Janku in Majdi ...
Janka sem srečal kakšnih deset let nazaj. Zaradi zdravstvenega stanja soproge oziroma njene priklenjenosti na invalidski voziček, sta se z ženo Majdo odločila oditi v dom starejših občanov.

Kmalu smo navezali prijateljske stike in pogovori z njima ob kavici, na sprehodih, ob posedanju na zunanjih klopcah, so bili čudoviti in nepozabni. Bila sta zelo navezana en na drugega in Janko mi je ob priliki omenil, da je ni mogel pustiti sami oditi v dom. Zato ji je zvesto stal ob strani in z njo odšel v njuno najbrž zadnje bivališče v njunem življenju.

Majda je bila tako kot Janko prisrčna sogovornica in nadvse pozoren in plemenit človek v vseh pogledih. Uživali smo in se veselili na skupnih kulturno družabnih prireditvah, ki so ju vedno znova presenečala in fascinirala. Nikdar in nikoli si nista predstavljala, da bosta v domu doživela še toliko lepih, pestrih, zanimivih ter radostnih trenutkov. Oba sta bila izjemno hvaležna osebju za vso nesebično pomoč, ki jo je potrebovala predvsem Majda, v zadnjem obdobju tudi on.

Leta 2011 je prišlo prvo težko slovo, ko se je poslovila njegova žena Majda. Z Jankom sem delil njegovo bolečino in osebno stisko. Imel jo je neskončno rad in zanj je bil to hud udarec, ko se je moral posloviti od, kot bi on rekel, njegove Majdke. Zelo je cenil, da sem mu bil v tistih zanj težkih trenutkih vselej v oporo.

Leta so tekla in najino prijateljstvo se je poglabljalo. Zaupal mi je v branje nekaj njegovih knjig, ki sem jih z velikim zanimanjem prebral, ker me je področje njegovega pisanja zelo pritegnilo. Od nekdaj me je zanimala tudi zgodovina kar je bila njegova specialnost. Obenem sem se veliko naučil, več kot kdaj koli prej v mojem v življenju.

Sploh, ker so me motili poskusi izkrivljanja in prevrednotenja naše polpretekle zgodovine, ki so jo stopnjevali nekateri politično navijaško revanšistično motivirani publicisti in zgodovinarji t.i. zagovorniki klerikalne zgodovinske kontrarevolucije, ki so poražence in zmagovalce v drugi svetovni vojni zamenjali in bi hoteli zločince spremeniti v zmagovalce ter zmagovalce v zločince ter želijo vsiliti termin nekakšne nikoli obstoječe državljanske vojne. Celo zanikajo AVNOJ kot enega od pomembnih temeljev naše državnosti in suverenosti.

Zadnja leta je Janko fizično opešal kljub temu, da je vlagal maksimalne napore v ohranjanje psihofizične kondicije ter kljuboval kar nekaj operativnim posegom in se vselej zelo dobro pobral. Nato je prišla je prava vsakdanja dnevno nočna mora, saj je začel rapidno izgubljati vid in sluh. To mu je povzročalo vedno večje težave in ovire v vsakdanjem življenju. Pri zdravi pameti in polni zavesti je vedno bolj odhajal v svet tišine in teme, ki je tudi zame vajenega vsega hudega, nekaj najbolj groznega kar lahko doleti človeka.

Dolgo je tudi tej oviri kljuboval in večkrat sem mu priskočil na pomoč z branjem člankov, ki so ga zanimali, posnel sem mu tudi nekaj knjig, da jih je lahko zvokovno prebral. Dokler je še zmogel uporabljati računalnik sva pogosto tudi tako komunicirala. Rad sem mu priskočil na pomoč tudi pri iskanju vsebin vsemogočih virov gradiv, ki so ga zanimali. Koliko naporov je moral samo posvečati, da je sploh še lahko uporabljal računalnik, da ne govorim, da je črko po črko maksimalno povečano bral in porabil za branje ene same kolumne ali krajšega članka cel ljubi dan.

S pokojnim Bajom smo Janko in jaz postali kot triperesna deteljica in spominjam se, ko mu je Janko zavrnil pomoč, ki mu jo je ponudil pri hoji. Šlo je za anekdoto, da je bil Bajo strahovito jezen užaljen ter mi povedal kaj se mu je pripetilo. Jaz sem mu razložil, da ne sme biti užaljen in ga vprašal, če bi si vstavil čepe v ušesa, da ne bi nič slišal, zavezal ruto čez oči, da ne bi videl nič in bi hodil po hodniku ter bi ga naenkrat nekdo potrepljal in pocuknil za rokav, kako bi reagiral on? Najbrž bi bil zelo nejevoljen.

Z Jankom sem izgubil velikega prijatelja ter vsestranskega podpornika in zagovornika v trenutkih moje zdravstvene slabosti in nasploh. Večno mu bom hvaležen za vso njegovo plemenitost in dobroto, ki mi jo je izkazoval in namenjal in tudi za vse dobro kar je kot profesor in akademik ter resnicoljuben objektivni zgodovinar in politik naredil za naš narod. Bil je plemenit človek in človekoljub v najžlahtnejšem pomenu besede. Imel sem to srečo in priložnost, da sem se lahko družil z njim in prijateljeval kar celih deset let.

Tudi zadnje obdobje, ko mu je bilo najtežje sem ga vsestransko podpiral v njegovih prizadevanjih za priznavanje človekove pravice do dostojne smrti. Tudi sam sem še pred njim, ko je razmišljal, da se mu je kvaliteta življenja tako poslabšala, da si želi umreti, sprožil predvolilno pobudo DZ RS in poslanskim skupinam za uzakonitev pravice do dostojne smrti. Potem, ko je še sam tik pred smrtjo poslal preko prostovoljke izjavo našemu parlamentu kot vrhovnemu telesu naše suverenosti, ki je marsikoga presunilo, se je v javnosti vendarle sprožila debata o tem. Četudi je bilo malo možnosti, da bi doživel to pravico kot bi on dejal sistemsko urejeno, bo odšel v zgodovino zapisan znan tudi po tem.

Dragi Janko, prijatelj moj, počivajte ob vaši Majdki v miru, večno hvaležen za vajino dobroto in plemenitost.

Oddano: 11.06.2018 ob 13:46:45
RTV Kategorija: Osebno
Zaznamki:
slovo
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 137 | Ocena 3.5 od 11 glasov

Blog: Komentarji
Ni komentarjev.
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 211837
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34495 // Odgovorov: 1878664
Blog avtorjev: 3596 // Blogov: 87730 // Komentarjev: 1250866
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 224186 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "