Prijatelj upokojenec se je z znancem podal na izlet proti naši obali. Po lepo preživetem dnevu sta se vračala nazaj v Ljubljano. Beseda je dala besedo in na vrsto je prišla tudi politika.

Znanec je začel benteti in pljuvati po tardečih, češ komunisti so vsega krivi in so narod spravili na beraško palico, pa Tito, pa Jugoslavija in še in še.

Ko je prijatelju bilo dovolj njegovega nerganja in pritoževanja mu je dejal:

"Poglej, do sedaj sem te poslušal sedaj pa ti mene poslušaj in povej, si imel nekoč dobro službo in plačo, si zgradil hišo, si si ustvaril družino in spravil otroke h kruhu, imaš sedaj solidno pokojnino, vam je česa manjkalo, samo z da ali ne odgovori?"

Seveda mu je znanec pritrdil.

"No potem pa prenehaj pljuvati po tistem, ki ti je vse to omogočilo, ker s tem pljuvaš po sebi", mu je na kratko odgovoril in pogovor je bil končan.
16. oktober 2018 | RTV Kategorija: Politika | Zaznamki: socializem vs klerikalizem | Komentarji (4)
Te dni smo spet dočakali, da se je obudilo politično mitingaštvo zoper sodstvo. Spet so se zbrali vsi, ki so delali proteste za domnevno nedolžnega Janšo, ki sploh ni bil oproščen. Zaradi proceduralnih zapletov v katerih so bili mitingaši občutno podprti s pristranskimi pravniki, tožilci in celo sodniki, je zadeva zastarala, kar ga ni opralo krivde, za povrh bo od davkoplačevalcev uveljavljal in dobil izdaten honorar v obliki odškodnine. Ampak mitingaši se niso zavzeli za Cekuto in Zupana, ki sta za povrh v isti zgodbi bila obsojena.

Bistvo mitingašev je, da na sodišče in imenovane sodnike, ki prevzamejo primere vršijo močan javni in medijski pritisk, ne malokrat tudi na osebni in družinski ter na sorodstveni ravni. Tu gre za način verskega dogmatizma saj so po njihovo že v naprej vsi obtoženi apriori nedolžni in gre za to, da temu verjamejo slepo prepričani in v tej maniri otežujejo sodne procese s proceduralnimi zapleti in ne malokrat zavlačevanjem in izogibanju vročitev sodne pošte obtoženim. Zavzemajo se za navijaško sodstvo, ki bi sodilo na glede na dokazni postopek, dokaze, pričanja, izvedenska mnenja, po njihovem mnenju in prepričanju. Vse kar ne ustreza temu dojemajo za montirane sodne procese.

Po tem takem njihovim somišljenikom ne more soditi nobeno civilno sodišče, ker poskrbijo za prikazovanje sodišča kot koruptivnega. Nekoč sem se mimoidoč mimo takega mitinga zapletel v pogovor z enim od mitingašev. Izjavil je, da Janše ne more obsoditi nobeno sodišče, ker mu lahko sodi le Bog. Bil sem zaprepaščen nad takšno trditvijo. In nekaj takega je lahko za družbo zelo nevarno. Torej si lahko takšni ljudje privoščijo kriminalna dejanja za katera ne bodo nikdar obsojeni. To pozna Zahod kot t.i. mafijo.

Primera sodnega procesa zoper Strehovca ne poznam, novico sem videl le pri poročilih in tudi vse mitingaše, tokrat jih je počastil s svojim prihodom celo sam Janša. Pritisk na sodišče bo strahovit in, če temu sklepam iz preteklosti bo tudi ta sodni proces zastaral in verjetna morebitna odškodnina bo odstopljena kakšni cerkveni asociaciji dobrodelno. RKC ima kopico neformalnih civilnih iniciativ in dobrodelnih organizacij, ki pod krinko dobrodelnosti skrbijo primarno za oznanjanje in širjenje katoliške vere ter vse bolj delujejo tudi v politični sferi posvetne oblasti in delu javnega sektorja.

V zadnjem obdobju sem zasledil kar nekajkrat javna opravičila vsemogočih škofov in celo samega papeža zaradi spolnih zlorab duhovščine. To ni dovolj ampak je treba tovrstne duhovnike postaviti vse po vrsti pred civilna sodišča in tudi tiste, ki so zločine prikrivali.

Če bomo v pravni državi dopuščali mitingaštvo zoper sodstvo pod krinko TČPS gre pričakovati, da si bodo tudi vsi mogoči obtoženci in kriminalci organizirali svoje mitingaške skupine in si privoščili podobno.
13. oktober 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: sodni, proces, proti, Tadeju, Strehovcu | Komentarji (14)
Te dni, ko sem spremljal poizkuse za rešitev dolgoletnega makedonsko grškega spora sem se domislil, da bi bila rešitev za Makedonijo poimenovanje Titova Makedonija. Dejstvo je, da je bila podlaga za današnjo samostojno državo in nekdanjo socialistično republiko z vsemi atributi državnosti prav NOB, AVNOJ in Titova Jugoslavija v vseh svojih različicah, predvsem z zadnjo Ustavo iz leta 1974.

Na ta način bi bili kot država prepoznavni po celem svetu, Grčija bi bila zadovoljna in tudi rešile bi se napetosti med večinskim makedonskim in drugimi živečimi narodi tam predvsem z številnim albanskim življem. Mnogi Makedonci so mi potrdili, da brez SFRJ in Tita Makedonija ne bi bila nikdar samostojna država in prav Makedonci so eni tistih narodov, ki Tita še danes zelo spoštujejo.

Če se Makedonija ne bo usmerila po poti približevanja EU, potem se bojim, da bo imela velike težave z albansko skupnostjo in lahko postane žarišče nestabilnosti na Balkanu in žrtev vseh sosedov, ki jim že od nekdaj povzročajo številne težave ter imajo aspiracije po makedonskem ozemlju in njihovih naravnih virih ter drugih dobrinah.
1. oktober 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: Makedonija | Komentarji (8)
Ko je že kazalo, da se bo poletje koncem avgusta vremensko zgodaj zaključilo in postalo predčasno jesensko, se je res odvila vremensko prelepa tretjina septembra. Sonca sem se naužil kot že dolgo ne, veliko D vitamina za turobne jesenske zimske dni pravijo.

Vreme je postalo že tako zmešano, da sploh ni več vseh štirih letnih časov in že v sredo je pričakovati prvo slano, ki bo najbrž pomorila prelepe Vodenke pred hišo. Tako lepih rož okrog fontane v 13 letih kar sem tu, še ni bilo. Kako so se samo razbohotile iz tistih majhnih posajenih enolončnic. Res so na vhodni strani fontane prekosile svoje sestre na zahodni, a to je najbrž posledica več sonca na vzhodni strani. Sicer so bile v najhujši vročini enkrat zelo ovele, a smo kasneje združili moči tako zaposleni kot stanovalci in budno pazili na njih, da so bile redno zalite.

Še v petek 21. septembra so bili običajni kratki rokavi, kar je za zadnja leta bilo precej neobičajno. Najbrž tudi botra Jesen lahko preseneti oktobra še s prijetnimi temperaturami in lepim vremenom, le obleči se bo treba dobro. Sedaj pride na vrsto tisto običajno premetavanje letne in zimske garderobe iz ene v drugo omaro in sesanje ter brisanje prahu, ki se je nabral na radiatorjih, da ga ogrevanje preveč ne dvigne.

Z naglim padcem temperatur prihaja spet sezona prehladov, viroz in drugih nevšečnosti za zdravje ljudi. Spet bomo morali biti preventivno pozorni, a to je za marsikoga od nas skoraj nemogoče. Predvsem tistih, ki smo odvisni od fizične pomoči drugih, v bistvu smo neločljivo povezani z njimi in oboji izpostavljeni rizikom prenašanja okužb. Vsi skupaj bomo morali biti zelo pozorni in se maksimalno preventivno obnašati, tudi obiskovalci.

Prejšnjo nedeljo sem praznoval trinajsto obletnico nesrečnih dogodkov, ki jih poimenujem simbolično 16/9, jutri pa bom vstopil v 54-to leto. Nikdar nisem pričakoval, da bom tu toliko lepega doživel in srečal toliko resnično pravih prijateljev. Ne takšnih, ki so me obkrožali nekoč kot navidezni prijatelji ter so običajno na tiho skrbeli le za to, da so me zbrcali nazaj, ko sem pomolil nos preko okvirjev geta.

Ta teden se je zaključila turška serija Moja boš, ki mi je poleg vsemogočih športnih prenosov krajšala večere, sedaj je spet aktualna Reka ljubezni, ki me tudi čisto očara. Začela se je nogometna Liga prvakov, liga Evropa, prvenstva po evropskih zelenicah so v polnem teku. Tu so še drugi športi kot košarka, odbojka, rokomet, hokej itd. Ma, če rečem, da mi po eni strani to ugaja, da je veliko športa na TV, a je v bistvu prava športna entropija vsega in je praktično nemogoče vse spremljati, kot je tudi nemogoče poslušati vso prelepo glasbo, ki je dosegljiva npr. na You Tube. Treba je znati selekcionirati, ker ima dan samo 24 ur in še od tega ga dobro polovico prespimo.

V petek sem se pridružil lokalnemu pohodu za spomin, ki je tradicionalno namenjen osveščanju okolja o demenci. Ponudil sem pomoč Erni, ki se je opirala na moj voziček in, ko sva se vračala kasneje domov, se mi je prijazno zahvalila z obrazložitvijo, da je močno boli hrbet in bi sama težko hodila. Tokrat so me postavili na čelo kolone, ki se je sprehodila skozi sosesko mimo Pošte, Mercatorja, lokalov in končala pred Domom krajanov na Preglovem trgu s prelepo kulturno prireditvijo članov CAF. Akciji so se kot prostovoljci pridružili CAF-ovci, osnovnošolci OŠ Nove Fužine, dijaki Srednje zdravstvene šole.

Verjamem, da je šokantno videti desetine oz. sto in več nepokretnih starejših ljudi na vozičkih, ki se sprehaja skozi sosesko a prav je, da jih to opominja, da imajo v zavesti, da ti ljudje živimo med njimi. Lahko brez dvoma rečem, da so Fužine starejšim in demenci prijazna soseska. Zato nosi poleg našega Doma veliko zaslugo tudi ČS Moste in vsi krasni ljudje, ki živijo v njej.

23. september 2018 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: prvi jesenski dan | Komentarji (2)
No in vendar se je zgodila Vlada RS, čeprav je na volitvah dokaj slabo kazalo. Želim ji mirno in stabilno delo brez hudih pretresov, z upoštevanjem in enakopravnim sodelovanjem vseh partnerjev v skupno dobro vseh prebivalcev.

Morda je kljub manjšinski parlamentarni podpori Levica tisti pomembni politični korektiv, ki bo politike odvrnil od klečeplazenja pred divjim neoliberalnim kapitalizmom katerega temelj je bogateti na račun prekarnega zaposlovanja, utajevanja davkov, nekontroliranih plačil zaposlenim na roko ter ustvarjanje fame in protisocialistične propagande raznih samooklicanih podjetnikov, ki počnejo za svojo uspešnost zgoraj opisano. Prav ti so zadnje dneve izvajali intenzivno propagando, da bi preprečili konstituirati njim nesimpatično vlade.

A zgodilo se je in končno so spoznali, da jim ni uspelo, ali bodo preselili proizvodnjo na tuje in spakirali kovčke se bo kmalu videlo? No je pa kampanja na POP TV skušala narediti nekakšen vpliv na ljudi za razmišljanje, da so davki previsoki. Znanka se je pridušala nad Batageljevimi nastopi na POP TV in dejala: "Kdaj ta tajkun sploh dela, če je vsak večer na televiziji, a ga vidiš kako osladnega in nedolžnega se dela poznam dobro take špekulante, ki svoje podjetniško pot zgradijo na vsemogočih špekulacijah, potem gredo pa še k Pahorju!". No včeraj so po uri resnici na POP TV obrnili propagandno ploščo in v naslednjih dneh bodo na sceni Loredan Bešić, kakšen Brecelj, Kuštrin ipd., pa še kakšen ogrožen lobi bo prišel na plano.

Upam, da bo ta nova vlada imela pogum in spretnost dogovora s sindikati, da popravijo kriminalni Virantov-Janšev plačni sistem v javnem sektorju, ki bo odpravil prekarstvo in znižal revščino zaposlenih v spodnjih plačnih razredih in tudi v gospodarstvu pošteno dostojno ovrednotil delo in stimuliral ljudi, da ne ostanejo depresivno na sociali in vseh možnih oblikah dela na črno, ki jih spretno izkoriščajo tako v javnem sektorju kot tudi v gospodarstvu. Tu bo tudi velika odgovornost sindikatov, ki praviloma iz leta v leto pozabljajo na spodnje plačne razrede in poskrbijo večinoma le za zgornje plačne razrede.

Torej, da se bo trend obrnil in bodo mladi hoteli ostajati doma, ker bodo lahko dostojno živeli in preživeli. Da bomo živeli složno ponosno dostojno in solidarno na svoji zemlji in državi brez politične nacionalistične rasistične neofašistične propagande, ki je v preteklih 27-ih letih zasejala nepotrebnega sovraštva in naredila veliko škode in zla tudi, ko so naši predniki tudi s pomočjo šarcev postavljali temelje, da danes živimo svobodno v svoji državi povezani v EU.

Trinajsti slovenski vladi torej za popotnico želim srečno pot za ljudi in z ljudmi. Srečno.
14. september 2018 | Kategorije: Politika | Zaznamki: novi, vladi, za, popotnico | Komentarji (13)
Čeravno težko premikam roke za premikanje listov knjig in mi branje pomeni napor, občasno še preberem kakšno knjigo za katero se navdušim. Znanec, ki zelo redno obiskuje očeta in zanj res vzorno skrbi kljub naporni službi ter mu zelo polepša njegovo jesen življenja, me je prijazno ogovoril večkrat, ko je zapazil, da imam rad šport in športne prenose in hitro je stekla obojestransko beseda o športu in še marsičem, ko je čakal, da mu pozno zvečer odprejo vrata, da se poda domov. Vsakemu staršu bi privoščil tako pozornega in skrbnega sina, prijazno me je večkrat pozdravila tudi njegova mama, ki se jo dobro spominjam iz Bežigrajske soseske.

Tako mi je prinesel za branje knjigo o Ivu Daneu, imenitnem in po moje najboljšem slovenskem košarkarju vseh časov, ki jo je spisal novinar Bojan Budja. Ko se navdušim nad neko knjigo jo preberem na mah in res gre za prijetno branje, prekrasno slikovno opremljenost knjige, s čudovitimi miselnimi vložki mnenj znanih Slovencev, ki so in še prijateljujejo z njim ali so bili z njim kakorkoli drugače povezani. Kot sem že večkrat za kakšno knjigo zapisal, da bi sodila na police vsake slovenske družine in slehernega posameznika, menim, da je tudi za to knjigo nekaj podobnega.

Predvsem bi morali knjigo prebrati tudi vsi mladi navdušenci, imajo in se bodo imeli po kom zgledovati. Četudi se morda sliši čudno, ne po Messiju, Ronaldu, Dragiću idr., najboljši vzor jim je in jim bo lahko prav Ivo Daneu. Knjiga vsebuje seveda kopico zanimivih statističnih podatkov, ki se jih ni mogoče vseh zapomniti, iz tega vidika prav pride, da se jo vzame v roke večkrat in je uporabna za ugankarske in edukativne teme iz športnega življenja v prejšnji državi.

Sam sem bil tedaj še premlad in sem košarko začel spremljati po veličastnem naslovu svetovnega prvenstva Jugoslavije v Manili, ki jo je začinil tudi izjemni slovenski košarkar Peter Vilfan, v tej generaciji pa so bili že prekaljeni asi, ki so mnogi kot mladeniči začenjali, ko se je poslavljala generacija Iva Daneua. A kot šestletni otrok sem že vedel, da smo leta 1970 osvojili naslov svetovnega prvaka in to v Ljubljani, lani sem si ogledal tudi čudovit igrani film o tem veličastnem dogodku po istoimenem sloganu navijačev iz tistega časa "Luna vaša, zlata naša".

Knjiga se me je dotaknila v marsičem. Najprej kako je kruta usoda zarezala v družino, ki so jo Nemci za časa vojne izgnali v Srbijo in kako je vsak član družine vzel s seboj le stvari, ki so šle v nahrbtnik. Mama pa je kuhala tako izvrstno marmelado, da so jo hoteli otroci pojesti vso naenkrat, da ne bi ostala. Poleg tega se me je zelo dotaknilo kako so domačini v vasici blizu Topole sprejeli izgnance in jim ponudili bivanje v njihovih domovih, kaj takega bi bilo danes nepredstavljivo, ko nacionalisti vsakodnevno delajo tako paniko in nestrpnost do nesrečnih beguncev in migrantov. Mnogi najbrž niti ne vedo, da smo bili Slovenci zaradi grozovite vojne tudi begunci in tudi migranti. In morda nas zaradi norosti vojn po svetu spet doleti ta huda in kruta usoda.

Iva sta v življenju spremljali dve veliki ljubezni in sicer košarka ter njegovo dekle in kasnejša soproga, fascinira predvsem navezanost in povezanost njune družine za časa njegovega športnega udejstvovanja na vrhunski ravni in tudi kasneje.

V kakšnih skromnih pogojih v primerjavi z današnjim razvojem so se samo z vztrajnostjo, trdim garanjem in talentom prebili mladi nadobudni športniki do uspeha, to je za današnje mlajše generacije nepredstavljivo. A zelo poučno. Mislim, da je bil Ivo leta 2018, ko so se slovenski košarkarji postavili na evropski prestol, bolj vesel kot vseh svojih uspehov za časa njegovega igranja. Seveda je opis dogajanja po letih v knjigi opisano tudi z obilico šaljivih situacij.

Do danes nisem vedel, da so tedaj igralci lahko zadrževali žogo kolikor so hoteli od tod tudi presenetljiv izid njegove prve uradne tekme, če sem si prav zapomnil 5:4, usnjene žoge so bile sešite iz usnja največkrat v jajčasti obliki, igrali so na peščenih igriščih. Do prve prave žoge so prišli, da so jo sunili Američanom na izviren in smešen način s pomočjo hišnika in oskrbnika igrišča, ki so prišli tod na priprave. Kot mlademu tenis ni bil dostopen iz socialnih razlogov, nogomet ga je minil, ko je enkrat zadet v glavo ostal pokošen in nezavesten. Ostala mu je košarka in pri tej je bil poleg talenta s trdim garanjem ob delu, odličen, najboljši med najboljšimi.

Med izobraževanjem ga je spodneslo podcenjevaje kartografije in nepopustljivi profesor, odločil se je popolnoma predati športu, ko je bil postavljen pred izbiro, kjer je prednost dal košarki. Lahko bi odlično zaslužil in pod dobrimi pogoji igral v tujih klubih, ponudbo v Essnu je zavrnil, ker so se mu Nemci hudo zamerili. Lahko bi v Beogradu igral po mnogo boljših pogojih. A ostal je kot domoljub zvest Olimpiji pod Tivolskimi kostanji, kjer je kasneje izživel tudi svojo neuresničeno ljubezen do ljubiteljskega tenisa. Kopica zanimivih in tudi komičnih situacij iz tekmovanj po vsem svetu in v tistih časih Dolancu reči, da gre v partijo za 10.000 dolarjev, ker je ponudbo 25.000 dolarjev dobil od Reala, ni bilo ravno šaljivo, si je pa tako zagotovil mir pred partijo.

Šele sedaj mi je jasno zakaj kljub njegovi veličini ni dovolj spoštovan v Sloveniji, saj je kot delegat socialistov v Zboru združenega dela v tedanji skupščini SRS predlagal izvedbo plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenije in to že 4. oktobra 1990, to pa ne gre vkup z nekaterimi samooklicanimi kasnejšimi osamosvojitelji, ki so bili vsi po vrsti proti in so kasneje zlili žolč in puščice povsem lažnivo in neupravičeno preusmerili na mnoge zaslužne Slovence kot so Milan Kučan, Ciril Zlobec, Janko Pleterski, Ljubo Bavcon, Ivan Kristan in mnogi drugi.

In za konec naj rečem, da je Ivo ostal in bo ostal človek človeku v najžlahtnejšem pomenu besede, želim mu še na mnoga leta v krogu družine in med njegovimi prijatelji. Lahko smo in moramo pravzaprav biti ponosni nanj.
12. september 2018 | Kategorije: Šport | Zaznamki: biografija Ivo Daneu, Bojan Budja | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 201880
Forum avtorjev: 15890 Forum teme: 34466 // Odgovorov: 1876405
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87168 // Komentarjev: 1245994
Avtorji fotografij: 26304 // Slik: 223098 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "