Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

Tudi naslednja novica je v zadnjem času dosegla kar nekaj medijske pozornosti in gre nekako takole: Leta 2005 so ameriški vojaki v okupiranem Iraku "rutinsko" vdrli v hišo v Abu Graibu v bližini Bagdada. V hiši je bila tudi komaj trimesečna deklica z imenom Noor, ki se je rodila s spino bifido; iraški zdravniki pa jo zaradi nemogočih razmer niso mogli operirati. Ameriški vojaki so se deklice "usmilili" in družino odpeljali v ameriško bazo, od tam pa v ZDA, kjer so jo operirali. Vendar se je njena kalvarija po vrnitvi v Irak nadaljevala, saj so očetu zaradi "sodelovanja" z Američani porušili trgovino, zato je morala družina zbežati v Bagdad. Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe je imela deklica več okužb, zato so jo operirali še v - Ugandi. Njena kalvarija pa se v uničenem Iraku nadaljuje. (CNN)

Kaj nam pripovedujeta zgornji zgodbi? Marsikaj. Najprej o naši dobrodelnosti. Prizadenejo nas žalostne usode posameznikov, še posebej mladih in otrok. Zato naredimo nekaj dobrodelnega, prispevamo kakšen evro, morda tudi več, in prevzame nas občutek, da smo zares naredili nekaj "dobrega". Potem je za nas zgodba bolj ali manj zaključena. Vrnemo se k svoji vsakdanji rutini ter se še naprej pehamo za uspehom, dobrinami in malimi užitki. V resnici ne želimo, da bi se kar koli zares spremenilo, saj nam gre kar dobro; no ja, imeli bi še malo več denarja, še boljši avto itd. Dokler nas morda spet ne vznemiri pogled na "uboge" ljudi, še posebej otroke. 

Zgodbi nam prav tako veliko povesta o svetu, v katerem živimo. Milijone in milijone ljudi nima dostopa do najbolj osnovnih dobrin in storitev, kot so zdravstvene storitve, zdravila, izobraževanje, da o dostopu do hrane in neoporečne vode sploh ne govorimo. V svetu je danes 65 milijonov mladih, v starosti 12 in 15 let, ki nimajo možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.

Po najnovejših podatkih Združenih narodov je - zaradi dolgotrajne suše v nekaterih območjih Afrike, zaradi številnih konfliktov in drugih vzrokov - lani kar 108 milijonov ljudi resno ogrožala prehranska prikrajšanost, kar je 35-odstotno povečanje od leta 2015 (UN News Centre), ko je lakota neposredno ogrožala 80 milijonov ljudi. 22 milijonov otrok pa bo že v kratkem stradalo, če se mednarodna skupnost ne zgane (UN News Centre).

A vrnimo se k zgodbi iraške deklice Noor, ki bi ji domači zdravniki zlahka pomagali, saj je imel Irak nekoč odličen zdravstveni sistem, a so ga ZDA, skupaj z zavezniki (v kateri smo, sicer bolj od strani, tudi sami sodelovali), skupaj s celo državo uničili. 

Vse to pa nas dejansko ne zanima, morda le občasno postanemo pozorni na usode nekaterih posameznikov, še posebej otrok. 

Pravičnost, ne dobrodelnost
 
"Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti," je že davno tega dejala pisateljica in aktivistka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Grozljive številke, ki smo jih omenili, so v prvi vrsti posledica izjemno nepravične globalne ekonomske ureditve, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, dobičkih, pohlepu in sebičnosti, komercializaciji in potrošništvu. Dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, če bi ustvarili pravičnejši ekonomski sistem. Pomagati posameznikom je vsekakor prav, a s tem ne bomo rešili milijonov ljudi, ki prav tako potrebujejo našo pomoč. 

Manekenka Chrissy Teigen, ki je pomagala mlademu dekletu, morda dobro spi, morda je zdaj bolj popularna in zato več zasluži, a kaj dosti s svojim dejanjem ni spremenila; neko dekle pa je resda dobilo glavni "dobitek na dobrodelni loteriji" - možnost izobraževanja. Ameriški vojaki, ki so rešili deklico Noor, so v seriji vojaških dejanj, naredili nekaj dobrega, a kaj bistvenega niso spremenili (res pa je, da so jih v vojno poslali gospodje iz ovalnih pisarn, z milijoni dolarjev in drugih valut v žepu). 

Pravičen ekonomski sistem tako na državni kot na globalni ravni, ki ne dopušča mrcvarjenja celih držav in narodov, je edina pot iz današnjega kaosa uničevanja, ki ga skušamo “popraviti” s posamičnimi dobrodelnimi dejanji. Ni res, da "kdor reši enega človeka, reši ves svet". V resnici moramo spremeniti svet, da bi lahko rešili vse ljudi. A zadošča že, da spremenimo ekonomski sistem; da bo vsevključujoč, utemeljen na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Dostop do hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja ne sme biti "dobitek na dobrodelni loteriji", temveč temeljna človekova pravica.

Na prvem mestu naših prizadevanj mora biti sprememba nepravičnega ekonomskega sistema, do takrat pa tudi dobrodelna dejanja štejejo. Drugače bi bilo le še hujše.

Slika: Mary Wollstonecraft; Sermon Quotes
12. april 2017 | Komentarji (3)
V zadnjem času se v medijih vse pogosteje pojavlja pojem ekonomija delitve (ang. sharing economy). Še zlasti je bilo o tej temi veliko govora jeseni 2016, ko je ameriško podjetje Uber, ki posameznikom omogoča opravljanje taksi službe s svojimi vozili, napovedalo svoj prihod v Slovenijo. Ekonomija delitve se v medijih pojavlja tudi v povezavi s prav tako ameriškim podjetjem oziroma storitvijo oddaje in najema stanovanj Airbnb.

To pa je tudi bolj ali manj vse, vsaj v očeh javnosti. Čeprav se ekonomija delitve v svetu hitro uveljavlja, pa smo pri nas nekako »zaspali«: ekonomska stroka je tiho, prav tako tudi pravna, čeprav je zadnji čas, da se začnemo pripravljati na velike spremembe, ki jih prinaša ekonomija delitve. In ne gre samo za ekonomske spremembe, temveč tudi za družbene. Pravzaprav so že tu.

Kaj je torej ekonomija delitve? Je Uber pravi predstavnik ekonomije delitve, ali morda Airbnb?

Zadrega s poimenovanjem
 
Ekonomija delitve, delitvena ekonomija, sodelovalna potrošnja, peer-to-peer ekonomija, ekonomija souporabe so samo nekateri izrazi, ki so že v “obtoku”, ko različni avtorji skušajo opredeliti nove ekonomske koncepte, ki temeljijo na delitvi dobrin oziroma storitev. Zakaj med temi izrazi uporabljati ravno “ekonomijo delitve”? Dejstvo je, da je pojem v slovenskem prostoru prisoten že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitvi, katere avtor je tudi avtor tega zapisa (kasneje pa so izšle še druge publikacije - glej Svet za vse).

Tudi v Sekciji za terminološke slovarje, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, za slovenski ustreznik angleškega pojma “sharing economy, ki predstavlja ekonomski model, v katerem velja načelo delitve dobrin med ljudmi na vseh družbenih področjih”, kot prednostno obliko termina svetujejo “bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve”.

Opredelitev pojma 

Poleg samega poimenovanja, pa velja opredeliti tudi sam pojem ekonomije delitve. Poglejmo si nekaj definicij, ki so nam pri tem lahko v oporo.

Lisa Gansky zdaj že v kultni knjigi The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing (Omrežje, zakaj je delitev prihodnost poslovanja, 2010) pravi, da se v zadnjih letih pojavljajo novi poslovni modeli, “ki ustvarjajo, delijo in uporabljajo družbene medije, brezžična omrežja in informacije, pridobljene iz vseh razpoložljivih virov, da bi ljudem preskrbele izdelke in storitve v trenutku, ko jih le-ti potrebujejo, brez bremen, ki jih predstavlja lastništvo”.

Podobno Janelle Orsi v knjigi Practicing Law in the Sharing Economy (Pravno urejanje ekonomije delitve, 2012) opredeljuje ekonomijo delitve kot “uresničljivo in potrebno alternativo: lahko imamo dostop do številnih stvari, ki jih potrebujemo, ne da bi si jih (v celoti) lastili.” Velja pa še omeniti njeno posvetilo: “Ta knjiga je posvečena vsakomur; kajti ekonomija delitve je za vas.” To si velja zapomniti; ekonomija delitve ni ekskluzivna in ni namenjena samo nekaterim - namenjena je vsem!

Na ekonomijo delitve pa ne smemo gledati kot na (še en) ekonomski model, ki zgolj na drugačen način nekaterim ljudem, predvsem v razvitejšem delu sveta, omogoča souporabo stvari in storitev, kot so na primer avtomobili, stanovanja, kolesa itd. V tem smislu ekonomija delitve predstavlja samo še en komercialni ekonomski model, ki zgolj daje občutek solidarnosti in sodelovanja, v resnici pa gre le za dobiček in koristi posameznikov.

Bistvo ekonomije delitve pa je nekaj drugega; Mohamed Mesbahi jo v publikaciji The true sharing economy: inaugurating an age of the heart (Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca) opredeljuje takole:

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve - delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje “obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine”, v dolgoročnem smislu pa vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Ekonomija delitve na globalni ravni vključuje “številne metode, s katerimi mednarodna skupnost lahko deli svoje finančne, tehnične, naravne in druge vire za skupno dobro vseh ljudi.” (Financing the Global Sharing Economy)

Če torej skušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali:

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike družbeno-ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki vsakomur zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti.
 
S tem seveda ne želimo ustvariti neke dokončne definicije temveč skušamo “na kratko” zajeti bistvo ekonomije delitve. Vsekakor pa lahko o ekonomiji delitve razmišljamo v okviru njenih bistvenih značilnosti:

- univerzalna dostopnost do ključnih dobrin (vsak človek na planetu mora imeti dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb - hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje),

- dostop ima prednost pred lastništvom (ni potrebno, da kupimo vse, kar potrebujemo),

- sodelovanje ima prednost pred tekmovanjem (ekonomija delitve temelji na sodelovanju med vsemi udeleženci ekonomskega procesa, kar je popolno nasprotje današnje ekonomije, kjer vsi tekmujejo z vsemi),

- solidarnost in empatija namesto pohlepa in sebičnosti (danes se nam zdi, da sta pohlep in sebičnost v ekonomskem smislu koristna, a resnica je, da povzročata neizmerno trpljenje milijonov Zemljanov, ki živijo v skrajni revščini).

Poskušajmo torej zdaj odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: Uber in Airbnb z ekonomijo delitve nimata skorajda nič skupnega. V obeh primerih gre le za komercialni ekonomski model, ki je idejo delitve uporabil oziroma zlorabil za poslovni model, ki še vedno temelji na obstoječi ekonomski paradigmi tekmovalnosti, dobička ter izkoriščanja ljudi in okolja.

Ekonomija delitve pa predstavlja novo ekonomsko paradigmo, ki je utemeljena na univerzalnem dostopu do dobrin, sodelovanju, solidarnosti in empatiji; lahko rečemo tudi praktičnem, vsakdanjem (ekonomskem) izrazu ljubezni do drugega.

Več o ekonomiji delitve:

Share The World's Resources
Svet za vse
Medsebojna delitev
Shareable
Medsebojna delitev - blog

Nekaj priporočljivih knjig:

The Age of Sharing
The Sharing Economy
The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing
Practicing Law in the Sharing Economy
What's Mine Is Yours
Heralding Article 25

 

Slika: Openclipart
6. april 2017 | Komentarji (2)
Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Še zlasti velja prisluhniti njegovim besedam: Ne moremo še naprej ignorirati družbene neenakosti, saj imamo na voljo sredstva, da uničimo naš planet, ne pa, da bi ga zapustili. Človeštvo nima rezervnega planeta. Zemlja je naš edini dom, z obiljem dobrin, ki so nam na vsem na voljo. A ustvarili smo ekonomski sistem, ki povzroča tako globoko neenakost, da nas to lahko pripelje do konfliktov in v končni fazi do uporabe sredstev - jedrskih bomb, kemičnega in biološkega orožja - za popolno uničenje planeta in z njim človeške vrste.

Hawking pravi, da živimo v svetu, v katerem se finančna neenakost povečuje, ne zmanjšuje; v katerem mnogo ljudi ne gleda samo na svoj življenjski standard, ampak opaža tudi vse slabše zmožnosti, da bi zaslužili za preživetje. Ni torej nenavadno, da zato mnogi iščejo nov dogovor, ki ga morda zastopata Trump in Brexit. Srednji sloj vse bolj izgublja svoj standard. Ker politiki ne najdejo pravih rešitev, se zatekajo rasizmu, patriotizmu, ksenofobiji - in mnogi jim nekritično sledijo. Iščejo nekaj drugega, izhod iz težav; resda na zelo nenavaden način.

A tudi najrevnejši ljudje imajo danes dostop do najnovejših tehnologij. Življenja najbogatejših ljudi v najbolj razvitih delih sveta so zelo enostavno vidna vsakomur, tudi najrevnejšim, ki ima dostop do mobilnega telefona. Ker ima zdaj v podsaharski Afriki več ljudi mobilni telefon, kot dostop do neoporečne vode, to lahko že kmalu pomeni, da skoraj nihče na tem vse bolj prenaseljenem planetu ne bo mogel pobegniti pred problemom neenakosti. 
 
In zato, pravi Hawking, so posledice kot na dlani: prebivalci podeželja se polni upanja množično selijo v mesta, predvsem v najrevnejše predele, slume. Običajno pa že zelo kmalu ugotovijo, da tam ni raj, ki ga vidijo na družbenemu omrežju Instagram, zato ga skušajo najti v tujini ter se v iskanju boljšega življenja pridružujejo vse večjemu številu ekonomskih migrantov. Ti migranti pa nadalje postavljajo nove infrastrukturne in ekonomske zahteve v državah, v katere prihajajo, ter tamkaj spodkopavajo strpnost in še dodatno sprožajo politične populizme.
 
Odgovor na kompleksne globalne probleme ni še več ograj, še več populizma, še več vojske, temveč moramo kot pripadniki naše vrste, bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini, sodelovati med seboj. Soočamo se velikanskimi okoljskimi izzivi: s podnebnimi spremembami, proizvodnjo zadostne količine hrane, s prenaseljenostjo, z izginjanjem drugih vrst, z epidemijami bolezni, s kislostjo oceanov. 
 
Poleg sodelovanja pa se bomo morali vire, ki so skoncentrirani v rokah manjšine, naučiti deliti med seboj, v veliko večji meri, kot doslej. Ne samo delovna mesta, izginjajo celotni industrijski sektorji, zato moramo pomagati ljudem, da se usposobijo za nov svet in jih v tem času tudi finančno podpreti. Če se družbene skupnosti in ekonomije ne morejo soočiti s sedanjim obsegom migracij, moramo več storiti za spodbujanje globalnega razvoja, kajti to je edini način, da se bodo milijoni, ki želijo pobegniti v tujino, prepričali, da svojo prihodnost lahko najdejo doma.

Stephen Hawking na koncu svojega članka pravi, da je velik optimist in verjame, da to lahko storimo, vendar pod pogojem, da so se elite, od Londona do Harwarda, od Cambridga do Hollywooda, nekaj naučile iz lekcij v letu 2016 (Trump, Brexit), še zlasti pa naj se naučijo dobršne mere ponižnosti. 

Sodelovanje in pravičnejša delitev dobrin sta torej pravi odgovor na nevarno situacijo, v kateri se je znašlo človeštvo, ki jo ustvarja predvsem velika neenakost - iz leta v leto vse večja.

Vira: Guardianrevija Share International
 
Slika: Bogati in revni ali vojna in mir, Wikimedia, neznani flamski slikar, 17. stoletje
24. februar 2017 | Komentarji (2)
Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton

Osnovnih dobrin - hrane, neoporečne vode, zdravil, oblačil, energije, itd. - je na planetu dovolj. Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, pravi problem je strahovita neenakost, ki se odraža v podatku, da ima le 8 najbogatejših ljudi premoženje enako najrevnejšim 3,6 milijarde Zemljanov. In prav velika neenakost je ključni vzrok za večino največjih globalnih problemov – vojaških in družbenih konfliktov, migrantskih tokov, pritiskov na okolje itd. 

V svetu obilja zato kar 2 milijardi ljudi strada ali pa so prikrajšani za osnovne zdravstvene in izobraževalne dobrine oziroma storitve. UNICEF poroča, da skoraj 65 milijonov mladih, v starosti med 12 in 15 let, nima možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do vseh osnovnih zdravstvenih storitev, hkrati pa je v najrevnejših državah sveta kar 17 % populacije zaradi visokih zdravstvenih izdatkov pahnjenih v revščino. 

Tem ljudem bi že nizek znesek UTD bistveno pripomogel k kvalitetnejšemu življenju, kar se je potrdilo na pilotnih projektih v Namibiji in Indiji. V gibanju World Basic Income predlagajo UTD v višini 10 $ mesečno (približno 9,5 €) za vse Zemljane, kar skupaj mesečno znese 71 milijard € (za 7,5 milijarde ljudi). To niti ni tako velika vsota, saj samo Evropska centralna banka v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanje v evropski finančni sistem mesečno vloži kar 80 milijard € (Delo).

Omenjeni »preživetveni temeljni dohodek« (survival basic income) v višini 10 $ bi bil seveda več kot koristen za skrajno revne, a še vedno ne omogoča zadovoljevanja vseh človekovih osnovnih potreb, kajti po definiciji Svetovne banke je meja skrajne revščine 1,9 $ na osebo dnevno. Vendar je veliko dvomov tudi v to številko; kajti, ali je res mogoče preživeti z 1,9 $ dnevno? Bolj realna meja skrajne revščine je 5 $ dnevno, kar pomeni, da kar 4,1 milijarde ljudi, več kot polovica Zemljanov, živi v pomanjkanju osnovnih dobrin.

Torej bi moral UTD znašati vsaj 150 $ (30 x 5) mesečno (140 €), če bi želeli preseči mejo revščine. A kako se odločiti med švicarskim predlogom (ki je bil lani na referendumu zavrnjen) v višini 2350 € (2500 švicarskih frankov) mesečno, finskim s 560 evri in namibijskim projektom iz leta 2008, ki je vsakemu prejemniku zagotovil 5 funtov mesečno (6 €) ali z 2 do 3 funti v Indiji? 

Smo poleg tega sploh pomislili na okolje? 140 € mesečno za vse Zemljane bi pomenilo več kot 1 bilijon € mesečno (1.000 milijard €). Če bi se samo del tega denarja pretvoril v nepotrebne potrošniške dobrine, potem bi se lahko drastično zaostrila okoljska problematika. Morda zveni smešno, vendar je to tako, kot bi bili vse leto v predbožičnem času, ko na primer samo Američani v enem samem mesecu za darila potrošijo 625 milijard €. Obremenitve okolja so pri tem enormne (glej: Praznovanje ljubezni in luči).

Kaj pa inflacija in motnje v lokalni oskrbi, če bi se v nerazvite ekonomije nenadoma prelila velika finančna sredstva? Prav tako bi v okoljih, kjer nimajo primerno razvite zdravstvenega in izobraževalne infrastrukture, določen vsakomesečni znesek denarja težko bistveno izboljšal dostopnost do zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Nanizali smo celo vrsto podatkov in vprašanj, ki zadevajo UTD. Odpirajo se številni problemi in vprašanja, a to ne pomeni, da UTD ni izjemno dobra stvar.
 
UTD – prvi korak k pravičnejši delitvi dobrin 

Univerzalni temeljni dohodek pomeni pomemben korak k spremembi ekonomske paradigme. Nehati moramo z razmišljanjem, da dohodek pripada samo tistim, ki delajo v tako imenovanih produktivnih poklicih, temveč, da imamo pravico do temeljnega dohodka preprosto zato, ker smo ljudje. Tako ali drugače vsi – kot gospodinje, starši in stari starši, člani različnih društev, prostovoljci, itd. – prispevamo k družbeni blaginji; morda ne v vseh življenjskih obdobjih, a skorajda ni Zemljana, ki ne bi nekaj naredil za dobre celote. Naj gre za rojstvo in vzgojo otrok, gospodinjska dela, skrb za živali ali okolje ter še tisoče drugih opravil, ki koristijo vsem - zakaj družba tega ne bi prepoznala in nagradila.

Prav tako moramo preseči miselnost, da so najpomembnejše dobrine, kot so voda, hrana, energija, zemlja, itd., lahko popolnoma v zasebni lasti; morda v začasni uporabi, ne pa v absolutni lasti posameznika. Razmišljati moramo v okviru enega človeštva in skupnih dobrin, ki pripadajo vsem. Zato je ideja o UTD povsem upravičena in razumska.

V samem bistvu ideje univerzalnega temeljnega dohodka je pravičnejša delitev globalnih dobrin in njihova univerzalna dostopnost. UTD je ena od poti za dosego najpomembnejšega cilja, ki si ga mora danes doseči človeštvo: vsem ljudem na planetu Zemlja zagotoviti dostop do osnovnih dobrin, ki vsakomur omogočajo dostojanstvo in blaginjo.

Nenazadnje gre za človekove pravice, ki izhajajo iz Splošne deklaracije človekovih pravic, še zlasti v njenem 25. in 26. členu. Temeljne človekove »ekonomske« pravice so: pravica do hrane, primernega bivališča, socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja. Vsak človek na planetu bi moral imeti dostop do dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje teh pravic oziroma osnovnih človekovih potreb. Če ne gre drugače, moramo na politike pritisniti z množičnimi, mirnimi in vztrajnimi demonstracijami ter zahtevati izvajanje 25. člena, kot predlaga Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta.

Morda pa moramo bolj kot o UTD razmišljati o univerzalni dostopnosti dobrin, še posebej v manj razvitih regijah sveta. Če bi na primer v zelo revni lokalni skupnosti zgradili šolo in vsem otrokom omogočili, da jo brezplačno obiskujejo, ter jim omogočili vsaj enega ali dva obroka dnevno in če bi jim zagotovili še brezplačne zdravstvene storitve, bi tako rekoč že zagotovili zadovoljevanje večine njihovih osnovnih potreb. Tudi brezplačna šola in zdravstveno varstvo sta že del univerzalnega temeljnega dohodka.

Dejansko nimamo časa, da bi UTD uvajali postopoma, v obliki pilotnih projektov in preizkušanja na lokalnih ravneh; problemi sveta so preveliki! Dobre strani UTD so že potrjene. K UTD moramo nemudoma pristopiti na globalni ravni. Najprej z obsežnim novim Marshallovim načrtom, s katerim bi v nekaj kratkih mesecih odpravili obsežno lakoto in skrajno revščino. Gradnja šol, zdravstvenih ustanov, kanalizacije in kvalitetnih stanovanj, namakalnih sistemov, sistemov za razsoljevanje vode in pridobivanje zelene energije, oskrba s hrano – to so oblike pomoči, ki jo premožnejši del sveta lahko v obilju ponudi revnejšim regijam.

V dolgoročnem smislu pa moramo začeti z oblikovanjem globalnega mehanizma delitve dobrin, s katerim bomo slehernemu Zemljanu zagotovili trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Za to imamo zadostne vire, vso potrebno tehnologijo in infrastrukturo. Človeštvo zdaj lahko reši svoj ekonomski problem, kot je že pred mnogimi leti napovedal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes, kajti prestopili smo mejo, ko smo morali tekmovati za preživetje; zdaj lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin preživimo vsi. Ne samo preživimo, temveč živimo v miru in blaginji na tem prečudovitem planetu obilja.

Univerzalni temeljni dohodek je torej korak v pravo smer.

Slika: Obilje in štirje elementi (Abundance and the four elements) - cca. 1615, Jan Brueghel starejši in Hendrick van Balen.
19. februar 2017 | Komentarji (1)
Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Vendar je globalizacija, ki jo najmočnejše države vsiljujejo preostalemu svetu predvsem v obliki gospodarskih pogodb in trgovinskih sporazumov (ravno danes je evropski parlament, navkljub nasprotovanju civilne družbe, potrdil trgovinski sporazum CETA), finančne politike svojih centralnih bank, borznih špekulacij in tudi vojaške moči, v zadnjem času postala močno osovražena. Porast patriotizma in nacionalizma je predvsem odziv na tovrstno globalizacijo, ki jo dejansko vodijo tržne sile, politiki pa so zgolj njihovi uslužni operativci.

Brexit, izvolitev Trumpa in porast populističnih sil v Evropi so predvsem reakcije na globalizacijo, ki smo jo opisali. A namesto, da bi se ljudje z združeno močjo uprli tem nevarnim procesom, so nasedli “argumentom” politikov in medijev, ki so jih prepričali, da so njihovi sovražniki begunci, migranti, revni in druge marginalizirane skupine.

Tako so med seboj sprti poraženci globalizacije - srednji razred, ki počasi izginja in najrevnejši razred (revni, begunci, ekonomski migranti...), ki ne more izgubiti ničesar več, razen svojih življenj. Srednji razred se boji za svoj standard, ki se nezadržno manjša. Zato se oklepa obstoječega destruktivnega družbeno-ekonomskega sistema, čeprav ga obenem tudi sovraži. Situacija je paradoksna: srednji razred se oklepa statusa quo, ki ga ne mara, in hkrati ne želi sprememb, ker se boji za izgubo svojih malih privilegijev in užitkov (stalne zaposlitve, počitnic, vseh “čudovitih” potrošniških dobrin itd.). A vse to počasi izginja. In ljudje potem izvolijo Trumpa, ker obljublja “spremembe” in hkrati obljublja ohranitev in celo povečanje “starih” privilegijev srednjega razreda.

Trump tega seveda ne bo mogel izpolniti in potem bo razočaranje samo še večje. In skrajneži, morda še večji od Trumpa, že imajo pripravljen odgovor: krivi so tujci, krivi so revni, krivi so begunci, pa homoseksualci in še kdo. In rekli bodo, da zato potrebujemo še več orožja, še več ograj, še bolj skrajne zakone, še manj človekovih pravic. To je začaran krog, od katerega imajo koristi spet samo najbogatejši in najvplivnejši - elitne skupine G7, G8; a tudi znotraj teh skupin samo najbogatejši posamezniki. Samo oni!

G193 ali globalizacija po meri ljudi

Vendar je mogoča tudi drugačna globalizacija, globalizacija po meri ljudi in to vseh ljudi. Z združenim glasom (izginjajočega) srednjega razreda in najrevnejših ljudi, ki skupaj predstavljajo simboličnih 99%, lahko prisilimo politike, da končno na simbolični ravni ustanovijo skupino G193.

Dejansko to pomeni, da ni več različnih skupin najmočnejših držav, ki drugim vsiljujejo svojo obliko globalizacije oziroma nadvlade, temveč da imajo vse države možnost vplivanja na globalno politiko. V resnici že imamo takšno skupino, ki se ji reče Generalna skupščina Združenih narodov, ki trenutno šteje 193 držav. 

Samo če bodo v “elitno” skupino uvrščene vse države, ki bodo imele svoj glas pri “sooblikovanju” globalne politike, bomo naredili prvi pravi korak v smeri globalizacije po meri ljudi. Globalizacija v svojem temelju ni nič slabega, je proces razumevanja in delovanja vseh ljudi na Zemlji kot velike in soodvisne družine - enega človeštva. Dokler vse države sveta ne bodo sodelovale med seboj, bo globalizacija osovražen proces, ki ga bogati vsiljujejo revnim. 

Naslednji korak v smeri globalizacije po meri ljudi pa je sprejem in uveljavitev načela medsebojne delitve dobrin na globalni ravni. Šele tako - s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin - bomo lahko zares zaživeli na planetu blaginje, miru in resničnega razvoja.

Slika
15. februar 2017 | Komentarji (2)
Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Korupcija

1 evro se morda komu ne zveni veliko, a vsaj za 287.000 oseb, ki v Sloveniji živijo pod pragom tveganja revščine (Statistični urad RS), je vsak evro dragocen. Za gospode, ki odločajo o novih obremenitvah, je 1 evro zagotovo drobiž-ek.

A preden bodo gospodinjstva vsak mesec dodatno obremenjena za elektriko, je potrebno nedvoumno razčistiti vse sume korupcije. Je bilo vseh 1,4 milijarde evrov zares porabljenih namensko? Če to ne bo zares razčiščeno, bomo približno 25 milijonov, ki bodo letno zbrani, morda namenili za pokrivanje luknje, ki so jo “izvrtali” koruptivni ekonomisti, politiki in gospodarstveniki. Bodo zdaj tudi najrevnejši državljani Slovenije plačevali za pogoltnost najbogatejših?

Umazanija

Ne glede na vso sodobno tehnologijo je TEŠ 6 še vedno velik onesnaževalec okolja. Čeprav strokovnjaki trdijo, da bo onesnaževanje glede na izkoristek manjše kot prej, sploh ne gre za to: TEŠ 6 bo v ozračje še vedno izpustil približno 3,1 milijona ton ogljikovega dioksida letno, poleg drugih plinov seveda. Svetovni trendi pa gredo v smer opuščanja kurjenja fosilnih goriv. 

Za 1,4 milijarde evrov bi lahko izgradili številne večje in manjše naprave za pridobivanje resnično čiste energije. V to kategorijo pa zagotovo ne sodi jedrska energija, a to je že druga zgodba (glej: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu in Grda, umazana, zla).

Neumnost

Slovenija se je zavezala k izpolnjevanju mednarodnih sporazumov, med katerimi je najpomembnejši Pariški sporazum in velika verjetnost je, da bomo morali - v skladu s tem sporazumom - TEŠ 6 do leta 2030 preprosto zapreti

Res krasna stvar. Zdaj bomo morali na položnicah vsak mesec plačevati, tudi najrevnejši med nami, za morebitno korupcijo, za nepotrebno onesnaževanje ozračja, pa še dokaj kmalu bomo morali to skrajno neumno naložbo zapreti!

Packarija - tako ali drugače.

Slika: LC News
9. februar 2017 | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 70 71 72
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 160253
Forum avtorjev: 15800 Forum teme: 34153 // Odgovorov: 1856947
Blog avtorjev: 3537 // Blogov: 82762 // Komentarjev: 1191534
Avtorji fotografij: 25001 // Slik: 213939 // Videov: 19233 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "