"Spet težave, no pa saj tega si že vajen," je za uvod povedal B. Pahor potem, ko sva vzpostavila povezavo preko mobilnega telefonskega omrežja, ki ga plačujeva vsak zase. Le to je, da se zame to ne veste. Tudi prav, saj zasebnost vedno stane, saj zato pa je človekova pravica.

Hotel sem potolažiti svojega sogovornika in sem tako že skoraj bleknil: "So what", a sem se pravočasno "zabremzal", da ga ne bi spravil v slabo voljo, saj končno so to le prvi možgani države od katerih smo vsi odvisni. Tako sem prestavil drugam in premišljeval, kaj naj rečem. Neprijeten molk sem pretrgal s: "Kruci fiks. Povej kaj te muči, bomo uredili, če se da."
Tišina na drugi strani, a temu vem pomoč: "Govori že vendar človek, saj nisi študentski funkcionar, da bi ti impulze plačeval proračun.“
Vzpodbuda je učinkovito delovala in tako sem zvedel v katerem grmu tiči zajec. Pa ni bil zajec, ker takšno pošast ni mogoče spraviti v vsak grm, tudi če je velik (grm in ne problem). Bil je naš Falcon.
"Kaj mi predlagaš naj naredimo s Falconom. Pri Jelušičevi so že vsi skregani med seboj, ker pravijo, da to ni njihov problem in po svoje imajo prav. Njim smo letalo naprtili le zaradi stroškov", istreli tisto kar že vsi vemo.
To je tudi zame trd oreh, a je nekako v moji naravi, da imam odgovor na vsako vprašanje, skoraj kot Plemeniti Jelinčič in zato, kot po zajemu sape predlagam: "Daj ga enostavno v Pipistrel, kjer bodo iz velikega naredili nekaj manjših, ki jih bo lažje prodati ali uporabiti."
Tišina na oni strani je bila kratka a ob pokašljevanju zgovorna.
"Me imaš za norca"
"Ne," resno sem mislil, odgovorim z nasmehom in si mislim, vsak me pa "pogrunta."
"Pa saj veš, da se tako ne da... Gospod Ivo Boskarol je bližji desni politični opciji, kot nam in tega ne bo hotel narediti. Bom vprašal še koga, zdravo.“
"A ni sedaj čas, da si levi in desni nehate metali polena pod noge še „ščvekam“ a je bila med tem časom že prekinjena zveza.