Prižiganje sveč - sveča ni sveča
Pravijo – in statistične raziskave to potrjujejo –, da smo Slovenci med prvimi v svetu po številu sveč, ki jih prižgemo v počastitev Dneva mrtvih. Gledano skozi psihoanalitično prizmo imajo tovrstni rituali vselej neko simbolno in nezavedno logiko. Preden izpostavimo nekaj možnih in legitimnih (pan)seksualnih psihoanalitičnih špekulacij oziroma interpretaciji naj opravimo nekaj ovinkov.
Vsaka kultura ima v nacionalnih ritualih žalovanja določene specifike. Medtem kot se v nekaterih azijskih kulturah ob pogrebih oblačijo v belo, se večina kultur oblači v črno. Črna barva je projekcija pogleda živih na »črn« pogled mrtvega. Črna barva je nenazadnje barva groba oziroma večno zaprtih oči in teme, ki jo – po mnenju živega – mrlič »gleda«. Bela barva pa je po drugi strani barva bledosti mrliča… Ponekod se na pogrebih veselijo in rajajo, ponekod neutolažljivo jokajo. Ponekod najemajo celo »poklicne« jokalce, navadno ženske, ki pogreb delajo še bolj žalosten in jokav. Znamenite popogrebne sedmine in tamkajšnje »veseljačenje« so obliž na pogrebno žalost.
V Sloveniji je ritual žalovanja že na samih pogrebih vezan na prižiganje sveč, pa tudi polaganje rož in vencev na grob umrlega. Rože zagotovo sodijo v kontekst nekakšnega »polepšanja« trenutkov žalosti, predvsem za (žive) žalujoče. Če se z rožami in dekoracijo pogreba, in pozneje samega groba, na nek simbolen način polepša sâmo smrt, je s prižiganjem sveč nekoliko drugače. Goreča sveča lahko simbolizira marsikaj. Prižiganje sveč je ritual, ki ga je treba razumeti tudi zgodovinsko, oziroma skozi nacionalno tradicijo. Logika oziroma psihoanalitična razlaga, zakaj so v Sloveniji ravno sveče tiste, skozi katere žalujemo oziroma obujamo spomine na mrtve, seveda obstaja. Namreč: v teoriji žalovanja vemo, da se za žalovanja v primeru umrlih svojcev »kuri« (uporablja) neka psihična energija – Freud ji je rekel libido – vendar libido v (naj)širšem, ekonomskem pomenu besede. Ogenj na sveči lahko med drugim simbolizira gorenje te energije oziroma žalosti – lahko pa tudi »ugašanje« življenja oziroma duše. Žalost se namreč napaja iz iste energije kot ljubezen (do umrlega). Nam, živečim, srce goreče bije za ljubljene (svojce) – če le-ti umrejo, imamo energijo apriorno oddvojeno oziroma prihranjeno za ljubezen do umrlega »objekta« (svojca), ki pa ga kar naenkrat ni več. Neporabljena energija sili k uporabi za določene čustvene procese – in žalovanje je tisti proces v katerem se »kuri« t. i. objektni libido. In če sveča gori za umrlega, je žalujočemu prijetno pri srcu, ko skozi prižgano svečo nezavedno vidi, da mu srce še vedno gori (žari) za umrlega.
1. novembra se pač obudijo spomini, oživijo pa tudi določene simbolizacije vezane ne umrle. Prižgana sveča simbolno oz. simptomatsko (med drugim) sporoča, da v nezavednem svojca srce še vedno vsaj malo gori oziroma žari za umrlim. To se simptomatsko in simbolno odraža v afiniteti do prižiganja sveč. V drugih državah in kulturah, kjer prižiganje sveč ni tako uveljavljeno v ritualu žalovanja oziroma obujanju spominov na umrle, so energetsko investirane simbolizacije, ki so v osnovi nezavedne narave, pač druge.
Raznorazni rituali so v osnovi koncipirani tako, da so vezani na načelo ugodja. Človeku je prijetno pri srcu, če energijo, ki jo ima investirano v umrli objekt (svojca), pokuri za nekaj – npr. za nakup rož ali sveč. Na ta način sebi zagotavljajo prijetnost v počutju. Človeka pač obvladuje načelo ugodja. Trošenje denarja, ki nekomu olajša lastno trpljenje oziroma žalovanja, je v osnovi za dotičnega zapravljivega žalovalca prijetno in tako rekoč neizbežno. Žalovalec se dobro, ali pa vsaj bolje, počuti, če za umrlega svojca kupi rože ali prižge svečo. Umrli v resnici nima nobene zveze z rožami ali svečami ali s katerimkoli ritualom žalovanja, ki ga uprizarjajo živi – npr. s pogrebom ali sedmino ali mašo zadušnico. Umrli torej nimajo nobene neposredne zveze s svojim pogrebom ali Dnevom mrtvih. Vse te rituale žalovanja so si nekoč izmislili oz. »iz-želeli« živeči svojci, da so (že nekoč) lažje pokurili prihranjeno oziroma odvečno (preostalo) energijo za to, da so lažje prenesli izgubo svojca oziroma ljubljene osebe.
Kakšna institucija – npr. Cerkev – v svojih verskih zapovedih vezanih na žalovanje deluje po identični logiki. Razlika je morda v tem, da so tovrstno intuicijo (intuicijo lahko pojmujemo kot nezavedno sklepanje, ki pricurlja v zavest) oziroma simbolizacijo nekateri zapisali v obliki verskih dogem, in ob tem dodali, da je to rekel Bog, Kristus ali kakšen drug mitološki verski lik.
Če se naposled vprašamo, ali je v ritualu prižiganja sveč kaj freudovsko seksualnega, moramo seveda pritrditi. Nekoč so mrliči čakali na pogreb doma. Če je v temačni izbi gorela sveča je legitimno pomisliti, da so se svojcem mrliči smilil, da bi v temi čakali na pokop, pa so jim prižgali svečo. V mrliča so spontano in nehotno, torej nezavedno, projicirali živost, ki je posledica želje svojcev, da bi bil pokojni (spet) živ. Ali je to resnično res, se seveda ne da vedeti.
Se pa da skozi Fredov(sk)o psihoanalizo izpostaviti nekaj bolj provokativnega in (pan)seksualnega. Namreč: ko so relativno mlade žen(sk)e nekoč prižigale sveče za svojimi umrlimi 50-letnimi možmi – in možje so že nekoč v povprečju umirali prej kot njihove žen(sk)e – so prižgano svečo vselej faloizirale, torej simbolizirale v »izginjajoči« (»umrli«) moški spolni organ. Mama in žena imata vstopno pozicijo do žalujočega moža oziroma sina sicer drugačno seksualno pozicijo. A vendarle je – v strogo teoretskem smislu – sin tudi za mamo faloiziran (simbol moškega spolnega organa). Tudi prižiganje faličnih sveč za križanim oziroma na križ pribitim Kristusom (četudi kipom) ni tako nedolžno, in ima za ženske (tudi nune) vselej tudi seksualno simbolizacijo. Klasična (bela) sveča, ki po obliki in dolžini zelo asociira na moški spolni organ, je, predvsem za ženske, falična – na simbolno nezavedni ravni predstavlja simbol penisa. Če sveča gori, za žensko (v simbolno nezavednih psihičnih strukturah) še toliko bolj predstavlja »erektiran« faličen simbol moške seksualne potentnosti. S smrtjo oziroma z umrlim moškim pa sveča izgoreva oziroma izginja – približno tako, kot trajno izginja možev moški spolni organ, ki predstavlja vri ženske spolne zadovoljitve in epicenter ženske (nezavedne) seksualne želje. Nekoč se je v afiniteto žensk do prižiganje sveč – v povezavi z umrlimi moškimi – zagotovo projicirala tudi ženska pohota oziroma želja (ali pa nostalgija) po moškem penisu.
Če v tem kontekstu pokličemo na pomoč še Freuda in njegovo slavno argumentacijo teze, da sanje predstavljajo izpolnitev želje (ki je v končni fazi na nek način vselej seksualna), naj rečemo, da so seksualno nepotešene ženske nekoč sanjale svojega umrlega moškega, ki so mu potem (v sanjah) prižigale svečo – in/ker »sveča ni (samo) sveča«. Sanje in budnost imata veliko skupnega v kontekstu vpliva nezavednega in simbolnosti ter seksualnosti. Nekoč je Freudu nepotešena ženska zatrjevala, da je v sanjah obesila svojega moškega, in to ne more biti projekcija njene želje, ker pač moža neizmerno ljubi. Freud pa ne bi bil Freud, če tej ženski ne bi povedal, da je v sanjah obesila svojega moškega zato, ker je nezavedno vedela, da moški obešenci v smrtni agoniji dobijo močno erekcijo. Ravno ženska želja po močni moževi erekciji – dotični mož pa naj bi imel po Freudovem mnenju erektilne disfunkcije – je botrovala takšnim »nelogičnim« sanjam o obešanju. Po tej plati je logično, da naj bi nekoč, npr. 40-letne ženske, z neizmerno afiniteto prižigale sveče – tako ob smrti svojih (deset ali več let starejših) mož, kot tudi pozneje ob Dnevu mrtvih. Simbolizacija ženskega prižiganja sveče za umrlim moškim je s tega vidika prav (seksualno) posrečena in originalna. To, da je Slovenija vodilna po prižiganju sveč v času Dneva mrtvih, seveda ne govori o tem, kako so Slovenke danes kronično seksualno nepotešene (kljub temu da so seksualo nepotešene, vendar se to izkazuje na številne druge načine).

Oddano: 29.10.2010 ob 15:42:45
Zaznamki:
psihonaliza, Freud, dan mrtvih, žalovanje, prižiganje sveč
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 1815 | Ocena 2.7 od 12 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Mislim, da sveče nimajo toliko povezave s tem, da se kuri libido, ampak da so simbol, da duša oz. spomin na umrlega, še vedno živi.
Ogenj je ponavadi tudi simbol življenja, zato bi bila ta razlaga bolj smiselna.

Drugače pa dober blog.

5
Kognit
pred 372 tedni
2.
Bahanje z cvetnimi aranžmaji in kupom sveč na 1. november je pomilovanja vredno. Kje so ljudje celo leto? Vse samo zato, da bo njihov grob najlepši, najbolj okrašen (zame to ni okrašenost, ampak našarjenost), da ne govorimo o enournem stanj uob grobu v najboljši obleki, plašču, novih škornjih itd., Po prazniku, pa bodo te sveče in te posušene rože ponekod stale do spomladi.
Bolno, ampak del naše folklore. Že davno se ne oziram na ostale.

Na grobu moje sestre je vsak teden novo cvetje in nova svečka. Več ali manj to vsako soboto po večini stori mama, včasih pa se midve s sestro.
1. 11. bo na našem grobu samo en cvetni aranžma in ena sveča od vsake družine v žlahti.

Ohranjanje spomina na drage ni enkrat na leto.
pišče
pred 372 tedni
3.
Brez libida (beri: življenjske energije) se nič psihičnega ne dogaja, niti oz. še najmanj pa žalovanje.
Roman Vodeb
pred 372 tedni
4.
statistične raziskave to potrjujejo –, da smo Slovenci med prvimi v svetu po številu sveč, ki jih prižgemo v počastitev Dneva mrtvih

seveda, ko pa je treba imet več sveč in ostale navlake kot tvoj sosed :)))
suzibluzi
pred 372 tedni
5.
statistične raziskave to potrjujejo –, da smo Slovenci med prvimi v svetu po številu sveč, ki jih prižgemo v počastitev Dneva mrtvih

So Slovenci tudi med prvimi v svetu v medsebojnem pobijanju v bratomorni vojni, ne le količinsko, ampak po krutosti, večinoma vse pa v 20.st.

Komuniszem je sistematsko in sistemsko trobil o neumnostih in bedarijah o posmrtnem življenju in veri in upanju v to, pa so mu ljudje tudi s tem kazali, da se moti, ker skozi druge oblike to ni bilo toliko možno.

Pa se je prijelo...

nulkos
pred 372 tedni
6.
Ojoj kako raztegovanje tumastih freudizmov nad simboliko luči, ki jo od nekdaj nosi plamen, sveča...včasih je tudi cigara samo cigara in ne zasavski tiček med nogami...
nulkos
pred 372 tedni
7.
Vodeb, spodobilo bi se, da vsaj na kultirološkem nivoju in civilizacijsko edukativno poznaš tmelje in vebino vernosti in konfesije, ki je večinska v teh prostorih...če ti že ne znese dalj in globlje....preden trabunjaš.
nulkos
pred 372 tedni
8.
Nulkos@ a si se ti zaradi mene (še enkrat) logiru? Mogoče bi blo boljše, da bi si malo prečistil misli in nezavedne zamere, pa latentni sadizem, ki veje iz tebe.
Roman Vodeb
pred 372 tedni
9.
Ah Vodeb, braniš in izogibaš bistvom se tako patetetično, malomeščansko. Pa menjaj malo taktiku, bre, nisi valjda determiniran samo drugom Sigijem..
nulkos
pred 372 tedni
10.
bahanje živih mrtvemu nič ne koristi...
človeku je potrebno izkazovati pozornost, mu povedati, da ti veliko pomeni, ko je živ, ko je mrtev je vse zaman...
mirela
pred 372 tedni
11.
Klasična (bela) sveča, ki po obliki in dolžini zelo asociira na moški .....

Si ga pa najdu no, posebno kar se dolžine tiče...
tinesi
pred 372 tedni
12.
Vsaj zame, bi bil ta blog in ta tema bila veliko bolj zanimiva in široka in ne reducirane na libidalno, če bi se Vodeb vprašal, kaj nam to govori o nas samih in odnosu do posmrtnega življenja in razmišljanj o tem, o naši upanjih in veri v ponovna srečanja z umrlimi, o tem, kaj je fizična smrt ipd...to so temelji na katerih stoji ta praznik in te sveće...
nulkos
pred 372 tedni
13.
Moja misel tava po prostranostih drugega vesolja kot je to slučaj pri drugih.
Roman Vodeb
pred 372 tedni
14.
Roman, ne tava, ker je limitirana s Sigijem in leta le po sigi-aeronavtičnih zakonih in prostorih
nulkos
pred 372 tedni
15.
jagger,
tema so sveče skozi psihoanalizo in ne sveče skozi metafiziko.
Kognit
pred 372 tedni
16.
V današnji profani in potrošniški družbi je smrt in razmislek o njej izrinjen in ga skoraj ni, a človek se lahko samo vara in samo blefira a temu ne ubeži in ob tem času in takih dnevih se taka vprašanja znova odpro v vsej razsežnosti in ljudje s cvetjem in svečami kvantitativno anulirajo nekvaliteto misli o tem in kompenzirajo slabo vest in zavedanje od česa bežijo in o čem ne mislijo.
Tumbling
pred 372 tedni
17.
Še dobro, da se ne pojavi kakšno kvaziekološko gibanje, ki bi v imenu preprečevanja globalnega segrevanja poskusilo omejevati človeško potrebo po prižiganju lučk.
Kdor ne razume simbolike, najbrž tudi ne pomisli, da so male svetle pikice na nočnem nebu v resnici velika sonca.
prigovornik
pred 372 tedni
18.
O prižiganju sveč se da knjigo napisati. Jaz sem zgolj izpostavil par stvari - med njimi eno (psihoanalitično), ki je bila doslej spregledana. Sorry, če sem koga "zmotil"....
Roman Vodeb
pred 372 tedni
19.
Simbol ognja oz svetlobe-luči je simbol predvsem samega bivanja in človeškega življenja in je tudi zato to in ta tema o sveči in svetlobi-luči , ki jo daje, cela kompleksnost, kot je neizmerna kompleksiviteta samo človeško življenje in bivanje.
Tumbling
pred 372 tedni
20.
Pri večini, ki sodeluje v teli debati gre za komunikacijski nesporazum, V psihoanalizi govorimo o t.i. simbolni realnosti. To pomeni, da je v človekovem nezavednem še ena "realna realnost", t.i. primarni proces, kot je rekel Freud. Tam so zakonotosti takšne kot v sanjah. "Sveča ni sveča" v simbolni "realni realnosti" v t.i. "simbolnem redu". Jaz ne govorim retorčno o simboličnosti prižiganja sveč!!! Jaz govorim, da je za žensko goreča sveča simbol moške spolnega organa - izginjajočega penisa pri umrlem moškem...
Roman Vodeb
pred 372 tedni
21.
Pravzaprav je polaganje cvetja in prižiganje sveč na grobove kot še marsikatera daritev, precej egoistično obarvana. To počnemo največkrat v svoje zadovoljstvo. Tudi moja odločitev, da me po smrti raztresejo tam po hribčku, je pravzaprav neke vrste egoizem.
In če že prižigam sveče na grobovih, jih prižigam v mraku, da vidim njih svetlobo, kakšnih drugih občutij ob tem nimam...
branka22
pred 372 tedni
22.
Če bi držala premisa iz komentarja 20, bi bili ljudje povsem determinirani s podzavednim in potem odpade in je nesmiselna tudi vsaka refleksija, ker gre le za obči determinizem, tega pa Freud modroslovno nepismen kot je bil, ni dojel. Enako nasledniki.
Lisabo
pred 372 tedni
23.
Branak22@ etika je vselje "sebično" koncipirana, in tudi altruizem. Point mojega bloga je sicer širši.
Roman Vodeb
pred 372 tedni
24.
Freud gor, Freud dol, praktično pa očitno niste na tekočem. Koliko let že niste bili vsaj na enem pokopališču? Kje, na katerem pokopališču pa sploh gorijo samo notranji vložki za sveče? Vse sveče so ja izdelane v obliki ohišja, v katerem je bodisi elektronska sveča, ki gori tudi do 240 dni ipd., ali pa se vanje daje svečne vložke s stenjem, ki se jih prižge (prižiga) z vžigalico.
Osebno ob prižiganju sveč v simbolnem smislu mislim na deklico z vžigalicami in na to, da se jih ja ne vzame premalo s seboj (vžigalic) na pokopališče.
JozicaF
pred 372 tedni
25.
Pred par dnevi so me poklicali iz Žurnal24 in Radia Center (MB). Zastavili so mi nekaj vprašanj o prižiganju sveč (Zakaj po vašem mnenju Slovenci sodimo v sam svetovni vrh po porabi sveč, torej zakaj tako radi prižigamo sveče? Zakaj nam ni težko zapravljati toliko denarja prav za to? Ali je v ritualu prižiganja sveč kaj freudovsko seksualnega?) In jaz napišem potem še blog, kjer večino vprašanj združim v berljiv tekst, potem pa se najde senilna gospa (JožicaF - ki seveda ni edina), ki me zbada z: "... Koliko let že niste bili vsaj na enem pokopališču? Kje, na katerem pokopališču pa sploh gorijo samo notranji vložki za sveče? Vse sveče so ja izdelane v obliki ohišja, v katerem je bodisi elektronska sveča, ki gori tudi do 240 dni ipd., ali pa se vanje daje svečne vložke s stenjem, ki se jih prižge (prižiga) z vžigalico. ..." Ne vem, ali se naj zjokam ali smejem...
Roman Vodeb
pred 372 tedni
26.
Roman Vodeb, delaš logićno in sitemsko napako, če se to sprašuješ.

Gre pač za občo freudovsko podzavestno determiniranost, tako tebe kot dotične osebe, torej je logične refleksoja, glede na obči dterminizem izvirajoč iz podzavesti nesmislen in absurden.

Razen, če si seveda ti čisti Duh in imaš sposobnosti umakniti se ali izstopiti iz bivanjske stvarnosti in stvari pogledati in potem analizirati iz te izvenzemeljsko bivanjske ujetosti.
Upsurfer
pred 372 tedni
27.
Kwa's' pa zdej ti z' edn? As' Bog, d' veš kwa j' "sistemska napaka"? Ne veš niti tega, da se podzavesti reče nezavdno... Pa boš men pamet solil? Pejt raj molit, da bi ti Boga dal več pameti...
Roman Vodeb
pred 372 tedni
28.
Čisti Duh, Roman Vodeb, ki ima neverjetne sposobnosti izstopanja iz zemeljske in determinizma podzavesti, se je spustil v analizo izražanja, kako nekdo uporablja pojem podzavest ali nezavedno ??

Ko pa bere o sistemskih napakah, pa nezavedno spregleda tudi, da je govora o logičnih in sistemskih in ne le sistemskih napakah.

Tako, da najbrž že ni čisti Duh, ki iztopi iz vsega in gleda in analizira od daleč, sam in nepovezan v realno stvarnost bivajočega.
Upsurfer
pred 372 tedni
29.
@ 25. HahäHeHiHohöHuhü
Za tiste, ki ste morda brez slovarja tujk
senilen -lna -o (lat. senilis iz senex star; starec) star; ostarel, od starosti oslabel, opešan, onemogel; senilnost-i ž starost; ostarelost, starčevska oslabelost ali onemoglost (telesna in duševna)

HäHöHü
HiHe
JozicaF
pred 372 tedni
30.
Jožica F, že Einstein je pokazal, da je čas relativna kategorija, tako, da o tem ne govori samo slovar tujk, ampak realnost, ki jo zajema fizika.
Upsurfer
pred 372 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164558
Forum avtorjev: 15848 Forum teme: 34297 // Odgovorov: 1865235
Blog avtorjev: 3565 // Blogov: 84901 // Komentarjev: 1217980
Avtorji fotografij: 25463 // Slik: 217635 // Videov: 19272 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "