Žrtve cerkve
o nezastarljivih zločinih cerkve
Ivan Tavčar
(slovenski pisatelj, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar
1923, Ljubljana) je leta 1899 napisal:
 
Dvakrat je rimski klerikalizem
že kopal slovenskemu
narodu grob.
 
"Prvič, ko je v službi nemških vladarjev
 zavzel slovensko
domovino, in drugič po najsvetlejši in najveselejši
dobi v slovenski zgodovini, po reformaci
ji. Z ognjem
in mečem je tedaj divjal in pustošil. Pregnal je najboljše sinove iz domovine in pograbil nešteta imetja.
Ostali so malone sami siromaki, te pa je zasužnjil politično,
narodno in duševno, dokler njihovih potomcev niso vzbudile nove ideje iz
smrtnega sna ter jim dale moč, da so razbili verige, v katere so bili
vkovani.
 
Kje bi bil danes slovenski narod, da je 
svojo narodno
stavbo dogradil na tistem temelju, ki so ga ustvarili Trubar, Dalmatin in Bohorič!
Toda klerikalizem ni samo razkopal teh temeljev, zlomil je tudi notranjo silo
slovenskega naroda. Ukrotil je ta nekdaj tako čvrsti narod, z bičem mu je vtepel
hlapčevskega duha, zniževal je njegovo nravnost, da ga laglje vlada, zadrževal njegov kulturni in gospodarski razvoj in ga
navadil take pasje ponižnosti, da je molče prenašal vsako žaljenje, vsako zatiranje, vsako še tako kričečo krivico. Zato pa je v njem
zanetil verski fanatizem in ga razpihuje uprav sedaj do blaznosti, samo da obdrži
ta narod na uzdi."
 
(Tavčar, iz Slovenskih Novic, 23.
dec. 1899)
 
Z netenjem
poblaznelega verskega fanatizma je slovenska cerkev, vatikansko orodje za
nadzor nad podalpsko kolonijo imperija "Sveti sedež", nadaljevala do
sredine 40-ih let 20. stoletja. Še posebej intenzivna je bila graditev podobe "bojevite
in močne" cerkve v tridesetih letih, ko so klerikalni predstavniki tedaj
sicer formalno demokratičnega, večstrankarskega sistema, v bistvu pa
enopartijskega sistema, saj je takratna ljudska stranka/klerikalci na volitvah
večinoma pobirala vsaj 70% volilnih glasov, naročili pri enem najvidnejših
arhitektov tedanje dobe Jožetu Plečniku izgradnjo centralnega stadiona za
Bežigradom, kjer so klerikalci demonstrirali svojo duhovno obvladovanje
Slovencev kar z dvema množičnima vseslovenskima shodoma, ko so predstavniki
različnih poklicnih cehov in drugih grupacij prisegali večno zvestobo rimski
cerkvi. Beograjski časopisi so se posmehovali, da so "Slovenci zaluđeni
(ponoreli) od popova (farjev)". Sicer je ta "večna" zvestoba
cerkvi trajala samo do konca druge svetovne vojne, ko je bila dobesedno
genocidno brutalno nasilno prekinjena s strani levičarskih "ljubiteljev svetle
poti" v lepšo prihodnost brez izkoriščanja.
 
Tudi zaradi
katoliškega prežemanja Slovencev z duhom ponižnega hlapčevanja oblasti je imela
slovenska podružnica jugoslovanskih komunistov/titoistov s svojo "sveto
trojico" Kardelj-Kidrič-Maček lahko delo, ko so v drugi polovici 40-ih let
20. stoletja krvavo utrjevali svojo s strani mednarodnega prostozidarskega
podzemlja dovoljeno in podprto oblast, pridobljeno z do tedaj na Slovenskem še
nikoli videno brezkompromisno grozovitostjo v prvi polovici 40-ih let, ko so
rdeči "hostarji/gošarji" izkoristili 2. svetovno vojno in jurišali
proti totalnemu, materialno duhovnemu obvladovanju Slovencev s strani katoliške
cerkve, saj so le tako lahko izvedli svojo krvavo revolucijo in prevzem oblasti.
Katoliški kler je seveda sledil krvavemu nauku svoje biblije in se ni branil s prvotnim
pacifizmom Jezusa Kristusa, ampak še posebej zagrizeno na ozemlju bivše
Vojvodine Kranjske z orožjem v roki kot vojskujoča se cerkev.
 
Sicer je
bila nasilnost PARTIjske vojske, tako imenovani PARTIzani, res nekaj pri nas še
ne videnega, kljub stoletnim slovenskim milo rečeno zelo bolečim izkušnjam z "miroljubno"
islamsko vero v podobi turških roparskih hord (v katerih so razmeroma kmalu
začeli prevladovati priimki na -ić) in protireformacijskega divjanja katoliške
cerkve, ko so Rimljani praktično uničili tedanjo vladajočo slovensko plemiško
in meščansko elito, kot je to ugotovil že Ivan Tavčar.
 
Preprosto so
se komunisti s pomočjo psihopatskega, neverjetno iztirjenega smrtonosnega
ustrahovanja, ko je bil Slovenec Slovencu volk, usedli v narodovo dušo, prežeto
s katoliškim naukom o ponižnem hlapčevstvu do vladajočih, pa naj bo to kdorkoli,
saj je vsaka oblast od "Boga dana", a ne. Zelo učinkovit recept za še
sedaj trajajočo prevlado levičarjev na Slovenskem je bil zelo preprost: cerkev in
cesarja/kralja v glavah ljudi samo nadomestiti s partijo rdečih prostozidarjev/komunistov/pentagramovcev

in rdečim monarhom, J. B. Titom, vse ostale predkomunistične, katoliške
vrednote pa pustiti bolj ali manj nedotaknjene, še posebej brezpogojno poslušnost do oblasti.
 
Recimo:
Jasno je, da imajo na sedanji stopnji človeške zavesti vsake oči svojega "malarja".
Moje ne vidijo bistvene razlike med neverjetno dognanim obveščevalnim sistemom vatikanske
cerkve s pomočjo spovedi in levičarsko zapovedanim ovaduštvom (brat-ovaja-brata-sistem),
ki je imelo svoj temen, diabolični zgled v dogajanju v katoliški Španiji za
časa španske inkvizicije.
 
Seveda
dolgoročno ne bi zadostovalo samo nasilje, pa so vrli partijci postopno, v
skladu s trenutnimi razmerami, ki so bile neučinkovitemu gospodarstvu primerno
vedno bolj skromne, vpeljevali politiko korenčka in palice, katera je svoj
vrhunec dosegla s slavnimi poceni inflacijskimi krediti tudi za "navadne"
državljane nekje v Popitovem obdobju v drugi polovici 70-ih in začetku 80-ih
let 20. stoletja. Ko pa so skrivni svetovni gospodarji lutk v skladu s svojim
že zdavnaj pripravljenim načrtom zaprli finančno pipico nepovratnih sredstev, začasno
namenjenih gospodarsko povsem nesposobnim real socialističnim režimom in je
bilo treba najeta posojila začeti vračati, se je tudi zahodno balkanska večnacionalna
država zaukazanega "bratstva in enotnosti", v kateri smo Slovenci
živeli, sesula in to na način, kot je tudi nastala, krvavo. Slovenci smo jo z
začasno od partije neodvisno pametno politiko in pravočasnimi, prodornimi
potezami še poceni odnesli.
 
Davek za postopni,
s strani cerkve povzročeni zlom notranje sile slovenskega naroda, kot se
je izrazil pisatelj Tavčar, plačujemo še dandanes. Rdeči režim, sicer po putinovsko
preoblečen v zahodni "demokratični" plašček, nadaljuje delo
uničevanja zadnjih ostankov "kmečke pameti oz. zdravega razuma",
začeto s katoliškim zavzetjem srednjeveške slovenske Karantanije. Če ti
stoletja dolgo oblastniki vtepavajo v glavo katoliški nauk, ki med drugim uči,
da veruj, pa čeprav je zadeva absurdna (Credo quia absurdum), potem brez večjih
težav sprejmeš tudi vse nesmisle tako klasičnega boljševiškega levičarstva/leninizma,
da se lahko s fizično odstranitvijo (to je s pomorom in pregonom) "razrednega
sovražnika" in nasilno odpravo privatne lastnine da vpeljati pravično,
brezrazredno družbo, kot tudi modernega, masonskega kulturnega marksizma,
vključno z njegovo psihopatsko feministično teorijo spola (gender theory) in zavestno
razdiralnim multikulturalizmom.
 
Teorija
spola s svojo neobstoječo enakostjo spolov, ki pa naj bi bila seveda
enakopravna in enakovredna ter zapovedana, umetno sprožena "multikulturnost"
s podtalnimi destruktivnimi nameni sta zadnji ultimativni debilnosti, sicer zrasli
na zeljniku masonsko iluminatske "elite", ki bi ju mirno lahko uvrstili
v Tavčarjevo pojasnilo o cerkvenem, klerikalnem "zniževanju narodove nravnosti,
da se ga laglje vlada!" Sploh se z drugim odstavkom Tavčarjevega besedila
(samo cerkev, klerikalce nadomestiš s partijo, levičarstvom) po mojem
prepričanju da mirno pojasniti, kako to, da Slovenci še po 70-ih letih
vladavine regresivnih/nazadnjaških levičarjev tako pohlevno prenašamo "nedostojne"
rabote rdečega režima.
 
Borislav
Kosi, Slovenska Bistrica
 
P. S: Vir,
kjer sem pridobil Tavčarjevo izhodišče za moje razmišljanje:
 
http://zrtve-cerkve.org/wp-content/uploa
ds/2015/07/Razmisli-14.pdf
31. avgust 2016 | Kategorije: Aktualno | RTV Kategorija: Politika | Zaznamki: cerkev, tito, vatikan, biblija, komunisti, prostozidarji, levičarji, partija | Komentarji (8)

"V politiki se ničesar ne pripeti naključno. Vsakokrat, ko se kaj zgodi, smo lahko
prepričani, da je bilo predvideno, da se bo tako dogajalo." – Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA od 1932 do 1945 
 
Kar nekaj vidnih politikov, ne samo citirani ameriški predsednik, so s svojimi izjavami
razkrivali resnično naravo svojega najemniškega "dela". Med drugimi nam je to zaupal tudi sodobnik Roosevelta Britanec W. Churchill, ki je kot "plačilo" za svojo učinkovito poslušnost resnični svetovni vladi v senci (sestavljeni iz vrhnjih vodilnih
slojev prostozidarstva, to je illuminatov, "princev" katoliške cerkve predvsem iz jezuitskih in opus dei-jevskih vrst, pa še koga) dobil celo Nobelovo nagrado za književnost in to samo za eno samo samcato izdano knjigo, to je avtobiografijo. Še bolj prozorni so bili senčno vladniki oz. internacionalisti pri sedanjem ameriškem predsedniku B. Obami, ki si po prvi izvolitvi še ni dobro obrisal r..t v toaleti v Beli hiši, pa je že dobil Nobelovo nagrado za mir. "Literat" Churchill je izjavil sledeče: 'Tisti, ki ne vidi, da se tu na Zemlji izvaja vseobsežen načrt, pri katerem lahko
sodelujemo samo kot poslušni služabniki, ta je resnično slep.'
 
Še nekaj ozadje planetarnih dogodkov razkrivajočih izjav:
 
R. Tiedemann citira: "Katerokoli stranko ljudje izberejo, vedno izberejo 'nas', prostozidarje."
 
Mayer Amschel  Rotschhild: "Dajte mi kontrolo nad denarjem in ne bo pomembno, kdo sprejema zakone."
 
Ameriški časopis Washington Post je poročal:
"Ko je bil nepričakovano vprašan, kaj razume pod 'novi svetovni red', je
predsednik ZDA G. Bush starejši odgovoril: 'What we say, goes!' – prevod: 'Kar 'mi' rečemo, tako bo!'"
 
Karl Steinhauser v "Hudičevi funkcionarji": "Prostozidarstvo je podobno piromanu, ki podtakne požar v pritličju hiše in čaka, da zagori po celi hiši. Potem pokliče gasilce, katerim se ponudi za 'pomočnika', v resnici pa priključi njihove cevi na cisterno z bencinom namesto na hidrant z vodo. Seveda se ogenj eksplozivno širi in zajame tudi okoliške hiše. Da bi piroman (prostozidarstvo) odvrnil kakršne koli sume od sebe, takoj po pogasitvi požara hinavsko pošlje rože sožalja žrtvam – preživelim v bolnico, mrtvim pa na grob."
 
Konkretnih primerov tega početja po ukazu "tajnih vrhovnih" oz. illuminatov je
od francoske revolucije naprej nič koliko. Novejši primeri so recimo balkanske
vojne v devetdesetih letih 20. stoletja ob razpadanju Jugoslavije, uničenje Iraka, arabske "pomladi" pred par leti in vojna v Siriji, aktualna migrantska
kriza v Evropi, ...
Dr. Rivera, bivši jezuit, ki se je prebil visoko v hierarhiji reda 'jezusovcev', skrivne papeževe vojske:
 
"Illuminati delujejo skupaj z Opus Dei-jem in vrhovnimi masoni/prostozidarji. Tako Vatikan kontrolira bogastvo te Zemlje."
 
"Po zaslugi svojega neizmernega bogastva lahko Vatikan upravlja celotno svetovno
gospodarstvo. S pomočjo planiranih ekonomskih kriz lahko Vatikan vrže na kolena
cele nacije, vključno z ZDA. On je to počel v preteklosti in bo to delal tudi v
prihodnje."
 
Des Griffin v "Kdo vlada svetu?":
 
"Niti v izdelavi naših državniških načrtov, niti v nepredirnosti in moči naših skrivnih
povezav, nihče se ne more primerjati z nami. Mogoče se lahko samo jezuiti
primerjajo z nami."
 
Kdor obvladuje medije, vlada svetu! Griffin piše, da so pri ustanovitvi promasonske
Trilateralne komisije vanjo sprejeli tudi glavnega urednika časopisa 'Chicago
Sun Times', glavnega izdajatelja časopisa 'Times' in direktorje časopisov 'Los
Angeles Times', 'New York Times' in 'Wall Street Journal'. Griffin omenja tudi
s pomočjo medijev ustvarjena masonska 'očala': "Že do sedaj nam je uspelo,
da nekako obvladujemo miselni svet ne-iluminiranih, tako da skoraj vsi
državljani, ki niso naši člani/insajderji, gledajo na svet skozi rožnata stekla
očal, katere smo jim mi nadeli." – Protokol svetovne diktature
Seveda je treba poudariti, da tako kot niso vsi Titovi partizani v Sloveniji do
Dolomitske izjave vedeli, kaj se dejansko skriva za NOB in OF, tako tudi večina
prostozidarjev na nižjih stopnjah hierarhije nima pojma, kaj so resnični cilji
njihovega gibanja. Skrivnostnost delovanja in članstva, obvladovanje denarnih
tokov in medijev ter dejstvo, da je vsak člen v prostozidarski verigi seznanjen
samo s tem, kar je njegova naloga, nikakor pa ne s pravimi dolgoročnimi cilji
prostozidarstva, tako so si "bratje sence" oz. tajna svetovna vlada zamislili
svojo pot do enotne in totalitarne svetovne države, kjer bo 1% svetovne
populacije totalno obvladoval 99% preostalih mož, žena in otrok.
 
Večina ne ve, da si je ta cilj "elita elit" zastavila že zdavnaj, tisočletja nazaj, ampak ni imela primernih materialnih sredstev za njegovo dosego. Poskus ustvaritve krasnega novega sveta s pomočjo megalomanskih imperijev se je izkazal za neuspešnega. Staroegipčanski imperij, babilonski, asirski, perzijski, imperij Aleksandra Makedonskega, rimski, bizantinski, karolinški, mongolski, novejši evropski imperiji, na čelu z največjim britanskim – vse to so bile pomembne stopnice na poti h končnemu cilju, toda same po sebi niso bile dovolj uspešne. Poskusili so tudi z ideološkim naskokom na svet v obliki katoliškega imperija, katerega bojne pesti so bili predvsem prej omenjeni evropski imperiji, judovsko kazarski imperij v današnji južni Rusiji, arabsko islamski imperij s svojim podaljškom v osmansko turškem – z njimi so sicer pomembno preko neverjetnih brutalnosti medsebojno povezali in uniformirali veliko
različnih narodov, toda to ni bilo dovolj učinkovito.
 
Tako pridemo do moderne organiziranosti manipulativne "elite" v obliki
skrivnostnih prostozidarjev, ki s svojo infiltracijo v vse družbe in države
sveta poskušajo končno materializirati svojo vizijo človeškega bivanja, ki naj
bi bila dokončna, za večne čase zabetonirana inačica prejšnjih dolgoročno
neuspešnih totalitarnih sistemov, vključno s strani illuminatov in jezuitov
sproženih krvavih levičarskih eksperimentov (nacionalsocializem, komunizem,
fašizem).
 
Kot je James Warburger, judovski bankir in Rotschildov agent, dne 17. 2. 1950 pred ameriškim senatom jedrnato formuliral bistvo sedanjih planetarnih sesutij vsega nam poznanega načina življenja (od identifikacije posameznika, družine, naroda, rase, civilizacije):
 
"Imeli bomo eno svetovno vlado, pa če nam je to všeč ali ne. Preostane samo vprašanje, ali bo ta vlada ustvarjena z osvajanjem ali prostovoljno."
 
Borislav Kosi, Slovenska Bistrica
22. februar 2016 | Kategorije: Aktualno | Kategorije: Politika | Zaznamki: cerkev, illuminati, vatikan, komunizem, jezuiti, prostozidarji, masoni | Komentarji (5)
V izjemnem intervjuju Bruce-a Wagner-ja z antropologom in
vidcem Carlosom Castanedo v marcu 1994 je med drugim tudi tale zanimiv odlomek: 
 
Popil sem preveč coca col in bil sem paranoičen.
Castaneda mi je rekel, da je sladkor ravno tako učinkovit morilec kot "zdrav"
razum. In je nadaljeval: "Mi nismo "psihološka" bitja. Naše
nevroze so rezultat tega, kar damo v usta." Bil sem prepričan, da je videl
moje energetsko telo, kako seva coca colo. Počutil sem se absurdno, poraženo.
 
"Duhovne poti ni nikoli konec. Ni tega, da nam nekaj
uspe na njej, potem pa si vzamemo "dopust". Ni dopusta! To je koncept
srednjega razreda – ideja, da če ste dovolj dobro delali, potem ste si
pridelali dopust. To so neumnosti."
 
"To navdušenje nad samim seboj je popolna norost.
To, kar vidci naše duhovne veje počnejo, je odstranitev samega sebe,
eliminacija samopomembnosti. Moraš umreti v tem smislu, da bi lahko živel, ne
pa da živiš zato, da umreš."
 
"Prižgite televizijo in si poglejte katerokoli
pogovorno omizje – sami "dojenčki", "ubogi dojenčki", polni
samopomilovanja. Mi imamo radi Jezusa Kristusa prikovanega na križu, krvavečega.
To je naš simbol! Nikogar ne zanima Jezus, ki je vstal in odšel v Nebo. Mi
želimo biti mučenci in poraženci, ne želimo uspeti."
 
"Mi smo poslovneži, investitorji, navajeni na poraze
– to je svet trgovcev. Če investiramo, hočemo vnaprejšnje garancije. Zaljubimo
se samo, če nam je ljubezen vrnjena. Naša ljubezen je samo histerija. Mi nismo
čuteča bitja, mi smo brez srca. Mislil sem, da znam ljubiti. Videc, nagual don
Juan mi je rekel:
 
"Le kako bi lahko znal? Nikoli te niso naučili
ljubiti. Naučili so te, da zapeljuješ, da si zavisten, da sovražiš. Ti sovražiš
celo samega sebe, drugače ne bi počel svojemu telesu to, kar mu počneš. Nimaš
poguma, da bi ljubil kot tolteški navigator zavesti, videc Duha! Ali bi lahko
ljubil večno, tudi po smrti? Brez kakršnekoli podpore, brez plačila? Ali lahko
ljubiš brez investicij, brez razlogov? Tako kot živiš sedaj, ne boš nikoli
izvedel, kako je ljubiti na tak način, brezpogojno! Ali bi res rad umrl, ne da izvedel,
kako je ljubiti na tak način?"
 
Nisem želel. Pred smrtjo sem moral izvedeti, kako je tako
ljubiti. In me je "ujel". Ko sem odprl oči, sem se že kotalil po egu
navzdol. Še se kotalim."
 
Vir: knjiga
"Intervjui sa Karlosom Kastanedom" (izdajatelj srbski založnik
Esotheria; latinica)  
17. junij 2015 | Kategorije: Aktualno | Kategorije: Politika | Zaznamki: ljubezen, Jezus, Kristus, videc, Castaneda, nagual | Komentarji (3)
Odlomki
iz nove knjige avtorja Vladka Begana " Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji": 
 
Katoliška cerkev nasprotuje demokraciji od
vsega začetka in jo hoče uničiti. Zavrnila je Magno karto, principe francoske revolucije,
nasprotovala je odpravi suženjstva .... Papež Gregor XVI., ki je papeževanje
nastopil leta 1831, je že naslednje leto rekel, da je človekova svobodna volja
norost, izvirala naj bi iz »najsmrdljivejših studencev brezbrižnosti«. Bil je proti
svobodi tiska in vesti, ločitvi cerkve od države ter svobodi združevanja in izobraževanja,
ki da so smrdljiva odplaka, polna heretičnih izbljuvkov. Leta 1864 je papež Pij
IX. izdal okrožnico Syllabus Errorum. V njej je obsodil zmote »modernizma«, npr.
panteizem, naturalizem, racionalizem, socializem in komunizem …, po njegovem
mnenju pa je zmotno tudi, da ima »vsak človek svobodno pravico do prevzemanja
in izražanja tiste vere, ki je po njegovem prepričanju prava«. Zapisal je še,
da »... da ima Katoliška cerkev pravico uporabiti silo, da si zagotovi
pokorščino, da bi Katoliška cerkev morala uživati imuniteto in da nobena država
ne bi smela nasprotovati tem posebnim privilegijem, da bi edino Katoliška vera
morala biti dovoljena, da bi nekatolikom, ki pridejo v katoliško deželo morali
prepovedati javno izražanje svoje vere.« V okrožnici je mogoče zaslediti tudi obsodbo splošne volilne
pravice in stališča kot npr., da lahko cerkev svojo oblast izvaja brez
dovoljenja posvetne oblasti ter da civilna in kazenska sodišča in zakoni ne veljajo za duhovnike.
 
Papež
Leon XIII. (1878-1903) pa je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode
mišljenja, svobode tiska, svobode šolstva in verske svobode, bil pa je tudi
proti socializmu in komunizmu. Dejal je tudi, da ima cerkev v vseh katoliških
državah pravico do verskega monopola, kajti zablodi se ne sme dajati svoboda širjenja.
Svoboda in resnica nista združljivi. Kjerkoli je le mogoče, mora biti resnica
vsiljena s pomočjo države in pod vodstvom cerkve. Sleherna država mora trdno
zagovarjati pravo vero kot svojo uradno politiko in kolikor je le mogoče
omejevati svobodo vesti. Tako papež. In še: »Prekletstvo nad tistimi, ki
trdijo, da nam Sveti duh ne dovoljuje pobijati heretikov!« Papež Leon je po cerkvenem
nauku nezmotljiv. Kar govori, naj bi bila božja beseda. Beseda Boga ali beseda
boga?
 
Seveda
to velja tudi za besede papeža Pija XI., ta je zaničeval demokratične
institucije, ki je v encikliki Ubi Arcano Dei obsodil demokracijo in jo okrivil
za takratni nered v družbi. Bolj kot je neka dežela
demokratična, bolj je kaotična, je dejal. Od posameznika je papež zahteval pokorščino
bogu in cerkvi, kajti samo katoliška cerkev lahko prinese mir in red, saj je
nezmotljiva. Ne samo posamezniki, temveč tudi države morajo slediti katoliški cerkvi,
saj je ta edina varuhinja resnice, je trdil. Papež Pij XI. je znan tudi po tem,
da se je povezal s fašizmom, njegova je tudi izjava, da je fašističnega
diktatorja Mussolinija poslala božja previdnost. Bolj verjetno je, da ga je poslala »previdnost« iz podzemlja. Šel
je celo tako daleč, da je v encikliki Quadragesimo Anno svetoval vsem katoliškim
deželam, naj prevzamejo obliko fašistične stanovske države. Demokracija ni
stvar katoliške cerkve, je izjavil papež Janez Pavel II. Zelo jasen je bil tudi
papež Ratzinger, ki je na svoji prvi splošni avdienci vse neverujoče
okarakteriziral kot sile teme in zla. Benedikt kot naslednik inkvizicije? To je
dolgo časa v novi »preobleki« tudi vodil. Strašno duhovno nasilje tako
imenovanega svetega očeta in tako imenovanega Kristusovega namestnika na zemlji.
»Duhovno nasilje se vedno razvije v najhujše oblike psihičnega, fizičnega in
družbenega nasilja,« meni dober poznavalec katoliške cerkve Peter Kovačič
Peršin.
 
»Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati
ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske,« je
dejal prof. Hubertus Mynarek, nekdanji dekan teološke fakultete, ki je izstopil iz katoliške cerkve.
 
»Demokratična družba na zahodu pa pozablja,
da imajo človekove pravice in temeljne svoboščine ter pluralna demokracija svoj
temelj prav v krščanstvu,« je izjavil mag. Andrej Naglič, vnet privrženec
katoliške cerkve, sicer tudi duhovnik. V krščanstvu da, ne pa v katolištvu! Eno
je krščanstvo, drugo je katolištvo. Ni mogoče biti hkrati katolik in kristjan, saj gre
za dva različna pojma, čeprav ju katoliška cerkev, pa tudi še kakšna druga,
enači. Nemški teolog, jezuit Michael Schmaus (1897-1993): »Nič ni bolj tujega
katolicizmu kot demokracija ...« In še: »Izkazalo se je, da Cerkev obsoja
oblast ljudstva, svobodo vesti in vse sodobne svoboščine. Inkvizicijo predstavlja
kot 'samoumevno posledico svojega celotnega pravovernega sistema', oziroma kot
'kompendij cerkvenega duha'.« In nato dodaja: »Ko bo to lahko storila, bo Cerkev obudila inkvizicijo; če tega ne bo storila, bo
tako zgolj zato, ker je ne bo mogla.« Oboje je leta 1848 zapisal znani
francoski zgodovinar religije Ernest Renan. »Še danes so prepričani v papeškem
Rimu, da smejo zakulisno ali javno pritiskati na demokratično izvoljene vlade
in parlamente v smislu rimsko-katoliške 'morale',« je zapisal znani švicarski teolog
Hans Kung, teolog, ki ga je cerkev »izobčila« zaradi njegovih kritičnih
pogledov na cerkveni nauk. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki
prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel papež
Leon I. Tako torej papež Leon Veliki. Očitno ga je navdahnil
sam satan, saj Jezus kaj takega ni nikoli rekel in s tem nima nič. Prav nič. Kje je tu dostojanstvo
nekatolikov, ki je osnovna pravica vsakega človeka ne glede na vero, raso ...
in jo sedaj priznavajo vse moderne ustave. Pa tudi cerkev na veliko govori o
človekovem dostojanstvu! Besede, besede, besede ...
 
Znani
britanski pisatelj Avro Manhattan je o nasprotovanju katoliške cerkve
demokraciji dejal: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem,
vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega
duha in njegovih vrednot.« Avro Manhattan je tudi dejal, da se je papeža Pija
XII. oprijel vzdevek, da je najboljši antidemokrat na svetu, saj je bil eden
največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju. »Kot mi je znano iz neposrednega
vira, je Piju XII. nekoč neki zelo visok nemški prelat rekel: 'Sveti oče, če Vam smem svetovati.'
Papež je vstal in zapustil prostor. In njegov osebni tajnik, jezuit Leiber, nam
je nekoč pripovedoval, da je pogosto brezupno, celo nevarno, ugovarjati
papežu,« je dejal teolog Herbert Haag. Sveti oče pa nevaren in antidemokrat?
Jasno je, da je cerkveni sveti oče totalitaren in nevaren, če je na čelu zelo
nevarne totalitarne organizacije! S Svetim očetom iz nebes seveda cerkveni
sveti oče nima nobene zveze.
 
Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini
Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih
režimov, izobčil takratnega kubanskega predsednika Fidela Castra. To izobčenje pa ni motilo papeža
Benedikta XVI., da ni leta 2012 obiskal Kube ter se srečal z izobčencem in po cerkvenem
nauku članom pekla Fidelom Castrom. Cerkev že sega po Kubi, kajti kubanski
režim je očitno vse slabotnejši. To je izkoristil papež Frančišek, ki je bil s
svojimi služabniki posrednik med ZDA in Kubo glede normalizacije odnosov med
obema državama. Konec leta 2014 je namreč prišlo do otoplitve odnosov med Kubo
in njeno mogočno z biblijo zaznamovano sosedo ZDA. Vrata cerkveni
evangelizaciji Kube se odpirajo! Cerkveni duh uničevanja bo tako še bolj
prisoten v tej državi! Papež je s svojimi divizijami iz podzemlja še enkrat
dokazal pripadnost zunanjemu kraljestvu, kraljestvu nasilja, vojn. Ali bi bil
tudi Jezus iz Nazareta posrednik med dvema zunanjima kraljestvoma? Ali ni On
vladar notranjega kraljestva?
 
Španski kardinal Pedro Segura je v pastoralnem pismu leta
1952 zapisal, da je svoboda tiska eno od največjih zlih nevarnosti, ki ogroža
moderno družbo. Seveda,
svoboda tiska ogroža cerkev, kajti tisk vedno bolj razkriva zločine cerkve.
Tako je ljudem dana možnost, da vidijo, kdo se skriva za katoliško cerkvijo. In
kdo se skriva? Božansko ali nebožansko?
 
Leta 1949 je katoliška cerkev izdala dokument, po katerem
so prekleti vsi tisti, ki priznavajo materialistično in protikrščansko doktrino
komunizma, jo zagovarjajo ali širijo. Ali v demokraciji in svobodni državi ne bi smeli obstajati tisti,
ki zagovarjajo komunizem? Če se lahko zagovarja nasilni katolicizem, zakaj se ne
bi smel podpirati komunizem? Ki se po svojih negativnih posledicah sploh ne more primerjati s katoliško cerkvijo!
 
Cerkveni nauk o večnem prekletstvu
nasprotuje verski in splošni svobodi ter demokraciji. To je neposredni napad na
svobodo ljudi z namenom, da jih veže na cerkev.
 
»Svoboda
vere in mnenja, ki je zagotovljena vsem, poraja prijateljstvo in je znak miru,»
je dejal papež Frančišek po srečanju s turškim predsednikom Erdoganom na obisku
v Turčiji leta 2014. To je sicer res, vendar je ravno papež s svojo cerkvijo ovira temu!
Vsekakor je papež Frančišek vrhunski blefer.
 
Vir:  http://www.began.si/
14. maj 2015 | Kategorije: Nezastarljivi.. | Kategorije: Politika | Zaznamki: bog, cerkev, Kristus, vatikan, biblija, katekizem, papež | Komentarji (13)
»Oda«
cerkveni podlagi potrošniške blaznosti

 
Res je
zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom – ter tekmovalnim
športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega
plesanja, predvsem ob nedeljah in ob koncu leta, okoli produktov
globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno
rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je
velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri,
predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska
škofovska konferenca pred leti prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo,
da prestavi tekme iz nedeljskega na kakršenkoli drug  termin - ker so katoliške cerkve tudi zaradi
nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso
"usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.
 
Glede
potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob
nedeljah prazne, pa je zanimivo naslednje: Marsikateri katoliški klerik, tudi
pri nas, kritizira potrošništvo kot nekaj "nekrščanskega" in v bistvu
naperjenega proti ljudem. Načelno ima sicer prav. Kristus po preroški besedi
oz. po razsvetljenih ženah in možeh, ali pa sam kot Jezus res ni učil popolne
predanosti zadovoljevanju instinktivnih potreb posameznikov oz. plesanja okoli
zlatih telet človeškega jaza, kar potrošništvo v bistvu je.
 
Toda pri tem
ti farški kritiki potrošništva, vključno s papežem, pozabljajo najmanj dve stvari.
Prva - sam »Sveti« sedež/Vatikan in njegove lokalne podružnice/cerkve so na
veliko soudeležene s solastništvom ali z vloženim kapitalom pri pogubnem
duhovnem in materialnem divjanju potrošniškega kulta. Med drugim je vatikansko
katoliška hobotnica verjetno najbogatejša korporacija v nam poznani zgodovini,
z lovkami, razpredenimi po vsem svetu, po vseh človeških pridobitnih
dejavnostih. Pri tem ne pozabimo, da je večina cerkvenega premoženja
pridobljenega na skrajno manipulativen in krvavo brutalen način – dokazljivo in
dokazano, recimo tudi tu: http://www.bogastvo-cerkve.org/kako-do-b
ogastva/
.
Druga - cerkev je v Evropi prva, ali vsaj med prvimi, v nasprotju s Kristusovim
učenjem začela s potrošništvom po principu: plačaj npr. odpustke, pa boš
odrešen grehov; plačaj toliko in toliko, pa boš postal škof, kardinal; plačaj,
pa bo tvoj kandidat postal blaženi, oz. svetnik,..….. Plačaj, plačaj. Z za
papeža in njegove klerike dovoljšnjo količino denarja si lahko kupil oz. še
lahko kupiš karkoli, tudi npr. cerkveni žegen za krvoskrunsko vezo med
sorodniki (kot je npr. prodaja dovoljenja nekemu plemiču za incest z njegovo
sestro s strani papeža Aleksandra VI.).
 
Katoliško
potrošništvo je do renesanse in reformacije dobilo naravnost bestialne
razsežnosti. Tu so farji do dneva dandanašnjega presegli kakršnokoli drugo, nam
poznano organizacijo. Še posebej morbidno in grozljivo: Nihče, niti krvavi komunistični
totalitarci, ali njihovi ideološki prijateljčki nacionalsocialisti in fašisti,
se niso kljub stoletnemu katoliškemu zgledu »spomnili«, da bi zahtevali od svojih žrtev denar za njihovo mučenje in za hrano mučiteljem, tako
kot je to vse predolgo nekaznovano počela cerkev. Še dandanes obstajajo dokumenti (mogoče celo niso preklicani),
kjer so zapisane cene za inkvizicijsko mučenje - primer iz Darmstadta v
Nemčiji:
 
Živega
razčetveriti: 15 kron


Pripraviti
grmado, vreči pepel v tekočo vodo: 30 kron


Sežgati
živo čarovnico: 14 kron


Osebo
usmrtiti z mečem: 10 kron


Človeka
obesiti: 18 kron


Telo
natezati: 5 kron


Odrezati
ušesa in nos: 5 kron


Vpeti v
stojalo: 8 kron


En udarec
s koničasto palico: 1 krona


Zategovanje
vrvi pri vpenjanju
v stojalo in obešanje uteži,
namestitev žebljev v noge: 30 kron


Izgon iz
kraja: 1 krona

 
Ali pa naslednje: Nigel
Cawthorne piše v svoji kroniki škandalov Vatikana o papežu Bonifaciju IX.: »Bil
je morilec, ki je s prodajo funkcij (simonijo) polnil prazne papeške blagajne.
Razen tega se je ukvarjal s trgovino z odpustki in dvignil pristojbine za
razglasitev svetnikov ali izdajo potrdil o pristnosti listin za na novo odkrite
relikvije kot npr. Kristusovo kožico na spolnem udu.«
 
Ja, katoliška cerkev je po mojem mišljenju zaenkrat še nepresežen zgled
prenašanja čistega zla v prakso – seveda je vse skupaj vedno znova zavito v
krščanski plašček usmiljenja. Dokazov za prejšnjo ugotovitev je nič koliko, naj
navedem enega: Prof. dr.
theol. H. Mynarek: »V početju, ravnanju in govorjenju nacistov ni ničesar,
kar ne bi imelo v cerkvah svoje predstopnje, svojega precendenčnega primera.« Cerkev je ne samo mati, ampak tudi
ohranjevalka potrošniškega kulta, saj tudi dandanes prodaja poleg drugega kot
eden najmočnejših udeležencev globalnega trga tudi odpustke, titule,
svetništvo, …….. V bistvu se ni od srednjega veka do danes nič spremenilo, samo
bolj previdno in v rokavicah se vse odvija.
 
Končni rezultat cerkvenega početja je poleg uničenega okolja in moralnega
opustošenja človeštva – med drugim razvrednotenja posameznika na vernika
potrošniškega kulta – najbolje opisal kardinal Vagnozzi: »Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih
služb KGB, CIA in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o
celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja.« (Ronald Cooke, Vatican Jesuit
Global Conspiracy)
 
Borislav
Kosi
, Slovenska Bistrica
 
P. S.: Gornje razmišljanje je nastalo ob
razmisleku o celoletnih potrošniških "radostih", ki  kljub nekakšni gospodarski in moralni krizi
vsako leto vedno znova in znova dosežejo v decembru svoj orgiastični vrhunec.
Namenoma se nisem dotaknil področja cerkvene zlorabe utelesitve Kristusa v
Jezusu iz Nazareta, ki se je med drugim ravno tako rodil 25. 12., kot se je
diktator J. B. Tito rodil 25. 5. - torej, še enkrat poudarjam, omenjeni osebi
se nista rodili ob navedenih datumih, kot je bila v to zmanipulirana večina
njunih pristašev s strani "elite" za njene ne-elitne cilje.  
 
Zavedam se,
da je ton gornjega zapisa malce jezen. Zakaj, moram s pomočjo srčne energije
oz. s Kristusom Boga razčistiti sam s seboj. Da bi malce ozračje sproščujoče
opisali duhovno bistvo neverjetnih manipulacij in sprenevedanj jezuitov in
njihovega bivšega kardinala Bergoglia, sedanjega papeža Frančiška, pa je po
mojem prepričanju dober sledeči vic:
 
                                  Sloves jezuitov
 
Nekega dne
so z malim čolnom ribarili dominikanec, frančiškan in jezuit. Pravzaprav niso
dobro znali ne loviti ribe, ne upravljati s čolnom. Ribarijo bolj na odprtem
morju, pa pri tem dominikanec nespretno pade v vodo. Morski psi ga takoj
napadejo. Frančiškan mu priskoči na pomoč in se kot ljubitelj živali spusti v
prepričevanje bratov morskih psov, naj spustijo dominikanca. Ti napadejo tudi frančiškana.
Jezuit v čolnu to gleda, pa si misli, da ne bo dobro izgledalo, če se vrne brez
onih dveh, pa hočeš nočeš moraš tudi sam skoči v vodo, da bi vsaj poskusil
rešiti, kar se rešiti da. Morski psi takoj obkolijo tudi jezuita, a ga ne
napadejo. Ko psi že nekaj časa plavajo okoli in si jezuita samo ogledujejo,
vpraša mladi pes svojo mamo, kako to. Le ta mu zamišljeno, toda prepričano
odgovori: »Veš mali, to je profesionalno spoštovanje do kolega.«
 
Vir:  https://www.youtube.com/watch?v=dyKELE24
4XI
23. december 2014 | Kategorije: Nezastarljivi.. | Kategorije: Politika | Zaznamki: cerkev, Kristus, vatikan, biblija, inkvizicija, odpustki, papež | Komentarji (3)
Po mojih
opažanjih so vse oblike vladavine do dandanes poskušale čim dlje obstati s
kombinacijo korenčka in palice, pa naj so se in se še označujejo za
demokratične, verske ali revolucionarne. Da bi bila palica čim manjkrat
uporabljana in s tem verjetnost ohranitve oblasti povečana, je seveda pomembno,
kaj si državljanke in državljani mislijo o sistemu, v katerem živijo. V
preteklosti je za »pravilno« usmeritev ljudi v glavnem skrbela duhovniška kasta
s svojimi prišepetavanji – saj se spomnite srednjeveškega dvogovora med nekim
katoliškim škofom in kraljem, kjer škof pravi kralju: »Ti jih obdrži revne, jaz
pa jih bom neumne!«
 
Do danes se
ta način ni bistveno spremenil, tudi v parlamentarni demokraciji, temelječi na
spoštovanju človekovih pravic, ne. Razlika je mogoče samo ta, da vse poteka
bolj zakrito, v rokavicah in da se je duhovniški kasti pridružila nova oblasti
služeča kasta, ki je po mojem prepričanju še bolj učinkovita od duhovniške.
Govora je o novinarski/medijski kasti. Če je na začetku modernega žurnalizma
konec 18. stoletja, pa nekje do druge polovice 19. stoletja časopisno poročanje
bilo res bolj ali manj samo novičarstvo, se je do danes razvila s pomočjo
zlorabe psihologije in črne magije prava »znanost« predvsem medijske manipulacije
s posamezniki in množico. Brez kontrole nad tem, kako ljudje dojemajo svet,
danes dolgotrajnejša oblast ni več možna. In ker nas je večina še vedno v
krempljih čredne miselnosti, smo lahke žrtve različnih bolj ali manj
prefinjenih manipulacij.
 
Očitne
primere za zgornje trditve najdemo na vseh, samo na zunaj, različnih koncih
sveta. Ker Slovenci živimo v »moderniziranem«, času prilagojenem
neokomunističnem režimu, ki mu še po 70 letih neverjetnih, predvsem na začetku
tudi zelo krvavih manipulacij kar ni in ni videti konca, je zaradi zgodovinske
in siceršnje velike podobnosti slovenske nelustrirane leve demokrature z rusko
rdečo hunto putinizma zanimiv notranje ruski pogled na sprego medijev in
aktualne oblasti. Tu čast novinarske kaste brez dvoma rešuje pronicljiva in
pogumna ruska novinarka Ana Politkovska, ki je za svojo brezkompromisno
resnicoljubnost dala tudi življenje. Čeprav povprečni Slovenci živimo
materialno precej bolje kot povprečni Rusi, je nivo zavesti bolj ali manj na
žalost zelo podoben – tu se marksistično dogmatsko govoričenje o sovplivanju
med družbeno bazo in nadstavbo izkaže kot čisto nakladanje.
 
Spodnji
odlomek je več kot zgovoren: 
 
Ana
Politkovska - iz knjige »Samo resnica«
(slovenski prevod izdan l. 2010, original izšel 2007):
 
»Koverni,
ruski klovn, je v starih časih v cirkuški areni zabaval občinstvo med
posameznimi točkami. Če ni bil zabaven, so ga dame in gospodje pregnali s
prizorišča z neodobravajočimi klici in izgubil je delo.
 
Takšni
klovni so vsi ruski novinarji zdajšnje generacije in deli množičnih medijev, ki
so se ohranili do danes. Velika cirkuška arena kovernijev, ki danes zabavajo
občinstvo. Če nimajo o ničemer resnem pisati, preprosto razglasijo, kako
čudovita je piramida oblasti v vseh svojih pojavnih oblikah. Tako imenovani
uslužbenci v Rusiji veljajo za Putinovo predsedniško administracijo in so
»naši«. Vsi, ki niso »naši«, so sovražniki. To dvojnost podpira velika večina
zaposlenih v medijih. S svojim poročanjem razglašajo, kako dobri so »naši« in
kako podli sovražniki. Med slednjimi so liberalni politiki, borci za človekove
pravice in »sovražni« demokrati, ki naj bi se vsi prodali Zahodu. Primer našega
demokrata je seveda sam predsednik Putin. Časopisi in televizija med najbolj
vročimi novicami dneva »razkrivajo« podrobnosti o denarni pomoči, ki jo
sovražnikom za njihove dejavnosti daje Zahod.
 
Novinarji in
televizijski poročevalci so navdušeni prevzeli svojo novo vlogo v veliki
cirkuški areni. Boj za pravico do sporočanja nepristranskih informacij namesto
hlapčevskega klanjanja predsednikovi administraciji je stvar preteklosti. V
mojem poklicu vlada vzdušje intelektualnega in moralnega nazadovanja, pri čemer
večine mojih stanovskih kolegov prav nič ne moti ta preskok od novinarstva k propagandi
oblastnikov. Iskreno priznajo, da jim podatke o sovražnikih daje predsednikova
administracija, da jim je naročeno, o čem naj poročajo in čemu naj se
izogibajo. Tako se rodi podoba resničnosti, ki je popolnoma izkrivljena.
 
Kaj se zgodi
z novinarji, ki nočejo nastopati v veliki cirkuški areni? Postanejo izobčenci.
Prav nič ne pretiravam.
 
Na to se ne
moreš navaditi, se pa naučiš, kako s tem živeti.
 
Toda
cirkuška predstava vsaj ne traja dolgo in režim, ki posega po storitvah
klovnovskih novinarjev, ima tako dolgo življenjsko dobo kot plesniva goba.
 
Preziram
zdajšnjo ideologijo, ki deli ljudi na »naše« in »ne naše« ali celo »njihove«.
»Naš« novinar bo deležen nagrad in časti, mogoče bo celo povabljen, naj postane
poslanec v dumi.«
 
Konec
citatov.
 
Če v gornjem
besedilu zamenjamo Rusija s Slovenija in rusko s slovensko, dobimo praktično istoveten
opis stanja duha, kot je tudi pri nas. Žal. Ker je Slovenija z razliko od
Rusije članica EU, mora režim pri nas delovati bolj v rokavicah in previdno kot
ruski, drugače pa je bolj ali manj isto, vključno z navdušenjem večine novinarjev
pri v glavnem manipulativnem sesuvanju »ne naših«. Konec koncev je tudi
sotrudnik rdečih socialistov/boljševikov, katoliško vzgojeni rjavi socialist
Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, vedel in tudi na tem gradil
socializem v nemškem »tisočletnem« rajhu, da s pomočjo medijev »tisočkrat
ponovljena laž postane resnica«.
 
Čeprav se je
v četrt stoletja, kolikor obstaja formalno samostojna in »demokratična« država
Slovenija, nabralo precej dokazov o praktično neprekinjenem nadaljevanju
»mehkejše« inačice socialistične diktature s »človeškim« obrazom in
»demokratično« preobleko, ki se seveda lahko ohranja pri življenju samo s
prikrivano hudo zlorabo instrumentov države, obstaja pri nas še vedno precej
ljudi, ki to ali ne verjamejo ali pa zadevo navdušeno podpirajo. Socialist in
katolik A. Hitler je imel točno v srž problema zadevajočo razlago, zakaj ljudje
nočejo verjeti v brutalne zlorabe oblasti:
 
»Široke
ljudske množice laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih
rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim
samim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato
tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico.«
 
To dejstvo
je bilo in je še izhodišče za praktično vse manipulativne posege političnega
podzemlja ne glede na njegovo javno ideološko prevleko.
 
Borislav
Kosi, Slovenska Bistrica
14. oktober 2014 | Kategorije: Aktualno | Kategorije: Politika | Zaznamki: mediji, Hitler, Putin, socializem, lustracija, Politkovska, Goebbels | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11
Kategorije
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Zadnji komentarji


Št. registriranih uporabnikov: 163602
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34263 // Odgovorov: 1863707
Blog avtorjev: 3555 // Blogov: 84560 // Komentarjev: 1210383
Avtorji fotografij: 25367 // Slik: 216308 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "