Biiiiip... biiiiip... biiiiip...
Biiiiip... biiiiip... biiiiip...
Auuuuuuuu!
Leva noga na tleh, v desni krč. L5 se je tudi oglaša, z njemu lastno bolečino.
Obvisim na robu kavča in preklinjam. Telefon je še malo pobiiiiipal in obnemel. Nekje med zvijanjem v krču in preklinjanjem se je, pred mnogimi leti, rodila odločitev:
''Tako ne gre več!''
Ugotovitev, da tako res ne gre več, je še podkrepilo dejstvo, da se je na moj povratni klic oglasil neznan pijan glas in me zmerjal, zakaj ga zbujam sredi noči, ob štirih popoldne...

Za prvo silo sem si nabavil nov paket baterij za prenosno slušalko. V eni tehnični trgovini v BTC so mi ga prijazno sespajkali, tisti originalni je bil namreč dražji od novega telefona. Preizkus mi je dokazal, da je slušalka telefona živa cela dva dni in zasedla je svoje mesto na klubski mizici. Družbo sta ji delala dva mobilna telefona, eden z mojo hrvaško in drugi s slovensko številko. Vse na dosegu roke, pa še brezžična miška, tipkovnica in dva daljinca - tisti za televizor, ki je tudi monitor računalnika in oni drugi za satelitski sprejemnik, da lahko ujamem tudi našo ljubo RTV Slovenija. Ja, še vedno plačujem naročnino v Ljubljani, da se mi v sobo pozimi naselijo zimski športi na zaslonu. Tisti tretji daljinec, od CD predvajalnika, se je odselil na polico, ko sem priklopil računalnik na televizijo...

Bilo je bolj pripravno, a roka včasih, reorganizaciji navkljub, ni dovolj hitro našla pravega kričača, še posebej če sem zadremal, ne da bi prebivalce mizice zložil na mesta, kjer naj bi bili.
Po vrsti: Hrvat, Stacionarec, Sovenec, Televizijec, Satelitnik, Miška in Tipkovnica..
Od leve proti desni, pa nobene skodelice v bližini, še posebej ne tiste na pol polne in one na pol prazne, ker so vsi neplavalci.

Prišel je julij, bližal se je tisti čas, ko ubogi upokojenci dobimo dodatek za rekreacijo. To je nekaj takega, kot regres za letni dopust zaposlenih ljudi.
Upokojenci nimamo dopusta, stalno smo na dopustu, kakšne posebne rekreacije si pa tudi ne moremo privoščiti s tem dodatkom.
Sklenil sem: mojega dodatka za rekreacijo ne bom namensko porabil.
Investiral bom v ureditev področja kavč – televizor – klubska mizica, tako, da bom dostopen na treh številkah, ne da bi se po nepotrebnem javljal na pozive neznancev. Saj sem imel na mobilnih telefonih na razpolago različne zvoke, ampak ta ''zvonjenja'' iz menija telefona sem le redko povezal s pravo osebo.

''Potem bo drugače'', sem načrtoval. ''Nabavil si bom nov mobilni telefon, tak bolj pameten, s spominsko kartico za lastne melodije, pa obe sim kartici bosta v njem, dva telefona v enem. Kadar se bo pa Kreslin oglasil in zapel, bom vedel da si ti, Lidija. Saj si daleč ampak, vse bo v redi. Ja pa pripelji se kaj, saj nisi v Kikindi.
https://www.youtube.com/watch?v=jG4OQL8W
xUo


Ko so se rekreacijski evrčki zlili na moj osebni račun, se je zgodil veliki pok. Big Bang!
Rojstvo vesolja je bilo že to, da sem našel prostega prodajalca, takega, da je tudi brez univerzalnega prevajalnika iz serije Star Trek dojel, kaj rabim. Na mojo veliko žalost mi glede mobilnih kontaktov ni mogel pomagati. Tisti telefon, ki bi mi z lastnoročno naloženimi melodijami povedal kdo me kliče, edini za ceno nižjo od rekreacijskega dodatka, ni bil Dual Sim. Edini telefon za dve sim kartici je bil en na pol pameten Samsung.
Cena ''več kot ugodna''...
Za moje tri Ane se sicer ni dalo nastaviti treh različnih pesmic, snetih z Youtuba, tako, kot sem sanjal.
Za Ano št.1, najljubšo, tista ''Anko, Ančice, dušo i srce, tebe volim ja''...
https://www.youtube.com/watch?v=Bpf5PWXi
770

Za Ano št. 2, mojo bivšo, naj bi Vlado Kalember stokal ''O Ana, o Ana...
https://www.youtube.com/watch?v=yIbB6sAt
KLI

Za Ano št.3, starejšo sestro pa bi bila ''Ane broji dane''... Saj ne mislim dobesedno, ampak do naslednje penzije...
https://www.youtube.com/watch?v=9DOoRC57
CkE

Nekaj pa se je le dalo.
Dalo se je eno od 'lastnih' melodij nastaviti kot osnovno zvonjenje.
Hitro sem se odločil.
Beatlesi... When I get older, losing my hear, many years from now...
Še zdaj mi tako zvoni in ko zvoni, vem, da ni to nobeden od meni dragih primerkov človeške vrste in pustim, da ''When I'm 64'' odzvoni.
https://www.youtube.com/watch?v=vAzaOZfg
f0M


Tudi brezvrvični telefon, tak, pameten, ki naj bi znal vse to, je še vedno pri hiši. Neskončno vesel sem bil, ko ga je prijazni prodajalec prinesel in mi povedal, da mi bo telefon Gigaset S820 povedal kdo me kliče, natanko tako, kot si želim, le mapico pesmic si moram prej naložiti.
Big Bang!
Ribe so dobro prijemale, Ana št. 1 je bila z menoj in šele ko je morala nazaj v službo, sem se lotil pesmic. Končno je prišel dan, ko sem vzel v roke škatlo z novim telefonom, da vstavim spominsko kartico, na katero sem naložil petdeset izbranih refrenov. Saj ni imelo petdeset ljudi takega emocionalnega statusa pri meni, da bi si zaslužili lastno melodijo, ampak tisti prijazni prodajalec mi je rekel, da telefon požre petdeset melodij in ko sem že bil pri delu, so se prijazne pesmice kar same ponujale. Tako, za rezervo, če se bo komu spremenil emocionalni status, če bo iz ''Sijaj sijaj sončece''
https://www.youtube.com/watch?v=OevEEMB1
Wg4

postal 'Sredi morja črna vihra''...
https://www.youtube.com/watch?v=ECFzBJJl
R8o


Navodila... slikica...
Nikjer ni bilo narisano, kam naj vtaknem tisto kartico, ki sem se tako trudil z njo.
Nič!
Nastavitev melodij...
Nič!
Pač, petdeset predposnetih melodij, ki jih lahko prilimam na vizitko po želji.
Shit!
Bes.
Z dna škatlice je pokukala zloženka s kratkimi navodili za telefon Gigaset S820/820A.
A!
Tudi tukaj ni bilo prave slikice, a dojel sem, ko sem izguglal pravi telefon, tisti z A-jem. Za 144 evrčkov sem kupil brata brez posluha, brez A-ja, tistega, ki ne zna zapeti melodije prav za mojo Ano. Nikoli ga nisem poskusil zamenjati. Zakonski rok je potekel, bes se je polegel... prijazni prodajalec se je pač zmotil... edini prijazni primerek od vseh.

Žalostni so postali današnji nakupi, pa ne samo nakupi. Izgubljen obstaneš sredi ogromne trgovine in nikjer ni nikogar, ki bi ti prodal prav to, kar iščeš. Enako je na družabnih omrežjih, pa na blogu...
Življenje teče.
Največkrat mimo nas.
Virtualno.
Nimamo več časa, da bi svojim dragim posvetili vsaj malo pozornosti, tiste intimne pozornosti, ki presega poljubno mnogo osebnih melodij. Vsak facebook friend ima zdaj lahko svojo že na najcenejšem pametnem telefonu. Z enim klikom je urejeno.

Nimam pametnega telefona.
Ne pogrešam več tistih melodij, ki bi mi olašale odločitev, komu naj se oglasim in komu ne. Če je moje, čustvene sorte, bo še poklical in ko se bova slišala, si bova najbrž imela kaj povedati. Gigaset samuje na polnilcu, Samsung me spominja, da sem jih enkrat imel le štiriinšestdeset, na klubski mizici pa kraljujejo trnki in predvezi, čez tri dni bo prava luna za dober ribolov.

Nimam časa za prepričevanje prepričanih, za spreminjanje sveta in za druga visokoleteča opravila. Klinc pa telefon in pisanje, pa če gre za dnevno politiko ali pa za okostnjake preteklosti. Moja trgovina je morje, narava...
Ni ga prodajalca, ki bi mi v tej trgovini lahko kaj podtaknil...
Niti slučajno!
25. julij 2017 | RTV Kategorija: Krneki | Zaznamki: dobro za živce | Komentarji (4)

Seja Programskega sveta RTV Slovenija

Točka o preprečevanju zlorab pri telefonskih glasovanjih je pokazala, koliko je v tem peskovniku vredna kuhinja in koliko zdrav razum.
Ema, Evrovizija, morda bi bilo treba pogledati tudi Melodije morja in sonca...
Svetnikom je bilo jasno povedano, da lahko vsak, ki plača veliko glasov, te tudi dobi, ker ni omejitve števila glasov z enega telefona. Z računalniško generiranimi klici lahko skoraj vsak zmaga, lahko pa tudi sesuje sistem glasovanja.
Za las je zmagal predlog, naj se nekaj stori, da se tehnično omeji število glasov z ene telefonske številke.
V času, ko ima že vsak malček v vrtcu svoj mobitel, je bila skrb za starostnike v domu upokojencev, ki ne bi mogli oddati glasov iz govorilnice, eden od glavnih argumentov proti.
Drugi argument je bil pa to, da se ni smiselno boriti proti zlorabam, ker da lumpi tako hitro najdejo nove načine, da jih nima smisla kar naprej preganjati z izboljšavami registracije glasov, ki bi preprečile zlorabe. Demokratično naj bi bilo dopustiti, da s posameznega priključka preko računalnika prileti na desetine glasov družinskih članov. Če bi število glasov z enega priključka omejili, bi kršili njihove pravice!
Halo???
Pohvaljeni - v imenu ene perverzne demokracije.
Slika in prilika naše pravne države ste!
Na sistemski ravni.
Osebno(stno) pa slika in prilika naših politikov.
Krasno.

Ko naredijo na televiziji raziskavo, pa sami zase ugotovijo, kako je vse lepo in prav v hiši.
Bravo Mitja Rotovnik - ampak za pranje glav stoglavega zmaja nimaš dovolj šampona! Zmaja je zastopala Ljerka in povedala, da je vsaka glava naredila pri izdelavi vprašalnikov natančno to, kar so (programski svet) zahtevali od nje.
O steklem polžu in jari kači...

Finale.
Začetek postopka za razrešitev Ljerke Bizilj.
Gospod Kadunc izvede govor ZA RTV - SPREMNI !
Šimunić, Thompson, ustaški simboli...
Lahko bi se strinjal z gospodom direktorjem, da tako ne gre, a to bi moralo veljati za vse ''kurjače'' enako.
Pa se mi Ljerka sploh ne zdi posebej hud kurjač! V zadevi Thompson lahko njeno ravnanje razumem tudi kot načelnost!
Bila bi dober administrator na blogu MMC!
Ne se bati, saj se ne bo zgodilo!

Epilog.
Glasovanje za začetek postopka razrešitve (očitno iz krivdnih razlogov) ni dalo potrebne večine, ampak štirinajst jih je bilo.
Eden premalo.
Treh ni bilo, če ne štejem opredeljenega Erniše, ki je povedal, da bi se vzdržal in odšel.
Potem se je začel Radio gaga.
Komedija zmešnjav, odstopi in odhodi, prekinitev seje.
Zastor pa ni padel.
Predstava se bo nadaljevala z istima zvezdama, brez predsednika sveta in še nekaterih članov, ki so teatralno odstopili. Ljerka in Igor se bosta prijateljsko zmenila in žajfnica se bo nadaljevala.
The show must go on!

Tako kot na blogu MMC, a tukaj je šefu lažje, ni se mu treba ozirati na čredo svetnikov, sam odloči kaj je sovražni govor in kaj ni, kaj se zradira in kaj ne. Pravila so jasna, ni odvečne demokracije, ki bi lahko ovirala urednikovanje radirke.

Nečesa pa nihče ni povedal!
Šimunić je bil obsojen, Thompson pa ne!
Pa ne pomislite, da sem njegov fan, le zamislil sem se, kaj vse lahko berem v blogih in komentarjih, pa ni sovražni govor, vsaj na blogu MMC ne.
Kaj je sledilo staremu hrvaškemu klicu ''Za dom!'' ko je nastal, ne vem. Ni sporno, da se je NDHjevski odgovor ''Spremni!'' lepo prilegal nemškemu ''Sieg! - Heil!''. Tudi jaz to povezujem z ustaštvom, a ne sodim o zgodovini.

V Jugoslaviji je bila dolgo prepovedala vojaška pesem Lili Marlen.
V zapor si šel, če si jo pel, pa čeprav v angleščini.
Bile je protivojna himna, pesem miru - a ker so jo pri nas prvi peli Nemci, je bila nacistična!
Zelo lepo jo zapoje Kreslin in veseli me, da ga ne bo nihče zaprl zaradi tega!
Uživajte!

Če ste pa za žajfnico - upam da so kam nalimali posnetek seje programskega sveta, bi si ga bilo vredno ogledati, pa bi lažje razumeli, kje se oglašamo in v čigavem imenu radirka radira.

p.s.
Nobenega konkretnega dejanja administratorja ne komentiram. Se ne sme!
Če bo tole zradirano, prosim za pojasnilo!
Hipotetično:
če pride do radiranja, pojasnila (v skladu s pravili) itak ne bom smel objaviti, ker se ne sme objaviti nič, kar se nanaša na konkretne odločitve naše radirke.
10. julij 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: sejanje in žaganje | Komentarji (23)


Rolam po mojih blogih in se čudim sam sebi.
Hecna so pota mojih misli in plimovanja mojih razpoloženj.
Eli pravi da je luna kriva, da nas rola...
Sem se res zaradi lune zapodil kot en buldožer na slovensko politično smetišče?
Ne vem.
Najbrž.
Polna luna je mimo in buldožer se je spremenil v Buldožer.
Zarolali so me sinoči na Youtubu.
Prepričali so me, da nujno rabim spremembo.
V drugo smer me rola.
Nekaj je v njenem glasu, nekaj kot parfem.
Mama mene spet rola!
Nekaj je od pamtiveka, pred vso politiko.
Nekaj kar ne sme čakati, da se ne ohladi.
Joooj, kako diši!
Pa-pa politika, vsaj dokler se luna ne obrne...
9. julij 2017 | Kategorije: Krneki | Zaznamki: luna, in, gradbena, mehanizacija | Komentarji (5)


Ne poznam gospe Anice Bidar in če mi njen ''blog'' na MMC ne bi padel v oko in misli, nikdar ne bi izvedel da obstaja. Ne vem kaj naj si mislim. Saj nisem pričakoval objave svojega komentarja na blog te agitatorke Zedinjene Slovenije, pa sem vendar poskusil. Ena redkih je, ki se oglaša povsod, tudi na MMC, z imenom, priimkom in celo s sliko.
Morda pa od tega živi, sem pomislil, ko sem odprl njen profil na Publishwall-u.
http://www.publishwall.si/anica.bidar

Takle mamo, reče, in začne naštevati...
Kar nekaj stvari, ki njo žulijo, žuli mnoge Slovence.
Ampak tisti ob svojih problemih nimajo časa za tako agitacijo.
Kaj ta gospa dela samo to, ali od tega živi tam na Kozjanskem po tem, ko so bili drugi krivi za stečaj njenega podjetja, tisti s politično šolo??? Saj vem, da številni kumrovški ''študenti'' niso ravno cvet delavnosti, a objave gospe Bidar kažejo, da jih poskuša posnemati. Pravi da ji gre težko v življenju, pa ima vendar čas in denar agitirati za stranko, pa za referendum o drugem tiru...

Nič kaj skromno ne izgleda, le s čim se v resnici preživlja???
Premalo vem o njej, da bi lahko sodil, obsojam pa agitacijo s takim tekstom o novinarjih in videom Zedinjene Slovenije, kot je ponujena na ogled na MMC in na njenem publishwallu, z naslovom KAZENSKA OVADBA PROTI Pahorju, Cerarju, Janši...

Pa še tole: če ima tako rada Slovenijo, naj bolj pazi na slovenščino. Vsaj kadar piše. Glagola podplačati v našem jeziku ni. Najbrž je mislila po hrvaško, kjer potplatiti pomeni podkupiti.

Po ogledu njenega profila lažje razumem odklonilna stališča nekaterih blogerjev do referenduma o drugem tiru. Očitno je, da nekdo iz ozadja financira tako agitiranje samo zato, da se ohranjajo napetosti med ljudmi in s tem pravzaprav obsoja referendum na neuspeh, pa če še tako trobi da ga podpira. Ne živim v Sloveniji, ne spremljam dovolj teh političnih igric, ne poznam niti vseh figur, kmetov na naši politični šahovnici pa sploh ne... Kmetov, ki so žrtev v partiji šaha, tudi če so za to nagrajeni s popularnostjo in morda tudi drugače... gospoda Kovačiča, gospe Bidar...

Čakam in razmišljam kakšne barve je radirka.
Bel, nedolžen, politično brezbarven.
8. julij 2017 | Kategorije: Politika | Zaznamki: saj ni res, pa je! | Komentarji (21)

Nekaj sem narobe kliknil, nisem spremljal kje se kurzor pase, kakorkoli že, znašel sem se pred naslovom:

Tožilci v boj proti izločitvi in uničenju prisluhov Jankoviću
crna-kronika/tozilci-v-boj-proti-izlocit
vi-in-unicenju-prisluhov-jankovicu/42695
2

Še enkrat več tožilec, odvetnik in sodnik, vsak po svoje gonijo svoj prav o pravilih, ki bi morala biti jasna, pa očitno niso. Imamo res taka pravila, da se jih da raztegovat kot elastiko in zvijat kot vrbovo šibo???

Buljil sem v monitor in našel črno na belem na oranžni glavi MMC-ja. Na črno kroniko me je odneslo. Najprej sem bil malo presenečen. Mislil sem, da je črna kronika rubrika za krvave nesreče in krvne delikte. Na tako črno kroniko sem navajen. Korupcija in druge malverzacije v javnem sektorju so največkrat obravnavane kot politične teme, najbrž zato, ker ljudstvo dobro ve, da je treba upravne koleščke mazati, tudi tiste izvoljene.

Rad imam Ljubljano in strah me je bilo, kaj bo prinesla Zokijeva vladavina. Prinesla nam je lepo urejeno mesto, pritepeni čistokrvni mešanec (mi je všeč, da se zna pohecati, da je ponosen na svoj mehki ć) je naredil več od vseh slovenskih čistokrvnežev skupaj.. . Kaj in koliko je bilo, če je bilo, ob tem narobe, naj se pa ugotovi tako, kot se to dela v pravni državi.

Joooooj, kaj pa je zdaj to?
Zaradi sumov, da naj bi ljubljanski župan Janković od farmacevtke zahteval spolne usluge v zameno za redno zaposlitev v ljubljanskem Javnem zavodu Lekarna Ljubljana, so kriminalisti 17. decembra 2015 na Mestni občini Ljubljana in v prostorih Lekarne Ljubljana izvedli hišni preiskavi. Policija je kazensko ovadbo podala septembra lani, državna tožilka pa je zahtevo za preiskavo podala aprila letos.
????
Zoki???
Povezava na včerajšnji prispevek je razvozljala skrivnost.

Prisluhi županu Jankoviću izločeni iz dokaznega gradiva
crna-kronika/prisluhi-zupanu-jankovicu-i
zloceni-iz-dokaznega-gradiva/426937


KPL in razpis za Rakovo jelšo, o tem so že ptiči čivkali. Nesrečna soseska je morala dobiti kanalizacijo, če je že sistem, s katerim Zoki ni imel nič, dopustil da je nastala tako, kot je. Na črno... smrdeče iz odprtih kanalov, ki so zastrupljali Ljubljanico. Komu na kožo je bil pisan razpis za kanalizacijo, naj pa ''organi'' odkrijejo. Zoki pravi, da je posredoval, ker so razpisni pogoji favorizirali enega ponudnika....

Organi so poslušali in slišali so še nekaj zraven. En žaltav, žarek ocvirek, saj ne morem verjeti, da bi naš Zoki od neke farmacevtke zahteval spolne usluge v zameno za redno zaposlitev v ljubljanskem Javnem zavodu Lekarna Ljubljana. Vedno sem mislil, da je na vseh podroćjih boljši od zagrebškega kolege Bandića. Pri Bandiću je ''javna tajna'', da je zaposlil mnoge dame in da so mu bile, in so mu še hvaležne, tako in drugače. Ampak, da bi se o tem na ta način pogovarjal z njimi, kot naj bi se Zoki, pa še ni bilo slišati. Morda je pa na tem področju hercegovski šarm močnejši od srbskega??? Morda pa se zna Bandoć dobro zavarovati pred prisluškovanjem, čeprav so Hrvati za to mojstri???

Spomnil sem se, da so nekaj brskali po Lekarnah in mestni hiši, a to da je bilo?
Prav.
Premišljam... Prispevki ne povedo natančno, ali Jankovićev odvetnik prereka le ta spolni del ali vse prisluhe. Ne glede na to, vklapljajo se moja pravila igre.
Kjer je dim, je tudi ogenj, to največkrat drži.
In ta pi--in dim je pri meni usoden za našega župana.
Nisem ga jaz izvolil, nisem hotel voliti zanj, proti pa tudi ne.
Doslej sem verjel, da je na svoj način izpeljal mnoge projekte, ki so bili za druge ''nemogoči'' kot premeten poslovnež in dober trgovec.
Za naše mesto, za prestolnico Slovenije.

Ponosen sem na Ljubljano, hvala, Zoki.
Ampak naslednjič bi šel morda volit proti tebi.
Taka so moja pravila igre.
Žal ne morem, ne živim več v Ljubljani.

Ne verjamem v ljudi, ki trgujejo s ''spolnimi uslugami''. Vseeno mi je, ali gre za zahtevanje ali le za sprejemanje tovrstnih ponudb.
Rad bi videl, da bi se dokazalo kaj je res, a brez izločitve teh prisluhov, sicer bo šla zadeva zadeva le pod tepih tistih pravil, o katerih se prerekajo pravniki, od tam pa bo smrdela naprej, še bolj kot je včasih smrdela Rakova jelša.
7. julij 2017 | Kategorije: Politika | Zaznamki: Zoki v lekarni | Komentarji (6)

http://4d.rtvslo.si/arhiv/cas-za-manco-k
osir/174387676


Včasih se mi dogodki dneva prav nenavadno sestavijo v misli. Največkrat rabim eno ''brco'' od zunaj, da se lahko zgodi nekaj meditaciji podobnega in doživim nekakšen notranji mir, nekaj, česar ne znam opisati, stanje, ko je vsako zrnce peska na svojem mestu v mandali življenja. Ko zadnje zrnce najde svoj prostor, vsa zrnca zavedanja odnese in z doživetjem več se zavem sebe in svojega sveta.

Danes zvečer mi je zadnje zrnce prinesla Manca Košir z gostoma, pevko Heleno Blagne in zdravnikom Urošem Dobnikarjem. Manco in Heleno poznam, oni pa mene ne, kako naj bi se spomnili fanta, ki je enkrat ali dvakrat sedel pri isti mizi in sploh ni imel glavne besede. Prijetni sogovornici sta, seveda pa ju predvsem poznam kot javni osebi... Uroša sem pa izguglal, ne posebej natančno. Travmatolig in človek, ki verjame v inteligenco narave in vesolja, pa ljudem pomaga z meditacijo najti ljubezen in mir.

Slučajno sem ujel ponovitev oddaje o napuhu, ki je bia na sporedu že 10. februarja letos
Manca in Helena, dve lepi in pametni ženski (vsaka na svoj način, a nedvomno tako lepi, kot tudi pametni!). Držita distanco - tako do let, mislim na staranje, kakor tudi do brzinskega stresa ponorelega sveta. Doktor Uroš tudi, pa všeč mi je bil, ker se ni preveč raklamiral.
Oddaja, ob kateri bi zaspal, če se mi prav danes ne bi zgodilo eno bližnje srečanje z napuhom in še nekim čudnim stanjem duha, ki me je še najbolj spominjalo na trenutke, ko ''vklapljam'' zavest in še ne vem prav dobro, kje sem in kaj se godi okrog mene.

Takole sem jaz videl.
Kdo drug je seveda videl drugače, ampak tole je moj blog in jaz sem takole videl.
Kraj:
Dovozna pot v bližnjem kampu, ob mandraču, ovinek proti klančini za splavljanje plovil s prikolic v morje. Brez ograje, škarpa kakšen meter in pol visoka. Ob poti, na notranji strani, parkirana prikolica za bicikel, taka, za otroka prevažat, ali pa morda prtljago.
Akterji in dogodek:
en Belgijec, kakšnih 30, 35 let, ki je pravkar splovil gliser, rine z avtom levo na dovozno pot, mimo mamice s hčerko, ki ob sebi potiska otroško kolo. Belgijcu nasproti hodita, po samem robu škarpe. Prikolica vleče še bolj v levo, v ovinku zmanjkuje poti.
Ampak on kar rine. S psičko se ustavim na potki nad dovozom in gledam,
Kolo prikolice zagrabi otroško kolo, vpitje uslužbenca luške uprave, ki zaračunava priveze, prekine grozo. Avto s prikolico se ustavi, zasliši se otroški jok, mamica stoji paralizirana.
Belgijec brez besed odpre vrata in izstopi, mamica dviga tulečo hčerko v naročje. Belgijec skomigne z rameni, stran gleda, spet skomigne z rameni.
Zaslišim se.
Tudi jaz tulim.
Pošiljam jebenega idiota v Bruselj, s sredincem v zraku, on pa skomiga z rameni, dopoveduje, da se ni nič zgodilo, da je vse v redu. Poudarjeno cool mi reče, naj se skuliram. Potem stopi nazaj in vzame s prikolice teleskopski vesli, ko sva ravno hotela s psičko mimo. Nisem vedel, ali je le pozabil vesla, ali so namenjena meni in psički, pa sem ga, za vsak slučaj, malo odrinil, da mu ne bi prišlo na misel kaj mahati z vesli...

In kje so tukaj Manca, Helena in doktor?
Na koncu oddaje o napuhu so, ko Manca prebere eno od modrosti dalajlame, po tem, ko so se vsi trije strinjali, da ljudje ne znamo sprejemati smrti. Izgubili smo občutek za smrt kot naravni konec življenja. Napuh nam vlada, zato se ne zavedamo lastne minljivosti. Hočemo obdržati svojo masko napuha, a to v smrti ne gre, smrt je konec napuha.

Takole pravi dalajlama o gonilni sili dobrega:
Ko nas premetavajo razdiralna čustva in nam izkrivljajo zaznave, samo umirjenost ni zadosten protistrup. Gojiti moramo tudi ljubeče srce, sicer se bomo umaknili v samozadovoljni zapredek.

Manca to uporabi za konec. Gojiti moramo ljubeče srce, ki je ključ, da se obvarujemo sedmih grehov, o katerih bo še tekla beseda, predvsem pa tega prvega, najhujšega.....
bla-bla-bla....
Hvala lepa in na svidenje.

Takole sem pomislil za nasvidenje:
Rajši sem kolerik s sredincem in srcem, kot samega sebe poln kokon, ki se je morda celo naučil kakih meditacijskih tehnik, samo zato, da bo še popolnejši in skuliran.
Kot ta belgijski idiot danes. Ni bil v šoku, definitivno ne, bil je hladen kot špricer, brezčuten.
Pa mamica?
Če se ne motim, sem prav njo videl da meditira in se ukvarja z jogo. Super. Cool. Je možno, da je tako skulirana na dopustu, da se sploh ne zaveda dogodkov okrog sebe??? Saj punčka ni tekla, vse je bil en grozljiv slow motion prizor, kot da so vsi hipnotizirani, od Belgijca do punčke.
Dobro se je izšlo.
Belgijec me ni z veslom, inkasant luške uprave me je nadrl, malo mi je bilo nerodno, no ja, precej, ampak.....

Samo naučena umirjenost ni dovolj.
Samo stresti svojo mandalo v reko življenja ni dovolj!
Tudi čas z Manco, Heleno in doktorjem ni bil dovolj.
Dišalo je po napuhu, pa ne le zato, ker so govorili o njem.
Ali niso znali sproščeno odpreti src v oddaji, ali so se zapletli v nitke napuha - ne vem.
S srcem jih nisem začutil, a svoje zrno sem kljub temu dobil.
Dobro bom spal danes...
Joooj, saj smo že jutri.
Lahko noč!
5. julij 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: nočne misli | Komentarji (13)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 163245
Forum avtorjev: 15829 Forum teme: 34242 // Odgovorov: 1862913
Blog avtorjev: 3550 // Blogov: 84271 // Komentarjev: 1207492
Avtorji fotografij: 25317 // Slik: 215490 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "