Pravljice za lahko noč

Zadnje čase me moje poti vodijo pogosto v Bonn. Kjer kaj z ljudmi iz nemških »zveznih« ustanov, takšne ali drugačne "izvedbene" organizacije. Morda je Berlin res glavno mesto današnje Nemčije, a Bonn zagotovo ni pozabljen. Selitev »glavnega mesta« v Berlin je seveda dejstvo, a na bolj operativni ravni, marsikaj ostaja v Bonnu.

T.i. politični deli ministerstev so seveda v Berlinu. A marsikaj, ko gre za »strokovne dele« nemških zveznih ministerstev ostaja v Bonnu. Kot tudi cel kup t.i. izvedbenih organizacij, v slovenskih grapah bi verjetno govorili o kakšnih državnih agencijah in javnih zavodih, nadaljuje svoje delo v Bonnu.

Seveda je res, da njihovo delo sledi političnim usmeritvam iz Berlina, a je res tudi kaj drugega. Da marsikaj v političnih odločitvah Berlina prihaja iz tistega, kar pripravijo v Bonnu. Naj to utemeljim zelo pragmatično, hitri ICE vlaki med Bonnom in Berlinom so vedno polno zasedeni, letalske karte za lete med Bonnom in Berlinom so vedno razprodane. Plačati 500 evrov za letalski prevoz, še posebno ob nakupu v zadnjem trenutku, ni nič kaj posebnega. Za isto vsoto lahko iz letališča Köln-Bonn v mnogo bolj oddaljene koščke sveta.

Tudi to je razlog, da kar nekaj držav ohranja v Bonnu svoje »dislocirane« oddelke veleposlaništev, vsaj tiste, ki same sebe smatrajo »velesile« v današnjem svetu. In katere si seveda lahko vse skupaj privoščijo. Ker – poskušati vplivati na »politični ravni« je čisto o.k., a če ne dosežeš ešelonov pod politično ravnijo, si velikokrat vnaprej izgubljen na neuspeh. A takšne – vsaj med Bonnom in Berlinom – niso vsi sposobni. Ker zahteva resurse, ljudi, vendar slovenske grape zagotovo niso med tistimi, ki si lahko privoščijo takšno razdajanje resursov v »zunanje političnih«.

Mimogrede, tudi Bruslju radi govorimo o »diktaturi« uradnikov »srednjega razreda«, še posebej na »mehkih« področjih. A o tem kdaj drugič.

Življenje Bonna je v marsičem »bubble«, mehurček, v nemški realnosti. Malo mestece, po velikosti primerljivo z Ljubljano, malce večje sicer, a v nemških razmerah še vedno malo mestece. Kjer dobršen del prebivalstva živi od »služb državnih uradnikov«, v realnem sektorju pa v centralah nemških podjetij, recimo nemškem Telekomu. Potem je tukaj tisti del prebivalstva, ki živi od prodaje storitev in blaga temu – relativno - nadpovprečnemu razredu, vsaj po prihodkih.

A Bonn – po selitvi glavnega mesta – mi je zanimiv še v marsičem drugem. Recimo v zgodbi poslopij nekdanjih veleposlaništev v Zvezni Republiki Nemčiji. Kjer je kar več let trajalo do končnega dejstva – da se je zadnje veleposlaništvo preselilo v Berlin. Baje veleposlaništvo Sierra Leone. Malo pred njimi, veleposlaništvo Kameruna.

Ne, nobenega političnega »statementa« ne gre v iskati za njihovo vztrajanje v Bonnu, razlogi so bolj pragmatični. Selitev stane, in Berlin je bistveno dražji od Bonna. V Bonnu pa ostajajo prazne zgradbe nekdanjih veleposlaništev ali uradnih rezidenc veleposlanikov. Recimo nekdanje iransko veleposlaništvo na Godesberger Allee, ki mi ga je dano videti ob vsakem mojem obisku Bonna. Stoji ravno ob postaji mestne železnice, kjer izstopam ali vstopam. Prazno, zapuščeno.

A takšnih je še več, tudi sirsko, južno afriško, madžarsko, nigerijsko, kamerunsko, somalijsko, nepalsko, alžirsko. Veleposlaništvo nekdanje Sovjetske zveze je danes »le« konzulat Ruske federacije, baje po svojem obsegu največji »konzulat« na svetu.

Mimogrede, zgolj v izziv bralcem mojih. Veste kakšna je razlika med konzularno službo in veleposlanikom?

Nič hudega, če ne veste, konzul je zadolžen za ščitenje interesov državljanov države, katere konzul da je, veleposlanik pa da ščiti interese države, katere je veleposlanik. A – v bolj pragmatičnem – veleposlanik je poštar. Kar veleposlaniki nerado slišijo, jih razumem, a po svoji funkciji so le »poštarji«. Dobro plačani poštarji, tudi zato, ker morajo z besedo omiliti tisto, kar piše v »pismu«, ki ga dobijo iz »prestolnice« in ga morajo naprej.

A med njimi – ko že o nekdanjih veleposlaništvih v Bonnu - se najde tudi kaj, kar – vsaj meni – ne bi smelo biti daleč. Kjer »diha« še en »spomenik« naše preteklosti, namreč zgradba nekdanjega veleposlaništva SFRJ, dograjena leta 1978. Ki je več ali manj prazna vse od leta 1999, ko je državna zveza Srbije in Črne gore pod imenom ZRJ prekinila diplomatske odnose z ZRN. Kasneje, ko jih znova vzpostavijo, se je glavno mesto ZRN že preselilo v Berlin, tudi novo veleposlaništvo ZRJ ima sedež v Berlinu, a poslopje v Bonnu še nekaj mesecev – vsaj deloma – uporabljajo kot »izpostavo« veleposlaništva v Berlinu. Potem so vrata dokončno zaklenili, države naslednice pa so se zmenile, da gre na prodaj. Leta 2017 so najele nepremičninsko družbo Engel & Völkers iz Bonna, da jo proda.

Stavba je še vedno – kolikor razumem - na prodaj, 2,8 milijona evrov da je zahtevana kupnina. Zemljišče v Bad Godesbergu, zelenem predmestju Bonna, obsega 5,441 m2, skupna površina v stavbi 2.232 m2, od tega 667 m2 v kleti. Lučaj stran od reke Ren, predel v njeni okolici stare vile, prestižne novejše hiše, brez dvoma »up market« rezidenčni predel Bonna.


Stavba nekdanjega veleposlaništva SFRJ v Bonnu.

Stavba je zgrajena v duhu sedemdesetih, a jako močna, vse zunanje in nosilne stene iz armiranega betona. To, o armiranem betonu, ni šala. Veleposlaništvo SFRJ oziroma njenih predhodnic se je v Bonnu odprlo leta 1951, na naslov zgradbe sedaj nekdanjega veleposlaništva pa se je preselilo leta 1954. Takrat se je vselilo v nekdanji hotelček, ki je bil tam naokoli poznan kot Hotel Villa Friede.

Ta stavba – in z njo jugoslovansko veleposlaništvo - je leta 1962 – na dan Republike - doživela napad ustaške Hrvatskega križarskega bratstva , v katerem je bil ubit tudi en človek, sicer iz tehničnega personala. Zgradbo pa je zajel požar in čeprav hitro pogašen, ognjeni zublji, še bolj pa dim, so pustili posledice. Zato se je Beograd odločil, da zraven starega poslopja zgradi novo poslopje in po dograditvi novega poslopja so staro poslopje porušili. A novo poslopje je bilo zgrajeno tudi tako, da se kakšno leto 1962 ne bi ponovilo. Vključno z napadom s kakšnim ročnim protitankovskem orožjem. Zato potem ta »bunker«, kjer naj bi bile tudi zunanje okenske površine zavarovane od zunaj z jeklenimi žaluzijami, od znotraj pa – če bi bilo potrebno – z hitro montažo jeklenih polknic. Katere da so baje hranili v kleti. Pravim baje, zgodbe so zgodbe, nisem še srečal kakšnega, ki bi mi potrdil, da jih je videl.

In ta armirani beton je tudi eden izmed razlogov, da kupci še niso razgrabili – vsaj glede na ceno in lokacijo – spodobno ponudbo. S tržnega vidika je celota zanimiva le za nekoga, ki bo tam zgradil kaj rezidenčnega, kakšen super duper vila blok, nekaj takega, kot se je zgodilo z nekdanjim turškim veleposlaništvom. Kar pomeni podiranje stare stavbe, a podiranje stavbe iz armiranega betona je hudo zamudno in predvsem drago, še posebej v okolici kot je tam. Ne moreš kar – kolikor pač je potrebno – eksploziva in potem bum.

In ta jugoslovanska mi je še posebej draga, ker se poigravam z mislijo, da bi napisal roman. V kateri bi opisoval življenje na veleposlaništvu države, ki je ni več. Ki bi ga zlahka lociral v Bonn, na koncu koncev, Bonn – če odvzamem »zlati trikotnik« jugoslovanske diplomacije Moskva – Washington – Delhi – je veljal za prestižno napotitev za jugoslovanske diplomate, tamkajšnja misija je bila kar številčna, tudi zato, ker je vključevala kar nekaj personala, ki je – recimo vljudno – spremljala sovražno emigracijo.

Zgodba mojega – morda res kdaj – napisanega romana, bi se začela s sestankom aktiva članov Zveze komunistov med nameščenci na veleposlaništvu potem, ko so iz Beograda dobili nalog, da na drog pred stavbo namesto jugoslovanske trobojnice z zvezdo razobesijo tisto trobojnico brez zvezde. Ki bi se zaključil s sklepom, da – jebeš ti razvoj situacije u zemlji, mi još dalje ostajemo ambasada SFRJ – in potem peljem zgodbo skozi kakšnih osem osrednjih likov, po enega iz vsake nekdanje republike SFRJ, za namenček pa še kakšnega iz Prištine in – ne vprašajte zakaj – kakšnega italijansko govorečega Istrana.

Ki bi se mešale z zgodbami diplomatov iz drugih držav, ki jih več ni, recimo Češkoslovaške. Pa seveda Sovjetske zveze. Ali Nemške demokratične republike, oziroma njihovega »predstavništva«, ki je do leta 1990 ravno tako delovalo v Bonnu. Slednje bi prav fino vpletel, tukaj bi šlo za trgovino z orožjem, tudi čeladami in drugo opremo, na koncu koncev, ti liki v tem »veleposlaništvu SFRJ za vedno« morajo tudi od nečesa živeti.

A bi bilo lociranje moje zgodbe v Bonn res znanstvena fantastika, tudi zato, ker je bil zadnji »resnični« veleposlanik SFRJ tam Dr. Boris Frlec, ki je poverilna pisanje predal predsedniku ZRN Weiszaeckerju 15. novembra 1989 in je o svoji zgodbi veleposlanika SFRJ v Bonnu od novembra 1989 do poletja 1991tudi kaj napisal.

A iz tega zapisa je tudi razvidno, da bi jaz – če bi res kaj na temelju resničnega – težko tam našel teh željenih osem likov. Da je bila – večina osebja – pač srbske nacionalnosti, čeprav ne nujno iz Republike Srbije. In je tudi čisto res, da je v »korpusu jugoslovanskih diplomatov« prevladovala srbska ali črno gorska narodnost.

A ne gre, da bi sedaj vse skupaj pripisali kakšni posebni zaroti, naj vsakdo prvo pospravi pred lastnim pragom, potem lahko gremo dalje. Pri tem pospravljanju pred lastnim pragom bomo našli veliko tistega, kar nam morda ne bo všeč.

Recimo kaj o tem, da za diplomatsko službo v slovenskih grapah takrat ni bilo ravno veliko interesa. Za mesta veleposlanika, morda generalnega konzula, še nekaj, vse ostalo bolj slabo.

A to je bilo znano dejstvo za sodelovanje ljudi iz slovenskih grap v organih jugoslovanske federacije za marsikaj, ne samo v zveznih državnih organih, tudi v zveznih forumih t.i. družbeno-političnih organizacij. Lahko bi začel s plačami, med Ljubljano in Beogradom, iti v Beograd – pa čeprav »u savezne organe« - je pomenilo tudi iti na »slabšo« plačo. Kar je Ljubljana poskušala nevtralizirati z dodatnimi finančnimi spodbudami, rekli so jim »kolonialni dodatek«. Zelo preprosto, poleg plače, ki ti jo je – recimo – izplačevala zvezna organizacija, si dobil še ta kolonialni dodatek republiške organizacije, ki te je delegirala. A to je veljalo le za »politične funkcionarje oziroma napotene«.

In iti v zvezne organe je bilo tudi – razen na redke funkcije – biti na listi odpisanih. Nebodigatreba, ki jih ni mogoče »vreči« izven, a tudi neprimernih, da bi ostajali »znotraj«.

Mimogrede, ta zgradba nekdanje države je poznala čudovito institucijo, imenovala se je Svet Federacije. Kamor se je imenovalo »zaslužne a odslužene kadre«, ki so bili v napoto v republikah, niti niso našli soglasja za kakšno bolj operativno funkcijo na zvezni ravni. In imenovanje v Svet Federacije je pomenilo kar solidne osebne prejemke, plačo po domače, a istočasno nisi mogel narediti nobene škode. Klub »modrecev«, debatni klub, čakalnica za penzijo.

A kdor je hotel v jugoslovansko diplomacijo je to – praviloma – pomenilo selitev v Beograd in profesionalno kariero v Beogradu, kjer si začel v »Saveznem sekretariatu inostranih poslova« (SSIP). S tem si začel »vajeniško dobo«, lahko je trajala tudi več let, predno si sploh imel možnost kakšne napotitve – recimo v vlogi tretjega sekretarja veleposlaništva – kamorkoli. In za samskega – saj bi rekel tudi samsko, pa ne bom – je še nekako šlo, a z družino, niti ne tako majhen problem.

To, da ne morem o samski ženski je pač dejstvo, da je bila jugoslovanska »zunanja služba« predvsem stvar moških. Morda v nobeni zvezni službi – če odmislim vojsko – ni bilo tako malo žensk kot v jugoslovanski diplomaciji. Pri najboljši volji se – na primer – ne morem spomniti nobene veleposlanice. Čeprav je možno, da je bila. Bom vesel, če me kdo popravi.

Začelo se je že z izzivom zaposlitvijo žene, življenjske partnerice če hočete. Žene oficirjev JLA so še nekako našle zaposlitve v kakšni vsejugoslovanski organizaciji, na primer pošta, carina. Malo poznano je, da so te zvezne ustanove imele tudi nalogo zagotavljati primerne zaposlitve za življenjske sopotnice častnikov JLA. Brez tega – in stanovanjskega fonda JLA – bi mobilnost častnikov JLA bila res črka na papirju. O kakšnem drugem principu, da mora častnik JLA zaslužiti dovolj, da je lahko njegova žena »doma«, se pač ni razmišljalo.

A tega privilegija za »življenjske sopotnice« zaposlenih v SSIP ni bilo. In otroci? Uf, če so bili šoloobvezni, prehod iz šolanja v osnovni šoli v eni republiki v drugo je še nekako šlo, če – v slovenskem kontekstu zanemarim jezikovne izzive. A prehodi med srednješolskimi sistemi po republikah niso bili kar tako preprosti. To velja vedno znova ponavljati, jugoslovanska federacija je bila – v marsičem - bolj ohlapna kot kakšna konfederacija. A je tudi res, da v čem drugem ne boste našli bolj unitarne državne organizacije. Če ne na formalni ravni pa na ravni različnih »paradržavnih sistemov«. Ki so bili v marsičem bolj ključni kot »državni«.

Nekaj o jezikovnih barierah govori dejstvo, da smo tudi v Ljubljani imeli osnovno šolo z srbohrvaščino kot jezikom poučevanja. Dva oddelka v vsakem razredu osemletke na osnovni šoli Prežihovega Voranca v centru Ljubljane. Tudi takšna šola je bila prilog mobilnosti. Ampak tega se danes bolj malokdo spomni. V Beogradu osnovne šole z slovenskim poučevalnim jezikom ne bi našli. V Bruslju jo danes boste, v sistemu t.i. evropskih šol.

In potem tista razlika v plačah. »Beograjske« plače v zveznih organih preprosto niso dosegale slovenskih, čeprav so bile »nadpovprečne« glede na jugoslovanski kontekst.

Pod črto, za manj interesa sodelovanja v jugoslovanski diplomaciji ni bila kriva kakšna zarota, bolj čisto osebne zgodbe, osebni interesi. Kjer hitro preidemo do naslednje stopnje, namreč, da razvoj ne tlakujejo nekakšne kolektivne odločitve, pač pa so rezultanta čisto osebnih, posameznih odločitev zadostne množice posameznikov in posameznic.

In če so bile »imenovanja veleposlanikov« še predmet politične debate in narodnostnih kvot, za kaj »nižjega« to ni ravno veljalo. Kjer je bila »sreča«, da si – recimo ujel imenovanje za generalnega konzula. Razen v primeru napotitve v Celovec, kjer je – zaradi Ljubljane in slovensko govoreče manjšine – praviloma bil konzul slovenske narodnosti.

Tukaj mi je pomenljiva zgodba – recimo - Iva Vajgla, ki je svojo pot v »zunanji službi« začel kot jugoslovanski generalni konzul v Chicagu. Ampak Chicago je bilo gnezdo vseh mogočih emigrantskih organizacij, bolj ali manj sovražno nastrojenih do SFRJ, v glavnem srbskih in hrvaških. Slovenskih nobeden kaj posebej ni tretiral kot res »grožnje«, bile so maloštevilne, niso posedovale potenciala za kaj resnega, če odvzamem »agitacijo« v pismih bralcev tu in tam.

In ta generalni konzulat SFRJ v Chicagu je bilo eno tisti mest, kjer si moral – kar naprej – slediti politiki omejevanja dela teh emigrantskih združenj. Za nekaj, kjer lokalne chicaške oblasti niso imele ne vem kakšnega razumevanja. Skratka, daleč od bonance diplomatske službe, v vsakem primeru si se »izkazal« za nesposobnega. Za Beograd ker nisi mogel preprečiti še enega »javnega protesta«, za oblasti gostujočega okolja, ker si kar naprej težil. V takšnem ni čudno, da kakšnega posebnega interesa za zasedbo mesta generalnega konzula ni bilo, je bil dober tudi »slovenac«. V kontekstu tamkajšnjih močnih hrvaških in srbskih emigrantskih združenj še posebno. Ga vsaj niso mogli napadati kot »izdajico« svojega naroda.

Kakorkoli, to o čemer jaz ni všeč tistim, ki hočejo »črno – belo« sliko preteklosti. In sedanjosti. O bodočnosti ne bi, tam črna in bela v teh črno-belih še posebej izstopata. Vsaj za moje bralce tukaj.

Kjer bi moral kaj o tistem, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha.

Pa brez zamere!
13. julij 2018 | Zaznamki: Pravljice_za_lahko_noč | Komentarji (7)
Pamfleti realnosti

Večina ljudi praviloma nima rada številk. Ker vsaka zase ne pripoveduje kaj dosti, tistih, ki bi se jih veselili, ker predstavljajo čedalje bolj zajetno vsoto na njihovem bančnem računu pa tudi ni kaj dosti. Ker svojo zgodbo začnejo pripovedovati šele, ko jih postavimo v kakšen kontekst. A postavljanje številk v kontekst je hudo neprijetna stvar, še posebno, če bi znalo potem iz kakšnega konteksta izhajati kaj, kar si ne želimo. Kjer se začenja kakšna izmed tistih »no go« con v naših razmišljanjih, kajti zaiti v kakšno takšno cono je kot zaiti na minsko polje.

Meni so – zadnje čase – zelo zanimive številke, ki govorijo o mediani starosti populacij po svetu. V Nigerju znaša nekaj več kot 15. let. Polovica prebivalcev mlajša od teh 15 let in nekaj mesecev, polovica prebivalstva starejša. Bi rekel, sami otroci, a se zavedam, da »otroštvo« v Nigerju niti slučajno ni otroštvo v slovenskih grapah. In tudi pričakovana življenjska doba ni enaka, čeprav Niger ni najboljši primer. V Nigerju seže skoraj do 62 let, v Sierra Leone le nekaj čez 50 let, z mediano starosti populacije pri 19. letih.

Slovenske grape sodijo v sam vrh, polovica prebivalcev je mlajša od 44 let in nekaj mesecev, polovica starejša. Pri pričakovani življenjski dobi 80 let. Si velja ogledati te številke, tako za mediano starosti kot o pričakovani življenjski dobi po svetu, tudi v okolici slovenskih grap.

Sicer pa, malokatera država v Evropi se lahko pohvali z manj kot 40 let. Znotraj EU Irska in Ciper s svojimi slabimi 37 let mediane starosti svojih populacij delujeta mladostno. Kosovo z manj kot 30 let je »najstnik«. Srbija več kot 42 let. Del zgodbe med Beogradom in Prištino je definitivno skrita v tej razliki.

Če je Niger s svojimi 15 leti mediane starosti dno lestvice, so nemške dežele s svojimi dobrimi 47. leti vrh. Če odmislim San Marino s svojimi 53 leti. Nam, pri dobrih 44 let, se s temi 47 leti, ali celo 53 leti nekje drugje se ne gre preveč tolažiti, ob sedanjih trendih lezenja navzgor mediane starosti prebivalstva v slovenskih grapah se jim hitro približujemo. Leta 1965 je bila mediana starosti v slovenskih grapah okoli 30 let. V dobrih 50. letih skok za skoraj 15 let. Ob osamosvojitvi je mediana starosti v slovenskih grapah znašala dobrih 34 let. V dobrih 25 letih do danes skok za 10 let.

Katerih pomena malokdo razume. No, predvsem noče razumeti, kar se mene tiče. Z vidika posameznika, kaj pa je deset let. A z vidika družbe, konkretnega kolektiva, hudo velika razlika. In tudi v teh 10 ali 15 let razlike je skrit marsikateri razlog za to ali ono med »sedaj« in »nekoč« v slovenskih grapah. Kot so razlogi za teh 15 ali 10 let razlike.

A se je dobro zavedati tega razpona skozi daljši čas, »staranje« populacije v slovenskih grapah se nikakor ni začelo s »kapitalizmom«. Na začetku osemdesetih prejšnjega stoletja smo padli pod 2,1 živorojenega na žensko po končani rodni dobi, od takrat naprej ni več niti »enostavne reprodukcije«. In da se ni to preveč poznalo preveč obsegu populacije se gre zahvaliti le podaljševanju življenjske dobe ter priseljevanju.

In v branje mimogrede ponudim zanimiv članek v Dnevniku iz daljnega leta 2006. Daleč pred časom, ko je bila naokoli ta ali ona histerija. In se ne bi pod vse podpisal, a marsikaj v njem je »s kladivom na žebljico«. V njem boste tudi našli trditev, da je bilo leto 1965 prelomno. A mi je najbolj všeč zaključek, v katerem sogovornik pravi, da je grški zgodovinar Polibij nekaj let pred vdorom in naselitvijo Slovanov vse do Peloponeza zapisal, da "grška ženska ne želi več rojevati in se hoče dobro imeti".

Na drugi strani v svetovnih, Niger je v tem morda res ekstrem, a mediana starosti populacije cele podsaharske Afrika je okoli 20 let ali manj. A tudi Afganistana, Iraka. Če potem dodam še tiste, z mediano starosti populacij med 20 in 30 letom, dobim dejstvo, da je sedaj polovica svetovnega prebivalstva mlajša od 30 let, polovica starejša od teh 30 let.

Te številke je seveda zanimivo povezati z rastjo populacij. Ostajam pri Nigerju. 50 let nazaj je populacija štela 3,5 milijona ljudi. Danes njeno velikost ocenjujejo na 20 milijonov. Sedanji letni prirastek skoraj 4%, v naslednjih letih, ko današnje 12 letnice dosežejo rodno dobo, bo še večja. Na površini, ki jo v 80% pokriva saharska puščava. Ki se širi. Pri čemer je vse do nedavnega velika večina, več kot tri četrtine prebivalstva, živela od zemlje. Kjer tisti, ki ne morejo do svoje zemlje, nimajo druge kot v mesta, tam pa – vsaj kar se dela tiče – mizerija. Ta eksplozija prebivalstva je realnost v večjem delu sveta. In le za primerjavo, ob nigerski ekspanziji prebivalstva bi danes slovenske grape štele več kot 9,5 milijona duš. Saj bi hodili drug po drugem.


.
Toliko o teh številkah, tu in tam, v zelo ozkih kontekstih. Sedaj pa si poglejmo, kaj bi te številke znale pomeniti v malce širšem kontekstu. A če razširimo ta kontekst s predvidljivimi učinki v kakšni zgodbi današnjega v »realnem času«, ki jih je mogoče pričakovati, potem se za marsikoga začne »tema«.

Recimo o teh migracijah iz severno afriških obal proti Evropi. Kjer mi je zabavno, kako si nekateri predstavljajo, da se bo tok ljudi iz juga prosti severu, pa naj bo k obalam Španije, Italije ali Grčije, kar naenkrat zaustavil, za vekomaj, če bomo le z malce bolj »trdo roko«. Malo morgen rečem, a se ve, tudi »tema« pade marsikomu na oči.

In ta tema se začne, če se vsaj malo ozremo v plimovanja ljudstev skozi zgodovino. Kjer bomo hitro ugotovili preprost vzorec. Ki je podoben gibanju vode. Od tam, kjer jo je »preveč«, se preliva tja, kjer jo je »manj«. Z eno samo razliko, voda se res razlije vsepovsod, populacija ljudi in živali pa le tja, kjer si obeta boljše od tistega, kjer je.

Nekaj podobnega se je zgodilo z germanskimi in slovanskimi plemeni. O veliki selitvi ljudstev smo se vsi učili v šoli, a malokdo se je vprašal, kaj da je bil razlog, povod. Pa menda si ne gre zamišljati, da so si le zaželeli spremembe okolja, boljši zrak in več sociale kje drugje.

Tisti čas da se je povprečna temperatura na planetu nekaj dvignila, za kakšne dve stopinje. Povečana aktivnost Sonca. Zaradi česar je bila bolj bujna flora v stepah izza Karpatov, vsaj kar se Slovanov tiče, od tu najprej je šlo po prehrambnih verigah navzgor. Več toplote je pomenilo tudi manjšo umrljivost otrok, skupaj z več hrane je vse skupaj rezultiralo v bumu populacije. Ki se je – zaradi lastnega preživetja – odločila za selitev. Večja populacija, več prostora, več prostora, več možnosti za preživetje večje populacije, ena izmed temeljnih premis zgodovinskih.

Pravzaprav je šlo za »zasedbo« prostorov, ki so bili »kao« od nekoga drugega. Na zahodu. Kjer so se srečali z gnilobo imperija. Tudi zato, ker je več pozornosti posvečal užitkom v življenju kot sposobnosti, da se bije za svoj življenjski prostor. Zgodba o vzponu in padcu Rimskega imperija je čudovit povzetek vsega »organiziranega« človeštva.

In ne, niso si ti naši predniki izbrali kaj vzhodnega, recimo sibirskih ravnin. Življenje tam ni bilo ravno prijazno, bolj je mikal »razviti« zahod. Za katerega so vedeli, da tam umre manj otrok in da več ljudi doživi za tisti čas visoko starost. Kljub temu, da je bilo jasno, da bo cena »selitve« na zahod večja kot v sorazmerno prazna prostranstva današnje Sibirije. Zaključek te zgodbe vemo. Smo njeni dediči.

In tudi tisti imperij si je domišljal, da bo z močjo sile, svoje tehnološke nadvlade, bogastva, zaustavil barbare. Kot si je domišljal, da bo s svojo kulturo, svojimi »civilizacijskimi pridobitvami« nadvladal prišleke, ki so prihajali. Ki bodo sprejeli okolje, kulturo imperija, plačevali cesarju davke in…

Pri čemer je – jasno – spregledal razliko v tisti »življenjski energiji« med tistimi, ki si šele prizadevajo, da bi od življenja kaj iztrgali in tistimi, ki menijo, da jim je življenje kaj dolžno. In ko danes o Evropi in – recimo Afriki – smo približno na istem. Da o Aziji niti ne pisnem.

In ravno ta volja do življenja, »življenjska energija« je tista, ki danes poganja afriške mlade moške, da gredo proti severu, nekateri severozahodu, da si iztrgajo kaj od življenja. Alternativa je mizerija, še več kot to. Kjer je možnost »dobiti« stalno spolno partnerko hudo povezana s tistim, s čimer lahko tej potencialni partnerki postrežete zvečer, predno z njo ležete v posteljo. Se sliši čudno, a se mi ne da sedaj obnavljati »filozofije« pleh »pičk«, prisotne tudi v slovenskih grapah. Kdor ve, pač ve, kdor jo ne pozna, mu pač ne morem pomagati.

Kjer razlika med »tistimi, ki jim bo uspelo in tistimi, ki jim ne bo« ni zgolj nekaj tisoč evrov letno, pač pa življenje.

In v tej evrocentrični zaslepljenosti spregledamo marsikaj, kar kje drugje kroji tokove življenja. Na primer, vse močnejše raztezanje islama v podsaharsko Afriko. Ki daje kar nekaj »odgovorov« na izzive življenja tam doli. Ne morda takšnih, kot bi si sam želel, a izgleda bolj učinkovitih kot pridiganje o marsičem z vidika evropskih realnosti, naših »civilizacijskih dosežkov. In če sem popreje o seksualnosti lakoti moških, tudi seksualna lakota in klic materinstva nista zanemarljivi med žensko populacijo. Na ravni posameznice pač morda izbira, na ravni celote, problem. Mar res mislite, da si je Mohamed možnost več žena omislil zaradi »razuzdanosti«?

Vem, moj zapis danes so zgolj bogokletne besede za naš vsakdan. Zveni zelo defetistično. Takšne pa se strelja. Streljajte kolikor hočete, včasih so na grmado tudi kakšnega, ki je trdil, da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne obratno.

A ko sem že pri migracijah in slovenskih grapah, še neke druge številke. Ki kažejo, kako resno so slovenske grape v svetu migracij, že nekaj časa.

ZPIZ-ovih strank, prejemnikov pokojnin, je blizu 620.000. A število upokojencev, ki živijo v slovenskih grapah – vsaj tako statistiki in uradne evidence – 530.000 duš. Razlika je okoli 90.000. Ki večinoma prejemajo sorazmerne pokojnine, pač glede na dolžino »zavarovalne dobe« v slovenskih grapah. O čemer govori tudi neka druga številka. Povprečna izplačana starostna pokojnina s strani ZPIZ-a znaša – bruto – 638 evrov. A za upokojence, živeče v slovenskih grapah – povprečje starostne pokojnine znaša 716 evrov.

Res je, da ZPIS pokojnine nakazuje v več kot 40 držav, a velika večina nakazil gre v države, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Tistim, ki so v svojih poznih 20 ali začetku tridesetih letih prišli »u deželo, da zarade«. Od prve polovice šestdesetih let naprej. Njihovo upokojevanje se je začelo v devetdesetih, pred tem je bilo t.i. »medrepubliškega toka« pokojnin bolj malo. Slovensko izložbeno okno socializma je bilo prijetnejše na pogled tudi zaradi tega priseljevanja. Tudi z njim smo zadrževali rast mediane starosti populacije. A o stroških »izobraževanja«, pač otroštva in mladosti niti ne govorim. Tisto, kar mi danes očitamo – recimo – Nemčiji, da kuje svojo srečo tudi na račun »odtekanja« kvalificirane delovne sile od drugod, smo bili v jugoslovanskih dimenzijah sami.

In ne, ni to pojav, ki bi ga lahko pripisali časom skupnega sobivanja v Jugoslaviji, ki da bo s časom izginil. Kdor si bo ogledal današnje številke, bo ugotovil teh 100.000 tudi v prihodnje. Kvečjemu število držav, v katere bo ZPIZ nakazoval pokojnine, se zna povečati.

In nič nisem še o kakšnih sistemskih učinkih te »vse starejše populacije«. Kjer so stvari precej jasne. Čedalje več resursov bo šlo v »podaljševanje življenja«. Na račun mlajših populacij. Če bo kolikor toliko »demokracije«. Ki je – v končni instanci – vedno diktatura večine nad manjšino. Zato pravim, interesi družbe, v kateri je več tistih, ki imajo manj pred seboj kot je za njimi, znajo biti zelo »kontraproduktivni« s stališča življenja.

Moj oče je v tem neizprosen. Si zna izračunati, koliko on stane zdravstveno blagajno ob toliko in toliko tabletah zoper to in ono, ki jih vsak dan. V mesecu dni več kot znaša povprečna pokojnina v slovenskih grapah. Kot si je lepo izračunal, da je do sedaj prejel že vse tisto, kar da je on vplačal v »pokojninsko blagajno«. Pri čemer on to v žemljicah. Za več kot pet desetletij nazaj ima zapisano, koliko je kdaj stala žemlja. Tako lahko hitro o tem, koliko je kdaj v pokojninsko blagajno v žemljicah in koliko žemljic lahko za svojo pokojnino danes. Od tu njegova, da je manj žemljic vplačal kot si jih je kasneje – po upokojitvi - lahko kupil.

In ne, nobenih rešitev nimam. Tiste, racionalne, so mi nesprejemljive. Tiste onkraj racionala, bog mi pomagaj. Sem ujetnik lastnih idealov. In se prepričujem, da naslednjih 30 let, kolikor si dajem, ne bo ravno »konca sveta«. A včasih se vseeno malce povprašam, kaj bo z mojimi sinovi. Ki imajo do teh »še naslednjih 30« let vsaj 30 let.

In tu se odraža vsa gniloba, tudi moje generacije. Smo egoistične svinje, ki bi mlajše od nas priklenile tudi v suženjstvo, le da bi nam bilo »dobro«. Skrito za »medgeneracijsko solidarnostjo«. A žal, spregledamo, vedno znova, da nam manjka tiste »energije slasti do življenja«, ki je vodilo človeka. Ki smo pripravljeni tudi »ukiniti bodočnost našim zanamcem«, le zato, ker smo prepričani, da si ljudje v »odhajanju« zaslužijo vsaj toliko kot v času, ko »še niso odhajali«. Ker nam pripada.

Ne, nič nam ne pripada. Do ničesar nimamo pravice kar tako. In - na daljši rok, družba bo dajala "pravice tistim v odhodu v tisti meri, kot si lahko privošči. Lahko pa si domišljamo, da sonce ne vzhaja več na vzhodu, celo več, da niti sončna svetloba ni več pomembna za življenja na Zemlji. Saj da imamo elektriko. ¸

A dokler bomo tisti, ki odločajo o tistih, ki kakšno pravico v zakon, bog pomagaj generaciji mojih sinov. Zato se "včasih šalim", da je potrebno v imenu bodočnosti, našega lastnega dobrega, ukiniti volilno pravico za vse nad 65. letom Tako kot ne gre tistim pod 18 let ali karkoli je že družbeni konsenz. Zopet, grozna misel, daleč stran od "civilizacijskih". A potem, kaj pa je to "civilizacijski"?

In zgolj v opomnik, tudi grob bo »naš« le toliko časa, dokler bo kdo plačeval tisto letno »najemnino«. Kdor ne zmore, se ve, kaj čaka tisti grob. Nov »najemnik«. Potem smo definitivno preteklost. Brez imena, spomina.

Pa brez zamere.
26. junij 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (20)
Moji odzivi

Predno o čem, kar je res vredno glodati, malce o nebogljenosti. Mislim na to, kako se je končala zgodba o pritožbah na volilni rezultat, pač o možnosti osporavanja rezultata volitev, ki so bile vložene. Kjer se zahteva, da osporavaš izvolitev čisto konkretnega kandidata zaradi tega ali onega razloga. A pritožbe so svoje utemeljevale z domišljanjem neustavnosti treh zakonov, zahtevale nič manj kot razveljavitev izvolitve vseh izvoljenih. Brez tistega, kar zahteva zakon, na podlagi katerega so vlagali pritožbe, namreč t.i. obveznih sestavin takšne pritožbe.

Pravim, da so domišljale, kajti tudi jaz lahko menim, da je kaj neustavno, a je le eno telo v tej državi, ki lahko razsoja o tem, kaj je zoper ustavni red in kaj ni. Državni zbor zagotovo to ni.

Da pa bi ravnokar izvoljeni poslanci razveljavili svojo izvolitev kar počes, tudi če bi to lahko, no vrtenja tega filma pa res ne gre pričakovati. Človeška narava ni nekaj v zraku, je nekaj zelo otipljivega. Kaj več – vsaj v besedah – si dovolijo tisti, ki nimajo kaj izgubiti. Ko je potrebno kaj več od besed, ni le tišina, je tudi nirvana.

Kar pri mediani nekaj več kot 44 let starosti v slovenskih grapah, pri pričakovani življenjski dobi 80 let, ne gre zanemariti. Pač, polovica prebivalcev slovenskih grap šteje manj kot 44 let in nekaj mesecev več, druga polovica več od teh 44 let in nekaj mesecev. A družbi, v kateri je več tistih, ki imajo pred seboj manj kot je za njimi, ne gre pripisovati ne vem kakšne bodočnosti. Če sedaj še tisto, da so slovenske grape s svojim polzenjem navzgor po tej mediani starosti populacije med najhitrejšimi v svetu, itak ne gre izgubljati besed.

Ampak, bi rekel tisto, da je za nami čudovit dan na parketu slovenske politične krajine, potem pa še kaj – z zanosom – o veličini in širini, o kateri vsi na debelo, a je – v glavnem – zgolj odsev lastnih frustracij. Vključno z mojimi. Ki postajajo vse manj pomembne, na koncu koncev spadam v tisto polovico prebivalstva slovenskih grap, ki ima pred seboj manj časa kot je za njimi.

Tole – mislim na 80 glasov za izvolitev Toninovega Mateja - za predsednika državnega zbora je bilo presenečenje dneva. Ne vem, če jih je kdo kdaj poprej dosegel. Čeprav – ozirajoč se nazaj – niti ne bi smelo biti. Zagotovo pa so k občutku presenečenja pripomogle besede in misli, ki so jih izgovorili nekateri. Recimo Šarčeve o tem, da današnja izvolitev nakazuje konture bodoče koalicije. Kar je vse, ki so kot edino možno prihodnost videli v »levosredinski koaliciji« vrglo na rit. Kar sicer tudi ne bi smelo biti presenečenje, na dolgi rok imajo Šarčevi možnost le, če bodo deležni zaupanja tako »desnih levičarjev« in »levih desničarjev«. In tistih, ki so jim deveta vas špetiri okoli zgodb iz in okoli druge svetovne vojne. Tistih, ki sicer svoje otroke k verouku, a vendar menijo, da je splav pač »civilizacijska pridobitev«, nad katero se ne gre zgražati.

Pa o tem, da je potrebno storiti kakšen korak nazaj. Zrelost in odgovornost. Pri tem me je še najbolj presenetil Hanov Matjaž. A mi bo le jutrišnji čas povedal, kaj zares da je imel v mislih.

In moja prva misel ob novici je bila sila preprosta. Kjer se kregata dva, tretji dobiček ima. A to je le posledica predstave, gledalo se je v Cerarja, v Brgleza, še v koga, Tonin ni bil v fokusu. Iz zasede bi rekel. Pa ni bila zaseda.

O tem, da smo dobili le »začasnega« predsednika Državnega zbora, ne bi preveč. Pač dobro razumem vse, ki radi to poudarjajo. Še največ bo o tej začasnosti odločal sam Tonin, morda s svojim odstopom. Odstaviti ga bo mogoče le na enak način kot je bil ustoličen. Torej z absolutno večino vsaj 46 glasov na tajnem glasovanju. Kar najbrž ne bi bilo težko doseči, če bi se bodoča koalicija res sporazumela o njegovem nasledniku, če bi izbor njegovega naslednika res podpirali vsi poslanci ali poslanke bodoče koalicije.

Pa je dosedanje iskanje najboljšega kandidata – vsaj okoli Šarčeve mize – pokazalo, da je tukaj preveč petelinov. Kjer je bilo – kot kaže – najbolj pestro v SMC. Tista o Cerarju in Brglezu. Kot da fanta ne razumeta demokratičnega centralizma. Ki je pogoj za delovanje vsake kolikor toliko spodobne politične stranke, pa naj bo še v takšni demokraciji. Se pogovarjamo, potem pride diktatura večine, od tu naprej sledimo odločitvi večine. Zato so – praviloma – bolj uspešne stranke, kjer se grejo vojake strank. Ki morajo biti sposobni svoje popolne podreditve v imenu temeljnih idej strank, lahko pa tudi interesov svoje »volilne baze«. Ali tistih, ki navdihujejo kakšno »volilno bazo«.

Brez tega se lahko gremo kakšen »pluralizem samoupravnih interesov«, a v takšnem je nujno imeti arbitra, ki bo – če je potrebno tudi s silo – določil, do kje seže kakšen »samoupravni« interes in kje se začenja kakšen bolj »partikularen« interes. Tistega, ki ni dopusten.


.

In Brglez, s svojo »samokandidaturo« je malce preveč verjel v edino zveličavno možnost koalicije »levosredinskih« strank. Ki bi se mu izšla, če bi ta zveličavnost bila edina realnost in – zelo pomembno – če ne bi k istemu stolčku gledal tudi Cerar. Kjer se stranka zaveda, da bi tisti, ki bi podprli Brgleza na kakšnih prihodnjih volitvah, lahko glasovali tudi – recimo – za Levico. Preživetje SMC na srednji rok pa je zelo odvisno tudi od tega, koliko bodo lahko Cerarjevo blagovno znamko ohranjevali vnaprej. Kjer na daljši rok res ne gre izključevati povezovanja LMŠ in SMC, na koncu koncev, še vedno govorimo o tistem nekdanjem »bazenu« volivcev LDS. Pravzaprav Drnovška. Ki je bil odličen tehnokrat, mu priznam res kvaliteto v političnem managementu. Dokler se ni srečal s svojim »stvarnikom«. Potem mu je zadišala nirvana. Človeško jaz pravim.

Najboljši kandidat? S tem sem se – v kakšnem mednarodnem forumu – sam dvakrat srečal. Najboljši kandidat ni ravno najboljši, je le najbolj spremenljiv kandidat. Tisti, ki iz tega ali onega razloga zna potegniti največ glasov. »Zaupanja« če hočete. Razlogi, zakaj pa jih potegnete, seveda iz različnih koncev, so lahko zelo preprosti. V mojem primeru je bilo preprosto, pač edini kandidat izza nekdanje železne zavese, ki se je potrudil, da je »volilno telo« nagovoril tudi v francoščini. V času, ko je francoščina res izgubljala primat delovnega jezika v mednarodnih forumih. A bil bi še bolj »sprejemljiv«, če bi bil ženska. In nekdo iz »bodočih novih članic EU« je moral biti izvoljen. Pri čemer mi je šlo na roko tudi dejstvo, da sem bil »formalno« kandidat Bratislave, podprto iz Kopenhagna. Ljubljana v tisti zgodbi še ni imela pravice do vlaganja kandidatur.

In ko že o temeljnih idejah političnih strank v slovenskih grapah je tudi prav, da se pove, da se velikokrat pri marsikateri ne ve, kaj da je to. Marsikatera je zelo populistična, namreč prodaja tisto, kar meni, da bi – tiha večina – bila pripravljena kupiti. Stara šola, tudi Drnovškova. Stranka za vse, tako tiste, ki bi nizke davke, kot tiste, ki bi visoke. Tiste, ki mislijo, da je predvsem vsak sam svoje sreče kovač in tiste, ki mislijo, da je predvsem družba dolžna poskrbeti za srečo vsakogar. In vse nas nekje vmes. Stranka narodne enotnosti. Ki se obnesejo v »revolucionarnih časih«, pač časih drastičnih in globokih sprememb v družbi, v katerih velika večina preprosto ne »zašteka« za kaj se gre. A tudi to je človeško. Tudi življenjsko, a kaj, ko se neke resnice o tem, da v življenju praviloma ni popravnih izpitov, premalokrat, predvsem pa prepozno zavemo. In potem pizdimo, ker da nam niso všeč posledice. Kot otroci.

Se vračam k tem 80 glasovom, s katerimi je bil izvoljen Tonin. V mojem svetu takšna večina, več kot 90% vseh možnih glasov, pomeni hudo močan mandat. In – kar verjetno marsikoga jezi – izvolitev Tonina ohranja možnosti za to ali ono koalicijo. Tako tisto, ki bi jo uspel izoblikovati Janša kot tisto, ki bi jo znal oblikovati Šarec. V obeh primerih lahko ostane.

Tonina na mestu predsednika DZ lahko – kolikor računam – izpodnese le naveza LMŠ+SD+SMC+Levica ter potem ZAB ali DeSUS, če ne kar oboji. Ta naveza zagotavlja vsaj 47 glasov. A bodo imeli problem – ob tajnem glasovanju – zagotoviti 46 glasov za razrešitev Tonina. Vsaj tista dva izmed treh, iz vsaj dveh strank, ki si to mesto želijo, bi znala biti vzdržana. Težko je glasovati proti samemu sebi.

Ni pa nemogoče. Z dobro trgovino, gumirabiko in kombinatoriko se da marsikaj. Če ni preveč »lačnih« ust, ki si želijo istih slaščic. Ki so vedno omejene. In razlika med 5 ali 6 strankami v kakšni vladni koaliciji morda res ne izgleda velika, a ko se začnejo deliti slaščice – je eden več hudo neprijetna zadeva. Dva več meji že na nemogoče.

A se bojim, da je to res preveč matematična, namreč ta okoli Levice v tej navezi. In – naj mi bo oproščeno – današnje jokanje Matjaža Vatovca o nenačelni koaliciji, o tem, kako so oni dobronamerno pristopili, da bi »vsebinsko«, drugim pa da gre le za stolčke, je malce mimo. V slovenski politiki gre vedno za stolčke, še bolj pa tisto, kar je mogoče iz tega ali onega stolčka. Pri čemer stolček predsednika Državnega zbora spada med tiste, kjer je bolj malo mogoče. Razen prestiža, na koncu koncev, predsednik državnega zbora je drugi – na simbolični ravni - po hierarhija v državi. Tisti, ki vskoči namesto predsednika Republike.

In če pomislim, kdo se je vse prišteval za potencialne kandidate in kandidatke za ta stolček, niti ne smem biti razočaran. Recimo Jerca Korče, 28 letnica, o kateri je ta ali on medij kot morebitni kandidatki Šarčevih. Kjer enostavno ugotovim - vsaj zase – da se je marsikomu čisto »zrolalo«.

Pa saj ne pričakujem bog ne vem kaj. Da bi sedaj o tem, da bi od bodočega predsednika ali predsednice Državnega zbora pričakoval, da ima za seboj vsaj kakšno leto izkušenj parlamentarnega življenja, niti ne gre. Dosedanji predsednik, Brglez, ga tudi ni imel. A je bil – tudi pred izvolitvijo – vsaj nekakšna figura, vsaj v določenem delu javnosti, pač njegovo mesto na Fakulteti za družbene vede, kjer je svoje tudi kot predstojnik Katedre za mednarodne odnose.

Tako pa, novinka v parlamentu, brez kakšnih posebnih »življenjskih« dosežkov. Pač, nov obraz, če je zraven še simpatičen in mladosten, toliko bolje. Bodo lepše slike na kakšnem Instagramu. Priporočam čim več poletnih fotografij, tiste z malo tkanine na koži. In seveda ni prvič, podobna zgodba je bila tudi s Kociperjevo Mašo, deputatko Pozitivne Slovenije, leta 2011.

Kot je – vsaj zame – dejstvo, da si je Šarec z današnjo izvolitvijo Tonina okrepil svoje pogajalske pozicije. V eno ali drugo smer. Levo sredinska koalicija ni več edina opcija, s tem je zmanjšal prostor političnih izsiljevanj. Pa tudi, roko na srce, NSi je malce bolj kompatibilna s Šarčevo pojavo kot Levica. Pravim Šarčevo pojavo, ne programom, ki je poln zloženk tipa: »Smo za sonce, ki vzhaja vsako jutro in zahaja vsak večer«.

A ravno to – ne biti stisnjen ob zid »ene same možnosti« je pomemben del političnih strategij. Ali pa strategije preživetja politika. Tudi na mednarodnem parketu bi jaz iz svojega dodal. Revež je tisti, ki je v to prisiljen, butast pa tisti, ki se v kaj takega sam umesti.

In – zopet, kolikor znam računati – slab položaj za SD. Ki bo stlačena med kladivo in nakovalo. Levo sredinska koalicija, v katero bi bila vključena tudi Levica, bi bila blagoslov božji za njih. Ker bi Levica izgubila nedolžnost – o tem sem v enem izmed prejšnjih mojih pisem – z vstopom v vlado. Po drugi strani, ne biti v vladi, ne biti pri vzvodih moči, kadrovanj tu in tam, bo rock'n'roll za mnoge, ki se sedaj sončijo v orbiti SD. In čisto razumem, da sedaj ta orbita pritiska na SD, da se – ne glede na ceno – spravijo v vlado. Da bo vsaj malo zaščite pred kakšnim kadrovskim cunamijem.

Priznam tudi, da me poimenovanje trojčka LMŠ, SMC in ZAB z skovanko »sredinske stranke« zabava. Bi rekel zelo široka sredina. Včasih smo o kakšni rekli, da je punca širokega srca. In kar se mene tiče, takole, v povprečju, težka sredina. V kakšni hudo levo, potem v kakšni drugi, hudo desno. Čeprav mi je tudi jasno, da se radikalna »levica« dotika radikalne »desnice«. Za »žrtve« enih ali drugih je čisto vseeno, od kje, če eni ali drugi – po navadi pa kar oboji – vidijo v tebi smrtnega sovražnika njihovih idealov.

Skratka, zanimivo. Predvsem z vidika tistih razmišljanj, ki niso pripisovale nobene druge možnosti, kot da se bo današnja konstitutivna seja Državnega zbora novega sklica končala drugače kot s prekinitvijo. Ker da novega predsednika DZ ne bo mogoče izvoliti.

Tudi zato ne gre karkoli napovedovati, jaz še vedno trdim, da so nove predčasne volitve ob koncu leta ravno tako možne kot tista, da bi Janša sestavil vlado. In vprašanje je, koliko so povšeči kakšne predčasne volitve marsikomu od novoizvoljenih deputatov in deputatk.

Skratka, čudovit dan. Verjetno pa res ne za vse. Jaz – zase – bom le o tem, da mi je všeč, ker je postregel z dobro lekcijo »realpolitik«. To poznam, ni lepa, mi je pa razumljiva.

Pa brez zamere.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
22. junij 2018 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (10)
Pamfleti realnosti

Sedaj so nekateri »odkrili«, da je slovenski davek na dohodek pravnih oseb skoraj na ravni davčnih oaz, da je spodobno pod povprečjem v EU in da je čas, da bi ga – v želji po več prihodkov v državni proračun – malce povišali.

Nizke davke na dobiček je marsikdo znal utemeljevati, da so potrebni, ker se s tem ustvarja spodbudno okolje za tuje investicije. Saj veste, investicije iz onkraj meja slovenskih grap so nova delovna mesta, je razvoj, ekonomska rast, skratka, ni da ni. In marsikaj drži.

A ta, da koristi predvsem tujcem – ali celo, le tujcem – nikakor ne. Veste, tujcu, še posebno kakšni skupini s podjetji v številnih državah, res niso potrebni nizki davki, ker imajo dovolj čisto legalnih možnosti, da se kakšnemu resnemu dobičku v slovenskih grapah izognejo. Stvar je zelo preprosta.

Vzamem Revoz, že zato, ker je največji slovenski izvoznik. Več kot 99% svoje produkcije v Novem mestu izvozi. V letu 2016 so imeli čistih prihodkov iz poslovanja za 1.080.295.000 evrov. 8.080 evrov za vsak izdelan in prodan avtomobil. Čisti poslovni izid pa je znašal 15.996.000 evrov. Slabih 1,5% čistih prihodkov in slabih 120 evrov na izdelan in prodan avtomobil. A je bil poslovni izid v letu 2016 vseeno boljši kot leto popreje, takrat ga je bilo le za 11 milijonov.

Da te koklja brcne. Ob takšnih si ne morem kaj, da ne bi produkcijo v Revozu v Novem mestu proglasil za neprofitno dejavnost, saj praktično imajo uravnoteženo prihodkovno in odhodkovno stran. Bi si mislil, da je dobičkonosnost avtomobilske industrije malce večja.

In tudi je. Le da je vprašanje, kje se pokaže. Revoz svojo produkcijo prodaja naprej, prodaja podjetjem ki so ravno tako v Skupini Renault. Ki jih prodajajo naprej, vse do trgovcev z avtomobili, pri katerih ljudje kupujejo avtomobile. In skozi »transferne cene« med prodajalci in kupci znotraj iste skupine je marsikaj mogoče. Važno je le, da »transferna cena« - tiste, ki se plačujejo med kupci in prodajalci povezanih podjetij - ni nižja od lastne oziroma stroškovne cene. Optimizacija je čudovit izraz, a nič kaj čudovit za življenje »vsakodnevnega človeka«.

Pa ni sedaj potrebno kazati s prstom le na »multinacionalke«, še Steklarna Hrastnik si je – kolikor računam – omislila podoben model. Pravzaprav njen lastnik. Lastništvo je prenesel na novo ustanovljeno podjetje v Švici. In nobenega dvoma nimam, da bo tudi izdelano steklovino iz Hrastnika prodajal »centrali« v Švici. Ta pa jo bo naprej, kupci na debelo bodo ostali isti kot takrat, ko jim je prodajala Steklarna iz Hrastnika neposredno. Nova »centrala« v Švici pa bo steklarni plačala kaj malega več kot lastno oziroma stroškovno ceno produkcije v Hrastniku. Razlika med stroški, plačanimi za kupljeno iz Hrastnika, ter prihodki iz prodaje naprej, bo ostala v Švici. No, morda pa bo Hrastnik« tudi vhodni material kupoval pri »centrali«, še eno okno »optimizacije poslovanja« z vidika čim manjše razlike med stroški in prihodki.


Pri teh dveh se ni spraševati, ali je pilot v letalu. Ali pa se je res potrebno to spraševati?

Najboljše v takšnih pa mi je strošek za uporabo blagovne znamke. Kdo ve, morda pa bodo novi lastniki Gorenja tudi blagovno znamko »prenesli« v lastništvo »lastnika«, v Luksemburg, velenjsko podjetje pa bo potem plačevalo »pravice« do uporabe blagovne znamke.

In tudi od »famozne« investicije Magne ne pričakujte dobičke. Njena koristnost – v tem pogledu – je za lastnika v tem, da posluje na ravni pozitivne ničle. Pa tudi strašne »japonske investicije« so tu. Kjer me napoved, da se bodo širili, da ne bodo le »šraufncigar industrija«, ne preseneča. Da bi kakšen izdelek bil »made in EU« so vseeno neka pravila, določen delež »dodane vrednosti« v nastajanju produkta mora biti ustvarjen v državah EU oziroma EEC. Kar sedaj spoznavajo Britanci z Brexitom, ko ugotavljajo, da bodo izključeni iz takšnih ali drugačnih dobaviteljskih verig v državah EU po pomladi 2019.

Malokdo pa pomisli, da je nizka obdavčitev dobička, pardon dohodkov pravnih oseb, voda na mlin domačim fantom in dekletom. Tistim, ki so se šli (in se še gredo) kapitaliste brez kapitala. Tistim, ki so najeli bančne kredite za nakup kakšne tovarne, podjetja, pri čemer so v kalkulaciji vračila kredita videli ravno prihodke iz naslova dobička iz poslovanja te tovarne, podjetja kot tiste, s katerimi bodo dejansko poplačali kredite. Tem bi višji davek na dobiček podrl računice. Zagotovo pa, nižji kot je, lažje je. Manj rizika »trga«.

A za to računico si potreboval tudi vsaj dva dodatna elementa. Prvič, da boš dobil tak kredit in drugič, nekdo ti mora biti pripravljen prodati svoje v podjetju. V trikotniku z bankami v državnem lastništvu, kjer »odločevalce namešča oblastna garnitura« ter prodajalci tega ali onega, nameščenih s strani vsakokratne »oblastne garniture«, pride do izraza marsikaj, kar si na igrišču z malo manj »povezanimi igralci« ni mogoče misliti. Kaj je lepšega, kot če se o kreditu in o tem, da mi bo prodano, zmenim na »enem mestu«. S tistimi pri »koritu«. Kdorkoli je pri koritu.

Pri čemer je najbolj kazalo tistim, ki so bili »prijatelji« od vseh. Tista, en brat pri partizanih, drug pri domobranci, kdorkoli bo izgubil, naša familija bo vedno na zmagoviti strani. Ob takšnih se spomnim na Šrotovega Boška, od občinskega uradnika brez kakšnega posebnega premoženja do kralja imperija vsaj za kratek čas. Ki je znal vnovčiti – tako računam – tako svoje članstvo v današnjem SD kot nekdanjo vlogo Šrotove familije znotraj SLS. Pri čemer je dajal dobre posle enim in drugim. Znal je ustvariti okolje, v katerem je bil koristen za »strice iz ozadja« enih in drugih.

In da, on in tisti, ki so imeli koristi od njega, so potem v orkester ob tisti »pivovarski vojni«. Ker so vedeli, da se bo zgodilo tisto, kar se je zgodilo ob prevzemu Laškega in vsega, kar je spadalo zraven, s strani Heinekena. Ko je marsikdo izgubil kakšno pogodbo, pač dober posel. Ker so našli nekoga drugega, iz tega ali onega razloga. »Vsakdanji« človek pa je kupil zgodbo o nacionalnem interesu. Ki so jo na žaru obračali tisti, ki so imeli svoj, zelo konkreten interes. Tudi med člani in članicami Državnega zbora.

In da, danes o Bošku Šrotu, o Bavčarju, o Kordežu, a o kom drugem, ki mu je uspelo, niti besede. A so ravno tako uporabili – v globalu – isti model. Le da so »ciklus« začeli malce prej, da jih ni doletela »kriza«, padec dobičkov, nezmožnost odplačevanja kreditov za »kupljeno«. Kjer se je potem – da bi si rešili kožo – začelo štrikanje.

Jaz rečem človeško, reševanje lastne kože je kategorija onkraj kakšnih kolektivnih moralnih paradigem. Šrota, Bavčarja, Kordeža je ravno to – nedoseganje višin pričakovanega dobička – pokopalo. Če bi prihodki iz dobička ostali na ravni kot so bili »pred krizo«, bi uspeli.

Skratka, zdi se, da je sedaj razmišljanje o višjem davku na dobiček, pardon dohodkih pravnih oseb, dovoljeno. Naj iz tega zaključim, da je večina kreditov za to ali ono več ali manj zaprtih in da ni več pritlehnih potreb po »nizkih davkih na dobiček«?

Pa je najbolje, da nič ne zaključim.

Na obdobje izza nas, recimo zadnjih 20 let, gledam kot obdobje, ki ga nekateri poimenujejo kot obdobje »prvobitne akumulacije kapitala« v slovenskih grapah. Prerazporejanje »ekonomske« moči, z njo – žal –tudi politične moči. Ta proces ni omejen zgolj na slovenske grape, tudi v Ruski federaciji teče, tudi na Kitajskem. »Scati proti vetru« pa ne gre, razen če si lahko privoščiš, da boš poscan. Kjer se strinjam z kritiko mojih zapisov, češ, s polnim trebuhom je lahko srati, postavi se v položaj tistih, ki izgubljajo. Edini odgovor je, vedno, res vedno so tisti, ki izgubljajo. Nisem prepričan, da izguba pomeni »bolje« za večino. Vojak se mora naučiti, da je žrtvovanje manjšine sprejemljivo za preživetje večine, predvsem pa dosego strateškega cilja., ki naj bi služil »koristim« večine. A – kot mnogi – nisem prepričan, da sem prepričan, kaj da so »koristi večine«.

Žal mi pa je za nekaj drugega. Žal mi je za generacijo – recimo – mojih sinov. Ki počasi spoznavajo, da so zamudili čas. Vsaj z vidika materialnega blagostanja in možnosti sodelovanja v tej "prvobitni akumulaciji kapitala". Pa saj ne gre za ne vem kaj, a konec iluzije, da bo vsaka generacija živela »bolje« od prejšnje, je na ravni atomske bombe. Vsaj za vse, kar si danes domišljamo kot »civilizacijski dosežek« razvoja družbe. V Evropi. Drugje, v svetu, se veselijo novih perspektiv.

Pri čemer se marsikaj od tega da pripisati tudi moji generaciji. Premladi, da bi si ustvarili zagon v prejšnjem, da bi uspeli z »vezami in poznanstvi« in prestari, da bi zares s srcem in energijo mladosti vstopili v »novo«, predvsem pa izkoristili novo. »To old to live, to young to die« je bila nekoč fraza. Danes rečem, da smo iz zone somraka. Ne noč, ne dan.

Iščemo uteho v preteklosti, celo tisti, ki jo niti slučajno nismo živeli, razumeli. Postajamo zombiji, ki verjamejo v mite. Ker nam – vseeno – dajejo uteho. Poraze spreminjamo v zmage. A živimo posledice izgube. Kosovska bitka.

Pa brez zamere!


Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
8. junij 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (15)
Pamfleti realnosti

Takole, čez palec računam, da bo naslednje legislativno obdobje v slovenskih grapah mučno. Čeprav zna biti kratko. Fronta »samo ne Janša« lahko sestavi vladajočo koaliciji, a bo moralo v takšni koaliciji sodelovati – za moj okus – preveč strank, s preveč širokim spektrom teh ali onih »partikularnih« interesov.

Vem, ljudstvu v slovenskih grapah so všeč takšne široke, jaz pravim SZDL garniture. Socialistična zveza delovnega ljudstva, frontna organizacija delovnih ljudi in občanov po svojih predstavnikih, organiziranih v vse, kar lahko živi. A ta SZDL varianta pomeni vsaj 5 strank, da bi segla onkraj 46 glasov v državnem zboru. Vendar, tudi na drugi strani bi bila kar široka, vsaj 4 stranke, z veliko disonanco med seboj. Kar se mene tiče, tudi SZDL. SZDL tukaj, SZDL tam, ena izmed tistih situacij, ko – kakorkoli se obrneš – rit je zadaj.

Za začetek opravimo z volilno udeležbo. Leta 2011 je glasovalo 1.121.573 volivcev, volilna udeležba je bila 65%. Leta 2014 je glasovalo 885.860 volivcev, volilna udeležba je znašala slabih 52%. Razlika 235 tisoč volivcev. Letos, pri 99,89% preštetih glasov kaže na okoli 890.000 oddanih glasov, delež zna biti malce boljši kot leta 2014. A je letos bilo tudi volilnih upravičencev malce manj kot leta 2014.

Bi rekel, da volilno telo vse skupaj ni vzelo tako usodno, kot se je razlagalo. Ali pa, da se zelo spodobnemu delu volilnemu telesu preprosto ne da, da za varuha svoje sreče vidijo vse kaj drugega kot 90 poslancev in tistega, kar bi znalo priti od njih. Zato jaz vsekakor ne bi – recimo - o zmagi »anti neoliberalizma« kot se sliši ena izmed razlag volilnega rezultata.

Rezultat pa… bog pomagaj. Pri čemer se jaz ne oziram kaj dosti na %, ti so varljivi, bolj se izplača gledati gibanje števila glasov. Vsaj meni povedo več kot procenti. A predno karkoli o rezultatih iz mojega zoprnega kota, naj tudi takoj povem, da je rezultat takšen, da si ga je mogoče razlagati skoraj v vsaki smeri.

Relativna zmaga Janševih ni presenečenje. Bolj me preseneča obseg dobljenih glasov glede na ostale. Več kot druga in tretja stranka skupaj po dobljenih glasov. Janševi so letos dobili okoli 220.000 glasov, leta 2014 so jih prešteli 181.052, a leta 2011 kar 288.719 glasov. Vendar je bila leta 2011 udeležba za skoraj četrt milijona duš večja, dobra četrtina tega četrt milijona da manjkajočih 70.000 med letom 2011 in letošnjimi volitvami.

A pogled na zemljevid rezultatov vodilne stranke po volilnih okrajih tudi pove veliko. Vse rumeno, razen rdečih koščkov Levice v Ljubljanskih volilnih okrajih in Kopru, Šarčevih modre od Kamnika preko domžalskih okrajev do Zagorja ter temno rdečega Hrastnika, Laškega in Pirana. Lep opomnik, kaj bi sedaj imeli v primeru večinskega volilnega sistema.

In potem drugo uvrščeni, Šarčevi, kjer – glede na ves pomp – niso ravno bleščeča zvezda s svojim volilnim rezultatom. To, da sedaj Šarec kaže zadovoljen obraz, češ, uspelo nam je priti v parlament, je res podcenjevanje zdrave pameti. Je že res, da so v zgodbo vstopili kot »še ena izven parlamentarna stranka«, a spin jih je umeščal mnogo višje kot so dosegli. Kot tiste, ki da imajo možnost celo za relativno zmago, nekaj takega kot ponovitev uspeha Jankovićevih in Cerarjevih izpred let. Pa so dobili okoli 113.000 glasov, leta 2014 so Cerarjevi – v vlogi, ki da je bila sedaj namenjena Šarcu - pobrali 301.563, leta 2011 so Jankovićevi zbrali 314.273 glasov. Na karti »novega obraza«, na karti »vse bo drugače«. Naj se sedaj sprašujem, če je mora čas zveličavnih »novih« obrazov mimo?

Grdo so pogrnili Erjavčevi. Iz 88.968 dobljenih glasov leta 2014 so letos pristali na – recimo – dobrih 42.500. Celo Erjavec se ni uvrstil v sestavo parlamenta, a zna biti – zopet - minister. »Samo ne Janša« koalicija rabi DeSUS, njihovih 5 glasov šteje. Bodo ena izmed tistih šestih strank, ki bodo poskušali vzpostaviti »samo ne Janša« koalicijo. A DeSUS brez Erjavca je kot SDS brez Janše. Ali pa kot je bila LDS brez Drnovška.

A še bolj so, glede na to, kar so imeli, pogrnili Cerarjevi. Iz 301.563 glasov na okoli 86.000 glasov. Dva ali tri tisoč manj kot Židanovi, približno za enako število zaostajajo za njimi Mesečevi. Vendar je pri SMC vleči vzporednice glede na prejšnje volitve nemogoče, po svoje neumno. Takrat so vlekli »anti Janša« glasove, sedaj so bili daleč od te pozicije. Njihova realna vrednost v političnem prostoru se bo stehtala šele ob naslednjih volitvah.

In kdor koli si o Židanovih misli karkoli, so med tistimi, ki so spodobno povečali svoj izplen. Iz 52.249 na okoli 88.000 glasov. Mesečevi so iz 52.189 prišli do okoli 82.000 glasov. Oboji si zaslužijo čestitke. A izza prvega pogleda se skriva še kaj. Recimo, da je SD izgubljala v volilnih okrajih, kjer do sedaj ni bilo dvoma o izvoljivosti njihovih kandidatov in kandidatk. To bo povzročilo nelagodje v stranki, a še večje nelagodje predstavlja za njih Levica. Že tisti Kučanov intervju v sobotnem Dnevniku pred volitvami je bil pomenljiv, ko je o svojem srcu, ki da bi Levico, a da da mora še razmisliti, kdo ima največ možnosti za sestavo vlade.

Levico pa čaka – vsaj kaže tako – tisto, čemur jaz pravim izguba nedolžnosti v politiki. Vstop v vladno koalicijo bi znal biti prevelik korak, predvsem pa bodo morali v marsikateri marsikaj požreti. Kar v njeni volilni bazi ne bo dobro sprejeti. A brez Levice bo težko sestaviti »samo ne Janša« koalicije, bi jo morale nadomestiti s svojim vstopom vsaj dve drugi stranki, vsaj ena bi morala biti NSi ali SNS. Koalicijo bi se raztegnila na šest strank, njeno notranje interesno navzkrižje pa še bolj poglobilo. Se mi zdi, da bi – ostajanje v opoziciji - levico še najbolj okrepilo. Tisto, kar ostane neznanka, je vprašanje, koliko bo uspeh levice premaknil sedanje volivce »sredine« (imenovane tudi desne levice) čez črto, v podporo še bolj desne opcije. Ob prihodnjih volitvah seveda.

Kot tudi o NSi ne gre grdo. Letos se jim obeta blizu 63.000 glasov, leta 2014 so jih dobili 48.846. Novakova jih je ob svoji predsedniški kandidaturi dobila 54.437. Je pa res, da so se videli z boljšim rezultatom. Preveč ambicije je že velikokrat marsikoga pokopalo. Pri čemer me je osebno zmotilo to, da – kot krščanski demokrati – se niti niso trudili vzdrževati ravnotežja med socialno pravičnostjo in ekonomsko svobodo in potreb »trga«. Kar vseeno še vedno vidim kot klasiko krščanske demokracije vsaj tam v Evropi, kjer je še živa.

Bratuškovi si zaslužijo medaljo. ZAB je preživela in celo povečala svojo podporo. Iz 38.293 na 45.000 glasov. Čeprav nisem čisto prepričan, da vem, na kateri osnovi. Razen morda njenega spola, v poplavi kravat med vodji drugih strank je res izstopala. »Povratek odpisanih«, Möderndorferjev Jani se verjetno sprašuje, kaj da je naredil. A njen sami se ni uspelo uvrstiti v parlament.

V kategorijo povratka odpisanih se uvršča tudi Zmago. Plemeniti Jelinčič, ki je iz 19.218 glasov leta 2014 prilezel na okoli 37.000 glasov letos. Ki je tokrat res pokazal nekaj več energije, pa tudi »osrednje« vsebine tokratnih »debat za javnost« so bile njemu pisane na kožo. Za katerega se sliši, da bi se čutil sposobnega za kulturnega ministra.


Predsednik nove vlade in članice njegovega kabineta. Ki uskladijo še tako navzkrižne zgodbe..

Kar sledi za SNS so tako ali drugače »luzerji«. Štiri strančice nad 1% dobljenih glasov, vse ostalo izguba časa. Med štirimi nad 1%, je prva SLS. Uf, kje so časi bratov Podobnik, pa tudi Šrotovega Bojana, danes poznanega kot grofa Celjskega. Moja prognoza je – da bo na naslednjih lokalnih volitvah še več županov, ki so sedaj pod zastavo SLS, svojo reelekcijo iskalo z raznimi »županovimi listami«. O Piratih le to, da – če bodo tako rastli kot so sedaj od zadnjih volitev, se jim obeta vstop v parlament čez kakšne dva ali tri kroge volitev.

Globalno gledano pa, rezultat »desno – levo« ni tako vsaksebi. SDS, NSi in SNS so skupaj zbrale 320.000 glasov. Šestim drugim strankam, ki so uspele priti v sestavo parlamenta, pa 455.000 glasov. 41% proti 59%. 2/5 proti 3/5. 70.000 glasov, slabih 5% volilnega telesa, bi nagnilo v nasprotno smer. Zato jaz ne bi o »zgodovinski zmagi«, še manj o kakšnem katastrofalnem porazu. Karkoli da je že zmagalo ali izgubilo.

In kaj takšen rezultat pomeni za sestavo bodoče vladne koalicije? Kombinatorike so tukaj res omejene. Kombinacija LMŠ + SD + SMC + Levica ter potem ZAB ali DeSUS dosežejo 47 glasov. Kjer je nujno sodelovanje vsakega izmed četverke LMŠ, SD, SMC in Levice. Med temi štirimi pa je kar nekaj razlik, tudi v vsebinah, ki so dominirale med sedanjimi volitvami. Nobena med njimi se ne more opreti na »bistveno« večje zaupanje volivcev, da bi si zaradi tega jemala položaj prve med enakimi in s tem vsaj močneje barvala v svoji barvi. In tudi močni ego voditeljev teh štirih strank ne bo ravno koristil. In že izstop ene izmed teh štirih iz »špila« pomeni veliko možnost konca za to kombinacijo. Naslednja opcija ni pet, je sedem strank vladajoče koalicije.

Ob tem mi je zanimivo prebirati vse mogoče komentarje, tudi ljudi, ki se na politične kuhinje v slovenskih grapah kolikor toliko spoznajo. Kjer »ocene« in »prognoze« več ali manj izražajo siceršnja politična prepričanja avtorjev. Recimo o tem, ali so razlike v kombinaciji med LMŠ + SD + SMC + Levica res velike ali ne. Jaz bi rekel, da je le vprašanje, kje in po čem. Na primer, si kdo lahko predstavlja nadaljevanje projekta 2 tira, v katerem bi se »uskladila« tako dosedanji pogled SMC kot pogled Levice.

Na drugi strani, kombinacija SDS + NSi ter eventualno SNS prinese 36 glasov, do 46 potrebujejo še 10 glasov. Pri čemer morda res napačno umeščam SNS v sestavljanko okoli SDS. Zna biti Plemeniti v marsičem zelo na nasprotnem bregu od – recimo – Janše. A če Jelinčiča postavim vzporedno z Mesečevimi, enako, s te perspektivi se mi zdi Plemeniti bližje Janši. A na možnost sestave »Janševe« vlade ne bi veliko stavil. Vsaj ne v prvi rundi. A če – recimo Šarcu - v drugi rundi ne uspe sestaviti vladajoče koalicije – se sedaj nepredstavljivo zna hitro udomačiti. Propad sestavljanja »samo ne Janša« koalicije bi bila priročna odveza tudi od sedaj izrečenih zavez o sodelovanju v tej ali oni koaliciji.

Ker bo nad sestavljanjem vladajoče koalicije visel Damoklejev meč v podobi novih predčasnih volitev. Ki bi znale – vsaj nekaterim – natočiti drugačnega vina. Recimo Šarčevim. Saj ne trdim, da bi na takšnih volitvah pogrnili, a zagotovo ne bi stavil, da bi se okrepili. Vsaj na trend izgubljanja podpore v zadnjem tednu pred volitvami. Ali pa SMC? Je lahko prepričana, da ne bodo sedaj dobljeni glasovi uhajali kam drugam. Se bo SD z lahkoto podal na tekmovanje z Levico? Skratka, ta dimenzija bo zahtevala dober pokeraški občutek sodelujočih.

Da o kakšni drugi »matematiki«, ki je tudi pomembna v tej »gumirabiki«, niti ne pisnem. Recimo, da zna biti pomembno tudi »kadrovsko« vprašanje. Pa ne mislim zgolj na delitev ministrskih mest ali mest državnih sekretarjev, zaposlitve v ministrskih kabinetih. Še več mest, ki so na voljo za delitev je v nadzornih odborih podjetij v vsaj večinski državni lasti, v svetih tega ali onega javnega zavoda, kjer je pravice ustanovitelja izvaja vlada. Od tam naprej so naprej še druga mesta, v upravah, na direktorskih mestih v zavodih, vedno se potrebuje kakšne namestnike direktorjev. To je bilo lepilo marsikatere dosedanje koalicije. A kdo ve, lepilo, ki veže tri, ni nujno enako močno kot pri petih, šestih.

Nazaj k razumevanju rezultata volitev. Eno dejstvo pač je – tudi v slovenskih grapah se dogaja fragmentacija političnega prostora, če odmislim rezultat zmagovite stranke, se jih okoli 10% giblje veliko. Sedaj eni gledajo na to kot »bogastvo«, drugi kot šibo božjo, ki bo preprečevale kakršnekoli resnejše spremembe v to ali drugo smer. Oboji imajo prav, življenje pa bo povedalo, kako se bo to obneslo. Ni vse v matematiki.

No, kar se mene tiče, je še ena resnica, namreč, da tokratni volilni rezultat obljublja vse drugo kot kakšno stabilno vlado za naslednja štiri leta. Še posebno ne v okolju, ki bo hudičevo polno izzivov. Že na ravni EU, temeljne zgodbe za leta po letu 2020 bodo – verjetno – zakoličene do evropskih volitev naslednje leto. Mislim na sprejem sedemletnega finančnega okvira EU 2021 – 2027, kjer so na mizi težke zgodbe. A v primerjavi z izzivi, ki jih vladajoča koalicija bo deležna doma, znajo biti evropske zgodbe nepomembne. Tudi zato, ker na evropskih zgodbah – razen kakšnega anti EU sentimenta – itak ne moreš dobiti volitev v slovenskih grapah.

A bodimo športni, igralcem v areni zaželimo vso srečo. Jim bo potrebna, vsem ostalim - na tribunah in pred televizijskimi ekreani - pa tudi. Do konca tekme pa sanjajmo.

Pa brez zamere
5. junij 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (17)
Totalna erotična zgodba

Gledam jaz te liste kandidatov in kandidatk in ne morem iz svoje kože. Namreč, videti očitno, v tem primeru, da so mnogi med njimi pač brezposelni. Priznam, nisem sešteval, računal delež vseh brezposelnih kandidatov in kandidatk na vseh listah v vseh volilnih enotah, a občutek mi pravi, da jih je »nadpovprečno« veliko.

Res svetujem prebiranje teh list, naj bi bili suhoparni podatki, tisto, kar drži kot prebito, a ni da se tudi dobro nasmeješ. Recimo, v 5. volilni enoti (Celje), mi je všeč ena izmed kandidatk, rojena 1989, pri kateri pod izobrazbo stoji zapisano »predšolska vzgoja«, ob delu, ki ga naj bi opravljala pa stoji, da je študentka. Me je vrglo to, namreč tam o izobrazbi pod kakšnim drugim kandidatom ali kandidatko piše – recimo – strojni tehnik, ali pa dipl. univ. pravnik, gimnazijski maturant, pač naziv, ki pritiče kakšnemu zaključenemu izobraževanju. A pri tej osebi predšolska vzgoja. In še študentka da je. Rojena skoraj 30 let nazaj.

No, biti študent pri 30. niti ni kaj posebnega, ne bi o tem. Vem, da ni nujno, samo dejstvo biti študent pri 30. še ne pomeni nujno, da gre za »večnega študenta. Čisto razumem, da se nekdo – recimo – po srednji šoli zaposli, potem pa – čez nekaj let - gre med študente. A ko si takšen študent, v tem primeru študentka, da zapisati svojo »doseženo izobrazbo« kot predšolska vzgoja, se mi dozdeva, da bo še dolgo študirala. Študirala življenje. In se mi dozdeva, da ravno ta študij postaja najbolj popularen. Študij življenja, smer prosti padec.

In v isti volilni enoti je tudi nekdo, rojen 1997, na prvem mestu neke druge liste, ki je »po izobrazbi« dijak, dela pa ne opravlja, ker je brezposeln. Me ne čudi, da je brezposeln, če meni, da je po izobrazbi dijak. Sem mislil, da je to – biti dijak – pač opredelitev nekega statusa – v tem primeru – tistega, ki obiskuje takšno ali drugačno srednjo šolo. Sedaj vem več, sedaj vem, da je biti dijak kar izobrazba, potrjeno črno na belem, s strani državnega organa. Kar je novost, včasih se je bolj šalilo, ko smo o kakšnem, da ima »čak i pet velikih odmora i jedan godišnji razpust srednje škole«.


Kandidatka, na katero čakam. A sem prepričan, da ni ravno brezposelna, čeprav ne nujno zaposlena.

Siceršnja obilica brezposelnih kandidatov in kandidatk pa me navdaja z nelagodnim občutkom in kakšnim prebliskom. Morda pa gre vse skupaj – namreč volitve – razumeti tudi kot akcijo Zavoda za zaposlovanje. Bi jih lahko umestili kot kakšen ukrep v okviru aktivne politike zaposlovanja, ali kako že.

Kar pa se tiče samih brezposelnih, no upam, da se jim njihovo udejstvovanje v prepričevanju volivcev, da si ravno oni zaslužijo novo službo v Državnem zboru, šteje kot aktivno iskanje zaposlitve. Morda ne bi bilo slabo, da naslednja – seveda leva oblast – razmisli tudi o kakšnih javnih delih pred naslednjimi volitvami. Kjer si bodo javna sredstva za namen zaposlitev v okviru javnih del – na delovnem mestu kandidata za Državni zbor (m/ž) - pošteno razdelile stranke premo sorazmerno glede na volilni uspeh ob sedanjih volitvah.

No, o volumnu potencialne volilne udeležbe mi je tudi marsikaj jasno. Tam okoli 800.000 volivcev, a ta številka je tudi več ali manj enaka seštevku upokojencev in javnih uslužbencev v slovenskih grapah. Dve veliki skupini, ki sta najbolj odvisne od državne oblasti. Obljubi enim večje pokojnine, drugim večje plače, in – potem ko pripišeš še od javnih uslužbencev in morda upokojencev polnoletne odvisne osebe – nekaj uspeha ob takšnem pride samo po sebi. O tem, da bodo starejši od 60 let največja posamezna starostna skupina dejansko sodelujočih na volitvah pa sem tudi že. Vsaj 40% vseh tistih, ki se bodo tokratnih volitev udeležili, bo starejša od 60 let. Tudi to nekaj pove o prihodnosti slovenskih grap.

A sam razmišljam o čisto drugačni ljudovladi. Ki jo bomo ponudili ob naslednjih volitvah. Edinstven recept za glasovanje mene in mojih poslancev v Državnem zboru. Neposredna demokracija v pogojih zastopniške parlamentarne demokracije. Ko bodo odločitve in potem glasovanja naše poslanske skupine izključno odraz ljudstva. Takole bo šlo:

Dobesedno bomo glasovali v državnem zboru tako, kot bo hotela naša baza. Za začetek, imeli bomo jasen sistem, po katerem bo baza odločala, ali gremo na »prenos odločitve iz baze ali ne«. Če bo vsaj 20% baze odločilo, da je potrebno opraviti predhodno preverjanje mnenja baze, bomo šli naprej. V nasprotnem primeru, naj vsakdo glasuje po svoji vesti.

A če bo padla odločitev, da se gre v preverjanje baze, torej za ali proti nekemu zakonu ali kakšni drugi reči, o kateri odloča Državni zbor, potem je na vrsti glasovanje baze. Vsak član bo imel možnost, da da navodilo za glasovanje v prid sprejema, zavrnitve ali preprosto zahtevati vzdržanost. Digitalna družba in to.

Glasovali bomo tako kot pokaže rezultat. Diktatura večine. Verodostojnost glasovanja in rezultata je lahko zagotoviti vsaj na ravni estonskih e-volitev. Demokracija do konca, bomo v službi baze.

Mogoče bo v oči bodla le ena podrobnost. Kdorkoli bo hotel sodelovati v tem odločanju, naj pripravi 250 evrov letne članarine. Slabih 21 evrov na mesec, naročnina za mobilni telefon, nič več. Tehnika stane, še ljubezen gre skozi želodec.

In da se ne bi zgodili kakšni sovražni prejemi ob kakšnem glasovanju, člani »baze« bodo deležni pravice do »dajanja navodil svojim poslancem« šele po 12 mesecih in enem dnevu neprekinjenega članstva v »bazi«.

Mimogrede, se ne bojim kaj preveč, da bi kdo od nas glasoval drugače kot bi pokazal rezultat. Že pri 10.000 članih baze 250 evrov članarine pomeni 2.5 milijona evrov letno, ki bo nagrada meni in mojim poslancem. Ne bratsko ampak v enakih deležih za vsakega. Si bomo ob takšni številki privoščili socializem. In da, bomo stali, lahko rečete da bomo hudičevo dragi, a kvaliteta je na prvem mestu. Če pa kdo ne bi glasoval tako kot mu bo baza določila, no ja, če ne bo zlepa, bo pa zgrda. Guiseppe, moj znanec iz Kalabrije bi natanko razložil, kar je treba razložiti.

Če pa nismo sposobni privabiti vsaj 10.00 ljudi za našo stvar - namreč - direktno demokracijo v parlamentarnem sistemu, potem naj nas koklja brcne. Pač trg bo povedal svoje. Vi odločate. In najboljše odločitve so tiste, ki so povezane z denarnico vsakogar in vseh, ki odločajo. In 21 evrov na mesec, hej, to res ni noben strošek za to, da ima človek neposredno možnost vpliva na takšno ali drugačno glasovanje v Državnem zboru.

Takšnega vpliva na odločitve vam danes ne ponuja nihče. In bolj kot nas boste podprli na naslednjih volitvah, večjo vrednost bo imelo vaših 21 evrov. Tudi takrat, ko in če bi bilo potrebno glasovati o kakšnem Janši kot mandatarju.

Pa brez zamere
31. maj 2018 | Zaznamki: Totalna erotična zgodba | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 193122
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34437 // Odgovorov: 1874484
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 86732 // Komentarjev: 1241549
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222345 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "