Uporabnik: Geslo:
“Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.”
 
Zgornji stavek, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, veliko pove o času, v katerem živimo. Stvari, ki nas obkrožajo; ekonomski in družbeni odnosi; izobraževanje in zdravstvo; narava in celo ljudje - vse presojamo po njihovi ceni, ne po njihovi resnični vrednosti.

Kolikšna je cena litra vode? Nekaj centov; če pa jo kupite v plastenki, je plastika dražja. Kolikšna je cena kilograma zlata? Danes približno 36.000 €. Vendar je voda neprecenljiva! Voda vzdržuje življenje. Verjetno ni težko odgovoriti na vprašanje, kaj bi, če bi umirali od žeje, izbrali v puščavi: vodo ali zlato? Voda ima nizko ceno, a visoko oziroma neprecenljivo vrednost; zlato ima visoko ceno, a je dejansko skorajda nič-vredno.

Cena ne odraža prave vrednosti stvari. Pisec, aktivist in profesor Raj Patel v svoji izjemni knjigi The Value of Nothing (Vrednost ničesar, 2009) pravi, da obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku. Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti. Ali povedano drugače: cena ne izraža vrednosti stvari, ker je vanjo vgrajena želja po dobičku in za to željo stojijo konkretni posamezniki.

Takšna je prava narava današnjega ekonomskega sistema, ki se imenuje tržna ekonomija. Tržna ekonomija je ekonomski sistem, ki ga kontrolirajo, regulirajo in usmerjajo tržne cene, pravi Karl Polanyi v svojem delu Velika preobrazba, politični in ekonomski viri našega časa (1944). Velika preobrazba, ki se je odvila predvsem v 19. stoletju, je povzročila ekonomske premike, ki imajo še danes bistven vpliv na celotno sodobno družbo.

Namesto, da je ekonomija vgrajena v družbene odnose, so zdaj družbeni odnosi vgrajeni v ekonomski sistem, je zapisal Polanyi. Ekonomski sistem, ki je bil ves pretekli čas (podrejen) del celotne družbene skupnosti, se je predvsem v 19. stoletju izvil izpod njenega nadzora in se danes obnaša kot poseben, ločen in nadrejen del družbene skupnosti.

Tržna ekonomija, ki danes prevladuje v vseh kotičkih sveta, v središče družbe postavlja tržne (komercialne) odnose in ceno, kot vrhovnega razsodnika družbenih odnosov; blaga, ki se bo proizvajalo in distribucije družbenega bogastva. Ni odveč dodati, da se danes proizvaja ogromno nesmiselnih stvari, bogastvo pa je izjemno nepravično porazdeljeno. 

Kar je logično, saj cena ni nekakšen nevtralni urejevalec ponudbe in povpraševanja, kot sveto verjamejo ekonomisti in politiki, temveč z njimi manipulirajo konkretni posamezniki (predvsem na finančnih trgih, borzah vrednostnih papirjev, blagovnih borzah, itd.), ki imajo od tega enormne koristi.

Zato imamo svet, kakršen je. Zdravstvene in izobraževalne ustanove, ki naj bi delovale za splošno dobro, se morajo obnašati kot proizvodna podjetja; hrana in voda sta tržni dobrini, dosegljivi samo, če imate denar, pa čeprav je od njiju odvisno preživetje ljudi; politiki se na oblast prikopljejo s sponzorstvom najbogatejših ljudi (ali postanejo kar bogataši sami), čeprav bi morali zastopati interese vseh ljudi; narava je vredna samo toliko, kolikor je tržna cena zemlje, dreves, vode...; človekova vrednost pa se meri z njegovim zaslužkom, izobrazbo, itd.

Nujno je, da prepoznamo te ekonomske mehanizme, ki vodijo današnjo družbo, in začnemo ravnati v skladu z resnično vrednostjo, ki jo za nas predstavljajo: voda, hrana, narava, zrak; šolstvo in zdravstvo ter nenazadnje sleherno človeško bitjee. Vse to je neprecenljivo. Zato je prav, da tisto, kar je neprecenljivo, skrbno varujemo in delimo v dobro vseh ljudi in planeta kot celote; manj pomembnim stvarem pa še vedno lahko postavljamo tržno ceno in z njimi trgujemo. 

V resnici bi morali poznati vrednost vsega in ceno ničesar. Kajti voda je vse, zlato je nič. 

Slika: Disclose.tv
17. januar 2017 | Komentarji (6)
Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Komercializacija in samozadovoljstvo sta temeljna vzroka največjih problemov človeštva.
Komercializacija je ideologija v ozadju delovanja političnih in ekonomskih institucij na državni in mednarodni ravni. Gre za slepo vero v moč trgov, po katerih podobi naj bi bil urejen celoten družbeni sistem; trgovski (komercialni) odnosi naj bi bili najboljša osnova slehernega medčloveškega odnosa; dobrine in celo ljudje pa naj bi bili zgolj trgovsko blago. Samozadovoljstvo je odnos privilegiranega dela sveta, ki ima koristi od komercializacije, do problemov ostalega človeštva: "Mi smo s svojim življenjem in malimi ugodnostmi, ki nam jih prinaša, zadovoljni; trpljenje drugih in propadanje planetarnega okolja pa nas ne zanima."

Globalni ekonomski sistem je neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.
Komercializacija in samozadovoljstvo "gradita" globalni ekonomski sistem, ki temelji na tekmovanju vseh z vsemi (ekonomisti temu rečejo konkurenčnost) in neprestani gospodarski rasti (lahko govorimo tudi o sebičnosti in pohlepu), ki povzročata velikansko neenakost in uničevanje okolja. Posledično ima majhno število ljudi ogromno bogastvo, večina pa životari v hudi revščini. Takšen ekonomski sistem je povsem neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.

Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta temelja nove (ekonomske) dobe človeštva.
Bistvenega pomena za rešitev največjih problemov človeštva in za vzpostavitev pravičnejše družbe ter ohranitev okolja, je sprememba ekonomskega sistema in ekonomskih odnosov na državni in globalni ravni. Ključni načeli v ozadju delovanja novih ali prenovljenih ekonomskih institucij in ekonomskih odnosov sta načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ti načeli izhajata iz spoznanj, da smo navkljub različnosti ena človeška družina, da je planet naš skupni dom, njegove dobrine pa pripadajo vsem.

Človeštvo je ena družina.
Čeprav smo različnih prepričanj, pripadamo različnim kulturam in se razlikujemo po videzu, smo v osnovi pripadniki ene človeške družine. Temu pritrjujejo tako novejša genetska spoznanja, kot tudi naše subjektivne izkušnje, ki si jih pridobivamo s potovanji in s komunikacijo preko globalnih omrežij. Globalizacija je v svojem bistvu proces prepoznavanja enosti človeštva, naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti.

Planet je dom človeštva.
S pogledi prvih astronavtov na Zemljo in njihovimi fotografijami, ki so obšle svet, je v zavest človeštva nepovratno vstopilo zavedanje lepote in celosti planeta. Državne in druge meje so predvsem v glavah ljudi ter na geografskih in političnih kartah. Dejansko pa je Zemlja enovit in soodvisen sistem. Zemlja je dom, edini dom človeške družine.

Dobrine človeštva so skupne, namenjene blaginji vseh ljudi.
Zemeljske dobrine v resnici niso last posameznikov ali institucij, temveč jih ima človeštvo zgolj v uporabi. Z njimi moramo delati skrbno in modro ter jih medsebojno deliti v dobro vseh ljudi, ne da bi hkrati ogrozili občutljivo okoljsko ravnovesje. Človeštvo je skrbnik in upravitelj globalnih dobrin, ki so "osnovni gradniki" blaginje vseh ljudi, ne zgolj nekaterih.

Blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir do skupni cilji človeštva.
Ne glede na politične, kulturne in druge razlike, lahko identificiramo skupne cilje človeštva, ki so: blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir. Ti cilji so že dolgo zapisani v številnih mednarodnih deklaracijah, konvencijah in drugih dokumentih. V uresničevanje teh ciljev bi morale biti usmerjene prioritete vseh vlad in drugih institucij, še zlasti mednarodnih.

Ekonomija delitve je pot blaginje, okoljskega ravnovesja in miru.
Osrednjo vlogo za dosego skupnih ciljev človeštva mora odigrati ekonomsko področje. Prihodnji ekonomski sistem bo v pretežni meri temeljil na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, imenoval pa se bo ekonomija delitve. Naloga politike je, da pripravi zakonodajne rešitve in pogoje za uveljavitev ekonomije delitve tako na ravni držav kot tudi na globalni ravni.

Pomoč najrevnejšim ljudem na svetu je prvi koraki v novo (ekonomsko) dobo človeštva.
Vseh sprememb ni mogoče izvesti čez noč. Prvi, takojšen in nujen korak, je hitra ter obsežna pomoč najrevnejšim, da bi popolnoma odpravili nepotrebno umiranje in trpljenje milijonov ljudi (to lahko dosežemo s tako imenovanim globalnim Marshallovim načrtom). Temu prvemu koraku bo sledila vzpostavitev globalne agencije za koordinacijo delitve dobrin ter drugi ukrepi na lokalni, državni in globalni ravni.

*meditácija - globoko premišljevanje, razmišljanje (SSKJ
Slika: Auguste Rodin, Mislec
10. januar 2017 | Komentarji (4)
Vse pogosteje se tudi v glavnih medijih pojavljajo novice o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o njem zdaj razmišljajo celo v velikih korporacijah in državah, ne več samo v civilni družbi. Vendar moramo v zvezi z UTD opozoriti na nekaj pomembnih stvari: na nevarnost, da postane ekskluziven in se uveljavi le v “potrošniških” družbah ter, da še poveča potrošništvo, kar vodi v dodatno uničevanje okolja.

Ne-univerzalni temeljni dohodek
 
O univerzalnem temeljnem dohodku zaenkrat lahko govorimo samo kot o ideji, kajti beseda univerzalen “se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno” (SSKJ). Prej bi lahko govorili o ekskluzivnem temeljnem dohodku, saj ga uvajajo predvsem bogatejše države, pa še to le v delu populacije.

Uvajanje UTD na Finskem je sicer čisto dobra stvar, a zares bi ga potrebovali v najrevnejših državah sveta, kjer ne gre za vprašanje “kupiti vsa potrošniška čudesa ali ne”, temveč gre za vprašanje preživetja. Če bi Finci (Finci poskusno uvajajo univerzalni temeljni dohodek) UTD (2000 ljudem 560 € mesečno) uvedli v eni od revnih držav, bi bil to prvi pravi korak k zares pravični globalni družbi, ki bi temeljila na delitvi dobrin. Pa še več ljudi bi dosegli, saj bi bil lahko mesečni dohodek tudi bistveno nižji.

Reševanje potrošniške družbe

Drugi problem, ki pa se nanaša tudi na prvega, je nevarnost, da bodo UTD uvajale predvsem bogatejše države z razlogom, da bi ohranile visoko potrošnjo in s tem visoke dobičke korporacij. Zaradi digitalizacije, robotizacije in avtomatizacije je delovnih mest vse manj, podjetja odpuščajo delavce in s tem se zmanjšuje splošna kupna moč. Z UTD bi bili pripadniki revnega in srednjega sloja, ki vse bolj tonejo v revščino, v bogatejših državah deležni dohodka, ki bi jim omogočal nadaljevanje “potrošniške blaginje”, ki ima resne posledice za okolje.

Uvajanje UTD brez resnih ekonomskih reform - v smeri bolj pravične in enakopravne družbe - bi lahko “za večno” zacementiralo družbene razrede. Bogati bodo ostali bogati, ostali pa bodo deležni predvsem “kruha in iger”. Prav tako pa bo nadaljevanje gospodarske rasti in potrošništva še bolj povečalo pritiske na okolje. V resnici potrebujemo nove ekonomske modele in odnose, ki bodo temeljili na pravičnejši porazdelitvi globalnih dobrin ter na ne-potrošniških in ne-denarnih oblikah dostopa do teh dobrin, kot so delitev, souporaba, izmenjava, kroženje itd., ki so okoljsko vzdržnejši.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Če bi vsi ljudje na planetu (7,4 milijarde) ta hip dobili (dodatnih) 560 € mesečno, kolikor bodo dobivali Finci, bi to pomenilo skupaj 4.200 milijard oziroma 4,2 bilijona €. Če to pomnožimo s številom mesecev v letu, dobimo 49 bilijonov €. Po podatkih Svetovne banke je bila leta 2015 skupna potrošnja vseh gospodinjstev “le” 42,6 bilijona $ oziroma 40 bilijonov €. Ker UTD pomeni dodaten dohodek vseh ljudi oziroma gospodinjstev, bi lahko z drastično povečano potrošnjo, če bi se vanjo “pretvoril” samo del UTD, v samo nekaj mesecih planet Zemljo povsem izčrpali in uničili. 

Čeprav smo naredili zgolj teoretični izračun, pa nam te številke povedo, da resnično univerzalen in pravičen (za vse enak) UTD ni mogoč, ne da bi uničili že tako preobremenjeno planetarno okolje. Tisto, kar zares potrebujemo, je univerzalni dostop do temeljnih oziroma ključnih dobrin za vse ljudi. Vsak človek na Zemlji mora imeti zagotovljen univerzalen dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje oziroma blaginjo - dostop do hrane, neoporečne vode, stanovanja, oblačil, zdravstvenega in socialnega varstva ter izobraževanja.

Če bi ljudje prejemali enak temeljni dohodek v denarju, to še ne pomeni, da bi imeli tudi enak dostop do dobrin (vključno s storitvami), kajti 100 €, na primer, v različnih koncih sveta pomeni zelo različno količino dobrin, medtem ko zagotovljen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in osnovnih živil povsod pomeni enako. Kilogram kruha ima za človeka enako vrednost po vsem svetu, prav tako tudi prost dostop do zdravnika.

Nehati moramo razmišljati samo “v luči” denarja, potrošnje in gospodarske rasti; začeti moramo razmišljati in delovati v okviru pravične in okoljsko sprejemljive porazdelitve globalnih dobrin. Sicer bodo denar, potrošnja in trgi Zemljo uničili. Pravičnejša delitev ključnih dobrin, ki bi slehernemu Zemljanu omogočila (univerzalen) dostop do teh dobrin, je prava rešitev ekonomskih, okoljskih in družbenih problemov. Dobrin je na svetu dovolj, le izjemno nepravično so porazdeljene; ne potrebujemo jih še več in več in več.

Ekonomija delitve ne pomeni, da bodo trgi in denar povsem izginili. Še vedno bodo igrali svojo vlogo, vendar ne več ključne vloge, ko gre za dobrine, od katerih je odvisno preživetje ljudi. 

Zgolj v UTD iskati rešitve za ekonomske in družbene probleme sveta je vsaj neodgovorno, če že ne zavajajoče. Če država na svojem ozemlju uvede UTD za prav vse svoje državljane, to ni univerzalni temeljni dohodek. Ta je mogoč samo na globalni ravni, za prav vse Zemljane. A če bi vsi ljudje dobili toliko, kot so pripravljene svojim državljanom dati bogate države, bomo Zemljo zagotovo uničili. Uvedba UTD ni čarobna palica, ki bo rešila svet.

Univerzalen dostop do temeljnih dobrin s pomočjo medsebojne delitve dobrin je zato primernejši način reševanja perečih ekonomskih, družbenih in okoljskih problemov sveta.

Slika: Living with inequality
7. januar 2017 | Komentarji (2)
Pravijo, da “na mladih svet stoji”. Pa res? Morda pa lahko zapišemo takole: Na starih svet stoji. Starejše generacije imajo redne službe (ne čisto vsi), pokojnine, zdravstveno varstvo, nepremičnine, oblast. Mladi imajo dobro izobrazbo, a prekarne službe (ali pa še teh ne) in veliko - praznih obljub. Mladi nimajo svojih stanovanj, ne upajo si ustvariti družin, nimajo svojih političnih predstavnikov, sindikati se z njimi skorajda ne ukvarjajo. Mladi dejansko nimajo prihodnosti, za politiko jim je zato bolj ali manj vseeno. V resnici niso enakopravni člani družbe. 

Imamo velikanski prepad med generacijami. Za državo so mladi samo breme. Vsake toliko pa jim vendarle ponudijo drobtinice oziroma neke precej nesmiselne projekte, kjer jih učijo, kako vstopiti na trg dela in kako ustvariti lastno delovno mesto. V resnici je to čisti nateg (oprostite izrazu, a lepše se tega ne da povedati); staro modrost, da “na mladih svet stoji”, dejansko lahko zapišemo takole: 

Na modelih svet stoji

“Januarja bodo v okviru dejavnosti Inštituta za razvoj družbene odgovornosti IRDO zagnali projekt Model M Slovenija, ki je namenjen usposabljanju brezposelnih mladih za podjetništvo, nevladništvo in aktivno iskanje zaposlitve. ...Model M Slovenija je komplementaren različnim projektom in ukrepom aktivne politike zaposlovanja, 340.000 evrov za njegovo izvedbo sta zagotovila ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Usposabljanje je zastavljeno tako, da mlade učinkovito postavijo iz območja udobja, zbudijo njihove potenciale in jih opremijo z znanjem za podjetništvo oziroma za podjetno delovanje v nevladnem sektorju.” (Projekt Model M Slovenije: Modele opolnomočijo, da si sami ustvarijo delovno mesto)

Famozno! Mladi bodo postali nekakšni “modeli”, ki bodo ustvarjali svoja delovna mesta. Mladim, ki živijo v “območju udobja”, je treba “zbuditi” njihove potenciale. Halo! Mladi že imajo izjemne potenciale in še zdaleč ne živijo udobno! Mnogi garajo, da lahko študirajo, in ko doštudirajo garajo, da lahko preživijo (glej Groza prekarnega dela). In potem naj bi še “podjetno delovali v nevladnem sektorju”. Mar to pomeni, da bi kot “podjetni” prostovoljci v nevladnem sektorju delali zastonj?

Oprostite, a mladi potrebujejo varne, normalno plačane službe in poceni ali brezplačna stanovanja; da lahko ustvarijo družine, da si lahko privoščijo vsaj malo lastnega udobja, da lahko zaživijo kot normalni, polnopravni državljani! Od uradno brezposelnih, ki jih je bilo konec leta 2016 v Sloveniji 96.843, je kar 28.415 mladih do 29. leta (ali 29 %). V tej številki pa niso zajeti prekarno zaposleni mladi, ki delajo kot s.p.-ji, po pogodbah itd. (Groza prekarnega dela) Politika za mlade je najslabša med politikami. Temelji na nekaj skrajno nesmiselnih projektih, ki jih, mimogrede, v večji meri financira Evropa. 

Politika za mlade

Rešitve so preproste. Zagotovitev varnih služb ter dobrih in poceni ali brezplačnih stanovanj za mlade bi morala biti ena od ključnih vladnih oziroma državnih prioritet. Služb je dovolj. Lahko bi na primer preprosto skrajšali delovni čas. Če bi v Sloveniji skrajšali delovni čas s 40 na 36 ur tedensko, bi pridobili 88.800 delovnih mest (Šesturni delovnik: za marsikoga boljši a dražji). Ne samo vsi mladi, skorajda vsi brezposelni bi tako dobili službe. Tudi stanovanj je v Sloveniji dovolj, država bi lahko vsa stanovanja propadlih gradbincev prednostno namenila mladim (na primer: DUTB začenja prodajati stanovanja v Celovških dvorih).

Politiki vseh barv bi se morali resno ukvarjati s problematiko mladih, ne samo v času predvolilnih kampanj. Lotiti se te problematike z majhnimi projekti usposabljanja že tako zelo usposobljenih in izobraženih mladih, je bolj ali manj nesmiselno početje. Aktualni predsednik naj se resno loti problematike mladih, ne pa da zgolj domišljavo skrbi za svojo prepoznavnost. Aktualni premier pa naj se ne hvali z vse večjo gospodarsko uspešnostjo države, ki med drugim temelji tudi na skorajda suženjskem izkoriščanju mladih.

Država kot družina vseh 

Država je velika družina. In država mora ravnati kot družina. Skupno bogastvo se v sleherni družini deli med vse njene člane - mlade, stare, bolne, hendikepirane. Starši, ki hodijo v službo, ne tekmujejo s svojimi otroki za dobrine. Z njimi jih delijo. In vedo, da ko bodo ostareli, bodo zanje poskrbeli njihovi otroci. Podobno lahko razmišljamo tudi na širši ravni: človeštvo je velika družina, ki si deli dobrine. Nihče, prav nihče, ne sme ostati vsaj brez najnujnejših dobrin in brez priložnosti, da uresniči svoje potenciale.

Mi pa se obnašamo povsem nasprotno: mladi (pa tudi hendikepirani, bolni, revni, ostareli) naj se v družbi sami znajdejo, ustvarijo naj si lastne službe, zgradijo naj si lastna stanovanja; mi vse to že imamo. To je povsem zgrešen pristop. Vodi v dve smeri: v odhod ali obup.

Svet dejansko stoji na mladih. Ali propade. 

Slika: news-for-today
1. januar 2017 | Komentarji (1)
Hvalabogu! Orgije nakupovanja, ki svoj vrhunec dosežejo za božič, so bolj ali manj mimo. Praznik, ki obeležuje rojstvo Kristusa, rojstvo ljubezni in luči, je postal največji poganski praznik materializma, potrošništva, sebičnosti in samozadovoljstva. Samo v ZDA je bilo v “božični praznični sezoni” (november, december) za darila zapravljenih gromozanskih 655 milijard dolarjev (625 milijard €). Kaj ta številka pomeni?

Po uradnih podatkih Svetovne banke na svetu v absolutni revščini živi 766 milijonov ljudi, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,90 dolarja. To so najrevnejši Zemljani. To so ljudje, med katerimi jih tisoče dnevno umre zaradi lakote. To so ljudje, ki nepopisno trpijo. Med njimi so matere, ki jim v naročjih umirajo majhni otroci. To so ljudje, ki podganam kradejo riž - da preživijo (glej: Bog ima veliko srce).

Če bi ti ljudje imeli na voljo dnevno vsaj 1,90 dolarja, bi bili še vedno revni, a bi vsaj živeli nad mejo smrtno nevarne revščine. Če torej pomnožimo število skrajno revnih s to vsoto in številom dni v letu (766.000.000 x 1,90 x 365), dobimo približno 531 milijard. 

Torej, četudi ne bi imeli prav ničesar, bi najrevnejši ljudje potrebovali 531 milijard dolarjev, da bi lahko živeli nad mejo smrtno nevarne revščine, kar je manj kot so Američani letos potrošili za božična darila (655 milijard dolarjev). Če bi zraven prišteli še Evropejce, Japonce, Kitajce in druge ljudi, ki živijo v svetu potrošništva, bi z denarjem za darila ne samo rešili najrevnejše Zemljane, temveč še cel kup drugih globalnih problemov.

Tako pa bo mimo še eno leto, ko bo bogati svet v imenu Kristusa (božič z materialnimi darili nima prav nič skupnega) častil svojo sebičnost in samozadovoljstvo, revni ljudje pa bodo še naprej po nepotrebnem trpeli in umirali, okolje pa se bo utapljalo v kupih odvržene darilne embalaže, plastike, nepojedene hrane itd.

Čas je že, da kot človeštvo odrastemo, vzpostavimo globalni sistem medsebojne delitve dobrin in tako dejansko obdarujemo vse ljudi na Zemlji, tudi najrevnejše. Kako velik praznik bi bil to, resnično rojstvo ljubezni in luči. Med sabo pa se lahko obdarujemo z majnimi stvarmi - morda zgolj s pozornostjo in ljubeznijo. Nič ne stane, a ima velikanski učinek. 

Naj bo 2017 leto medsebojne delitve dobrin.
30. december 2016 | Komentarji (5)
Sem narobe zapisal letnico? Saj se vendar bliža leto 2017. Morda pa je kar prav tako, da zapišemo 2007, kajti v resnici smo izgubili celo desetletje. Zato na simboličen način ne vstopamo v leto 2017, temveč ponovno v leto 2007. V leto, ko se je začela največja sodobna ekonomska kriza, ki še zdaleč ni končana (ne verjemite politikom, ki prav zdaj trdijo, da smo krizo premagali), temveč se lahko kadar koli, zagotovo že zelo kmalu, zaostri bolj, kot si sploh lahko predstavljamo. Zakaj to lahko trdimo? Imamo vsaj pet razlogov:

1. Finančni sistem ostaja nespremenjen. Razen kozmetičnih popravkov, se po krizi, ki se je začela leta 2007, ni spremenilo nič. Finančni sistem, ki je krizo zakuhal, je takšen kot prej, morda še močnejši. Zloglasna banka Goldman Sachs na primer, ena od najbolj zaslužnih za zlom leta 2007, je še zlasti po Trumpovi izvolitvi močnejša - politično in finančno - kot kdaj koli prej (Goldman Sachs accounts for 24% of Dow's spectacular Trump rally).

2. Dolgovi so se bistveno povečali. Med leti 2007 in 2014 so skupni dolgovi gospodinjstev, podjetij, držav in finančnih institucij narasli za kar 57 bilijonov (57.000 milijard) dolarjev in dosegli neverjetnih 199 bilijonov (Kam je šla kriza?). Ogromni dolgovi so večinoma nastali zaradi reševanje krize, a večina tega novega denarja se je dejansko prelila na finančne borze in preko njih v žepe najbogatejših. Za reševanje nove krize praktično ne bo več manevrskega prostora.

3. Neenakost se je še poglobila. Že prej globoke razlike v premoženju, so se po krizi po vsem svetu bistveno povečale. Neenakost ni problem samo med bogatimi in revnimi državami, temveč vse bolj tudi znotraj bogatih držav (Nevarno poglabljanje neenakosti).

4. Politiki se osredotočajo na napačne probleme. Ne moremo reči, da politiki ne počnejo ničesar, vsekakor pa se ne ukvarjajo s pravimi problemi. Ne vidijo (ponovno), da niso odpravili vzrokov za krizo in zato smo zdaj spet v situaciji, ko lahko izbruhne kriza še večjih razsežnosti, kot leta 2007. Zato pa se politiki zdaj raje ukvarjajo z odporom do globalizacije, z bojem proti terorizmu (Nevidni terorizem) ter podpihujejo strah pred drugimi in drugačnimi (begunci, tujci), ki so dejansko žrtve, ne pa vzrok krize.

5. Borzni baloni se znova napihujejo. Zaradi obsežne pomoči držav oziroma centralnih bank v preteklih letih in svetle korporativne prihodnosti (nižanje davkov, novi infrastrukturni projekti in ponovni zagon naftne industrije), ki jo obljublja novoizvoljeni predsednik Trump, se borzni indeksi zdaj napihujejo prek vseh meja in dosegajo nove in nove rekorde (Dow zooms over 1,200 points since Trump victory). Ta pretirana rast nikogar ne skrbi, ko pa bodo indeksi začeli padati, bodo mediji in politiki nenadoma “v velikih skrbeh”.

2017, leto streznitve

Predvsem zahodni svet je v zadnjih letih ves čas potopljen v omotično stanje, ki je zelo podobno dolgotrajnemu pijančevanju oziroma konstantni zadrogiranosti. Kaj pa so drugega: ekscesno potrošništvo in konzumiranje preobilice trgovskega blaga, čezmerno kreditiranje, borzno špekuliranje, sla po dobičkih, obsedenost medijev in politikov s terorizmom in lažmi, gromozanske finančne injekcije centralnih bank...? Bogatejši svet se dobesedno drogira - s krediti, z dolgovi, s strahom in sovraštvom, z lažmi, brezglavim trošenjem, z močjo.

Zato politiki, ekonomisti, potrošniki, mediji, bankirji sploh ne vidijo revnih, ki jih je vse več, ne vidijo niti propadajočega okolja; v resnici sploh ne vidijo sveta, v katerem živimo. Ne morejo ga videti, saj so ves čas omotični, pijani, zadrogirani. Zato potrebujejo streznitev. In ta bo prišla v obliki neizbežnega borznega zloma in posledične finančne krize. Mnogi se bodo zbudili s hudim glavobolom, a morda končno vendarle uzrli svet, kakršen je.

Začetek sprememb

Potem bomo morda vsi skupaj začeli z nujnimi spremembami: 
- s popolno preobrazbo finančnega sistema, da bo lahko služil ljudem, podjetjem, državam, ne pa samo bogatim elitam;
- s preoblikovanjem globalne tekmovalne ekonomije v globalno ekonomijo delitve, ki bo omogočila, da noben Zemljan ne bo ostal brez najnujnejših dobrin;
- z reformo političnega sistema, ki bo “presekal pokovino” med bogatimi elitami in politiko ter omogočil večje sodelovanje ljudstva pri političnih odločitvah;
- z resnično preobrazbo potrošniško usmerjene družbe v družbo zmernosti, sodelovanja in solidarnosti.

Zato srečno v leto streznitve in resničnih sprememb.

Slika: Funny Drunk People
26. december 2016 | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 68 69 70
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 158790
Forum avtorjev: 15778 Forum teme: 34090 // Odgovorov: 1851656
Blog avtorjev: 3518 // Blogov: 81716 // Komentarjev: 1176453
Avtorji fotografij: 24817 // Slik: 211511 // Videov: 19727 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "