Nekdanji britanski premier Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez
poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti.
Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih
preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal.
Za majhne narode, kot
smo Slovenci, je ta resnica še toliko pomembnejša, kajti napačne
nacionalne odločitve proizvedejo pri majhnih narodih hujše posledice
kot pri velikih. Vendar pa se na žalost večina Slovencev ne
zaveda največje politične napake, ki so jo storili naši predniki in
je prinesla številne negativne posledice, ki jih še danes čutimo.
To ni najboljši obet za našo prihodnost.
Najbolj katastrofalne posledice je slovenskemu narodu prinesla
jugoslovanska ideja, ki se je pojavila (najprej pod imenom ilirizma)
približno hkrati z narodnim prebujanjem v prvi polovici 19. stoletja,
in je bila podlaga za jugoslovansko državo, v katero je Slovenija
vstopila leta 1918.
Kot je znano, sta v prvem obdobju političnega
pluralizma, ki se je na Slovenskem pojavil leta 1848 in dokončno
zaživel po uvedbi ustavne vladavine leta 1860, na Slovenskem nastopali
dve glavni politični smeri – slovenska in nemška, v katero je bilo
vključeno tudi precej etničnih Slovencev, zlasti meščanov.
Na začetku
enoten slovenski tabor se je v normalnem procesu zorenja političnega
pluralizma postopoma diferenciral, najprej na neformalni skupini tako
imenovanih staroslovencev in mladoslovencev, ki pa sta, soočeni z
nemškim pritiskom, nastopali bolj ali manj složno vse do tako
imenovane ločitve duhov konec 19. stoletja, ko so se v slovenskih
deželah oblikovale jasno profilirane katoliška, liberalna in pozneje
še socialistična stranka.
Poleg prizadevanja za zaščito slovenske
identitete je bilo predstavnikom slovenskega tabora, iz vseh idejnih
smeri, skupno poudarjanje, v večji ali manjši meri, pripadnost
Slovencev širšemu slovanskemu svetu in slovanstvu. To pa je bila
usodna napaka, ki je bistveno zaznamovala nadaljnji potek naše
zgodovine, in to v negativnem smislu. V času Avstro-Ogrske je to
poudarjanje in iskanje povezanosti z drugimi Slovani odtujilo del
etničnih Slovencev od slovenskega narodnega gibanja in jih porinilo v
naročje najprej nemškega političnega tabora in na koncu k odpovedi
slovenske in privzetju nemške etnične identitete.
Del Slovencev je v
naslonitvi na slovanstvo, ki ga je tedaj poosebljala zaostala in
avtokratska carska Rusija, oziroma južnoslovanstvo z Balkana, videl
nevarnost kulturne, politične in gospodarske degradacije slovenskega
prostora.
Ti Slovenci so imeli razloge za takšno prepričanje, kajti
nemški svet, kateremu je tedaj že stoletja državno pripadal večji del
slovenskega prostora, je bil takrat dejansko otipljivo gospodarsko
razvitejši, politično odprtejši in demokratičnejši, pravno urejenejši
in kulturno-civilizacijsko naprednejši od slovanskega vzhoda in
jugovzhoda, ki sta bila že tedaj mnogo bolj zaostala tudi od slovenskih
dežel, ki od povezave s slovanskim orientom niso imele kaj pridobiti
in so, kot je pokazala prihodnost, dejansko veliko izgubile.
Grobo
povedano so ti Slovenci, ki so postali kasneje znani kot nemčurji
oziroma nemškutarji (ponemčeni Slovenci), imeli te objektivne
civilizacijske prednosti nemškega sveta za pomembnejše od slovenskega jezika in slovenske narodnosti, medtem ko so predstavniki političnega slovenstva slovensko etnično (v prvi vrsti jezikovno) identiteto
cenili bolj od te relativne gospodarsko-civilizacijske naprednosti
nemškega sveta.
Število teh Slovencev, ki so zatajili svojo narodnost
v korist nemške, ni bilo zanemarljivo in dejansko je praktično ves
proces germanizacije slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem in
Štajerskem potekal na tak način – s prehajanjem Slovencev v nemški
narod in ne z doseljevanjem avtohtonih Nemcev na slovensko ozemlje.
(Južno)slovanska usmeritev nosilcev političnega slovenstva še zdaleč
ni bila edini razlog za ta proces, toda vsekakor je bila dejavnik, ki ga
je pospeševal.
Toda dejansko ni bilo razloga za navidezno nasprotje med evropskostjo
in slovensko samobitnostjo, neobremenjeno z navezanostjo na slovanstvo.
Edini pravilni usmeritvi, ki sta bili na žalost odsotni, sta bili
ohranjanje slovenske istovetnosti in privzetje vseh naprednih
elementov zahodne civilizacije (osebna svoboda, vladavina prava,
predstavniška demokracija, svobodno podjetništvo, temelječe na primatu
zasebne lastnine) ob hkratnem zavračanju panslovanskih fantazij in
utopij.
Glavni razlog za slovansko oziroma, natančneje povedano,
južnoslovansko (širše slovanstvo ni bilo realistično zaradi geografske
ločenosti slovanske poselitve) usmerjenost predstavnikov političnega
slovenstva je bilo zmotno prepričanje, da bo slovenski narod z
vključitvijo v širši (južno)slovanski svet presegel svojo številčno
majhnost in se tako lažje uprl germanizacijskemu pritisku, ki je tedaj
resnično ogrožal slovenski narod v obrobnih slovenskih deželah.
Toda
ta nadslovenska (južno)slovanska usmeritev je bila že tedaj utopična,
kajti o neki panslovanski identiteti in enotnosti ni bilo nikoli ne
duha ne sluha in razni slovanski narodi so že tedaj živeli v
konfliktih in sovraštvu.
Najpogostejša žaljivka, ki jo levičarski zagovorniki partizanstva uporabljajo za domobrance je "narodni izdajalci", oziroma "izdajalci slovenskega naroda".
S tem v bistvu hočejo povedati, da naj bi domobranci zatajili svoj slovenski narod, oziroma, da naj bi se mu izneverili, se ga odrekli.
Obstaja pa en »majhen« problem pri njihovi logiki. Namreč, oni težko pojasnijo, kako je to domnevno medvojno "narodno izdajstvo" domobrancev združljivo z izredno narodno zavednostjo, ki so jo pokazali preživeli domobranci in njihovi sorodniki v emigraciji.
Nobena druga skupina slovenskih izseljencev ni izpričala tako močnega slovenskega duha, tako močne slovenske zavesti, ki se ohranja še v četrti generaciji izseljencev, kot skupnost (domobranskih) političnih emigrantov v Argentini. Medtem, ko so predvojni (večinoma primorski) in komunističnem režimu v domovini lojalni izseljenci v tej državi praktično že v celoti opustili slovenstvo, kljub gmotni pomoči, ki so jo za ohranitev slovenske identitete dobivali iz Jugoslavije, pa potomci domobranskih "izdajalcev" brez pomoči kogarkoli še vedno precej uspešno kljubujejo asimilacijskem pritisku in ohranjajo slovenski jezik in kulturo.
Zato je tu na mestu vprašanje za pljuvalce po domobrancih: kako je mogoče, da so domobranci v emigraciji ohranili tako močan čut pripadnosti slovenskemu narodu, katerega so po njihovem mnenju "izdali", oziroma ga zatajili in se mu odrekli, da se še njihovi prapravnuki večinoma čutijo Slovence? Ali zna kdo od vas pojasniti ta paradoks?
Zaradi velikega »povpraševanja« in velikega števila prošenj ponovno objavljam svoj blog z naslovom »pričevanja«, ki sem ga objavil že v torek. Seveda se mi je tisti trenutek zdelo pomembneje objaviti aktualno dogajanje in dokaz, da nam policija laže.
Nato pa sem prejel preko dvajset prošenj za ponovno objavo zapisa, ki ga sedaj ponovno objavljam.
LP
OKOP
Slab mesec nazaj je uporabnik Svetoslav je v zapisu o škofu
Rožmanu objavil komentar v katerem je citiral kritične izjave do domobranstva,
izrečene s strani nekaterih ljudi, ki naj bi tako ali drugače pripadali Cerkvi klik
Verjetno je mislil,
da bo kritika domobranstva s strani teh ljudi bolj verodostojna, češ domobranci
pa že morajo biti krivi, če jih celo kleriki kritizirajo.
V citatih je sicer navedeno več neresnic: Škof Rožman ni
razrešil duhovnika Metoda Mikuža, ker je ta šel k partizanom, temveč, ker je
živel z žensko, kar duhovnikom ni dovoljeno; Peter Kovačič-Peršin je sicer bil
bogoslovec, a študija ni dokončal ter je sedaj levičarski publicist, tako da je
ta opredelitev zavajajoča; Izjava akademika dr. Antona Trstenjaka (sicer
dokazanega sodelavca Udbe, ampak neprostovoljnega) je v celoti neresnična, ne le nepodkrepljena z
dokazi, temveč celo zgodovinsko netočna.
A to ni tako
pomembno.
Ključnega pomena je izjava Frana Saleškega Finžgarja, ker
povzema klasične, do onemoglosti ponavljane, argumente iz arzenala
komunističnega agitpropa, s katerimi so komunisti oprali možgane večjemu delu
slovenskega prebivalstva. Takole je dejal: "Domobranci so rajši sprejeli
orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v
slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more
izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična
usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da
sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je
bolečina vseh bolečin."
Pisatelj Finžgar torej pravi, da so "domobranci rajše
sprejeli orožje od okupatorjev za boj zoper brate Slovence", ne odgovori
na vprašanje, ki se logično postavlja: Rajše od česa so oni sprejeli orožje?
Kako bi morali domobranci ravnati, namesto tega da so sprejeli orožje od
okupatorjev? Zakaj sploh so domobranci vzeli orožje od okupatorjev?
Odgovor na ta ključna vprašanja je nakazan nikjer drugje kot
na spletni strani Zveze združenj borcev za vrednote NOB, kjer je prikazan
uradni pogled partizanske veteranske organizacije na takratnje dogajanje. Tam
med drugim piše: "Vaške straže so bile ustanovljene že julija 1942 kot spontan
odgovor dolenjskega in notranjskega prebivalstva proti nasilnemu ravnanju
nekaterih partizanskih samovoljnežev (neutemeljene usmrtitve in kruta
zasliševanja nasprotnikov osvobodilnega boja).
Italijani so vaške
straže vključili v Prostovoljno protikomunistično milico. http://www.zzb-nob.si/zgodovina-nob/
Torej
celo sama borčevska organizacija priznava, da so Vaške straže nastale spontano,
neodvisno od Italijanov, ki so šele kasneje ustanovili Prostovoljno
protikomunistično milico (MVAC-Milizia volontaria anticomunista), sestavljeno
iz teh Vaških straž in da je bil razlog za nastanek Vaških straž (oziroma
"bele garde", kot so jih imenovali partizani) "nasilno ravnanje
nekaterih partizanskih samovoljnežev".
Da pa ni šlo samo za posamične pojave, ki jih je zagrešila
peščica "samovoljnežev", kaže tudi obseg tega "nasilnega
ravnanja". Raziskava Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) Žrtve vojne in
revolucije http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikacij
e/Zbornik_05-1.pdf
evidentirala okoli 600 civilistov ubitih s strani partizanov na tako
imenovanem osvobojenem ozemlju spomladi in poleti 1942 - še pred oblikovanjem
Vaških straž. Edvard Kardelj je v svojem pismu Zdenki Kidrič z dne 2.8.1942
(Dokumenti ljudske revolucije, knj.3., str.14) zapisal, da so ti pojavi (Kardelj
jih je označil za "svinjarije") v tistem času predstavljali glavno
vprašanje s katerim se je ukvarjalo partizansko vodstvo.
"Rajši od česa" so torej domobranci sprejeli
orožje od okupatorjev? Rajši od tega, da bi postali žrtve partizanskega
"nasilnega ravnanja". Se pravi, da so bili partizani s svojim
nasilnim ravnanjem do dejanskih in namišljenih nasprotnikov partizanstva, ki so
do takega svojega prepričanja imeli vso pravico (zaradi tega še niso bili tudi
privrženci okupacije), krivi tega, kar so nato očitali žrtvam svojega nasilja -
da so vzeli orožje od okupatorjev in "kolaborirali" z njim.
Se pravi, da je
obtožba, češ, da so domobranci "od okupatorjev vzeli orožje za boj zoper
brate Slovence" zavajajoča in krivična. Ker sami niso imeli (dovolj) orožja,
so protikomunisti ("tisti s krščanskim prepričanjem in kapitalistično
usmerjenostjo") morali okupatorje (ker ni bilo domače oblasti, ki bi jih
zaščitila) zaprositi tedaj navzočo (okupacijsko) oblast za orožje in dovoljenje
za obrambno organiziranje, ne za "boj proti bratom Slovencem" pač pa
za obrambo pred komunistično-partizanskimi nasilneži, ki tedaj niso bili
več njihovi "bratje Slovenci" pač pa smrtni sovražniki, tuji
okupatorji pa manjše zlo.
Že naziva "Vaške straže" in
"domobranstvo" nakazujeta, da je šlo za obrambo - pred komunistično
usmerjenimi rojaki.
"Bolečina vseh
bolečin" slovenske polpretekle zgodovine je bilo v času velike stiske
naroda, ko je bila najbolj potrebna sloga Slovencev, seči po orožju proti
svojim bratom drugačnega političnega prepričanja in ga s tem prisiliti, da se
zateče k tujcu po pomoč za obrambo, nato pa ga zaradi tega izsiljenega dejanja
oblatiti za izdajalca.
Po mnenju zagovornikov partizanstva naj bi torej domobranci
ravnali izdajalsko, ker so sprejeli orožje od okupatorjev, četudi za obrambo
svojih življenj. Še nobeden od teh dušebrižnikov pa ni povedal kako naj bi ti
ljudje zavarovali svoje premoženje in življenja, ki so tedaj dejansko bila
ogrožena.
Ali res mislijo, da je "boj proti okupatorju" dal
komunistom pravico, da morijo in terorizirajo svoje nasprotnike, slednjim pa
naložil dolžnost, da to nasilje lažnih "osvoboditeljev" nad njimi
potrpežljivo prenašajo in čakajo, da pridejo na vrsto za odstrel? Na tem mestu
zato pozivam Zvezo borcev in druge privržence partizanstva, naj povedo kako bi
morali "neizdajalsko" ravnati tisti, ki so postali žrtve
partizanskega "nasilnega ravnanja", da bi to nasilje nad njimi
prenehalo. Izmikanje jasnemu odgovoru bo pomenilo njihovo podporo zločinu in
zločincem ali pa njihovo bebavost.
V nadaljevanju objavljam izpoved Mance Skvarča Urbančič, ki
je bila kot 13-letna deklica priča dogodkom, ki so privedli do ustanovitve prve
Vaške straže v Šentjoštu pri Vrhniki.
Ko so Nemci in Italijani zasedli Slovenijo, pa se je
življenje v Št. Joštu popolnoma spremenilo. Začelo se je trpljenje slovenskega
naroda.
To pa so izrabili komunisti, kateri so se že preje pripravljali za ta položaj.
Pobijali so Nemci, pobijali so Italijani, a najhujši pa so bili naši rodni
bratje Slovenci - komunisti- imenovali so se tudi partizani ali osvobodilna
fronta. Komunistični agenti so skoraj vedno hodili ponoči po vaseh in
priganjali ljudi na sestanke (mitinge), kjer so jim govorili, da je osvobodilna
fronta edina rešitev za slovenski narod. Kmalu pa so že začeli pobijati verne
in poštene ljudi, duhovnike, pa tudi cele družine in požigali domove. Ljudje pa
so kmalu spoznali njihove cilje.
Mi smo imeli gostilno, kamor so večkrat prisilili ljudi in
jim govorili o osvobodilnem boju in o komunistični partiji. Ker pa se ni nihče
vpisal v njihovo organizacijo, so že začeli z grožnjami, da bodo vse pobili.
Zato so našo vas imeli zelo slabo zapisano.
Prav blizu nas so potem pobili celo družino: očeta, mater in
dva majhna otroka in požgali hišo. S tem so hoteli pokazati kaj znajo narediti.
V Št. Joštu pa so se že začeli zbirati na skrivaj možje in fantje, da se
postavijo v bran tem morilcem.
Spominjam se večera, ko so prišli komunisti k nam v hišo, uklenili
ata in brata, ju pretepeli in spraševali kje imata spravljeno orožje za belo
gardo. Ker nista nič povedala, so ju odpeljali - mama in mi otroci smo jokali,
oni pa so nam grozili, da nas bodo vse pobili. Čez nekaj dni sta prišla vsa
krvava in pretepena domov.
Sosedovi šiviliji
Franci je umrla mama. Prosila je našo mamo, da bi šel vsak večer eden od otrok
spat k njej, ker jo je bilo strah biti sama. Ta večer pa je mama mene poslala k
njej. Komaj sem zaspala je že nekdo trkal na vrata in upil: "Brž odprite,
če ne bom streljal". Hitro sem vstala in šla odpirat vrata. Ko odprem mi
takoj nastavi revolver na čelo in mi reče: "Vem čigava si, zdaj govori po
pravici če ne te ustrelim. Spraševal me je, kje ima moj oče spravljeno orožje
za belo gardo. Ko sem trdila, da jaz nič ne vem - saj res mi otroci nismo nič
vedeli za orožje in ne o beli gardi- mi je verjel, a mi je zabičal, da če komu
povem, da me je on spraševal, pride drugi večer in me ubije. Še sedaj se dobro
spominjam kako sem se tresla. Imela sem 13 let in tisto noč nisem zatisnila oči
in sem se bala in jokala.
Drugo jutro sem šla
domov, pa mi pravi mama:"Sinoči pa so spet hodili partizani", jaz pa
sem rekla, da jih nisem nič slišala. Še lastni materi se nisem upala povedati
kaj sem jaz doživela tisto noč. Partizani pa so skoraj vsako noč hodili po
hišah in kradli.
Moj oče in bratje pa so se že na skrivnem
shajali z drugimi možmi in fanti in se pripravljali kako bodo nastopili proti
partizanom, a zato je vedela le mama. Zbiralo se je 35 mož in fantov; imeli so
že tudi nekaj orožja in tako ustanovili prvo vaško stražo, 17, julija 1942. Pri
belem dnevu so prikorakali v vas, se naselili v šoli in župnjišču. Vodil jih je
izvežban fant Kompare Igor iz Ljubljane. Zveeli so, da jih bodo napadli
partizani, zato so se dobro pripravili.Komaj po enem tednu ustanovitve Vaške
straže, so napadli vas.
Cel večer, od 11. ure
dalje, so streljali, da je bila groza.Zažgali so vsa poslopja okrog župnjišča.
Vse je gorelo. Tudi pri nas so zažgali kozolec - hlev z živino, ki je mukala,
rjovela in se trgala v ognju. Tudi v gostilniško sobo so nanesli drva in
dračja, polili z bencinom in zažgali. Mi pa smo bili zaklenjeni v kašči s staro
mamo, saj smo bili prepričani, da bomo tudi mi zgoreli. Zunaj pa je bila prava
vojska. Gostilniška soba pa je bila vsa zaprta in ni bilo zraka. Zgorelo je le
dračje, miza in stoli, a naprej ni gorelo. Prav Marija nas je rešila, saj smo
jo s tako gorečnostjo prosili pomoči.
Ko pa se je začelo daniti, so partizani pobrali svoje
ranjence in mrtve, le enega so pustili v pšenici za šolo. Našim možem in fantom
pa je pošlo skoraj vse strelivo, a ostali so vsi živi in zdravi. Partizanom ni
uspelo do zmage ne zdaj pa tudi ne pozneje, ko so spet hoteli zavzeti Št. Jošt
in uničiti Vaško stražo.
Vaška straža v Št. Joštu, se je hrabro držala in po njenem
zgledu so se začele ustanavljati Vaške straže še po drugih vaseh in tako po
vsej Sloveniji. Z leti pa so se združile v "Slovensko domobranstvo".
Pri ustanovitvi Vaške straže v Šentjoštu Italijani niso
igrali nobene vloge. Pri orožju, ki so ga imeli prvi vaški stražarji je šlo
večinoma za lovske puške in nekaj malega orožja, ki ga je zbrala ilegalna
Slovenska legija.
Po odbitju partizanskega napada so pripadniki Vaške straže,
skoraj brez streliva in tako onesposobljeni braniti vas pred prihodnjimi
partizanskimi napadi, navezali stik z bližnjo posadko italijanske vojske v
Vrhniki ter jo zaprosili za strelivo in orožje.
Vidni sledovi bojev v vasi in truplo padlega partizana so
prepričali Italijane, da je šlo pri vaških stražarjih, ki so jih prosili za
orožje, resnično za protipartizanske borce. Vaški straži v tej vasi so podelili
legalen status ter jo oskrbeli z dodatnim orožjem, strelivom in vojaškim
materialom.
Tako so torej, po telebanski logiki zagovornikov
partizanstva, ti vaški stražarji s "sprejemom orožja od okupatorjev proti
bratom Slovencem storili najbridkejši črni madež v slovenski zgodovini, ki ga
noben izgovor ne more izbrisati" ter postali "kolaboranti" in
"narodni izdajalci". Vaška straža v Šentjoštu in njen nastanek je
podrobno opisan v knjigi Prva vaška straža v Sloveniji: Šentjošt 1941-43,
avtorice Marte Keršič. http://cobiss2.izum.si/scripts/cobiss?uk
az=DISP&id=1719351098408857&rec=9&sid=1
Ko so ljudje v drugih delih Ljubljanske pokrajine, ki jih je
ogrožalo partizansko nasilje, videli, da so Italijani v Šentjoštu dovolili
obrambno organiziranje proti partizanom in ga vojaško podprli, so se podobne
vaške straže začele spontano ustanavljati tudi v drugih vaseh po Dolenjskem in
Notranjskem. Leto dni po nastanku vaške straže v Šentjoštu je bilo skupaj 106
vaških straž z več kot 6 tisoč protikomunističnimi borci - dvakrat več kot je
bilo tedaj partizanov v Ljubljanski pokrajini.
Slovenski narod zahteva ODSTOP notranje ministrice Katarine Kresal,
Glavnega policista Janka Gorška
Pravosodnega ministra Zalarja,
takojšno izkjučitev LDS-a iz koalicije in vlade, ponoven razpis državno zborskih volitev in uvedbo preiskave proti zgoraj naštezim in njihovim sodelavcem...
Slovenski dom, 7. april 1945 (let. 23, št. 14), str. 3
Drugi obisk v Krimski jami,
grobu živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem
Domobranci iz Notranjih Goric so pred štirinajstimi dnevi pod vodstvom nadporočnika Bajca obiskali Krimsko jamo, kraj, ob katerem se zgroze vsi Meniševci, Bločani, Rakičani in Vidovci, ki so v najhujših časih komunistične strahovlade leta 1942 dan za dnem, noč za nočjo trepetali, da jih rdeči krvniki odpeljejo v taborišče in nato v grob živih in mrtvih – v Krimsko jamo.
V času, ko spet odkopavamo po slovenski zemlji – zadnje tedne na Gorenjskem, Primorskem in Štajerskem – nove, doslej še neznane grobove komunističnih žrtev, so domobranci pohiteli na ta kraj in v neizpodbiten dokaz rdečih grozodejstev prinesli iz tega množičnega grobišča kosti, lobanje in druge ostanke tistih nesrečnikov, ki tu trohne čakajo svojega in narodovega vstajenja.
Dogodek bi skoraj šel mimo slovenske javnosti. Domobranci so obiskali ta kraj, da počaste in izkažejo pravico tistim preprostim fantom in dekletom z Notranjskega, ki so prvi obsodili OF in morali zato v smrt; da najdejo tiste, ki se kljub grožnjam niso ustrašili smrti in darovali za resnico življenje, ko so jih krvniki žive sunili v krimski prepad med mrliče in nanje nametali hlodov.
Spustili so se v ta strašni grob in fotografirali kup lobanj in kosti ter ob njih zdaj, ko naš narod bije zadnji boj s komunističnim sovragom, v spominu na tisoče žrtev obnovili trdni sklep: »Na vse načine in za vsako ceno boj proti komunizmu do popolnega uničenja!«
Naš list, ki že od začetka vsa leta komunističnega divjanja na Slovenskem dosledno vodi protikomunistični boj, je o prvem obisku begunjskih legionarjev v Krimski jami že 9. septembra 1942 obširno poročal. To poročilo je kakor strela z jasnega udarilo po komunističnem vodstvu in po vseh tistih, ki so v najusodnejših trenutkih našega naroda molčali in celo soglašali s komunističnimi zločini.
Trda je bila beseda, ki smo jo ob prvih strahotnih odkritjih iz Krimske jame vrgli v obraz »filozofom, izgubljenim, zmešanim, razočaranim, kulturnim in političnim malikom in celo od naroda s slavo ovenčanim in z ugledom poplačanim velmožem s slovesom očakov in prerokov«. (Glej »Slov. dom« od 26. sept. 1942.) In prav tako je danes potrebno, da znova pišemo o Krimski jami, Jelendolu, Mozlju, Mačkovcu in množičnih grobovih na Primorskem, Gorenjskem in Štajerskem ter opozarjamo, da je komunizem vedno isti in bo ostal vedno prvi sovražnik slovenskega naroda.
Domobranec, ki je bil prejšnji teden v Krimski jami, pripoveduje:
»Zgodaj smo odšli. Danilo se je in prvi sončni žarki so blesteli skozi jelke, ko smo stopali po strmi gozdni poti nad Brezovico mimo globeli in skal, pokritih z mahom in grmičjem, proti Krimski jami.
Domobranec iz Rakitne, ki pozna tu vsako ped in vsako gozdno pot, je obujal spomine na dni, ko so se fantje iz tega kraja skrivali pred rdečimi morilci. Po teh gozdnih poteh je romalo v grob živih in mrtvih na stotine ljudi, ki so bili proti OF, ker pač niso odobravali postopanja po gozdu, ropanja in nepotrebnega, nekoristnega izzivanja, ki je prineslo vse preveč krvave in hude represalije.
Danes pot tod ni več nevarna, vendar se je ljudje radi izogibajo kot kraja groze in smrti. Tod smo hodili to jutro mi.
Ob osmih smo že bili na senožeti, ki se kakor v presekani piramidi loči od strmega pobočja. Sonce je že toplo božalo, kakor da bi rado razsvetlilo in razjasnilo vse, kar se je včasih dogajalo na tem lepem koščku naše skrite zemlje – daleč od življenja.«
V globeli nam je domobranec-domačin pokazal kraj, kjer so paševali politkomisar Fric Novak in njegovi zločinci z vlačugami, potem pa smo že hiteli dalje ob poti, ki drži proti Rakitni.
Kakih dvajset metrov od nje smo našli Krimsko jamo.
Vso pot smo bili živahni in čas nam je hitro mineval; tu pa so se nam zdeli trenutki ure; tako prevzame človeka bližina groba v katerem počiva okrog 400 ljudi.
Steza vodi čez parobek. Skoraj vsak šum slišiš na tem groznem, pa svetem kraju.
Nehote sem se spomnil poročila o prvem obisku v Krimski jami v »Slov. domu«. V mislih so mi hitele pred oči slike, ki jih je vaš urednik podal že leta 1942 in vzbujalo se mi je isto vprašanje kakor tedaj njemu:
»Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Zakaj so morale na to stezo?«
S seboj smo prinesli okrog sto metrov vrvi. Vrvi smo privezali na prvo drevo. Fantje so bili že pripravljeni. Šest jih je držalo vrv, po kateri so se spustili domobranec Cimperman France iz Topola s svetilko, fotograf v. narednik Pavlovčič Ivan, časnikar iz Ljubljane in trije notranje-goriški domobranci. Brezno je na parobku, podolgovato in kakih deset metrov nekoliko visi, potem pa se spusti naravnost v globino. Dobro oko že z vrha opazi v tej globini med vejevjem kosti in ostanke obleke.
Spuščali smo se sila previdno. Nekaj minut smo viseli na vrvi, dokler noge niso zadele ob prvo vejevje in trhel les, ki so ga zločinci zmetali na žive in na pol žive žrtve, da se ne bi rešile iz brezna.
To je res pravo »brezno rdeče svobode«, kakor je napisal vaš list leta 1942.
Če ne bi vedeli, da tu počivajo naši mučenci, od katerih so mnogi živi umirali v tem strašnem grobu, ne bi vzdržali. Vse preresničen je bil vaš opis o notranjosti groba in občutkih v njem, ki jih človek težko tako pove, četudi vse to sam doživi. To ostane v duši in daje nove moči, da bi človek vztrajal na protikomunistični poti do poslednjega diha. Še vse hujše je moralo biti pred dvema in pol letoma, ko so legionarji prvič obiskali ta kraj in se spustili v grob.
Vse presvetla se nam je zdela naša luč, tako so njeni žarki rezali v temo in kamen. Še trdneje smo se oprijeli vrvi. Prvi so že stopili na debla. Fotograf je hitel z delom. Njegova umetna luč je sikala v kupe okostij in lobanj, med katerimi smo videli ženske čevlje in ostanke obleke. Dvajset minut smo se zamudili v tem strašnem grobu, ki je globok 30 do 40 metrov. Neprijeten hlad nas je objemal, ko smo prebili zadnje trenutke v grobu stoterih junakov. Naše noge niso smele nikamor trdno stopiti, ker so takoj zaškripale pod njimi kosti. Le trhli les nam je služil za oporo, zlasti fotografu, da je lahko posnel nekaj slik. Iz groba smo prinesli za dokaz dve lobanji, ženske in koščke oblek. Več nismo mogli, to bo prihranjeno za tedaj, ko bomo vse ostanke dvignili iz jame in jih pokopali. Po končanem delu smo se še nekaj trenutkov zamudili na tem kraju ter z molitvijo in molkom počastili krimske žrtve.«
Tako je pripovedoval domobranec o drugem obisku v Krimski jami. Zaključil je: »Prav je, da napišete tudi o tem nekaj vrstic. Posebno sedaj je spet prav, da kakor leta 1942 znova odločno opozorite na čase Krimskih jam, Jelendola, Mozlja itd. Prav je, da znova in znova pribijate, da je za naš ubogi slovenski narod edina rešilna pot – pot brez slehernih kompromisov – boj proti komunizmu do konca, boj proti vsem mlečnežem in tistim, ki s svojimi političnimi računi kakorkoli pripravljajo, da bi naši ljudje še kdaj umirali v kraških breznih in temnih gozdovih. V opomin vsem tem še enkrat lahko napišete kakor l. 1942:
»Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«
LP
OKOP
Preberite tudi zapis, kjer so objavljene slike, ki jih avtor zgoraj napisanega navaja :
Bila je nekoč ena kobila, ki je na veliko grešila.
Da bi umazane posle zatajila, jih je drugih dolžila.
Samo svojih ni nikoli razkrila, kajti njeni grehi so prekašali druge.
Je z kužkom v garažo hodila, kjer je kužka nesramnosti učila,
je vilo zgradila tam, kjer naj bi bila kmetija,
si kredibilnost je na račun drugih lovila,
in "izbrisanim" je "dostojanstvo" vrnila...
Bila je kobila, ki se z našim denarjem je bogatila,
bila je kobila, ki z letalom je v Milano hodila.
So se ji konji čudili, in druge kobile,
le kje je kopita kupila, da tako elegantno v njih je nastopila.
Z hladnim rezgetom jim je govorila,
"vi me lahko še desetkrat vprašete, ko vam ne bom odgovorila"...
Je pa kobila nekaj pozabila,
pozabila je, da so vsaka štiri leta v hlevu volitve,
in da vseh državljanov pač ne moreš zapreti, zato, ker ne rezgetajo tako kot glavna kobila...
Tako bo kobila kmalu oslica postala,
garjava in vsa "pokakana",
ko bodo njeni nasledniki našli njena našiljena ušesa,
in jih bodo do dobra navili...
Bila je kobila, zdaj pa je oslica...
Še vedno je glavna, glavna v jetniški štali na oddelku za oslice...LP
