Kot noben praznik, tudi martinovo zame ne obstaja.
Ne prenesem popivanja in nažiranja s tradicionalnimi Martinovimi jedmi.
Mimo mene gre znova ta trgovska histerija s ponudbo prazničnih jedi
na martinovo, predvsem zmrznjenih račk in gosk! Brez mene!
Sem pa leta 2016 podrobneje se pozanimala o tem prazniku
predvsem na nemškem spletu in tudi dodane slikice so z nemškega
javnega spleta.


Ko sem iskala slikice na javnem spletu, sem odkrila, da v zahodnem svetu
praznujejo na dan Sv. Martina PRAZNIK LUČI in ta običaj mi je mnogo bolj všeč!
V nadaljevanju bom prosto prevedla z nemškega spleta o Sv. Martinu...

Pri meni seveda NE bo nobenega praznika vina in tudi nobene pečene goske ali račke  ne bo na mizi.
Od mojih odraslih Juniorjev bo morda  kdo šel praznovat martinovo,
če bo želel.
Sicer redko pijemo vino pri naši hiši, edino ob kakšnem malem
praznovanju.
Sama redko pijem alkoholne pijače, kakšno  pivo ali  kozarec vina.
Sama niti NE smem piti alkohola, za zdravljenje svojih bolezni
moram jemati kar nekaj zdravil, poleg katerih alkohol ni dobrodošel.

Pred dvema letoma, 11. novembra 2016 sem gledala poročila
na TV SLO.
Prav prizadelo me je, ko sem v poročilih ob 10h na nacionalki videla
prizor, kako so se stare ženičke, omike drenjale ob škafu,
da bi zajele nekaj vina v kozarec.
Škaf je stal višje in mene je prešinilo, kako nizko smo padli!
Enkrat pred davnimi leti sem sicer kupila zmrznjeno,
ne vem več, gosko ali račko,
sem mehko spekla, pa mojim Juniorjem sploh NI bilo meso všeč!
Kdor želi, se kar naj napija na martinovo in se nažre pečene goske ali
račke...


Meni je mnogo bolj všeč SIMBOLNI pomen Martinovega.
Zakaj obstaja mit o Martinovi goski, pa OTROCI Z LUČKAMI!
Taka svetloba mi ogromno pomeni!
SSKJ 
latérna tudi latêrna -e ž (ẹ̑; ȇ) 

1. preprosta svetilka s steklenim, pločevinastim ohišjem, ki se nosi v roki ali obesi: obesiti laterno na voz; prižgati laterno; vzdignil je laterno in posvetil po dvorišču / hlevska laterna

2. star. svetilka sploh: izvošček se je ustavil pod laterno; stebri z laternami na vrhu
SSKJ 
latêrna -e ž (ȇ) arhit. zastekljen ali odprt svetlobni nastavek na vrhu kupole ali strehe

SSKJ 2
lantérna tudi lantêrna -e ž (ẹ̑; ȇ)
laterna1: na zadnjem delu voza se je zibala lanterna / star. lanterne na ulici svetilke

Še nadaljevanje zapisa iz leta 2016:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Martinovo
Martinovo
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Martinovo ali god sv. Martina iz Toursa
(† 11. november 397) je dan, na katerega se evropske države na raznolik
način spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi lahko
skril svojo revščino.

Praznik vina
V Sloveniji in na Hrvaškem se dan sv. Martina praznuje predvsem kot
praznik vina. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno novo
vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. V skladu s šegami in
navadami lahko šaljivi blagoslov opravi moški, preoblečen v škofa. Ob
praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so
najpogosteje na jedilniku gosi (znamenita Martinova gos) in mlinci. Za
slovensko Istro je martinovanje oziroma martinja značilno šele po
2. svetovni vojni. Tipične jedi so povezane z olivnim oljem (lahko tudi
samo kruh in olje), s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne
jedi v tem času so bile predvsem fuži (testenine) s petelinjim ali
kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi »žgvacet«), pečen puran (Gos),
kislo zelje (»kapuz«), ocvrt kruh z refoškom.
 

Zgodovina

Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred našim štetjem, čeprav
je danes videti krščanski. V jesenskih praznovanjih so se naši poganski
predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih hkrati prosili za
ponovitev obilja v prihodnjem letu. Zaradi splošne priljubljenosti
cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je
zaznamovala z znanim in med ljudmi čaščenim svetnikom, svetim Martinom,
krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na ozemlju
današnje Madžarske. Oče svetega Martina je bil rimski vojak v času
Rimskega imperija. Ko je bil Martin še otrok, se je družina zaradi
očetove službe preselila na ozemlje sedanje Italije, Martin pa je tam
spoznal krščansko vero. Čeprav je po očetovi tradiciji postal rimski
vojak, ki naj bi služil vojaško obveznost v Franciji, se je posvetil
življenju za reveže. Someščani so ga proti njegovi volji izvolili za
škofa v Toursu.

Prosti, pomenski prevod članka iz nemščine:

http://www.ndr.de/kultur/geschichte/Waru
m-feiern-wir-Sankt-Martin,martinstag106.
html


ZAKAJ PRAZNUJEMO MARTINOVO?



"Laterne, laterne,...". Vsako leto ob 11. novembru se pomikajo zbrane povorke otrok s pisanimi laternami skozi temne ulice in ceste
in pri tem popevajo Martinove pesmi in

pesmi
Luči. Toda kdo je bil v resnici Sveti Martin, na katerega se vsako leto
na 11. november - posebej v katoliških deželah  - z Martinovimi
povorkami in gosjo pečenko spominjamo?

 Plašč je delil z beračem
 
Martin je bil rimski vojak, ki je bil rojen okoli leta 316 po Kristusu.

Po legendi je jahal na mrzli zimski dan mimo lačnega in prezeblega berača.

Ta se mu je smilil, tako je z mečem razdelil svoj topli  plašč in dal je beraču

polovico plašča. V tej noči so se mu dogodile sanje o beraču in le ta se je pustil prepoznati kot Jezus Kristus.

Kakšne povezave ima goska z Martinom?
 
Po eni legendi se je Martin skril pri goskah v hlevu.

Po tem doživljaju se je Martin pustil krstiti in se podučiti

o krščanski veri. Pozneje so ga ljudje v mestu Tours (danes v Franciji)

prosili,
da bi postal njihov škof. Modri Martin se za službo ni čutil sposobnega
in se je ob predaji skril v gosjo stajo. Toda gagajoči ptiči so ga
izdali,
tako
da je le bil posvečen v škofa. Po drugi legendi so goske pristopicale v
cerkev in so s svojim gaganjem zmotile Martinovo pridigo. Za kazen so
potem bile spečene.

 
Okroglo 30 let je bil Martin škof v Toursu in naj bi doprinesel še druge čudeže.

11.
novembra 397 bi naj bil položen v grob in pozneje je bil imenovan za
svetega. Danes je Sveti Martin zaščitnik mnogih poklicev, tako
vinogradnikov, vinarjev, tkalcev in krojačev. Razen tega se je brigal za
pobožne dajatve beračem, vojakom in domačim živalim.
Dan dolžnostnih dajatev in dan pred prazničnimi časi
 Je bilo v resnici njihovo glasno gaganje, da so goske postale usodna poguba?
 Zgodovinarji imajo drugo razlago za tradicijo na Martinov dan.
Tako
je bil 11. november dan, ko so zapadli davki in dolžnostne davščine. Te
so bile večinoma prinešene v naturalijah, recimo z gosko. Istočasno je
bil 11. november zadnji dan pred
začetkom 40 dnevnega prazničnega časa pred božičem. Tako so ljudje izrabili zadnjo priložnost še enkrat dišečo pečenko uživati in porabiti živila, ki so bile med praznovanjem skorajda tabu tema.

 Od žetvenega ognja do sprevodov z laternami
Barvno svetlikajoče laterne stojijo domnevno v tradiciji jesenskega žetvenega ognja.
Toda kakšna povezanost obstaja med Svetim Martinom in pisanimi sprevodi z laternami? V
zgodnjih krščasnkih časih so bile poznane procesije luči, s katerimi so
domnevno ohranjali spomin tudi na Svetega Martina. Razen tega so ljudje
prižigali v novembru ognje na požetih njihvah v zahvalo za žetev in kot
simbolno slovo od žetvenega leta. Otroci so izdelovali bakle iz slame 
in laterne iz izrezane pese in drugih materialov, z njimi so se potem
pomikali skozi ceste - podobno kot je izvorno keltski žetveni običaj, iz
katerega izhaja Halloween.


Prosti prevod, samo pomenski iz nemščine s portala
https://www.t-online.de/leben/familie/id
_84684098/sankt-martin-2018-warum-wir-de
n-martinstag-feiern-und-passende-lieder.
htm

Zakaj praznujemo martinovo


"Rabommel, rabammel, rabumm"
Sveti Martin 2018: Zakaj praznujemo martinovo
Izdelovanje latern, Martinov ogenj, Martinova goska - okoli 11. novembra obstaja veliko število običajev. Kaj običaji pomenijo?
Tukaj najdete odgovore.
V
krščanski liturgiji je Martin iz Toursa svetnik, rojen leta 316 ali
314. Njemu v čast je bil Martinov dan vpeljan kot dan spomina nanj.

Uveden je bil 11. novembra, ko so Sv. Martina položili v grob.
Protestanti praznujejo na martinovo ne samo Sv. Martina, ampak tudi duhovnega očeta protestantizma - Luther se je rodil
leta 1483, dan pred martinovim in je bil krščen z imenom Martin.
Zgodovina Sv. Martina:
Krščanska
zgodba o Sv. Martinu pripoveduje o dveh dogodkih iz življenja Martina
iz Toursa. Ena zgodba pripoveduje, kako je Martin kot rimski vojak v
mrzli noči se srečal s prezeblim beračem. Iz sočutja je Martin razrezal
svoje ogrinjalo v dve polovici in je dal beraču eno polovico.

Naslednjo
noč je Martin sanjal o beraču , kateri se mu je razkril kot Jezus
Kristus. Ta zgodba se danes na martinovo odvija kot gledališla igra ali
se odigra med sprevodi.

Zakaj obstaja Martinova gos?

Druga
zgodba pripoveduje o tem, da bi naj bil Martin iz Toursa na željo
ljudstva posvečen v škofa. Ker se skromni mož ni čutil sposobnega
za
to službo, se je skril v neki hlev. Bil je gosji hlev. Goske so ga
izdale z glasnim gaganjem. Za kazen je dal sveti mož goske speči.
Običaj, da se da na martinovo gosja pečenka na mizo, nas domnevno vodi
do te zgodbe.

Zakaj se na martinovo dogajajo povorke z laternami?
Martinovo se tradicionalno začne z Martinovim ognjem in s povorkami z laternami.
Običaj izhaja verjetno iz tega, da so Martinovo truplo v procesiji z lučmi vodili po Toursu.
Danes najpogosteje otroci izdelujejo laterne za njihove sprevode.


11. november 2018 | Kategorije: medosebni.., osebnost, .. | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: Sv.Martin, martinovo, običaj, zgodba, otroci, luči, laterna, Nemčija | Komentarji (0)


Zapozneli je zapis z mislimi ob Dnevu spomina na mrtve.
Četudi je letos zapis pozen, ne vem(o), kaj bo čez eno leto...
Več je vzrokov, zakaj je zapis pozen.
Ena zadeva je, da moram počenjati še kaj drugega v življenju,
kot sedeti za računalnikom in pisati..
Drugo je, da so se prekinjale povezave na internet. Zvedela sem,
da je "grešnik" moj operater mojega spletnega trojčka,
verjetno ima tudi "striček Gugl" prste zraven.

Določene zadeve lahko opravljaš v  računalniku samo vmes občasno.

Plačevati pa moramo naročnino, tako internetni trojček
kot naročnino RTV SLO.



Ne hodim na pokopališče, za 1. november - Dan spomina na
mrtve pa še posebej NE! Ljubljeni in dragi v grobu so itak telesno mrtvi,
živim sorodnikom in znancem pa se ne bom kazala.
Sama sem še posebej za DUHOVNO povezanost, ljubljene in ostale
drage pokojne nosim v svojem srcu in se jih spominjam v mislih!

Tiste Osebnosti, ki so mi (bile) pomembne in ki so se poslovile od
zemeljskega življenja,
nosim v svojem srcu in Duši za vedno.

Ohranjam jih v sebi ŽIVE.

Zakaj bi na 1. november morala hoditi na pokopališče?

In zapravljati denar za rože, ki ovenejo ali osnaževati okolje
s plastiko sveč?

 


Na pokopališče hodim enkrat, največ dvakrat na leto in to v zgodnjem
POLETJU. Ko je toplo, cvetijo rože in cvetke obletavajo metulji,
čebelice in čmrlji.
 Ko cvetijo najljubše cvetke mojega Tatija -  vrtnice.
Na naših-mojih grobovih prižgem takrat eno svečo.



Čeprav se je pred dobrimi štirimi leti poslovila od zemeljskega življenja
velika dobrodušna Osebnost,

ki je moje življenje bistveno zaznamovala.

To je moj oče, moj Tati in naš nepozabni, nenadomestljivi Opa in UrOpa.

 
Moj Tati, naš Opa in Uropa se je poslovil od zemeljskega življenja
pred dobrimi štirimi leti. V času njegovega zemeljskega življenja
nam, mi je dal toliko moralno-etičnih VREDNOT in tudi vse
materialne dobrine, da v vseh tistih, ki s(m)o ga poznali,
ne bo nikoli pozabljen!

Na pogrebu me je ganil napis na vencu mojega ožjega sorodstva,
te misli povedo VSE o njem!

NAŠEMU OPIJU HVALA ZA VSO

LJUBEZEN, DOBROTO, POGUM

TER ZA POSNEMANJA VREDNE VZORE.

Temeljni izrek, ki ga za mojega Tatija, našega Opija in UrOpija
nosim za vedno v svojem srcu in Duši.



Dotaknil se me je uvodnik v (pred)zadnji številki revije Zarja,
slovenska družinska revija
Letn. 4, št. 44 (30.10.2018), str. 3
Uvodnik
Jelka Sežun
KJE ŽIVI SPOMIN?

Samo del uvodnika bom citirala in prepisala:
/.../

Ali kot je rekeč Robert Martinči, direktor Žal ...
"Ni treba kupiti desetih sveč , da bi pokazali, kako ste imeli
nakoga radi, to je samo za sosede. Pri nas je še vedno tako,
da urejamo grobove bolj za žive kot za mrtve.  ... Samo da se bo
na grobu videlo."
/.../
Jaz sem z Romainom Rollandom, ki je menil: "Vsakdo v sebi nosi majhno pokopališče ljudi, ki jih je imel rad."
/.../
Morda gre za generacijsko vprašanje, naši predniki so bili vzgojeni

v veri, da se je ne le treba pokloniti , mora se tudi videti ...
Mlajšim je pa prvonovembrska histerija povsem odveč, ker lahko
greš, prvič, na grob kadarkoli, in vedno šteje, ali pa sploh ne greš,
če imaš človeka v srcu, in tisto ne šteje nič manj. ... (konec citata)



Zakaj bi človek hodil na pokopališče...
Ko hodiš v trgovino mimo enega vrta, kjer rastejo lampijončki.

In misli poletijo k Branki22. In k njenim fotkam...

Njene fotke so ohranjene...
In tako Branka22 preko njenih fotk živi dalje v naših srcih in mislih...
5. november 2018 | Kategorije: medosebni.., zavedanje | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Dan_spomina_na_mrtve, grob, pokopališče, sveče, cvetje, oče, poletje | Komentarji (0)



Pozna
sem s svojimi mislimi o Dnevu reformacije. Toda na prihodnje leto  ne
mislim čakati. Ena zadeva je, da mi je moj upravljalec na mojem
(njegovem starem) računalniku posodobil Firefox. Odšel je k sebi domov,
ker se je že pred dvema letoma odselil. Ugotavljam, da meni vseh
funkcij, ki sem jih redno uporabljala,  ni nastavil enako nazaj. Moram
se naučiti spremembe v posodobljenem Firefoxu. Potem pa sem še sama v
računalniku nekaj zašuštrala, ko so bile motene povezave na splet. Pravzaprav sem se zelo namučila, da sem ta zapis spravila na blog.

Včasih
sem na mojih drugih blogih mnogo več pisala in pisala daljše zapise.
Tako bom sedaj zapisala, kar si mislim osebno o Dnevu reformacije z
odlomki iz blog zapisov iz preteklih let...
Leto 2011:

Leta 2011 sem bila še posebej besna na DEJANJA Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji in sem na svoj drugi blog zapisala:
Kar berem, ob čemur dodam moje osebno mnenje.
Sem formalna NEvernica, ponavljam, ker najbolj pripadam sami sebi.
Podpiram pa tiste, ki v prihajajočem letu 2012 vzdigujejo glas proti Rimokatoliški cerkvi.
Pojasnila bom, zakaj. In zakaj nam je v bistvu za krščanske vernike potreben nov PROTESTANTIZEM! Ker protestantizem
poudarja OSEBNI ZNAČAJ VEROVANJA. Vera je bila prenesena v človekovo
notranjost. Leta 1517 je Luther nabil svoje teze in Rimokatoliška cerkev
se je od takrat zelo malo spremenila!
Ker kot slovenski DRŽAVLJANKI in pred upokojitvijo DAVKOPLAČEVALKI me
tudi razkuri, čemu moramo VSI davkoplačevalci v Sloveniji podpirati Rimokatoliško cerkev?
Tisti,
ki me poznate, veste, da LOČIM: Eno je krščanska VERA, verovanje, drugo
je VEROIZPOVED (=izpričevanje osebnega VEROVANJA in vsebina verovanja
kake verske skupnosti... iz starega Leksikona Canjarjeve založbe),
tretje pa so DEJANJA zame NEverske ustanove, četudi se za to ima,
dejanja Rimokatoliške cerkve, ki ima svoj sedež v DRŽAVI Vatikan.
Pripadnost KATOLIŠKI CERKVI spada v SVOBODO VEROIZPOVEDI in je ODLOČITEV vernika.


Leta 2013 sem na svoj drugi blog zapisala:
Itak formalna, institucionalna NEvernica pa se tudi od krščanstva
odmikam, posebej pa od katolištva in katoliške Cerkve.  Pred skoraj 500
leti je Martin Luther nabil svoje teze na cerkvena vrata in kaj se je v
Rimskokatoliški cerkvi spremenilo do danes?

Bore malo, razen da ne sežigajo več na grmadi!
 

Leta 2014 sem na svoj drugi blog zapisala:

Kot
institucionalni nevernici mi Dan reformacije pomeni edino to, da mi je
Evangeličanska cerkev od krščanskih cerkvá bolj všeč. Najbolj blizu. Ker
je Evangeličanska cerkev bolj blizu ljudem. In ni tako zelo zadrta in
srednjeveško zaostala, kot je zame Rimskokatoliška cerkev.  Potem se še
ob Dnevu reformacije še posebej in edino najbolj zavedam, kako ZELO
BOGAT JE SLOVENSKI JEZIK!

Leta 2015 sem zapisala:
NISEM
kristjanka, vendar mi je Evangeličanska cerkev kljub vsemu bolj všečna.
Ker so evangeličani bolj SKROMNI! Ker NE živijo v celibatu. Ker so bolj
ŽIVLJENJSKI! Ker so tudi ženske lahko  duhovnice in bolj CENJENE! Meni
so slovenske evangeličanske duhovnice všeč kot osebnosti! In tudi do
beguncev in migrantov imajo drugačno mnenje!

Leta 2016 sem na drugi blog zapisala:


V tem zapisu bo vsebina o Dnevu reformacije,

kako ga doživljam kot institucionalna nevernica

in odločna nasprotnica Rimskokatoliške cerkve kot ustanove,

institucije.

Saj me tudi kot nekristjanko Evangeličanska cerkev kot
ustanova, institucija mnogo bolj privlači.
Sem se letos ob Dnevu reformacije bolj pozanimala o tem dnevu. Kako se je Rimskokatoliška cerkev v 500. letih komaj kaj spremenila!
RKC še danes žene pohlep, hinavščina in dogajajo sem jim mnoga KRIMINALNA dejanja! O pomenu praznika Dan reformacije za Slovence je že ogromno zapisanega,  zato se bom bolj osredotočila na sam izvor reformacije oz. protestantizma. Našla sem na javnem spletu Luthrovo (Lutherjevo po prekmursko)  vrtnico in ta simbol mi je magično všeč.

Evangeličani so mi mnogo bolj všeč, ker so bolj ZEMELJSKO ŽIVLJENJSKI.  Tudi ženske so lahko DUHOVNICE, tudi ŠKOFINJE so!
Evangeličani so skromni, niso hinavski, ne poznajo celibata, ne spovedi...



 



Leta 2017 sem na svoj drugi blog zapisala:

31. OKTOBER

Ima kar tri mednarodne dneve.

Seveda je za slovenski narod  najbolj pomemben

Dan reformacije. Ko je začetek narodove kulture
v slovenskem jeziku. Ob evangeličanski veri.
Ne glede na to, da je 31. oktober

mednarodni praznik Evangeličanskih cerkva.

Ali sem čula po TV ali sem brala,

da tudi v Sloveniji obstaja več reformatorskih cerkev.

Meni kot institucionalni nevernici so mi

Evangeličanske cerkve bližje kot Rimskokatoliška

cerkev. So bolj prizemljene in imajo bolj življenjsko

bližino.
 
/slovenija/filo-tudi-danes-potrebujemo-r
eformatorskega-duha/470488


Filo: Tudi danes potrebujemo reformatorskega duha
Dan reformacije dela prost



31. oktober 2018 ob 10:33,
zadnji poseg: 31. oktober 2018 ob 17:16
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA



V Sloveniji je 31. oktober dan reformacije, praznik in
dela prost dan, ki obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje
v 16. stoletju.

V Sloveniji je dan reformacije praznik
od leta 1992. Na ta dan obujamo spomin na versko, politično in kulturno
gibanje v 16. stoletju, hkrati pa zaznamujemo tudi rojstvo slovenskega
knjižnega jezika in se spominjamo Primoža Trubarja.

Po torkovi osrednji proslavi sledi nekaj prireditev, v evangeličanskih cerkvah praznična bogoslužja.

Filo: Reformacija se mora nadaljevati
V
evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani je popoldne potekalo
osrednje bogoslužje, ki sta se ga med drugim udeležila tudi predsednik
republike Borut Pahor in predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Bogoslužje je vodil evangeličanski škof Geza Filo.
Tudi v današnjem svetu potrebujemo reformatorskega duha, je dejal.
Prepričan je, da se mora reformacija nadaljevati kot živa izkušnja, saj
se srečujemo s podobnimi škodljivimi načini delovanja kot pred 500 leti.

(dalje in več tega članka na citiranem linku)



 


"Reformacija
je s svojimi idejami omogočila, da je človek kot nosilec civilizacije
postal za svoja dejanja in ravnanja tudi odgovoren. To pa je pomenilo,
da je reformacija v izvrševanje politike vnesla tudi načelo
samoomejevanja oblasti, kriterij, ki danes po vsem svetu še vedno ni v
celoti sprejet, še manj pa udejanjen.

Filo

      




 
31. 10. 2015 sem na svoj drugi blog citirala in linkala:
/slovenija/clovek-namesto-slepega-sleden
ja-avtoritetam-cerkve-zacel-misliti-z-la
stno-glavo/377555


"Človek namesto slepega sledenja avtoritetam Cerkve začel misliti z lastno glavo"

Bogoslužja ob dnevu reformacije



31. oktober 2015 ob 12:41,
zadnji poseg: 31. oktober 2015 ob 15:31
Celje - MMC RTV SLO, STA



Krščanska reformacija 16. stoletja je vsebovala močan
impulz k svobodi in razvoju mišljenja, ki je za vedno spremenil versko
podobo Evrope, je poudaril škof Geza Filo.

V svojem
nagovoru ob dnevu reformacije v cerkvi Primoža Trubarja je izpostavil,
da je človek reformacije stopil na pot odkrivanja prve, prave krščanske
vere na edinem temelju, ki je Sveto pismo.

S tem se je naučil nove
samozavesti in je namesto slepega sledenja avtoritetam Cerkve začel
misliti z lastno glavo - tako je reformacija vsebovala močan impulz k
svobodi in razvoju mišljenja, ki je za vedno spremenil versko podobo
Evrope, je poudaril.

(dalje in več je še danes vidno na citiranem linku)
1. november 2018 | Kategorije: osebnost, zavedanje | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: dan_reformacije, protestantizem, evangeličanska_cerkev, Martin_Luther, misel | Komentarji (0)

Nekaj misli o Noči čarovnic bom napisala.
Citirala bom iz Wikipedije, potem članek z MMC RTV SLO
in nazadnje moje misli iz preteklih let, ko sem že čas
zapravljala na izbrisanem, izginulem blog portalu.
Predvsem trgovci so si zaradi dobička prilastili še en praznik,

ki nima s Slovenijo nobene povezave.

Najprej razlaga o Halloween iz Wikipedije:
https://sl.wikipedia.org/wiki/No%C4%8D_%
C4%8Darovnic

   
Noč čarovnic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije





Okrašene buče, simbol noči čarovnic


Noč
čarovnic (znana tudi po angleškem izrazu Halloween) je praznik, ki ga
predvsem v Zahodnem svetu obeležujejo v noči iz 31. oktobra na 1.
november. V resnici predstavlja okrajšavo za »All Hallow's
Eve« oziroma »Hallow Eve« (večer vseh svetih oziroma večer pred vsemi
svetimi). Slavi se predvsem v angleško govorečem svetu, npr. na Irskem,
v Združenih državah Amerike, v Kanadi, Angliji, Avstraliji in na Novi
Zelandiji. Nekako ustreza katoliškemu prazniku vseh svetih. V teh
deželah se po običaju otroci preoblečejo v različne kostume (po navadi
čarovnice in pošasti) in hodijo od vrat do vrat, kjer prosijo za
sladkarije. Zelo priljubljen običaj za noč čarovnic je izrezovanje buč,
v katere se potem vstavi sveča.

Zgodovina
Stari
Kelti so 1. novembra slavili začetek novega leta, a proslava je bila
namenjena bogu Sonca, včasih pa tudi gospodarju smrti (Samhainu).
Verjeli so, da ob polni Luni, najpogosteje noč pred dnevom mrtvih (31.
oktobra), mrtvi vstajajo iz svojih grobov in tako ponovno pridejo na
Zemljo ter obiščejo svoje domove. Zaradi tega so se ljudje,
prestrašeni, da bi srečali mrtve, skrivali za različnimi maskami in
ustvarjali velik hrup. S prihodom Rimljanov, je dan mrtvih dobil
stalen datum. V noči pred tem dnem, po starem rimskem verovanju sodeč,
je črni bog lova Samain prevzel oblast nad svetom, ubil boga Sonca in
odpeljal boginjo vegetacije v podzemlje, kjer je ta morala ostati do
prihodnje pomladi in bdeti nad mirujočimi semeni, živalmi ki spijo in
dušami umrlih. V tej noči so se simbolično ugasnila vsa ognjišča.
Verovalo se je tudi, da mrtvi poslednjič pridejo na njihov svet, zato
so jim na pragih svojih hiš nastavljali hrano. Nekateri so celo v ta
namen izdolbli repe, pese ali krompir, ter vanje vstavili gorečo
svečo, češ da bi tako pregnali grešne duše, a dobrim pokazali pot do
njihovih hiš. Buča je za izrezovanje postala popularna šele v 16.
stoletju v Ameriki, kasneje pa po celem svetu. Danes predstavlja
izrezana buča, v angleško govorečem svetu jo imenujejo Jack-o'-lantern,
glavni simbol praznika. (konec citata začetka članka)

Meni so ljube dobre čarovnice iz filma in musicala:
Čarovnice Evanora, Theodora in Glinda iz filma Mogočni Oz oz. originalni naslov Oz, the Great and Powerful

Rada imam pravljično deželo z dobrimi čarovnicami.
Slike so iz nemškega musicala Hexen von Oz, ameriški musical ima naslovWicked.Take slike so zame magične in mistične, čarobne in skrivnostne.Cvetlična fantazija...Tudi sama imam dolge črne lase z naravnimi sivimi prameni...Zelo mi je všeč še viden intervju s spoštovanim etnologom dr. Janezom Bogatajem

na MMC RTV SLO:



























/zabava/druzabna-kronika/video-noc-carov
nic-se-en-ameriski-nesmisel/215833

Video: Noč čarovnic - še en ameriški nesmisel


MMC-jev intervju z etnologom Janezom Bogatajem o noči čarovnic



31. oktober 2009 ob 14:13
Ljubljana - MMC RTV SLO



"Ta noč čarovnic je še ena neumnost, ki smo jo prevzeli
iz tujine," o praznovanju t. i. halloweena pravi etnolog dr. Janez
Bogataj.

Bogataj pa ob tem opozarja, da gre prvotno za
keltski praznik, ki se je z angleškimi priseljenci prenesel v Združene
države Amerike in tam dobil današnjo "ekonomsko razsežnost".



Čarovnice predstavljajo duhove prednikov
"Ta praznik v osnovi predstavlja praznovanje prednikov, duhov prednikov, duhov umrlih," razlaga znani slovenski etnolog in dodaja: "To
je bilo njegovo prvotno sporočilo in njegov namen." "Res pa je, da so v
angloameriškem prazniku ikonografijo tega praznika na svoj način
vizualizirali in mu dali podobo čarovnic,"
pojasnjuje Bogataj in ob
tem pravi še, da si moramo čarovnico v tem kontekstu predstavljati kot
duha umrlega oz. duha prednika. "Z vsemi temi neumnostmi je to najprej prišlo v Evropo, nato pa tudi v Slovenijo," še pravi.

Bogataj je za MMC razložil še, da so davna ljudstva, kamor lahko
uvrščamo tudi Kelte, duhove umrlih pogosto častili z maskami na glavah,
saj je "maskirana oseba predstavljala duha prednika". "Tudi naše
maskiranje, na Slovenskem, ki je skoncentrirano zgolj na pustno obdobje,
v mnogih tradicionalnih likih simbolizira ravno duhove prednikov,"
je pojasnil etnolog.

Pust in noč čarovnic sta si različna že v izvoru
Ob
tem je Bogataj razložil še, kakšna je razlika med našim praznovanjem
pusta in angloameriškim praznovanjem halloweena oz. vseh svetih (beseda
hallowe'en namreč izvira iz izraza All Hallow Even, ki pomeni večer vseh svetih): "Zelo
težko bi tukaj potegnili vzporednice oz. da bi bilo to enako, saj
moramo najprej razumeti izhodišče enega in drugega praznovanja. Pri
pustu gre za neka popolnoma druga izhodišča, ki so povezana s
prebujanjem narave, rojevanjem, z začetkom novega življenja, medtem ko
gre pri prazniku noči čarovnic ali halloweenu ali prazniku vseh svetih,
kot bi pravilno prevedli to besedo, za neke povezave s kultom
prednikov."

In od kod povezovanje noči čarovnic z bučami? "Buča je del
marketinga tega praznika, ki je prišel iz Združenih držav. Na Slovenskem
sicer poznamo to izrezovanje buč in postavljanje sveče v izpraznjeno
bučo, vendar tega ne moremo povezovati z nobenim ritualnim dejanjem. V
preteklosti je šlo največkrat v teh poznih jesenskih dnevih za strašenje
otrok,"
razlaga Bogataj. "Buče so tudi sicer v naši gastronomski kulturi razmeroma mlad pojav," še pojasnjuje etnolog in dodaja, da so bučno olje prvič v severovzhodni Sloveniji začeli pridobivati razmeroma pozno, "od 17. stoletja dalje".

In kako se razlikujejo "naše" in "ameriške" čarovnice?
"Povezovati
naše čarovnice, čarovnike in čarovništvo s tem, kar prihaja iz
Združenih držav Amerike, je popoln nesmisel. Zato ker pri nas čarovnik
in čarovnica pomenita dvoje. Predvsem je to eno demonično bitje - v
paleti številnih demoničnih bitij, ki jih pozna naše izročilo in v nekem
smislu tudi sodobnost, imajo čarovniki, še bolj pa čarovnice, neko
posebno mesto. To so bitja, ki so po mnenju naših prednikov vplivala na
naravni tok gibanja, življenja."

"Drug pomen pa
predstavljajo konkretne osebe. Torej osebe, ki s svojim nenavadnim
vedenjem, posebnimi spretnostmi, znanji itd. vplivajo na človekov
vsakdanjik in praznik, npr. zdravje,"
pojasnjuje etnolog in dodaja,
da so take ljudi s posebnimi znanji v preteklosti, pogosto tudi pod
vplivom Katoliške cerkve, preganjali in jih obsojali na t. i.
čarovniških procesih.






Tanja Kozorog Blatnik



6. decembra 2013 sem na svoj drugi blog, danes izbrisan, izginuli

VES blog portal napisala in sedaj "pesem" za ta blog redigiram

za sedanje čase.

SEM DOBRA,PRIJAZNA ČAROVNICA

Čarovnice letamo tudi tu po tem blog portalu.

Smo navezane na domače okolje.

Plešemo za Druge in sadimo vrtnice ljubezni.


Kakšna letajoča "čarovnica" odfrči tudi drugam.


Se bom predstavila.

Zakaj sem dobra čarovnica.

Se imam za dobro, prijazno čarovnico.
Frizuro že imam tako kot čarovnice.


Občasno si edino lase operem.

Ko imam zasebno sliko z razmršenimi lasmi.

Iz trgovine, v'lke kot letališče.


Tudi škrbasta sem.

Vedno bolj in še vedno.




Čarovnice si lahko privoščimo škrbine namesto  zob.

Letam edino po nujnih opravkih.

Sedaj in končno samo še dvakrat tedensko v bližnji

živilski trgovini.



Dooolgooo sem kuhala za svoje NAJbližnje.

Je prišel čas, ko bom kuhala samo še izjemoma

za koga mojih NAJbližnjih.

Morda in upam, da sem se rešila biti strežnica

na privat psihiatriji v hotelu Mama.

Ni mi treba več stalno frčati v kuhinjo.




Pošiljam dobre misli v mislih na ljube Druge.

In potem se zasanjam v duhovni povezanosti

z in za Druge.


Prijazne, dobre čarovnice mislimo na Druge.

Starejše babe škrbaste...

Leta 2017:

Zadnji dan v oktobru je še en dan, ki se me popolnoma

nič ne tiče.

Spet iz Združenih držav Amerike privzet, od kod drugod

pa... Noč čarovnic.

To je dan, ki je izrazito KOMERCIALNI in imajo od njega

korist samo trgovske družbe in v manjši meri

lokalne turistične organizacije, ki organizirajo neke prireditve.


Leta 2016:

Zame NE obstajajo NE Noč čarovnic, NE Svetovni dan varčevanja,
NE Dan spomina na mrtve, NE Martinovo...
Zakaj mi NE  pomeni noč čarovnic NIČ.
Meni so duhovno ljube vse leto "dobre čarovnice"
in/ali dobre vile in Deve kot

prvinska nesnovna bitja in angeli kot nebeški sli...
2014:
Keltski Halloween, dandanes bolj iz Amerike prenešena Noč čarovnic
zame tudi ne obstaja. Je od drugod in mi je tuje.
Od teh novodobnih "privzetih" dni mi še najbolj ugaja Valentinovo. 
Dnevi konec oktobra in v začetku novembra so nabiti s pozabljenimi dnevi,

kot je Dan varčevanja, s  potrošniško vsiljeno in privzeto Nočjo čarovnic, ki

s Slovenijo nima nobene povezave, s pomembnim  Dnevom reformacije,
pomembnim
ne samo zaradi krščanskega protestantizma, Evangeličanske cerkve,
posebej pomembnim praznikom zaradi začetkov slovenskega knjižnega
jezika.

In ne nazadnje zaradi Dneva spomina na mrtve, ko se večinska množica odpravlja

na grobove.


O teh dnevih sem kar nekaj let pisala blog zapise na danes izginuli, izbrisani

blog portal in bom sedaj na tem blogu povzela moje misli ali citirala z javnega spleta,

kar sem pisala blog zapise pretekla leta. Ker sem si zapise ohranila v svojem

računalniku.

31. oktober je tudi Svetovni dan varčevanja.
https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/5
525

Svetovni dan varčevanja
Slovenija je bila v letu 2014 po deležu bruto varčevanja v bruto razpoložljivem dohodku na petem mestu
Slovenska gospodinjstva že tradicionalno ostajajo med najvarčnejšimi v Evropi.
26.10.2015
Jana Vajda
Svetovni dan
varčevanja, ki ga obeležujemo 31. oktobra, so razglasili v Milanu leta
1924, kjer so se zbrali predstavniki 700 hranilnic iz 27 držav, med
drugim tudi z ozemlja današnje Slovenije. Njihov namen je bil poudariti
pomembnost varčevanja za posameznika in za družbo kot celoto. V ta namen
so ustanovili mednarodni inštitut za varčevanje.  
V Sloveniji ima bančništvo in hranilništvo že dolgo tradicijo, staro
skoraj dve stoletji. Njegovi začetki segajo v leto 1820, ko je bila
ustanovljena prva Ljubljanska hranilnica, ki je hkrati najstarejši
denarni zavod na Slovenskem. Kasneje je bilo ustanovljenih več mestnih
hranilnic in kreditnih zadrug. Z ustanovitvijo Ljubljanske kreditne
banke leta 1900 pa smo dobili prvo bančno ustanovo na Slovenskem.

(konec citata začetka tega članka)


Našla sem album s fotkami iz mojega otroštva in mladosti.

Spominjam se, da je v njem tudi fotka, ko sva s sestro šli prvič v hranilnico

sprazniti najina kovinska svetleča šparovčka. Na moj 7. rojstni dan.

Peljala naju je najina ljuba stara teta Elza, teta najine mame. 

Na fotki sta še stari stric Julius, očetov stric z Dunaja in omama Hermina,

očetova mama je bila Avstrijka.
Šparovčke in hranilne knjižice so imeli tudi moji sinovi. Fotke šparovčka Ježka se najdejo na portalu Bolha com.


Spominjam se, da so imeli ljubke šparovčke Ježke od takratne Jugobanke.

Tudi taki šparovček Gobico smo imeli od Jugobanke.


Potem s(m)o imeli ljubke pikapolonice od takratne Ljubljanske banke.


Mislim, da je ta vesoljček od Kreditne banke Maribor.

Enega sem zagledala v omari. Vendar omare ne morem odpreti,

ker je polica od omare spodaj zabasana s starimi revijami in raznoraznimi zapiski...


Leta 2013  sem na drugi blog napisala:

Včasih, ko smo še živeli v socialistični Jugoslaviji, v
Socialistični republiki Sloveniji in Hrvaški smo sicer tudi imeli Dan
mrtvih...

Nismo imeli Dneva reformacije, imeli pa smo Svetovni dan varčevanja.

Na ta dan smo še posebej radi obiskovali banke, saj smo dobivali MALA darila in otroške hranilnike smo nosili spraznjevat.

Danes pri večini varčevanja ni več, ker nimamo kaj varčevati in mnogi poznamo edino, MALI komitenti kratkoročne kredite in izredne limiteter posojilne plačilne kartice...



Danes že desetletja ne morem denarno varčevati popolnoma nič.

Vse plače in danes pokojnina gre edino za vsakdanje življenje.

Vsi dinarji, tolarji so šli, danes pa evri za vsakdanje življenje.

Že leta živim brez gotovine.

V dveh bližnjih živilskih trgovinah plačujem s karticami,

nekaj malo drobiža imam v denarnici edino za poštnino

klasičnih pisem tistemu sorodstvu, ki nima računalnika

in e-poštnega naslova.



 Leta 2017:

31. oktober je tudi mednarodni Dan varčevanja.

Posebej zame ta Dan že dolgo ne obstaja več.

Nimam niti evra za varčevanje.

Že leta si popolnoma nič ne morem privoščiti...

Vsa moja pokojnina gre za vsakodnevno
popolnoma edino osnovno hrano in pijače.

Za položnice pa že krpam, kakor vem in znam.

Tudi zapufana sem zanje, ker druge možnosti

nisem našla.

Leta 2016:

31. oktobra je tudi svetovni Dan varčevanja.

ŽE desetletja NE varčujem, ker NIMAM ničesar za varčevati.

Še za položnice sem v banki zakreditirana kot naša preljuba

slovenska državica. Ko z novimi krediti pokriva(m) stare kredite...

Zato pa vam pošiljam ljubkega prašička, saj je prašiček tudi

simbol sreče.

In če že jaz nimam, vam želim najmanj DOVOLJ denarja

vsaj za vsakdanje življenje.


Leta 2014:
Dan varčevanja zame ne obstaja.

Nimam kaj varčevati. Nimam še svoje pokojnine zase.

Sem kot naša preljuba podalpska deželica.

Sem zadolžena v banki in mi celo ponujajo še malo kratkoročnih kreditov.

Imam kratkoročne bančne kredite že za zaostale položnice.

In seveda odobreni limit do dna...

Obresti raje ne seštevam.

Vsaj pokojnina je še redna in upam, da mi je ne bodo znižali,

naši vladni birokrati...

(Op. Sam. Duša: odkar sem v pokoju, so mi pokojnino toliko

minimalno zvišali, da moram plačati minimalno dohodnino!)
29. oktober 2018 | Kategorije: osebnost, zavedanje | Kategorije: Denar | Zaznamki: svetovni_dan_varčevanja, varčevanje, spomin, danes, hranilnik, šparovček | Komentarji (0)

Oktobra 2017 so izbrisali en zapis Kobilice Poeta na tem blog portalu!
Zavzela sem se zanj in mu stopila v bran...
Takrat sem napisala svoj zapis, vendar sem iz jeze moj takratni blog tu tudi sama
izbrisala. Ker so tudi meni izbrisali en moj blog zapis.
Del zapisa:
Torej, decembra leta 2009 sem dobila v dar prozno poezijo
Naprava za iskanje smisla v soavtorstvu z Mah-ico (jo jaz
ljubkovalno imenujem) in potem sem v začetku leta 2010
na koncu leta 2010 napisala na mojem prvem blogu na eDiju
napisala zapisa.



In Kobilica - Poet mi je napisal posvetilo:
"R..... spomin  na blogerske čase".
Tako točno vem, kdo sta Kobilica Poet in  Mah (ki tu ne piše več bloga).
Pa Mah-ica na eDijevem blogu pri Marjani ne piše več  komentarjev...
Ohranjam pa ju v svojem srcu...

























Ganil me je zapis Mahi-ce o sami sebi:

https://www.posavskiobzornik.si/kultura/
posavci-beremo-skupaj

Posavci beremo skupaj

Objavljeno: Petek, 22.03.2013    Rubrika: KULTURA
/.../

Na
prvem, uvodnem srečanju v sevniški knjižnici se je v pogovoru z
bibliotekarko Tanjo Mikolič predstavila posavska pesnica Tea Oršanič,
ki ji bogat pesniški jezik, ovit v mnoge metafore in pesniške
prispodobe, veliko pomeni. Sama sebe je opisala kot osebo, ki je doma
tam, kjer so doma občutki. »Merilo za pisanje poezije je srce,« je
poudarila in pristavila, da se »srcevščine« ne da izmeriti. Slovenščina
je zanjo eden najlepših jezikov – tudi zaradi dvojine. »V dvojini domuje
ljubezen,« je dejala. Na vprašanje, ali je erotičnost tabuizirana v
slovenskem literarnem prostoru, je odgovorila: »Je prva in najbližja
sestra ljubezni. Erotika ni nič vznesenega; je zelo stvarna komponenta.
Paziti pa je potrebno, kako se ubesedi, da ne meji na pornografijo.« V
zaključku pogovora se je pošalila in dejala, da je njena življenjska pot
še vedno poljska, le njive ima malo bolj obdelane. Pisala bo, dokler bo
imela kaj povedati – ne glede na mnenja drugih. Doslej je izdala tri
pesniške zbirke – Mah, Počasnost dneva v deževanju in Prešite besede ter
v soavtorstvu dve pripovedni deli. (konec citata)






Komentar pri Emoncu:
Solznih oči in cela se stresem, pripravljam svoj zapis o naši Mah-ici, kakor sem jo imenovala.
Preko
Naprave za iskanje smisla - knjigico sem dobila v dar decembra 2009,
sem Mah-ico posredno spoznala.  Občasno sem jo spremljala na javnem
spletu. Slutila sem, da se bo Mah-ica poslovila, ker sem mislila nanjo v
zadnjih dnevih.
Blog portal eDnevnik. si je izbrisan, je izginil, kjer sem pisala o Napravi... kjer je Mah-ica pisala komentarje
in zato vem, kako rada je  Mah-ica imela luže...
In potem sem najprej oktobra 2017 še sama izbrisala svoj blog tu, potem pa sem se morala sem vrniti.
Toda imam skopirane zapise... In Napravo... imam v rokah...
Samo dolgo pripravljam svoje zapise...
Mah-ičin
Odtis bo živel - v njenih knjigah, tudi v soavtorstvu s Kobilico, v
njenih zapisih, najbolj pa njena Duša v naših srcih.



20. oktober 2018 | Kategorije: osebnost, zavedanje | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Mah, Tea_Oršanič, pesnica, blogerka, prijateljica, osebnost | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Blog še ni bil komentiran.
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 206865
Forum avtorjev: 15892 Forum teme: 34482 // Odgovorov: 1877462
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87450 // Komentarjev: 1248364
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 223679 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "