Včasih so vse ''punčke'' sanjale, da bodo kraljične.
Poljubljanje žab je bil del teh sanj.
Hollywoodska pravljica.
Potem so se zbudile.
Zdaj večerjajo žabje krake.

Jaz sem za pametne punce.
Take, ki ne verjamejo v pravljice.
Take, ki jim na misel ne pride biti princeska.
Pero to pove boljše od mene...
21. februar 2018 | Zaznamki: Pero, pove, boljše, od, mene | Komentarji (8)


Nekje sem napisal Snežinkici, da se ukvarja s strašilom (moškimi) namesto da bi oplela žensko njivo.
Za mnoge moške in ženske so tiste igralke, ki so postale zvezde na kavčih, preveč kompromitirane.
Preprosto - poljubile so žabo, ker so le tako lahko prišle do princa, prestolonaslednika... postale kraljice.
V drugačne pravljice ne verjamem.
Čeprav je res:
tudi za njihova zapoznela priznanja je treba biti hraber.
A vse skupaj dokazuje le eno - za spremembe je potreben čas.
Nagoni so nagoni, vladajo človeški vrsti.
S tehnološkim razvojem se vse bolj odtujujemo svojemu živalskemu bistvu, nagoni pa ostajajo.
Pri moških in pri ženskah.
Tako je bilo in bo, socializacija je vedno zamujala.

Jaz verjamem v ženske.
V moške tudi.
Nekatere spoštujem, drugih pa ne.
Tiste druge in drugi so ljudje, ki mislijo, da so za doseganje ciljev prav vsa sredstva dovoljena.
Taki ljudje se radi premislijo.
Socializirane kraljice postane kar naenkrat sram, da so poljubljale žabje prince.
V čudni pravljici živimo.
21. februar 2018 | Zaznamki: #JAZTUDI_odgovor_na_odgovor | Komentarji (12)

























ČEZPLOTNIKI IN ZAPLOTNIKI

Ob tejle ukradeni sliki sem pomislil, da bi lahko prav prišla velepodjetnikom, vladi, sindikalistom in vsem, ki se ne zavedalo, da bo plačni sistem pravičen le takrat, ko bodo vsi videli čez plot in nobenemu ne bo tekla voda v grlo.
Socialno pravičnost potrebujemo!
Kaj je že to?
Komunizem???
Dva zaboja za najbolj revne, bogatim pa nič?
Krivica???

Ne vem,
a od hude revščine do tega, da za bogate ''revolucija'' skoplje jame, ni daleč.
Strah me je.
Ne maram takih jam.
Hej, vi, ki vam glave najbolj čez plot štrlijo!
Gospodarske, vkadne in sindikalistične glave!
Vi, ki polnite malhe in vi, ki jih praznite v imenu ljudstva in članstva sindikatov
Poglejte tudi malo za plot.
Potem se poglejte v ogledalo.
Poglejte, ali ste sploh še ljudje!
15. februar 2018 | Zaznamki: enakost_in_pravičnost | Komentarji (12)



Pridi, greva plavat!

Rad bi bil spet tvoj.
Rad bi bil zvezdni prah.
Rad bi bil lep spomin.
Rad bi bil tista iskrica na tvoji koži,
ki te vname.
Ljubil te bom v toplem morju.
Ljubil te bom v avgustovski noči.
Ljubil te bom pod dežjem utrinkov.
Ljubil te bom v zvezdnem prahu spomina.




Pesem me je ponovno ''ruknila'', ko sem se sprehajal po Youtubu.
Teoretično: kakšnih 80% življenjskega časa sem že porabil.
Če upoštevam, da sem mlad živel veliko hitreje...
Če upoštevam, da bom starejši živel vse počasneje...
Sranje, zelo zelo malo časa imam.

Nič hudega, z menoj je zvezdni prah spomina.
13. februar 2018 | Zaznamki: s_potepanja_po_youtubu | Komentarji (3)

DISCOVERY

Vesoljsko nanizanko Star Trek s presledki spremljamo že več kot petdeset let. Za razliko od pravljičnih Zvezdnih vojn, Zvezdne steze niso prav nič pravljične. Junaki iz časa, ko je na Zemlji zmagal razum in so ljudje že kolonizirali številne planete ter postavili v vesolje svoje zvezdne baze, so na misiji miroljubnega raziskovanja vesolja. Njihov zakon, Prva direktiva, veleva, naj se ne igrajo Boga, ko srečujejo druge, manj razvite vrste, v glavnem humanoide... zahteva se tudi vzdržanost od nasilja, uporabe orožja...

Ti naši nasledniki so člani Združene federacije planetov. Veliko humanoidnih vrst živi v istem vesolju, razlike v tehnološki stopnji razvoja so zanemarljive, kulturne pa ne, vsaka vrsta ima svojo tradicijo...
Nekako tako, kot bi zgodovino in današnje stanje Zemlje preslikal na vesolje, ki tudi že postaja pramajhno in kjer je geslo ''vsi drugačni - vsi enakopravni'' bolj klic obupa, kot resnična možnost sobivanja in je Prva direktiva pogosto na preizkušnji.

V Koreji je veter odpihnil veleslalom, tako sem končal na piratski strani, ki krade Netflixove vsebine.
Star Trek Discovery, S1.E14, prejšnjo nedeljo je bila lansirana ta epizoda.
Situacija (avtorji ne spoštujejo kaj dosti lastne ''zgodovine prihodnosti''):

Vesoljska ladja Discovery se vrne iz vzporednega vesolja. Skok v domače vesolje jih prinese domov, a v drug čas, vrnejo se devet mesecev po tistem, ko jih je vzporedni kapitan uporabil za pot v vzporedno dimenzijo. Tam ni ''demokracije'', v Terranskem carstvu vladajo ljudje , porazili so ostale humanoidne vrste in postali gospodarji. Tudi v medčloveških odnosih vlada pravica močnejšega......
V domačem vesolju so surovi Klingonci v teh devetih devetih mesecih uničili velik del Federacije, zmagujejo v vojni. Jih še kaj lahko ustavi?

Osebe:
Michael Burnham, glavna junakinja - Zemljanka, bivša prva častnica, ki je bila obsojena zaradi poskusa prevzema poveljstva, v nasprotju z direktivo je hotela vojaško rešila konflikt s Klingonci, streljati prva. Neštetokrat se izkaže, a ostaja specialist brez čina, obsojenka.
Je posvojena hči Vulkanca Sareka in njegove žene, Zemljanke.
Sarek, ugleden vulkanski diplomat, veljak, ki pozna tudi srce in ne le vulkansko logiko. Kot vsi Vulkanci, je sposoben spajanja misli. Vulkanci uživajo spoštovanje Zemljanov, čeprav puritanska vulkanska elita Zemljanov ne ceni, ker se pogosto odločajo na podlagi čustev.
L'Rell, Klingonka, ki ji je skoraj uspelo združiti klingonske vladarske hiše, ujetnica na Discoveryju. Razumna ženska - Klingonka, ki se zaveda slabosti svoje bojevniške kulture in izrojenega pojma časti.
Sylvia Tilly, kadetinja na Discoveryju, srčna mlada punca, a neizkušena. Zelo neposredna, skoraj naivna.
Terranska carica Georgiu, v vzporednem svetu je izgubila oblast, ko je pomagala Burnhamovi (vzporedna Burnhanova je bila tam njena posvojenka), da bi našla recept za zmago nad Klingonci in vrnitev v domače vesolje. Ima status gosta, a zdi se, da bo zasedla mesto svoje pokojne dvojnice - kapitanice v ''našem'' vesolju.

Predstavitev je nepopolna, površna - a moj namen ni pripovedovanje zgodbe, ki si jo lahko vsak ogleda. Tistim, ki niso fani StarTreka je bilo namenjeno.
Nekaj besed teh SF junakov mi je ob treh ponoči pognalo misli, ob katerih sem zadremal. Najbrž so šle z menoj v sanje.


Klingonka L'Rell admiralici Zvezdne flote:
''Če nas ne boste premagali in nam zavladali, ne bomo nikoli odnehali!''


Terranska carica Burnhamovi:
''Klingonci so kot rakave celice, neprestano se delijo. Da bi jih uničili, je potrebno uničiti celotno tkivo tumorja!''


Sarek Burnhamovi (oče posvojeni hčerki):
''Ironično je to, da ni večje izpolnitve od tega, da postanemo sposobni ljubiti sovražnika...
Nikdar ne obžaluj, če si koga ljubila.''


iz dialoga kadetinje Tilly in specialistke Burnham
Tilly:
''Najbrž nisem vedela, kaj me čaka, ko sem se pridružila Zvezdni floti. Sprašujem se, sem bila tako naivna?''
M. Burnham:
''Ne, bila si optimistična.''
Tilly:
''Med Terranci sem dojela, kako močno na človeka vpliva okolje. Edini način, da ne postanemo taki, kot so oni, je da spoznamo lastno temno stran in se borimo z njo.''


Ob štirih zjutraj sem sedel na kavču, izgubljen v vesolju. Zapiskalo je, odprl sem oči. Ekran je bil mrtev. Blue Screen, tista barva, ki se je ustrašim kot samega vraga, ponavadi pove, da je crknil računalnik.
Pepsi je spet zapiskala s svojo igračko.
Z eno roko sem se igral s kužo, z drugo sem plesal z miško po klubski mizici.
Ekran je oživel.
Pepsi je zalajala svoj ''še'', ko sem jo nehal čohati.
Vse je bilo kot vedno, spet sem bil v svojem vesolju.

Ne znam ljubiti rakavih celic.
So preveč zahrbtne.
Nisem noben vulkanski popolnež.
Še vernik nisem.
Limonadno dušebrižništvo mi gre na živce.
Ampak tale Star Trek me vseeno vleče.
Ogledalo nam nastavlja.


Čez en teden grem spet v prihodnost vesolja gledat, kako se bo končalo - doma na Zemlji, tukaj in zdaj, se noče in noče za prav zasukati. Eni imajo vero in logiko, eni imajo barbarske navade, eni se množijo kot podgane in nas ogrožajo; če ni zunanjih sovražnikov, se pa med sabo mrcvarimo.

Nič čudnega, da se mnogi radi umikamo na Zvezdne steze. Isto sranje je, ampak daleč v vesolju - ne smrdi tako od blizu kot na Zemlji.
Včasih se mi zazdi, da si hodimo v vzporedni svet prat vest. Tam si lahko privoščimo naivnost, idealizem, pravičnost. Tam zmaguje dobro.

Potem se pa zbudimo in vse je kot ponavadi
12. februar 2018 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: SF_dileme | Komentarji (8)
Skoraj vsak dan je prva postaja na sprehodu obalna pot, ki vodi do plaže. Tistega dne je bilo v Biskupiji, kot pravijo zalivu in temu delu naselja, popolno brezvetrje.

Od klopce nad mandračem do plaže, ki ima tuš in WC, je kakšnih sto metrov. Pepsi je brala in oddajala pasja sporočila po vogalih in deblih, jaz pa sem se spet posvetil fotkanju.

Sonce je všasih zasvetilo, da je kar zbodlo v oči, potem pa spet skoraj ugasnilo za temnim oblakom. Nekje nad nami ni bilo takega miru kot na gladini in oblaki so potovali. Spogledovali so se s slikami hiš, ladjic, jamborov... Daleč ven na morje je segalo ogledalo.

Poleti se vedno najde kakšen čoln, ki nariše gube in gubice morju na obraz. Še pozimi je redko tako mirno. Užival sem in sestavljal panoramice, da se bom enkrat, ko bo deževalo igral šivankarja.

Valobran je ženskega spola in mu je ime Mirna. Včasih je bila Mirna ladja. Ko se je ni splačalo več vzdrževati, je niso razrezali. Ostala bo za vedno združena z morjem, vsaj njeni ostanki. Skladišča so ji napolnili s kamenjem in trdno sedi vkopana v dno morja. Oplata rjavi in se trga, ampak kolikor kamenja uide v morje, toliko skal dodajo in Mirna se dobro drži.

Mogočne luže so delale konkurenco zlikanemu morju, borovci na plaži so se gledali v njih. Burja jih neusmiljeno cefra, lanska zima je enega vzela, a malo sence je še.

Pepsi je potacala veliko lužo,

a še preden sem uspel slikati valove, se je vihar v luži polegel, Pepsi pa je bila z Nado že na Mirni.

Kljub temu, da tabla na plaži, ki se je skupaj z drevesi gledala v lužah, tega ne dovoli.
Plaža ni za 'beštije'.

Light shov se je pospešil, vse temnejši oblaki so prihajali izza Osorščice. Še en škljoc za barke, ki so se gledale v mirni gladini mandrača,

pa še eden proti prihajajočim oblakom.

Pospravil sem fotoaparat in odpujsali smo domov, kuhat kosilo
11. februar 2018 | Kategorije: Narava | Zaznamki: FOTKE_S_SPREHODOV | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166165
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867608
Blog avtorjev: 3573 // Blogov: 85250 // Komentarjev: 1225668
Avtorji fotografij: 25621 // Slik: 218031 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "