Evropske zgodbe za sladokusce

Pisanje katalonskih zgodb postaja vse bolj težavno. Tudi zato, ker še vedno ostajajo del kolaža, ki pa iz popisovanja tistega iz preteklosti stopa tudi v razmisleke o danes in morda celo jutri. In naprej zapisano je brez veze brati, v kolikor bralec ne stopi na sam začetek, na moje prve katalonske zgodbe. Vsaka zase je pač ena dimenzija, vse skupaj… tukaj prepuščam bralcu.

In pogled na katalonske zgodbe iz Talina

Daljšega obiska Talina pred kratkim sem se veselil tudi zaradi katalonskih zgodb. Pričakoval sem, da bo interes za klepete o tem ali onem, kar da povezuje ljudi v estonskih planjavah in v slovenskih grapah, recimo – pridobljena samostojnost in neodvisnost ob približno istem času, znotraj istega okvira takratne realnosti v Evropi – pač aktualen glede na potekajoče katalonske zgodbe.

Ne, nobene vzhičenosti nad »še enim narodom«, ki si želi na svoje, nisem občutil. Uradni Talin – in besede zunanje ministrice so to – pravi, da jih katalonske zgodbe načeloma ne zadevajo, načelno pa “it's up to every nation to decide its future” while always “taking into account the existing laws”. Po domače, da je že gre vsaki naciji, da odloča o svoji bodočnosti, a vedno ob upoštevanju obstoječih zakonov.

Vendar – tudi v stikih z bolj vsakodnevnimi ljudmi – je enako. Pač ena izmed tistih novic iz sveta, ki jih vzameš na znanje, nikakor pa ne postanejo središče razglabljanj in – bog ne daj – opredeljevanj. Se pač dogaja. In da, ne trdim, da je moje videnje pogleda iz Talina edino in sploh pravo, sploh pa se nisem pogovarjal z »reprezentativnim« vzorcem populacije. Recimo, »ustrezen delež sogovornikov med rusko govorečimi Estonci glede na siceršnjo populacijo« zagotovo ni bil dosežen.

Če pa drezaš, znajo hitro opozoriti na temeljne razlike med Talinom okoli leta 1991 in Barcelono danes. Ki bi jo na kratkem lahko povzel, da je pri Estoniji šlo za »osvoboditev« izpod okupatorja, celotno obdobje sovjetske Estonije je zgolj obdobje okupacije, Španije pa ne vidijo ravno države, ki bi okupirala Katalonijo. Tudi kakšnega plebiscita se niso šli, ni bil potreben, kajti Estonci svojo pot v samostojnost v začetku devetdesetih razumejo kot »povrnitev v prvotno stanje«, restitucijo, nič več in nič manj. Kar seveda v pogledu iz Talina na Barcelono v Barceloni manjka. Zato pa nič ne manjka v pogledu Talina proti Krimu. In se tudi ve zakaj.

V Estoniji živi – tudi kot posledica priseljevanja v času Sovjetske zveze – kar močna, ruska manjšina oziroma kot se reče – rusko govoreči Estonci. Približno četrtina današnjih prebivalcev Estonije je rusko govorečih. V regiji Ida Viru, s površino 3.300 kvadratnih kilometrov, tisti ob baltskem morju in meji z Rusko federacijo, jih je več kot 70% prebivalstva, v nekaterih predelih regije praktično vsi. Le za primerjavo, Prekmurje v slovenskih grapah meri okoli 1.000 kvadratnih kilometrov. Rusko govoreče boste našli v vseh večjih mestih, v priobalnem pasu severne estonske obale. Čisto estonske govoreče so le malce odmaknjena podeželska okolja, še posebej na jugu in jugozahodu Estonije

In tudi danes niti slučajno nimajo vsi estonskega državljanstva, je pa mnogo bolje kot leta 1992. Ob znova pridobljeni samostojnosti je Estonija priznala državljanstvo zgolj tistim prebivalcem, katerih predniki so bili državljani estonske republike pred letom 1940. Takrat je več kot 30% prebivalstva v Estoniji ostalo brez državljanstva Estonije, danes naj bi bilo takšnih oseb – v Talinskem pravoreku se jim reče »državljani brez točno določenega državljanstva« – le še okoli 7%. in okoli 8% prebivalcev Estonije je »izbralo« rusko državljanstvo, sedaj so tujci s stalnim prebivališčem v Estoniji. Takrat je Estonija stala na stališču, da »kulturne obogatitve«, povzročene zaradi sovjetske okupacije ni mogoče priznati in je bil – vsaj nekaj časa – duh »naredite mi to deželo zopet estonsko«.

Ti »državljani brez točno določenega državljanstva« v Estoniji imajo omejene politične pravice. Lahko volijo ali so voljeni v organe lokalne samouprave, pravice do sodelovanja na estonskih parlamentarnih ali evropskih volitvah nimajo.

Potem se je vse mehčalo, še najbolj v procesu približevanja Estonije Evropski Uniji ter seveda v okviru Sveta Evrope. Takrat so našli pot, kako je rusko govorečim mogoče do estonskega državljanstva. Izpit iz estonščine, iz poznavanja ustave estonske republike in svečana zaobljuba lojalnosti estonski republiki in njeni ustavi. Ampak, na začetku, je bil standard zahtevanega znanja jezika tako visok, da bi ga težko dosegel vsakodnevni človek, ki je sicer estonščino pil z materinim mlekom. Tudi to ni ostalo neopaženo, sedaj je standard zahtevanega manjši.

In ravno to – visoki standardi znanja estonščine – je najbolj prizadelo starejše rusko govoreče prebivalstvo. Pred letom 1992 jim res ni bilo treba znati niti besedice estonščine, življenje je potekalo lahko le v ruščini. Kaj mislite, da je Sovjetska zveza silila otroke – recimo – oficirjev Sovjetske armade – da bodo v šoli le v estonščini? Sovjetska doktrina je govorila o sovjetskem človeku, ta sovjetski človek pa – glej glej – govori rusko.

Mimogrede, zgolj za osvežitev spomina, tudi v Sloveniji je bilo v času SFRJ mogoče otroka vpisati v osnovno šolo, kjer je bil jezik poučevanja srbohrvaščina. Na primer, na ljubljanski osnovni šoli Prežihov Voranc sta bila v vseh razredih dva razreda s srbohrvaščino kot jezikom poučevanja.

Nazaj k rusko govorečim v Estoniji, kjer so se tisti, recimo pri 50 letih, se srečali s pričakovanjem, da se bodo tujega jezika naučili do ravni naravnega govorca. Saj se da, vendar je to dano le redkim. In zato se tisti delež 30% zmanjšuje ne samo zaradi »sprejemanja estonskega državljanstva«, pač pa tudi po naravni poti.

Zagovarjati Krimsko zgodbo v Talinu je kot da bi zagovarjal možnost, da se v regiji Ida Viru zgodi kakšno ljudsko preštevanje. Za kar sicer ni veliko možnosti, ruske korenine in celo vsakdan gor ali dol, življenjski standard v regiji je otipljivo boljši kot na drugi strani meje, pa čeprav velja ta del Estonije za najbolj ekonomsko nerazvit, z visoko brezposelnostjo, občutno višjim deležem odvisnosti od tega ali onega. In če je med starejšimi na poti do estonskega državljanstva včasih ovira tudi zahtevana izrecna prisega lojalnosti estonski republiki, med mlajšo ni. Tudi zato, ker je to pot do estonskega potnega lista, z njim pa možnost odhoda na »zahod«, v dežele z malo več »multikulti«, kjer so samo še »Estonci«, predvsem pa »vzhodnjaki«.

Zato je v tej estonski poziciji o Kataloniji vse tisto, kar je v njihovem odnosu do krimske zgodbe, načela, ki jih zagovarjajo, so ista. V krimskem primeru je morda tisti »znotraj zakona« še malce močneje poudarjen.

Vem, sedaj bi kdo lahko o avtohtonosti, recimo Rusov na Krimu ali pa v Estoniji in da je to razlika, Že morda, vendar se te zgodbe o samoodločbah ne dogajajo na osnovi neke »stare pravde«, pač pa realnosti takrat, ko se dogajajo.


Kdo ve, koliko igralcev igra s to žogo. Ali pa se ona igra z njimi?

»Mednarodna parlamentarna delegacija«

Recimo, da kaj vem o različnih institucionalnih povezavah ali sodelovanju med nacionalnimi parlamenti, zagotovo ne vsega. Zato me je omenjanje »International parliamentary delegation«, mednarodne parlamentarne delegacije, v novicah ACN, katalonske (uradne) novičarske službe spravilo v raziskovanje, če morda česa v preteklosti nisem spregledal.

Namreč, referenduma 1. oktobra 2017, so se na povabilo katalonske vlade – ta je plačala tudi stroške njihovega obiska - udeležili tudi opazovalci, ki jih so nastopili pod imenom »mednarodna parlamentarna delegacija« in ki je ob zaključku dneva tudi objavila svojo sporočilo. Sestavljalo pa so jo poslanci iz regionalnih ali nacionalnih parlamentov ter seveda iz Evropskega parlamenta, načeljeval ji je Dimitrij Rupel, v seznamu označen kot bivši slovenski zunanji minister, seveda njegova stranka, Slovenska demokratična stranke, za tem pa še S&D.

Priznam, nasmejalo me je to. Namreč, S&D, je kratica, s katero se poimenuje parlamentarno skupino evropskih socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu pa tudi evropsko politično stranke levo od sredino, katere člani iz Slovenije so Židanovi Socialni demokrati. SDS je članica Evropske ljudske stranke (EPP), tam so skupaj z Rajoyovo Ljudsko stranko iz Španije.

Kdorkoli je že sestavljal to deklaracijo, s takšno potezo si je vsaj v mojih očeh naredil medvedjo uslugo. Seveda je bil zadaj namen prikazati široko fronto podpore iz najrazličnejših držav, najrazličnejših strank, tudi na evropski ravni. Zato je ob vsakem imenu navedeno tudi, kam spada njegova »domača« stranka v paleti družin evropskih strank oziroma parlamentarnih skupin v Evropskem parlamentu. V glavnem ECR – evropskih skeptikov – oziroma zveze evropskih konzervativcev in reformistov, EFA – skupina evropske svobodne zveze (European Free Alliance), ki združuje »regionalistične stranke« ter NGL, European United Left-Nordic Green Left, skupina evropske združene levice ter nordijske zelene levice. Res zanimiv spisek, priporočam ogled.

Ko ti Rupla povežejo z Janševo SDS še gre ampak potem to SDS povežejo z S&D, pa res ne vem, kaj naj si mislim, in to še pri »govorcu« delegacije. Jih pa razumem, da bi bilo veliko ognja na Trstenjakovi, če bi na koncu Ruplovih »pozicij« pisalo EPP. Verjetno bi bil Janša deležen kakšnega klica iz Madrida, češ naj pojasni stališče »uglednega člana« s njegovim obiskom tisto nedeljo v Kataloniji.

No, Estonce – tiste iznad »vsakodnevnih ljudi - sem malce dražil z njihovim parlamentarcem Arturjem Talvikom, sicer šefom Estonske svobodnjaške stranke, ki ima svojih 8 sedežev v 101 članskem estonskem parlamentu, ki je tudi na seznamu skupaj z Ruplom. Pa so mi takoj povedali, da je pri njih demokracija in pluralizem in da zasebna potovanja parlamentarcev pač niso stvar, o katerih se je potrebno opredeljevati.

S tem nekako tudi odgovarjam vsem tistim kritikom katalonske vlade, ki pravijo, da Barcelona ni dovolj naredila za »lobiranje« v drugih državah. O pa je, veliko truda je bilo, tudi v Ljubljani. Marca 2017 se je v Ljubljani mudil Raül Romev, recimo pooblaščenec katalonske vlade, ki je v Ljubljano prišel ravno zato, da bi »ustvarjal« pozitivno vzdušje do nameravanih korakov katalonske vlade. Kolikor je znano, srečal se je le z Janezom Janšo, Ivom Vajglom in Tanjo Fajon, če se je še s kom drugim na kakšni kavi, vsaj meni ni znano.

In so na podporo naleteli v okoljih kot je irska Sinn Féinn pri škotskih nacionalistih, valežanski Plaid Cymru, Flamski zvezi in še kje

Izginjanje iz radarja

V slovenskih grapah smo nadpovprečno bombardirani z novicami iz in okoli Katalonije. Pač dejstvo, nič slabega ali dobrega o tem dejstvu. Urednike celo razumem, novice iz Barcelone ljudi v slovenske grape, vsaj tiste nad 40 letom starosti, popeljejo v neke druge čase, nekdo od mojih bralcev bi rekel – čase romantike.

Saj ne, da bi bil drugje »medijski« molk, zagotovo pa je obseg novic manjši. In novice so bolj »faktične«, povzetek komentarjev poklicnih analitikov pa – vsaj tiste, ki jaz berem – zaskrbljenost, toda tudi frustracija. Nad vsemi vpletenimi.

Opažam pa tudi, da se je klima v Evropi – ko gre za nastajanje novih držav ali spreminjanju državnih meja – hudo spremenila od prvih let devetdesetih dalje. Razpad federacij (jugoslovanske, sovjetske, češkoslovaške) v začetku devetdesetih je potekal v širšem okviru »totalne spremembe«, povzročeno s tistim, kar imenujemo padec Berlinskega zidu. Bila je kot nekakšna eksplozija, sila te eksplozije pa se je napajala iz nešteto virov.

Zagotovo je bila med njimi tudi sila zmage, se ve koga nad kom. V vojni med »kapitalističnim« zahodom in »socialističnim« vzhodom, katere konec simbolizira padec Berlinskega zidu, pač ni »zmagal« socializem. Toda, to bi bilo premalo, pomembno je bilo, da je »zmagalo« še kaj drugega. Recimo, da je »zmagala« tudi pravica do svobode gibanja, recimo čez državne meje. »Zmagala« je pravica posameznika do lastne poti do sreče. »Zmagale« so individualne pravice, predvsem pa se je – za kratek hip – vzpostavil absolutizem, v katerem pravice kolektiva nikoli ne smejo povoziti pravice posameznika, ki da so lahko vedno le omejene z enakimi pravicami drugih posameznikov. In – za klimo razumevanja nastajanja novih držav tudi zelo pomembno – na koncu koncev je počil okvir, ki se je do tedaj zdel bolj trden kot katerakoli državna meja v Evropi ali celo razpad države. Na koncu koncev, nastanek kakšne nove sovjetske republike v sovjetski ruski federaciji je bila vedno mogoča, verjetnost za konec vladavine proletariata pa je bila ocenjena drugače. Skratka, novo poglavje v evropski zgodovini.

Ta okvir je tista bistvena razlika med časom »sanjanja tisočletnih sanj v slovenskih grapah« in sedanjimi katalonskimi zgodbami.

Sicer pa sem sam osebno opazil popuščanje navdušenja v Evropi nad raznimi »osamosvajanji« že v kosovski zgodbi. Ta zgodba se sicer začenja že v Pridneprski republiki, delu Moldavije, ki že dolgo išče svojo pot pod soncem. Ki ni tako »srečna« kot je morda »srečna« za Krim, Pridneperje ostaja mrtvo črevo tako ali drugače.

Kakorkoli se bere, prizadevanja za osamosvojitev so danes deležna zanimanja širše javnosti v Evropi le še v toliko, kolikor je mogoče ta prizadevanja povezati z sistematičnimi kršitvami človekovih pravic ali omejevanjem kulturne identitete. V primeru Kosova so kosovski nacionalisti igrali na dve karti. Prvič, da so v položaju, ko so jim že leta sistematično kršene človekove pravice, drugič pa, da tudi njihova zgodba spada v kontekst razpada jugoslovanske federacije.

In »vojna« uprava pokrajine je imela dolgo zgodovino, še iz proglasitve izrednega stanja s strani jugoslovanskega predsedstva pod vodstvom dr. Drnovška. Nekateri analitiki takratno potezo RTV Slovenije, da pošlje na Kosovo lastne poročevalce in televizijsko ekipo, označujejo kot začetek razpada t.i. enotnega jugoslovanskega medijskega prostora. Do takrat je namreč veljalo načelo, da vsaka RTV pokriva »svojo« republiko in da novice iz te republike drugim RTV hišam v federaciji posreduje »teritorialno« pristojna RTV. Seveda, skozi optiko, kot se spodobi, seveda za posamezno republiško vodstvo.

In – kljub vsej balkanski moriji – je svet kosovsko vprašanje dolgo časa štel za notranje vprašanje, sprva Zvezne republike Jugoslavije, potem Srbije. Dokler eskalacija ni šla čez rob, pardon, se prelila čez meje v druge države. Množičen eksodus Albancev s Kosova, predvsem v Makedonijo, je bila točka, ko je »zunanji faktor« rekel, da je dovolj. Takrat se je predvsem govorilo o možnosti destabilizacije Makedonije, kajti rešitve – da bi Albanci s Kosova ostali v Makedoniji – pa si res ni nihče želel. Kot si nihče ni želel še nadaljnjih spodbud, ki bi Tirano prisilile v odkrite sovražnosti do severne sosede. Zgodba o »spopadu« za vpliv med »Ameri« in Rusi je – kar se mene tiče – drugotnega pomena, čeprav je seveda tudi tu.

In seveda, tudi sam sem slišal zgodbe, da je bil ta eksodus organiziran. To je ena izmed tistih stvari, kjer nikoli ne bomo izvedeli resnice, kajti bežati pred terorjem je naravno, na drugi strani pa, »dokazati« organiziranosti spodbujanja množičnega bega ni ravno nekaj, kar se bo kdo lotil. Še posebej tak, katerega zaključke, v to ali ono smer, bi lahko vzeli za kolikor toliko nepristranske.

Kakorkoli, tisti eksodus je bil kronski dokaz, da je pa vseeno »preveč«. No, zgodovina je polna takšnih »organiziranih« eksodusov prebivalstva za namen političnih ciljev, še posebno ko gre za meje. V slovenskih grapah so takšnega organizirali avstrijski socialdemokrati v Mariboru med nemško govorečim delavstvom v mestu po prvi svetovni vojni. Takrat, ko so se veliki še pogovarjali v Versaju, kje pravzaprav naj bo meja. Eksodus – in mesto je ostalo jako prazno – naj bi govoril o terorju oblasti nastajajoče nove države južnih Slovanov nad nemško govorečimi. Drugi tak eksodus v naši bližini je eksodus srbskega prebivalstva iz Krajine, kjer se je zopet igralo na karto »svetovnega mnenja«. Kolone traktorjev in vozovi, naloženi z bornim premičnim premoženjem, predvsem pa ljudmi, da naj bi koristili Beogradu. Žal ni šlo, demonizacija vsega srbskega je svoje že dosegla. »Kosovski« eksodus pa je deloval. Tudi zaradi poprejšnje »demonizacije« srbske oblasti, h kateri so – se ve zakaj – prispevale tudi slovenske grape.

Kar je jasen poduk za vse bodoče »osvoboditelje«, namreč da lahko računajo s preskokom svojega iz notranje političnega vprašanja, pač načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, tisti hip, ko lahko poskrbijo, da bodo učinke »notranjega vprašanja« občutili izven obstoječih državnih meja, predvsem pa bodo učinki takšni, da se poruši še kaj drugega. Kot jaz pravim, čim več podob starih ženičk, ki svoje borno premoženje na ramenih. Mimogrede, tudi na YoutTube najdete kup posnetkov »pretepanj« katalonskih ljudi s strani policije, ki da so se zgodili letošnjega oktobra, v resnici pa so slike brutalnosti policije ob demonstracijah proti varčevalnim ukrepom leta 2011.

V mojem krogu, prijateljev, znancev in kolegov iz vse Evrope je bila »osamosvojitev« Kosova pač pragmatična pot, da se »neha«, da izgine iz dnevnega reda. Nobenega navdušenja nad »še enim ljudstvom, ki da si zasluži samostojnost in neodvisnost v podobi lastne države. Celo nasprotno, marsikdo se je odkrito spraševal, kam vse to pelje. Tudi zaradi ravnovesij, na koncu koncev, pričakovati, da bodo majhne državne tvorbe partnerice »velikim« državnim tvorbam« res ne gre pričakovati. Marsikdo pač ne verjame, da je dobro za »Evropo«, če imamo na eni strani velike države, na drugi strani pa kopico majhnih, katerih notranji – recimo ekonomski prostori – ne omogočajo niti minimuma samozadostnosti. In ekonomska samozadostnost je bila ena izmed bistvenih prvin risanje nove varnostne arhitekture po prvi in tudi drugi svetovni vojni. Ekonomski prostori, kjer je večina odvisna le od izvoza ali uvoza, so jako ranljive zadeve. Vsaj v kontekstu »real politike«.

Novice iz Barcelone so bile »in«, dokler je tlelo pričakovanje, da se pa nekaj »izjemnega« le lahko zgodi. Dokler je bila erekcija kot pravi moj znanec iz Barcelone. Potem je erekcija popustila, on se »opravičuje«, ona pa ga tolaži, da ni vse v njenem orgazmu. Izliva, ki bi dal možnost novemu življenju, pač ni, toda – hej – saj ne seksamo samo zaradi spočetja novega življenja.

Morda je priložnost je ravno 155. člen

Kakorkoli se sliši čudno, aktiviranje 155 člena španske ustave je priložnost za pot naprej. V skladu s tem členom res sledi razpustitev izvoljenih organov katalonske avtonomije (ali katerekoli druge v Španiji), vzpostavitev začasne izvršne oblasti avtonomije s strani Madrida ter razpis novih volitev v parlament katalonske avtonomije.

Predno sedaj kdo o čemerkoli naj le še enkrat opozorim, da ta možnost obstaja tudi v slovenski zakonodaji v odnosu do občin. In da, zavedam se, da avtonomije lokalne samouprave ne gre kar tako primerjati z katalonsko avtonomijo, v neki točki pa se srečata. Tudi v slovenskih grapah lahko vlada predlaga, državni zbor pa sprejme sklep o razpustitvi občinskega sveta. In to ureja »le« zakon o lokalni samoupravi, ne ustava.

No, v Španiji bo žegen za uveljavljanje 155 člena moral dati njihov zgornji dom parlamenta, senat, v katerem pa ima Ljudska stranka spodobno večino 146 sedežev izmed 266. vendar bo že rezultat glasovanja v Senatu povedal veliko. Bodo odločitev podprli le senatorji Ljudske stranke in – se bodo pridružili tudi drugi in koliko? Če bo Ljudska stranka več ali manj sama, potem so dobre možnosti za naprej, vsaj s stališča katalonske neodvisnosti. Če se bo ljudski stranki pridružil večji del socialistov ali celo kaj resnega iz združenega Podemosa, potem ne bo dobro.

Šele potem lahko sledi ukrep dejanske razpustitve in vsega, kar sledi. In tisto, kar – če ostanemo v okviru španske ustave – sledi, so nove volitve v parlament katalonske avtonomije. In res je, da ustavni red res ne določa kakšnega skrajnega roka za izvedbo takšnih volitev, toda ko bodo, bodo to predvsem volitve med tistimi političnimi silami, ki zagovarjajo katalonsko neodvisnost tukaj in sedaj in – na drugi strani – več samostojnosti in celo državnosti v okviru španske države. Nekaj takega kot so bile volitve leta 2015 in kar popisujem v mojih drugih katalonskih zgodbah. In tisto, kar jaz tam računam, računajo tudi marsikje drugje.

Volitve v katalonski parlament leta 2015 so že bile vse okoli poti v neodvisnost, nove volitve – razpisane s strani centralne oblasti v Madridu – bodo še bolj. Udeležba na zadnjih volitvah je bila visoka, 75%. Takšne izredne volitve znajo pritegniti še več.

Rezultat volitev leta 2015 je bil 47% za stranke, ki podpirajo neodvisnost Katalonije sedaj in takoj. Zaradi načina prevajanja volilnega rezultata v sedeže v katalonskem parlamentu to pomeni več kot 50% sedežev. Pač – se le ponavljam – tudi katalonski sistem podpira stabilnost oblasti, zato se sedeži ne prevajajo proporcionalno glede na izplen na volitvah, zmagovalec vedno dobi več.

Z novimi volitvami in v kontekstu sedanjih zgodb pa bo dana političnemu telesu Katalonije možnost, da podpre tiste politične sile, ki se zavzemajo za samostojnost »tu in sedaj«, na drugi strani pa političnim silam, ki zagovarjajo karkoli, vendar v okviru sedanje španske ustave.

Pri čemer si pač ne domišljam, da bo uveljavljanje 155. člena pač nedeljski piknik. Iskrilo se bo in to je morda priložnost, da bi sedanja oblastna koalicija v Barceloni dosegla res prepričljivo večino. Nasilje zna prepričati v glas za neodvisnost tudi koga, ki je danes ne bi podprl.

Rezultat teh volitev pa bi lahko ustvaril novo politično realnost. Če bi se pokazalo, da politične sile, ki podpirajo neodvisnost Katalonije tu in sedaj, dejansko pridobijo več kot 59% vseh oddanih glasov bo zgodba lahko drugačna. Ker bo jasno, da otipljiva večina pač vidi prihodnost v čem drugem kot v sestavu španske države. Zapisal sem 59%, lahko bi tudi kakšen % več ali manj, bistvo je v otipljivi večini.

To bi – tudi za zunanji svet – vzpostavilo novo realnost, znotraj katere bi bilo mogoče tudi Madridu reči, da naj uredi zadeve v obojestransko »zadovoljstvo«. Šele takrat bo »legitimnost« dobila možnost prevlade nad »legalizmom«. Do takrat bomo pač legalisti.

Če pa na takšnih volitvah ne bi bilo otipljive večine v prid političnim silam za neodvisnost sedaj in tukaj, no, potem se bo tudi vedelo, koliko je ura.

In naslednjič…

Ne vem, če bo naslednjič. Če pa bo, bi rad začel z analizo »pogledov« in "ljudskih mnenj" iz slovenskih grap.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
20. oktober 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (5)
Evropske zgodbe za sladokusce

V prvih katalonskih zgodbah sem o zgodovini katalonskih referendumov za neodvisnost. Pa o razlikah med vse več samostojnosti ter neodvisnosti kot političnih imperativih za te ali one v Kataloniji. O Kataloncih med narodom in nacijo. Ter na dolgo in široko o pravici ljudstev do samoodločbe.

V drugih katalonskih zgodbah sem se spraševal, koliko prebivalstva v Kataloniji podpira neodvisnost in tudi povedal številko. Zraven pa lahko opazoval razcepljenost In zanimalo me je kaj o preteklosti politične stranke, katere voditelj je sedaj legendarni Carles Puigdemont . Pa sem le ugotovil, da gre za politično gibanje, ki je na oblasti v Kataloniji vse od začetka obnovljene katalonske avtonomije. Malce sem pokukal tudi v reakcije v slovenske grape in nekaj o izzivih pred Katalonci v drugih evropskih državah.

In seveda, tudi tokratne katalonske zgodbe so del kolaža zelo pisane slike. Za katerega je težko reči, katera barva prevladuje.

Še ena dimenzija paralelnih svetov v Barceloni

Portugalski kolega me je opozoril še na eno dimenzijo razcepljenosti v Barceloni. Namreč v nogometni srenji. Barcelona premore dva kluba, ki igrata v prvi španski ligi. Barça je poznan. V slovenskih grapah pa je malo manj znan njegov mestni rival RCD Espanyol (Reial Club Deportiu Espanyol de Barcelona) – Kraljevi španski športni klub Barcelone - ustanovljen pred 116 leti. Ki je trenutno na 12. mestu v španski prvi ligi, tam okoli sredine.

In nobena skrivnost ni, da med barcelonskimi navijači za Barcelono prevladuje bolj katalonski duh, medtem ko med navijači Espanyola bolj »španski duh«. Kar je kar zanimiva definicija, vsaj v razmerah katalonsko-kastiljskih odnosov. Vendar na tekmah Espanyol vihrajo tudi katalonske zastave, čeprav je baje španskih več. Ta španski duh pač ne vidi nasprotja med »katalonsko« in »špansko« zastavo, vsaj dokler vihrata na isti strani. In tudi uradno ime – kot ga zgoraj navajam – ni v kastiljščini, pač pa katalonščini.

Tukaj se večina ujame v svoji slabovidnosti. Ideja »španske nacije« je v svojem bistvu zelo podobno ideji »jugoslovanske nacije«. V obeh primerih gre za ljudstva, ki pripadajo različnim narodom, vendar pa jih veže vez državljanstva v isti državi, predvsem pa veliko skupne dediščine in do neke mere – soodvisnosti. Tudi za kralja Aleksandra različnost jezikov, pisav, tudi religije, ni bila ovira na poti do »jugoslovanske nacije« ki si jo je zastavil.

Če ostanem na ravni jezika, »španščina« ne obstaja, obstaja pa kastiljščina in to svet izven Španije proglaša za »španščino«. To bi bilo nekako tako, kot če bi »srbščino« svoj čas proglasili za jugoslovanščino. Saj je na koncu koncev šlo za največjo »jezikovno skupino« v rajnki državi. In – vsaj med mojimi znanci – nihče ne reče, da govori špansko, vsi vedno le o kastiljščini. Ker vedo, da vem, da »španščina« ne obstaja. Toda tisti iz Valencije tudi o valenščini, pač dialektu katalonskega jezika, ki ga govorijo v avtonomni skupnosti Valenciji.

No, ko že omenjam skupno dediščino, ljudstva na iberijskem polotoku zagotovo delijo mnogo več skupne dediščine kot jo na Balkanskem polotoku. In mimogrede, v tistih zanimivih prvih letih devetdesetih sem se tudi sam srečeval z nemalo posameznikov iz različnih koncev zahodne Evrope, ki so bili presenečeni, da ni »jugoslovanščine«.

O decentralizaciji španske države in vplivu na sedanje katalonske zgodbe

Eden izmed razlogov za »nezadovoljstvo« vsaj dela prebivalcev – še posebej pa dela političnih elit - v Kataloniji glede na status Katalonije znotraj španske države je decentralizacija španske države. Španska ustava »avtomatično« pravico do politične in kulturne avtonomije »priznava« le Kataloncem, Baskom in Galičanom. Toda danes je v španski državi 21 avtonomij, res da različnih obsegov in pristojnosti, toda vseeno se je moč centralne oblasti v Madridu skozi to decentralizacijo hudo omejila.

Ne gre se slepiti, da avtonomija Katalonije, dežele Baskov in Galicije ni šla v nos marsikomu v Španiji. Z vidika krepitve »španske nacije« nič kaj koristno. Toda, namesto »zmanjševanja avtonomij« so se odločili za drugo smer, nekateri pravijo v zmanjševanja posebnega pomena »avtonomij«. Temu rečejo federalizacija Španije, prvi v zagovarjanju takšnega razvoja so ravno španski socialisti. Tako so danes prišli do teh 21 avtonomnih regij, Katalonija je »le ena« izmed njih. Res da morda – poleg dežele Baskov – z največjo stopnjo, pa vseeno.

V prejšnjih katalonskih zgodbah sem nekaj o Jordiju Pojulu in njegovi spretnosti manevriranja med »zmernimi« in bolj »radikalnimi« nacionalisti. Pri čemer mu je bila v veliko pomoč ravno poseben status Katalonije, pač avtonomija, ki jo večina izmed sedanjih 21 avtonomnih regij ni imela. In ravno v obstoju katalonske avtonomije kot posebnosti znotraj španskega ustavnega okvira je imel ključni argument o »zagotovljenem posebnem položaju« Katalonije, ki temelji na priznavanju Kataloncev kot naroda v španski ustavi, kar drugim – razen Baskom in Galičanom - pač ni bilo dano.

Zato je bila decentralizacija španske države in njeno drobljenje na 21. avtonomnih regij v očeh vladajočih v Barceloni – toda ne samo vladajočih – degradacija njihove lastne avtonomije. Iz privilegiranega položaja, vzpostavljenega takoj po sprejetju španske ustave v letu 1978, so postali »le ena od avtonomij«. In če so lahko poprej to avtonomijo – pač kot omejeno »dobrino« - razumeli tudi kot nekakšno svojevrstno priznanje svoje »državnosti« znotraj španske države, jo je uvrstitev »le kot ene« izmed avtonomij na neki simbolični ravni zelo povozila.

Kar seveda ni šlo v vštric z nekim drugim prepričanjem Kataloncev, namreč o svoji superiornosti med vsemi v Španiji. No, morda je izraz »superiornost« malce preveč, morda bi moral reči le o svojem zavedanju, da so korak ali dva pred ostalo Španijo. In dokler je bila avtonomija Katalonije posebnost, je bila seveda tudi priznanje te drugačnosti Katalonije, sedaj pa… Jaz lahko to potrdim le iz ust »zagrizenih« Kataloncev, ki so mi že pred leti razlagali, da takšna »širokogrudnost vladajočih v Madridu tistih let, ne pelje nikamor. Smo se pa strinjali, da je to pot minimalnega skupnega imenovalca, tudi zelo nasprotujočih se interesov, in ravno to – iskanje minimalnega skupnega imenovalca - je eden poglavitnih grehov »manedžiranja« evropskih družb danes. Slednje je le moje stališče.

Mimogrede, proces decentralizacije in vse avtonomij ima tudi druge posledice. Recimo krepitev »regionalnih« identitet, vsaj v tistih avtonomijah, kjer se prebivalci v tem ali onem – recimo v močnejšem dialektu - razlikujejo od »osrednjega dela« španske države. Recimo Andaluzijci, Valenčani in druge. In priznam, da sploh ne vem, ali poimenovanje Valenčani zapišem pravilno, v slovenskem pravopisu ne najdem besede, v slovenskem jeziku govorimo le o prebivalcih Valencije.



Tudi bikoborbe so del tradicije iberskega polotoka. Res pa je, da "modernemu" človeku prelivanje krvi ne diši.


O nelegitimnosti španske ustave

Priznam, malce mi gre na živce kakšno nabijanje o nelegitimnosti ustave španske kraljevine. In kar iz različnih oglov, recimo o tem, da je sploh kraljevina, ki da je jasno nečloveški, predvsem pa »preživeti« model državne ureditve. Vprašajte Dance, Švede, Norvežane, Nizozemce, celo Belgijce ali Luksemburžane, ali jih kraljevina kaj utesnjuje. In tudi sam lahko prepoznam v modelu ustavne monarhije, kjer kraljeva družina igra svojo vlogo, kar nekaj prednosti oziroma dobrih lastnosti. Seveda so tudi slabe, a te – kar se mene tiče - predvsem na simbolni ravni. Recimo o neenakosti v družbi, ampak tudi v republiki ne gre ravno sanjariti, da lahko res vsakdo do predsednika republike.

Karkoli si že kdo misli o kraljevinah, karkoli si že kdo misli o tem, da je bila španska monarhija obnovljena po smrti diktatorja Franca in je bila v bistvu del njegovega političnega testamenta, sedanja španska ustava iz leta 1978 je legitimna.

Oktobra 1978 jo je sprejel španski parlament, ki je bil izvoljen po obnovitvi večstrankarskega sistema leta 1977, decembra 1978 pa je potekal referendum, ki je z 92% za in ob 67% volilni udeležbi potrdil sprejeto ustavo. V Kataloniji je na tem referendumu ta ustava dobila 95% podporo ob 68% volilni udeležbi. Na kratko, takrat je prebivalstvo v Kataloniji v večji meri podprlo to ustavo kot je bilo povprečje v ostali Španiji. Ne brez razloga, o Kataloncih govori kot narodu, zagotovila pa jim je tudi obnovitev politične in kulturne avtonomijo znotraj kraljestva. Res si ne morem misliti kaj bolj legitimnega v ustavno pravnih kot to, da nekaj sprejme parlament, potem pa to s takšno večino potrdi ljudstvo v kakšni državi.

Mimogrede, ustavo Republike Slovenije je sprejel 23 decembra 1991 le parlament. Nobenega referenduma ni bilo, na katerem bi tudi »ljudstvo« potrdilo besedilo ustave. Zato – z vsaj z vidika procedure – je španska ustava mnogo bolj »legitimna« kot slovenska, no kar se mene tiče. Večje legitimnosti kot potrditev ustave z občutno večino »ljudstva« si jaz ne znam predstavljati.

Kar pa ne pomeni, da je legitimna ustava nekaj, kar je sedaj od tu do večnosti in da je ravno zaradi svoje legitimnosti zavarovana pred vsakim spreminjanjem. Je pa res, da je lahko spreminjanje takšne ustave bolj podobno Kavlju 22, oziroma tisto o čemer literarni lik John Yossarian doživlja v romanu Josepha Hellerja.

O grdi Guardiji Civil

In seveda, priznam, da me moti nabijanje v slovenskih grapah o tej »pošasti«, ki da se imenuje Guardia Civil. Umeščanje te organizacije policijskih sil v Španiji v kontekst novic o dogajanju v Kataloniji kot »paravojaških« enot ali vojaške policije je ena izmed tistih stvari, ki sicer »držijo« a zopet »ne držijo«. Se pa strinjam, da takšno umeščanje prispeva k dramatičnosti trenutka, in – »evo, ima i vojnika ovde, gradjanski rat je izza ugla« - kaj lepšega. Gre nekako na liniji – v slovenskih grapah je intervenirala vojska, tudi v Kataloniji je »intervencija« vojske. No, potem mi je dano - iz medijskih v slovenskih grapah - izvedeti tudi da gre za »zvezno« policijo… Kot da naši pisci novic že vidijo v bodočnost in govorijo o Španiji kot zvezni državi. Zvezne ali federalne policije imajo danes v Evropi le v Nemčiji in Belgiji.

Še nisem srečal medijskega zapisa v slovenskih grapah, ki bi italijanske karabinjerje proglašal za vojaško policijo. V zavesti ljudi v slovenskih grapah, kolikor se sploh srečujejo z njimi, so le »ena od policij« v Italiji. Ampak, ti karabinjerji so v sestavu italijanskih oboroženih sil, vid vojske, a so primerljivi s francosko žandarmerijo in »Guardio Civil«. V evropskem kontekstu govorimo o žandarmerijskih policijskih formacijah, formacije, ki spadajo v to »družino« pa imajo tudi na Poljskem, Romuniji, Nizozemski in na Portugalskem. In da, gre za »oborožene formacije«, ki temeljijo na vojaški organizaciji in načelih delovanja, toda njihova naloga je predvsem »zagotavljanja uveljavljanja zakona« med civilnim prebivalstvom. Zato nekateri tudi o teh »žandarmerijskih« kot militarizirani policiji.

»Guardio Civil« bi lahko poslovenil kot »Civilno stražo«, vendar se zavedam, da besede, čeprav korektno prevedene, nimajo vedno istega pomena v različnih jezikih, predvsem pa zaradi okoliščin in razvoja v posameznem okolju. Saj veste, od civilnih do vaških straž ni nujno, da je veliko. Zato naj ostane v kastiljščini.

Ta »Guardia Civil« ima svoje začetke v letu 1844, v času vladavine španske kraljice Izabele. Nastala je kot odgovor na dotedanje lokalne varuhe reda in justice, predvsem pa njihovo »subjektivno« razlaganje kraljevih zakonov. Z enotno policijsko formacijo, z enotnim razumevanjem zakonov se je želelo doseči »enakost« pred kraljevimi postavami v celotni kraljevini ne glede kjer si in kdo je »lokalni gazda«. Predvsem pa si vladarji niso mogli dopustiti, da bi si vsak »lokalni šerif« po svoje razlagal kraljeve postave, vsaj če so hoteli ostati kralji. Seveda, kdor meni, da je Guardia Civil samo »reakcionistična sila«, bo našel cel kup primerov, ki mu bodo potrjevali. Recimo – začenši – v koncu prve španske republike leta 1874. Ali pa v operacijah proti anarhističnemu gibanju v Andaluziji proti koncu 19 stoletja.

In res je »Guardia Civil« poznana kot oborožena pest frankističnega režima v Španiji. García Lorca v svoji poeziji ni skrival svojega negativnega odnosa do njih ravno zaradi tega. Toda ob začetku državljanske vojne leta 1936 se je Guardia Civil razklala, približno na pol, del je ostal v obrambi republike, takrat se je ta del tudi preimenoval v Nacionalno republikansko gardo, republikanski vladi je ostal lojalen tudi njen najvišji poveljnik. Je pa res, da je bil delež pripadnikov Guardie Civil, ki je prestopil na frankistično stran, opazno večji kot v drugih policijskih formacijah v takratni španski republiki. In marsikateri general Guardie Civil je – kot pristaš Republike – končal pred strelskim vodom.

Kar me pripelje do neke druge realnosti in sicer da policijske sile niso povsod enako organizirane, težko bi celo trdil, da je dominanten princip »t.i. enotne policije« kot ga poznamo v slovenskih grapah. V Španiji tako poznajo tudi nacionalno policijo (Policía Nacional), ki jo srečate v večjih urbaniziranih območjih, večina malo večjih občin pa ima še svoje občinske policije (Policía Municipal), poznane tudi kot Guardia Urbana. Na podeželju, na avtocestah, v pristaniščih in letališčih, je za varnost pristojna Guardia Civil. Njena je tudi varovanje meje, pa naj bo na kopnem ali morju. Seveda bi lahko na debelo o delitvi pristojnosti med vsemi temi policijami, toda bilo bi predolgo na tem mestu. No, morda le to, redarske službe morda komu v slovenskih grapah že izgledajo kot lokalne policije, kdor pa pozna pristojnosti mestne policije v Nemčiji, se takšni primerjavi nasmehne.

V tej hierarhiji imajo svoje mesto tudi policijske sile nekaterih avtonomnih regij, kot je na primer katalonska Mossos d'Esquadra, toda takšne formacije obstajajo v Baskiji (Ertaintza), na Kanarskih otokih (Policía Canaria), v madridski regiji (Brigadas Especiales de Seguridad de la Comunidad Autónoma de Madrid) in regiji Navare (Foruzaingoa), ki so v teh regijah prevzele funkcije nacionalne policije. Ne pa nadomestile Guardie Civil.

In Guardia Civil je v toliko »vojaška« struktura kot njena organiziranost in delovanje temelji na vojaški organizaciji in načelih. Recimo, čini so enaki kot v španskih oboroženih silah. Pri nas in še kje pač ne govorimo o policijskem polkovniku. Pripadniki Guardie praviloma živijo v svojih »casas cuartel«, ki so na eni strani policijske postaje, na drugi strani pa rezidenčni objekti, v katerih pripadniki Guardie Civil običajno živijo skupaj s svojimi družinami. Tukaj so približno na istem italijanski karabinjerji, tudi ti živijo praviloma v takšnih kompleksih. Od »civilnih policij« , pa naj gre za »Policío Nacional« ali lokalne policije, v Španiji jih loči še ena malenkost. Civilni policisti imajo pravico do - pa čeprav omejene - stavke, ta pravica ni dana pripadnikom Guardie Civil.

Guadia Civil je podrejena tako notranjemu kot obrambnemu ministrstvu, vendar v različnih zadevah. Italijanski karabinjerji so v pristojnosti le obrambnega ministrstva. In vloga Guardie Civil je v marsičem bistveno večja kot bi policijskim silam pripisali v slovenskih grapah. Recimo, v njihovo pristojnost spada tudi reševanje v gorah in jamah, v ta namen imajo posebne enote »Grupos de Rescate e Intervención en Montaña«, opravljajo cel kup tistega, kar pri nas »razne inšpekcijske službe«, na primer pri ribištvu, izvajajo marsikaj kar v slovenskih grapah finančna uprava (»Jefatura Fiscal y de Fronteras«) in imajo tudi funkcijo »finančne policije«, vlogo obalne straže, toda – tudi tega ne gre spregledati – največ jih je organiziranih ravno v enotah »Seguridad Ciudadana«, katerih glavna naloga je zagotavljanje javnega reda.

Kar pa se tiče Gaurdie Civil kot vojaške policije, no, zopet je res, da imajo tudi to vlogo, vendar v zelo omejenem primeru. V tej vlogi nastopa, ko je potrebno raziskati kriminal znotraj španskih oboroženih sil. In kadar spremlja namestitve španskih vojaških enot v tujini oziroma izvaja »vlogo« policijskih sil v mednarodnih mirovnih operacijah. V tej vlogi so nastopali tudi v Bosni in Hercegovini.

Drugače pa imajo v španskih armadi kar tri vojaške policije, ločeno med kopensko, zračno in pomorsko komponento, ki opravljajo vse tisto, kar dela vojaška policija v slovenskih grapah.

O pretepanju lastnih ljudi

Pa nisem o Guardiji Civil na dolgo in na široko, ker bi želel zmanjšati njihovo brutalnost na tisti referendumski dan 1. oktobra 2017. Za sedanje katalonske zgodbe – predvsem pa njihovem tolmačenju - pa je pomembno nekaj drugega. Ne vem od kje se je vzpostavilo razumevanje, da je Guardia Civil »črn hudič«, represija države v najbolj čisti obliki, češ da država pa res nima pravice, da pretepa svoje ljudi. In da je na drugi strani »beli angel«, katalonska Mossos d'Esquadra, ki da stoji ljudem ob strani. Že mogoče, jaz bi le o neki malenkosti iz leta 2011.

Takrat so v Barceloni potekale demonstracije zoper katalonsko vlado okoli katalonskega parlamenta v protest proti sprejemanju »varčevalnih« ukrepov. Junija 2011 je bilo prav vroče, takrat je današnja »zaveznica ljudstva« Mossos d'Esquadra ni z ljudmi nič kaj v rokavicah. Seveda po ukazu katalonskih oblasti, ki ji je vodil Puigdemontov predhodnik Artur Mas, takratni voditelj – tako kot danes Carles Puigdemont – politične stranke Demokratične konvergence Katalonije (CDC).

Takrat so protestniki poskušali z blokado parlamenta sploh onemogočiti, da bi se parlament sestal in sprejel »varčevalni« proračun. Artur Mas je takrat do parlamenta »prišel« le s pomočjo helikopterja. In res je, da je bilo v tistih »prerivanjih« poškodovanih le blizu 40 ljudi, zagotovo ne stotine, ampak tudi število v proteste vključenih ljudi okoli katalonskega parlamenta je bilo občutno manjše.

O proglasitvi »samostojnosti« na zalogo

Priznam, enkratna predstava, po njenem ogledu so vsi zadovoljni. Eni so že samostojni in neodvisni, drugi opažajo, da se ni nič zgodilo, tretji bi vseeno radi podnapise, da bi zares vedeli, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Pozoren gledalec dogajanja v katalonskem parlamentu v večernih urah v torek 10.10.2017 je lahko opazil mnogo, med vsemi tudi tole podrobnost. Levo zadaj od sedeža predsednice parlamenta sta ves čas zasedanja še vedno stali obe zastavi, tako katalonska kot španska, tako kot vedno. Ampak pričakoval bi, da bi režiserji predstave – na koncu koncev je bila le predstava – poskrbeli za drobne malenkosti, tiste, ki jih dojemamo z očmi – s katerim bi tudi kaj povedali. In ne, saj ne bi pričakoval kakšno »svečano« odnašanje španske zastave iz dvorane, stvar bi lahko izpeljali mnogo bolj elegantno. Tako pa, hej, razglašaš suverenost v prisotnosti zastave, kateri odrekaš suverenost.

Saj se je že pred zasedanjem vedelo, da bo vse okoli besed, oziroma na kakšen način bo to ali ono oblikovano v stavke in kateri izrazi bodo uporabljeni. In tisti, ki so pričakovali kakšne besede v stilu »razglašam samostojno in neodvisno republiko Katalonijo«, so le upali, da bodo izgovorjene besede blizu tem. Tako pa je bila le »osebna zaveza« predsednika, da želi spoštovati voljo ljudstva, ki si je zaslužilo neodvisnost Katalonije. Sledi bučno ploskanje. V naslednjem stavku pa govori o suspenzu izvajanja odločitve. Znanec iz Barcelone, ki je bil med množico na trgu v Barceloni tistega večera, mi je pisal o »hladnem tušu«, tudi o izgubljenosti mnogih v množici, ki so pričakovali več. V njegovih besedah, v množici se je stopnjevala sla, vsi so čakali le še orgazem, a je nenadoma bilo konec erekcije.

Mi je pa kolegica iz Madrida – kakšni dve uri pred napovedanim začetkom prenosa iz katalonskega parlamenta - lepo povedala. Jaz sem jo namreč – tam kjer sva bila skupaj – malce dražil, če bo tudi ona »špricala« večerjo, da bi bila na tekočem. Pa mi je lepo povedala, da se ne bo nič zgodilo.

No, naslednje jutro so potem nekateri vseeno ugotovili, da je samostojnost razglašena in pika. Za druge podpornike neodvisnosti – moj znanec pravi večji del – pa je ostala zmeda, pomešana z razočaranjem in tudi besom. Za mnoge pa je bilo tako – v redu, pač naslednjič – kot da gre za kakšno nogometno tekmo.

Politični marketing katalonske vlade sedaj govori o »slovenski poti« v samostojnost. Pač razglasitev samostojnosti, potem pa »zamrznitev«, v slovenskih grapah govorimo o Brionski deklaraciji.

Bo Carles Puigdemont preživel?

Seveda govorim o političnem preživetju sedanje katalonske vladne koalicije. Ker morda največji izziv za Carlesa Puigdemonta in koalicijo »Skupaj za Da« celo ni na relaciji do Madrida, pač pa kar v sami vladajoči koaliciji v Kataloniji. Ta namreč vključuje poleg »Skupaj za Da« tudi CUP, Listo združenega ljudstva, za katero – kot razumem – pa velja, da je najbolj goreč zagovornik »neodvisnosti, sedaj in tukaj«. Kdor je spremljal govor Puigdemonta v katalonskem parlamentu je seveda opazil, da je ob koncu njegovega govora večina parlamentarcev vladajoče koaliciji predsednika podprla s stoječimi ovacijami. Ne pa vsi, v zadnjih klopeh na strani vladajoče koalicije so obsedeli poslanci CUP, njihova reakcija je bila enaka kot na opozicijski strani parlamenta.

Kolikor mi je dano vedeti, - kolikor sam lahko zraven izračunam – je bil napovedani in dolgo pričakovani govor predsednika Puigdemonta v katalonskem parlamentu v torek 10.10.2017 prestavljen ravno zaradi »last minute« usklajevanja med predsednikom in CUP. Rezultat tega usklajevanja je bilo tisto podpisovanje politične deklaracije, ki da poprej ni bilo predvideno.

Kdor je prebiral moje prve Katalonske zgodbe se seveda spomni, da je ravno CUP sprožila tista občinska posvetovanja o politični prihodnosti Katalonije v letih 2009 – 2011. In se gre tudi spomniti, da je CUP hudo levičarska politična organizacija, čisti anti-kapitalizem, direktna demokracija, a tudi tista, ki zagovarja koncept katalonskih dežel v kateri je samostojnost Katalonije le prvi v vrsti korakov do "končne" rešitve".

In naslednjič…

Naslednjič pa zagotovo kaj o tem, kako se iz Talina vidi na katalonske zgodbe…

Nadaljevanje v Katalonskih zgodbah IV.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
16. oktober 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (12)
Evropske zgodbe za sladokusce

Seveda še naprej spremljam Katalonske zgodbe, bolj kot jih, več je vprašanj kot odgovorov. In mi je čisto popolnoma jasno, da gre pač za tiste vrste zgodb, kjer velja le vera, ampak kaj, ko sem jaz z leti izgubil precej vere v marsikaj. Kar seveda pripelje tudi do vprašanj, ki si jih pameten človek v vsakodnevnem res ne zastavlja.

Kolikšen delež prebivalstva podpira neodvisnost Katalonije?

Zame je še vedno aktualno vprašanje, koliko pravzaprav je velika podpora neodvisnosti Katalonije med prebivalstvom v sami Kataloniji. Kajti v situacijah kot je sedanja v Kataloniji, predvsem pa okoli Katalonije, ni vseeno, ali govorimo o 30%, 60% ali celo kaj večjemu deležu podpore.

Prvo izhodišče mi je seveda zadnji referendum v Kataloniji. Na referendumu 1. oktobra 2017, je sodelovalo 2.286.217 volivcev, vseh upravičenih do sodelovanja na referendumu pa uje bilo 5.313.564 volivcev. Torej volilna udeležba 43,02%. Po sedmih regijah znotraj Katalonije pa je bila najnižja v Tarragoni (36,82%) in Barceloni (39,54%), potem so štiri območja okoli 53%, najvišja pa je bila v centralni Kataloniji (58,15%).

In ker jaz podatke po uradnih objavah Katalonske vlade, tam ne gre spregledati tudi omembe, da do 770.000 potencialnih volivcev ni moglo sodelovati na referendumu, ker so bila njihova volišča zaprta zaradi akcij policije.

Rezultat referenduma pa je bil 2.044.038 glasov oziroma 90,18% za Katalonijo kot neodvisno republiko, 7,83% zoper neodvisnost, ostalo so bili prazne in neveljavne glasovnice. No, če sedaj vzamem še teh 770.000 volivcev, ki se zaradi zaprtih volišč niso mogli udeležiti glasovanja oziroma je njihove glasove zasegla policija, ter tudi tam upoštevam tako 43% udeležbo kot 90% glasov za neodvisnost, dobim 297.990 dodatnih glasov za neodvisnost, torej skupaj 2.342.028 glasov izmed 5.313.564 možnih oziroma 44% vseh volivcev v Kataloniji.

Pa lahko to številko in delež podpore podkrepim s kakšnim drugim preštevanjem, če se odpovem različnim merjenjem javnega mnenja? Da, lahko.

Prvič, pogledam rezultate referenduma oziroma posvetovanja Katalonske vlade o politični prihodnosti Katalonije 9. novembra 2014, ko je – zopet viri Katalonske vlade – sodelovalo 2.305.290 volivcev, kar naj bi predstavljalo 41,6% udeležbo volilnega telesa, vendar je to le ocena, uradni podatek ni bil nikoli objavljen. Izmed tistih, ki so sodelovali, se je 80,76% (1.861.752) izreklo za neodvisno državo, še nadaljnjih 10,07% (232.143) pa za vzpostavitev katalonske državnosti znotraj Španije.

Zakaj so te številka tudi relevantne? Zato ker je takratno »posvetovanje« potekalo brez posredovanje španske centralne vlade. Sicer – zopet – ni bilo vse tako kot se šika, In res je številka podpornikov neodvisnosti med dvema »preštevanjema« občutno porasla, toda po drugi strani – ravno zaradi dramatičnosti - ob zadnjem referendumu sem pričakoval večji porast.

Na približni isti obseg – teh 2 milijona - podpore neodvisnosti pa naletim, če pogledam rezultate zadnjih katalonskih volitev leta 2015, ki so še posebej relevantni tako zaradi visoke udeležbe, saj se je volitev udeležilo 4.130.196 volivcev izmed celote 5.510.853 volilnih upravičencev (75%), kot preprostega dejstva, da je bilo vprašanje poti v neodvisnost osrednje vprašanje teh volitev.

In tam lahko ugotovim, da so »podporniki« takojšnje neodvisnosti dobili 1.966.508 glasov ali 47% vseh veljavnih glasovnic, tisti, ki podpirajo bodisi status quo, bodisi nadaljnjo federalizacijo Španije skozi ustavne spremembe, ali celo neodvisnost, toda le ob sodelovanju centralne vlade, so zbrali 2.079.745 glasov, manjše stranke in liste, ki jih res ne znam razporediti po vprašanju neodvisnost da ali ne, so dobile 46.095 glasov, praznih glasovnic pa je bilo 21.895. Okoli 15.000 je bilo neveljavnih glasovnic.

Med podpornike takojšnje neodvisnosti sem uvrstil koalicijo »Skupaj za Da«, volilni združbi Demokratične konvergence Katalonije (CDC), Republikanske levice Katalonije (ERC), Demokratov Katalonije (DC) in Gibanje Levice (MES), ki je zbrala 1.628.714 glasov ter Listo ljudske enotnosti (CUD) z 337.794 glasovi. Obe tvorita sedanjo vladajočo koalicijo v katalonskem parlamentu.

Na drugo stran sem uvrstil »Državljane« (736.364) in Ljudsko stranko (349.193), ki podpirata status quo. Potem Katalonske socialiste (523.282), ki vidijo prihodnost v nadaljnji federalizaciji Španije. In koalicijo »Katalonija zmore« (CatSíqueesPot), združbe Podemosa, Iniciative katalonskih zelenih (ICV), Združene in Alternativne Levice (EUiA) in politične pobude Equo z 367.613 glasovi, ki seveda podpirajo pravico do samoodločbe, vendar v okviru revizije španske ustave. Dodal pa šem še 103.293 glasov, kolikor jih je dobila Demokratična unija Katalonije (DUC), ki je bila načeloma za neodvisnost, vendar le po poti dogovora z centralno vlado v Madridu, a ta s svojim rezultatom ni dosegla meje za vstop v katalonski parlament.

In o tem, da so bile katalonske volitve septembra 2015 predvsem volitve za zeleno luč za izvedbo referenduma o neodvisnosti tudi ne gre dvomiti. Volilni slogan koalicije »Skupaj za DA« je to tudi lepo povedal s njihovim volilnim sloganom Volitve tvojega življenja (El voto de tu vida). In da, koalicija »Skupaj za Da« je dobila mandat za vladanje, tudi za njihovo najbolj sveto obljubo, da se gre v referendum o neodvisnosti.


.

In moj zaključek o obsegu podpore neodvisnosti med prebivalci v Kataloniji? Takole, trdo jedro podpore mora biti okoli 2 milijona izmed 5,3 milijonov sedanjih volilnih upravičencev v Kataloniji. Mehki ovoj naokoli pa bi znal seči tudi kakšne pol milijona več. Me je pa – ob tem preletavanju številk - presenetilo zmanjšanje števila volilnih upravičencev za 200.000 med katalonskimi parlamentarnimi volitvami leta 2015 in referendumom 2017. Znanec iz Tarragone mi je svetoval, naj pogledam malce številke o izseljevanju iz Katalonije v druge države. In »izseljenci« imajo pravico do glasovanja, le da se morajo za uveljavljanje te pravice posebej registrirati. Če se ne, niso zajeti med volilnimi upravičenci.

O CiU, vladarjih Katalonije

Me je pa nek drug znanec iz Barcelone opozoril, naj si pa vseeno malce pogledam življenjsko zgodbo – sedaj že nekdanje - najpomembnejše politične sile v Kataloniji. Kar je zgodba o volilni zvezi »Konvergenca in Zveza« (Convergència i Unió, CiU), ki sta jo sestavljale dve stranki, večja Demokratična konvergenca Katalonije (Convergència Democràtica de Catalunya, CDC) ter manjša Demokratična zveza Katalonije (Unió Democràtica de Catalunya, UDC).

Če bi jih moral uvrščati kam na kakšni politični skali od leve do desne in obratno, bi CDC pripisal konzervativno – liberalno pozicijo, morda malce bolj liberalno kot se za liberalne konzervativce spodobi. UDC pa bi šla med klasične krščanske demokrate, oboje pa – vsaj nekaj let nazaj - med katalonske »zmerne« nacionaliste, ki razvoj vidijo v ustavnih reformah in vse večji decentralizaciji španske države.

Vladanje Kataloniji – res da kot manjšinska vlada - so prevzeli leta 1980 po prvih »demokratičnih regionalnih volitvah« v skladu z špansko ustavo iz leta 1978 in potem so dolgih 23 let neprekinjeno vladali, vse do volitev leta 2003. V tem času je bila osrednja osebnost katalonskega političnega življenja Jordi Pujol, sicer tudi ustanovitelj CDC in potem vseh 23 let tudi predsednik katalonske avtonomije, kar pomeni istočasno tudi predsednik katalonske vlade. Z njim so se – tista leta okoli 1990 - radi slikali tudi slovenski politiki, na koncu koncev je bila slovenska zgodba tistega časa na pravi smeri tudi za katalonsko vlado.

Vendar, roko na srce, odnos CiU do samostojnosti in neodvisnosti je bil v tistem času recimo – ambivalenten. Znotraj nje sta se oblikovali dve frakciji, ena, večinska, ki je zagovarjala postopnost, pri čemer je pomembno le to, da se katalonska avtonomija vse bolj širi, ter seveda druga – manjšinska – ki je skakala ven iz okvira in videla bodočnost v bolj radikalnejših usmeritvah. Eni so govorili o predvsem o procesu v neodvisnost, drugi so hoteli več ukrepov, ki bodo pospešili čas. In ravno to, ponujati vizijo tako za »zmerne« nacionaliste in bolj radikalnejše zahteve, je bil ključ Pujolovega krmarjenja na političnem parketu, in seveda ključ do src volivcev.

In vse do volitev leta 1995 so več ali manj zmagovalci vseh katalonskih regionalnih volitev s podporo 45% +, z izjemo mandata 1984 – 1988, ko vladajo v koaliciji z Republikansko levico Katalonije (ERC), večino drugih mandatov CiU je sama oblikovala večinsko vlado. Pa še takrat - z ERC - je sama imela večino v parlamentu.

Od volitev leta 1995 pa CiU podpora stalno pada. Če so leta 1992 imeli še 46,2%, jim volivci na volitvah 1999 namenijo zgolj 37,7%. CiU še vedno v tem obdobju in vse do volitev 2003 vlada Kataloniji, vendar kot manjšinska vlada. Pred volitvami 2003 se poslovi tudi Jordi Pujol.

Na katalanske volitve leta 2003 CiU popelje nov voditelj, Artur Mas, ki zamenja Pujola, a doseže dno, na regionalnih volitvah jim svoj glas podari le še 30,7% volivcev. Po teh volitvah CiU odide v opozicijo, vladno večino pa oblikuje koalicija katalonskih socialistov (PSC – PSOE) v navezavi z Katalonsko republikansko levico (ERC) in Katalonske iniciative zelenih (ICV), ki potem vlada regionalni avtonomiji vse do volitev leta 2010. Z volitvami 2010, CiU doseže 38,4% rezultat in je znova v poziciji, da lahko oblikuje manjšinsko vlado.

Vmes, pa se je – leta 2006 – zgodila tisti novi statut katalonske avtonomije, ki je v marsičem razširil katalonsko avtonomijo. Novi statut Katalonije iz leta 2006 je nastal pod vladavino Katalonskih socialistov, res da ob sodelovanju Katalonske republikanske levice (ERC) in Katalonske iniciative zelenih (ICV), toda bistvo je, da so tudi v tej koaliciji močno stopili na pot, ki je bila do takrat rezervirana le za CiU, oziroma nacionaliste. In kar je še več – in CiU morda ne bi bilo nikoli dano – Katalonski socialisti so lahko novo besedilo statuta katalonske avtonomije v sodelovanju z vladajočimi socialisti (PSOE) pod vlado Zapatera v Madridu – kljub modifikacijam nekaterih delov besedila – spravili tudi skozi španski parlament. Nekdo bi lahko rekel, da so katalonski socialisti »ukradli« zastavo, s katero je CiU najraje mahala. O samem novem statutu iz leta 2006 sem že v prejšnjih katalonskih zgodbah, sledi cufanje tega statuta pred španskim ustavnim sodiščem kot tudi o nadaljevanju teh zgodb v tistem »gibanju« občinskih posvetovanj o politični prihodnosti Katalonije med leti 2009 in 2011.

Potem pridejo volitve 2012, ko CiU zopet pristane pri 30% volilne podpore. Še vedno so najmočnejša stranka v Kataloniji, še vedno imajo možnost nadaljevanje vladavine, pa čeprav kot manjšinska vlada. Vendar se razmerja v CDC hitro spreminjajo, voditelj stranke Artur Mas namreč opušča dotedanjo ambivalenten odnos do neodvisnosti, vse več ljudi znotraj stranke se zavzema za radikalnejšo pozicijo, za t.i. konec procesa in neodvisnost takoj. Znotraj stranke sprejmejo oceno, da razpoloženja ljudi, ki se je vzpostavilo v tistih občinskih posvetovanjih o politični prihodnosti 2009 – 2011 – niso znali izkoristiti in da jim ta ambivalentni odnos do neodvisnosti škodi. Da je potreben – če sploh želijo računati na kakšen večji delež volilne podpore in s tem povratek v »čase nekdanje veličine nespornega vladarja Katalonije – oster zavoj proti »takojšnji neodvisnosti«, ne zgolj pristajanje na proces, ki naj nekega dne pripelje do neodvisnosti. V ta kontekst spada tudi spor med CDC in UDC. Slednja seveda podpira pot do neodvisnosti, toda pot do njega vidi izključno v sporazumu z centralno vlado v Madridu. Končal se je tako, da je ta zveza propadla tik pred volitvami 2015, CiU pa gre na smetišče zgodovine po 37 letih, večino med njimi v vlogi vladajoče stranke v Kataloniji. Ampak priokusa, da je v vsem tudi "boj za oblast" CDC pa tudi ne gre spregledati. Vendar tudi ne grajati, v politiki gre za tudi oblast.

CDC pa vstopi v volilno koalicijo »Skupaj za Da« in se v njej vzpostavi kot najmočnejši partner. UDC gre na volitve 2015 samostojno in se niti ne prebije v Katalonski parlament. Nekaj kasneje se tudi razpusti.

No, ta koalicija »Skupaj za Da« je na volitvah leta 2015 – kot že zgoraj – dobila 39,59%;. Kar je včasih CDC z lahkoto dosegala skoraj sama. Po volitvah se kot vodja koalicije vzpostavi Carles Puigdemont, ki ravno tako prihaja iz CDC in ki je v Katalonskem parlamentu izvoljen za predsednika katalonske avtonomije.

No, kar se tiče barv te koalicije, je dejansko skupna le ena barva, barva takojšnje neodvisnosti. In republike. V vsem drugem težko najdeš kaj veliko skupnih imenovalcev. Je zmes med radikalnejšo levico, na primer ERC, socializma oziroma demokratičnega socializma, (MES), konservativnim liberalizmom, vsaj v ekonomskih zgodbah (CDC), do krščanske demokracije (DC). Znotraj nje so se v imenu »neodvisnost takoj« poenotili tako zagovorniki EU kot evro skeptiki.

Ob takšnem zavedanju je tudi jasno, da kaj veliko o tem, kaj naj bi sledilo neodvisnosti, ni slišati.

Druga stvar, ki je vidna ob tej »študiji« katalonskega političnega življa, je razdvojenost. Imajo dva politična spektra, od leve do desne in obratno, ločnica med njimi pa je ravno odnos do statusa Katalonije v prihodnje. Kot dva paralelna svetova. Kar me spet pripelje do vprašanja, koliko je glasne večine in kako velika je tiha manjšina.

»Dobri nasveti« iz slovenskih grap

Priznam, da me najbolj zabavajo tisti »nasveti« iz slovenskih grap, ki Kataloncem odsvetujejo osamosvojitev ali pa vsaj naj bodo pazljivi, ker – jih bodo le pokradli. Zopet, jaz bi rekel, pomanjkanje refleksije pri dajalcih nasvetov. Zgodbe slovenskih grap osamosvajanja so tukaj malce bolj zamršene, ni šlo zgolj za neodvisnost, bila je tudi sprememba političnega režima in še bolj globoka sprememba gospodarskega režima.

Katalonija je danes dežela, kjer veljata tako politični kot ekonomski pluralizem, vključno s pravico svobodne ekonomske pobude. In jutri – če bi bila Katalonija neodvisna in samostojna država – ne bi bilo nič drugače. Nobene »denacionalizacije« ne bo, niti kakšne privatizacije ne bo. Lastniki tega ali onega bodo še vedno ostali lastniki, ekonomska logika «profita« bo še vedno veljala. Bogati bodo še naprej bogati in revni ne bodo nič manj revni.

V tem segmentu je pot do neodvisnosti Katalonije popolnoma različna od slovenske, kjer ni bila le secesija, ampak tudi sprememba temeljnih načel družbe o tem ali onem. Zato res ni bojazni, da bi se tam zgodili kakšni »Bavčarji in Šroti«, zadeve so jasne.

Dileme Kataloncev po Evropi

Me je pa znanec iz Bruslja – sicer Katalonec od pet do zadnjega lasu - opozoril na neko drugo realnost. Da se bodo mnogi Katalonci, ki živijo v drugih EU državah – brez rešenega vprašanja članstva v EU – znašli v situaciji, ko bi izgubili pravice, ki jim sedaj gredo kot državljanom Španije v drugih državah EU – predvsem je imel v mislih pravico do zaposlovanja - in to bo seveda pomenilo, da se bodo odločali za ohranitev španskega državljanstva.

Zanj je to res problem, kajti neodvisnost Katalonije sicer podpira, zdi se mu prav, da – če bo Katalonija postala samostojna republika – to podpre tudi z svojim državljanstvom nove države in se odpove sedanjemu španskemu. Nekakšen "osebna" in zelo konkretna poteza v prid domovine. Kot pravi, bilo bi moralno, tako pa …. bo nekako prevarantsko, - kot se je izrazil – Katalonija bo njegova ljubica, Španija pa še vedno žena.

In..

Nič, so le zgodbe, so le moje zgodbe.

Nadaljevanje v Katalonskih zgodbah III.
9. oktober 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (12)
Evropske zgodbe za slodkusce

Ni lahko v slovenskih grapah karkoli napisati o katalonskih zgodbah, razen seveda tistih, ki temeljijo na čustvih, v večji meri temelječih na identifikaciji z lastno preteklostjo. In- priznam – tudi meni ni lahko, v mojih mislih se mešajo tako čisto človeške zgodbe, pač stiki z ljudmi iz cele Španije kot tudi iz Katalonije, po drugi strani pa dejstva takšnih in drugačnih institucionalnih okvirjev, ki so realnost, pa čeprav le ta in naslednjih trenutek.

In priznam, da je tudi mene presenetila brutalnost ukrepov centralne španske vlade na dan referenduma. Še posebej, ker tri leta nazaj – ob neobveznem »posvetovanju« leta 2014 - tega ni bilo in so tekli le – kot pravimo – pravni postopki v okviru pravne države.

Zgodovina katalonskih referendumov o neodvisnosti

Referendum 1. oktobra 2017 niti slučajno ni bil prvi. Pred njim je regionalna vlada Katalonije organizirala množično opredeljevanje do bodočnosti Katalonije 9. novembra 2014. In takrat so ga formalno umestili kot »obliko vseljudskega posvetovanja o politični prihodnosti«, uradno to ni bil referendum o neodvisnosti Katalonije. Tega so hoteli izpeljati, pa ga je tudi takrat špansko ustavno sodišče proglasilo za neustavnega in ga s tem prepovedalo.

Takrat je Barcelona preštela 2,3 milijona oddanih glasov, od katerih jih je bilo 91% za vzpostavitev Katalonije kot državne tvorbe, vendar jih je bilo med temi 10% proti temu, da bi ta državna tvorba bila neodvisna, izven sestave Kraljevine Španije. Takšen rezultat je mogoč, ker so volivci imeli na voljo dva vprašanja in sicer prvo: Ali želite Katalonija postane država? In drugo, ali ali želite, da je ta država neodvisna. In 81% je z da odgovorilo na oba vprašanja. Kakorkoli, uradnih podatkov o volilni udeležbi nikoli niso bili objavljeni, mediji so poročali o volilni udeležbi med 37% in 42%. Ni nepomembno, da v marsikateri občini, kjer so bili na oblasti nasprotniki tega posvetovanja, teh sploh niso organizirali.

In leta 2014 Madrid ni z silo nastopil proti izvajanju tega »vseljudskega posvetovanja«, so pa pravosodni organi sprožali pravne postopke zoper takratnega predsednika katalonske vlade Arturja Masa, ki ga je sodišče v Barceloni ga je marca 2017 obsodilo na dvoletno prepoved opravljanja javne funkcije ter globo v višini 36.000 evrov zaradi neupoštevanja odločitev sodišč. Naslednja postaja - možnost pritožbe - je špansko vrhovno sodišče, kar je po svoje ironija.

Sicer pa se zgodba katalonskih referendumov o neodvisnosti začenja že v obdobju 2009 – 2012, ko se vseljudska posvetovanja dogajajo na ravni občin v Kataloniji. Začelo se je v Arenys de Munt septembra 2009, občini z oko0li 8.000 prebivalci severovzhodno od Barcelone. Tamkajšnji občinski svet je na pobudo Liste ljudske enotnosti (Candidatura d'Unitat Popular) – ene izmed strank, ki se zavzema za katalonsko neodvisnost a ima tudi močno anti-kapitalistično noto - preprosto odločil za posvetovanje z občani kot svoj politični odgovor nad postopki španskega ustavnega sodišča in njegovega presojanja leta 2006 sprejetega novega statuta katalonske avtonomije. Vendar samega referenduma občina ni izpeljala, kajti poseglo je sodišče, ki ga je prepovedalo. Zato se je zgodil v »zasebni iniciativi«, v bistvo kot aktivnost »društva«. Rezultat je bil – ob 41% volilni udeležbi, 96% glasov za neodvisnost.

S tem se je začelo gibanje občinskih glasovanj o neodvisnosti, do konca leta 2009 – v prvem valu - je bilo tako izvedenih 166 občinskih vseljudskih posvetovanj. Njihova organizacije se je potem nadaljevala vse do barcelonskega aprila 2011. V Barceloni je bila udeležba 21%, a 90% glasov je bilo oddanih v prid neodvisnosti. Vse skupaj so ta »posvetovanja« potekala v 671 izmed 948 občin v Kataloniji. O prvem valu teh referendumov je poročalo tudi ljubljansko DELO.

Brez dvoma je ta proces občinskih zgodb vplival na rezultate volitev v katalonski parlament leta 2012, ko so stranke, ki so zagovarjale neodvisnost Katalonije, dobile 49% glasov in s tem udobno večino 74 sedežev v katalonskem parlamentu. V takšni sestavi parlamenta je bil storjen naslednji korak in sicer sprejem Deklaracije o suverenosti in pravici do samoodločbe katalonskega ljudstva v katalonskem parlamentu januarja 2013. 81 glasov za, proti 41 proti, malenkost vzdržanih, nekaj članov parlamenta – vseh je 135 - se ni udeležilo glasovanja. In čeprav tukaj ni šlo za pravni akt, zgolj politično deklaracijo, jo je špansko ustavno sodišče tri mesece kasneje »začasno« suspendiralo.

Potem so stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, v katalonskem parlamentu dosegle dogovor o izvedbi referenduma novembra 2014. In če primerjam »rezultate« takrat in sedaj v 2017, no je kar podobna slika.

Med več samostojnosti in neodvisnostjo

Nobenega dvoma ni, da prizadevanja za neodvisnost Katalonije niso od včeraj in da je podpora neodvisnosti solidna v delu prebivalstva Katalonije. To je zelo pomembno, govorim o prebivalcih Katalonije, ne zgolj o Kataloncih. Toda, še v večjem delu prebivalstva je prisotna podpora več samostojnosti, vsaj v pogledu do centralne španske vlade.

V tem pogledu – če se omejim na politične stranke – tudi katalonski socialisti zagovarjajo »vse večjo avtonomijo«, ne pa odcepitve od Španije. V tem pogledu se veča razkol med Katalonci in drugimi prebivalci Katalonije.

Tu se srečamo z neko drugo realnostjo današnje Katalonije. Ima svojih 7.5 milijona prebivalcev, 1,1 milijon je državljanov drugih držav, povečini iz drugih držav EU. Od Olimpijskih iger v Barceloni leta 1992 je prebivalstvo narastlo za 1,5 milijona.

6,4 milijona je španskih državljanov in poštena številka današnjih volilnih upravičencev v Kataloniji je daleč od kakšnih katalonskih korenin. Statut katalonske avtonomije ne pozna nečesa takega kot je katalonsko državljanstvo, politične pravice, torej tudi pravica do volitev v okviru katalonske avtonomije je priznana španskim državljanom, ki imajo stalno prebivališče v Kataloniji.

In Katalonija je bila vse od sedemdesetih let deležna močne migracije iz revnejših španskih regij, še posebej iz Andaluzije, Murcije in Estramadure. Še najbližje razločevanju med Katalonci in ostalimi pridemo v statistikah o uporabi katalonščine in kastiljščine. Podatki iz leta 2013 pravijo, da je katalonščina običajni jezik sporazumevanja za 36,29% prebivalcev Katalonije, kastiljščina za 50,73%, oba jezika pa za 6, 82% prebivalcev. Vendar ti podatki o uporabi jezika zajemajo vse prebivalce, tudi tujce iz drugih držav, zato je delež kastiljščine povečan.

Nekaj o razdeljenosti govori tudi dejstvo, da je – v nekem trenutku bližajočega se zadnjega referenduma - od vseh 947 županov v Kataloniji sicer res 712 županov podprlo izvedbo referenduma v svojih občinah, vendar v njih živi le 41% katalonskega prebivalstva. In je razlika med manjšimi, ruralnimi občinami in večjimi urbanimi in industrijskimi središči.

Te prebivalce Katalonije – priseljene, sedaj že druga generacija – odcepitev od Španije nič kaj ne navdušuje, vidijo pa smisel v večji samostojnosti, predvsem ko gre za načelo »katalonska denarnica v katalonskem žepu«. Rojaki in sorodniki v drugih španskih regijah gori ali doli, v tem, da bi bil tok plačanih davkov iz Barcelone v Madrid bolj uravnotežen z tistim, kar se vrača nazaj v Katalonijo, bi pomenilo več v okolju njihovega vsakodnevnega življenja, zato bodo dali svoj glas za več samostojnosti, ne pa za neodvisnost Katalonije. Zadolženost regionalne vlade v Kataloniji je višja (35% BDP) od povprečja zadolženosti drugih španskih avtonomnih regij (25%) in več nazaj iz Madrida bi bila koristna.

Pa vendar, potegniti črto med »avtohtonimi« in priseljenimi v pogledu zavzemanja za neodvisnost ne gre potegniti tako zlahka. So pomembne nianse, ki človeka lahko postavijo na eno ali drugo stran. Ena izmed njih je poudarjanje, da bo nova katalonska država republika. Tudi referendumsko vprašanje je omenjalo republiko, ne zgolj neodvisno državo. Kar je voda na mlin vsem, ki bi si namesto kraljevine raje želeli imeti republiko, »republikanci« pa niso ravno posebnost Katalonije, najdete jih po celi Španiji in marsikje jih niti ni tako malo.

Ni nepomembno tudi dejstvo, da so vse meritve razpoloženja namerile bistveno večjo podporo sami izvedbi referenduma kot so jo – istočasno – izmerili za podporo samostojnosti in neodvisnosti Katalonije. Po svoje je to paradoks, kajti ne bi bilo neutemeljeno pričakovati, da bi podpora bila podobna. Vendar je bilo za mnoge v Kataloniji – pa tudi izven nje – v bistvu edina oprijemljiva možnost, da se vprašanje samostojnosti in neodvisnosti Katalonije spravi z dnevnega reda vsaj za nekaj časa. Ni namreč majhen delež tistih, ki menijo, da so vsake katalonske volitve, praktično vsi politični procesi pravzaprav ugrabljeni z agendo »samostojnosti in neodvisnosti« in da to v ničemer ne odgovarja na bolj eksistenčna vprašanja prebivalcev Katalonije.

Vendar bi to res naredili le, če bi bilo izvedeno vseljudsko odločanje, ki mu – vsaj v grobem – ne bi mogli očitati večjih nepravilnosti, ki bi pod vprašaj postavljali tak ali drugačen rezultat. In zelo solidno volilno udeležbo. Oboje je manjkalo v vseh dosedanjih »posvetovanjih« in zato so tudi nekateri nasprotniki neodvisnosti Katalonije podpirali izvedbo referenduma.

V tem velja opozoriti na nek drug referendum o neodvisnosti, ki je potekal nekaj let nazaj na Škotskem. Ta se ni zgodil zgolj kot odločitev škotskega parlamenta, pač pa je bil zakonsko sankcioniran tudi s strani Londona. V bistvu so uporabili koncept »samoodločbe v času dekolonizacije«, na podobnih osnovah je bil na primer izpeljan referendum v Gibraltarju, kjer je bil rezultat v prid ostanka v Britanskem kraljestvu.

V tej zgodbi med Barcelono in Madridom so tudi čiste ekonomske realitete. Katalonija s svojimi 6,3% ozemlja Kraljevine in dobrimi 16% prebivalci celotne Španije v danes marsičem odstopa in njen delež tega ali onega na ravni Španije. Njen BDP predstavlja 20% vsega španskega, izvoz blaga in storitev iz Katalonije predstavlja četrtino vsega španskega izvoza, ter naložbe v Kataloniji iz tujine predstavljajo skoraj 30% vrednosti vseh tujih investicij v Španijo. Na drugi strani BDP na prebivalca niti ni med najvišjimi, znaša 28,590 evrov, v Baskiji (31.800) in madridski regiji (32.720 evrov) je večji, toda daleč od »revščine« Estramandure in Andaluzije, kjer ne doseže 17.000 evrov.

Že te številke nekaj povedo o teži Katalonije znotraj španskega prostora. Z odhodom Katalonije bi Španiji izgubila pomembno »neto« plačnico v španski proračun, s tem pa bi se – pač manj zbranega – tudi manj delilo in nad tem večina drugih avtonomnih regij ter prebivalstva niti najmanj ni navdušeno. In razlike v Španiji so, kar se tiče blagostanja, ogromne.

Tu – predpostavljam – se je v vrhu španske ljudske stranke sprejelo oceno, da bodo v večini drugih delov Španije okrepili svoje pozicije, če se bodo vzpostavili kot branitelji španske ustave. In to na točki, kjer emocije vedno igrajo pomembnejšo vlogo kot razum. Kar v časih, ko politične procese, predvsem pa njihove rezultate določajo bolj emocije kot razum ali – bog ne daj – računice, ni nepomembno.

Da je nekaj na tem me prepričuje tudi molk ostalih »treh velikih« v španskem parlamentu, ki ostajajo – vsaj po mojem vedenju - presenetljivo blagi. Socialisti (PSOE), toda tudi Podemos in Ciudadanos morda že obsojajo – bolj mimogrede – način ukrepanja vlade, ki tako ali tako nima njihove podpore, nikakor pa ne oporekajo namenu, s katerim je centralna ukrepala.

Zato to močvirje, ki postaja vse bolj globoko, ni le zgodba med ljudstvom v Kataloniji ter »grdo« centralno vlado v Madridu, je tudi zgodba, ki vključuje vsakodnevnega - recimo - prebivalca Andaluzije, ki bi z odhodom Katalonije izgubil. In ne gre zgolj za denar, gre tudi za marsikaj drugega, kar se ne da ravno prijeti in prešteti.

Kar pa se tiče španskega ustavnega sodišča in njihovih, jaz nimam pripomb. Res je, da je marsikatera pravna norma slepa za vso barvitost življenja, toda obsojati ustavno sodišče, da razsoja tako kot razsoja res ne gre. Od kateregakoli sodnika gre res pričakovati, da bo razsojal po svoji vesti, toda nikoli izven tistega, kar zamejuje besedilo in duh ustave ali zakona. V tistem trenutku, ko bi sodnik čel čez to, se postavi v vlogo absolutnega vladarja. Spominjam se izjave enega – mislim, da je bil nemški sodnik, žal se natančne ne spomnim – ki je lepo povedal, da za butaste razsodbe, ki temeljijo na butastih zakonih, ne gre kriviti sodnika, pač pa zakonodajalca, ki je tak zakon sprejel in uveljavil.

Katalonci med »nacijo« in »narodom«

Bistvo sedanje katalonske avtonomije izhaja iz ustave Kraljevine Španije iz leta 1978, v kateri so bili Katalonci, Baski in Galičani opredeljeni kot narod in ki jim je ravno zaradi tega dajala avtomatično pravico do notranje avtonomije v okviru španske države. V bistvu je prišlo do obnovitve stanja iz leta 1932, ko je Katalonija dobila svoj prvi statut avtonomije.

Razhajanja med Madridom in Barcelono so se začela ob sprejemanju novega statuta katalonske avtonomne ureditve leta 2006, ko je Barcelona v njem Katalonce opredelila kot nacijo in ne več le kot narod. Kjer sta tako parlament v Barceloni in Madridu sprejela »kompromisno besedilo«, statut vsake avtonomne regije v Španiji morata sprejeti tako regionalni kot nacionalni parlament. In ta velja še sedaj, vsaj v okrnjeni obliki. V okrnjeni pa zato, ker je špansko ustavno sodišče kar velik del členov razveljavilo, druge pa pospremilo z obvezno interpretacijo. Recimo razumevanje izraza nacije kot izključno stvar zgodovinskega in kulturnega pomena, nikakor pa nečesa, kar lahko ima pravne posledice in da – kar se španskem ustave tiče, obstaja le ena nacija. Skratka, nobene državnosti Katalonije.

Mimogrede, opredelitvi Kataloncev kot naciji v statutu Katalonije, so sicer pred španskim ustavnim sodiščem nasprotovali v španski Ljudski stranki, toda nasprotovali so tudi regionalne oblasti na Balearskih otokih, Aragoniji in v Valenciji, ki se tudi identificirajo kot katalonske dežele oziroma stojijo na pozicijah, da delijo isto kulturno dediščino in jezik.



Katalonske dežele

In tu se skriva še ena težka, na katerega ni jasnega odgovora. Namreč vsaj v delu političnih sil, ki zagovarjajo neodvisnost Katalonije se govori tudi o katalonskih deželah, ki vključujejo poleg same Katalonije tudi dele v drugih regijah (Balearski otoki, Valencija, Franja v Aragoniji) Španije ter v sosednji Franciji (Roussillon) in celo majhen košček na Sardiniji (Alhero), kjer živijo strnjene skupine prebivalcev, ki govorijo dialekte katalonščine in se identificirajo kot del korpusa katalonskega ljudstva. Katalonščina je tudi edini uradni jezik v Andori. Kar v procesu nastajanja nove države ne pomaga najbolje. Barcelona bi se morala v tem pogledu jasno opredeliti, toda potem bi celotna zgodba izgubila del naboja »nacionalne emancipacije«.

V slovenskih grapah je to razlikovanje med nacijo in narodom vedno naporno in – na žalost – vse preveč ljudi misli, da gre za eno in isto. Ko govorim o Slovencih kot naciji, govorim o vseh, ki imajo slovensko državljanstvo, ne glede na njihovo osebno identifikacijo s specifično etnično skupnostjo, ko pa o Slovencih kot narodu, potem zgolj o pripadnikih slovenske etnične skupnosti. Matematiki bi – malce posplošeno rekli: Narod + država = nacija. Kemiki pa bi dodali, da je rezultat vse kaj drugega kot seštevek lastnosti obeh sestavin in da je povratni proces v zopet dve neokrnjeni sestavini nemogoč. Tudi zato se velikokrat izkaže, da dobri voditelji narodov niso vedno kos vlogi voditelja nacije. Eno je, ko nagovarjaš narod, drugo je lahko, ko nagovarjaš nacijo. Odvisno od obsega naroda v naciji bi rekel. Slovenski politiki, ki nagovarjajo Slovence in državljane Republike Slovenije, so z eno nogo v narodu, z drugo v naciji. Po domače, sedijo na dveh stolih v kontekstu razlike med nacijo in narodom.

O pravici do samoopredelitve

To sicer nima zveze s načelno pravico ljudstva v Kataloniji do samoopredelitve, niti nimam namena te pravice nikomur oporekati. Meni gre na živce le, ker se v slovenskih grapah to pravico ljudstev do samoopredelitve razlaga kot le pravico narodov in nobenega drugega. Pa bi bil dovolj že sprehod skozi različne jezike in tistem, kako v teh jezikih poimenujejo to pravico.

V angleškem jeziku vedno govorimo o »right of people to self-determination«, v francoščini je »le droit des peuples à disposer d'eux-mêmes«, v španskem svetu govorijo o »derecho de libre determinación de los pueblos«. Vse do nemškega »Selbstbestimmungsrecht der Völker«, čeprav ta »Völker« v nemškem kontekstu nima ravno identičnega pomena kot francoski »peuples«. Tudi ustava SFRJ iz leta 1974 govori o »pravu svakog naroda na samoopredeljenje, uključujući i pravo na otcepljenje«, vendar v srbščini beseda »narod« pomeni tako ljudstvo kot narod.

In v bogati literaturi, ki o tej pravici ljudstev do samoodločbe, nikjer ne boste našli kakšne definicije, komu pripada ta pravica. Kar pomeni, da pripada vsaki zaključeni skupnosti ljudi, večji ali manjši,ki se je sposobno vzpostaviti kot prepoznavna skupnost na posameznem celovitem teritoriju in ki je sposobna udejanjiti to samoodločbo. Romanticizem, porojen v pomladi narodov sredi 18 stoletja, nima kaj dosti opraviti s tem, je pa res, da ima narod morda prednost, vsaj ko gre za t.i. prepoznavnost skupnosti, ki želi na svoje glede na drugo prebivalstvo države, od katere gre na svoje.

In zopet – zagotovo ne mimogrede – pravica ljudstva do samoodločbe se je v moderni zgodovini začela z ameriškim brcanjem Britancev iz njihovih severnoameriških kolonij. Takrat in še danes zagotovo ne bi mogli govoriti o kakšnem ameriškem narodu, je pa bilo zelo jasno, kdo da je ameriško ljudstvo, ki je vzpostavilo ZDA.

Mimogrede, v osamosvajanju držav srednje in južne Amerike izpod španske krone igrajo ZDA na liniji te pravice ljudstev do samoodločbe ključno vlogo, na tej pa potem temelji kasnejša Monrojeva doktrina o Ameriki Američanom.

In potem se ta »samoodločba« vrača v Evropo ravno iz Amerike. Že Wilsonovih 14 točk za urejanje razmerij po prvi svetovni vojni nekaj govori v tej smeri, čeprav ne dobesedno, on ostaja v okviru »samoodločbe«, ki naj omogoči široko avtonomijo različnim ljudstvom v takratnih imperijih.

O samoodločbi ljudstev se je potem tudi na debelo na Versajski mirovni konferenci, še posebej kar se tiče avstro-ogrske in otomanskega imperija, ki sta razpadala. Ampak prednosti novi varnostni arhitekturi v srednji Evropi so vseeno dali prednost, še najbolje so jo v pogledu samoodločbe odnesli Poljaki. Še Kraljevina SHS je svoj nastanek utemeljevala v samoodločbi narodov, pač tisti Jugoslovanski odbor iz Londona, ki se je v imenu Slovencev, Hrvatov in Srbov zavzemal za pristanek v novi balkanski državni tvorbi. Malo manj so bili na tem navdušeni v Ljubljani in Zagrebu ampak kakšne alternative niti niso zares imeli.

Bolj jasna je Atlantska listina iz avgusta 1941, s katero sta Churchill in Roosevelt v osmih točkah zarisala svet tudi po koncu vojne in ki v tretji točki govori ravno o pravici vseh ljudstev do samoodločbe. Baje naj bi se Roosevelt in Churchill med vrsticami dogovorila, da ta točka ne velja za Azijo in Afriko, ampak tega niso slišali v Indiji, Burmi, Maleziji in Indoneziji, kjer se začeli sklicevati na to Atlantsko listino.

Ta Atlantska listina je potem načelo pravice do samoodločbe pripeljala do ustanovne listine OZN, kjer je ta pravica jasno zapisana, seveda brez podrobnosti, kdo in kdaj je »ljudstvo«, kot je seveda ostajala na »načelni ravni«. Vendar - zopet – tolmačenje njenega dejanskega pomena je vedno potekala v zelo kompleksnem okolju. Tako naj ne bi podrazumevala zgolj »neodvisnosti in samostojnosti« pač pa tudi možnost izbire temeljev ter političnega in ideološkega okvira vladavine, ki naj bi jo bilo deležno to ali ono »ljudstvo«. Na načelni ravni sta se o tem strinjali tako v Washingtonu kot Moskvi.

In potem se je pravna in filozofska razprava predvsem omejila na uporabo te pravice v zelo specifičnem kontekstu petdesetih in šestdesetih let. Takrat je pravica do samoodločbe najmočneje zaživela v praksi v obdobju dekolonizacije sveta.

Kjer je zopet šlo za ljudstva, ne bolj ali manj homogene etnične skupine, recimo v okviru pojmovanja naroda. Morda slovenskim grapam najbližji primer je neodvisnost in samostojnost Cipra, kjer niti slučajno ne moremo govoriti o Ciprčanih kot narodu, zagotovo pa lahko govorimo o njih kot ljudstvu.

Je že res, da jih na ravni posameznikov deli tako jezik kot vera, na drugi strani pa so to prebivalci otoka, ki delijo skupno zgodovino, ki so tako ali drugače, pa naj bo ekonomsko ali drugače povezani in predstavljajo celoto, vključno s teritorialno celovitostjo tistega, kar naj bi se »osamosvojilo«. In celo – vsaj v ozadju – lahko govorimo o lastni identiteti v danem trenutku. Nasprotovanje britanski oblasti je v marsičem bolj povezalo grško govorečega Ciprčana s turško govorečim Ciprčanom kot je bila trdna povezava grško govorečega z grškim narodom ali turško govorečega z »turškim« ljudstvom.

In Indonezija je tudi lep primer ljudstva, ki je v imenu samoodločbe doseglo neodvisnost, samo kaj, ko so se hitro potem začeli novi procesi, ki so recimo pripeljali do uresničitve pravice nekega drugega ljudstva do samoodločbe, recimo, v vzhodnem Timorju. Mimogrede, ta pravica do samoodločbe v kontekstu dekolonizacije se praviloma niso uresničevale s kakšnim referendumom, večinoma je šlo v večjem ali manjšem obsegu za krvave zgodbe. In zopet, neredko so nekdanje kolonialne oblasti poskrbele za kolikor toliko »tranzicije«, v tem procesu vzpostavile vsaj kakšno začasno lokalno oblast in njej z vsem pompom predale »oblast«.

Nasproti pravici ljudstev do samoodločbe stoji pravica obstoječih držav, da ohranjajo in ščitijo svojo teritorialno integriteto. Kar je tudi eno izmed temeljnih načel zapisanih v ustanovni listini OZN. In v evropskem kontekstu, s sprejemom Helsinške listine leta 1975, tudi zapisano z odebeljenimi črkami. Ki je – načeloma - vzdržala vse do danes.

Res je, da so razpadle federacije kot je bila Češkoslovaška, Sovjetska zveza in SFRJ, vendar zaradi razpada teh federacij se ni spremenila nobena druga zunanja meja katerekoli druge države. Srbija morda ne meji več z Albanijo, toda albanska meja je še vedno tam, kjer je bila leta 1975. Res je v spremembah s padcem berlinskega zidu izginila DDR, toda poljska zahodna meja je še vedno na Odri, točno tam, kjer je bila tudi v času DDR.

Takrat, v začetku 90 let je bila huda razprava o tej pravici, vsaj v evropskem kontekstu, in – morda ne gre pozabiti – ključne besede so bila besede politika, ne pravnika. François Mitterrand je v nekem trenutku izjavil, da federalne države pa lahko razpadejo, vendar le na svoje nekdanje federalne enote. S tem je postavil novi politični okvir razumevanja pravice do samoodločbe, ki je presegal dotedanjo miselnost v povezavi z pravico do samoodločbe v kontekstu dekolonizacije.

Mimogrede, kolikor sem bil »zraven« pri razpravah o Kosovu in njegovi samostojnosti v okviru procesa razpada SFRJ, je vedno bil eden kronskih argumentov, da sta Kosovo in Vojvodina v ustavnopravnem položaju do jugoslovanske federacije »defacto« dosegle položaj drugih federalnih enot. Na koncu koncev, predstavnik pokrajine Kosova je bil član predsedstva SFRJ tako kot predstavnik Republike Slovenije.

In morda je ravno ta »razvoj« teorije pravice do samoodločbe, kot jo je začrtal Mitterrand, tisti razlog, zakaj je malo verjetnosti, da bi Španija ali pa kakšna druga evropska država iz sedaj »enotne države« postala federativna država, čeprav bi bila federalizacija Španije zagotovo – v sedanjem momentu – spodobna »prehodna« rešitev. Ali pa – to je že črni humor – Avstro-ogrska varianta, dve državi, povezani v personalni uniji avstrijskega cesarja in madžarskega kralja v isti osebi.

Na žalost, v močvirju različnih mednarodnopravnih za marsikaj ne obstaja jasna in sprejeta hierarhija načel, kaj šele pravic ali celo obveznosti. Načelne pravice, velikokrat zelo kontradiktorne, se vedno znova postavljajo druga nasproti druge, prevlada pa tista, ki ima v danem trenutku možnost prevladanja in uveljavitve.

Recimo priključitev Primorske. Lahko bi kakšen zbor odposlancev v Kočevju petkrat sprejel kakšno odločitev o priključitvi Primorske, lahko bi Primorci še tako na debelo o pravici do združitve z matičnim narodom, brez tega, da je bila Kraljevina Italija na napačni strani in poraženka druge svetovne vojne, nič ne bi bilo relevantno, meja bi še vedno bila nekje med Logatcem in Postojno.

V notranjem pravu, ki je namenjen odnosom med ljudmi ter odnosom med ljudmi in oblastjo, smo vajeni takšne hierarhije, začne se z Ustavo in potem navzdol, do zadnjega podzakonskega predpisa. V mednarodnem pravu pa je džungla vsemogočih mednarodnih pogodb in celo političnih resolucij, ki jih ni mogoče spraviti v nek hierarhičen red. Tudi zato, ker mednarodno pravo ne ureja razmerij med ljudmi. Še največji približek je mednarodno civilno pravo, ki pa v večji meri ureja le kolizijo med različnimi notranjimi pravnimi ureditvami. To, da lahko nekdo pred sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu sproži postopek za zaščito svojih posameznikovih interesov je izjema v svetovnem merilu, možno pa je le, ker so se države – članice Sveta Evrope z mednarodno pravno javno pogodbo zavezale k spoštovanju takšnih pravic ter priznale avtoriteto Strasbourškega sodišča. Enako velja za luksemburško sodišče v okviru EU.

O Evropski Uniji, ki da ne naredi nič

Premlevanja o tem, da EU v konkretnem primeru ne naredi nič, čeprav da bi morala in se opira zgolj na »pravni pozitivizem«, me niti ne presenečajo. So človeška, toda na drugi strani, niti slučajno ne upoštevajo vse realiteto EU. Ki nikakor ni belo – črna, bolj bi rekel, da gre za bistveno več odtenkov sive kot njih 50. In povezava med legitimnostjo in legalnostjo je ideal, ki ga je mogoče zasledovati v kontekstu notranjega prava, za odnose med državami pa koncept legitimnosti ni nekaj, kar je središče urejanja odnosov med državami.

Ko že o tej legitimnosti in legalnosti, le za vzorec čisto druga zgodba. Danes vemo, kdo je ilegalni imigrant in kaj ga loči od legalnega migranta. Sedaj pa mi, prosim, povejte, kdo je legitimen imigrant in kdo ne. Pri čemer seveda upoštevajte, da vaše gledanje na legitimnost razlogov za migracijo ni nujno isto, kot jih bo videl in doživljal ta imigrant. Z legitimnostjo je tako kot s pravičnostjo. Kar je morda pravično za nekoga drugega, morda ni zame. Lahko bi rekel tudi tako, da je legitimno da vsak išče svojo pot do sreče, je pa hudo narobe, če ubira pota v nasprotju z legalnim.

Dejstvo je, da imajo institucije EU zelo malo možnosti za sankcioniranje česarkoli v državah članicah, ki sega onkraj uporabe denarja iz evropskega proračuna. Takrat, ko se ugotovi nepravilnosti pri črpanju evropskega denarja, je moč Komisije velika, čeprav zopet ne absolutna. In ko gre za neposredne pristojnosti nadzora nad izvajanjem skupnega trga.

In res je, da lahko Komisija začne postopek za »zamrznitev« glasovalnih pravic posamezne članice, ker krši temeljna načela pogodb, toda to je mogoče udejanjiti le ob soglasju vsej ostalih članic. V bistvu se je prevzel princip OSCE, ki je bil uveljavljen ob jugoslovanski krizi, ko se je reklo, da konsenz pomeni vsi – 1. V okolju temeljnih odločitev s soglasjem vseh članic bi karkoli drugega pomenilo mrtvo ulico.

Ta trenutek in na osnovi predloga Komisije poteka le en - edini do sedaj - tak postopek in sicer proti Poljski zaradi njihove reforme pravosodnega sistema. Vendar je obsojen na neuspeh, Orbanova vlada je jasno povedala, da bo v Svetu glasovala proti in to bo dovolj, da ta sankcija Poljske v okviru »pravnega pozitivizma« ne zadene. In zopet, moda izgleda, da je ta začetek postopka proti Poljski pravni postopek, je pa predvsem politični.

V tem pogledu se je dobro vrniti k Škotski in karkoli se bo tam dogajalo. Možnost enostranske odločitve o samostojnosti ter nato vstop Škotske v EU se bo odprla šele, ko London ne bo imel več besede v Bruslju. Tudi zato je bila tista zgodba soglasja Londona ob škotskem referendumu tako pomembna.

In sedaj k podrobnostim. Seveda bi lahko govorili o ustavno-pravni ujetosti Evropske komisije v odnosu do države članice. Pogodbe o Evropski uniji se v ničemer ne dotikajo vprašanj teritorialne integritete držav članic, ko gre za besede in duh teh pogodb je jasno, da niti ena evropska institucija nima katerikoli pristojnosti v zvezi z teritorialno celovitostjo držav članic. Po drugi strani, ne znam si predstavljati, da bi katerakoli sedanja ali bodoča članica prenesla del svoje suverenosti, ki se nanaša na odločanje o svoji teritorialni celovitosti na karkoli v EU.

To bi seveda bilo mogoče, toda potem bi morali res prenehati govoriti o kakšni nacionalni suverenosti, sedanje nacionalne vlade bi lahko bile le nekakšne regionalne vlade, pa še to ne v vseh primerih. V Nemčiji bi lahko zvezno raven mirno izpustili, imajo dežele in to je to. Bilo bi več kot si danes domišljamo pod izrazom »združene države Evrope«. Popoln odmik od koncepta sedanjih nacionalnih držav. Potem bi lahko meje med tem ali onim urejali – recimo podobno kot v primeru meja med občinami v Sloveniji. Se sorazmerno jasno ve, kako se kaj začne, kaj mora biti in kdo vleče zadnje poteze. Razen, ko gre za občino Ankaran.

Dejstvo je, da različne mednarodno javnopravne o marsičem, toda v osnovi države pristopajo k temu ali onemu zaradi zaščite svojih pravic, tudi pravice do svoje teritorialne integritete. Ta je marsikje mnogo bolj razdelana kot – recimo pravica ljudstev do samoodločbe.

In po svoje nekaj o tem govori Dunajska konvencija o sukcesiji držav, ki naj bi urejala pravice in obveznosti iz naslova sobivanja v neki prejšnji, skupni državi. Sestavljena in podpisana je bila že daljnega leta 1978, v veljavo pa je stopila šele 1996, potem ko je pristopila Makedonija kot 15 država, kar je bilo v konvenciji določeno kot minimalno število pristopnic, da začne veljati. V tej konvenciji je najbolj kontraverzno ločevanje med »novo nastalimi državami« v kontekstu dekolonizacije ter »sukcesije dela države« ter na tem vzpostavljene »nove države«.

Danes boste našli seznam 22 držav, ki so podpisale in ratificirale to Konvencijo (BiH, Hrvaška, Češka, Črna Gora, Dominika, Egipt, Ekvador, Estonija, Etiopija, Irak, Liberija, Moldavija, Maroko, Saint Vicent in Grenadini, Srbijam Sejšeli, Slovaška, Slovenija, Makedonija Tunizija in Ukrajina) , potem še nadaljnjih 15, ki so le podpisale vendar ne prenesle z ratifikacijo v svoj notranji pravni red. Seznam držav, še posebno evropskih, je kar zgovoren.

In je popolnoma jasno, da države, ki kaj dajo nase, pač ne bodo vstopale v karkoli, kar naj bi urejalo stanje v primeru njihovega razpada ali izločitve dela svojega teritorija. Človek se na posledice svoje smrti pripravlja tudi z oporoko, država ni človek.

In sedaj in potem

Posledica zgodbe na relaciji centralne oblasti v Madridu – regionalne oblasti v Barceloni bo občutila cela Španija. Zelo hitro, kajti sedanja španska vlada španske Ljudske stranke ima svojo večino v nacionalnem parlamentu zagotovljeno le s pomočjo podpore baskovske nacionalistične stranke (PNV). V tej vidijo zgodbo Barcelone tudi kot svojo zgodbo zato predsednik vlade Rajoy na njihovo podporo ne more računati.

Prva žrtev bo sprejemanje proračuna Kraljevine za leto 2018, kajti Ljudska stranka brez podpore PNV ga ne more sprejeti, zato zna biti, da bo za leto 2018 veljal začasni proračun kot je določen za leto 2017, z vsemi omejitvami, ki veljajo za takšne »začasne« proračune. Bojim se, da ostali trije veliki v španskem parlamentu (PSOE, Podemos in Ciudadanos) ne bodo dali svojih glasov, čeprav tudi tukaj velja, da nikoli ne reci nikoli. Vidim razloge, zakaj bi lahko – ravno zaradi ohranitve celovitosti Španije nastala neka »velika« koalicija, seveda če bi se lahko sporazumeli o nadaljnji decentralizaciji španske države.

Tisti trenutek, ko bo katalonski parlament razglasil neodvisnost, bo konec romantike. Ne bi rad špekuliral o možnosti uporabe 155. člena španske ustave. Vendar, čeprav ni ravno primerljivo, na neki točki pa vendarle, tak 155. člen imamo tudi v slovenskih grapah z možnostjo, da »centralna oblast« - državni zbor na predlog vlade - razpustiti občinski svet in razreši župana, če občina ne izpolnjuje svojih zakonskih obveznosti, ali pa ravna v nasprotju z zakonom, ter organizira nove volitve.

Nastop kralja pa je tudi dal vedeti, da so možne realnosti vse ožje. Že sama izjemnost, da se je to zgodilo, daje srhljiv občutek.

Toda tudi v primeru, da bi sosednje države, vključno z Španijo, vzele na znanje novo politično realnost vzpostavitve nove države, bodo sosedje na mejah Katalonije ugotovili, da blago iz Katalonije pač ne prihaja iz ene izmed držav članic EU in da zanj ne veljajo pravila EU. Brez prostega dostopa do skupnega trga, da bi – recimo Seatova Ibiza, ki jo v Evropi izdelujejo v Barceloni - lahko prišla na španski, francoski, italijanski in nemški trg po dosedanjih pogojih, pa bo to udarec tako za javne prihodke kot obseg zaposlitev v Barceloni. Pri tem ni nepomembno, da je delež tujih investicij v Kataloniji spodobno nadpovprečen glede na špansko povprečje ter da so te investicije tam tudi zato, ker je zagotovljen prost dostop produktov na tako na španskem in kot celotnem tržišču EGP.

Kakšen resen padec blagostanja v Kataloniji pa bi zamajal tudi del tistega, kar danes vleče v neodvisnost. Ekonomska razvitost, moč in potencial, ki se preslikava tudi v standard in pričakovanja življenja ljudi, so del tistega, kar krepi lastno identiteto vsega prebivalstva v Kataloniji. Nekateri govorijo tudi o "večvrednostnem kompleksu".

In možnost, da bi Katalonija na hitro vstopila med države članice EU in s tem zagotovila svojemu gospodarstvu možnost, sicer obstaja, toda njena verjetnost ni ravno tu. Madrid lahko s stisnjenimi zobmi prizna novo realnost, toda nič v smeri »pristopanja« Katalonije se ne bo zgodilo brez privolitve Madrida. In če bi bil le Madrid proti, bi se tudi dalo urediti, pa čeprav po formuli vsi - 1. Žal je preveč neznank v tej enačbi, da bi sedaj jaz lahko kaj izračunal.

Kot vedno, predolg, tokrat zares z namenom. Pa brez zamere, še posebej ker s svojim ne vlečem ne tja ne sem. Vsaj upam, da je temu tako.

Nadaljevanje v Katalonskih zgodbah II.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
4. oktober 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (11)
Evropske zgodbe za sladokusce

Pa imamo. Namreč rezultat zveznih volitev v Nemčiji. Kakšnega večjega presenečenja niso prinesle, kdo bo kancler, pardon kanclerka, se je vedelo. Vprašanje je bilo le kakšen bo rezultat za CDU/CSU, sedaj kaže, da so sicer z 33% daleč najmočnejša poslanska skupina v nemškem zveznem parlamentu, ampak tudi z 8,6% manj glasov kot na zadnjih zveznih volitvah leta 2013.

Nekaj malega o značilnostih volilnega telesa

Vendar bi za začetek z nečim drugim, kar me je pritegnilo. Namreč starostna struktura volilnih upravičencev na včerajšnjih volitvah v Nemčiji. Ta me je presenetila, čeprav me ne bi smela. Približno 55% vseh volilnih upravičencev je bilo starejših od 50 let. Tistih med 40 in 50 je bilo 15%, med 30 in 40 letom je bilo 14%, mlajših od 30 let, vključno z osemnajstletniki, pa zopet 15%. V celoti res izstopata skupini med 50 in 60 let (20%) in potem 70 + (21%).

In ker je bilo tudi vprašanje, kako da bodo volili »priseljenci, oziroma kakšno vlogo lahko ti igrajo, morda še kaj o tem. Pač o nemških državljanih imigrantskega porekla. Nemška država ima kar jasen pojem, kdo je državljan z imigrantskim poreklom. Vsi tisti, ki sami ob rojstvu niso bili nemški državljani in tisti, katerih vsaj eden od staršev ob svojem rojstvu ni bil nemški državljan. Takšnih volilnih upravičencev naj bi bilo 10,4% celote, toda – nasprotno od kakšnega populističnega o Turkih in sploh »multikulti« zgodbic - največ med njimi jih izhaja iz Poljske (14%), šele potem je Turčija (12,5%), sledi Rusija (12,5%), Kazahstan (10,6%) in Romunija (4,8%). V preostalih 45,2% je vse drugo, vključno z Sudetskimi Nemci, nemško manjšino na Madžarskem, nekdanjo nemško manjšino v Banatu ali pa če hočete Kočevskimi Nemci iz slovenskih grap. Seveda pa tudi ljudje, ki so prišli iz vseh koncev sveta.

Na sploh je v tej številki državljanov imigrantskega porekla zelo veliko tistih, ki so do nemškega državljanstva prišli po hitrem postopku zaradi nemškega etničnega porekla. »Kazahstanci« so povolški Nemci, ki so imeli vse do napada nacistične Nemčije na ZSSR svojo avtonomno sovjetsko socialistično republiko v sestavu tedanje Ruske sovjetske federalne socialistične republike. Potem je sledil razpust republike, nemško govoreče prebivalce pa se izselili v Kazahstan in Sibirijo. Podobno velja za »Ruse«, del njih so potomci povolških Nemcev, toda naseljevanje ljudi iz nemško govorečih dežel je bilo del realnosti cele cesarske Rusije, na koncu koncev, tudi Katarina Velika, se je na ruski dvor primožila kot pruska princesa iz današnjega Szczecina na Poljskem, nekoč pa Stettin v kraljevini Prusiji. Ob popisu prebivalstva leta 2014 je bilo skoraj 2,5 milijona »Nemcev«, tik pred razpadom Sovjetske zveze naj bi jih bilo še 2 milijona. Tudi med »Romuni« prevladuje zgodba pripadnikov nemške etnične manjšine, ki jih je svoj čas režim Ceausescu od konca šestdesetih let »prodajal« Zahodni Nemčiji, pardon, se dogovoril z Bonnom za finančno kompenzacijo za izdane izstopne vizume. Baje je tako v ZRN prišlo okoli 250.000 »Romunov«. "Poljaki" so malce bolj zamotana zgodba, morda kdaj drugič o njih.

Vsekakor zgodovinske volitve

Nazaj k včerajšnjim rezultatom. Ki so bili v marsičem zgodovinski, vsaj na časovnici od leta 1949 dalje. Čeprav so v marsičem tudi nadaljevanje trendov skozi vrsto let. In to zgodovinskost so potrdili tudi volivci, ki so se tokratnih nemških zveznih volitev udeležili v otipljivem večjem obsegu kot leta 2013. 76,2 % ni slaba volilna udeležba. Na zadnjih državnozborskih volitvah v slovenskih grapah je bila 51%, tri leta poprej pa 65%.

SPD z 20,5% je sicer izgubil manj, le 5,2%. Drugače pa daleč najslabši rezultat za SPD od leta 1949, leta 2009 so sicer pristali pri 23%, eden boljših je bil ob volitvah 1998, ko so z Schröderjem dobili 40,9% glasov ter prekini kanclerstvo CDU/CSU od leta 1982. Takrat so se še najbolj približali svoji zlati dobi 1969 – 1980, ko so vedno prišli vsaj do 42,6%. Willy Brandt, pa Helmut Schmidt in tisti časi.


Štiri od sicer šestih plesalk, ki nastopajo v tem kabaretu.

Sedaj je le vprašanje, kakšna bo jutrišnja koalicija v Berlinu. Že pred volitvami kaj dosti izbire ni bilo, ali zopet velika koalicija (CDU-CSU/SPD), ali pa »Jamajka«, torej CDU, liberalci (FDP) in Zeleni. Da, tudi velika koalicija bi bila zelo aktualna, če bi SPD na teh volitvah bistveno popravil svoj rezultat, CDU/CSU pa bi oslabila, a še vedno bila »največja«. Sedaj, no SPD je že napovedal, da je za močan demokratični dialog najbolje, da se vrnejo v opozicijo in s te pozicije začnejo…. V politiki ni nikoli zares mogoče začeti znova, lahko sicer poskrbiš za »nove obraze«, toda silnice so iste, marsikateri je že ugotovil, da je »ujetnik« preteklega, čeprav sam ni del te preteklosti. Po svoje bi ta vrnitev SPD v opozicijo bila odrešitev za tudi za kaj drugega, drugače bo najmočnejša opozicijska stranka Alternativa za Nemčijo (AfD).

AfD je dosegla veliko. Z 12,6% je prišla najdlje med »malimi strankami«. S tem je postala na nek način zmagovalec volitev, saj so prvič prišli v zvezni parlament, pa še prvo mesto so pobrali v svoji konkurenci. Ja, marsikatere volitve imajo več zmagovalcev. Stranka, ki je nastala septembra 2012 pod imenom Wahlalternative 2013, je v dobrih štirih letih prišla do zveznega parlamenta. V slovenskih grapah je vse drugače, mi tukaj nemško realnost presegamo, pri nas se to da v treh mesecih.

Za ustanovitvijo tiste volilne alternative oziroma AfD so stali ekonomist Bernd Lucke, nekdanji državni sekretar v deželi Hessen Alexander Gauland, ki je prej sicer bil član CDU, ter nekdanji urednik FAZ-a Konrad Adam. Takrat je bila to predvsem politična pobuda proti »reševanju grške krize« z denarjem nemških davkoplačevalcev, toda tudi nasprotovanju euro območju. Ki jo je s podpisom njihovega manifesta podprlo kar veliko imen, od ekonomistov, do novinarjev. Znotraj CDU pa upor »Berlinskega kroga« dela deželnih in zveznih CDU funkcionarjev, ki so želeli nazaj več konservativnosti v CDU, od katere se je Merklova in njen krog oddaljeval. Vendar na zveznih volitvah 2013 doseže malo manj od 5% in s tem ostane pred vrati zveznega parlamenta. Danes te euro zgodbe niso več v ospredju AfD, so pa druge zastave, s katerimi maha. Vendar na to ustanovitev velja opozoriti, ne vem od kje se je vzelo prepričanje, da je to stranka "malih preprostih ljudi" in da je to "politično gibanje od spodaj navzgor".

Ampak to, da je AfD prišla v zvezni parlament, zopet ni presenečenje. Presenečenje bi bilo, če ne bi. Bolj bo zanimivo brati analize, od kje so prihajali glasovi. Zopet je opazna črta med nekdanjo vzhodno in zahodno Nemčijo. V volilnem okrožju Berlin – Ost je AfD dobila 20,5%, na drugi strani, v okrožju Berlin West pa 10,5% Na splošno, AfD dosežek v na območju nekdanje DDR se giblje 20%+, na območju nekdanje zahodne Nemčije pa okoli 10%.

O FDP ne gre veliko izgubljati besed. To, da so s svojimi 10,7% zopet nazaj v zveznem parlamentu, je nekako – glede na vse – normalno. Guido Westerwelle je danes že pozabljen, toda pod njegovim vodstvom je FDP leta 2009 dosegla 14,6%, poprej se je gibala več ali manj med 6% in 10%. Zato je bil padec leta 2013 na 4,8% zares padec le glede na Westerwellovih fantastičnih 14,6%. Glede na leto 1998, ko so zbrali le 6,2%, pa niti ne tako globok.

Die Linke skupaj z Zelenimi ostajajo približno tam kjer so bili pred 4 leti, svoj delež so sicer povečali za 0,6%, torej sedaj 9,2%. Vendar Die Linke s tem zagotovo niso zadovoljni. Iz največje opozicijske stranke v prejšnjem sklicu parlamenta, ko so bili z 8,6% tretja najmočnejša stranka, sedaj padajo na peto mesto. Zeleni, enako, število glasov za njih se je sicer povečalo, toda z 8,9% ostajajo najmanjša stranka v zveznem parlamentu.

O zatonu obeh velikih strank tukaj še ne bi, dejstvo pa je, da se politični prostor tudi v Nemčiji vse bolj fragmentira. Ne gre le za še eno stranko več v nemškem zveznem parlamentu, vsaj za sedaj je še vedno – vsaj za sestavo zvezne vlade – formula teoretično možnih koalicijskih strank 6 – 2 (Die Linke, AfD) = 4. Gre tudi za dejstvo, da so 4 stranke med njimi vseeno po deležu glasov v isti ligi ( približno +/- 2% glede na njihovo povprečje), CDU/CSU in SPD pa skozi daljše preteklo obdobje drsita navzdol. Leta 1994 sta CDU/CSU in SPD držali 78% vseh glasov, z včerajšnjimi volitvami nekaj nad 53%.

In zgodovinsko potovanje na Jamajko

Uf, in sedaj nekaj, kar si še desetletje nazaj ni bilo niti mogoče zamisliti. Jamajka. Črno - rumeno - zelena koalicija. Teoretična alternativa bi sicer bila rdeče – vijoličasta – zelena koalicija, ampak na to – namreč sodelovanje med SPD in Die Linke na zvezni ravni bo pa vseeno potrebno še malce počakati. Vendar smo tudi pri tem v eni od »zgodovinskih«, Dosedanje koalicije v Bonu ali Berlinu so bile sestavljene iz dveh strank, sedaj naj bi prvič prišlo do »manage a trois«. Če seveda štejem, da je CDU/CSU na zvezni ravni še vedno ena stranka, pravzaprav »koalicija v koaliciji«. Življenje v troje bo čisto nekaj drugega kot v dvoje, vsebinsko je širša kot je bila pretekla velika koalicija. Kar seveda s seboj nosi tudi večji rizik, da bo težje zagotavljati usklajenost mnenj v poslanskih skupinah strank vladajoče koalicije.

Za jamajško koalicijo ni toliko ovir med CDU in Zelenimi. Od kar je CDU spremenila svoj odnos do jedrske energije – postopno zapiranje jedrskih elektrarn in spodbujanje obnovljivih virov energije – je lahko dialog z Zelenimi čisto drugačen. »Atomkraft? Nein danke« je bila ena najmočnejših parol Zelenih vse od njihovega nastanka. In ne nazadnje, Zeleni so glasno podpirali politiko kanclerke tudi v begunski krizi. V odnosu do Turčije pod Erdoganom enako. Na koncu koncev, vsaj v javnosti se je kanclerka in z njo CDU poskušala predstaviti tudi z veliko »zelene« barve.

Zna pa biti bolj naporno iskanje ravnovesja med FDP in Zelenimi, kajti okoljevarstvo, politika vključevanja in še kaj stane, FDP pa se zna še bolj kot do sedaj preleviti v zagovornika majhnih in srednjih podjetij. In ta zaradi – recimo – okoljevarstvenih ukrepov ter vse višjimi izdatki za njih – ne ploskajo vse večjemu omejevanju zaradi – recimo – manj izpustov CO2. In verjetno se FDP zaveda, da ne sme ponoviti napake izpred let, ter da mora v nadaljevanju jasno pokazati, čigave interese v družbi zagovarja in seveda tudi temu, da je s temi interesi življenjsko povezano zadosten obseg volivcev na jutrišnjih volitvah. Se pa stališča FDP in Zelenih pokrivajo pri imigracijski politiki, kjer sta proti določitvi zgornje meje za imigracijo, CDU sedaj stoji na tem stališču. Tudi CSU ne gleda ravno ravnodušno na ostre pozicije Zelenih do konca dobe motorjev z notranjim izgorevanjem, kakorkoli – avtomobilska industrija na Bavarskem je eden izmed njenih paradnih konjev – in CSU bo ščitila to industrijo.

In mislim, da zna biti zanimivo na relaciji med CDU in CSU, kjer poskušajo dajati videz relativno zadovoljnih obrazov, vsaj za kamere, čeprav so tudi oni na najnižji točki od leta 1949. Ampak imam občutek – morda zaradi slišanega – da – za vrati – niti malo niso zadovoljni. Izgubiti 8,6% morda ne pove veliko, ampak to pomeni 65 poslanskih sedežev, več dve tretjini slovenskega parlamenta. Z ohranitvijo teh sedežev bi sedaj imeli njihovo najljubšo koalicijo z FDP. In možnost, da bi prišla do zgodovinskega zloma parlamentarne zveze CDU /CSU v zveznem parlamentu, ni zgolj možnost, kar nekaj razlogov govori v prid takšni potezi CSU. Še posebno, če ne bo pripravljenosti CDU na radikalno zapiranje njenega desnega boka.

Ta trenutek kaže, da je CSU izgubila več in da bo iz 49% na ravni dežele Bavarske ob zadnjih volitvah padla na manj kot 39%. Glede na dosedanjo realnost politike na Bavarskem je to katastrofa. In po mnenju njenega liderja Seehoferja je ta zaradi tega, ker so sploh dovolili možnost, da je še kaj bolj desnega od njih samih. Verjetno bo tudi v CDU kdo podobno razmišljal, kakšen nov »berlinski krog CDU in CSU fantov v Berlinu ne gre izključevati.

Ta doktrina, pokrivati celoten spekter desno od sredine je bila politična formula CDU/CSU vse do, in celo za časa Kohla. Toda, dejstvo je, da je današnji politični spekter mnogo širši, in vprašanje je, ali bi še lahko ena stranka pokrivala vse od »desne sredine« pa do še »radikalnejše« desnice. Združena nemčija pač ni več le zahodna Nemčija. Sicer pa je s temi oznakami je vedno križ. Jaz tukaj o »desni sredini«, toda za nekoga iz bolj skrajnega konca politične levice bi znali biti kar »samo« desničarji. In obratno.

Na drugi strani, kanclerka, ki je kot kandidatka nastopala v svojem volilnem okraju v Mecklenburg - Predpomorjanskem, je štiri leta nazaj dobila 56,2% glasov, sedaj pa le 44%. Saj je izvoljena v zvezni parlament, toda za razmerja znotraj stranke je vedno pomembno, s kakšnim deležem glasov je kje kdo izvoljen in ali je njegova zvezda v porastu ali gre navzdol. Prepričan pa sem, da se je Merklova zadnjič pojavila kot kandidatka za kanclerko.

Sedaj bo na vrsti veliko »samospraševanja«

O zgodovinski padcu SPD vseh časov bodo verjetno na debelo. Eno izmed vprašanj bo, ali je bila poteza pripeljati Schulza res prava. On je bil na evropskih volitvah leta 2014 res »Spitzenkandidat« tako za evropske socialiste kot za SPD v Nemčiji in z njim na čelu je SPD izboljšala svoj rezultat za 6,4% glede na volitve 2009, ko so dosegli 20,9%. Istočasno je CDU stagnirala, iz 30,6% v letu 2009 na 30% leta 2014. Zato ga je marsikdo videl kot človeka, ki je lahko izzivalec Merklove za kanclerski položaj.

Po drugi strani pa se vse od odhoda Schröderja v SDP lovijo okoli svojih voditeljev. SDP ima čudovito razvado, prvo izvolijo ljudi na položaje, pričakujejo, da bodo potegnili, a istočasno se zoperstavljajo vsaki njihovi avtoriteti. Zato je bil človek od »zunaj« tudi posledica nezmožnosti dogovora znotraj vodilnega kroga SPD. No, res je tudi nekaj drugega. Morda so res pripeljali nov obraz, toda niso ponudili nobene posebne zgodbe, s katero bi se lahko postavili kot alternativa Merklovi in njenemu CDU/CSU zavezništvu. Nekateri pravijo, da tudi zato, ker so preveč »okuženi« z realnostjo »vladanja«, kjer je malokdaj priložnost sprejemati črno-bele odločitve, pač pa se krog kolikor toliko sprejemljivih rešitev omejuje na polje odtenkov sive. Za preseganje tega pa ne bo dovolj zgolj odhod v opozicijo, potrebno bo počakati na novo generacijo, ki bo morda lahko pobegnila osebni »izkušnji real politike« vladanja. Zato priporočilo Merklovi, da se odpravi na potovanje na Jamajko zna vzdržati.

V tem »samospraševanju« bo pomembno vlogo igralo tudi ugotavljanje premikov volivcev med strankami od zadnjih do včerajšnjih volitev. 1% prejetih ali izgubljenih glasov pomeni skoraj pol milijona volivcev. In smer ni težko ugotoviti, od – 8,6% pri CDU/CSU in – 5,2% pri SPD k + 7,6% k AfD in + 6% k FDP, toda podrobnosti bodo tiste, ki bodo določale »politične strategije« jutri. Ne samo za CDU/CSU in SPD, tudi recimo za Der Linke, ki je sicer malce povečala svoj delež. Sedanje analize ugotavljajo, da so volivci Der Linke na prejšnjih volitvah »prehajali« v vse stranke, toda največji posamični odliv je bil ravno k AfD (440 tisoč). Največji posamezni odliv pri CDU/CSU gre proti FDP, približno 1,6 milijona, k AfD dober milijon. Pri SPD je največji posamičen odliv v volilno abstinenco. Po pol milijona pa k FDP in AfD. A tudi k CDU/CSU, v tej smeri to število ocenjujejo na 880 tisoč volivcev, malenkost manj volivcev je od CDU/CSU prešlo k SPD. Tudi ta uravnoteženost prehodov med CDU/CSU in SPD nekaj pove, mar ne.

In kje je tu evropska zgodba?

Če odmislim dejstvo, da je prerazporejanje in deljenje političnih kart v vsaki večji državi EU sama po sebi evropska zgodba. In če gre za največjo državo po marsičem, potem je to toliko bolj res. Žal, tega ni mogoče trditi za manjše države. Saj ne gre, da prerazporejanje kart tam ni nepomembno tudi z evrospkega parketa, vendar teža rezultata – kakršenkoli pač – nikoli ne bo ista. Še zdaleč ne ista.

Kakorkoli, CDU/CSU je iz teh volitev prišla oslabljena, z novo aritmetiko v najverjetnejši jutrišnji vladajoči koaliciji, in zna biti težaven partner v evropskih zgodbah. Po drugi strani pa, ne gre dvomiti, da mora CDU/CSU v naslednjih štirih letih zapeljati zgodbe, s katero bo zaustavila padanje svoje »popularnosti« skozi čas. V tem je v zelo podobnem položaju kot SPD. Bo zapirala svoj bok desno od desne sredine in s čim lahko to stori, da ne bo izgubljala v desni sredini? In to ne more narediti zgolj skozi ukrepe v Nemčiji, pač pa bodo spremembe morale doživeti tudi takšne ali drugačne regule. V tem oziru ima sedaj Macronova pobuda o drugačni, manj prosto tržni ureditvi dela napotenih delavcev, zagotovo močnega zaveznika v Berlinu. Kot bo več posluha v Berlinu za »reorganizacijo« evrskega območja, vključno z možnostjo, da jutrišnje evro območje ne bo današnje evro območje. Kjer ima tudi FDP svoje močno stališče, češ da se bodo morale južne države »podrediti« disciplini (ali pa zapustiti evro območje).

In verjetno bodo novi poudarki v nemških politikah imeli odmev tudi v slovenskih grapah. Recimo večji poudarek na okoljevarstvenih zgodbah. Ki jih kot posameznik seveda lahko pozdravim, vprašanje pa je, koliko bo Berlin jutri »več zelenega« zagovarjal v jutrišnjih politikah tudi na evropski ravni. Ker se bo to preneslo v evropske regule, ki jih bodo morali spoštovati tudi v slovenskih grapah. Ker se sliši lepo, vprašanje pa je, koliko več so sposobna slovenska mala in srednja podjetja izdati več v ta namen? Za velika se ne bojim.

Toda dovolj bi bili že ukrepi, s katerim bi zmanjševali prevoz tovora po nemških cestah in selitev na železnico. Z večjimi cestninami za tovornjake, morda še bolj progresivne glede na njihov izpust CO2, z takšnimi ali drugačnimi omejitvami voženj tovornjakov. Bo FDP zadosti močan, da to umakne iz dnevnega reda, ali pa bo to ena izmed kupčij med CDU in Zelenimi. Ampak tudi v slovenskih grapah marsikdo živi od transporta in poti v nemške dežele so med pogostejšimi.

No, ne gre le za okoljevarstvene, na te se tukaj osredotočam le zato, ker bodo cena za vstop Zelenih v koalicijo. Težko si zamišljam njihov vstop v koalicijo z CDU/CSU brez tega, da bodo izza zaprtih vrat prišli z dovolj »daril«, s katerimi bo vodstvo lahko zagovarjalo predlog vstopa v koalicijo pred stranko in članstvom. Jasno je, da bi zeleni raje vstopili v kakšno drugo kombinacijo, vendar ne verjamem, da bo še en zgodovinski, namreč da kanclerstvo ne bi prevzela najmočnejša stranka na volitvah. To mi pa res meji na znanstveno fantastiko. Ne v slovenskih grapah, pri nas je to možno in marsikomu se niti ne zdi čudno, če se zgodi.

In AfD?

Za konec pa naj se vrnem k AfD. V tistem, kar zna tudi vplivati na kaj v slovenskih grapah. Pri tem ne mislim toliko na njeno anti EU pozicijo ali celo njeno proti imigracijsko retoriko. Bolj mi vprašanja odpirajo dve drugi zadevi. Prva je »podton« njihovega programa, v katerem ni mogoče spregledati »Nemčija prvo«. Odličen recept, da iz kolikor toliko evropske Nemčije zares pridemo do trenutka, ko bo kdo poskušal znova graditi nemško Evropo. Čeprav nekateri mislijo, da je to dejstvo že danes, se jaz vseeno z njimi ne strinjam, kljub tudi meni poznanemu dosedanjemu vsiljevanju nemških rešitev za marsikaj. In ni razlog »nemška prevlada«, no morda je danes manj samoomejevanja Nemčije kot v časih pred padcem berlinskega zidu, bolj je problem, da so »utihnili« drugi veliki. Tudi zato v vzponu Marcona vidim priložnosti, da se Francija zopet postavi na noge, čeprav nekdanjega čara nemško-francoskega motorja ne pričakujem.

Drugo pa je ambivalenten odnos AfD do nemške preteklosti in celo več, odkrito zagovarjanje ideje, da je končno čas, ko se mora Nemčija »osvoboditi« svoje zgodovinske krivde, ko je potrebno enkrat prenehati z Nemčijo, ki da še vedno živi v diktatu zmagovalcev druge svetovne vojne. Kar je res, Nemčija v marsičem še vedno živi na in v okviru rezultatov druge svetovne vojne. Razmišljanja nekaterih strankarskih veljakov AfD o tem, da je čas, da zopet postanejo ponosni tudi na svojo vojsko med drugo svetovno vojno, je del te zgodbe.

Današnja napoved »enega najbolj prepoznavnih obrazov AfD, Frauke Petry, da se ne bo pridružila parlamentarni skupini AfD, je njen odgovor na ta »prevrednotenja preteklosti«, je odgovor na to je ambivalentnost. Še pred volitvami je zahtevala, da se stranka jasno opredeli do nacionalsocializma ter dejstev v drugi svetovni vojni. Njen predlog resolucije na predvolilnem kongresu AfD, ki bi AfD oddaljil od »iskanja rehabilitacije« nemške preteklosti, je kongres povozil.

To pa je tisto, kar marsikateri oboževalec AfD stališč – recimo o »anti-islamizaciji« nemške družbe – v slovenskih grapah ne razume. In za nas – se mi zdi – so ta prizadevanja do prevrednotenja nemškega pogleda na lastno zgodovino – bolj usodna kot izziv migracij v Nemčiji. Da o tistem iz evropske Nemčije v nemško Evropo niti ne pisnem.

O drugem tiru pa nič. Tako moje.


Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
25. september 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (4)
Evropske zgodbe za sladokusce

Ti referendumski dnevi so jako prikladni, da kdo o nacionalnem interesu in sploh višjih ciljih, ki jih je potrebno upoštevati pri tej ali oni odločitvi.

In nič nimam proti nacionalnemu interesu, tudi ne proti nacionalnemu interesu pri marsičem, kar živi na trgu. Zavedam se, da je nacionalni interes svojevrstna kategorija, ki obstaja, in ki – recimo ohranja pridobljeni položaj tudi na trgu. Moti me le to, da z nacionalnim interesom opleta vsakdo, po svojem navdihu, morda tudi zato, ker poznam uveljavljanje »nacionalnega interesa« v kakšnih drugih planjavah, predvsem pa meni razumljivo argumentacijo, zakaj nekaj je v t.i. nacionalnem interesu.

Recimo, nemška Lufthansa. Na pogled od daleč čisto navadna delniška družba, njene delnice celo kotirajo na borzi, razen za res poznavalce, ki vedo, da so to »delnice z omejenim lastništvom«. Vendar zakon o Lufthansi (LuftNaSiG) hudičevo omejuje lastništvo tujcev. Lufthansa mora biti v večinski nemški lasti, pa naj gre za fizične ali pravne osebe, pri slednjih pa mora zopet prevladovati nemško lastništvo. Ker da je to v nemškem »nacionalnem« interesu. No, da je sploh zakon o Lufthansi je neka druga zgodba, povezana s privatizacijo družbe v devetdesetih letih. O Air Berlin, ki je bila in je še vedno čisto podjetniška svoboda, ne duha ne sluha o kakšnem zakonu. No, v tej podjetniški je mogoče videti tudi tisto, preveč, prehitro in s premalo lastnega kapitala.

Na drugi strani, evropska uredba 2407/92 iz leta 1992 določa, da je lahko v lasti lastnikov izven EU držav le 49% lastništva letalske družbe, če želi pridobiti ali obdržati operativno licenco za lete. To omenjam zgolj zato, ker so se ob prodaji Adria pojavljale tudi race, kako da je interes za nakup iz Indije, Kitajske, Turčije… V ZDA je še bolj ostro, tujci lahko imajo le 25% lastništva letalske družbe, ki želi imeti njihovo operativno licenco. Brez te pa letalska družba ni nič vredna, čeprav ima v svoji lasti ne vem koliko letal in še kaj drugega. V Avstraliji sicer ni omejitev za družbe, ki letijo le na notranjih letih, za mednarodne linijske lete je lastništvo tujcev omejeno na 49%. Iz istih razlogov kot pri Lufthansi.

Ampak za razliko od razprav in besedičenju o tem ali onem nacionalnem interesu je v primeru Lufthanse in njenega umeščanja med nacionalne interese stvar drugačna. Zelo jasna in po svoje otipljiva.



Temu pa jaz rečem spodobni "komfort" za potnike.

Vsa zgodba izvira iz Čikaške konvencije o mednarodnem letalskem prometu iz decembra 1944 ter potem na konvenciji temelječih dvostranskih meddržavnih sporazumih o prevozniških pravicah, iz katerih izhaja termin »flag carrier«, poznan tudi z izrazom »nacionalni prevoznik«. Mimogrede, ste opazili letnico 1944. Če vam je drago ali ne, večina današnjih svetovnih institucij izvaja iz tistih let okoli konca druge svetovne vojne.

In ta Konvencija je vzpostavila nekatere temeljne premise sedanje ureditve, vključno z vprašanji »jurisdikcije držav«. Iz klasične velja, da je tudi zračni prostor nad neko državo stvar njene jurisdikcije, toda kaj če pride do umora na letalu, ki je sicer v njenem zračnem prostoru, vendar ni subjekt njene jurisdikcije in je morda le v preletu. No, v Konvenciji dogovorjeno je, da je to stvar jurisdikcije države, katero zastavo nosi letalo. (od tu tudi tisti »flag carrier«). Sicer pa, vsa mednarodnopravna ureditev letalskega prometa zelo temelji na ureditvi na morju in pomorskega prometa.

Nekoč je bil letalski potniški promet – vsaj redne linije – čisto drugače reguliran. No, ta nekoč se predvsem nanaša na dva območja in sicer na Evropo ter čezatlantsko območje med Evropo in Severno Ameriko, kjer imamo sedaj »odprto nebo«. No, tudi znotraj Južne Amerike se nekaj dogaja. Promet z vsemi drugimi območji pa praviloma poteka tako kot je tudi med državami v Evropi ter čezatlantskem območju nekoč.

Začelo se z meddržavnim sporazumom o vzpostavitvi rednega letalskega prometa in s tem prevozniških pravicah med obema državama, vendar je ta bil (in še je) praviloma bolj skop. Podrobnosti urejanja so s sporazumom praviloma prepuščene t.i. nacionalnemu letalskemu prevozniku v obeh državah, ki da se dogovorita o podrobnostih izvajanja. Res pa je, da je bilo takrat (in potem še dolgo) bolj malo držav, kjer bi imeli dva ali več letalskih družb, kot je bila situacija, da so bili vsi letalski prevozniki v vsaj v večinski državni lasti, seveda ne v ZDA. Oboje je to prepuščanje dogovoru dveh nacionalnih prevoznikov naredilo preprosto.

Takrat se je razvilo načelo, da je nacionalni prevoznik le tisti, ki je sam v jurisdikciji države podpisnice, toda tudi v lasti tistih, ki spadajo pod jurisdikcijo te iste države podpisnice, vsaj v tisti meri, ko gre za »kontrolno večino« v družbi. To slednje ni brez razloga, izvira tudi iz predpostavke, da so lastniki za kaj odgovorni, ampak to je že druga zgodba. Po svoje se sedaj to ponavlja v debatah o reguliranju in s tem omejevanju lastništva v ključnih infrastrukturah, kjer lastniki izven EU naj ne bi smeli imeti prevladujočega vpliva. Je pa res, da so specifične situacije v kakšni državi pripeljale do marsikatere izjeme, v katerem je bilo načelo "nacionalnega" domicila družbe in njenih lastnikov potisnjen na stran.

No, nacionalna prevoznika sta se dogovorila. O številu letih enega k drugemu in obratno, tukaj ni istega vatla za vse te dogovore. Recimo, dogovori z Sovjetsko zvezo so bili vedno recipročni, en let iz Londona v Moskvo je pomenil en let iz Moskve v London in pika. Če je nekdo hotel leteti na dve destinaciji, pa druga stran ni imela interesa leteti na dve destinaciji, zopet uravnoteženost, ki se jo je dalo »balansirati« z skupnim tedenskim številom letov med državama. Urnik letov je bil del dogovora. Toda tudi ni šlo le za linije in tedenski urnik letov, šlo je tudi za obseg potnikov, oziroma dogovor o »kapacitetah« letal, ki naj bi vozile potnike. V drugih primerih je bilo manj »recipročno«, tudi tako, da je prevoze opravljala le ena stran, ker pač druga ni imela interesa. Takrat se je govorilo o sicer dogovorjenih, vendar mirujočih linijah.

Kar pa se tiče vključevanja drugih prevoznikov razen nacionalnega prevoznika je bilo vse prepuščeno notranjim razmeram v državi podpisnici. Vključitev je seveda bila možna, ni bilo nujno da bi vse le nacionalni prevoznik, toda vedno v okviru dogovorjenih obsegov in destinacij med »nacionalnima« prevoznikoma.

Talec takšne ureditve je bila po svoje Adria Airways. JAT je imel vlogo nacionalnega prevoznika v Jugoslaviji in brez tega, da bi JAT »odstopil« kakšno možno progo Adriji, Adria pač ni letela na mednarodnih rednih linijah. Zato ni čudno, da je bila prva Adrijina mednarodna redna linija Tivat – Bari, malce kasneje pa Ljubljana – München. Zato je bila pač prevoznik na notranjih rednih letih, v mednarodnem pa čarterski prevoznik.

Drugo je bila zgodba z čarterskimi leti, tudi danes je. Kot je pravica do izrabe čarterskih letov omejena, na primer, vozovnice naj ne bi bile v prosti prodaji letalske družbe ali njenih agentov, pač pa so stvar zakupnika ali zakupnikov leta.

In današnja ureditev pravice do prevozov med letališči v Nemčiji z marsikatero državo, praktično z vsemi izven obsega sedanjih ureditev odprtega neba še vedno temelji na teh dvostranskih sporazumih, kjer še vedno »kraljuje« nacionalni prevoznik, z njim pa tudi razumevanje, kdo je sploh lahko nacionalni prevoznik. In lahko v primeru, da se Lufthansa oddalji od situacije, v katerem jih nesporno pripada status nacionalnega prevoznika, nasprotna stran dvostranskega sporazuma lahko zagreni njeno življenje, predvsem pa škodi tistim, zaradi katerih je Lufthansa zainteresirana za posamezno progo. In Lufthansa nikamor – vsaj ko gre za polete na druge celine - ne leti, ker je to v nekakšnem neoprijemljivem interesu in višjih ciljev, pač pa se njen interes izkazuje v zasedenosti poslovnega razreda na posamezni liniji. Ne prvega razreda, ne ekonomskega razreda. Čeprav tudi zadnji postaja vse bolj pomemben. In ta poslovni razred zagotovo ni dovolj zaseden, če tisti, ki plačujejo vozovnice v tem razredu nimajo dovolj koristi od poti na kakšno destinacijo. Tu se rado govori o multiplikativnem učinku povezave, se ve na koga in za koga.

Da ta ureditev še kako velja tudi danes pove informacija, da je Lufthansa – ko je kupovala Austrian Airlines in kasneje prevzemala SWISS - od avstrijskih in švicarskih oblasti zahtevala garancijo, da bodo poskrbeli, da ne bodo ogrožene pravice teh dveh družb kot nacionalnih prevoznikov na podlagi dvostranskih sporazumov teh držav. Kar je lahko doseči že s tihim priznanjem, torej uradno informacijo o lastniški spremembi drugi strani, druga stran pa ne odreagira uradno in nova realnost postane »del pravila« oziroma nova razlaga zapisanega v sporazumu. Podobno so urejali, ko je Air France vstopal v nizozemski KLM.

Ta nacionalni interes – recimo ohranjanje večinskega nemškega lastništva v Lufthansi popolnoma razumem. Mi je oprijemljiv, jasno vidim možne in celo verjetne posledice, če bi ji kdo oporekal status nacionalnega prevoznika. Pri čemer te posledice zadevajo Lufthanso le v manjši meri, bolj bi tiste, ki imajo razlog, da plačujejo vozovnice v poslovnem razredu.

In da, že dolgo Lufthansa zagotovo ni edini letalski prevoznik v Nemčiji, toda poglejte – kam so z rednimi letalskimi programi leteli drugi letalski prevozniki iz Nemčije, tudi v časih, ko jih še ni prevzela Lufthansa. Več ali manj v območju »svobodnega neba«, torej prostega trga letalskih prevozov. Na Kubo, v Egipt ali Tajsko pa so leteli le kot čarterji. Ki jim dajejo pravico voziti potnike iz Nemčije na Kubo, v Egipt ali Tajsko in nazaj, ne smejo pa potnike iz Kube, Egipta ali Tajske in nazaj. Toda, razmah drugih prevoznikov - tako kot razmah vseh "nizkocenovnikov" v Evropi, se začne šele s temi uveljavitvijo enotnega trga letalskih prevozov, tega "prostega neba", nič prej. Ko je izginil monopol nacionalnih prevoznikov.

V slovenskih grapah pa vedno znova o kakšnem nacionalnem interesu, ki da ga je potrebno pripisati temu ali onemu. Pri čemer je utemeljevanje tega nacionalnega interesa tako čez palec, bolj emocionalno kot z kakšno računico glede na verjetne in možne posledice. In da, zelo rad dajem pod nos nacionalni interes v tisti pivovarski vojni, o prodaji pivovarne Union, za katero se je na koncu izkazalo, da je interes posameznika, ki pa je bil v poziciji ustvariti zgodbo o branjenju nacionalnega interesa. Takrat se je zdelo, da če pade pivovarna Union v roke tujcu, se bo zemlja vdrla in v to luknjo zgrnejo vse slovenske grape. Sedaj je tako Union kot Laško v rokah tujca, a luknje, v katero bi potonili, nobene.

In – da se za konec vseeno vrnem k lastništvu Lufthanse, v tej vse od leta 1997 niti slučajno nima lastništva nemška zvezna država. Je nekaj lastništva v lasti zveznih dežel, ampak to ni isto kot ZRN. In ki niso postale lastnice zaradi tega, da bi zagotavljale »nemško« lastništvo, pač pa predvsem zato, ker je to za njih investicija, od katere pričakujejo dodatna sredstva za lastne proračune. Na koncu koncev so do delnic in s tem lastništva prišle z nakupom delnic in jim niso bile podarjene. Glej komentar.

Kar me pelje do današnje novice na MMC o švicarski centralni banki, ki ni v »lasti« Švicarske federacije pač pa – je v njih močno lastništvo kantonov. Tudi ti niso zraven zaradi »javnega« pač pa zato, da jim vsako leto iz dividend pade kaj za njihove proračune. No tudi zato, da nadzirajo in po svoje usmerjajo politiko banke. In mimogrede, tudi Banka Slovenija vsako leto konča z »dobičkom«, pardon, presežkov prihodkov od odhodkov.

Pa brez zamere, tako kot jaz vem, da pišem za sladokusce. Tiste z zelo specifičnim okusom.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu z novo sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
21. september 2017 | Zaznamki: Evropske_zgodbe_za_sladokusce | Komentarji (12)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163641
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863791
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84599 // Komentarjev: 1210718
Avtorji fotografij: 25373 // Slik: 216426 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "