Ponedeljek zjutraj sem upal, da se bo vreme izboljšalo. A se ni in ni hotelo razjasniti. Dež je vseskozi padal, ko smo se peljali na Zbiljsko jezero. Na Zbiljah sem bil le enkrat doslej in to še kot srednješolec. Spominjam se, da nas je tja peljal takratni vzgojitelj Debeljak iz tedaj Kamniškega ZUIM-a. Danes slišim, da se imenujejo CIRIUS. V spominu mi je ostalo prelepo potovanje s čolnom po jezeru, ki pa se je zapletlo, ker smo se zagozdili v mulju. No k sreči se je vse srečno končalo.

Z Val sva radovedno opazovala krajino in kramljala o vsem mogočem, se spominjala tudi preteklih zabavnih in vznemirljivih srečanj. Tudi še iz časov, ko smo hoteli delati invalidsko revolucijo in je kot predavateljica opolnomočila mnoge uporabnike na področju socialnega varstva. Njena kolegica Ann Davis še danes po svetu ponosno nosi kaseto s posnetki demonstracij, ko smo z vozički blokirali Šubičevo, Slovensko, Prešernovo in Erjavčevo.

Avguštin je odlično vozil tako, da sem glede na to, da nisem namestil naslonjala za glavo, preprosto pozabil, niti enkrat omahnil niti levo niti desno in sem odlično sedel. To je tudi odvisno od hlač, v nekaterih se počutim odlično, v drugih bolj ohlapnih sedim težje. Na Zbiljah je še vedno deževalo in odšla sva v bistro Dotik na kavico. Kako fantastično je piti kavico ob prelepem pogledu na jezero, labode v bližini in daljavi, številne druge ptice. Celo lastovice sem še videl in se začudil, saj so se navadno začele zbirati koncem avgusta in množično odšle na jugu v prvih treh dneh septembra. Je morda to že posledica klimatskih sprememb.

Val mi je razložila, da je v Združenem kraljestvu prava štala, ki spominja na razmere v 30 letih prejšnjega stoletja v tedanji Nemčiji. Ogromno rasizma, nacionalizma celo pojavljanja skrajnih oblik fašizma. Ljudi so z Brexitom desničarji pošteno nategnili, kontrolirajo vse medije in ljudi "slepijo z medijskimi lažmi in manipulacijami" ter vzdržujejo atmosfero strahu. Odšlo je preko 10.000 zdravnikov. Tujci odhajajo v svoje dežele, ker ne želijo biti izven EU. Funt se je prepolovil v primerjavi z eurom, kar je pripeljalo do večjega navala turistov. Ljudje živijo večinoma neprimerno težje in slabše z izjemo peščice bogatašev, ki postajajo še bolj nesramno bogati na ta račun. Ljudje, ki imajo možnost zaradi svojih korenin jemljejo irske potne liste. Škoti bodo popenili, če ne bodo več v EU. Banke se selijo v Frankfurt, Pariz in druge prestolnice EU.

Po kavici sva se sprehodila ob jezeru, ker je začelo bolj deževati sva se vrnila pod streho, nisva imela marele. Hranila sva s kupljeno koruzo prelepe bele labode in račke vseh barv.
Kar naenkrat so se od vsepovsod in z vseh smeri jezera pojavili številni labodi, eni so še prihajali, ko so začutili hrano. Ko je zmanjkalo hrane so po čakanju odhajali. Lepo je bilo opazovati kako vzletajo in pristajajo na vodi in njihov nizek ter višji let jate in posameznikov. Pri vzletanju napravijo pravi trušč, saj na začetku tekajo po vodi in udarjajo s krili preden vzletijo. Še bolj zabavo je gledati pristajanje, ko se podrsajo z nogami po vodi preden pristanejo.

Privoščila sva si kosilo v bistroju, prijazen mladenič naju je lepo postregel. Spila sva kozarček belega dobrega vina. In za dobrih 15 minut je za naju posijalo celo sonce. Barva vode se je začela spreminjati na posameznih delih jezera, ko je prišla svetloba iz neba. Odšla sva pred veliko karto krajev Medvoške regije opremljenih s slikami in opisi, ki sem jih ji prevajal sproti. Pregledala sva enostavnejše, zahtevne in težke kolesarske ture, ki so odlično markirane. Kot ljubiteljica kolesarjenja je Val nekoč že enkrat prišla s kolesom in z Urošem sta prekolesarila od Mokronoga do Kostanjevice na Krki, po stari cesti. Takrat je tudi spoznala mojo pokojno mamo Minko. Glede na zdravstvene težave s kostmi zaradi osteoporoze, nedavno si je zlomila ob padcu oba zapestja, bi kaj takega kolesarskega sicer želela, a bi bilo najbrž težko izvedljivo.

Čas je spet hitro tekel in že je prišel šofer po naju, prosila sva ga za nekaj slik, ki jih delim tu z bralci. Že smo bili na poti proti Ljubljani. Prelepo dopoldne, predstavljal sem si kako mora biti lepo na Zbiljah poleti. A prav verjetno je najbrž tudi velika gneča. V sredo se odpraviva še v deželo Josipa Jurčiča in Krjavlja, na Dolenjsko, tam kjer izvira reka Ljubezni. Ni pravi Slovenec, če ni bil vsaj enkrat na Triglavu, pravi pregovor. Res ne skačem in nisem bil na Triglavu. Toda ni pravi Dolenjec tudi, če ne gre enkrat na izvir Krke. No to pa sedaj vendar le postanem prav kmalu.

Se nadaljuje ...























Vreme nama je pošteno zagodlo in prebudil sem se v oblačno deževno jutro. Ko sem ji poslal vremensko napoved od 23. do 28. septembra je vse kazalo na oblačno a suho vreme brez padavin.

Prinesla mi je prekrasen šopek rož in mi čestitala za rojstni dan. Prav nič me ni zeblo in namesto na Ljubljanski grad sva jo mahnila kar na Fužinski grad. Veriga gostinske ponudbe pod blagovno znamo Caval je odprla na gradu prijetno kavarnico z odlično ponudbo sladic, sladoledov, prigrizkov in napitkov. V muzeju arhitekture in designa je imela kaj videti, saj so vse reči prevedene tudi v angleški jezik. Ker si nisem mogel ogledati posameznih sklopov zaradi arhitektonske oviranosti oz. stopnic, sem jo počakal v sprejemnem osrednjem prostoru te se zapletel v prijeten pogovor z diplomantko umetnostne zgodovine.

Ko sva odšla proti izhodu, sva se zamotila ob množici obloženih miz s prigrizki in smutiji, ki jih ponuja oskrbovalec Petrolovih črpalk podjetje Fresh. Priredili so promocijo v smislu družinskega dneva, vreme in lokacijo pa so popolnoma zgrešili, saj smo bili le trije, ki smo degustirali. Smutiji in prigrizki vključno z različnimi palačinkami so bili izvrstni. Za rojstni dan nisem načrtoval ničesar posebnega in sem si želel le to, da sem z njo. Naletel pa sem na pravo požrtijo, na katero bi z veseljem povabil prijatelje, če bi vedel za to. Mislim, da bi lahko v podjetju Fresh priredili promocijski "družinski dan" pred našim domom na ploščadi pod streho in bi dosegli dosti večji feedback, saj prihaja v hišo 500 mlajših seniorjev v CAF, poleg stanovalcev, obiskovalcev zaposlenih ter seveda tudi mnogo sokrajanov iz lokalne skupnosti. Morda bodo to prebrali.

Nato sva odšla čez Plečnikov most po Trpinčevi nazaj, začelo je deževati in držala mi je marelo, da nisem bil povsem moker. Tu sta me pri gostilni Babnik oz. malo naprej pri nekdanji elektrarni, presenetila dva prijatelja, ki sta mi prišla voščiti. Iskala sta me povsod po Fužinah, ko sta že obupala sta se po tej poti odpravila domov in čisto po naključju naletela na naju.

Popoldne sva preživela v druženju s prijatelji. Privoščila si je belo vino, ki sem ga dan pred tem dobil za darilo. Bilo je zabavo in pestro. Ko je odšla proti domu, sva se poslovila ter dogovorila plan za naslednji dan, ko bova odšla na Zbiljsko jezero. Prevoz sem zagotovil in načrtoval že prejšnji teden.

Zvečer me je še s tretjim šopkom presenetila Vesna in, ker sem imel vse tri šopke na mizi, se je nekdo pohecal, če tu koga kropijo. Razveselilo me je, da se pobira na noge, da si bo uredila življenje, da ji bo stekel še posel s katerim, se bo preživela. Šla je čez takšne stiske in kalvarije, da bi lahko posnela film in spisala knjigo, ki bi oba pritegnila najbrž kot bestseller. Ko človeka uradno ni, fizično pa obstaja. Pravi čudež je, da je vzdržala, ker bi se lahko zelo tragično končalo. V življenju sem v smislu podpore opolnomočenja dal skozi na stotine podobnih zgodb a njena zgodba in Stašota, zanimivo oba sta iz Maribora, je neverjetna in bi ji prisluhnil najbrž tudi kakšen Martin Scorsese.

Se nadaljuje ...























Naslov bloga sem simbolično poimenoval po razstavi v okviru 25-ega BIOSZ bienala oblikovanja na Fužinskem gradu, ki je odprt vse od 25. maja do 29. oktobra letos. Prišla je res od daleč, da sva bila tako blizu kar pet dni.

Val je v soboto priletela direktno iz Manchestra in Dušan jo je pripeljal ter poskrbel za njeno nastavitev. Kmalu je zazvonil telefon in zaslišal sem njen ljubek glas: "Hello, could we meet tonight maybe have some meal together?", me je vprašala. Skrbelo me je, da ne bi bilo kaj narobe karkoli z letom in njenim potovanjem. Seveda sem že brzel oblečen po Zaloški in prišla sva si naproti v nivoju Moščanske Toplarne. Objela me je in sledil je dolgo pričakovan vroč poljub. Skoraj bi se stopil.

Končni cilj znameniti Portal, kjer sva nekoč že bila. Na parkirišču je dišalo od dobre sveže domače paprike in paradižnika, ki ga v tem času Momo na veliko pripelje iz dragega mi Leskovaca v južni Srbiji. V lokalu se je ravnokar odvijala bosanska poroka in vzdušje je bilo izjemno praznično. Cepalo je srbsko kolo, polno je bilo svatov, ženin in nevesta sta bila prekrasna. V enem trenutku se mi je zazdelo, kot bi na poroki v živo pela Miroslav Ilić in Lepa Brena "Jedan dan života, da ostane meni ...". Na takih porokah je vse možno. Tudi, če sta bila druga pevka in pevec, sta ju tako dobro nadomestila, da ni bilo razlike v kvaliteti.

Z Val sva se posedla v drugem prostoru, kjer sva se lahko pogovarjala. Pristopila je Anđa "O vas pa že dolgo ni bilo, kaj pa je bilo?", me je vprašala vsa gostoljubna in ustrežljiva. Obrazložil sem ji na kratko, da sem bil lani v tem času na smrt bolan, da pa je ljubezen največje zdravilo, ki me je očitno spravilo k sebi. Lani sem skušal zdravo živeti in je bilo vse narobe, letos pa je ravno obratno. Spomnila se je Val, ki jo je že stregla. Sam nisem bil kaj posebno lačen pa še zaradi slabih zob moram gledati kaj sploh jem. Pridružil sem si ji malo pri zelo okusni Jurčkovi pizzi ter pred tem po slamci spil domačo govejo juho, ki so jo pripravili za poroko. Čas je tako hitro tekel, da je bila ura v hipu pol deset, ko sva se poslovila. V domu zapirajo vrata ob pol desetih, zato sem poklical po telefonu, da prihajam, ker ne zmorem pozvoniti sam kasneje in, če so tako prijazni, da mi čez dobrih petnajst minut odpro. K počitku sem legel prikupno zmedeno zaljubljen v pričakovanju mojega naslednjega dne. Planirala sva turo na Ljubljanski grad. Mateja me je pri obračanju presenetila s pesmico za rojstni dan, čeprav na pol zaspan, sem se jo razveselil in se ji zahvalil ter hitro odbrzel v nadaljnji sen.



Se nadaljuje ...
To kar so zlati fantje te dni storili za veliko prepoznavnost Slovenije, verjamem, da nas v mednarodnem merilu ne bodo več zamenjevali s Slovaško, ni doslej storil nihče v 28-ih letih vključno s politiki, diplomati, gospodarstvom, znanostjo, kulturo, umetnostjo ipd. Celo ozko razgledani Američani za katere je NBA skoraj biblija, so dobili zavedanje kje je Slovenija in kdo so Slovenci. Največ seveda po zaslugi Dragića in Kokoškova. Tu je nekaj zagotovo dodala Meli, ki ji je uspel življenjski podvig in se nahaja kar v samem centru ZDA oz. Beli hiši.

A pustimo to. Po uspehu in velikem sprejemu na kongresnem trgu se življenje postavlja v normalne okvire in na plano prihajajo spet stare navade po katerih smo Slovenci tudi najbrž svetovni rekorderji. Zdrahe in razprtije kdo bo koga, kdo je več vreden ipd.

Saj bi lahko najbrž Goran Dragić in Luka Dončić sama donirala iz svojih solidnih prihodkov spoštljive nagrade svojim soigralcem. A gre za princip in dejstvo, da država ne ceni dovolj svojih športnikov, ki jim pripada za njihov dosežek sramotna nagrada. Če bi ministrica Brenčičeva zagotovila vsakemu članu zmagovalne odprave vključno s celotnim osebjem po 50.000 EUR, bi dejal, da je država končno naredila nekaj pravega, se morda na ta račun odpovedala svojim dividendam. Ni čudno, da jo je publika huronsko izžvižgala. Predstavnici TELEMACH-a se ne bi bilo potrebno sramotiti z nagrado ob kateri so se mnogi držali za glavo, ker niso verjeli, da je to mogoče. Sploh je tema vrednotenja uspešnih športnikov aktualna prav v času visoke odpravnine 200.000 EUR nekemu funkcionarju iz Športne loterije.

Dončičev stari je apeliral na državo, naj pomagajo navijačem z brezplačnimi čarterskimi poleti, ki bi jih pokrila vlada. Premierju ni bil znan poziv, vlada in državni organi se niso odzvali. A glej ga zlomka slišim, da je vladni falcon petkrat prepeljal 200 pomembnih ljudi iz politike vključno s premierjem, ki je ne vem po kakšnem protokolu, kar sam podelil medalje našim junakom na licu mesta. Čudno je pri vsem skupaj, da na prizorišču dogajanja ni bilo predsednika republike, ki je skoraj vselej zraven? Najbrž so bolj pomembne volitve na katerih bo skoraj gotovo izvoljen žal še za en mandat.

Na koncu se bodo našli najbrž tudi taki, ki bodo trdili, da je naša politika zaslužna za največjo slovensko športno zmago doslej?
20. september 2017 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: sramotno, nizke, nagrade, za, zlate, fante | Komentarji (0)
Tako kot je včeraj počasi šel dan proti večeru, ko smo odštevali ure, minute in sekunde do začetka veličastnega finala, že dolgo ne. S konteso Neddo sva sedela za mizo in si privoščila popoldansko marendo. Z zanimanjem sem prisluhnil glasnemu pogovoru treh upokojenk med katerimi je ena dejala "Je rekel Dragić, če ostane Kokoškov, bo še naprej igral za Slovenijo". V zraku je bilo čutiti, da se bo zgodil magični večer, za katerega je dihala in živela vsa Slovenija, po domovih, po trgih, lokalih in tudi na prizorišču finala. Po parkirišču se je na kolesu vozil mlad fant, ki se je snemal in na glas prepeval "Bože pravde" za katero najbrž niti ni vedel, da jo je davno nekoč spesnil Slovenec. Iz balkonov bližnjih blokov so se dogajali lokalni ognjemeti. Bil sem nervozen v pričakovanju začetka tekme, dejal sem, če me danes zadane kap od sreče, bo to najlepša možna smrt.

V domski kavarni se nas je zbrala kar lepa skupinica navijačev, ki smo stiskali pesti za naše fante. Naši fantje so odločno krenili in, ko je Murić že na začetku vrgel trojko smo bučno zavpili, rekel sem si, da bo to naš večer. Vse je šlo dobro le sodnikov sem se po tihem bal. Srbi so nam prvi polčas dobro parirali, pod košem so Dončić, Dimec, Vidmar, Randolph ter ostali bili težak boj s srbskimi velikani. Dragić je v srbski obrambi delal pravi dar mar. Dončić je zgrešil nekaj metov, ki mu gredo običajno skozi. Do konca polčasa so nas sicer Srbi ujeli in povedli.

Potem pa je sledil slovenski košarkarski "cunami", ki nam je prinesel naskok 10 točk in popotnico za zadnjo četrtino. Na vso nesrečo smo obupano obmolknili, ko so v bolečinah odnesli iz igrišča Luko Dončića, ki se je poškodoval. Madona pa ne sedaj, ko smo tako blizu, sem se pridušal. Proti koncu je še izmučeni Dragić nekajkrat zgrešil in Kokoškov je naredil za gledalce noro a izvrstno potezo. Slovenija brez Dončića in Dragića. Nekaj sodniških odločitev nam ni šlo v prid, v trenutku sem udaril po mizi, da je pločevinka Laškega poletela proti tlom. Seveda je bila k sreči že prazna. Nekaj sodniških odločitev z obilico sreče je šlo v slovensko korist. Nato se je pokazal slovenski borbeni zmagovalni duh, ki že od nekdaj krasi prav Srbe. Prepelič, Blažič, Nikolić, Randolph in Vidmar so spravljali Srbe v obup. Do konca je bila razlika že spet tako nedosegljiva in Srbi so spoznali, da je vrag odnesel šalo. Da bomo Slovenci prvaki. Trener Đorđević na srbski klopi je norel kot že dolgo ne. Fantje so si skočili v objem, v dvorani pa je namesto "Marša na Drino" donela Golica ob bučnem navijanju več tisoč glave množice Slovencev, ki so prišli navijati za naše fante.

Ob pogledu na zadovoljne in žareče obraze je Rado pri svojih 94 letih poskočil iz stola kot mladenič in zapela sva naglas Zdravljico, najlepšo himno na svetu, ki izkazuje spoštovanje in prijateljstvo vsem narodom tega sveta. Jokala sva od sreče nato oba, ko so fantje tovariško prinesli mladega čudežnega Dončića na ramenih na podelitev. Ob igranju himne smo vsi družno zapeli ter bili ponosni na fante, ki so nam po generaciji 1970, po 47 letih prinesli največjo in najpomembnejšo košarkarsko zmago v samostojni Sloveniji. Nato smo obsedeli in kar dolgo strmeli v vsesplošno veselje in rajanje v Istanbulu, poslušali z občudovanjem govorce, ki jih je spraševala in se veselila z njimi prekrasna lepotica Sanja Modrič. Dončićev stari je res car s svojimi optimističnimi šaljivimi odgovori. Mislim, da ga včeraj ni bilo Slovenca, ki bi podvomil v našo zmago.

Po zaključku prenosa sem skočil na čik, da sem se malce ohladil in nato legel k počitku. Celo noč mi je v podzavesti odzvanjalo "Slovenija šampion". Po političnem plebiscitu leta 1989 se je včeraj zgodil največji športni plebiscit z 100% udeležbo. V poduk politikom, ki delijo narod, ga športniki združujejo. Danes sem se prebudil v prelepo jutro in že navsezgodaj so po vseh možnih radijih debatirali o enkratnem uspehu Slovencev. Kako lep dan celo s soncem obsijan, čeprav so napovedali padavine. Tudi za Slovence je posijalo sonce. Dober je občutek, da smo zmagovalni narod, kar smo že večkrat dokazali v svoji zgodovini, čeprav nas nekateri politiki vztrajno zastrupljajo s tem, da smo najslabši med najslabšimi. Po zaslugi športnikov smo ravno nasprotno najboljši med najboljšimi, politiki učite se za svoja ravnanja od športnikov.

Na koncu naj rečem samo še: "Hvala fantje!".
18. september 2017 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: Slovenija, prvak, Evrope, v, košarki | Komentarji (3)
Kaj tako lepega redko se zgodi, naši fantje kar v finale EP so odšli. Po zmagi nad pretepaškimi in strelsko neverjetnimi Latvijci sem slutil, da Špance čaka huda ura. Iztoku sem dejal: "vsako četrtino po pet točk razlike" in se bo veselila cela Slovenija.

Nisem si mislil, da bom kdaj v življenju dočakal ta magični dogodek. To je ena od najboljših in najlepših košarkarskih zmag v samostojni Sloveniji. Kar me posebej veseli so fantje igrali noro dobro do konca, kot bi bil rezultat vseskozi neodločen. Nisem in nikdar ne bom pozabil nesrečnega poraza z Grki pred leti, ko smo jih nadigrali, potem pa so nas v za košarko malem časovnem intervalu s trojkami pokopali in tedaj preprečili napredovanje Slovenije.

Včeraj je prav vse klapalo idealno, s trdo obrambo in učinkovitim napadom smo razbili Španijo kot še nikdar doslej. Pravzaprav se prava kemija ekipnega duha, nepopustljivost, samozavest, borbenost dogaja že skozi cel turnir, včeraj se je zgodil vrhunec. Mislim, da Slovencev ne morejo na pohodu na vrh košarkarske Evrope, ustaviti v finalu niti Rusi niti Srbi.

Ok spet tista izključevalna navijaška in butasta "Kdor ne skače ni Sloven'c" mi gre res na jetra. Tudi, če bi lahko skakal, pa ne morem, se ne bi pridružil izkazovanju nacionalnosti na tak način. Res ne vem kdo se je spomnil tako butaste navijaške folklore? Kdor skače je torej Sloven'c, tisti, ki ne skačejo pa so vesoljci ali kaj.

Tudi za včeraj mislim ne glede na zmagoslavje bi z vidika spoštovanja košarkarskih pravil morali ekipi igrati do zvoka sirene in izteka igralnega časa, četudi bi si privoščili odbojkarski vložek v stilu "Zoran Slavnić, Dragan Kičanović".

V nedeljo gredo fantje po zlato medaljo v finalu. Ob tej kvaliteti in borbenosti sem prepričan, da jim bo uspelo.
15. september 2017 | Kategorije: Šport | Zaznamki: košarkarska | Komentarji (3)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 163629
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84591 // Komentarjev: 1210578
Avtorji fotografij: 25370 // Slik: 216413 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "