Popotovanja po življenju (drugih)

Tokrat, nekaj iz zakladnice spominov in še kaj. Iz časov, ko smo – baje – vsi bili enaki, ko med nami da ni bilo niti revežev, kaj šele bogatinov. Ki se je vezala na takratno »vzgojo in izobraževanje«, namreč svoj čas so otroci v osnovni šoli – vsaj še v mojih časih, tam v sedemdesetih letih, sredi Ljubljane, – morali med poukom nositi »halje«. Tiste modre halje, za katere niti ne vem, kdaj – potem – so preprosto izginile. Dekleta halje do kolen, fantje – morda bolj suknjič – do sredine zadnjice. In - kar se mene tiče - da smo jih nosili pričajo fotografije iz mojega prvega, pa drugega razreda. Druge fotografije, kasnejših razredov, so se porazgubile.

Skratka, ko si vstopil v razred, ko so učenci in učenke vstali, sama modrina. Nekje malce temnejša, drugje malce svetlejša. Ki smo jih – praviloma – puščali čez noč v šoli, v tistih »omaricah«, nosili smo jo le »na delu«. Da se naša siceršnja obleka ne bi popackala, bog ne daj raztrgala, kot nam je tovarišica, ženska takrat v petdesetih letih, večkrat razložila. Teh razlag se dobro spomnim, ker se je pač kdaj pa kdaj zgodilo, da sem kakšno ponedeljkovo jutro pač to haljo pozabil doma. In sem bil zato na »tapeti«. Te halje so namreč čez konec tedna tudi imele prosto, naj bi jo učenke in učenci odnesli domov, kjer da jo bodo vestne matere oprale in zlikale, da bi nov delovni teden začele sveže.

Hmm, zapišem tovarišica, a generaciji mojih sinov najbrž ne bo nič jasno. Bi bilo morda jasno, če bi napisal tovarišica učiteljica, a – prevedeno v današnje, kolikor je mogoče – da bi danes klicali učiteljico le gospa, tega si res ne znajo predstavljati. Že v osnovni šoli so vsaj gospe učiteljice. Na žalost, bistveno manjkrat gospod učitelj. A to je že druga zgodba, namreč slabosti feminizacije učiteljskega poklica in še česa v zvezi z šolskimi.

Nazaj k modrim haljam. Kjer ni bila samo skrb, da se siceršnja obleka ne umaže, bil je tudi drug, mnogo bolj zanimiv razlog. Izpod tistih halj da so se skrile vse razlike, ki so jih otroci tudi s svojo obleko prinašali v šolo vsak dan. In da so bile tudi orodje ustvarjanja okolja za vzgojo v duhu socialističnega samoupravljanja, no tistega, kar naj bi šele nastalo, da bi socialistično samoupravljanje res zaživelo.

In ni, da sem sedaj študiral »uveljavitev in razvoj teh modrih halj« v šolah v slovenski grapi, za ta dva razloga sem izvedel čisto po naključju, med tem, ko sva z očetom čistila podstrešje hiše, ki ji on pravi »vikend«. Med njimi tudi kartone starih papirjev, kjer je bil kakšen star časopis, a še več takšnih ali drugačnih – s tipkalnim strojem natipkanih in potem na ciklostil razmnoženih - dokumentov vseh mogočih organov in komisij, katere je s svojo prisotnostjo – po službeni dolžnosti – obogatil moj oče.

Čez nekaj časa je oče moral stran, jaz pa sem si vzel odmor, in iz najbližjega zaboja vzel snopčič papirja na vrhu. Ki je bil zapisnik nekega sestanka ne vem katerega organa Zveze komunistov v takratni ljubljanski občini Center. Lahko pa da je šlo zgolj za aktiv Zveze komunistov v krajevni skupnosti Gradišče, to je tisto območje okoli Ferentovega vrta v Ljubljani. In verjetno ne bi prebiral, če ne bi imel razloga.

Ker sem se tam – na tistem papirju - zopet srečal z mojo tedanjo tovarišico. Tokrat v vlogi članice tega aktiva. Zelo aktivne članice tega aktiva, vsaj po zapisniku sodeč. In tema zapisnika. Modre halje. Ki da se je obravnavala na njeno pobudo, ona je imela uvodno besedo.

Saj mi je bilo že takrat znano, da se je Partija znala ukvarjati z marsikatero podrobno, a da je njena pozornost segala vse do naših modrih halj, no tega si nisem znal predstavljati.


Te tovarišice se še kar držijo reda, kar se tiče dostojnega oblačila in obutve v javnosti. A kaj, ko - slika ne laže - so razpoke vidne. Pa čeprav gre za drug vzorec bluze, da o čem drugem niti ne pisnem.

Problem pa da je bil sledeč. Da tovarišica opaža, kako se vse bolj opušča nošnja predpisanih oblačil učencev v osnovnih šolah, kar da …

No, pričakoval sem, da bo sedaj kaj o tistih packah in kakšnem raztrganem kosu kakšnega kosa oblačil, pač tisto, kar nam je ona razlagala. A – tako je tisti papir – ona tam o problemu opuščanja čisto v drugi luči. Da ta pojav ni tako nedolžen, ker se med otroci vse bolj opažajo socialno-ekonomske razlike in da so te halje namenjene ravno temu, da se v razrednih skupnostih in na celi šoli ustvari ozračje, ki bo podpiralo utrjevanje vrednot, za katere si prizadeva naš samoupravni socialistični izobraževalni proces. In potem, da je na to opozoril že organ ta in ta, da so bili tam in tam sprejeti takšni in drugačni zaključki.

A ne samo to, po mnenju tovarišice uvodničarke, da je potrebno v tej razpravi izpostaviti tudi drug vidik, namreč enotnost delavskega razreda. Ki da ga simbolizirajo ravno te modre halje, da je tudi to ena izmed točk povezovanja med mladimi in delavci, ter da problemi, na katere opozarja, v luči prizadevanj boja proti tehnokratsko birokratskimi odkloni nikakor niso nepomembni

In, da je bil problem še večji, da je tudi med prosvetnimi delavci, še posebno mlajšimi, vse manj pripravljenosti, da sistematično uveljavljajo pravilo »modrih halj«, da tudi ravnatelji, ki da bi morali biti na takšne še posebej pozorni, niso kaj v oporo tistim članom šolskih kolektivov, ki v okviru organov šole predlagajo odločnejše korake.

Kjer je tovarišica – verjetno – šla malce predaleč. Kajti začela se je spraševati, ali morda to pomanjkanje občutka mlajših kolegov in kolegic ne kaže na zaskrbljujoče stanje v učnih programih bodočih prosvetnih delavcev in da bi morda veljalo dati pobudo na višjo raven, da se opravi širša razprava o pomenu vzgoje in izobraževanja za naš samoupravni socialistični sistem. Pravim verjetno, ker jo je na tistem mestu prekinil predsedujoči, da pač tisti dan točka dnevnega reda ne zajema strokovnega izobraževanja prosvetnih delavcev.

Čemur je sledila razprava, pač tovariš ta je to, tovarišica ta je drugo, priznam, se ne spomnim, verjetno nič kaj takega rečeno in potem zapisano, da bi se vtisnilo v moj spomin. Mi je pa padlo v oči to, da imena mojega očeta ni bilo med razpravljavci. To sem si pa le zapomnil.

Se pa spomnim zaključkov te razprave, češ, da se poda pobuda višjemu organu, da bo poslal dopis predsednikom aktivov Zveze komunistov v šolah, da naj to problematiko uvrstijo na dnevne rede svojih sestankov v prihodnjem času. Ki da jo je potrebno obravnavati v skladu z zaključki ne vem katerega organa, danes bi rekel nekakšnega Plenuma članov Zveze komunistov med prosvetnimi delavci.

Zaključek te razprave sem si verjetno zapomnil, ker – glede na dolgo zapis uvodnih in kar poštenih kvalifikacij tega ali onega v besedah moje tovarišice – se mi je zdel zaključek nekam mil, tako, brez zob. Tiste moje pozabljanje modre halje ob ponedeljkih je bila – skoraj – kontrarevolucija. Bistvena motnja za razvoj potrebne zavesti socialističnega samoupravljanja med mojimi vrstniki. Ni kaj, zgodaj sem začel, kdo ve, morda bi socializem, predvsem pa socialistično samoupravljanje še vedno živelo v slovenskih grapah, če bi jaz vsak ponedeljek vestno mojo modro haljo od doma.

Včasih mi je prav žal, da kakšnega papirja iz »očetove kariere« nisem ohranil, so mi vedno bili zabavno branje, že zaradi jezika. Pač, v teh zapisih je kar mrgolelo visokoletečih besednih zvez. Tista frazeologija, ki je s številom besed obetala, da je v njih kaj vsebine, a – tako moj oče – se je ponavljala »kot obvezni vložki všečnosti«, tistega, »biti na liniji«. Za nekatere tudi mašilo, da so prikrili svoje neznanje v tem ali onem.

A po drugi strani, tega papirja ne morem dati sinu, da ga prebere in razume. Že zaradi tiste frazeologije, ki se je že v osemdesetih letih počasi poslavljala. Sedaj, gledano za nazaj, ko se je generacija tiste moje tovarišice razredničarke začela upokojevati, se je upokojevala tudi ta frazeologija. A bi težko razumel tudi zaradi takratne drugačnosti sistema, organiziranosti, tokov odločanja, na koncu koncev tudi tokov javnega denarja, ki jih – velikokrat – niti prevesti ne moreš v kakšen ekvivalent danes. Začenši že z vlogo občine takrat in danes. Če komu danes, mlajšemu od 40 let, omeniš kakšno Samoupravno interesno skupnost za to ali ono, tudi debelo gleda.

In je kar res, kaj dosti poznavanje tega ali onega kot je bilo 40 let nazaj, dandanes v praktičnem življenju ne pomaga kaj dosti. Tistih, ki so zares poznali - ne le na papirju, tudi v vsakodnevnem - takratni sistem pa je itak vse manj. Dandanes dobivamo replike, ki si večkrat kot ne domišljajo, kako da je bilo.

Ko se je oče vrnil sem ga povprašal, če se spomni te ženske? In seveda, zakaj ni kakšno rekel? Pa je pogledal papir, na hitro preletel in zamahnil z roko, češ, nepomembno.

Kasneje, pri večerji pa se je le razgovoril. Začenši s tem, da se res ne spomni tega konkretnega sestanka, da po treh, štirih desetletij pa res ne. A da se pošteno spomni tistega časa, da je bilo malo po »padcu« Kavčičeve linije, ko se je končala »kariera« marsikaterega sopotnika. In da se seveda tiste ženske spomni. In da se je najbolj spomni po njeni argumentaciji za podporo celodnevni šoli, ker da ni malo družin, ki niso nič prida. Ker da v marsikateri družini nič kaj ne prispevajo k vzgoji otrok v duhu sistema, celo nasprotno, aktivno ohranjajo meščansko-buržoazne. Da bi morali najti način, kako takšnim staršem odvzeti roditeljske pravice. Kar da je bilo za mojega očeta in še kakšnega okoli njega vseeno malce preveč. Kot da se njenim ni splačalo nasprotovati. Da njena ni segla daleč. V kakšen odbor so jo porinili zgolj zato, ker je bila tovarišica tudi soproga nekega drugega tovariša, a da je ta – tako moj oče – svoj odnos do svoje žene kazal tudi tako, da je odkrito »prijateljeval« z nekaj mlajšo.

In jaz se res ne spomnim, kdaj so potem tiste modre halje izginile iz osnovne šole. Vem, da je počasi bilo vse manj »uniformiranosti«, tega se dobro spomnim. Predvsem pri dekletih. Sprva so se začeli pojavljati dodatki, kakšna bela čipka na robovih žepov, na ovratnikih. No, tudi modra barva nenadoma ni bila več »edina«, kakšno dekle je prišla s črno. Potem se je modrina že nagibala v roza barvo. Te prve se še posebno spomnim, kajti ko je dekle z njo prišla v šolo, je bila razredničarka takoj za njenim vratom. A punca razložila, da ji je haljo sešila mama. No, če je pa mama, pa naj bo.

O tem, da so bile razlike, pa se tudi ne gre prerekati. Morda se jih v kakšnem prvem in drugem razredu nismo ravno zavedali, potem pa že. Eni so imeli barvice iz Italije, drugi pač ne. Kup malenkosti, so nas razlikovali. Kasneje tudi po tem, kdo je kavbojke in kdo ni. Ob koncu osnovne šole smo bili že globoko v njih. Tudi ob spoznanju, da je – recimo – odličen sošolec šel na policijsko v Tacen, ker doma pač niso imeli možnosti, da bi ga podpirali skozi kakšno drugo srednjo šolo. Tacenska policijska šola pa je imela internat, tam so poskrbeli tudi za obleko in hrano, tudi žepnino. Zato se je marsikateri fant – hočeš nočeš – tja vpisal. In to se ni dogajalo v kakšni revščini Kozjanskega, bilo je kar sredi Ljubljane, prestolnice jugoslovanske republike, ki je bila na poti, da jo bodo karakterizirali kasneje kot »izložbeno okno« (jugoslovanskega) socializma.

In sem – nedolgo nazaj - o tem izginjanju modrih lahko poskušal obnoviti spomin v klepetu s kakšnim sovrstnikom, sovrstnico, ki je približno isti čas kot jaz, takrat skozi osnovno šolo. Pač bila je priložnost, začne se preprosto, a se ti morda še spomniš tistih modrih halj?

Pa sem ostal presenečen. Nekateri so se seveda spomnili, a da bi skupaj našli kakšen drobček, kdaj so izginile, tega ne. Toda bili so tudi taki, ki se jih niso spomnili oziroma so menili, da jih pa oni zagotovo niso več nosili. Pa so bili ravno tako v Ljubljani približno ob istem času hodili v osnovno šolo, le na drugem koncu.

Kar je čisto možno, že iz tistega zapisnika je jasno, da tistega pravila »modrih halj« niso vsi dosledno jemali resno. Moj oče pravi, da je bilo to normalno, odvisno od »letnih časov«, pač klime ki je kje vladala, predvsem pa od ljudi, ki so bili takrat kje »lokalna oblast«. Še v bolj pomembnih zadevah kot so bile modre halje.

Kjer je lep primer nekdanja domžalska občina, včasih je mejila na ljubljansko bežigrajsko občino. Kjer so imeli kar pozitiven odnos do obrtnikov, v večini ljubljanskih pač ne. V Domžalah se je občina v okviru svoje pristojnosti odločila, da bo občinske davke za njih na minimum. So domžalski tovariši zelo neoliberalno, namreč tista z manjšimi davki do več zbranega z davki. In to dolgo, predno je kdo kaj o kakšnem osamosvajanju, bog ne daj ustavnih sprememb iz leta 1988, ki odprejo vrata kapitalizmu tudi v Jugoslaviji.

Tista domžalska ni bila kar tako, obrtniki so bili »ostanek preteklosti«, pač zasebna lastnina proizvodnih sredstev, ki – kot nam je kasneje v gimnaziji razlagala učiteljica »samoupravljanja s temelji marksizma« - je zgolj prehodnega značaja. Ki da bodo – enkrat - le družbena. A ta enkrat je bil daleč, Domžale pa so hitro postale ena izmed najbogatejših občin v nekdanji Jugoslaviji, seveda po zaslugi priseljevanja obrtnikov od blizu in daleč v domžalsko občino.

Ja, daleč smo prišli od tistih modrih halj. V dobrem in slabem, kam pa je vsakdo od nas prišel, si bo že znal sam izračunati.

Kjer je tudi popolnoma jasno, da smo ob različnih časih v različne šole hodili, različne knjige brali in še danes – ko smo kao digitalni – zahajamo na različne spletne strani, da se – morda – o tem ali onem »podučimo«. Ne na zadnje, že to, ali si majhne ali velike rasti na marsikaj vpliva, pa naj gre v poslu, zasebno, ali za mizo med kolegi.

Predvsem pa so različne naše življenjske izkušnje, ki v marsičem znanju in poznavanju tega ali onega dajejo barvo, ki barvajo tudi tisto, kar prebiramo, barvajo naša razumevanja tega ali onega. In tudi zato so tudi formule, znotraj katerih vsak od nas računa – različne. Vse bolj različne.

To pa je že del neke druge zgodbe, kjer se slej ko prej srečaš tudi s tistim svetom – tako jaz računam – ki si ga je ta moja tovarišica želela. Ustvariti okolje, v katerem bo le ena zveličavna formula, kamor bodo šle številke. Kjer bodo iste vstavljene številke vedno dale isti rezultat. O da, v matematiki že morda, v življenju ljudi, na dolgi rok, nikoli. Tako pač jaz računam. Se pa zavedam, da dandanes, 1+1 je malokdaj 2.

Pa brez zamere!
20. oktober 2018 | Zaznamki: Potovanja_po_življenjih_(drugih) | Komentarji (8)
Pamflet realnosti

No, pa sem dočakal. Da se je vlada, pravzaprav koalicijski partnerji, spogledala s številkami, vsaj v predstavi za javnost. Na prvem mini vrhu koalicije v podobi predsednikov strank in vodij njihovih parlamentarnih skupin.

Sestali so se, da bi se lotili »prenovitev« državnega proračuna za leto 2019. In – kolikor mi je dano razumeti – so prišli do zaključka, da bodo v Bruselj v pregled in oceno poslali kar sedaj sprejeti državni proračun za leto 2019. Tistega, ki se je sprejemalo skupaj s sprejemom proračuna za leto 2018, leto nazaj. Kar je po svoje razumljivo, večino glasov tudi v sedanji koaliciji imajo tisti trije, ki so bili zraven že v prejšnji vladi.

Ter se nato razšli, zadovoljnih obrazov, potem – ko so imeli konstruktiven pogovor – kot se je izrazil eden izmed sodelujočih, gospod Židan. O ostalem, da bo predsednik vlade. In konstruktivni pogovori so že odlični, le če trajajo predolgo, se znajo hitro spreobrniti v kaj drugega.

Predsednik vlade je – po vrhu - tudi pojasnil, zakaj nobene spremembe, češ da ni časa. A seveda – z njegove pozicije – bi bilo tudi nesprejemljivo, da ne bi pustil močnega vtisa, da spremembe bodo. Pomembno je, da drži občinstvo v pričakovanju. Kajti, če držiš publiko dovolj dolgo v pričakovanju, potem se zadovoljstvo razleže že potem, ko se oglasiš, tisto, kar poveš, niti ni tako pomembno.

Ki bodo prišla v podobi rebalansa, kdaj in za koliko, tega ni najavil, tudi ne gre pričakovati, da bi ga lahko. Ker seveda tu so zaveze iz koalicijske pogodbe, jasno da tudi razpleta pogajanj z sindikati javnega sektorja nihče ne zna napovedati. Vendar je tudi povedal, kje so po njegov »prioritete«. Na prvo mesto je postavil zdravstvo, na drugo mesto varnost, kjer ne gre za holističen pogled na varnost, pač pa mnogo bolj specifičen, recimo tisto, kar spada v delokrog državnega sekretarja za nacionalno varnost.

Ne bom danes drezal, zakaj in kako zdravstvo, niti se mi ne da kaj ponavljati o vse bolj starajoči se družbi, z starostjo pridejo tudi bolezni, čeprav – res je res – tudi kdo med mladimi ni zdrav kot tren.

To, da ni ravno časa, je res, pa tudi ni res. Ni res, ker če bi bile poti koalicije jasno začrtane, izračuni narejeni že ob sestavljanju koalicije, kam dati, kje vzeti, je teden dni do 15. oktobra 2018, ko je treba pismo v Bruselj, je lahko dovolj časa. A izziv je sedanje stanje, ko – vsaj naključnim opazovalcem, a slišim tudi sladokuscem – marsikaj ni ravno jasno. Še posebno, ko kakšen minister zna povedati marsikaj, zaradi česar se človeku zazdi, da je zanj (in ne samo zanj) tista koalicijska pač – nakupovalni seznam – tudi seznam pobožnih želja.

To je tudi pomanjkljivost marsikatere »koalicijske pogodbe«, - še posebej pa tam, kjer gre za »široke koalicije«, kar Šarčeva koalicija nedvomno je. Te morajo biti napisane na široko, dajati morajo dovolj prostora, da se v njej prepozna vsak član koalicije. Težave se začenjajo, ko je potrebno želje, velikokrat tudi nujne korake, preleviti v realnost. Ki ni nujno težava, je dovolj, da samo kaj, kar bi resno zamajalo status quo, ne vidiš kot nujno potrebno, da bi kaj levil v realnost.

A ne bi sedaj o težavah, pokojni Drnovšek, mag nemogočega, je rad povedal, da predsednik vlade le enkrat potrebuje 46 glasov. Da bi sedaj kdo drug zbral teh 46 glasov za kakšno konstruktivno nezaupnico, no, niso zvezde tam. In kolikor je dano računati, jih ne bo – vsaj ne pred novimi volitvami. Za kar – tudi moje računanje – kaj velike pripravljenosti ni, jih je premalo, ki bi lahko mirno računali na več kot ob sedanjih. Kar Šarcu kot prvemu ministru daje kar nekaj moči, vsaj nekaj časa, njegov odstop namreč bolj vodi v nove volitve kot v kakšno novo koalicijo v sedanji sestavi Državnega zbora.

Kar pa se tiče rebalansa so pomenljive tudi Šarčeve besede, češ da so "številke lahko precej neizprosne in v tem okviru se bo treba gibati". S čimer pravzaprav daje tudi težo besedam svojega finančnega ministra, ki marsikoga presenečajo. On – kjerkoli mu je dano – vztrajno ponavlja, da spremembe bodo, a ne na hitro, kakršnekoli spremembe pa da bodo, nobena sprememba ne bo šla tako daleč, da bi povozila fiskalno pravilo. Pa se mi zdi, da je več kot se spodobi za finančne ministre, ti po navadi zelo konzervativno na vse.

Mimogrede, fiskalno pravilo je zelo preprosta kmečka pamet. Temelji na predpostavki cikličnih valov gospodarske rasti in recesij. V osnovi pravi le, da moraš imeti v obdobjih gospodarske rasti več prihodkov kot odhodkov, v časih recesije, pa lahko odhodki presegajo prihodke in sicer za faktor, kolikor je napovedani BDP nižji od potencialnega. Švicarji to vse skupaj poznajo pod izrazom »Schuldenbremse«, ali po naše »dolžniška zavora«. Bolj stara kmečka pamet pa o tistem, da vsega ne moreš pojesti, semenjski krompir mora ostati, pa čeprav je lakota v hiši.


"Snazni mladici prebacuju svijetski rekord visoko vise! puno vise! puno vise nego prije rata" Buldožer

Kar – za pripravo rebalans proračuna za 2019 in tudi osnutek proračuna za leto 2020 – preprosto pomeni, da lahko politiki sanjajo večjo porabo do višine, za katero lahko utemeljeno domnevajo, da se bo pokrila iz povišanih prilivov. Kjer se mi zdi, da – ko gre za gospodarsko rast – bi se marsikateri ateist pripravil na romanje na kolenih k Mariji na Brezjah, če bi to kaj pomagalo.

Je pa v »obtoku« kar lep venec cvetk, ki se vsaka posebej predstavljajo za odrešitev. Recimo tista, da bi višali neto plače z manj dohodnine, na drugi strani – da bi vse skupaj bilo nevtralno z vidika davčnih prihodkov v proračune države in lokalnih skupnosti – se uveljavi davek na nepremičnine. Kjer se seveda tudi ponavlja mantra, da ta davek na nepremičnine ne bo višji, kot sedaj uporabniki plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ).

Za začetek, kdor o nepremičninah, se mora zavedati, da to niso le zgradbe, pa naj bodo za stanovanjske ali druge namene, da so to tudi zemljišča, pa naj gre za gozdove, vinograde, sadovnjake in polja. Tisto, kjer da se računa katastrski dohodek. V sprejetem, a potem neuveljavljenem zakonu o davku na nepremičnine, 6 člen, lepo piše, kaj vse da bi se kot nepremičnino obdavčevalo in po kateri stopnji.

A bistvo je, da – če bi davek na nepremičnine ostal na ravni sedanjega NUSZ, istočasno pa se bi zmanjšal zajem iz dohodnine, ta operacija ne bi bila nič kaj nevtralna z vidika prihodkov. Razen, če naj bi druge, vse »nerezidenčne« nepremičnine prinesle toliko več.

Seveda so tu ideje, da bi obdavčitev stanovanjskih nepremičnin bila vezana na kakšne druge števnike, recimo med tako imenovano prvo nepremičnino ter potem vsemi ostalimi, ter za tiste z res nadpovprečno vrednostjo. Kar se je poskušalo uveljaviti v tistem zakonu leta 2013, ki ga je takoj po sprejetju ustavno sodišče poslalo v zgodovino. Kjer v obrazložitvi svoje odločitve tudi o tej različni davčni stopnji med nepremičnino, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče, ter kakšno drugo, kjer pač nima. Razen – če je v preteklem letu vsaj šest mesecev oddajal to nepremičnino in ima najemnik tam prijavljeno vsaj začasno prebivališče. V slednjem primeru da naj bi bila takšna nepremičnina obremenjena z isto stopnja kot tista, v kateri ima zavezanec svoje stalno prebivališče. Rešitev da je bila izbrana, ker naj bi s tem zasolili oddajanje stanovanj na črno. A kdor hoče več o takratnih ustavno pravnih, ki so jasno vedno dolge, se lahko poduči. Kjer je od devetih sodnikov in sodnic kar sedem njih dodatno pritrdilno ločeno mnenje. Kar – tako sladokusci – ni kar tako.

Saj bi se dalo, t.i. skandinavski model pri stanovanjskih nepremičninah, kjer je določen obseg neobdavčene stanovanjske površine, izračunan jako preprosto. Na vsako gospodinjstvo osnovna kvadratura, potem – za vsakega dodatnega člana gospodinjstva dodatna kvadratura. Nekaj sorodnega se uporablja pri določanju »primernega« stanovanja za namen določitve cenzusa za otroške dodatke, tam razpon sega od 60 m2 za enočlansko družino, štiričlanska družina da si lahko privošči 130 m2 stanovanjske površine.

A kaj ko to v realnosti slovenskih grap ne pride v poštev, ta model bi hudo kaznoval vse, ki sedaj živijo sami v hišah, a so si jih zgradili tudi z mislijo, da bosta »ta mlada dva«, ali celo več njih, v isti hiši. Na tem primeru se lepo vidi, kako »politika« še kako upošteva realnosti, še bolj pa, kako tisto iz preteklosti v marsičem tlakuje »obseg« možnega v prihodnosti. Tiso o prihodnosti, ki je vedno ujeta v preteklost. Posameznika, še bolj pa družbe.

O večji pravičnosti zaradi dodatne obdavčitve zares visokih vrednosti pa tudi ne vem kaj reči. Nič kaj posebna hiša, morda z nekaj več vrta, znotraj ljubljanske obvoznice, lahko hitro po svoji »ocenjeni« vrednosti preseže kakšno bolj razkošno, novejšo hišo, tudi z veliko pripadajočega zemljišča naokoli, malce ven iz Ljubljane. Je pač dejstvo, da je marsikatera stanovanjska nepremičnine po svoji vrednosti bistveno »večja« kot bi to dovoljevali dohodki v njih živečih. Ker so jo – recimo – podedovali.

Iskanje novih virov v idejah, kot je tista o ukinitvi cedularne obdavčitve izplačanih dobičkov ter njihovo seštevanje v osnovo za izračun dohodnine, pa so ljudstvu všečne, a kaj veliko dodatnega izplena ni za pričakovati. Davčnih rezidentov, ki bi zaradi tega plačali bistveno več dohodnine, ni ravno ne vem koliko v slovenskih grapah. Saj bi se nekaj več nabralo, a o kakšnih, vsaj dvajset milijonov težkih, dodatnih prihodkih ni mogoče sanjati.

Žal je že tako, da jih je kar nekaj, kapitalsko tako ali drugače res nadpovprečno podkovanih, davčno rezidentstvo v slovenskih grapah zamenjalo s čim, bolj ugodnim. Kot tudi kakšen, ki si je na osnovi patentnih pravic zagotovil solidne prihodke, v svetovnem merilu. Se pa lahko strinjam, da tako tista o obdavčitvi nepremičnih večjih vrednostih, kot ta mogoča sprememba obdavčitve dobičkov iz kapitala, imajo svoj učinek, a bolj za dušo vsakodnevnega človeka. O čemer moj oče velikokrat, pač o revščini takoj po drugi svetovni vojni, a da je bilo revščino lahko trpeti, ker si imel občutek, da vsi trpijo revščino. Spraševanje, ali je to res, ali morda pa vseeno kdo kaj manj revščine, pa ni bilo ravno modro.

In seveda, zelo me moti, da o davkih le kot virov prihodkov za to ali drugo javno blagajno. Kaj pa – recimo – kakšna spodbujevalna politika, recimo pripraviti ljudi, da bodo več vlagali v »produktivno« premoženje in manj v »neproduktivno premoženje«. Tukaj sem takoj zraven, če si bo kdo za svoje stanovanje veliko palačo, a ne zato, ker je bogat in ga je potrebno zato dodatno obdavčiti, pač pa zato, ker »investira« v neproduktivno premoženje«. In bi – na drugi strani – nagrajeval vsakogar, ki investira v karkoli, kar bo prinašalo kapitalske dohodke. Še posebej pa kapital, ki rabi še delo, torej zaposlitve, da kaj prinese. Zaradi mene bi lahko tudi vsakogar, ki oddaja kakšno stanovanjsko nepremičnino za nedoločen čas, nagradili z izjemo pri obdavčitvi nepremičnine. Saj bo prišlo nazaj skozi obdavčitev dobljenih najemnin.

A vem, da nekateri sanjajo, kako bi višji davki na takšne nepremičnine, ki jih ljudje oddajajo, spodbudili val prodaj, ki bi seveda pomenil znižanje cen stanovanj na trgu, kar da bi potem omogočalo še komu priti do stanovanja. Morda, a velike verjetnosti ne pričakujem. Recimo, da cene »padejo« za deset procentov. Se res sprašujem, koliko bo teh minus 10 % povečalo možnost nakupa stanovanja, praviloma je pač tako, da tisti, ki nima finančnega potenciala za 100%, ga tudi za 90% ne bo imel. Na drugi strani pa, bi se dodatni stroški zaradi obdavčitve nepremičnine slej ko prej preselili v višino najemnine.

Po tretji strani pa, s prodajo bi bil – zaradi nižje kupnine – takoj ob 10%. Ob 0,5% davka na »ocenjeno« vrednost, pa lahko računam, da bo – čez kakšnih pet let – zopet drugačna situacija. Navsezadnje, če je ocenjena vrednost 100.000 potem bo 0,5% - kolikor je znašala davčna stopnja za nerezidenčne stanovanjske nepremičnine v sprejetem a neuveljavljenem zakonu - pomenila 500 letno, kar pomeni slabe 42 evrov na mesec. Če imaš isto vsoto na banki ti - ob sedanjih obresti - vsaj toliko "vrednosti" vzame tudi inflacija. Usekala bi le po tistem, ki mu 42 evrov res nekaj pomeni v njegovem gospodinjskem proračunu. Ta bi pa res morda bil primoran prodajati.

Vem, bo kdo da jaz preveč o kapitalu. Morda, a moja je tudi, da so prihodki, tudi za kritje stroškov dela, odvisni od višine kapitala, ki je vezana na posamezno delovno mesto. Za kopanje jarkov je dovolj samo kramp in lopata, ne staneta veliko. A jarek izkoplje tudi bager, in tisto, kar je se plača za bager, se niti slučajno ne more primerjati z »investicijo« v lopato in kramp. Za izkopani meter jarka iste širine in globine pa nihče ne bo plačeval več, ker nekdo le s krampom in lopato. Razen, če je stvar taka, da je bager – zaradi terena recimo - neuporaben, a to je bolj malokrat. Razlika je v produktivnosti, lahko jo merite tudi v izkopanih metrih na enoto časa.

Nazaj k številkam, te ekonomske, v njih vedno vidim tudi vse davčne, še posebej v širših okvirih narodno gospodarskih, znajo biti velikokrat kot vezne posode. Sprememba v eni povzroči spremembe v drugi. Ni mogoče pričakovati, da bi v eni nekaj korenito spreminjal, a da se to – v dobrem ali slabem – ne bi poznalo v drugi. Ni tistega, eno spremenimo, drugo bo ostalo enako.

In ne bom sedaj o kakšnem globljem pomenu Šarčevih »številk, ki da so lahko precej neizprosne in v tem okviru se bo treba gibati«. Gibati se bo moral še v kakšnem prostoru, ne samo številk. Politika je tudi umetnost možnega, z malo sreče, lahko to možno prodajaš za največ. V tem pa se politika – vsaj v soju luči – zelo približuje gledališču. Ko luči ni, takrat je vse kaj drugega, polna vsega tistega, kjer občinstvu do osemnajstega leta gre odsvetovati ogled.

Kar pa se starih in novih davčnih virov tiče, - če bi bilo po moje - bi bili davki takšni, da bo jutri mogoče še več »izpleniti« iz obdavčitve, pa ne zaradi kakšne višje davčne stopnje za to ali ono, pač pa zaradi povečanja tistega, kar se obdavčuje. A to je že zgodba, kako kapital - ne glede na lastništvo - narediti čimbolj produktiven, z čim manj škodo za planet. Naj samo pripomnim, tudi zemlja je kapital, da ne bomo sedaj le o "velikem, po možnosti finančnem kapitalu".

A bi morala v slovenskih grapah biti zgodba o tem, kaj narediti v danem, da bo čim manj kapitala rezultate svoje produktivnosti odnašalo čez mejo. Kje drugje te težave (še) nimajo. Kjer se začne tudi zgodba o tem, kako ustvariti »svet«, v katerem bo vsak izmed nas svoj »kapital«, ki zagotovo ni samo v poslovnih deležih, nepremičninah, denarju ali zlatih palicah, tudi v marsičem manj otipljivem, obračal čim bolj v korist sebe in družbe, kjer njegovi otroci hodijo v šolo in v kateri namerava ostareti.

Ta – slednja – je tista z dobrimi nameni, a kaj ko se tako rado zgodi, da te dobri nameni pripeljejo v pekel.

Pa brez zamere
9. oktober 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (5)
Pamfleti realnosti

Saj me mika, da bi o marsičem, kar da je aktualno in sploh vredno kakšnega razmisleka v slovenskih grapah. A kamorkoli človek vtakne nos, takoj ugotovi, da je v močvirju. Da se s tistim, kar bi jaz o čem, takoj razvrsti, postavi v strumno četo teh ali onih, ki na debelo o tem ali onem. In ker tudi sam računam, vem da je računic vedno več, ko pa pridemo do »računovodenja po poslovnem dogodku«, takrat je lahko tudi z mankom prihodkov nad stroški vseeno dovolj, da se pokrijejo vsi stroški, pod črto pa nobenih rdečih številk.

Za pot po močvirju rabiš škornje, če nočeš mokrih nog. A jaz nimam dovolj velikih škornjev, da bi po tem močvirju slovenskih grap. V času toplega vremena, nekaj vode v škornjih niti ni tako neprijetno. A stati v mrzli vodi je čisto nekaj drugega, ne samo, da ni prijetno, tudi kakšna bolezen te hitro ujame. Revmatičnih obolenj pa se zlepa ne rešiš.

Zato raje ostajam pri čemerkoli, le da je zraven tuja primes. In ena – bolj drobna sicer – ki je kje odjeknila v zadnjem času, so vesti o »spremembah družinske politike« na Kitajskem. Kjer je definitivno konec »politike enega otroka«, ki je dodobra zaznamovala marsikaj v kitajskih družbi, od konca leta 2015 je – spet - v veljavi »politika dveh otrok«. Pravim spet, ker je bila pred letom 1979 – ko se uveljavi »en otrok« - pač »politika dveh otrok«. Eden izmed revolucionarnih ukrepov za zmanjšanje revščine, predvsem med kmeti. In tisto, s čimer se je izvajalo ta cilj, je bilo boleče.


Podoba, ki prav enostavno prikaže razvoj dogodkov v kakšni "pomladi narodov" na Kitajskem.

Ta politika enega otroka danes izkazuje – v Šanghaju na primer – v neverjetni tekmovalnosti samcev za samice, pač samcev je spodobno več kot samic, ne bi sedaj o razlogih za takšno stanje. In ne bom rekel, da se pari tam ne najdejo zaradi ljubezni, daleč od tega. Seveda je ljubezen, a je res tudi, da se privlačnost samcev v očeh samic povečuje z njihovo težo, pa naj bo to v premoženju ali zaslužkih. Predvsem pa tistega, kar to bogastvo, ti tekoči zaslužki omogočajo. Boljše izhodiščne pozicije na "naslednjo rundo". nekaj, kar smo sicer pozabili.

Sedaj pa je Peking izdal znamko, na kateri oče prašič, mama prasica, in trije prašički veselo objeti. Saj je samo znamka bi kdo rekel, od kje sedaj modrovanja o čemerkoli. A kdor pozna Peking, ta ve, da podobe na znamkah niso stvar umetniškega navdiha, podobe na kitajskih poštnih znamkah – predvsem pa tisto, kar simbolizirajo – so skoraj tako resna sporočila kot objave v kakšnem Uradnem listu.

A ni le znamka, v zadnjem času se je zgodilo kar nekaj drobnih sprememb, recimo ukinitev državnega organa za nadzor populacije in razvoj družin, ustanovljen pa je bil nov, ki je namenjen razvoju politike rodnosti. Zato med sladokusci, ki kaj resnega o Kitajski, ni dvoma, da se je veter – začet ob koncu 2015 z odstopom od politike enega otroka, le še okrepil.

Do sedaj le o dejstvu, da – kot kaže – bodo številčnejše družine na Kitajskem dobrodošle. A kaj je razlog, kje je pravzaprav cilj, kaj naj bi s tem dosegli, o vsem tem šele velja kaj več.

Ena dimenzija je povezana z notranjo stabilnostjo sedanje Kitajske. Kjer se je potrebno vrniti k politiki enega otroka. Mi radi o Kitajcih, a ko kaj o etnijah, ti Kitajci ne obstajajo. Recimo, da obstajajo enako kot so "Jugoslovani". Kitajsko prebivalstvo je skozi očala etnij zelo pisano, čeprav Hani s svojimi dobrimi 90% predstavljajo več kot solidno večino. In tista politika enega otroka je poznala izjemo, namreč naj ne bi veljala na teritorijih naseljenih z manjšinami. Kjer ni brez pomena tudi dejstvo, da so to predvsem območja na severnih, severozahodnih in zahodnih robovih sedanje Kitajske. In takšna enega otroka, ki je predvsem »udarila« Hane, je zmanjševala številčnost Hanov, manj pa drugih.

Politika spodbujanja notranjih migracij – predvsem Hanov v območja, kjer so, vsaj pred časom, večina bile druge etnične manjšine – je ena izmed tistih politik, ki naj zagotovi stabilnost Kitajske. Najlepši primer je morda Tibet, kjer se je iz notranjosti naselilo dovolj Hanov, da se je siceršnjo življenje Tibeta močno spremenilo. In ta politika ni kaj posebno specifično kitajska, tudi sovjetski človek, na katerem naj bi temeljila Sovjetska zveza, je bil – pod črto – predvsem Rus. Pač tisti, ki tudi doma z otroci po rusko, ki sebe identificira kot Rusa. Preplavljanje teritorijev etničnih manjšin z doseljevanjem pripadnikov večinskega naroda v posamezni državi je star recept, uveljavljen tisti hip, ko smo začeli o »nacionalnih državah«.

Skratka, več Hanov, več potenciala za notranje migracije Hanov na Kitajskem. In – če ostanem pri Tibetu – ozemlje že morda osvojiš z mečem, ohraniš pa ga z naseljenimi kmeti. Ne vzeti te »kmete« dobesedno, v slovenskih grapah je tak primer »obrambnega zidu« vzpostavitev Nove Gorice ter Luke Koper, v primeru Kopra je šlo za načrtno spreminjanje etnične slike siceršnjega prebivalstva s spodbujanimi migracijami, na Goriškem je šlo za vzpostavitev močnega »etničnega branika«. Kjer se je šlo med Italijansko in »slovansko govorečim« življem, da ne bi sedaj kdo o kakšni prav posebno slovenski noti teh podvigov. Bilo je pomembno le, da ni »italijansko«.

Druga dimenzija je lahko čisto ekonomska. Dosedanji kitajski ekonomski razcvet je v veliki meri temeljil na izvozu oziroma presežkih v zunanjetrgovinskih. A je tudi jasno, da se Peking hudičevo zaveda, da je takšna podstat ekonomskega razvoja tudi njihova šibka točka. Da – zopet v imenu stabilnosti – morajo povečati notranjo potrošnjo. A ta notranja potrošnja – predvsem izdelkov in storitev za široko potrošnjo – je odvisna od števila potencialnih kupcev. V tem primeru od števila prebivalstva Kitajske.

Mimogrede, zopet v klasičnih geopolitičnih s primesjo ekonomskih. Večji tok iz »tujine« iz naslova izvoza blaga in storitev ter »repatriacije« dobičkov kot gre iz »domovine« je klasična pozicija »ekonomskega agresorja«, a tega izraza ne uporabljamo, ker so tudi slovenske grape tam tam. Sam pa si upam trditi, da ekonomski »neokolonizem« kar dobro deluje v prid slovenskih grap. In ne, nič nimam proti ekonomski agresiji slovenskih grap, včasih se je le dobro zavedati, na kateri strani si.

In zopet, mimogrede, tudi prihodki iz tujskega turizma so del te zgodbe, kar je porabljeno v slovenskih grapah, ni porabljeno kje drugje. In tisto, kar je lahko porabljeno je vedno omejeno. Če ne z privarčevanim za nazaj pa z varčevanjem v bodoče. Zato se jaz – cinično – šalim, da so vsi, ki kakšen evro s tujskim turizmom v slovenskih grapah – vojaki v prvi frontni črti globalnih ekonomskih »vojn«. Pardon, sem hotel zapisati sodelovanju.

Kjer pridemo do druge. Omejevanje števila prebivalstva je morda res koristno za marsikaj, a za povečevanje potrošnje, ni najbolj optimalna opcija. Pač, več čevljev lahko prodaš le, če več ljudi povprašuje po čevljih. Več hladilnikov lahko prodaš, če vse več gospodinjstev rabi nov hladilnik. In če te čevlje, ta hladilnik izdelaš v lastnem ekonomskem prostoru, za proizvodnjo čevljev in hladilnikov uporabljaš naravne in druge vire v lastnem ekonomskem prostoru, je krog kolikor toliko sklenjen. Zato povečevanje prebivalstva v tem kontekstu za Peking pomeni tudi večanje potrošnje, seveda notranje. A ne gre le za potrošnjo, gre tudi za ustvarjanje. Več ljudi več ustvari, še posebej, če so v to primorani in to dojemajo kot lastni interes. Tista iz Šanghaja.

Tretja dimenzija pa je – preprosto – geostrateška, ena izmed tistih, ki jih danes med vsakdanjimi ljudmi malokdo razume. Večji obseg prebivalstva pomeni tudi večjo moč mobilizacije prebivalstva za te ali one, čisto vojaške. Čeprav – od druge svetovne vojne naprej – čisto vojaških ni. Končalo se je z vzpostavitvijo »gosto naseljenih območij z civilisti« - pač mesta - kot legitimne vojaške tarče. Ker se tam dogaja tudi proizvodnja za vojne potrebe, ker se s tem ruši bojna morala nasprotnika. Kar se je v nadaljevanju razvilo v »legitimnost« vsake tarče, ki neposredno ali posredno« prispeva k bojnemu potencialu nasprotnika.

Nekateri sicer mislijo, da je v času atomskih in jedrskih konic z njihovim »blagoslovom« čisto brezpredmetno razmišljati o kakšnih bolj konvencionalnih vojaških. Malo morgen, bi kdo rekel, kajti vse te atomske in jedrske konice so dobre le zastraševanje, dobre tudi v kakšnih taktičnih uporabah, kar pomeni tudi omejeno uporabo, a da bi kdo z vsem svojim potencialom, se ve, računica se ne izide. Kjer pridemo do stare, znane, orožje, ki ga ne uporabiš, ki ga nisi pripravljen uporabiti, sploh ni orožje. Kot tiste, da je najbolj učinkovito orožje morda ravno tisto, pri katerem uporabi boš največ premišljeval. In kdor je služil JLA tudi ve, kako se definira namen kakšnega orožja, namreč »neutralisiranju neprijateljske žive sile«. Brez nje tudi tank ne vozi.

Mimogrede, v času predsednikovanja gospoda Nixona, ki je bil – baje tudi zaradi alkohola – resen kandidat za kakšno norost, je njegov obrambni minister dobro poskrbel, da podrejene komande ne bi zgolj zato, ker je tako ukazala »vrhovna komanda«.

Zato, tehnika gori ali doli, jutrišnje zmage na kateremkoli bojnem polju bodo še vedno odvisne tudi od števila vojakov, in tistega – čisto klasičnega, konvencionalnega orožja, ki ga upravlja človek in ki jih nekdo pošlje v spopad. Nemški tanki zadnje generacije, kakšen Tiger II v drugi svetovni vojni so bili – tehnično gledano – superiorni nad kakšnim ameriškim shermanom, a to ni nič pomagalo, kajti na vsako cev kakšnega nemškega Tigra je bilo vsaj deset cevi shermanov. In tudi na vzhodni fronti so te nemške Tigre lepo obvladovali, sto mož v smrt za uničenje enega Tigra s posadko štirih, prava malenkost. Pomembna razlika je bila le v resursih, namreč koliko jih je potrebno za izdelavo kakšnega Tigra in koliko za – recimo – sto mož, ki v imenu tega ali onega jurišajo na prihajajoči tank.

Mimogrede, ta razlika je tudi tista, ki kakšnim »osvobodilnim gibanjem« daje prednost. Z čim manj realnimi resursi »nevtralizirati« sovražnikovo živo silo. Pri čemer – ko že o resursih – je ključno to, ali si v njih omejen bolj kot nasprotnik ali ne. Če nisi, če imaš nečesa več kot nasprotnik, boš vedno to več uporabil kot svojo prednost. In živa sila – vojaki – so zagotovo »obnovljiv« resurs, če sedaj o kakšni »trajnostni«. Samo dovolj zgodaj se moraš pripravljati na uporabo tega resursa.

Mimogrede, tukaj se spomnim anekdote iz časa predsednika Reagana. Saj se ve, v njegovem času, je padel berlinski zid, zgodile so se ključne spremembe na relaciji vzhod-zahod. Ki da je – ob nastopu svojega mandata – vprašal svoje svetovalce, v čem je sploh prednost ZDA pred USSR v vojni, ki ni bila nikdar objavljena. In odgovor je bil, da le v finančnem potencialu. Na kar je on odgovoril, prav, potem bomo uporabili finančni potencial, da jih porazimo. Začela se je tista »vojna zvezd«.

In Kitajska je v sporu z marsikatero svojo sosedu. Zaradi tega ali onega koščka teritorija, morske površine. Ne bom sedaj o morskih, ta zadeva Filipine, tudi Vietnam in Malezijo, celo Japonsko, a Indija je vsekakor faktor. Niti ne bom o čem širšem, kakšnih ekonomskih.

Kjer sam – ne glede na vse – pač ponavljam Lenina, ki je o zunanjepolitičnih kot podaljšku ekonomskih politik, ter o vojni kot zgoščeni ekonomski politiki. Ki je – in to velja vzeti v mletje – predvsem usmerjena v dobrobit lastnih ljudi. Mislite, da bi Ljubljana v teh mednarodnih zagovarjala čim bolj prosto trgovino, če ne bi izvoz predstavljal tako pomembnega vira blagostanja v Sloveniji?

Julius Robert Oppenheimer, tisti profesor, ki je vodil projekt Manhattan, pač tisti ki je – po strokovni plati - ustvaril prvo atomsko bombo, je nekje o tem pomenljivega povedal. Da v življenju nacije pride trenutek, ko mora izbrati med tistim, od česar živi in tistim, za kar živi, ker tisto, za kar živi, ni mogoče brez tistega, od česar živi. Komplicirana poved, a v svojem bistvu izraža vse, kar je potrebno – v okviru reale – povedati. In – zgolj resnici na ljubo – naj povem, da je imel sam velikega mačka zaradi tistega, kar je ustvaril.

Ko že o Indijskih in kitajskih, ravnokar se je zgodila še ena bitka med Delhijem in Pekingom, izpeljana on volitvah predsednika na Maldivih. Kjer je izgubil dosedanji predsednik, zagovornik tesnejših vezi z Pekingom, proti kandidatu opozicije, ki je na nasprotni strani geostrateški vezavi Maldivov. Vsekakor ne »pro Peking kandidat«, če je kaj drugega težko reči kot dejstvo.

Skratka, večja rodnost na Kitajskem, predvsem Hanov, je koristna za marsikaj. Mi – čeprav sladokusci – lahko v marsičem le ugibamo, iščemo odgovore na mnoge zakaj. To, o čemer jaz, je le kontekstu tistega, kar je sposoben »zahod«. In tu pridemo do vprašaja, kajti tisto, kar je podstat »zahodnega« razmišljanja ni nujno enako »vzhodnemu«. Mi v okviru »krščanske«, oni v okviru »konfucijske«. A jaz pravim, niti ne tako pomembno. Porazili nas bodo z našim lastnim orožjem, oziroma tistimi vrednotami, za katere smo bili in še vedno smo pripravljeni uporabiti orožje. Ta »vzhod« je izredno dober v opazovanju, v prilagajanju kastnega jaza realnim potrebam. Kjer so ideali že pomembni, a še bolj pomemben je smoter. In orožje ni nujno nekaj iz kovine, glasen pok in to.

Ampak, se umikam, Čas je za tiste, ki o kakšni win – win situacijah. Kjer bi se lahko vrnil k tistim iz jam. Kjer ni bil razlog za napad »sosedov« v kakšnem sovraštvu kar tako, pač pa je njihova jama bila boljša od lastne, manj prepiha, več preživelih otrok. In vsemu kar iz tega sledi. Več otrok, več rok, pa naj bo za nabiranje sadežev ali za vihtenje gorjač. V takšnih je bolj malo priložnosti za rešitev v obojestransko zadovoljstvo. Osnova real politike tudi danes.

Na osebni ravni pa, če bi me moj otrok vprašal, katerega jezika se je smiselno učiti, bi mu zagotovo kaj o »kitajščini«. To pa tudi pove veliko, kaj jaz mislim, kdo da bo »zmagal« v teh svetovnih. A takšne, ki kakšno možnost pripisujejo nasprotniku, je treba streljati.

Sedaj lahko streljate.

Pa brez zamere!

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu s sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
24. september 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (14)
Pamflet realnosti























































Se tudi vašim očem zdi njen pogled malce zdolgočasen? Ali pa sem to le jaz, sedaj svoje posplošujem na vse. Kar je priljubljena zabava, ne samo v slovenskih grapah.


























































Toliko o zdravem razumu, kolikor ga sploh še je.

Pa brez zamere,

PS

Tako, uspelo mi je napisati moje, morda ne najkrajše, tudi ne najdaljše, a zagotovo najbolj poglobljeno »pismo bralca«. V odgovor o tem in onem, temu ali onemu. Točno o tistem, po katerem hlepeni njegovo, njeno srce. Kot bi sam bralec, bralka pisal. Vse je povedano, spodobno, demokratično. Nobenega čustveni mir ne rušim, nobene vere v to ali ono ne osporavam. Inclusiva, da ji ni para. OK, ilustracija ni ravno na ravni, zopet seksizem, ampak bo treba preživeti.

Zapisano na najboljši možni način. Vsakdo lahko zapisano prebere, za prebiranje današnjega mojega še dobro znanje branja ni ravno potrebno. Kaj šele znanje jezika, je pač zapis v vseh jezikih. Multikulti 100%.

In v zapisanem zagotovo prepozna svoje besede, misli, v prebranem vedno lahko vidi svoj odsev, najde samega sebe. V zapisanem lahko vidi dejstva, kot so pač po njegovem ali njenem okusu. In vse mogoče interpretacije, bolje jih ne znam, še več, niti želje nimam, da bi kaj drugače interpretiral.

Je to to?
12. september 2018 | Zaznamki: Pamfleti_realnosti | Komentarji (8)
Moji odzivi

Popolnoma legitimno je, da nekdo zagovarja višje davčne primeže za to ali ono. Kot je popolnoma legitimno, da nekdo drug jasno pove, da mu to ni všeč in da bo naredil vse, da takšnemu davčnemu primežu pobegne. Ter se s tem postavi zoper višje davčne primeže.

Bila bi to čisto normalna debata, ena izmed tistih, ki jih jaz tudi v naših siceršnjih predvolilnih pogrešam. Meni bi se bilo mnogo lažje odločati, komu naj že svoj glas, če sploh komu. Sem pač eden izmed tistih, ki vsebino« katerekoli politike še najbolj razume skozi številke, tako na odhodkovni kot prihodkovni strani. Pri čemer davke in še kaj drugega ne vidim zgolj kot prihodke za polnjenje te ali one javne blagajne, davčna politika naj bi imela še celo vrsto drugih funkcij. A o njih zopet bolj malo v teh debatah.

Kot se ne velja pogovarjati le o enem davku, davke je vedno potrebno gledati v celoti in v kontekstu realnosti neke družbe in njenih tendenc. Davki so eno izmed najmočnejših orodij usmerjanja družbe, a le na daljši rok. Pod pogojem, da tudi celota vseh davkov vzdrži dovolj dolgo, da se ponotranji v številnih posameznikih in se potem odrazi v njihovih odločitvah.

Bila bi to čisto normalna debata, če ne bi bilo zraven »še zmerjanja«, proglašanja »nasprotno mislečih« za sovrage, pribijanja na križ in še česa. Skratka, še en »kulturni boj«, v katerem je lahko zveličavna samo »ena«. Kjer potem ni daleč od tiste, da se ve, kaj sledi tistim, ki ljudstvo odvračajo od edino zveličavne vere v svetlo prihodnost. Meni je takšna vedno všeč, a le pod pogojem, da sem jaz tisti, ki določa zveličavno.

Najbolj pa me je vrgla tista novinarska, ki je morebitno »izgubo nekaterih« pospremila z komentarjem, da si bodo kupili pač kakšna dva metra krajšo jahto. Ki je takoj ponarodela, kajti sedaj prebiram in poslušam tu in tam, da res ne bo hudega, če si bodo namesto 12 metrskega zgolj 10 metrskega. Čolnička namreč, vse kar v dolžino šteje manj kot 24 metrov, se šteje za čoln.

Jaz bi bolj predel, če bi bilo podkrepljeno, da nekomu ne bo nič hudega, če bo zgolj kakšno 50 metrsko in ne 60 metrsko ladjico. A še nisem slišal, da bi kakšen rezident slovenskih grap imel takšno razkošje, bom vesel, če me kdo popravi.

O sveta preproščina, revščina bi sam s stisnjenimi zobmi in nič ne skrivam, da mi bi bilo všeč v slovenskih grapah imeti nekaj bogatašev, ki si lahko kaj bolj konkretnega, recimo nekaj v rangu Reinholda Würtha. Njegovo plovilo v dolžino meri 85 metrov. Na katerega palubi se sonči tudi helikopter, ne gre da bi se gospod Würth ali njegovi gostje mučili od kakšnega letališča do ladje v kakšnih kolonah, recimo na vpadnicah v Split.

Vrednost te ladjice? 150 milijonov. A ta gospod da je tudi strastni zbiralec umetnin, baje le ena slika v njegovi lasti sedaj velja dobrih 100 milijonov. Ameriških dolarjev. A pri teh številkah je čisto vseeno, ali v evrih ali v dolarjih. Sicer pa da je baje "težak" 11 milijard.

In ne da bi gospod Würtha sedaj v zvezde, tudi on ima svojo »davčno« in še kakšno zgodbo« in ga za kakšnega svetnika vseeno ne bi proglašal. Vseeno pa me v tej njegovi zgodbi kaj pritegne, recimo z začetkom v podedovani očetovi majhni trgovini na debelo z železnino potem, ko mu je pri 19 letih umrl oče. Iz česar je nastal današnji imperij Würth, delujoč v kakšnih 80 državah, tudi v slovenskih grapah. Ni čudno, da ga potem nekateri proglašajo za »živ spomenik nemškega gospodarskega razcveta«.

Pa ne, da me privlači bogastvo teh ljudi, tukaj preprosto moram priznati, da mi njihove dimenzije segajo iz mojih siceršnjih gabaritov življenja. Teh obsegov nekako ne dojemam, jasno mi je le, da bi z nekaj takimi, ki to, kar gospod Würth in kar je njegovo plačuje kot davek kje drugje, nasitili marsikateri apetit po tem ali onem, ko gre za porabo takšnih ali drugačnih proračunskih sredstev. Tudi če bi jih plačeval z diskontom.

In kar se tiče spremembe, namreč predlogu po vključitvi vseh dohodkov posameznika v njegovo odmero dohodnine, s tem nimam nobenih problemov. Tudi kje drugje je tako – tudi v Nemčiji, čeprav to, da je kaj v Nemčiji, pač ne sme biti kronski argument za isto v Sloveniji. Je pa res, da je v Nemčiji najvišja dohodninska stopnja malce nižja. Ki se začne nad letno davčno osnovo 262.000 evrov. Za poročene pare, ki se dajo skupaj obravnavati kot dohodninski zavezanci, dvojnik te številke. Že to, da se lahko "dvojina" v teh davčnih obravnava kot »ednina« je za slovenske grape znanstvena fantastika. In je zadaj smoter. A ni moj namen sedaj o nemških davčnih, kjer – če že kaj – se rad zaustavim pri »solidarnostnem davku«, pač posledica združitve Nemčije, iz katerega se tudi krije del pokojnin iz časov nekdanje DDR.

Je pa tudi res, da večini tistih, ki imajo poleg prihodkov iz zaposlitve še kak drug resen prihodek, recimo iz oddajanja nepremičnin, ali prihodke iz dobička podjetja, njihovo davčno napoved največkrat sestavljajo poklicni davčni svetovalci. Ker je za vsakodnevnega človeka sistem – še posebno če hočeš izkoristiti vse olajšave in dobiti najnižjo davčno osnovo – huda matematika. Kjer lahko tudi kakšna takšna, kot je Würthovo veselje do umetnin postane zelo pragmatična zadeva, pač odvisno koliko nakup tega ali onega prinaša davčne olajšave.


Ladjica gospoda Würtha kot se je naslikala mojemu pogledu iz balkona na Korčuli

Tisto, kar me bolj zanima je ob teh davčnih v slovenskih grapah je, ali se bodo zares vsi dohodke z virom v kapitalu, obravnavali enako. Kajti ta cedularna obdavčitev gre, poleg dohodkov iz dobička podjetij, tudi za še obresti na bančne in podobne vloge ter za dohodke iz oddajanja nepremičnin. Za vse to danes v slovenskih grapah velja cedularna 25% »dohodnina« in je vsaj v tem spoštovano načelo enakosti davčne obravnave dohodkov iz istega vira.

Kar se mene tiče, bilo bi pošteno, A takšna bi znala marsikoga zmesti v njegovem zagovarjanju novih rešitev. Kajti, vsakdanji človek vidi v tej zgodbi pač – sedaj recimo Akrapoviča, lahko tudi koga drugega – le sebe ne. Čeprav svoje siceršnje prihodke iz zaposlitve popravlja z dohodkom iz kakšne najemnine.

Za znanca sem naredil izračun. Pri njegovih 1.650 bruto plače ter mesečnih 400 evrov iz oddajanja stanovanja na Viču v Ljubljani, ki ga je podedoval. Sedaj plača 199 evrov dohodnine ter 90 evrov cedularnega davka za prihodek iz oddajanja stanovanja, skupaj dobrih 289 evrov. Z vključitvijo prihodka iz oddajanja stanovanja v siceršnjo njegovo dohodninsko osnovo – v enaki osnovi kot sedaj – bi »mesečno« plačal dobrih 7 evrov več. Letno 86 evrov več.

Naj sploh omenim, da mu nenadoma ideja o vključitvi dohodkov iz kapitala v osnovo za odmero dohodnine nikakor ni bila več tako všeč. Takoj je začel s tem, da bi morali – podobno kot pri bančnih obrestih za prvih 1.000 – določiti prag, pri katerem bi se takšna obdavčitev začela. On bi vsaj pri 5.000 letno, pač 12 krat 400 in pika. Kakšen drug z drugačno računico bi morda manj, morda več.

Pa jaz tega znanca niti slučajno ne bi proglašal za bogataša, pri njemu tudi ni vprašanje dveh metrov krajša dolžina čolnička. Kot ostaja dejstvo, da 400, pardon 310 evrov čistega iz najemnine pri bruto plači 1.650 ni ravno drobiž, je skoraj tretjina njegove neto plače. In jih ni malo takšnih, v slovenskih grapah marsikdo kaj oddaja, ne gre le za stanovanja, sobe, tudi kmetijska zemljišča se daje v najem. Drugo je, koliko teh dohodkov je »na črno«, a teh višja ali manjša obdavčitev itak ne zadene.


In največja riba na Korčuli, ki se je nastavljala mojemu pogledu. Imenuje se Katara, doma je iz Dohe, lastnik bivši tamkajšnji emir. Več vam pove splet.

A tu so potem še druge kategorije slovenske realnosti, ki jih takšna davčna obravnava dohodkov iz kapitala ne bo nič kaj razveselila. Recimo tiste, ki so sicer zaposleni, a se gredo tudi »popodlansko« preko lastnega d.o.o. V vlogi direktorja jih z d.o.o. sicer veže kakšna pogodbica o poslovodenju a brez omembe vrednega zneska, v vlogi lastnika si delijo dobiček. V kolikor ga je sploh kaj, prihodki takšnih d.o.o. se praviloma ne merijo v sto tisočih, a za nekaj tisoč ali celo deset tisoč pa je le izdanih računov. Za tiste, ki potrebujejo bolj konkretno primero pa rečem, naj si zamislijo kakšnega zdravnika, sicer zaposlenega v »javni zdravstveni ustanovi«, ki preko svojega d.o.o. priskoči na pomoč v sosednji »zdravstveni ustanovi«, ne nujno javni.

In seveda vse tiste variante, kjer so si lastniki – sicer tudi sami zaposleni v svojih podjetjih – na »minimalcih«, da bi si lahko čim več izplačali skozi razdeljeni dobiček. V primerjavi s obremenitvami plač se jim je v njihovih denarnicah vseeno poznalo.

In zakaj jaz o tem? Ker me za »reveže« tipa Akrapovič res ne skrbi. Tole z revežem se morda sliši cinično, a morda ni mišljeno tako. Ne gre pozabiti, da sem malo preje o gospodu Würth, iz te optike res ni premožen.

Tisti, ki si imajo možnost izplačati vsaj pol milijona evrov dobička, leto za letom, se bodo že znašli. Jaz pač rečem, da bo malce več podjetij imelo lastnika – le da bo pravna oseba, ne več fizična oseba - onkraj meja slovenskih grap. In kakšnega davčnega rezidenta bodo slovenske grape imele manj.

Kjer se bo odprlo tudi vprašanje tistih fizičnih oseb, ki imajo dohodke iz kapitala v slovenskih grapah, a sami niso davčni rezidenti v slovenskih grapah. A takšnih je bolj malo, vsaj v lastništvu gospodarskih družb, tukaj gre bolj za nepremičnine.

Načeloma jih je mogoče obdavčiti za dohodke z virom v slovenskih grapah, a na kateri osnovi, to je sedaj stvar konkretnega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja s posamezno drugo državo. Tukaj ne gre posploševati, stvar je lahko zelo različne glede na vir dohodka, dejavnost s katero je pridobljen dohodek in še kaj. Skratka, zapleteno, ni čudno, da so davčni svetovalci v teh čezmejnih tako svinjsko dragi.

Ko gre za izplačila dobičkom lastnikom v podobi pravnih oseb je čisto druga pesem. Dacarjem in vsemu »javnemu« bo ostalo le toliko, kolikor bo izplena iz davka na dohodek pravnih oseb, po domače davka na dobiček. Delitve dobička med posamezniki izza slovenskih meja – če ne bodo davčni rezidenti slovenskih grap – pa slovenski dacarji ne dosežejo.

Ta davek na dohodek pravnih oseb, po domače davek na dobiček, je zgodba zase. Kjer jaz rad o kanibalizmu, a tudi to je del realnosti sveta, v katerem morajo nekateri bolj tekmovati kot kdo drug. Ampak, bomo to pustili za kakšen samostojen prispevek, kdo ve kdaj.

V tej sedanji davčni in seveda za sladokusce pa se bo treba vrniti v času nazaj. Kajti cedularna obdavčitev dohodkov iz kapitala ni od vekomaj, svoj čas smo jih morali prikazovati v naših davčnih napovedih. Kot tudi kaj drugega, med njimi tisti izračunani katastrski dohodke za kakšno zemljišče. No, na drugi strani pa je bilo možno uveljavljati cel kup olajšav, vsaj jaz se spomnim uveljavljanja višin plačanih zneskov vračila stanovanjskega kredita, zbiranja računov iz lekarn ter seveda za »strokovno« literaturo.

Si upamo dati odgovor, zakaj je prišlo do te spremembe? In prosim, ne mi sedaj o poenostavitvi s prehodom na »informativne izračune«, pač splošno ukalupljenje davčnih. Kar se tiče poenostavitev, zgolj to, da enostavno v davčnih, pač ukalupljanje, kaj hitro lahko postane zelo krivično. Da o neproduktivnosti niti ne govorim.

In v iskanju tega odgovora se ne gre zapičiti v tisti nekaj posameznikov ali posameznic, ki zares odstopajo po svojem bogastvu v slovenskih grapah. V takšnih je pomemben obseg in vpliv tistih, ki so v osnovi še vedno odvisni od dohodkov iz svoje zaposlitve, a so za njih pomembni tudi »priboljški, skozi razdeljen dobiček ali iz oddaje nepremičnin, skratka dohodki iz kapitala. Kot moj znanec s svojim oddajanjem stanovanja.

Da pa imajo spremembe v davčnih svoje učinke, v dobrem in slabem, je tudi dejstvo. Kot je dejstvo, da bo vsakdo oblikoval svoje stališče z ozirom na posledice za svojo denarnico. Tako kot moj znanec, za katerega sem – na hitro – računal posledice vključitve dohodkov iz oddaje nepremičnine v njegovo dohodninsko osnovo. Ki je na poti, da poveča družinski kapital.

Če je sam »prejel« eno stanovanje, se do drugega dokopal sam, bo njegov sin podedoval dva. Pri čemer tudi teh 400 evrov iz najemnine vidi kot točko, ki naj pomaga, da bo njegov edinec lahko lažje odplačeval posojilo za tretje stanovanje. V takšni tudi teh slabih 90 ne gre spregledati. Skratka – ustvarjanje družinskega kapitala, pojav, ki je v slovenskih grapah prisoten in zajema kar lepo število ljudi.

A kaj šele bo, ko bo tu davek na nepremičnine, na motorna vozila, in še kaj, kar da se napoveduje. Udar na svetinje vsakodnevnega prebivalca slovenskih grap, To pa je tista stvar, ki zna poskrbeti, da jutrišnja volilna udeležba ne bo samo 50% ampak precej višja. Ker bo tako narekovala denarnica, ne vera v politične filozofije, kaj šele srce. In kdo mislite, da bo tu potegnil krajšo?

Pa brez zamere.

Vabljeni tudi k prebiranju drugih prispevkov v zbirkah:

Zbirka: Evropske zgodbe za sladokusce

Zbirka: Pravljice za lahko noč

Zbirka: Pamfleti realnosti

Zbirka: Totalne erotične zgodbe

Zbirka: Moji odzivi

Zbirka: Potovanja po življenjih (drugih)

Avtor odsvetuje komentiranje, ker je roka zarotnikov vedno dolga in živahna, kot avtor ne odgovarja za morebitno škodo ali katerokoli drugo nevšečnost zaradi uporabe informacij iz katerekoli zgoraj omenjene zbirke. Pred osebno uporabo se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom, za množično uporabo pridobite mnenje svojega mnenjskega voditelja.

V skladu s sprejeto politiko avtorja avtor ne namerava komentirati komentarjev, kar se bo vseeno dogajalo izjemoma za tisto, kar si zasluži izjemo. Pač pa si pridržuje pravico, da morebiti nanje odgovori tudi v kakšnem izmed morebitnih prihodnjih prispevkov v katerikoli zbirki avtorja.
7. september 2018 | Zaznamki: Moji_odzivi | Komentarji (11)
Pravljice za lahko noč

Zadnje čase me moje poti vodijo pogosto v Bonn. Kjer kaj z ljudmi iz nemških »zveznih« ustanov, takšne ali drugačne "izvedbene" organizacije. Morda je Berlin res glavno mesto današnje Nemčije, a Bonn zagotovo ni pozabljen. Selitev »glavnega mesta« v Berlin je seveda dejstvo, a na bolj operativni ravni, marsikaj ostaja v Bonnu.

T.i. politični deli ministerstev so seveda v Berlinu. A marsikaj, ko gre za »strokovne dele« nemških zveznih ministerstev ostaja v Bonnu. Kot tudi cel kup t.i. izvedbenih organizacij, v slovenskih grapah bi verjetno govorili o kakšnih državnih agencijah in javnih zavodih, nadaljuje svoje delo v Bonnu.

Seveda je res, da njihovo delo sledi političnim usmeritvam iz Berlina, a je res tudi kaj drugega. Da marsikaj v političnih odločitvah Berlina prihaja iz tistega, kar pripravijo v Bonnu. Naj to utemeljim zelo pragmatično, hitri ICE vlaki med Bonnom in Berlinom so vedno polno zasedeni, letalske karte za lete med Bonnom in Berlinom so vedno razprodane. Plačati 500 evrov za letalski prevoz, še posebno ob nakupu v zadnjem trenutku, ni nič kaj posebnega. Za isto vsoto lahko iz letališča Köln-Bonn v mnogo bolj oddaljene koščke sveta.

Tudi to je razlog, da kar nekaj držav ohranja v Bonnu svoje »dislocirane« oddelke veleposlaništev, vsaj tiste, ki same sebe smatrajo »velesile« v današnjem svetu. In katere si seveda lahko vse skupaj privoščijo. Ker – poskušati vplivati na »politični ravni« je čisto o.k., a če ne dosežeš ešelonov pod politično ravnijo, si velikokrat vnaprej izgubljen na neuspeh. A takšne – vsaj med Bonnom in Berlinom – niso vsi sposobni. Ker zahteva resurse, ljudi, vendar slovenske grape zagotovo niso med tistimi, ki si lahko privoščijo takšno razdajanje resursov v »zunanje političnih«.

Mimogrede, tudi Bruslju radi govorimo o »diktaturi« uradnikov »srednjega razreda«, še posebej na »mehkih« področjih. A o tem kdaj drugič.

Življenje Bonna je v marsičem »bubble«, mehurček, v nemški realnosti. Malo mestece, po velikosti primerljivo z Ljubljano, malce večje sicer, a v nemških razmerah še vedno malo mestece. Kjer dobršen del prebivalstva živi od »služb državnih uradnikov«, v realnem sektorju pa v centralah nemških podjetij, recimo nemškem Telekomu. Potem je tukaj tisti del prebivalstva, ki živi od prodaje storitev in blaga temu – relativno - nadpovprečnemu razredu, vsaj po prihodkih.

A Bonn – po selitvi glavnega mesta – mi je zanimiv še v marsičem drugem. Recimo v zgodbi poslopij nekdanjih veleposlaništev v Zvezni Republiki Nemčiji. Kjer je kar več let trajalo do končnega dejstva – da se je zadnje veleposlaništvo preselilo v Berlin. Baje veleposlaništvo Sierra Leone. Malo pred njimi, veleposlaništvo Kameruna.

Ne, nobenega političnega »statementa« ne gre v iskati za njihovo vztrajanje v Bonnu, razlogi so bolj pragmatični. Selitev stane, in Berlin je bistveno dražji od Bonna. V Bonnu pa ostajajo prazne zgradbe nekdanjih veleposlaništev ali uradnih rezidenc veleposlanikov. Recimo nekdanje iransko veleposlaništvo na Godesberger Allee, ki mi ga je dano videti ob vsakem mojem obisku Bonna. Stoji ravno ob postaji mestne železnice, kjer izstopam ali vstopam. Prazno, zapuščeno.

A takšnih je še več, tudi sirsko, južno afriško, madžarsko, nigerijsko, kamerunsko, somalijsko, nepalsko, alžirsko. Veleposlaništvo nekdanje Sovjetske zveze je danes »le« konzulat Ruske federacije, baje po svojem obsegu največji »konzulat« na svetu.

Mimogrede, zgolj v izziv bralcem mojih. Veste kakšna je razlika med konzularno službo in veleposlanikom?

Nič hudega, če ne veste, konzul je zadolžen za ščitenje interesov državljanov države, katere konzul da je, veleposlanik pa da ščiti interese države, katere je veleposlanik. A – v bolj pragmatičnem – veleposlanik je poštar. Kar veleposlaniki nerado slišijo, jih razumem, a po svoji funkciji so le »poštarji«. Dobro plačani poštarji, tudi zato, ker morajo z besedo omiliti tisto, kar piše v »pismu«, ki ga dobijo iz »prestolnice« in ga morajo naprej.

A med njimi – ko že o nekdanjih veleposlaništvih v Bonnu - se najde tudi kaj, kar – vsaj meni – ne bi smelo biti daleč. Kjer »diha« še en »spomenik« naše preteklosti, namreč zgradba nekdanjega veleposlaništva SFRJ, dograjena leta 1978. Ki je več ali manj prazna vse od leta 1999, ko je državna zveza Srbije in Črne gore pod imenom ZRJ prekinila diplomatske odnose z ZRN. Kasneje, ko jih znova vzpostavijo, se je glavno mesto ZRN že preselilo v Berlin, tudi novo veleposlaništvo ZRJ ima sedež v Berlinu, a poslopje v Bonnu še nekaj mesecev – vsaj deloma – uporabljajo kot »izpostavo« veleposlaništva v Berlinu. Potem so vrata dokončno zaklenili, države naslednice pa so se zmenile, da gre na prodaj. Leta 2017 so najele nepremičninsko družbo Engel & Völkers iz Bonna, da jo proda.

Stavba je še vedno – kolikor razumem - na prodaj, 2,8 milijona evrov da je zahtevana kupnina. Zemljišče v Bad Godesbergu, zelenem predmestju Bonna, obsega 5,441 m2, skupna površina v stavbi 2.232 m2, od tega 667 m2 v kleti. Lučaj stran od reke Ren, predel v njeni okolici stare vile, prestižne novejše hiše, brez dvoma »up market« rezidenčni predel Bonna.


Stavba nekdanjega veleposlaništva SFRJ v Bonnu.

Stavba je zgrajena v duhu sedemdesetih, a jako močna, vse zunanje in nosilne stene iz armiranega betona. To, o armiranem betonu, ni šala. Veleposlaništvo SFRJ oziroma njenih predhodnic se je v Bonnu odprlo leta 1951, na naslov zgradbe sedaj nekdanjega veleposlaništva pa se je preselilo leta 1954. Takrat se je vselilo v nekdanji hotelček, ki je bil tam naokoli poznan kot Hotel Villa Friede.

Ta stavba – in z njo jugoslovansko veleposlaništvo - je leta 1962 – na dan Republike - doživela napad ustaške Hrvatskega križarskega bratstva , v katerem je bil ubit tudi en človek, sicer iz tehničnega personala. Zgradbo pa je zajel požar in čeprav hitro pogašen, ognjeni zublji, še bolj pa dim, so pustili posledice. Zato se je Beograd odločil, da zraven starega poslopja zgradi novo poslopje in po dograditvi novega poslopja so staro poslopje porušili. A novo poslopje je bilo zgrajeno tudi tako, da se kakšno leto 1962 ne bi ponovilo. Vključno z napadom s kakšnim ročnim protitankovskem orožjem. Zato potem ta »bunker«, kjer naj bi bile tudi zunanje okenske površine zavarovane od zunaj z jeklenimi žaluzijami, od znotraj pa – če bi bilo potrebno – z hitro montažo jeklenih polknic. Katere da so baje hranili v kleti. Pravim baje, zgodbe so zgodbe, nisem še srečal kakšnega, ki bi mi potrdil, da jih je videl.

In ta armirani beton je tudi eden izmed razlogov, da kupci še niso razgrabili – vsaj glede na ceno in lokacijo – spodobno ponudbo. S tržnega vidika je celota zanimiva le za nekoga, ki bo tam zgradil kaj rezidenčnega, kakšen super duper vila blok, nekaj takega, kot se je zgodilo z nekdanjim turškim veleposlaništvom. Kar pomeni podiranje stare stavbe, a podiranje stavbe iz armiranega betona je hudo zamudno in predvsem drago, še posebej v okolici kot je tam. Ne moreš kar – kolikor pač je potrebno – eksploziva in potem bum.

In ta jugoslovanska mi je še posebej draga, ker se poigravam z mislijo, da bi napisal roman. V kateri bi opisoval življenje na veleposlaništvu države, ki je ni več. Ki bi ga zlahka lociral v Bonn, na koncu koncev, Bonn – če odvzamem »zlati trikotnik« jugoslovanske diplomacije Moskva – Washington – Delhi – je veljal za prestižno napotitev za jugoslovanske diplomate, tamkajšnja misija je bila kar številčna, tudi zato, ker je vključevala kar nekaj personala, ki je – recimo vljudno – spremljala sovražno emigracijo.

Zgodba mojega – morda res kdaj – napisanega romana, bi se začela s sestankom aktiva članov Zveze komunistov med nameščenci na veleposlaništvu potem, ko so iz Beograda dobili nalog, da na drog pred stavbo namesto jugoslovanske trobojnice z zvezdo razobesijo tisto trobojnico brez zvezde. Ki bi se zaključil s sklepom, da – jebeš ti razvoj situacije u zemlji, mi još dalje ostajemo ambasada SFRJ – in potem peljem zgodbo skozi kakšnih osem osrednjih likov, po enega iz vsake nekdanje republike SFRJ, za namenček pa še kakšnega iz Prištine in – ne vprašajte zakaj – kakšnega italijansko govorečega Istrana.

Ki bi se mešale z zgodbami diplomatov iz drugih držav, ki jih več ni, recimo Češkoslovaške. Pa seveda Sovjetske zveze. Ali Nemške demokratične republike, oziroma njihovega »predstavništva«, ki je do leta 1990 ravno tako delovalo v Bonnu. Slednje bi prav fino vpletel, tukaj bi šlo za trgovino z orožjem, tudi čeladami in drugo opremo, na koncu koncev, ti liki v tem »veleposlaništvu SFRJ za vedno« morajo tudi od nečesa živeti.

A bi bilo lociranje moje zgodbe v Bonn res znanstvena fantastika, tudi zato, ker je bil zadnji »resnični« veleposlanik SFRJ tam Dr. Boris Frlec, ki je poverilna pisanje predal predsedniku ZRN Weiszaeckerju 15. novembra 1989 in je o svoji zgodbi veleposlanika SFRJ v Bonnu od novembra 1989 do poletja 1991tudi kaj napisal.

A iz tega zapisa je tudi razvidno, da bi jaz – če bi res kaj na temelju resničnega – težko tam našel teh željenih osem likov. Da je bila – večina osebja – pač srbske nacionalnosti, čeprav ne nujno iz Republike Srbije. In je tudi čisto res, da je v »korpusu jugoslovanskih diplomatov« prevladovala srbska ali črno gorska narodnost.

A ne gre, da bi sedaj vse skupaj pripisali kakšni posebni zaroti, naj vsakdo prvo pospravi pred lastnim pragom, potem lahko gremo dalje. Pri tem pospravljanju pred lastnim pragom bomo našli veliko tistega, kar nam morda ne bo všeč.

Recimo kaj o tem, da za diplomatsko službo v slovenskih grapah takrat ni bilo ravno veliko interesa. Za mesta veleposlanika, morda generalnega konzula, še nekaj, vse ostalo bolj slabo.

A to je bilo znano dejstvo za sodelovanje ljudi iz slovenskih grap v organih jugoslovanske federacije za marsikaj, ne samo v zveznih državnih organih, tudi v zveznih forumih t.i. družbeno-političnih organizacij. Lahko bi začel s plačami, med Ljubljano in Beogradom, iti v Beograd – pa čeprav »u savezne organe« - je pomenilo tudi iti na »slabšo« plačo. Kar je Ljubljana poskušala nevtralizirati z dodatnimi finančnimi spodbudami, rekli so jim »kolonialni dodatek«. Zelo preprosto, poleg plače, ki ti jo je – recimo – izplačevala zvezna organizacija, si dobil še ta kolonialni dodatek republiške organizacije, ki te je delegirala. A to je veljalo le za »politične funkcionarje oziroma napotene«.

In iti v zvezne organe je bilo tudi – razen na redke funkcije – biti na listi odpisanih. Nebodigatreba, ki jih ni mogoče »vreči« izven, a tudi neprimernih, da bi ostajali »znotraj«.

Mimogrede, ta zgradba nekdanje države je poznala čudovito institucijo, imenovala se je Svet Federacije. Kamor se je imenovalo »zaslužne a odslužene kadre«, ki so bili v napoto v republikah, niti niso našli soglasja za kakšno bolj operativno funkcijo na zvezni ravni. In imenovanje v Svet Federacije je pomenilo kar solidne osebne prejemke, plačo po domače, a istočasno nisi mogel narediti nobene škode. Klub »modrecev«, debatni klub, čakalnica za penzijo.

A kdor je hotel v jugoslovansko diplomacijo je to – praviloma – pomenilo selitev v Beograd in profesionalno kariero v Beogradu, kjer si začel v »Saveznem sekretariatu inostranih poslova« (SSIP). S tem si začel »vajeniško dobo«, lahko je trajala tudi več let, predno si sploh imel možnost kakšne napotitve – recimo v vlogi tretjega sekretarja veleposlaništva – kamorkoli. In za samskega – saj bi rekel tudi samsko, pa ne bom – je še nekako šlo, a z družino, niti ne tako majhen problem.

To, da ne morem o samski ženski je pač dejstvo, da je bila jugoslovanska »zunanja služba« predvsem stvar moških. Morda v nobeni zvezni službi – če odmislim vojsko – ni bilo tako malo žensk kot v jugoslovanski diplomaciji. Pri najboljši volji se – na primer – ne morem spomniti nobene veleposlanice. Čeprav je možno, da je bila. Bom vesel, če me kdo popravi.

Začelo se je že z izzivom zaposlitvijo žene, življenjske partnerice če hočete. Žene oficirjev JLA so še nekako našle zaposlitve v kakšni vsejugoslovanski organizaciji, na primer pošta, carina. Malo poznano je, da so te zvezne ustanove imele tudi nalogo zagotavljati primerne zaposlitve za življenjske sopotnice častnikov JLA. Brez tega – in stanovanjskega fonda JLA – bi mobilnost častnikov JLA bila res črka na papirju. O kakšnem drugem principu, da mora častnik JLA zaslužiti dovolj, da je lahko njegova žena »doma«, se pač ni razmišljalo.

A tega privilegija za »življenjske sopotnice« zaposlenih v SSIP ni bilo. In otroci? Uf, če so bili šoloobvezni, prehod iz šolanja v osnovni šoli v eni republiki v drugo je še nekako šlo, če – v slovenskem kontekstu zanemarim jezikovne izzive. A prehodi med srednješolskimi sistemi po republikah niso bili kar tako preprosti. To velja vedno znova ponavljati, jugoslovanska federacija je bila – v marsičem - bolj ohlapna kot kakšna konfederacija. A je tudi res, da v čem drugem ne boste našli bolj unitarne državne organizacije. Če ne na formalni ravni pa na ravni različnih »paradržavnih sistemov«. Ki so bili v marsičem bolj ključni kot »državni«.

Nekaj o jezikovnih barierah govori dejstvo, da smo tudi v Ljubljani imeli osnovno šolo z srbohrvaščino kot jezikom poučevanja. Dva oddelka v vsakem razredu osemletke na osnovni šoli Prežihovega Voranca v centru Ljubljane. Tudi takšna šola je bila prilog mobilnosti. Ampak tega se danes bolj malokdo spomni. V Beogradu osnovne šole z slovenskim poučevalnim jezikom ne bi našli. V Bruslju jo danes boste, v sistemu t.i. evropskih šol.

In potem tista razlika v plačah. »Beograjske« plače v zveznih organih preprosto niso dosegale slovenskih, čeprav so bile »nadpovprečne« glede na jugoslovanski kontekst.

Pod črto, za manj interesa sodelovanja v jugoslovanski diplomaciji ni bila kriva kakšna zarota, bolj čisto osebne zgodbe, osebni interesi. Kjer hitro preidemo do naslednje stopnje, namreč, da razvoj ne tlakujejo nekakšne kolektivne odločitve, pač pa so rezultanta čisto osebnih, posameznih odločitev zadostne množice posameznikov in posameznic.

In če so bile »imenovanja veleposlanikov« še predmet politične debate in narodnostnih kvot, za kaj »nižjega« to ni ravno veljalo. Kjer je bila »sreča«, da si – recimo ujel imenovanje za generalnega konzula. Razen v primeru napotitve v Celovec, kjer je – zaradi Ljubljane in slovensko govoreče manjšine – praviloma bil konzul slovenske narodnosti.

Tukaj mi je pomenljiva zgodba – recimo - Iva Vajgla, ki je svojo pot v »zunanji službi« začel kot jugoslovanski generalni konzul v Chicagu. Ampak Chicago je bilo gnezdo vseh mogočih emigrantskih organizacij, bolj ali manj sovražno nastrojenih do SFRJ, v glavnem srbskih in hrvaških. Slovenskih nobeden kaj posebej ni tretiral kot res »grožnje«, bile so maloštevilne, niso posedovale potenciala za kaj resnega, če odvzamem »agitacijo« v pismih bralcev tu in tam.

In ta generalni konzulat SFRJ v Chicagu je bilo eno tisti mest, kjer si moral – kar naprej – slediti politiki omejevanja dela teh emigrantskih združenj. Za nekaj, kjer lokalne chicaške oblasti niso imele ne vem kakšnega razumevanja. Skratka, daleč od bonance diplomatske službe, v vsakem primeru si se »izkazal« za nesposobnega. Za Beograd ker nisi mogel preprečiti še enega »javnega protesta«, za oblasti gostujočega okolja, ker si kar naprej težil. V takšnem ni čudno, da kakšnega posebnega interesa za zasedbo mesta generalnega konzula ni bilo, je bil dober tudi »slovenac«. V kontekstu tamkajšnjih močnih hrvaških in srbskih emigrantskih združenj še posebno. Ga vsaj niso mogli napadati kot »izdajico« svojega naroda.

Kakorkoli, to o čemer jaz ni všeč tistim, ki hočejo »črno – belo« sliko preteklosti. In sedanjosti. O bodočnosti ne bi, tam črna in bela v teh črno-belih še posebej izstopata. Vsaj za moje bralce tukaj.

Kjer bi moral kaj o tistem, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha.

Pa brez zamere!
13. julij 2018 | Zaznamki: Pravljice_za_lahko_noč | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4

Top 5 vpisov


Št. registriranih uporabnikov: 202781
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34470 // Odgovorov: 1876642
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87232 // Komentarjev: 1246533
Avtorji fotografij: 26311 // Slik: 223238 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "