Kadar burja dovoli mreži hrvaškega telekoma, da mi prinese internet, celo pomladi vsak dan pokukam v svet. Če je zunaj kak moker mraz, tudi pobožam tipkovnico. Danes sem na Facebooku našel tole slikico, procesor se je vklopil, rad bi nekaterim zaupal svoje misli.

Ampak komu? Facebook ali blog na MMC?
Pravi Jaz s Facebooka ali sanpjer z bloga?
Pravi Jaz bi se tako, kot mi tečejo misli, privatno pogovarjal z desetimi Facebook frendi. Preostalih deset ne govori slovensko. Ja, dvajset jih je, pa še od teh dvajset jih je nekaj na seznamu le za ljubi mir, ker nikakor niso mogli dojeti smisla pregovora ''Povej mi s kom hodiš, povem ti kdo si!''
Misli za blog.
Spomini.
Le kaj jih je prineslo.
Kaj, razen samote, ki me stiska, ko zunaj vse cveti.

Slika je iz časa, ko sem bil še zelo mlad, ko nismo vedeli za AIDS in je bil glavni slogan mladih ''Make love, not war!''.
Bila je Američanka.
Kot bi stopila iz televizorja, iz kakšnih poročil o cvetličnem pohodu za mir, se je pojavila na plaži malega kampa. Starejša od mene, kakšnih dvajset let je imela.
Sexy, da sem se moral prevaliti na trebuh. Nerodno mi je bilo razkazovari svojo erekcijo pred znanci moje mame, ki so se kopali v bližini.
Catherine.
Zvečer je plažo zasedla mlada, slovensko- hrvaška vikendaška ekipa. Malo sem kiksnil spremljavo in glas se mi je zatresel, ko sem začutil, da njena roka išče pot v moje odrezane kavbojke, med dvema pesmima sem odpel tisti kovinski knof, ki ji je bil napoti in objela ga je z malo dlanjo. Cel večer ga je stiskala v ritmu kitare...
S Catherine sva ostala sama, ko je Vesna odpeljala druščino v mestece. Bila je sama v vikendu in vsak večer se je končal tam.

Tudi moj šotorček je stal v njihovem velikem vrtu, že od otroških časov prenočevanja pri prijateljih je bilo tako.
Aha.
Spomin, misli ob sliki.
Hecno je, kako se pojavljajo, kot utrinki. Spremljava naših razpoloženj, asociacije ob slikah iz mladosti... Nisem podoživel njenega norega fafanja s plaže, čisto drugam me je odneslo. Tudi spomin na njeno stokanje
''Fuck me, yeah, fuck me harder!'' mi ni prinesel želje, da bi spet tako porival, kot sem takrat.
Noro!
Bila je prva ženska, ki je zahtevala naj jo pofukam, naj jo še močneje fukam, naj se ji izlijem v usta - mene pa slikica s Facebooka spominja na čisto nekaj drugega.

Mladi punci v povorki, pod transparentom, ki pravi, da je metanje bomb za mir to, kar je fukanje za nedolžnost.
Res je.
Logično je.

Preden se je odpeljala s svojim kombijem, mi je Catherine povedala, da ji vera prepoveduje ubijati.
Tisto poletje sem bil ena hecna pojava med vikendaškim hipi podmladkom.
Obrit po glavi in telesu.
Logično je.
Catherinini picajzli so bili zelo trdovratni, šele ko sem živosrebrnemu mazilu in petroleju pomagal z britjem, sem jih dokončno iztrebil.
Vsaka skrajnost je nora, ne le vera, po kateri moraš rediti uši. Saj uši niso AIDS, pa vendar...
Čudne spomine je zbudila slika s Facebooka. In misli. Tudi misli dedka, ki poskuša uganiti, česa se bo spominjala vnukinja, ko bo mojih let. Pa še en spomin se je utrnil.

Sedela sva na klopci.
Ena mlada hipuzlasta ženska je prišla mimo in zagledal sem se vanjo.
Tri dni si kuhala mulo. Da ti pravljice pripovedujem, si rekla, ko sem ti povedal o mojih picajzlih.
Morda mi res ni čisto vse za verjet, a kadar gledam mlade ženske, si lahko brez skrbi.
Čisto res!
Le nedolžno prasurfanje po spominu mi sprožijo.
:)
23. april 2017 | RTV Kategorija: Krneki | Zaznamki: pomladno neerotično (pra)surfanje | Komentarji (13)

Ne hodim v kino.
Tukaj, Bogu za ritjo, kjer živim, ga ni. Je pa internet poln strani, ki nudijo povezave do online ogledov. Če se mi kaj zanimivega odpre, pogledam. Tako sem, povsem slučajno, prav danes pogledal film Fifty Shades Darker. Malo pozneje sem izguglal, da so ga danes začeli predvajati v Sloveniji.

Ne gledam vseh novih filmov, ampak razvpita knjiga in mnenja, ki so se kresala o filmu z ''eksplicitno'' vsebino, so me vzpodbudila, da sem poiskal prvi del, Fifty shades of Grey. Najprej nisem vedel, kaj naj si mislim, a na koncu, ko se je polegla jeza nad tem, da se snemajo tako ''prazni'' filmi, je prevladalo sporočilo iz konca filma. Pravzaprav bolj informacija, kot sporočilo.

Petdeset nians potreb mladega gospoda Greya in njegove radovedne Ane sem sprejel kot nekakšen dobro narejen, igran seksološki dokumentarec. Sliko nečesa, kar obstaja in kar ni za obsojati, dokler nekdo s takimi posebnimi potrebami nikogar ne ''posiljuje''. Tudi do homoseksualnosti imam podobno strpen odnos. Ali pa nestrpen... na drugo žogo. Če me začne ''osvajati'' kakšen gej, mu povem, da sem heteroseksualen moški, da ga ne obsojam, a ga prosim, naj se mi ne približa več na ta način. Če me tak moški začne prepričevati, da je gotovo v meni tudi želja po moškem spolu, pa mu zelo odločno povem, da je to, kar počne, spolno nadlegovanje...
Zakaj to razlagam?

Če je prvi film še imel ''poslanstvo'' in je konec - odhod mlade radovednice iz nekakšne sado-mazo zveze, v kateri se ni našla, celo nekako pozival k strpnosti, se mi zdi nadaljevanje prava katastrofa. Sporočilna polomija. Film je spet narejen po vseh zahtevah filmske obrti, igra je dobra, glasba mi je všeč, potegnil me je v pričakovanje razpleta, sporočila, katarze.
Nič od tega.
Žajfnica.
O njej se ne bo toliko govorilo, kot se je o prvem delu, a svojo publiko bo našla in za to so jo posneli. Kljub piratom bo nekaj kapnilo v mošnjiček.
V prvem delu sem še našel neko izpoved o krizi časa, ki ga živimo, tale, drugi je pa obupno prazen.

Naivno bi bilo napisati: ''Odsvetujem ogled!''
Vem, da ga bodo gledali vsi voajerji, bolj ali manj skrito. Drugi ga bodo le napadali in se v isti sapi hvalili, da takih svinjarij ne gledajo. Že za prvi film jim tega nisem verjel, zdaj jim bom pa še manj.
Če lahko gledamo ure in ure žajfnic, nam tudi tile svetlejši odtenki sive (naslov zavaja, happy end se zgodi!) ne bodo naredili velike škode. Koristi pa tudi ne.

Naj vam bo v zabavo, v kinu ali pa doma.
5. april 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: film | Komentarji (5)
PASJA MOLITVICA

Bog, zdaj grem v posteljo,
ukradel mu bom dekico!
Tam na sredi bom ležal,
ni šans, da bi se on naspal.
S tačkami ga rinem vstran,
spim dokler ne pride dan.

Takrat si hrane zaželim,
s smrčkom dregam ga, budim.
Po zajtrku brž na sprehod,
polno je novega povsod.
Vse preberem, se podpišem,
ne domov, stran jo pobrišem!

Vem, da me bo zvesto ćakal.
Ko nazaj bom prikorakal,
nežno me bo vzel v naročje,
malo mu gre na otročje.
Ker zelo me rad ima,
vedno moja obvelja.

Bog, hvala za gospodarja,
ki lepo z menoj se ukvarja,
me objema in crklja,
pridno se z menoj igra,
mirno tam ob strani spi,
da se kuža ne zbudi.

Amen
25. marec 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: pasje_življenje | Komentarji (11)


Saj si skoraj ne morem, verjeti. Spet me je odneslo v misli, ki jih je sprožil Fr Ro St s svojim razmišljanjem o davku na čipe. Dojel sem, da tudi meni, preprostemu vrtičkarju, ki se rad umakne v svoj svet, nekatere misli o tem ne dajo miru.

Ko sem že mislil, da sem se rešil te more, da bom šel rožice flancat, sem si privoščil ogled ene stare epizode serije Through the Wormhole. Tale je bila na vrsti: 3x6 iz leta 2012:
Can We Resurrect the Dead?
http://www.imdb.com/title/tt2196798/?ref
_=ttep_ep6


In hudič je dobil mlade.
Epizoda govori o možnostih obuditve mrtvih osebnosti, o digitalizaciji biološkega spomina. Jasno: telesa se se dajo klonirati, ali pa uporabimo umetna. Zatakne se pri možganih, natančneje: pri spominu. Pri čipih, direktno, ali pa vsaj posredno.
Dva znanstvenika spoznamo, ki vsak na svoj način poskušata digitalizirati osebnost, ki je pravzaprav spomin, vsebujejo pa ga možgani, ta neverjetno sposoben, a tako krhek in občutljiv organ.

Prvi je dr. Cathal Gurrin.
http://www.computing.dcu.ie/~cgurrin/ind
ex.html


Ta gospod ''zapisuje'' svoje življenje in življenja svojih študentov - raziskovalcev. V petih letih in pol pridobi 8,5 milijonov slik in podatkov kamer in senzorjev na eno osebo. Njegov software zabeleži dnevno okoli 3000 slik in jih povzame v zbirko 30 slik. Tako sestavi vzorce dni v vzorec življenja osebe, v osebnost, v spomin.
Tako dobljeni pomožmi spomin se da raziskati, ker ne vsebuje nobenih lukenj, ki jih, zavestno ali ne, imamo v človeškem možganskem spominu. Naša preteklost je v resnici precej drugačna od našega biološkega spomina, ugotavlja dr. Gurrin.

Epizoda nam nato postreže z oceno, da milijoni ljudi, ki na družbenih omrežjih beležijo vsako svojo misel, ne glede na to, kako nepomembna je, v dveh dneh generirajo več podatkov, kot jih je dala celotba svetovna zgodovina do leta 2003. Količina podatkov, ki jih ustvarjamo na internetu eksponentno raste.

Morda sem to čutil, nekje globoko v sebi. Nisem javna oseba, le tu in tam malo ''smetim'' na blogu. Nikoli me ni skrbelo, da bi prav mene izbrala kakšna služba in me opazovala ter analizirala. Ta mašinerija ni zastonj in nadzor je že s tem omejen. Zdaj pa si zamislimo, da bi to obdavčili. Špijoni bi dobili svež denar... od javnih oseb, politikov, če ne zlepa, pa z izsiljevanjem... Spomnimo se gospoda Hooverja, šlo je za klasične metode vohunjenja, ampak vzorec je isti!

Nazaj na serijo:
Drugi znanstvenik, ki ga epizoda predstavi, je dr. Ken Hayworth.
https://intelligence.org/2014/09/09/hayw
orth/


Morgan Freeman nam prijazno zdeklamira, da je dr. Hayworth ''neuroscientist on a prestigious Massachussets University''. To ni popolno ime nobene od univerz v sicer v celoti ''prestižnem'' (snobovskem) Massachussetsu. Malo čudno....

Izvemo, da se da (se bo dalo) iz možganov prenesti našo osebnost, tako, kot lahko oživimo informacije s hard diskov crknjenih računalnikov. Konektom, ''zemljevid'' nevronskih zvez naših možganov, ki generirajo našie misli, našo zavest, šteje stotine bilijonov povezav. Dr. Hayworth že danes uspešno dostopa do posameznih delčkov mišjih možganov in meni, da bo nevrološka digitalitacija možganov za ljudi dostopna v manj kot sto letih - do takrat pa predlaga čuvanje mrtvih možganov, ki še vsebujejo vse potrebne informacije o pokojnem ''lastniku''. Precej tega si lahko pogledate na Youtube-u.

Jaz, vrtičkarski maloposestnik in relativno reven Zemljan, prav gotovo ne bom postal stranka dr. Haywortha, pa tudi ne prostovoljec v cenejših raziskavah dr. Gurrina.

Za Fr Ro St-a in vse ostale povem še to, da se konec omenjene epizode sklada z mojo vrtičkarsko ugotovitvijo. Izvemo, da en Japonec dela čudežne humanoidne robote, ki bodo lahko postali telesa teh digitalnih možganov. Zavemo se, da se nam ponuja veliko več od življenja v računalniški simulaciji. Takole nam pove simpatični gostitelj, Morgan Freeman (morda pa si bo dal shraniti možgane in še kdaj obišče zanamce):

Kot živi mrtveci se bomo lahko sprehajali med svojimi vnuki, pra in prapra vnuki, morda že v svojem desetem ''telesu'', pomembni ''večkratniki'', med brezimno množico tistih ''enkratnikov'', ki si tega ne bodo mogli privoščiti.
Mene vaši prapotomci zanesljivo ne bodo srečevali.

Šokantno, ampak noben davek tega scenarija ne bo preprečil, tudi obdavčenje ''čipov'' ne. Moral sem to napisati, da občestvo MMC bloga ne bi pomislilo, da vrtičkarski uživači razumemo le vibratorje, kontrolirane s pametnih telefonov, ki jih za razlago moči ''čipov za vohunjenje'' v pametnih naptavah ponuja Fr Ro St. Saj v resnici tudi te vibratorske zgodbe ne razumem popolnoma. Bolj me zanima, kdo bi s softwareom, ki nas na temelju naših besedil, ter avdio in viseo vsebin lahko ''prebere'', analiziral milijarde ljudi. Naj se s tem strahom ukvarjajo tisti, ki bi lahko bili ciljna skupina vohunskih podvigov na meji znanstvene fantastike.

Prepričan sem, da sem imel srečo. Pravočasno sem se rodil, da bom ta svet zapustil, ko bodo, vsaj nekaterim, še kaj šteli vrtički, rožice in ljubezen.
Moje črne skrinjice, mojega life recorderja, ne bodo nikamor priklopili!
Ker ga ni.
Pa rad imam nekatere luknje v spominu, nisem perfekten, dementen pa tudi še ne.
Juhu, grem na sonce!
20. marec 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: SF vohunjenje? | Komentarji (12)

Menda se je nek možakar ob zlati poroki pohvalil, da je bil zakon tako trden le zaradi delitve dela med njim in ženo. On je bil zadolžen za vse najpomembnejše stvari: svetovno politiko, nortanjo in zunanjo politiko, vojsko, tajne službe, šport in šah...., ženi pa je prepustil postranske zadeve, od preživetja do kulture.

Priznam.
Plačujem davek.
Kadar komentiram bloge temu gospodu podobnih avtorjev, plačujem davek na neumnost!
Veliko lepših stvari je na svetu od ukvarjanja z ''najpomembnejšimi temami'' na nekemu lokalnemu podalpskemu blogu.

Napisal bom pismo najdražji, morda pesem, morda samo kratki ''Rad te imam''.
Ne bom več plačeval davka na neumnost.
Škoda je živcev in časa za to.
16. marec 2017 | Zaznamki: CIA & Co. | Komentarji (10)

Spet me zbuja. Celo noč bi se crkljala. S prsti gladim njeno malo glavico in se sprašujem kaj misli. Niti sanja se mi ne, kako razmišlja, a čutim da ve, da je nikoli ne bom razočaral. Celo kadar mora jesti pasjo hrano, mi hitro oprosti. Saj je tudi meni težko, kadar ne delim svojega obroka z njo, a kakšna človeška jed bi ji lahko škodila. Kadar je kaj takega na jedilniku, ne dobi niti grižljaja.

Razvadil sem jo. Ona je kuža, jaz naj bi bil gospodar, ampak to ni bistveno. Tisto, kar mi da misliti, je brezpogojno pasje zaupanje v ljudi. Bilo bi čudovito, če bi ljudje lahko tako verjeli drug drugemu, verjeli ljubezni. Naše velike glave in razviti možgani so nam ukradli vero v soljudi, še ljubezni ne verjamemo več. Le začetna zaljubljenost je še vedno slepa, brezpogojna, nagonska...

Zakaj za ljubezen naši možgani aktivirajo firewall?
Ljubezen in zaupanje v ljudi nista virusa, nista trojanca!
Nismo neumni.
Nismo brez čustev.
Ampak...
Vse bolj in bolj živimo, tudi v resničnosti, življenje anonimnih nickov z družbenih omrežij.
Strah in nagoni so močni, prehajajo mejo, enako jih čutimo v stvarnosti in v virtuali.
Srca in duše smo okužili s strahom pred virusi in trojanci! Tudi v resničnosti smo se obdali z žico, na kateri umirajo duše in srca, zaupanje in ljubezen...
Podrimo zid, zrušimo ograje!
Lepše nam bo brez tega nesmiselnega firewalla za ljubezen in zaupanje.
29. januar 2017 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: mislim_kr_neki | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 160273
Forum avtorjev: 15801 Forum teme: 34154 // Odgovorov: 1857080
Blog avtorjev: 3537 // Blogov: 82782 // Komentarjev: 1191739
Avtorji fotografij: 25003 // Slik: 213975 // Videov: 19234 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "