel novo poglavje in Dunaj je le izkoristil okno priložnosti.

Pot do te ADP se je začela z Moskovsko deklaracijo zunanjih ministrov ZSSR, ZDA in Britanije iz leta 1943, v kateri so napovedali obnovitev Avstrije kot je bila pred 15. marcem 1938. In reševanje avstrijske zgodbe je bilo dolgo talec vprašanja Nemčije. Moskva je vsekakor hotela Nemčijo »first«, Avstrija »second«. Toda nemška zgodba se je odvijala kakor se je, Moskva pa ni bila navdušena nad kakšno »Avstrijsko Demokratično Republiko«, tudi zaradi sentimentalnih zvez z avstrijskimi komunisti izpred druge svetovne vojne. Za slovenske grape je zanimiva zgodba, ki je morda za global obrobna zgodba. Moskva je kljub Moskovski deklaraciji vseeno do leta 1948 zagovarjala rešitev, po kateri naj bi nekateri deli ob meji z Jugoslavijo pripadli Jugoslaviji, čeprav nekateri trdijo, da je bila to le taktika zavlačevanja. Kakorkoli, po letu 1948, ki se ga spominjamo tudi po odločnem »ne« Beograda Moskvi, ta zahteva izgine iz seznama želja Moskve. Na koncu – poleg nevtralnosti – edino zares ključno vprašanje za Moskvo ostanejo ekonomske koristi. Po letu 1949 postanejo zagovorniki pravic slovenske in hrvaške manjšine Američani.

Nazaj k Češki. Takšnih primerov, da je neka »nova država« enostransko razglasi svojo zavezanost kakšni mednarodni dvostranski ali večstranski pogodbi, ki jo je sklenila še država, v katerem sestavu je bil teritorij »nove države«., je kar nekaj. To so bili predvsem primeri nastajanja držav v procesu dekolonializacije, drugih primerov sukcesije držav do leta 1991 je malo. Vendar takšna enostranska zavezanost predvsem pomeni umeščanje »mednarodne pogodbe« v svoj »prav«, kot podstat lastnega pravnega sistema. Z notifikacijo je Češka zgolj rekla, da bo na svojem teritoriju spoštovala pravice in obveznosti, ki ji po takšni pogodbi gredo. In ravno to naj bi bilo ključno za razlago, zakaj je Praga to storila.

Pomemben gradnik ČSSR in današnje češke republike je vse, kar se je dogajalo okoli sudetskih Nemcev. Iz države, predvsem ozemlja današnje Češke so izgnali skoraj tretjino prebivalstva, jim odvzeli državljanstvo, premoženje nacionalizirali, marsikdo od nemško govorečih Čehov – še posebej tistih, ki so nosili to ali ono nemško uniformo – je bil kar nekaj let interniran v »delovnih kampih«, mnogi izgnanci pa so se zatekli v Avstrijo. Nemško govoreči na Češkem in Moravskem so bili pač nekoč državljani Avstro-ogrske, po tej plati bolj »pripadniki avstrijske manjšine kot nemške« in na koncu koncev so tudi postajali državljani druge avstrijske republike ravno na tej osnovi. Pri tem ni nepomembno – vsaj del avstrijske dediščine – se ni nikoli odrekel svoje vloge kot naslednika Habsburške monarhije, gospod Otto von Habsburg, sicer kot evropski poslanec iz Bavarske, je bil navdušeno sprejet tudi v slovenskih dvorih oblasti po letu 1990.

Kar pa se tiče Republike Slovenije in ADP ter slovenske manjšine v Avstriji bi bilo vse enostavno, vsaj pravno-formalno. Dovolj bi bilo, da slovenske grape dosežejo sklic tistega odbora štirih velikih, kateremu bi postavili eno samo vprašanje. Ali je sedanja ureditev in dejstva slovenske manjšine skladna z 7. členom ADP? In baje so potekale konzultacije s Parizom, Londonom, Moskvo in Washingtonom na to temo, pač iluzije in to, ampak odgovor je bil več ali manj povsod enak. Dragi moji, zmen'te se z Dunajem.

Kakorkoli, ta ADP je v slovenskih grapah od časa do časa zelo živa, njena zgodba pa je kot sem jo opisal. Toda, lahkoverno ljudstvo verjame, kar pač želi verjeti. Megla, ki jo vsake toliko časa uspešno prodajajo tudi v slovenskih grapah.

Na žalost ne mislim, da bo zapisano pripomoglo k kaj manj megle o ADP. Ampak, hej, kaj ni megla tudi koristna. Še bolj pa tema, tema ima svojo moč, luči pravzaprav nihče ne mara. Kajti, ob dobri svetlobi se vidi ves »make up« in nenadoma lepotica ni več tisto, kar si želimo, mar ne.

Pa brez zamere.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
5. december 2017 | Zaznamki: Pravljice_za_lahko_noč | Komentarji (16)
Moji odzivi

Prav na Brennerju je italijanska policija v ponedeljek na tovornem vlaku odkrila petletnega dečka, ki je bil močno podhlajen in ki so ga prepeljali v bolnišnico. Na mejnem prehodu se trenutno temperature gibljejo okrog ledišča, ponoči se spustijo do minus deset stopinj Celzija.

Deček je zvit ležal pod tovornjakom, ki so ga premestili na vlak. Med pregledom so ga policisti odkrili, ker so slišali tiho jokanje. Glede na lastne navedbe mu je ime Anthony in prihaja iz Sierre Leone, iskanje njegovih staršev pa za zdaj ni obrodilo sadov. Deček je v bolnišnici v mestu Bressanone in je zunaj smrtne nevarnosti.(vir)

Sicer sem hotel nekaj napisati le o »znova prebujeni migrantski zgodbi«, primer Ahmada Šamija, in potem vse naokoli. Pa sem – mimogrede – opazil nek drug članek, katerega zadnji del zgoraj ponavljam. Me je zanimalo kaj več, avstrijski mediji tudi o tem petletniku.

In potem pomislim na mojega desetletnika. In vse, kar sem hotel o Ahmedu, je v hipu zbledelo ob tem dečku. Celo več, nekatere elemente »zgodbe« o Ahmedu sem – v hipu – doživel drugače. Vem, subjektivnost je prišla vmes, nič kaj profesorsko, ampak včasih morajo tudi vzvišeni profesorji priznati, da svet, kot ga vidimo in doživljamo, predvsem pa o njem sodimo, ni le svet racionalnega, logike, pač pa tudi čustev in na koncu koncev prepričanj.

Ahmed res ima srečo, da je tudi predsednik Vlade v njem prepoznal »izjemen primer človeške usode«. Kot ima srečo, da se vse skupaj dogaja v majhnosti slovenskih grap, kjer predsednik Vlade ima čas, da se poglobi v nešteto primerov človeških usod. In kot moder vladar, prepozna tiste, ki si zaslužijo prav posebno pozornost. Dobro, da imamo tako modre vladarje.

In da ne bom skrival, ob tem petletniku, mi je neka podrobnost Ahmedove štorije, res padla v oči. To, da je za – morda res da v kolikor toliko varnem okolju Damaska – zapustil svoje otroke in njihovo mater. Ne morem si pomagati, ampak z lastnega vidika tu in sedaj, si sam tega ne znam predstavljati. Morda tudi zato, ker živim z nekim prepričanjem, da sem – kot oče – dolžan poskrbeti za svoje otroke in njihovo mater. Še posebej, če gre za njihovo elementarno varnost.


.

Ob tem tudi kakšno utemeljevanje, da je - morda - odšel, ker da se je želel izogniti vpoklicu, meni ne zadošča. Čisto razumem, da se komu ne da v vojsko in da bo zaradi tega »izginil«. Toda, kaj pa morebitne posledice za družino. Nisem ravno prepričan, da na otroke dezerterja v Damasku gledajo dobrodušno, češ, nič niste krivi, če vaš oče tako ali drugače. Še posebno ne v Damasku, po vsem, kar se je in se tam dogaja. Tudi te ne kupim, da je sam nesebično odšel na pot, da bi si – čimbolj severno – našel prostor pod soncem, da bi potem za njim otroci in žena. Kajti, potem bi – vsaj jaz - hotel, da čim preje – kjerkoli – le dobim zatočišče in potem – čim prej mimo postopek za združitev z družino. Potem pa se bi ozirali, če se še kam da, seveda "na bolje". Pač moje, kdo drug ima lahko tudi drugačno.

Kar se mene tiče, tudi ta »Anthony« bi si zaslužil, da o njem slovenska vlada, da potem pošlje v Rim depešo, s katero obvešča Italijansko vlado, da je takoj pripravljena v varstvo prevzeti tega otroka, mimo siceršnje kvote, ki jih slovenske grape prevzemajo iz italijanskih gričev in ravnin. Tudi njegova zgodba – kakršnakoli že je – je izjemen primer človeške usode. Tisti tihi jok, morda hlipanje, premražen, sam, a verjetno vseeno zavedajoč, da bije bitko za življenje. Pri petih! Ali pa če je pri sedmih. A kaj ko je takšnih Anthonyev – preprosto – veliko, veliko preveč.

In se spominjam neke druge zgodbe iz začetka leta 2015, tiste 14 letnice iz Somalije, ki se je ob mrtvem očetu in bratih, zapuščena tudi od matere, znašla v begunstvu v Eritreji in katere najbližja »družina« je bila njena v slovenskih grapah živeča sestra. Ta je uveljavljala pravico do združitve družine, se pravi s svojo mladoletno sestro, ampak sistem je le ugotovil, da ne bo nič, kajti zakon pač ni predvideval možnosti, da bi med družinske člane«, ki imajo pravico do združitve, sodil še kdo drug kot sorodniki v ravni vrsti.

Kjer je zagato rešilo ustavno sodišče tako, da je prepoznalo neskladnost nekega člena zakona o mednarodni zaščiti z ustavo, za tem odpravilo na tem členu temelječe sodbe upravnega in vrhovnega sodišča, da o odločbi MNZ niti ne pisnem, ter potem še določilo način izvršitve svoje sodbe.

Res pa je, da je kakšen teden pred to ustavnega sodišča tudi vlada pohitela ter iz humanitarnih razlogov dodelila petletno začasno prebivališče štirinajstletnici. Vendar – šele - po političnem pritisku, predvsem pa medijskem linču »neumnosti«. Tudi takrat so nenadoma vsi postali »humanitarci«, kar tekmovalo se je, kdo bo bolj všečen. Tudi takrat je bil posredi »izjemen primer človeške usode«, ki ga zakon pač ni predvidel.

Pa je sam okvir zgodbe te 14-letne somalijske deklice čisto nekaj drugega kot je Ahmedova. Tam so res zmagali pravniki, brez tega, da so jo vlekli preko upravnega do vrhovnega sodišča, ne bi daleč prišlo. In šlo se je za interpretacijo pravice, kajti, na vozovnici »združitve« bi lahko bila mati tistega dekleta, ta pravica pa ni videla njene mladoletne sestre, sirote, kot družine. In to v slovenskih grapah, polne zgodb, kako so morali starejši otroci, še posebno dekleta, v primeru smrti matere, vskočiti v vlogo »matere« za mlajše brate in sestre.

Ne, Ahmedu niti slučajno ne odklanjam pravice do postopka in – kar se mene tiče – tudi zanj pozitivnega rezultata postopka. Tista o njegovih otrocih v takšnem postopku niti ni važna, ne gre za neko dejstvo, ki bi v škodo ali korist osebe v postopku. Je neka druga kategorija, žal v večini pravnih te kategorije praviloma ne igrajo vloge. Tudi jaz jih - verjetno - ne bi omenjal, če ne bi bilo tega "Anthonyja".

Razprava o tem, ali je slovenska država res dolžna nekoga – v skladu z »dublinskimi« - vrniti čez mejo, pač tja, od koder je prišel, je res odveč. Dublinska – pač del evropskega aquisa – le pravi, da država ima možnost »vrniti paket« pošiljatelju, ta pa da ga je dolžan »sprejeti nazaj«. Razen če ji »vročevalec« ne more dokazati, da je »paket« res prihaja od tam, kamor bi ga rad »vročil nazaj«. Poštarska bi rekel.

»Dublinske« so pač napisane tako, da vseeno upoštevajo suverenost držav. Res da lahko »vračajo«, lahko pa se tudi odločijo, da bodo same izvajale postopke. Oboje je »prav«, močvirje se začne, ko začneš ene »vračati«, za druge pa sam sebe prepoznaš za pristojnega. S tem ustvarjaš precedenčne vzorce, kajti »pravo« ni le zakon, je tudi njegova uporaba.

Ampak, hej, saj nismo od včeraj, se ve, zakaj naše uradništvo razlaga dublinske kot jih. Ker ve, da je to »politično« zaželeno, predvsem pa – saj bi komu še kaj priznali, ampak – kam jih bomo dali. Mar niso ograje na meji zadosten znak, kakšno je zaželeno obnašanje, pa tudi širša razlaga okolja, v katerem je potrebno razlagati predpise. In tudi predstave "ljudstva", ki je načelno za - seveda za prave begunce - potem pa se izkaže, da niti družine z otroci niso dovolj "pravi" begunci.

In tudi ne gre pričakovati empatije od uradnika, ki se mora po dolžnosti baviti s temi zgodbami. Mi je popolnoma jasno, da, ali otopiš, in slediš zgolj črki zakona, ali pa lahko – tako mi je eden, resda iz druge države, rekel – znoriš.

Vendar za Ahmedovo zgodbo ta razprava o dublinskih poštarskih zadevah ni več relevantna. Ta je zaključena, vem, da nekateri sanjajo o nekakšni obnovitvi postopka, recimo zaradi novih dejstev, med katere da spada tudi to, da se je Ahmed naučil slovensko, da je našel ljudi, ki so ga vzeli medse in da – kot pravi predsednik vlade - prispeva k slovenski družbi. Skratka »vklopil«. Ampak tudi Anthony bi se, če bi ga dali le kolikor toliko dobri rejniški družini in bi ga okolica sprejela za svojega.

Predsednik Vlade in njegovi so našli rešitev vredno kralja Salamona. O njem bo razpravljala v okviru zakona o tujcih in – če se ji bo zdelo primerno – odločala o dodelitvi začasnega prebivališča. Popolnoma izven konteksta pravnega stanja njegovega bivanja v slovenskih grapah. No, zakaj pa ne, lahko bi mu – tudi to je v njeni pristojnosti – dodelila državljanstvo, nedolgo nazaj je Državni zbor celo sprejel zakonske spremembe, s katero je izredna naturalizacija bolj široko uporabna.

Res Ahmed ima srečo, zanj so se zavzeli pravi ljudje, mediji pa so pristavili svoj piskrček. Še eno reševanje vojaka Rynana. Še ena lekcija o tem, da se vse da, le "ta pravi interes" mora biti. Pri pravih ljudeh in seveda b pravem času. Tisti deček izpod tovornjaka na železniškem vagonu na Brennerju pa… tako kot mnogi drugi, njegove starosti, bo … kar bo. In si želim, da predsednik Vlade, katerekoli Vlade, ne bo zganjal gasilskih zaradi še kakšnega vojaka Ryana, pač pa poskrbel za kaj bolj učinkovitejšega, bolj sistemskega, ki bi milost omogočil še komu drugemu v "izjemnem primeru človeške usode", brez licitiranja, kdo da ima večje srce in brez nuje, da imaš "prave", ki se zavzamejo.

Pa da ne bi kdo znal to moje današnje pripisati kakšni podpori ustavni obtožbi, ki da jo bo vložila ena izmed parlamentarnih strank. Žal moram reči tudi to, da spada v isti koš kot ravnanje marsikoga v zadnjih dveh dneh, to pa je »nagovarjanje« svojih volivcev, začenja se čas »božičnih nakupov«, ki se bodo raztegnili vse do parlamentarnih volitev naslednje leto.

No, kar se mene tiče, moj glas je »na prodaj«. Glasujem za tistega, ki bo v življenje spravil zakon, po katerem bodo slovenske grape v naslednjih dveh letih omogočile prihod vsaj 100 otrok kot je deček izpod tovornjaka na Brennerju, ter jim potem omogočila življenje in šolanje v slovenskih grapah. Nisem poceni, vem. A ne verjamem, da bo kdo šel in kupoval moj glas.

In žal mi je, da ta moj zapis »Anthonyju« ne bo nič pomagal. Zaradi takšnih trenutkov me ima, da sploh ne bi nič več zapisal.
16. november 2017 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (10)
Potovanja po življenjih (drugih)

Pravijo, da je njega dni bilo na svetu zelo hudo, pa se je razširil glas, da se Jezus vrača na zemljo, da bo pomagal ljudem. Da naj le vsako ljudstvo izbere moža, ki bo najbolj podoben vsem v njihovi skupnosti, ta mož – z vsemi ostalimi - pa da naj se usede ob cesti, po kateri da bo Jezus.

In res, tistega dne se je tam posedlo veliko njih, iz vseh koncev sveta, drugi Babilon. Vsi so jokali, tarnali čim bolj na glas, da jih dobrota Jezusova ne bi slučajno spregledala. Potem se je Jezus res prikazal – kot obljubljeno – in stopi k prvemu, nič ne sprašuje, bog vse vidi in vse ve, mar ne.

Jezus možakarju reče stavek ali dva, možakarjev obraz se sprva v začudenje, še besedica ali dve Jezusova, in njegov obraz se razpotegne v nasmeh, hitro vstane in teče k svojim, povedat pot, katero da mu jo je Jezus razkril.

Tako Jezus po vrsti, od moža do moža, nasmeh na obrazu dobi Anglež, dobi Nemec, tudi Šved, pri Italijanu in Rusu se malce dlje zadrži, še tistim iz črne Afrike, pomaga, res ne do žarečega nasmeha, pa vseeno zadovoljnega obraza. In vsi, kar se da naglo domov, k svojim, ob cesti je sedelo le še nekaj možakarjev.

Tako Jezus pride do možakarja iz slovenskih grap, in glej, se kar usede zraven njega in tudi sam začne jokati in tarnati. Slovenski možakar začudeno, češ, a mene in moje pa ne boš ohrabril, kaj meni in mojim pa ne boš dal upanja. In Jezus, zavedajoč se svojim omejenih možnosti, mu je odvrnil, da kar se njega in njegovih tiče, lahko le sede, joka in tarna, da je sedaj tudi njemu potreben kakšen Jezus na kvadrat, ki bi mu pomagal uvideti pot, ki bo pomagala ljudem v slovenskih grapah.

Tako. Kdor poante te zgodbe ne razume, ali noče razumeti, temu ni druge, kot da se takoj ustavi, sede ob rob prve ceste in tam v jok in tarnanje. Morda dočaka tega Jezusa na kvadrat.

Za vse druge pa lahko pripomnim, da je za možakarjem iz slovenskih grap ob cesti sedelo še nekaj moških, do katerih Jezus ni prišel. Ki so si – vidoč Jezusa in možakarja iz slovenskih grap v vse glasnejšem joku in stoku – slej ko prej rekli, da jim pa tako hudo spet ni ter vstali in se - sicer razočaranega srca – vrnili v svoje loge in planjave. Zamera pa je ostala, pa ne do Jezusa, pač pa do tistega iz slovenskih grap, ob katerem se je zadržal Jezus. In zaradi te zamere – še dandanes – nekateri – preprosto ne marajo ljudi iz slovenskih grap. Še danes se požvižgajo na kakšen jok in stok iz slovenskih grap, pravzaprav so se nanj že tako navadili, da ga niti ne slišijo več. Zato – nekateri v slovenskih grapah – tulijo in tarnajo vse glasneje, vse močneje, v svetem prepričanju, da se jih bo – enkrat – tudi slišalo, pri tem pa niti ne opažajo, da zaradi trušča počasi izgubljajo sluh in da – tudi če pride Jezus na kvadrat – njegovih ne bodo mogli slišati.

In enega takšnega, ob katerem ni druge, kot da bi se tudi Jezus zjokal, sem pred kratkim znova srečal. Znanec, bi rekel, iz otroških dni, res da nekaj starejši, potem so se najine življenjske poti ločile, več ali manj občasna – niti ne enkrat letno - srečanja »na dvorišču«, če sva se kdaj pa kdaj nehote srečala med obiski najinih staršev v enem izmed ali okoli tistih opečnatih blokov na »Ferentovem vrtu« sredi Ljubljane. Eden izmed tistih, ki bi si jih Jani Kovačič lahko vzel za vzor za njegovo Žare lepotec.

Tokrat sva znova posedela, tisti bife Vesolje ob križišču Gregorčičeve in Igriške v Ljubljani, je videl že vse. Midva pa – takole – tam po devetih, desetih letih.


Se dekletu opravičujem, da jo mešam z mojimi štorijami. Nič, kar tukaj piše, ne gre pripisati njej.

Me je bilo kar sram, ker se je moral postaviti prav pred mene, da sem ga – spremenjenega - prepoznal. Siva brada, bolj zapuščena kakor ne in z naočniki – tistimi na recept, v trenirki, ki je videla boljše čase. Kontrast na sliko, ki sem jo nosil v svojem spominu. Vedno v obleki, kravata, zagorelega obraza, črnih las.

Da se je upokojil, mi začne razlagati, dve leti nazaj. Invalidsko, živci in to. Mi je poznano, lahko sem sočuten. Aha, saj sem slišal, da mu v njegovem ne gre najbolje, so mi pripovedovali drugi znanci, da hodi okoli njih in se udinja za kakšno delo. Da lahko »zrihta« to ali ono, ker da pozna tega ali onega.

Ker sem imel čas, sem ga povabil, stala sva tik ob mizah tistega bifeja Vesolje, da kakšno spijeva. Na koncu koncev, za vedno mi je ostal v spominu nek njegov nasvet pri mojih šestnajstih, sedemnajstih – kdo bi se točno spomnil - v zvezi s pitjem. No bolj z blaženjem posledic pitja.

Prav živa mi je ta slika preteklosti ostala v spominu. Jaz, mimo klopce, na kateri sedi on, na kolenih mu je sedela »lokalna lepotička« mojih let. In me pokliče, vidi koliko je ura, in me vpraša, če imamo doma kaj grozdja. Je že moral biti jesenski večer, takrat pač ni bilo grozdja ob vsakem letnem času. In da naj – predno grem spat – kaj grozdja pojem. Recept, ki ga še jaz danes priporočam, saj veste, alkohol, dehidracija, grozne jagode pa počasi »spuščajo« tekočino.

In sva sedla. Ko je prišla natakarica, me je pogledal in sem takoj vedel, kaj je treba reči. Da jaz častim, ni problem, poznava se iz prejšnjega tisočletja.

Po prvem kozarcu piva se je iz njega izlilo. Uf, da je pokopal starše in da je penzija slaba. Da je vsega kriva davčna, ki da se je spravila nanj ter mu – kolikor dolgo se je dalo – za nekaj let iz njegovih bilanc zmetala ven vse davčno nepriznane odhodke. To so tisti odhodki, ki jih sicer lahko imaš, vendar na rezultat poslovanja ter potem davčno osnovo nimajo vpliva. In da je popolnoma nepošteno, da – če plačaš kazen – to ne gre med davčno upravičene stroške. Pa kaj, če je ženo vzel s seboj na službeno pot v London, ter njeno kril iz računa firme, kaj pa davčni inšpektor ve, koliko da je to pozitivno učinkovalo na »bussines«, kaj razni zdravniki tudi ne s svojimi soprogami na ta ali oni kongres. In da bo že on bolje vedel, kateri strošek da je potreben za »bussines«, kot pa kakšen davčni inšpektor.

Predvsem pa, da je bilo vse »politično«, da on že ni po juhi priplaval, in da dobro ve, da se davčna na koga spravi le zaradi »befela iz politike«. Ker da se je vse začelo, ko je bil Janša na oblasti. Da ob vsem tem ni čudno, da je zbolel, živci da so ga izdali, in mi je nazorno pokazal, kako da se je tresel praktično ves čas, razen takrat ko je spal. In da ga »spet rešujejo njegovi starci«, da oddaja – seveda na črno - njuno nekdanje stanovanje, brez tega bi lahko crknil.

Pri drugi steklenici mi je začel razlagati, kako je njegov »stari« nekoč – res nekoč – res bil nekdo in da mu ni bilo težko zavrteti telefon, da bi za tega ali onega kaj uredil. In da mu je še Kavčičev Niko jedel iz roke, menda bom jaz že vedel, kdo je bil Niko Kavčič. Da tega dandanes ne doživiš več, da vsak le za sebe. Da se samo krade. Da ni nič več ostalo od tistih podjetij, s katerimi je on nekoč tako dobro sodeloval. Da so se zamenjale uprave in potem da so samo še stiskali. Tudi njega. Da so sebi napolnili žepe, jasno.

Njegov jezik je postajal vse bolj sočen. Kajti – tako on – smo skupaj držali, se je dalo »zment, drgač je pa ta star poklicu ta starga od koga in je blo urejen.« Ampak potem je imel »ta star« vse manj tistih, ki da jih je lahko poklical, pred petimi leti je tudi njega pobralo. Začel je z imeni, pred vsakim je bila kakšna pička«, ali pa »gnoj«, tudi kakšno domobransko prase« je bilo vmes. Za tiste, ki so mu potem o tem, da ne on ali njegova firma ni kreditno sposobna, pa je bila najblažja beseda »dihurji«.

Prav presenetilo me je ta njegova, namreč ne žalost, ker ga je oče mrtev, pač pa da »ni več koristi«. In še več, da že pred tem ni bilo kaj »dosti koristi« več.

Ko je začel o »naših« - za njega so to »ta rdeči«, ki da so si dolžni med seboj pomagati, da ne bi spet »ta beli«, sem ga vprašal, če bo še eno pivo. Oči so mu zasijale, seveda, potem sem se zamotil s klicanjem natakarice, priložnosti da bi o »ta pravih« in »izmečkih« ni ravno imel.

In sva naročila tretjo rundo. Čas je bil, da greva na široko, mednarodna politika in sploh globalne zadeve. Kjer sva – itak – domača, jaz s svojim, on s svojim »import – export«, za tisto mizo, še s kakšnim pivom več, sva tam – skupaj – predstavljala kapaciteto, ki lahko reši vse in vsak svetovni problem. Kjer – tako moj znanec – je vse skupaj cionistična zarota. In kako je nujno potrebno zopet na noge postaviti gibanje neuvrščenih. Da morajo slovenske grapa izkoristiti tudi dejstvo, da je bil pokojni Drnovšek predsedujoči celemu gibanju.

Res, ob tem se je hudo razgovoril. Iz hlačnega žepa je celo potegnil nekakšen zvezdič z velikimi uhlji, - tisto, kar otroci v šolskih torbah nosijo kot beležke - ter mi kazal na gosto popisane strani, kje da o čem kaj piše. S pomočjo tistega zapisanega tam mi je citiral neke podatke, žal, nič se nisem zapomnil. Ostajajo le drobci, recimo o Venezueli, da je sedaj tam upanje. Da na Moskvo ali Peking ne gre več računati. Da so tam le »kapitalisti«. In da so »ameri« čisti »luzerji«. Po moji glavi se mi je bolj motalo vprašanje, kaj pa ona, njegova žena namreč.

Res tipično za ljudi, ki niso sposobni reševati svoje vsakodnevne izzive, so pa – na mah – polni rešitev za tisto, kar tare ves svet. Ne ni problem zamakajoča lastna streha, kaj bi to, v primerjavi s svetovno lakoto, vse večjim razkorakom med revnimi in bogatimi, da o klimatskih spremembah sploh ne pisnem. Znanec o njih zelo preprosto. Da naj njemu nihče o kakšnem segrevanju, on da plačuje vse več za ogrevanje. Kaj naj bi jaz, temu argumentu res ne gre oporekati.

Pri četrti rundi se je gnev preusmeril na žensko. Mimogrede sem izvedel, da se je ločil in da ga je – kurba – obrala do zadnjega. Ja, res je nekaj z neko mladenko, ampak kaj da ni on za njo celo življenje garal. Da je lahko v »shoping« v London, pa vse tiste počitnice, z jadrnico, med Kornati. Da bi lahko, s tistim, kar je ona zmetala za cunjice, postavil najmanj hišo. Ki da bi jo danes oddajal, bil kapitalist. In da mu je vse bolj jasno, da ga je babnica zašpecala davčni. Hudič v človeški podobi, nič manj, in da so mu jo »namestili«.

Me je malce vrglo, dekle sem – od daleč in na videz – poznal, moja generacija. Sloka in dobre postave, s pravimi oblinami na pravih mestih, nebeško modrih oči in ljubega nosu, pa še plavolaska. Poželenja vredna. Okoli katere so mnogi, meni in mojim vrstnikom je bilo to prihranjeno, kaj moreš, premladi smo bili za njo. Brez avtomobila pri njej ni šlo pa še tam se je obnašala »racionalno«. Ni šlo, da bi kdo po njo z očetovim, je moral biti kar »njegov«, pa čeprav mu ga je kupil oče. Tako kot njemu, mislim na tega znanca. Saj ne, da bi sedaj vodil računovodstva za njega v tistih letih, vedeli pa smo le, kdo med vrstniki in naokoli kdaj pa kdaj »očetovega«, kdo pa ima »svoj« avto. In on je bil – kot sem rekel – v marsičem »Žare lepotec«. Sploh pa mi je ostala skrivnost, kdo da mu jo je namestil, tam na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta. Morda vesoljci.

Ga pa pri tisti »miški« čisto razumem. Ko prideš v petdeseta, veš, da greš počasi iz »tržišča«, in če si obdarjen s prijateljstvom kakšne bejbe, ki je komaj zaživela, je to kot oaza v vse bolj razširjajoči se puščavi. Ni ne prvi, ne zadnji, ki ga ta prehod iz štiridesetih v petdeseta malce zanese. Če pa ti gre še poslovno navzdol, potem… Kokain, seks, odrešitev. Za razbremenitev, za »right environment« ni boljšega.

O, še dobrih deset let nazaj, je bila z njim in pri njem čisto druga pesem, še bolj pa dvajset let nazaj. Fin gospod – da mu gre – je opazila še moja mama. Njena lestvica je preprosta, pač, na koliko časa se kdo s kakšnim novim avtomobilom. Če je za povrhu večji od predhodnega, toliko bolj jasen znak.

Začel je v osemdesetih, nekaj z »reklamami«. Ko je začel »marketing« trkati na različna vrata v slovenskih grapah. Drugi so mi potem pripovedovali, da je njemu pa lahko, ker mu »fotr« posle rihta, da ga ni direktorja kolikor toliko poštenega podjetja, da ne bi bil njegov »fotr« na ti. Potem – enkrat med tistimi bežnimi srečanji okoli Ferenta – mi je razlagal, da sedaj tudi on veliko potuje, ker da je sedaj »import – export«. Česa ter od kje in kom nisem spraševal, ni bila ravno priložnost.

Nazadnje, ko sva takole sedela, ni bilo govora, da bi jaz plačal. Da bo on to že dal na firmo«. Takrat mi je razlagal, kako bi bilo neumno, da bi koga zaposlil, saj mu študentje preko študentskega vse naredijo. In razlagal mi je še marsikaj drugega. Najbrž sem se mu zdel vreden poduka, kako se streže življenju, predvsem pa, kako je to – »v ta pravem« – bussinesu.

Da si pameten človek da izplačati le minimalca, češ da je država požrešna in da on že ne bo delal zato, da mu država pol pobere. Da se da gotovino na dnevnice, da pa se da marsikaj na firmo. Prav potrudil se je, da bi me prepričal, kako si takoj lahko plačo znižam, samo avto naj vzamem na lizing. Potem firma vse, od bencina do registracije in zavarovanja, tudi parkirišče v centru mesta da ni problem, firma pač najame mesto v parkirni hiši. In da ima »zveze«, da mi pri eni »lizing hiši« zrihta prav ugoden lizing. Tako me je preprečeval, medtem pa mi je že molil vizitko nekoga iz te lizing »hiše«.

In če greš z ženo kdaj zvečer na kakšno večerjo, pa za otroke rabiš varuško, tudi ni problem. Na študentsko napotnico si daš napisati administrativna dela, študentki pa je tudi vseeno, ko so otroci v postelji, je ona lahko pred televizorjem, cvenk pa kaplja. Enako za hišno pomočnico, sam da ima sina ali hčerko študenta.

Pa obleko, karkoli se dobi, le da je davčna številka, se tudi vključi med stroške. Morda je za koga res kombinezon delovna obleka, za njega pa Armani. Saj se ve, ljudje delajo obleke in obleke delajo ljudi. Pa sveže sadje in še kaj robe se vedno da na »originalen« račun, pol pustiš v poslovnih prostorih – za vzdušje in prijetno delovno okolje – pol pa se znajde pri tebi doma. Čolniček, malo več kot devet metrov, da ima zasidranega na Krku, uradno ima registrirano tudi oddajanje jadrnic v najem, sam da ga res ne oddaja, tudi »frendom« ne. Da ga ne bi slučajno kaj zase vprašal.

Če pa kdaj pa kdaj res rabiš kaj več denarja na računu, si pa takrat izplačaš večjo plačo. Ampak, pazi! Da ti to ne pokvari slike za otroške doklade. Si mora pošten človek vse lepo izračunati, koliko dobi in koliko izgubi s tako višjo plačo. Se je pa pohvalil, kako sta – ko je žena pričakovala otroka – kar lepo število let nazaj, našla rešitev. V »firmi« se je zaposlila ravno za tistih par mesecev, za spodobno plačo, da je potem uživala »porodniško« kot se spodobi. Mislim, da je bilo to takrat, ko je bila minimalna dolžina predhodne zaposlitve le tri mesece.

In jaz sem – takrat – preklinjal, da se ukvarjam – res da v lastni firmi – z takšnimi stvarmi, kjer »se nič ne da«. Preveč zaposlenih in nikoli ne veš, kdaj kakšen revizor iz Bruslja ali iz domačih logov. Prav zato sem si takratne njegove »nasvete« tako zapomnil. Priznam pa, da je k globjemu vtisu teh njegovih izpred res let pripomogla tudi »njegova takratna žena« tisto mično dekle iz konca osemdesetih, ki sem jo tudi sam »sanjal«, pa ji nisem bil »dorasel«. In zato me je on, kot njen izbranec in njegova »formula uspeha« zanimala.

Takrat, tisto sedenje in popivanje, sem hitro zaključil, ko je postal malce bolj agresiven, na vsak način me je hotel prepričati, da moja »firma« nujno potrebuje nove spletne strani. In da sem lahko srečen, ker da ima on s kolegom eno »vrhunsko firmo«, ki da »super duper« spletne strani. Ene izmed tistih, nagrajenih, kjer stranke ne morejo drugega kot da kupijo. Da je zadaj cela armada strokovnjakov, od psihologov do tržnikov, res da je zato malce dražje, ampak da je kvalitetno. Da osebno garantira.

Prvo tisto z »najboljšim lizingom«, potem s temi spletnimi stranmi. Mi je bilo takoj jasno, da bo seveda na račun »firme«, jaz sem zgolj potencialna stranka, ocenjena kot »lahka« tarča. Če bi tip vedel, da je moje pravilo, da s prijatelji in znanci ne sklepam poslov, se ne bi tako trudil. Tako najhitrejše padeš v kakšen zos, ki je kot živi pesek. Bolj kot migaš, bolj toneš. V slovenskih grapah pa je marsikaj le med znanci, prijatelji. In potem se trepljamo, kako dobri da smo.

In se mi zdi, da je takšnih kot je moj znanec, danes še cela vrsta. Razočaranih, zagrenjenih, ki jim ni uspelo, ki jokajo. In jokajo in tožijo vse glasneje. Vsi in vse je krivo, le oni sami so svetniki. Ki niso sposobni potegniti črto med tisto filozofijo, minimalna plača, včasih – kaj več, danes pa mizerija od pokojnine. Če bi res bili podjetniki, bi danes od rente, ne od pokojnine.

Čisto osebna poanta pa se skriva v tistem mojem odnosu med menoj in njim. Brez nje – tistega mičnega dekleta – bi ne imel nobenega interesa za tega mojega znanca. Z mnogimi sem več piv, velikokrat, pa ne bom sposoben kaj dosti o tem, kaj smo pred desetimi ali več leti.

Naročil sem peto rundo. Ko jo bila na mizi, sem – zaigrano – pogledal na uro, potem pa, ojej, a že tako pozno. Sorry, moram, ne zamerit. Gospodična, račun prosim.

In ko sem poravnal, sem vstal in… zaprl še eno poglavje moje knjige. Verjetno jo danes niti prepoznal ne bi več. Blesavo, kajne.

Zapisano tudi zato, ker malce kaj razloži, tako med nami.
9. november 2017 | Zaznamki: Potovanja_po_življenjih_(drugih) | Komentarji (49)
Moji odzivi

Vem, najhujši greh je, če greš in grdo o kakšnem drugem prostem spisu, ki ga je zanamcem na tukajšnjem blogu zapustil kakšen drug sopotnik ali sopotnica. Gre pač za oglasno desko, na kateri lahko vsakdo svoje pamflete. Morda si kdo tudi domišlja, da bodo njegovi ali njeni jutri vsaj tako znani kot tisti, ki jih je Luter nabil na vrata svoje cerkve.

In so prispevki, ki jih z veseljem preberem. Čeprav se včasih z njihovo vsebino, predvsem pa sporočilom, ne strinjam. Bog pomagaj, gre za razlike v izhodiščih pogleda na svet, z takšnimi včasih celo z veseljem posredno polemiziram v kakšnem svojem kasnejšem. Pač o isti temi z drugačnimi izhodišči, s sprehajanjem med tem in onem. Moj pogled pač, vedno se trudim, da nisem s svojim pogledom preveč vsiljiv, vseeno pa – upam – zadosti jasen.

So pa drugi, ko si rečem, uf… tole je pa preveč.

Recimo ta o tem, da bi lahko volili in bili voljeni le tisti, ki so na dan volitev dopolnili 18. let. Kar ugotavlja »prevaran in okraden narod«. In seveda nikogar, ki bi rekel, ne hvala za takšna »modrovanja«. Seveda, jasno in glasno.

In ugotavljajo, ker so si vzeli v roke besedilo zakona, zakon da je jasen, saj pravi: »Pravico voliti in biti voljen za predsednika republike ima državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti« Nadaljevanje tega stavka »…in mu ni odvzeta poslovna sposobnost.« je Ustavno sodišče razveljavilo leta 2003. In iz tega se napije »ljudske modrosti«, kako da je vse skupaj ena velika prevara, saj da prav vsi kandidati in kandidatke »kršijo« zakon, da je vse skupaj »prevara« in sploh »teror nad narodom«.

Bog pomagaj, funkcionalna pismenost in še kaj. Je sploh mogoče biti v štiridesetem letu, ne da bi pred tem že »dopolnil« 18 let starosti na katerikoli dan v tekočem letu? Kot kaže, imamo v slovenskih grapah ljudi v svojih petdesetih, ki »nikakor« niso dopolnili 18 let. Dobesedno. Še več pa takšnih, ki – če jim paše – so, če pa jim ne, niti slučajno. Ampak vem tudi, da učenje analize besedil nikoli ni bila kaj posebno poudarjena v šolah v slovenskih grapah, morda na kakšni bolj zahtevni gimnaziji.

No, lepo, da se kdo poglablja v pravne določbe, toda potem bi se – če mu ni kaj jasno ali meni, da je dvoumno napisano – vprašal, kaj pa to pomeni. In ker bi vedel, da ta zakon le »izvedbeno« o nečem, kar izhaja iz Ustave, bi tam našel drugi odstavek 43. člena, ki pravi: »Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen«. In Ustavno sodišče je v obrazložitvi tiste razveljavitve dela člena lepo povedalo, da gre le za izvedbeni zakon, s katerim ni mogoče »dodajati pogoje«. Na primer opravilno sposobnost. Tisti »na dan glasovanja« v zakonu pa tudi ima svoj pomen, kajti opredeljuje »točen trenutek« pridobitve te pravice. Ki jo imaš vse od tega trenutka naprej. Kdor je enkrat 18 ni šans, da bo jutri 17. Vsako leto le plus 1. 40 je na koncu koncev 18 + 22.

Da, ko imam čast »doživeti« takšne cvetke, se res sprašujem, komu in čemu ta »zveličavna pravica do svobode govora« koristi. In saj vem, moja napaka, da sploh grem in preberem. Ampak prebere še kdo drug in kdo celo takšne posvoji. Ker je »itak« prevaran in okraden.


Revolušn is maj solvejšn.

O tem mi marsikatero povedo znanci iz odvetniških vrst, ki se pogosto srečujejo z ljudmi, ki bi preko njih tožbo o tem ali onem. Ker v svoji »pameti« pač menijo, da ni druge, zgodila se je krivica, tako jo občutijo in edino tožba. Tisti pošteni jim v kakšnem primeru tudi povedo, da ne gre tožiti, da ni zadostne osnove, drugi so lepo tiho, kasirali bodo v vsakem primeru. Mimogrede, to, da so za sodne šli celi grunti na prodaj, je nekaj, kar se iz svoje preteklosti ne zavedamo. In tisti, ki pošteno svojim morebitnim strankam povedo, da ni šans, niso ravno deležni hvaležnosti. Nasprotno, v očeh »klienta« so del sistema, del krivice, ki da se jim dogaja. V očeh klienta so »heroji« tisti, ki sprejme njihovo in se zraven sladko režijo.

Je pa Ustavno sodišče tudi še kaj povedalo v tisti obrazložitvi razveljavitve dela člena. Na primer, da ima le še švedska kraljevina tako »široko« definirano volilno pravico. Ja, seveda, tudi o Ustavi lahko, v njej je veliko tudi takšnega, ki sodi v kakšno poezijo. Začne se s tisto, da gre za socialno državo. Pri čemer potem vsak po svoje, kaj da naj bi to bilo. Ali pa pravica do dela. Seveda jo vsak ima, tudi dela je kolikor hočeš, ampak je nekaj drugega, zakaj nekateri ljudje menijo, da jim je ta pravica kratena. Morda bi bilo bolje, da bi kaj več o svobodi opravljanja poklica, razen če zakon ne določi drugače. Kajti »berufsverbot«, prepoved opravljanja poklica, je tisto, kar lahko zelo boli. Vsaj tiste, ki so odvisni od dela v svojem poklicu.

Ampak tako je, ko ti Ustavo sestavljajo pravniški knjižni moli in pesniki, bere se dobro, haska pa ni nobenega. No, tudi Ustava SFRJ ni bila kaj boljša, še posebno tista iz leta 1974. Ki ji je vseeno potrebno priznati, predvsem pa Kardelju kot njenemu »očetu«, da je bila poskus »ureditve brez konfliktne družbe«. Sistem, v katerem se bodo konflikti odpravljali skozi »samoupravne interese in njihovega usklajevanja«. Malo morgen, vem, se da, ampak le tako, da se zmenimo, kakšni so lahko ti samoupravni interesi in kako navštric lahko hodijo. In imamo možnost, da – če kdo čez rob – temu tudi pristrižemo peruti.

Vem, so tudi takšni, ki menijo, da se bomo – ljudje – vse zmenili. Res je. Se menimo, dogovorimo se pa malo. Potem rečemo glasujmo, eni potem slavijo, drugi so morda kislih obrazov, demokracija je tudi diktatura večine nad manjšino. Ideja »uravnilovke« je le v tem, da enkrat »ena večina« drugič »druga večina«.

Kot ima slovenska ustava ostanke »ustave regionalne avtonomije«. Najlepši primer je »rezerviran sedež za predstavnika Italijanske in madžarske manjšine«. Podoben primer je v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein, kjer ima stranka dansko (in frizijsko) govorečih zagotovljen sedež ne glede na rezultat in sicer zahtevani prag za vstop v deželni parlament. Nikakor pa ne v nemškem zveznem parlamentu.

In takšnemu principu je sledila ureditev v SFRJ. Zagotovljen sedež v republiški skupščini seveda, na jugoslovanski ravni nikakor. S tem, da smo seveda »dali« dvojno volilno pravico, skratka – volim lahko kot državljan Republike Slovenije in kot pripadnik ustavno priznane etnične manjšine. Tega se v Schleswig-Holsteinu ne gredo. Vsak volilni upravičenec le en glas in pika. Ampak, morda mi kdo razloži, da je to dvojna volilna pravica pač »naravni zakon« in pika.

Toda, prosim, ne sedaj tega vzeti kot moje nasprotovanje zastopstvu predstavnikov italijanske ali madžarske narodnostne skupnosti v Državnem zboru. Pač, »dosežena pravica«, le povem, od kje in zakaj je tudi danes. Je bilo koristno, smo bili demokratični, priznavali tudi politično avtonomijo manjšin. V Rimu, Budimpešti ali na Dunaju tega niso ravno slišali.

Bodo pa iz tega še »izzivi«, napovedi iz Dunaja, da se znajo okrepiti »prizadevanja« za priznanje »staroavstrijske manjšine« s prihajajočo novo avstrijsko vlado, niso nedolžne. Pritisk za izenačitev drugih etničnih skupin prebivalcev glede političnih pravic z italijansko in madžarsko govorečimi se tudi krepi.

In ko sem že uporabil izraz »narodnosti« naj zraven tudi (še enkrat) povem, da sta takšen izraz na ravni ustavnih besedil poznali le dve državi na svetu, SFRJ in SSSR. Kjer da so rešili »nacionalna vprašanja«. Koliko ga je SFRJ rešila so najbolje pokazali dogodki po letu 1991. Drugje govorijo o naciji in narodih. In potem o etničnih manjšinah in skupnostih, kjer pa je vse manj razlik med »avtohtonimi« in drugimi. Ko pa o političnih pravicah svojih državljanov v načelu obstaja le nacija.

In potem ta »prevaran in okraden narod«. No, kar se mene tiče, nič se ne počutim »prevaranega, še manj okradenega«. Prevaran sem v toliko in tistem, kolikor sem sam hotel, da »me varajo«. Ali je bil ta »hoteti« iz nevednosti, iz naivnosti ali morda iz računice, niti ni važno, zase lahko rečem, da je bilo vsakega nekaj.

O tistem »okradenem« pa… Ja, res, žal mi je, da nisem deset let starejši, tako bi – kot mnogi – že dobil kje kakšno stanovanjsko pravico, potem Jazbinškov zakon, in evo – prvo stanovanje v lasti za majhen denar. Tako pa sem si prvo stanovanje – skromno enosobno - moral kupiti iz lastnega, za ceno na trgu. Ampak zaradi tega se res ne morem počutiti okradenega. To, da so drugi imeli priložnost, ki je jaz nisem imel, še ne kvalificira kraje. Jaz pa bi lahko o »kraji«, kajti jaz nisem imel te možnosti.

In sem sodeloval v privatizaciji. Tisti certifikati in sploh. Tam sem lahko zopet jezen le sam nase, da nisem delnic v Istrabenzu prodal pravi čas. So se pa obnesle v Krki in v Aerodromu Ljubljana. No pri slednjem sem bil res iztisnjen, kaj morem, so pa vsaj plačali spodobno ceno. Še posebno tistim, ki smo odlašali s prodajo, letno so dodali 5% pribitka na izhodiščno ceno. V nobeni banki ne bi bil denar bolje naložen.

In morda k mojemu pomanjkanja občutka, da sem bil okraden, prispeva tudi dejstvo, da – pred letom 1990 – nisem ravno imel občutka, da sem lastnik »česarkoli«. Smo ga pa dobro žurali, takrat ni nihče razmišljal, kakšen je strošek usesti se pozno popoldne v avto in – gremo mi štirje na žur – v Portorož. Bejbe čakajo. Ampak potem so nas praviloma prehitevali Italijani. Le zakaj? Žal, tiste bejbe so v tistem času bolje razumele kapitalizem kot mi.

Ampak, seveda, jaz nisem narod. In se bi našel kdo, ki bi mi odrekal pravico do pripadnosti slovenskemu narodu. Ker s svojim bolj o slovenski naciji kot slovenskem narodu.

Toda, dokler bodo zastavonoše »prevaranih in okradenih« tisti, ki sedaj o »prevari« zaradi tistega »na dan glasovanja dopolnili 18. let«, se bojim, da bodo le še bolj občutili to »prevaro in krajo«. Žal pa kakšne spodobne alternative – vsaj iz moje perspektive, ki zagotovo ni žabja – ne vidim.

Tudi zato, ker takšnim neumnostim je malokdo pripravljen javno reči ne. Pač udobje lastnega sveta, tudi oltar, h kateremu bom molil, lahko sam zgradim. Na koncu koncev, ali verjamem v ploščato zemljo ali ne, ali verjamem v to ali ono, tisto kar mi gre, po postavi tej ali oni, še vedno dobim. Včasih se je vsaj vedelo, kako je potrebno biti oblečen za "fino" restavracijo, danes so druga merila. Lahko tudi v trenirki, "my money is my freedom".

Kdor molči, baje devetim odgovori. Res je, toda kdor molči naj vzame tudi v zakup, da se bo slišalo le tistega, ki kriči. Tisti »tihi večini« se kaj rado zgodi, da naenkrat postane »manjšina«. Tako pač zgodovina. Zato ljudje božji, če vidite neumnost, povejte da je neumnost. In povejte zakaj je neumnost za vas. Ne privoščite si tišine, ta je najdražja.

Pa brez zamere
4. november 2017 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (15)
Moji odzivi

Obljuba dela dolg. S temi predsedniškimi je potrebno zaključiti. Tako ali drugače. Čeprav se zavedam, da bo marsikdo čakal le na eno. Na katero stran da se pisec postavlja. Razočaranje sledi, zagotovo.

Pri tokratnih predsedniških volitvah – naj s tem tokrat začnem - ne morem mimo števila kandidatov, ki so se potegovali za ta položaj. No, ne rečem, da je večje število problem sam po sebi, toda »množičnost« kot je bila, je sama po sebi inflacija pričakovanj do »rezultata« predsedniških volitev.

To, da je bistveno več kandidatov in kandidatk za predsednika Republike kot za župane in županje, tudi nekaj pove. Ob zadnjih lokalnih volitvah leta 2014 se je za županski sedež potegovalo 811 kandidatov in kandidatk v 212 občinah, kar pomeni povprečje 3,8 kandidatur na občino.

Pa je »županovanje« bolj za ljudi, osebnostna figura kandidata je lahko bistveno bolj odločilna, da o tem, kakšno razliko lahko naredi župan ali predsednik Republike za svoje »podanike« niti ne pisnem. In seveda, da se več ljudi »počuti« sposobnega za predsednika Republike kot za županovanje, tudi nekaj pove. Ko pa k temu dodam, da potem stranke večinoma postavljajo za kandidate svojo drugo ligo, je »občutek« razvrednotenja popoln. Če je Likovičeva najmočnejši adut Glasu za družine bog jim pomagaj. Ali pa Krausova za SLS. Markovič – Brenčičeva za SMC? Ali pa Tomčeva za SDS. Ne, v marsikateri stranki svoje adute »šparajo« za državnozborske, seveda če jih sploh imajo.

Sedaj pa k rezultatom prvega kroga volitev.

Prvi krog glasovanja je ponudil nekaj zanimivih rezultatov. Ki presegajo siceršnjo tokratno predsedniško. Recimo rezultat Novakove. Ena izmed redkih, ki znotraj svoje stranke in tistega kar predstavlja, ni druga liga. In z 54.437 glasovi je dobila več glasov kot njena stranka na zadnjih parlamentarnih volitvah (48.846 glasov). Med parlamentarnimi strankami s svojim kandidatom tudi edina stranka, ki si je z rezultatom sedanjih predsedniških dvignila nad dobljeno na parlamentarnih volitvah 2014. Kljub vsemu, tudi njena kandidatura je bila v funkciji česa drugega kot dejansko »naskok« na predsedniško pisarno. Menda ni kdo verjel, da lahko zmaga, še drugega kroga ji ni šlo pripisati.

Razumem, da je Nova Slovenija morala s svojim kandidatom. Zaradi vsega, kar je med njimi in SDS, morda pa še najbolj znotraj same Nove Slovenije v preigravanju s »Hojsevimi« fanti in puncami. No, z rezultatom si je linija Novakove okrepila položaj v stranki, cinično bi lahko pripomnil, da bi lahko »znotraj strankarski dialog« opravili tudi kje drugje. Žal nikjer drugje ne bi bil bolj prepričljiv.

Na drugi strani, Tomčeva, kljub dobljenim 102.925 glasovi, se niti slučajno ni približala SDS-ovemu rezultatu z 181.052 glasovi leta 2014. Primerjati kaj z letom 2012, ko je Zver v prvem krogu pobral 198.337 glasov pa tudi ne gre, tudi zato, ker so takrat bili le trije kandidati (Pahor, Türk, Zver), vendar je takratna razdelitev glasov (40:36:24) odražala marsikaj v slovenskem političnem telesu.

In zakaj ravno Tomčeva v imenu SDS mi še vedno ni najbolj jasno. Še najbližji mi je odgovor, da so nekoga pač morali kandidirati, da pa se nobenemu v vrhovih SDS ni zdelo »igrati« poraženca. Tisti, ki so v njej videli tudi »mehkejšo« linijo SDS, pa z njenim rezultatom zagotovo ne morejo biti zadovoljni, saj bo le okrepil »jastrebe« v stranki.

In tudi pri njej je bila prisotna »da je sedaj čas za žensko«. Na sploh je ta »čas za predsednico« bil kar močno prisoten v kalkulacijah predlagateljev, ne zgodi se pogosto, da število žensk presega število moških v kakšnih kandidaturah. Ne vem, kdo jim je tako naračunal. Saj ne, da slovenske grape ne bi izvolile predsednico, vendar mislim, da njen spol ne bo igral posebne vloge.

S čimer smo s Tomčevo – ter ob upoštevanju rezultata Pahorja in Šarca – imeli prvo ligo kandidatov, trije kandidati so skupaj dobili 85% vseh veljavnih glasov. Če bi dodal še Novakovo, bi dobil 92% vseh oddanih in veljavnih glasov. Na liniji parlamentarne opozicije – in vladne koalicije pa je rezultat podoben tistemu iz leta 2012, torej četrtina na »desno«, tri četrtine na »levo«. Vse ostalo je bila »globoka« druga liga.


Kaj, ko bi pri predsedniških glasovali za predsedniški par. Pa naj bo on-ona, on-on, ali ona-ona.

Kjer se jaz ne bom ne s Krausetovo, ne z Likovičevo. Dobljenih 5.885 oziroma 4.418 glasov ni zadosti niti na poti do županskega mesta v kolikor toliko spodobno veliki mestni občini. Za župana Murske sobote je bilo na prejšnjih volitvah potrebno dobiti skoraj več kot jih je zbrala Likovičeva. In

Čisto druga zgodba pa je Brenčičeva. Po svoje še najbolj bije v oči. To, da je dobila manj kot 2% glasov, je lahko spodoben rezultat za kakšnega »neodvisnega«, ampak za sedanjo največjo poslansko skupino v parlamentu je to – milo rečeno – ponižanje.

Kandidatura Brenčičeve je bila – vsaj kar se mojega razumevanje tiče – tudi ena izmed tistih, ki jih je narekovalo znotraj strankarsko prerivanje. Od začetnega imeti ali ne imeti svojega kandidata, potem iskanje primerne osebe, za katero bi se vsaj vrh stranke poenotil, vsekakor pa daleč od – recimo – glavnega možnega aduta – recimo v podobi Brgleza. In seveda razumem »opravičevanje«, da je v tekmo vstopila pozno in še marsikaj, toda vseeno, rezultat pove marsikaj. In Brenčičeva je kar priljudna, s svojo odprto komunikacijo se zna narediti ljubka, kot osebi bi ji težko očital, da niti slučajno ni kandidatka, ki bi lahko »potegnila«. Toda kandidirati nekoga, ki se je nedolgo pred tem »upiral« vračanju tistega nadomestila za pripravljenost, pa je v slovenskih grapah norost.

Dejstvo, da je zbrala piškavih 13.000 glasov, je res obup. Po drugi strani pa ne gre igrati presenečenja ob dejstvu, da so volivci SMC na parlamentarnih volitvah sedaj porazdelili glasove med Šarca in Pahorja, slednjemu verjetno malce več, ali pa so si vzeli »dopust«. Kajti, mar Brenčičeva ne predstavlja istega globalnega političnega pola kot Pahor? In Šarec tudi naslavlja ta pol. Na koncu koncev, volitve predsednika Republike spremlja hudičevo veliko simbolike. In v odsotnosti bojazni, da bi zmagal kakšen »Janša«, tudi ni mobilizacijskega faktorja med tistimi, ki pa vseeno ne bi SD ali DeSuS.

Kaj posebnega ni reči niti o Popoviču z njegovimi 13.559 glasovi ob upoštevanju, da je na zadnjih lokalnih volitvah za župana prejel 10.446 glasov.

Tudi Šiška se kje razglaša za »dejanskega zmagovalca« prvega kroga, saj je od nikjer pristal na petem mestu po dobljenih glasovih. Čista petka je rekel, seveda pa istočasno povedal, da ne velja, kajti »teh volitev« ne gre priznati. Ta »ne priznajem ovaj sud« je tudi del »anti-establishment pozicije.

V tej drugi ligi kandidatov in kandidatk je Šiško prav gotovo zmagovalec. »Povoziti« Likovičevo in Kreusevo s potencialom »razžaljenih« najbrž ni bilo težko, Popovič in Brenčičeva pa ne zaostajata ne vem koliko tisoč glasov za njim. Še najbolj bode v oči, da je povozil Brenčičevo. Pa ne zaradi nje kot nje, bolj je to »ponižanje« za SMC.

To »zmago« Šiška bi lahko razglasili že, ko se je kvalificiral za kandidaturo, na koncu koncev je zbral potrebnih 3.000 overjenih podpisov, brez kakšne »etablirane strankarske mreže na terenu«. Kar je bistveno težje kot potem dobiti petkrat toliko glasov na samih volitvah. Zato Šiškovih 3.000 podpisov ne gre primerjati z zmožnostjo SLS, da svoji kandidatki tudi zagotovi 3.000 podpisov.

Na samih volitvah je zbral »le« 16.500 glasov, kar je malo, na koncu koncev je bil – če pogojno izvzamem Angelco - še najbolj »anti-establishment« kandidat. Za Likovičevo bi itak moral reči, da je bila drugo osončje, tisto na katero se jaz ne spoznam najbolje. Osebno sem računal, da bo potegnil nekaj več, »razžaljenih« je kar veliko v slovenskih grapah. Ampak sem tudi pričakoval, da bo več neveljavnih glasovnic.

Se je pa vzpostavil kot »regionalna znamka«, v mariborskih, ptujskih in koroških logovih je prejel občutno večji delež glasov kot kje drugje po slovenskih grapah. Verjetno tudi odlično izhodišče za naslednje lokalne volitve, z 2,22% deležem na sedanjih predsedniških pa ne bi kot veliki popotnici za državnozborske volitve.

O samih »pripombah« Šiška nad »sistemom« tudi ne bi. Bi vzelo preveč besed, zopet bi kakšno tudi o črko bralstvu.

O Šarcu in Pahorju pa nobene?

Lahko. Recimo Pahor. No, pri njemu moram začeti pri dejstvu, da je kandidiral kot »neodvisni«, formalno le s podpisi državljanov. S prvo podpisanim dr. Židanom in skupino volivcev. No, ko imaš prvopodpisanega predsednika kar solidno velike parlamentarne stranke, v procesiji pred upravno enoto pa za predsednikom stranke še cvet strankarskih veljakov, jaz težko kupim to »neodvisnost«. Seveda, formalno je že res, zato tudi na volilnem lističu ni bilo ob Pahorjevemu imenu tudi imena stranke. Se mi zdi da je to tako, kot če moški, ki ni oče matere, sosedom navdušeno razkazuje komaj rojenega dojenčka, zraven pa hiti zatrjevati, da on pa že ni njegov oče.

Razumem igro, uspeh Pahorja je uspeh SD, politično tekmovanje pa zahteva tudi organizacijo in logistiko na terenu, sploh aktiviste, ki jih »nestrankarski« kandidat pa vseeno potrebuje, razen če jo ne ustvari sam, v kakšnem »gibanju«. Za odnos Pahor – SD večkrat pravim, da me spominja na odnos Drnovšek – LDS, kjer je bila javna skrivnost, da je Drnovšek z LDS le v »volilni koaliciji«, simbioza je bila skoraj popolna.

Kolikor računam – bi si upal postaviti tezo - da je Pahor računal na zmago v prvem krogu. Tudi zaradi množice sokandidatov in kandidatk. Ravno ta množica mu je omogočila, da se je – na kakšnem soočenju – lahko »izmuznil«. Recimo, da je televizijsko soočenje dolgo kar dve uri, 120 minut. Ko to med 9 kandidatov – in seveda »moderatorje«, dobim največ 10 – 11 minut na kandidata, seveda razdeljeno v minuto o tem, minuta o onem, kaj resnega se vseeno v takšni minutaži ne da. Lahko samo kaj posplošeno, globalno, bolj ali manj všečno tistim, za katere misliš, da jih moraš nagovarjati.

Mislim, da je bil presneto jezen, da je zmanjkalo tistih nekaj tisoč glasov.

O »presenečenju« Šarca ne gre veliko. Komurkoli je »dovolj Pahorjevanja« je vedel, da mora svoj glas dati nekomu drugemu. In dati glas tistemu, ki se je najdlje in najmočneje vzpostavljal kot »nekaj drugega kot Pahor« a vseeno na pravi strani«, niti ni presenečenje. Tista o četrtini glasov za »desnico« in tri četrtine glasov za »levico«, jaz rečem za domobrance in partizane, iz prvega kroga predsedniških volitev leta 2012 je tudi tukaj prisotna.

Res je tudi, da ga – ljudje severno od Ljubljane proti Kamniku vidijo kot dobrega župana, tiste modra barva na zemljevidu slovenskih grap z rezultati volitev je očitna.

O tem, kdo da vse stoji za Šarcem, da je projekt »novega obraza« za naslednje parlamentarne volitve, ne bi. Enostavno premalo vem, iz premalo virov, da bi kaj suvereno zapisal. Ampak, če je res to, o novem obrazu za prihajajoče parlamentarne volitve, potem je za »očete in matere« takšnega projekta najslabše to, da bi bil sedaj v drugem krogu zares izvoljen. Za državnozborske volitve bi bil »amputiran« pa kakorkoli obračaš. Še najbolj bi se mu obnesla »ukradena zmaga« na sedanjih predsedniških, takšna »krivica« bi se znala obrestovati na naslednjih volitvah.

Vem pa, da se v politiki težko prebiješ brez »primernega zaledja«, pri čemer sploh ni nujno, da sam veš, da te podpira takšno »primerno zaledje«. Vem, govorim iz lastne izkušnje, se zgodi tudi na kakšni »evropskih ravni«.

O rezultatu 12. novembra 2017 pa ne bom špekuliral. Na eni strani premalo vem, na drugi pa… bi se z napovedjo – razen če se ne grem tiste svečenice Pitije iz Delfijev – se postavljal na eno ali drugo stran. Na »prepričanja iz Facebuka« ne dam dosti, še vedno mi je živo v spominu izjava kolegice, ki nikakor ni mogla razumeti, da se je referendum o družinskem zakoniku izšel kot se je. Ker – po njenem – glede na Facebook – se to ne bi smelo zgoditi.

Nobene potrebe ne čutim, da bi se v tej predsedniški javno postavljal na Pahorjevo ali Šarčevo stran. Tudi zato, ker v tistem, kar predstavljata, sta zame – iz istega gnezda. Kar pa ne pomeni, da sta osebnostno ista.

Predvsem pa ne gre agitirati s pisanjem tukaj, pod »vzdevkom«. Ta je primeren za marsikaj, toda nikakor ne za konkretno politično agitacijo. Takrat moraš – kot jaz pravim – ne le s imenom in priimkom, moraš tudi s svojim bančnim računom. Šele to bi dalo kredibilnost mojemu zavzemanju za enega.

S svojimi prvimi predsedniškimi sem želel – kakšna naivnost – spodbuditi razmislek o smiselnosti neposrednih volitev predsednika Republike glede na to, kakšno vlogo lahko v institucionalni zgradbi Republike igra. No, te prve predsedniške naj bi bile tudi odgovor na vsa mogoča »iskanja skritih moči«, ki da jih predsednik Republike ima.

V drugih predsedniških pa sem – recimo – povedal, kakšnega predsednika Republike v sedanji umestitvi tega »organa« si sam želim. In – oprostite - ne Pahor, ne Šarec – ne dajeta obetov, da bi bila »po moji meri.« In seveda tudi kaj o pol predsedniških ali predsedniških ureditvah, kjer je seveda smiselno imeti neposredne volitve šefa države.

Pa sem skozi poprejšnje predsedniške tudi kaj o »Pahorjevanju« in o tem, da mi ne diši. Tudi zato sem o tem, kakšen naj bi bil predsednik Republike po mojem okusu. Vendar sprejeti tezo, da bi volil nekaj le zato, ker sem proti nečemu (in verjetno manj proti nekomu), no to pa ne vzamem za svojo. Se mi zdi, da je prevečkrat glasovanje v slovenskih grapah o tem ali onem predvsem glasovanje proti nečemu. Glasovati za nekoga le zato, da ne bi zmagal »Janša«, še nekako razumem glede na specifičen kontekst »Janše«, še posebej, ko gre za parlamentarne volitve. Tudi zaradi položaja in »diktature Državnega zbora«.

Kaj bom kot eden izmed volilnih upravičencev naredil 12. novembra 2017 pa je samo moja stvar. Če bi sedal na kakšni »izvoljeni« funkciji bi bilo seveda drugače, predsednik vlade pač nima te možnosti, da bi rekel, da ga volitve ne zanimajo in da se jih ne bo udeležil. Jaz imam tudi to opcijo.

Čudna so pota gospodova, moja pa še bolj.
3. november 2017 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (15)
Moji odzivi

V prvih predsedniških sem malce o neumnosti neposrednih volitev predsednika Republike glede na siceršen njegov položaj po ustavi in sploh. Seveda potem, ko sem se sprehodil po »pristojnostih« predsednika Republike v slovenskih grapah, še najbolj pa me je presenetilo mnenje, da predsednika Republike ne potrebujemo, pa tudi večanje pooblastil predsednika Republike je vedno zanimivo razmišljanje. No, če je morda komu ob mojem »razgaljevanju institucionalnih pristojnostih« predsednika Republike prišlo na misel, da s tem pravim, da ni potreben, se moti.

Seveda ne morem podpreti misli, da je v bistvu predsednik Republike čisto nepotrebna funkcija, da bi lahko brez problema tudi brez njega. Vsaj ne v t.i. delitvi med zakonodajno, sodno in izvršilno »oblastjo« s poudarkom na »osrednji vlogi parlamenta. Lepo sem zapisal, da »sistem te delitve med zakonodajno, izvršno in sodno oblast vseeno potrebuje četrtega igralca«, ki zapolni »praznine« med njimi. Za tiste bolj pragmatične, recimo, da funkcija predsednika Republike služi kot lubrikant, ta pa je velikokrat razlog, da je vsaj malo zadovoljstva na obeh straneh. Tudi v skupinskih vajah.

Res da včasih »samo zaradi spodobnosti«, recimo izvolitev ustavnih sodnikov. Predsednik republike je zadolžen za zbiranje predlogov in posredovanja predloga kandidatov, državni zbor jih izvoli (ali pa tudi ne), na ustavnem sodišču jih »zaposlijo«. Si lahko predstavljate »kalvarijo«, da bi Državni zbor še sam ugotavljal – recimo – izpolnjevanje pogojev kandidatov - in to z glasovanjem. Vem povem, da bi tudi kakšna krava iz visokogorskih pašnikov z glasovi poslancev dobila potrditev, da je »kvalificirana« za službo na ustavnem sodišču. Kot bi lahko – z glasovanjem – ugotovili, da kakšen profesor ustavnega prava – nima zadostnih pravnih kvalifikacij, da bi na ustavno sodišče. Odloča število glasov za in proti. Kje so šele ideološke razlike med kandidati, ki tudi vplivajo kdo koga in kdaj.

Obstaja nekaj, kar se imenuje segregacija del in nalog, razmejitev dolžnosti, ki je ime za načelo, po katerem nobenega postopka, pa naj gre za tisto ob tekočem traku, ali političnih in pravnih zgodbah, ne more od začetka do konca opraviti ista oseba. Ta razmejitev dolžnosti je koristna zaradi čisto človeških, ne samo za preprečevanje zlorab. Kaj si mislite o tem, da bi kontrolo kvalitete dela na tekočem traku opravljal tisti, ki je delo opravil. In zakaj – za vsako zahtevnejšo gradnjo – moraš imeti tudi nadzornika, ki naj ne bi bil »povezan« z samim izvajalcem gradnje. Čista razmejitev dolžnosti, z razlogom.

Tako je tudi v politično-pravnih postopkih, recimo tisti o imenovanju novega predsednika vlade. Je že res, - se le ponavljam – da je vloga predsednika Republike – hitro »razvrednotena« z desetimi ali celo manj poslanci v tem postopku, toda na drugi strani – dejstvo, da predsednik Republike s svojim predlogom »olajšuje« proces, na drugi strani pa ga naredi učinkovitejšega. Predlaga pač kandidata, za katerega – po posveti z vodji parlamentarnih skupin – je kolikor toliko »izvoljiv«. Ne nujno tistega, ki ga predlagajo tisti, ki na volitvah sicer dobijo največ glasov. Kar bi bilo za nekatera okolja – čeprav tega nimajo zapisanega v ustavnem redu – popolnoma nesprejemljivo. Vlado lahko sestavi le »zmagovalec« volitev, če mu ne uspe, sledijo nove volitve. Ampak to so tudi okolja, v katerem lahko minister postaneš le, če si bil poprej izvoljen v parlament. Kdor ne dobi toliko »ljudskega« mandata, da bi se prebil do parlamenta, nima kaj ministrovati.

Za vse, ki iščejo skrite moči predsednika Republike, priporočam, da si ogledajo možnosti ravno v takšnih kontekstih. Seveda, če so politične stranke, vsaj pomemben del njih, pripravljene na dialog s predsednikom Republike in na tista »posvetovanja pri predsedniku Republike« ne pridejo zgolj z sporočilom, koga oni bi in koga ne bi. Ampak, za takšno vlogo mora predsednik predvsem uživati spoštovanje in zaupanje v organizirani politični javnosti, izvoljeni v parlament. Priljubljenost med ljudstvom mu ne bi pomagala, na koncu koncev, tudi tisti izvoljeni v parlament se lahko sklicujejo na takšno ali drugačno priljubljenost med ljudstvom.

V ustavnem redu slovenskih grap, predvsem pa v okolju njegovega nastanka, pa velja omeniti še nekaj. Očetje slovenske ustave so bili zelo pozorni do tega, da bi ustvarili »sistem«, v katerem se otežuje povratek »totalitarizma«. To je bil edini zares vsebinski razlog za neposredne volitve predsednika Republike. Imeti »dva«, predsednika Republike in Državni zbor, katerih politični mandat izhaja neposredno iz ljudstva. Vendar na drugi strani pa, omejiti predsednika Republike, v korist »kolektivnega izraza« ljudske volje. Slovenski ustavni red, vključno s proporcionalnim volilnim sistemom, je zgrajen na »učinkovitosti« obrambe pred demokratičnim prevzemom oblasti s strani »totalitarnih sil«.

Seveda, večinski volilni sistem bi zagotovil večjo koncentracijo moči, večjo možnost sprejemanja odločitev v politično manj fragmentiranem prostoru, večjo učinkovitost vladanja če hočete, toda povzročil bi lahko še kaj drugega. In rezultati prvega kroga sedanjih predsedniških volitev so dober primer, kaj bi se lahko zgodilo, če bi na koncu koncev v vsaki volilni enoti le kandidat z največ glasovi v parlament. Tisti zemljevid, vse rdeče, potem pa severno od Ljubljane tri modre flike. In verjamem, da bi bilo komu všeč, seveda, če je prevladujoča barva »njegova«, ampak kaj, če ne bi bila?

Je pa še ena vmesna pot, uporabljena tudi v evropskih državah, tudi v Kataloniji, če hočete. Zmagovalne stranke na volitvah dobijo malce več poslancev kot bi jim sicer proporc volilnega rezultata narekoval. V praksi bi to pomenilo, da se glede na volilne rezultate večina sedežev – recimo 73 – razdeli več ali manj proporcionalno glede na rezultat volitev, preostalih 15 do 88 pa dobi zmagovalna stranka kot bonus. Demokratično tako kot kaj drugega.

Ampak, kaj hočem, za nekatere je ta predstavniška demokracija, večinski ali proporcionalni volilni sistem in vse vmes, daleč od demokratičnosti. V takšni situaciji je vse moje zastonj, nič od mojega ne velja. Kajti, če jaz računam po aksiomu 1+1 = 2, drugi pa po 1+1=3, seveda se najina rezultata nikoli ne bosta ujemala.

Na drugi strani pa – tudi to je potrebno priznati očetom ustave – z čim manj konfliktnimi situacijami med različnimi državnimi organi. Zato z kar precej jasnimi pooblastili, do kje in kako lahko kdo, seveda ob središčni vlogi parlamenta. Žal se vsega, vsake življenjske situacije ne da opredeliti, niti v ustavi, zato je marsikaj v ustavi zapisano zelo živo, se lahko razvija, razumevanje tega ali onega se lahko spreminja. Ravno zato je ustavno pravo kar dinamična veda, nikakor statika, enkrat za vselej.


Bi o njej kot predsedniški kandidatki res pričakovali, da se izjasni o kakšnem ministru za promet. Čeprav ima verjetno prometa dovolj. In takole ob toploti iz kamina, pa ob mizi, kamor bodo vsak hip dobrote iz njene pečice, mar ni vzor matere »nacije«. Čeprav bi si marsikateri moški želel, da ni njegova mati, vseeno pa lahko zelo konkretno odgovori na njegove potrebe. No, tudi kakšne ženske, da ne bo diskriminacije.

O večjih pooblastilih predsednika Republike je lahko vedno zanimiva debata. Vendar – zopet ne gre odkrivati tople vode – odločitev za bistveno povečanje pooblastil predsednik Republike vodi le od t.i. parlamentarne demokracije v pol predsedniško ali celo predsedniško Republiko.

V grobem, sedanja »predsedniška republika« kot jo poznamo v ZDA, izhaja iz konteksta časa nastanka ZDA. Kjer so se očetje ameriške ustave gibali v približno istem okviru kot so ga podedovali iz Londona. Tam je bil na eni strani kralj, na drugi strani pa parlament. Kralj kot »šef države, šef izvršne oblasti, za povrh pa še šef anglikanske cerkve«, ki pa je v svojem vladanju omejen s parlamentom. Še danes je uradni naziv britanske vlade vlada njegovega veličanstva, ne govorijo o predsedniku vlade, ampak zgolj o prvem ministru. O prvem ministru v takšnih situacijah smo se tudi učili ob Martinu Krpanu, kjer je cesar, potem pa tisti prvi minister Gregor. A simboliko kralja kot šefa vlade v Britaniji ostaja tudi s tistim »otvoritvenim« govorom kraljice ob nastopu mandata parlamenta v novi sestavi. Kjer je striktno govora o orisih poglavitnih političnih prioritet nove vlade, cel govor sestavijo na Dawning streetu, kraljičina vloga je, da ga prebere, vendar v njem govori o »svoji vladi«.

Nekaj podobnega so potem v ZDA, predsednik je šef države in šef vlade, na drugi strani pa je Kongres in Senat. Tudi to, dvodomnost so pobrali iz Londona, namreč v Londonu je bil res parlament, toda tudi Lordska zbornica. Zato nekateri o ZDA kot »kraljevini«, z vlogo predsednika kot »omejenega absolutističnega vladarja za določen čas«. Zato tam poznajo tiste izvršne ukaze, ki jih odreja predsednik s svojim podpisom, njihovo zadržanje je tudi v rokah Kongresa, vendar mora »veto« sprejeti z 2/3 večino svojih članov. Kar se še ni zgodilo. No, tudi predsednik ZDA ima moč, da da svoj »veto« na kakšen kos legislative, ki jo sprejme Kongres.

A, tudi ti izvršni ukazi morajo biti v mejah Ustave ZDA, o tem smo se nazadnje poučili, ko so sodišča vzela v roke kakšen izvršni ukaz sedanjega predsednika ZDA ter ugotavljala, ali so skladna z ustavo. In so povedala, kar so povedala, za slovenske grape je že to, da nimajo ustavnega sodišča, nenavadno in da lahko o ustavnosti česa vsak federalni sodnik, katerega lahko spremeni le Vrhovno sodišče. No, da ne bi le o izvršnih ukazih sedanjega predsednika ZDA, lahko – da vemo o čem je kakšen - tudi recimo o tistem iz leta 1948 predsednika Trumana, s katerim je prepovedal rasno segregacijo v ameriških oboroženih silah. Ali pa njegov naslednik Eisenhower, ki je z enim od svojih končal rasno segregacijo v ameriških javnih šolah.

Kdor si želi ogledati »prakso« delovanja druge možnosti – pol predsedniška Republika – ga vabim v Franciji, komur bolj diši, tudi v Rusko federacijo. No, tudi v hrvaških kucljih so jo imeli, general Tudjman si jo je omislil, po njegovi smrti so jo »demontirali«, čeprav je kaj še ostalo na Banskih dvorih.

Razlika s predsedniško vladavino je – bom preprosto, preprostost res da velikokrat skrije pomembne podrobnosti – v večji omejenosti predsednika Republike s strani izvoljenih v parlamentu. A to pride do izraza zares le takrat, ko imajo večino v parlamentu politični nasprotniki aktualnega predsednika Republike. Kadar pa ima predsednik republike večino tudi v parlamentu, ki ga podpira, je res vladar.

Recimo, predsednik francoske republike sam imenuje predsednika vlade, toda le parlament ima pravico, da razreši prvega ministra. Zato – v situaciji »različnih stanovalcev« med predsedniško palačo in francosko nacionalno skupščino – imenuje se to »sobivanje« - mora predsednik Republike vseeno imenovati nekoga, ki ga ne bodo takoj razrešili v parlamentu. Predsednik Republike – s soglasjem – prvega ministra – tudi sam postavlja in odstavlja ministre.

In – ko ima francoski predsednik večino v parlamentu, lahko vlada tudi s predsedniškimi dekreti. Bo nekdo vprašal, zakaj pa ne gre v parlament in tam si da izglasovati, kar se da izglasovati. No, zaradi »lepše slike« bi bilo to primernejše, ampak – parlament je parlament, tam bi cefrali, postopkovno to ali ono, na koncu bi bil rezultat isti, bi pa trajalo, cefranje pa tudi ne bi bilo brez učinka v javnosti. Ker ima večino, ve, da ne bo nobenega »veta« in to je dovolj.

Primer takšnega vladanja so sedanji Macronovi dekreti, s katerimi uveljavlja svojo reformo delovno-pravne zakonodaje. In seveda so protesti na ulicah, vendar za razliko od predhodnih reform – večina v parlamentu stoji za njimi. Kakor koli se čudno sliši, kljub nelagodju o teh reformah, zna marsikateri politični analitik vseeno povedati, da se prvič dogaja nekaj, kar preseneča tudi marsikaterega Francoza. Da imajo predsednika, ki dela natančno tisto, kar je napovedoval v svojem volilnem programu in ga »slikanje slike zaradi slike« ne zanima. Nasprotnikom reform pa Macron zna povedati, da je za svojo reformo dobil mandat na volitvah in da naj se »zmenijo« z ljudstvom. Ob naslednjih volitvah, pa naj bodo predsedniške ali v francosko nacionalno skupščino.

No, v času »sobivanja« pa se gredo tudi z »začasnimi veti«, predsednik Republike lahko zahteva, da parlament opravi še en »krog branja«, to vzame čas, procedura je procedura, parlament je to dolžan narediti. Dodaten čas pa lahko dobi še s tem, da kaj pošlje v mnenje francoskemu ustavnemu svetu – s primerljivo funkcijo kot naše ustavno sodišče - predno bi razglasil sprejeti zakon. Z malo razumevanja med ustavnimi sodniki, del njih sam imenuje, če se kaj izprazni izmed »predsednikove kvote«, tri člane, po tri člane imenujeta tudi predsednik Nacionalne skupščine in Senata, drugega doma francoskega parlamenta.

Tam boste našli še nekaj, kar bi bilo v slovenskih grapah sploh ohoho, ta ustavni svet sestavlja sicer 10 članov, od kje njih devet sem, deseti pa je – eden izmed bivših predsednikov Republike do svoje smrti. To mesto zaseda trenutno Valéry Giscard d'Estaing, kdo se ga še spominja kot francoskega predsednika. Ta »sistem« je bil sicer spremenjen z ustavnimi reformami iz leta 2008, po novem naj bi bila imenovanja tudi izpostavljena možnosti veta v pristojnih parlamentarnih odborih.

No tudi to je del potice, ki jo je potrebno pojesti z večinskim volilnim sistemom in velikimi pooblastili Predsednika. Da ni zgolj »kralj« pač pa tudi vladar.

Toda, dokler je v ustavnem redu slovenskih grap kot je, ne vidim kaj veliko smisla o spraševanju predsedniških kandidatov o tem, ali bi oni odstavili ministrico za zdravje ali ne. Pameten kandidat bo brez pomisleka rekel, da bi jo, drugega niti ne more. Če se le malce zaveda tega ali onega nezadovoljstva med vsakodnevnimi ljudmi glede zdravstva. Ne moreš sedaj o tem, da veš, kako ministrica trdo dela, a ker ni rezultatov, bi to naredil.

Vendar je predsednik lahko še tako proti kakšnemu ministru, razlog niti ni pomemben, institucionalne možnosti za poseg nima. No, lahko bi jo imel, ampak potem v študij francoskih – če hočete – tudi ruskih rešitev. Odlok predsednika Republike in konec. Seveda s soglasjem prvega ministra, ampak menda te bo prvi minister, ki si ga sam nastavil, že poslušal. Tudi v času sobivanja se morajo sprijazniti, da je ta prvi minister malce po predsednikovem okusu, malce pa po okusu parlamentarne večine.

Jaz pa se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi – recimo – predsednik Republike javno pozval predsednika vlade in parlament, da razreši ministrico. Recimo, da bi predsednik Republike se s tem obrnil na javnost, da »izvede pritisk«, da ta ali oni minister pa res mora iti. In bi seveda »javnost« delila njegovo in bila pripravljena tudi kaj narediti.

V bistvu bi se obrnil »na ulico«, da z takšnimi ali drugačnimi protesti prisili predsednika vlade in parlament v neko ravnanje. Uf, težka, kajti na drugi strani ima koalicijo, 46 poslancev, dovolj za izglasovanje ustavne obtožbe zoper predsednika Republike. Ta potem na Ustavno sodišče, ki odloča, a vmes lahko sprejme še »začasni« ukrep, da predsednika Republike do svoje dokončne odločitve suspendira. Tak je pač sedanji red, ne se čuditi. Kajti nasproti ima tudi Ustavo, kjer ve se, razrešitev ministra lahko predlaga predsednik vlade ali pa parlamentarci z vložitvijo predloga za izglasovanje nezaupnice kakšnemu ministru. Predsednik vlade je nekaj drugega, tega lahko odvolijo le tako, da se zmenijo, kdo bo novi.

Bo potem »kralj« po volji ljudstva pozval zoper parlament, na kakšen juriš v parlament, ki da se zoperstavlja »poštenemu predsedniku« in je sedaj čas, da ljudstvo neke druge, tudi od ljudstva izvoljene« na hitro skozi vrata parlamenta?

Vendar, niti slučajno ne trdim, da predsednik Republike nima pravice komentirati tega ali onega, seveda jo ima, tako kot vsak Janez. Ali Štefka. Sprašujem pa se, ali je to pametno. Na žalost ne iz človeškega stališča, pač pa institucionalnega. In seveda v okviru in umeščanju tega ali onega v celoto kot je.

Ker to komentiranje tega ali onega pelje v neko drugo situacijo, ki pa mi pri teh predsedniških ni všeč.

Ne, ne potrebujem predsednika Republike, ki bi mi ob kakšnem prazniku svoje usmeritve. Lahko no, če bo o tem, da je sedaj pa čas za sajenje krompirja, ali pa da je skrajni čas, da je prva košnja pod streho. Ko pa bi mi, s kom lahko pod odejo in s kom ne, hvala lepa za takšne usmeritve. Nočem predsednika, ki bo nadomeščal sodišča, nočem predsednika, ki je najbolje podučen o vsem. In takoj vidim sliko Kima, kako razlaga in vsi naokoli njega s pisali hitro škrabajo v svoje drobcene beležke. Ker Kimove besedo so dar božji, ni druge.

Glede na vse skupaj – v okviru sedanjih politično – pravnih umestitev predsednika – si želim predsednika Republike, ki bo predstavljal »enotnost nacije«. Predsednika Republike, ki ga bo široka javnost doživljala kot simbol Republike Slovenije, zelo široka javnost, vem, nikoli ne bo »vsa« javnost.

Tistega ali tisto, ki bo sposobna v kriznih trenutkih tudi zagotoviti to enotnost in še kaj drugega. Lahko si zamišljam katastrofalni potres, res pol slovenskih grap v ruševinah, veliko mrtvih, to ali ono popolnoma paralizirano in vidim tudi predsednika Republike, ki s svojim dramatičnim govorom spodbudi energijo v naciji, da se je sposobna soočiti s katastrofo, še bolj pa, da ji da energijo, da se s posledicami, tako materialnimi kot tistimi neotipljivimi, spoprime.

Pa bo res tako sprejeto, če bomo ob konkretnem predsedniku tudi imeli na delitev »naš« ali »vaš«, večkrat na teden. Kajti – ljudje smo vsega sposobni – si znam predstavljati, da bi se tudi v takšnih trenutek našel marsikdo, ki bi tak govor predsednika v takšnem trenutku – raztrgal ravno na osnovi delitev med politično javnostjo. Ravno zaradi njegovega predhodnih modrovanj o tem ali onem, ko bi se postavljal na to ali ono stran pogledov o tem ali onem v družbi.

Tisti trenutek, ko pred predsednika postavimo pričakovanje, da se oglaša v »vseh najpomembnejših zadevah« smo na tankem letu, kajti – v katerokoli smer bi se oglasil, vedno bi znal pomemben del kolektiva ostati na nasprotnem bregu predsednikove »intervencije«. Tudi zato se je v parlamentarnih demokracijah uveljavilo »pravilo«, da mora biti predsednik nad »dnevno politiko«, da s svojim ne sme posegati v aktualna soočenja »različnih politik«, predvsem pa tistega, kar za njimi stoji. Bog ne daj, da bi »stopil« na kakšno stran.

Kaj slišite o madžarskem predsedniku Republike? Ali pa o nemškem? Celo avstrijskem, ki je kot naš predsednik Republike, neposredno izvoljen. Saj se oglašajo, vendar z opozarjanjem, da je nekaj problem, da ta problem zahteva rešitev in apelom pristojnim, naj za božjo voljo že kaj naredijo. Nikakor pa ne z »usmeritvami«, kaj in kako naj se na kakšen problem odgovori. Tudi zato njihove govore »piše« cela kopica ljudi, vsaka beseda je lekarniško odmerjena. In oglašajo se redko, tudi zato ima njihovo oglašanje še posebno težo. Predsedniku Republike, ki blebeta o tem ali onem, kakor mu pride, čeprav on sam trdno verjame v svoje izrečeno, se rado zgodi inflacija, inflacija zagotovo ni zgolj ekonomski pojem. Predsedniku Republike v okvirih kot je v slovenskih grapah, ki pa v glavnem o tem, kar hoče slišati ljudstvo, jaz pravim populist. In zraven povem, da je lahko tigra zajahati, težje ga je razjahati, če sploh kdaj.

Nekdo mi je nekoč dejal, da biti predsednik Zvezne republike Nemčije, pomeni tudi to, da nisi več svoboden niti pri izbiri gledaliških predstav, ki si jih želiš ogledati. Ne more reči, to mi je všeč, to hodim gledati, kajti že ime in kontekst v katerem je pisal avtor dramskega dela ima lahko za nekatere jasno opredeljevanje. Kot ima vsak obisk, vsako pojavljanje tu in tam, svoj politični odmev. Pri nas smo vajeni, da predsedniki, pa ne samo Republike, radi obiščejo to in ono, stik z ljudmi, volivci, kje drugje je že to, da te predsednik obišče hudo izkazovanje tega, kar predsedniška persona podpira. Zato je obisk predsednika redek, tudi zato, da s svojim obiskom res izpostavi tisto, kar meni, da je potrebno izpostaviti. Brez velikega lastnega tolmačenja »javnosti« zakaj on ravno tja in ne kam drugam.

Želim si, da bi – tudi v kakšni drugi situaciji – predsednik Republike nastopil, vendar ne kot posameznik, pač pa v institucionalnem okviru. Predstavljam si, da bi izbruhnila kakšna pedofilska afera, ne posameznik ali dva, pač pa kaj mnogo bolj organiziranega. Nekaj, kar bo – vsaj večina, velika večina ostro obsodila, kar je pač moralno sprijeno, je pač moralno sprijeno. Takrat nočem, da se v parlamentu prerivajo, kdo da bo »bolje« odgovoril, kdo je kriv in kdo si želi jutrišnje zasluge za »sanacijo«. Pričakujem nagovor predsednika, ki pa bo izrazil »institucionalno« stališče, torej odgovor države, družbe če hočete, v pisanju katerega ne bo sodelovala samo vladajoča stran parlamenta – z njo seveda vlada, pač pa tudi večji del – če že ne vsa opozicija. Ravno govor predsednika Republike z »začrtano« potjo za vlado in parlament pa še sodstvo«, kaj bosta, da se kaj takega ne ponovi, bi lahko tisti, ki bi takšno sprijenost, predvsem pa odgovor zoper njo, postavil izven siceršnjega »nabiranja političnih točk«.

Hočem predsednika Republike, ki bo lahko predsednike vseh parlamentarnih strank povabil na kosilo in bodo vsi veseli, da jih je povabil. Pa ne zaradi »zastonj« kosila. Ker mu bodo priznavali vsaj ta položaj, da se v svojem, ne nagiba izrazito k enemu polu v parlamentu. Tista točka, ko bodo vsi okoli mize sedli z zavedanjem, da pa je predsednik Republike tisti, ki lahko »oblikuje in doseže nacionalni konsenz« o tem ali onem. Ampak, če se bo predsednik Republike preveč mešal v siceršnje ločnice delitve med enimi in drugimi, pozabite na takšno vlogo. Vsi za mizo morajo imeti občutek, da tisto kar predsednik Republike v bistvu predlaga, ni zoper nikogar. Ampak, če bo predsednik se poprej opredeljeval, čeprav v čisto drugih zadevah, te vloge pač ne more igrati.

In ne nočem predsednika, ki se igra Boga, in poskuša ustvariti enotnost tam, kjer te enotnosti »še« ni mogoče doseči. Razumem škodljive posledice razdvojenosti glede druge svetovne vojne in časov takoj po njej. Bi mi bilo ljubše, če jih ne bi bilo in bi bila le razprava zgodovinarjev. Ampak, če ni čas, ni čas. Če nas le »športni dosežki« združujejo, naj pa le takrat.

Priznam, se spominjam predsednika vlade, ki je v Carigradu čestital v imenu »države«, ampak, iz mojega vzvišene pozicije, bi raje videl tam predsednika Republike. Ne pa, da mi bo jutri to nekdo v okviru bližajočih parlamentarnih volitev o »zlorabi« funkcije. Toda, če ne bo predsednik Republike tista vzvišeno poosebljanje »nacije«, če se bo izrekal o tem, koga zamenjati in potem še koga ne, ga tudi ne želim videti.

In da, hočem predsednika, ki bo imel vsake toliko časa – res vsake toliko časa - tudi kakšen »programski govor«, vendar se zavedam, da bo moral takšen govor ostati na »meta« ravni. Ki bo namenjen razmišljujočemu delu populacije kot spodbuda za lastna razmišljanja, nekakšne »iztočnice« za premislek o tem ali onem. Nič kaj takega, iz česar bi lahko nekdo udarno novico na prvi strani. Ampak, takšen »duhovni blagoslov« za se dandanes ljudje zatekajo v svoje resnice, žal časov edine in zveličavne resnice – vsaj za nekaj časa – ni več. In niti ne bo takšnega govora, priložnostno, ob kakšnem maratonu.

Nočem predsednika, ki se bo šel svojo »zunanjo« politiko. No, v slovenskih grapah je jasno, da nimamo enotne zunanje politike, že predsednik vlade in zunanji minister znata vsak po svoje, zakaj ne bi predsednik Republike tudi po svoje. In če razumem vlado, da mora v real politiki tudi kaj skozi stisnjene zobe, res ne sprejemam, da gre predsednik v skrajnosti. Lahko ostane vzvišeno tiho, tako zadovolji največ »ciljne publike«, ki nikakor niso v slovenskih grapah. Kakšnega, »do not make a mistake«, pa si še kakšen vrhovni poveljnik s kakšno jedrsko konico – mislim na francoskega – ne privošči.

Hočem predsednika, katerega zunanjepolitična veličina se bo merila v obisku tujih državnikov v Ljubljani, zaradi mene tudi v Bohinju, ne pa, da se išče prosti termin pri nekom nekje, ki bi si lahko vzel čas za obisk slovenskega predsednika Republike. Ne nasedam tisti iluziji, da lahko majhne države igrajo pomembno vlogo v velikih in dolgoletnih sporih. In pri tem po navadi omenjajo Norveško, saj veste, proces med Palestinci in Izraelci, na Šri Lanki in še kje. Seveda, toda pozabljajo omeniti, koliko finančnih sredstev je Norveška namenila za »kupovanje« tega ali onega v takšnih sporih. Pa ne govorim o podkupovanju. Če si majhna in premožna država, no ja, se še kaj da, vse ostalo je prodajanje sanj.

Je pa dobro, za Instagram, če kam komu na obisk. Kot kartice po pošti iz dopusta ne vem kje. Zadaj pa lepo pozdravi, morda pogrešam te in lepo bi bilo, če bi tudi ti bil tukaj. To je to. Priznam, tista slika iz Kaira, na stopnišču, me je vrgla. Kaj ne bi bilo dovolj, da objavi sliko sebe z stiskom rok predsednika Egipta in to je to. »Šef države« ob šefu države, to bi bilo dovolj.

Ne, ne kupim, da je »treba iti naprej s časom«, ne za vsako stvar. Množično komuniciranje, spletni mediji in sploh prisotnost »dragega« v vsakem trenutku. Kot nekakšno »podružbljanje politike«, tokrat skozi tehniko. Nočem predsednika Republike, ki me vsak trenutek spremlja na Facebooku, niti me ne zanimajo fotografije o tem, kaj on ta trenutek počne. Vem diktatura e-marsičesa, ampak – žal – otrok še ne da spočeti skozi e-fuk. In nekatere stvari ne bodo nikoli možne skozi e-karkoli. In tudi, ko nekateri o e-volitvah, sem jaz proti. Če ti ni toliko, da to ročno, vsaj z malo muje, potem bolje da ne sodeluješ. In je – ročno – možno skoraj v vsaki življenjski situaciji, tudi če se znajdem na najbolj južnem koncu Argentine. Če pa že silite z e-linkom, no, zakaj pa ne bi kar kakšen algoritem kaj izvolil. A smem jaz pisati ta algoritem?

Skratka, hočem tudi sivo miš, ki bo ravno zaradi svoje sivine sposobna odigrati ključno vlogo takrat, ko in če bo potrebno. Kdor si želi kaj drugega, naj si prizadeva vsaj za pol predsedniški sistem če že ne predsedniškega. Takrat si tudi jaz ne bom želel sive miši za predsednika Republike

Uf, sem že začel kritizirati aktualnega predsednika Republike. Vendar ob tem ne smem pozabiti, da je predsednik Pahor produkt časa in razmer, v katerih »kraljuje«. Na koncu koncev, to da je v prizadevanjih za drugi mandat »za las« zgrešil zmago v prvem krogu, tudi nekaj pove. Kakor kdo meni, da je dovolj »Pahorjevanja«, se mora soočiti tudi z dejstvom, da ga je ravno to »Pahorjevanje« spravilo tako daleč. Če bi bilo dovolj res dovolj ne bi prišel tako daleč.

Šarec ima tukaj prednost, izza njega ni predsedniška preteklost, on je »nov obraz« in nima bremen preteklosti. Ampak, tudi Pahor je v naskoku na funkcijo pred petimi leti deloval sveže, čisto nasprotje dotedanjemu predsedniku Turku. Pri čemer je Pahor šel proti takrat aktualnemu predsedniku, ki ga je sam »postavil«, za katerim je stal in v prid njegove prve izvolitve tudi delal. Ker je sam »potreboval« njegov položaj. Kar je za mene nemoralno, ne moreš neposredno iti proti človeku v politiki, ki si mu sam pomagal, da je prišel do položaja. Ampak takrat ni nihče s kakšnim pismom nastopil zoper to nemoralnost, je takrat služilo namenu, služilo pa je kar zadostnemu številu akterjev.

Vendar – če kritiziram Pahorja – to še ne pomeni podpore Šarcu. Da ne bo –že sedaj – kdo aleluja.

In čisto na koncu tokratnih predsedniških še nazaj k nekakšnemu »arhitipu« v slovenskih grapah. Ne morem mimo »občutka«, no je kaj več kot zgolj občutek, da si marsikdo v slovenskih grapah želi nekakšnega prosvetljenega absolutističnega vladarja s posluhom za »ljudi«. Kot nekakšen medel odziv na »role model« presvitlega cesarja Franca Jožefa in njegove matere Marije. »Očeta« ljudstva, ki da izravna vsako krivino. Ne veš, ali se moraš prvo priporočiti bogu ali takšnemu očetu. Oboje pa pomaga enako. O tem nekaj govori tudi dejstvo, da so se ljudje iz slovenskih grap nadpovprečno pisarili na »maršalat« v Beogradu o tej ali oni »krivici, ki da se jim godi in v svojem pisanju izražali pričakovanja, da bo »on« uredil.

V bistvu mi je žal, da tudi volitve predsednika padejo v »igro večje gledanosti«. Da se razgaljuje tam, kjer ni nobene potrebe, da se kaj razgali. In je zelo tiho o čem drugem, tistem, kar očem vsakdanjega človeka ni tako na pladnju. Kaj?

Hmmm, tistim, ki mislijo, da so volitve predsednika samo okoli karakterja kandidata ali kandidatke, njegovega ali njenega pogleda na svet, morda tudi o tem, kako »izgleda in ali bi si jo »želeli« za očima ali mačeho, zeta ali snaho, ne gre razlagati. Tistim, ki vedo, da je še kaj drugega, pa ni potrebno razlagati.

Uf, tukaj se začenja močvirje. Jaz pa grem po gumijaste škornje.

In zopet. Nič resnega Šarec versus Pahor. Pa – mislim – da pride v nadaljevanju. Ampak poprej si bomo ogledali rezultate prvega kroga tokratnih predsedniških volitev.
27. oktober 2017 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (26)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 164460
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34294 // Odgovorov: 1865037
Blog avtorjev: 3566 // Blogov: 85024 // Komentarjev: 1217287
Avtorji fotografij: 25455 // Slik: 217536 // Videov: 19270 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "