Nekaj me zanima,
ne vem če se res rima.
Dobili bomo sonce
ali bo sam dež?
Na ulicah sivina,
muči me angina.
Tableta, ki požene
sončna, ki zadane.

Spet nov dan, spet dežuje,
lahko bi bilo še huje.
Lahko bi bil sneg, poplava ali toča,
v meni energija se prebuja vroča.

Sivina ni toplina,
je neskončnost, še manj milina.
Ponedeljek dolg kot večnost,
zdaj bom srečen, ko zagledam končno petek.
Umrla ptica, letela ne bo,
kri ji šprica, rdeče nebo.
Sinja rosa, umije oko,
moja punca, vara me hudo.
28. september 2017 | RTV Kategorija: Kultura | Komentarji (3)
Je čas, ko se vprašaš, če je vredno še vlagati energijo nekam, kamor se ti ne bo povrnilo. Dvomim. Čeprav sem si rekel, da je čas mojega  nadzorovanja  mimo, se je izkazalo, da se je šele začelo.
Nekaj smrdi in smrdi močno. Nad sistemom? Nad pravili? Nad stvarnikom? To je želja 99,99% vseh. 1% si jemlje v roke, miško pravico do odločanja usode množice, ki se spozabijo zakaj prihajajo na posvečeno mesto kode in kaj si želijo? Biti večji od sistema, nad pravili, nad vsem in nad mano... Zadnje mi je vsseno, sem le ubogi sluga, ki služi višjim ciljem, ki jih je zastavil master mind. Nihče ni nad sistemom.
Sistem je bistvo, da drži skupaj, da se postavijo pravila, ki se kršijo, ker se ne da hoditi po tej poti, ki je za večino preveč težavna, skušnjava nas prepleta.
"Ne mene, jaz sem nedvomno nezmotljiv, jaz sem vsa čistost te
zblode in se vidim kot odrešenje. Poglejte me, kaj vam pišem in spoznali
boste, da ste živeli v zmoti. Da ste zatirani, ne pustijo vam svobode
izražanja in vem da se počutite omejeni. Jaz vam lahko pokažem
odrešitev... "
Tako se vrti v krogu ubogih duš, ki trpijo in pričakujejo odrešitev, ki to bo. Levo, desno? Kaj izbrati? Nič od tega ni pravilno. Z vsako odločitvijo izgubiš del, vendar do tega pride prej ko slej. Ne moreš se izogniti tega, zato je osamitev in živeti osamljen na pediastelu najslabša izbira. Če podležeš skušnjavam si priznal poraz, da si samo še en zombi, živi mrlič v razpadajočem truplu. Čistost, je lahko vrlina, ki je dana le redkim.
Poraz, osmešenje in  blaznost ? Vsekakor... Ne odstopati od zastavljenih pravil je dobro, preizkus notranje volje...
Vojna.. Vedno se bojujemo. Te vojne nisem začel. Jo bom pa končal. Ko se podajamo v vojno moramo imeti na videnju, da bodo trupla, preko katerih bomo stopali, trupla tistih, ki so bili nekoč zavezniki in jih je premamila leva, desna stran... Kjer si, ne zmagaš.... Delna  zmaga ki je zadovoljstvo? Ne. Potešenje? Ne. kaj potem? Zakaj vojevati ? Kaj je od tega? Pohlep?
Bolečina ki kljuva v prsih, da boril se bom, čeprav si tega ne  želim. Niti mi tega ne pokaže, niti namigne ne, da si želi. Naj vztrajam po vsem kar je?
Prihodnost je temna, ni sonca, ni petja ptic, samo nemiren piš
vetra in petje krokarjev se razlega po samotnem polju. Ni me strah
množice, ki pritiska. Pritisk je moja ljubezen. Tudi če padem v tej bitki.
Ljubezen. Tako čudovita, pa spet ko bereš in bereš se ti prepletajo kot vozlički v puloverju. Tisoč mali besedic.
Bobnenje v daljavi je vse bližje, čas boja se približuje. To ni moja vojna, potegnilo me je notri, to je vojna med slabim in manj  slabim. Sem med slabimi. Dobro ne obstaja, ni obstajalo in ne bo obstajalo.
Ljubezen me je pogledala in mi rekla :" Si res želiš to, čemur strmiš, kar bo uničilo vse ? "
Nisem ji odgovoril. Včasih obstaja notranji glas, ki ti pove odgovor, ki ga ne želiš izgovoriti, ter se čuje kot najglasnejši krik.
29. november ... Po tem ne bo več kot je bilo.
28. september 2017 | Kategorije: Krneki | Komentarji (1)
Prišli so neslišno in odšli v legendo. Za zmeraj.

Goranu in ostalim našim  borcem je uspelo neverjetno. Uspelo jim je združiti Sčovenijo in Slovence.  Po domovih so plapolale , ter na avtih so bile izobešene slovenske zastave in čutiti je bilo v zraku tisti osladen , omamen ponos. Ponos, da sem Slovenec.    
Politika razdvaja, košarka in športni uspehi združujejo.
Čeprav je deževalo, to ni zaustavilo 20.000 ljudi, ki  s(m)o stali na dežju.

Če nisi bil precej zgodaj na kongresnem, da si dobil VIP stojišče spredaj, nisi videl nič. Slišal pa tudi ne.  Ob tej spodleteli organizaciji jim je uspelo še avtobus Radia 1 parkirati na levi strani, da so ja dodatno zastrli vizionar dogajanja na premajhnem zaslonu na odru. Če misli Radio 1, da morajo biti pri vsaki pasji procesiji zraven,
bi avtobus brez problema prakirali na desno stran.
WC-je bi lahko mirno postavili nekam na obrobje.  Kogar tiši bo pač šel.  
 
"Junak" , ki to ni, pa je nehote postal.

Famozni Dani Bavec je zagotovo te dni enemy number one. Državni sovražnik številka 1, ki bi zaradi storjenega "zločina"  nad nič krivim ljudstvom v prejšnjem režimu zagotovo zaslužil bivanje na Golem otoku.  Človek, ki si je precej zagotovo s tem zapravil še zadnje točke pri svoji  "izjemno uspešni"  karieri športnega  novinarja. Po tem dogodku bi se spodobilo, da  komenira zgolj  prenose   balinanja, umetnostnega drsanja, pokra, snookerja itd..  Ne vem, kaj se  pletlo po glavah
organizatorjev in Bavcu, da je sprejel takšno zadevo.   S svojim neposlušljivim glasom lahko on zabava svoje  kolege doma, na Pro plusu in na Šport tv-ju.   
 
Vsaka zadeva ima na koncu tudi  dobre strani in tako je postal Dani Bavec  prepoznaven celotni Sloveniji.  Prej ni bil.  Bil je po ne vem kakšni logiki precej cenjen komentator  športnih dogodkov. Razumel bi, če bi bili to poker, balinčkanje, pogrebi, birme, umetnostno drsanje , pletenje, vlaganje ozimnice  in ne nogomet, košarka in podobni težkokategorniki.   Zdaj ga je spoznala celotna SLovenija . Odzivi na njegovo kvaliteto vodenja so bili odlični in točno takšni kot sem vedno
osebno pravil, da bi moral imeti Bavec doživljensko prepoved dostopa do
vseh  mikrofonov. Vseh!
Dopolnitev po 1 tednu.  
Glede, na vse kritike čez Bavčevo vodenje programa sem potem moral  zadevo pogledati še na posnetku in sem ugotovil, da  so ljudje malce pretiravali. Seveda je bilo slabo izpeljano kot celotna organizacija, a daleč od tega, da bi bilo tako slabo.
A to ne spremeni dejstva, da je Bavec zanič.
Morda je bilo ozvočenje z namenom tako slabo, ker se ni slišalo niti tega, da je Zoki obljubil 3000 litrov brezplačnega pira. Šrktuhl.
Ob vseh minusih smo in bomo naslednja štiri leta  prvaki stare celine. 
Hvala FIBI, da je spremnila  mandat iz dvoletnega v štiriletno.
27. september 2017 | Kategorije: Šport | Komentarji (1)
Slučajno, ker je tih , deževen dan  brskam po svoji blogovski zapuščini, ki se valja po internetnih pašnikih.

Tako sem zasledil blog, kateraga zapis je bil ustvarjen  20. novembra leta 2009.
Ker mi je precej všeč  v kakšeni zasnovi sem ga spisal takrat , ga objavljam. 
Seveda so se v tem času določene zadeve spremenile.  Kek je osvojil Hrvaško, Simobil je A1, Mobitel pa Telekom.  Katanec?  Ta je še vedno človek, ki ne sprejme resnice, da  mora  odditi.


Točno tako, ljubi moji.  No, vsaj delček Slovencev bo šlo v JAR ( čeprav so večina pošiljali v RIT ),  kjer bodo navijali za prenovljeno, pomlajeno, kondicijsko bolje in miselno, ter timsko podrejeno četico varovancev Matjaža Keka.  Lahko priznam, da mi je nogomet bolj ali manj že dolgo časa španska vas ali pa kakšna Albanska. Nima veze, sploh, ko  v kamniških grapah,  Simobilu zjebejo signal, verjetno ptiči od Mobitela. (Telekom je imel včasih na mobi karticah slike ptiči in tudi slogan je bil S pticami si delimo nebo). 
Nisem spremljal začetka kvalifikacij za SP v Afriki. Zato pa sem postal pošteno pozoren in lovil z ušesi, ko se je 3 tekme pred koncem začelo govoriti, da če bi mi premagali Slovake , pa Čehe, pa če bi S-ji premagali Č-je in mi visoko SM ( San Marino, da ne bo Sado Mazohističnost ), potem smo lahko CELO  prvi v skupini,
katere  pomembnost kvazi veleumi ne dajejo posebne teže,  ker so v skupini
same leve ekipe. Leve ali žirafe, vseeno je treba premagati čim večkrat, tu pa
tam celo remizirati in si nabrati najmanj porazov. Čista logika, kot je valuta v evrih.
No, usoda nam je dodelila 2. mesto, tega smo si bolj ali malo sami, no naši nogobrCARji z igro. Nato smo čakali na žreb, koga nam bo bobenček dodelič. Dobili smo ljudstvo, ki za zajtrk poleg jajčk na oko spije še 3 decilitre  vodke.  Ruse.
Ali res srkajo toliko vodke, pa ne vem. Takšna je nekako zakoličenost o teh
Rusih, da se nacejajo z vodko, izvažajo mafijo in da so svinjsko bogati na
račun zemeljskega plina. Prd.  Malo me skrbi, da se ne bi odnosi na račun športa zaostrili in bi nam Rusi veselo priprli pipice. Bastardos.
Da me spomin ne preslepi, smo v soboto igrali pri njih in pušnili z 2:1. Nisem
imel pojma kaj to pomeni za nadaljevanje, vendar je bilo govora ugodnem izidu.
Čuden je nogomet, ko se gredo izračuni .
Sredino tekmo sem prespal, pa nisem bil verjento edini in ne prvi, ter zadnji.
Zmagali smo baje 1:0 in se uvrstili na Svetovno, kjer bomo v res čudni skupini
in tako se nam z malo sreče ali pa treme nasprotnikov, samo da je ne bomo imeli
mi, prišli končno iz prvega kroga malce višje. Osmina finala? Ne bi upal na
takšno srečo in razplet, ker je treba priznati, da čeprav skoraj vsi reprezentanti
igrajo v velikih kubih po tujini, vseeno ne sestavijo celotne sestavljanke v en
kos. Verjetno so posredi in četrtku še kakšni drugi motivi. Bomo videli. Vsaj
na SP-ju se lahko malce še pretegnejo in naredijo boljši rezultat kot ga je
zlata ( ker je bil notri Zlatko ) naredila na Japonskem leta 2000 v času Jezusa
Kristjančiča.
Odšli so na SP in so si že prej rekli. To je to.  Mi smo tukaj, to je naš limit. Ne zmoremo višje. Bedarija, res. Zato sem že v začetku govoril, kaj sploh rinejo tja, če
vedo da so ena jebena vaška ekipa, ki igrajo samo obrambo, brez lepe tekoče
igre. Bunker, zelo švabski. Nemci pa itak igrajo vedno hudo taktično, čeprav ti
vsaka taktika odpove proti Brazilcem, če imajo ti napadalce, ki vdihnejo pred
tekmo par doz nitra. Pa ti ulovi igralca s super pospeški. Ne prepovedane
substance se  Brazilcem pošteno pogleda skozi prste. Včasih pa se zgodi, da se premagajo sami.
Srečko egoist Katanec. ( tudi Zlatko ga ima. Ego. )
Tisti trener, z obupni naglasom, ki bi prihajal iz kakšnega bogu za ritjo zaselka, ki ljubi Šmarno goro, ki se je zjokal zaradi tega, ker je opazil, da ga vsi igralci pač ne občudujejo, da je on s svojimi sposobnostmi hiptnoziru igralce nasprotnih ekip, da so naši lahko zmagovali, se pogovarjal z bogom, lobiral pri vseh višjih angelih itd. itd. Na igrišču še vedno igrajo le igralci, ki potijo znoj in solze, trener pač sestavi 11 dokaj
sposobnih, vsaj pri nas je tako in upa, da na čim manj zadetkov, ter da nas bo
nasprotnik pošteno podcenjeval. Tekme zmagujejo igralci, trener samo taktizira
in seveda pobere določene zasluge, ne more si pa lastiti vseh oz. da je večji
od igralcev.  Pozabi Srečko tega ni nikjer in to si lepo občutil, kar se ti je zabilo v glavo kot kakšna veja od drevesa,  ki so ob poti na tvojo ljubo Šmarno goro. Zdaj trenira ene tretje razredne reprezentance, kjer je že uspeh, če dobi kakšno tekmo. Seveda, so vsi navdušeni, ko so prej tiste reprezentance zgubljale v takih nizih, da si se vprašal ali igrajo nogomet ali mikado. Prej dureka.
Po Bojanu Prašnikarju, ki se je izkazal, da je doh, zeh, smeh in brez jajc v žargonskem pomenu in bi bil dober za burek delat, prišel meni nič jasno, enim ki malo gledajo nogomet pa mal bolj megleno Matjaž Kek.  Kdo je on, se zdajle ne zmorem spomnit  ( 2009 se res nisem, sedaj dobro vem kdo je. Ve pa tudi celotna Hrvaška, saj je Rijeki 2017 prinesel prvi naslov državnih prvakov v Nogometu ). Mislim  da trenira ponos štajerske in jezo žabje kotline NK Maribor. No, nima veze. Kek, je
popolnoma nasprotje egocentričnega Katanca, ki je imel blazno željo, da je v
ospredju, da je on tisti,  ki je prelil znoj na igrišču, zabil vse gole itd, itd. On je vse, igralci so bili nič.
Navadni gnoji, če povzamemo bolj po preprosto.
Dolgo so butalci, ki so hodili na tekme navijat, se drli da je Srečko najboljši, kar smo jih imeli, da je Zlatko cepec, kekec, čeprav je zabil največ golov, da so bili ti goli kr neki, bla, bla, skratka cela štala na desetko, ko se ni videlo ven in je vsak na svojem bregu stal in sral.  
Pa se vprašajmo takole. Kje drugje, razen Katiča je bil on najbolj pomemben za
uspeh, medtem ko so igralci pobirali drobtinice?  Nikjer, razen v prejebeni Slovakiji.
Si predstavljate, da bi Phil Jackson v eri Jordana rekel, da je on najbolj zaslužen za vse naslove ? Smeha polna skleda, ki bi ga stala stolčka ali pa vsaj v večni posmeh, da si sploh upa kaj takega reči.
Ko smo pri Jordanu, je imel ta hudo emocionalen govor, predno je bil sprejet v
Hišo slavnih in je povedal kar dosti krepkih na račun marsičesa. Lepo je
povedal, da naslove ne osvajajo organizacije, manegerji, trenerji, pač pa
igralci. Seveda se na koncu izstavi tudi račun, če je bilo uspešno.  No v primeru slabega, so vedno na udaru trener, manegment, češ poglejte spet ste nam pripravili kup drekastih igralcev, ki vlečejo velike €, pa ni nič od njih.
V primeru uspeha, pa si vzamejo levji delež seveda igralci. Čeprav bi morali
biti tudi igralci podvrženi ostrim kritikam, ko je vse v kurcu. No, sej so. Samo
bistvo so igralci, s katerimi se tudi gledalci poistovetijo  in ne z trenerjem. Jebala ga gazela in sto slonov.
Vem, da je Katiču močno sedlo in godilo, da so mediji dosti pis(oari)li , da bi
se moral vrniti, da je on edini, pa še kaj, ki bi lahko odrešil zlovenski  nogomet, mu pokazal pot v prihodnost in ga popeljati na še kakšno veliko prvenstvo. No končno smo dočakali dan, ko je Kralj Matjaž sKEKljal magično ogrinjalo in premagal zlobnega samookronanega kralja Srečkoviča in rodbino Katancev, ki jih je največ v žabjem kraljestvu. Osebno verjamem, da dežela Štajerska ni nikoli čutila poistovetenja z kraljem žabje votline. Nikoli.
Lahko zakličemo, Kralj je mrtev, naj živi kralj.
 
 
Dopolnilo v letu gospodovem 2017 A.D. 
 
V pravih zgodbah zlo ne odmre , če mu metaforično ne  odsekaš glave. To preživi.  Kasneje je bil Kek odstavljen zaradi slabših rezultatov in NZS  je ponovno na pediastel  postavilo znova  nekdanjega  selektorja Katanca.    Zdaj lahko že mirno rečemo, da s(m)o vrgli stran leta. Vse je zaman.  Če Keku uspeva, pa Katancu ne.  Zakaj je še vedno selektor  pa vedo zgolj višje sile.
16. september 2017 | Kategorije: Šport | Komentarji (0)
Če premagamo Hrvaško v Stožicah, gremo lahko do konca.
Prav takšna je bila moja misel, ko na pripravljalnih tekmah  naša  reprezentanca  ni igrala ravno dobro.  Imeli so težave  vsepovsod in so izgledali kot naluknjana bojna ladja, kjer voda dre in se ta potaplja, namesto, da bi bila ta močni zavezniški rušilec, pred katerim so trepetale nacistične podmornice med drugo svetovno vojno.
 
Skepse je bilo ogromno v času priprav.  Obramba ni štimala, bila je kot najboljši
švicarski sir orjaških lukenj.  Napad ni bil dober,  slabo smo zapirali skok.  Pri tem nam ni šlo na roko niti 10 dnevna odsotnost  Rudolfovega Tončka,  ki je skočil 
preko luže , da je omožil svojo izbranko in nato še precej močan zvin gležnja Čančarja. 
 
Čančar  je zagotovo precej neznan širši košarkaški javnosti. Tudi meni je bil. Kot je pri nas v navadi, mediji radi servirajo zgodbe o mladih slovenskih talentih, ki nato tega talenta nikoli do konca ne izpilijo in ne pokažejo na parketu, zakaj so v resnici bolj talentirani od vrstnikov in zakaj jim manjkajo "jajca" in drznost.
 
Čančar je tako kot večina naših mladih talentov moral v tujino, da  si pridobi izkušnje, se izbrusi. Če bi ostal pri Olimpiji, kjer so se najmanj zadnjih 10 let ubadali
zgolj s pomanjkanjem financ in vsakoletnim krčenjem le teh , kot pa, da bi
mladi lahko v miru trenirali in se razvijali.  
 
Tako je še en talent odšel na tuje in sicer v valilnico mladih Mega S(L(eks.  Za
nagrado po uspešni sezoni, je bil celo izbran letos na naboru  NBA lige. 
Upravičeno?  Po tistem, kar je takoj pokazal na pripravljalnih tekmah zagotovo.  NI prišel v reprezentanco, da bi sedel na klopi kot 11 ali 12 igralec, pač da bo pomemben člen v verigi.  
 
Verigi, ki se je pokazal izjemno trdna in dolga.  
 
Visok, dolgih rok, agilen in izjemno gibljiv.  Sicer sem malce podvomil v kakšnem
stanju se bo vrnil po precej hudem zvinu. A na srečo je tehnologija resnično
močno napredovala in Čančar se je vrnil popolno pripravljen.
Ready , steady, WIN.
 
Precej hude debate smo lahko spremljali po socialnih  wc omrežjih in forumih glede tega, da bomo letos naturalizirali Američana in, da ne bo Omića.  Pravila
jasno zapovedujejo, da  lahko ima reprezentanca zgolj enega naturaliziranega igralca. Čeprav bi  nam tudi Omić prišel še kako prav, je Randolph nesporno bolj kvaliteten igralec.
 
Randolpha sem sicer že pred leti imel možnost spremljati  v ligi NBA, ko je ta igral za Minnesotine Volkove.  Vedel sem, da gre za zelo dobrega  igralca, zadnje leto pa sem ga bežno gledal, ko je bil soigralec  z Luko Dončićem pri Realu.   Tako na hitro, ko ga človek pogleda,tudi po gibanju bi rekel, da je light copy of Kevin Durant.  Nisem se kaj prida zmotil.  Redkobeseden, zato pa ubijalski na parketu.
 
Bile so kritike , da je premalo aktiven v napadu. No, sedaj, upam, da je tudi tiste zmrde potešil in zadovoljil, ki niso sposobni  Uvideti, kaj vse on počne v
obrambi.  Važne so trojke , a ne dragi moji poznavalci. 
 
Vprašajte Latvijce, ki so stavili na trojke.  V prvem polčasu  8/15. V drugem pa zgolj 4/21 za tri  točke. Toliko o tem, da se pomembne tekme zmaguje s trojkami.  Z obrambo se jih.  In seveda  z eno lucky trojko, ki pa to ni povsem lucky, ker naš Srečni Luka takšne trojke redno trenira  pri Realu.   
 
Začetek priprav ni bil ravno sanjski.  Čeprav smo 3 tekme zmagali je bilo vidno
mučenje, neuigranost, v obrambi ni bilo vse v najlepšem redu in temni oblaki so viseli na obzorjem.
 
Potem pa je prišla tista tekma na Hrvaškem, kjer smo igrali z domačini, ki so nas premagali. Če bi takrat igrala tudi Tonček in poškodovani Čančar bi to tekmo zmagali. In seveda, če bi  takrat  Gašper po tisti tekmi ljubkovalno 
poimenovan WOODMAR , zadel ne enega, ampak kar  dva 500%  zicerja, ki ju je imel za zmago v zadnjih sekundah na hrvaških tleh.  
 
Mogoče je bolje, da jih ni.  Morda bi bili potem preveč  pod vplivom hypa in bi poleteli med oblake. Potem pa telebnili na trda tla.  
 
Še več. 
Verjetno ne bi zabeležili niti enega poraza v avgustu. Tako pa smo kasneje izgubili še proti Izraelu, ki je očitno odigral proti nam eno boljših tekem.
 
Napetost se je seveda stopnjevala.  Pri tem ne morem mimo, da je po svoje  bežno dramo  beležil še Erazem Lorbek , kjer se je izkazalo, da na žalost ne bo  zmogel.  Ne upam, si zamišljati, kaj bi pomenilo,če bi Erazem oživel in zmogel.  
 
In potem je prišel ta sodni dan, ko so Stožice bile znova nabito polne! Zlobneži so upali, da bodo na pol prazne.  Samo hrvaških navijačev je prišlo 3 jurje !
Čeprav pripravljalna tema, ki pa ni bila nič kaj prijateljska.  Hrvati, ki so
skozi  priprave dominirali in zmagovali, ter naši , ki so izgubljali in delovali nesigurno. 
 
Če sem se kaj naučil iz preteklosti so Hrvati naš izpušni ventil.  Turbo zagon.
Ravno preko  Hrvatov imamo največje uspehe v ekipnih športih. Tako v Rokometu 
in seveda smo čez Hrvate  leta 2009 na Poljskem v košarki se uvrstili v polfinale. 
 
Na koncu smo osvojili četrto mesto s precej nesreče.  In to četrto mesto je bilo do
sedaj naša najboljša uvrstitev v košarki na velikih tekmovanjih. Višje še nismo
bili. Pa tako blizu smo bili medalji. Tako proti Srbom in proti Grkom so na koncu
odločale nianse. In sreča.   
 
Čutil sem, da če doma premagamo hrvaško reprezentanco, bo to  izjemna motivacija, ter  zagon.  Vprašanje, kako bi se stvari odvijale na  evropskem, če bi to tekmo izgubili.  
 
Zagotovo je med drugim ta zmaga  ekipo, ter igralce prevetrila.  Kaj je lepšega kot  zmaga proti Hrvatom za popotnico na prvenstvo. 
 
Nema boljeg.
 
In potem prvenstvo. 
 
Vsi previdni, ker smo začeli z močno velesilo Poljsko, ki pa smo jo na srečo preskočili.  Nato šokantna tekma  s Finci, ki smo jo dobili dobesedno v zadnjih
sekundah, ko je Tone  ukradel žogo in  silovito zabil.  Finci, kot eni od gostiteljev so doma  igrali  izjemno.  Navdušujoče je bilo tudi opazovati, kako polna je bila dvorana , ko so igrali. 
 
Tako smo spoznali  finsko novo košarkaško zvezdo. 20 letnega Markinenna , ki je visok 213 cm in pokazal, da je pred Chicago Bullsi, ki so ga letos izbrali na naboru dobra prihodnost.
 
Evropejci so znova  hit v NBA. Upravičeno.
 
Nato pa verjetno prvi  resni preizkus , ko smo se srečali z neugodnimi Grki, ki so celo povedli, a so se naši vrnili.  Islandijo smo odpravili  z levo roko in dosegli prvo stotico in kot se je  kasneje izkazalo  ne zadnjo. 
 
Nato pa je sledila še peta tekma proti neprepričljivim, a vedno neugodnim Francozom. Tekma je imela seveda veliko težo, saj bi v primeru poraza za več kot  4 točke in v primeru zmage Finske bili nagrajeni  s tretjim mestom, kar bi nam
za nagrado prineslo Špance  že v četrtfinalu.  
 
Močni Španci tako hitro?  A-a.     
 
Prvo mesto je za nagrado prinašalo  boj s Španci šele v polfinalu. Pod pogojem, če bi se tja naši sploh uvrstili.  Glede na vse slabe  izkušnje iz preteklosti  je bilo razmišljanje o polfinalu tako daleč, kot  moja košarkaška kariera  v NBA . 
 
No, ta je še vedno enako oddaljena in bo takšna tudi ostala. =).
 
Na koncu smo zmagali oz. kar deklasirali  Francoze,  ki so tako morali priznati  premoč slovenske topovnjače, ki jih je izrešetala  od vsepovsod.
 
Osmina finala nam je prinesla Ukrajino, ki smo jo premagali brez večjih težav. Smo pa zato v četrfinalu dobili po moje najnevarnejšo ekipo prvenstva. Latvijo, ki je s Porzingisom prikazala odlično igro. Bili so strelsko neverjetno nevarni, gojili so hitro igro , po asitencah so bili v samem vrhu in bili so izjemno nevarni izza črte za 3 točke. 
 
Beast from East.  / Vzhodna evropa J 
 
Na drugi strani pa je Slovenija  bila v samem vrhu po doseženih točkah, letos
pa dominiramo tudi v skoku, zadetih prostih metih, blokadah in ukradenih žogah.
Sam sem bil mnenja, da bo obramba , skok in odlično zadevanje prostih
metov  prineslo zmago. No skoraj. Za piko  na i  oz. češnjo na torti , chili na
kebabu, je bila potrebna tudi ena neverjetna trojka iz  9ih metov 
Srečnega Luka in nato še ena čez roke Porzingisu.   
 
Ta trojka ob izteku napada je bila povsem v stilu  kralja trojk Stephona  Wardella Currya. Še od Lukata poza je bila  ena velika kopija Currya.
 
Mogoče je bila ta tekma proti Latviji finale pred finalom po lepoti izvedbe košarke. Morda sem motim in bo naslednja proti Španiji še lepša, najlepša pa tista v velikem finalu. Obe ekipi sta  prikazali tako lepo košarko, kjer se je grizlo v obrambi, Latvijci so naše dobesedno pretepali, sodniki pa so v nekaj primerih zamižali na obe očesi. 
See no evil, hear no evil, speak no evil.  Kljub dolgemu stažu Gorana , ki je v NBA ligi med najboljšimi igralci in zagotovo  najboljši beli play, ki ni rojen v Ameriki  in med najboljšimi beki v ligi sploh. In na svetu. Galaksiji. =)   Še vedno ne uživa statusa, ki bi si ga Goran zaslužil.
 
Slovenci ne dobimo tistega dokončnega  spoštovanja.  
Mali smo. A mala žaba visoko skoči.  Višje kot večja.
 
Nak. 
Ne bo šlo. Na drugi strani pa komaj 22 letni,  221 cm visok Latvijec Porzingis,  ki je letos odigral šele drugo sezono pri Kratkohlačarjih iz New Yorka  in ima že
sedaj status  zvezdniškega  tretmaja.   
 
Pri takšni višini ga sodniki očitno  precej hitreje opazijo? 
 
Ni da ni.  
Tako so naši  na koncu igrali tudi proti sodnikom,  ki so svoje  "sposobnosti" pokazali že na tekmi proti Francozom,  ko so sodili izjemno slabo.
Japonci pa košarka.   Ha-ra-ki-ri….
 
Napad ali obramba?  
 
Moraš imeti oboje, vendar  moraš imeti boljšo obrambo.  Tekma z Latvijo  je za anale.  Ena najboljših,  kar se jih je kdaj odigralo na velikih tekmovanjih.  Furiozna igra.  Latvijci so v prvem polčasu dobesedno zadevali  trojke kot po tekočem traku. Do polčasa so jih metali 8/15 in od tega jih je bilo kar nekaj čez in skozi  roke. 
Slovenija pa je držala tempo in prednost  z veliko zadetimi prostimi meti v prvem polčasu. V enem trenutku smo imeli  kar 17/21 proste mete. 
 
Prva četrtina je bila sanjska,  podobno smo nadaljevali tudi v drugi, vendar
so se Latvijci vrnili in na odmor odšli s prednostjo  55:51. 
 
Imel sem precej slab občutek in takrat je pogrnil  Telekomov  on line  strežnik TVIN, ki potem ni deloval v drugem polčasu. Dobesedno se je sesedel. Slovenija je ta večer gledala tekmo. 
 
Po zasledenem podatku je ob koncu  tekme kar 79% vseh gospodinjstev gledalo
razburljivo končnico. 
 
Mogoče je tako bolje, da je TVIN, ki se nekako bere kot WIN, a je v resnici kot od dedca  jalov KLIN,  omagal. 
Kajti izgubljali smo.  
 
Mogoče je  gledanje drugega polčasa  preko  enega od dostopnih  streamov na
spletu  zadevo spreobrnilo v našo korist.  Ne vem. Včasih sem malce vraževeren, ko se gre glede košarke.  Pa kaj.
 
Goran naš. 
Hvaljen bodi na večno.  Morda je res, da  do tega trenutka ni imel prave
podpore v soigralcih.  Letos je Goran dobesedno fantastičen.  Pravi lider,
prehiter za vse nasprotnike.  Med vodilnimi po doseženih točkah.  Res, da
je proti Ukrajini  dal samo 5 točk, vendar  bi na tej tekmi  lahko ostal brez , pa bi še vedno zmagali. 
 
Med ljudstvom je zavladala panika in  bojazen, da ne bo odigral na trenutno najbolj
pomembni tekmi na nivoju kot se je od njega pričakovalo. In odigral je!  26 točk , ogromno asistenc ( ne vem točno koliko =)  ) in prosti meti hladnokrvnih
9/10!  In seveda tudi na koncu izjemno pomembno polaganje, ki ga je zaključil vrhunsko z levo roko in 15 pik ob polčasu.  
 
Slava mu. 
In medalja za konec.
 
Klemen Prepelič.  Toliko kritiziran ta naš Klemen, ki je v preteklosti znal metati nerezonske trojke, ko to ni bilo potrebno. Močno kritiziran, tudi letos, ko bi ga večina že med pripravami najraje poslala iz reprezentance.  Klemen je dokazal , pa ne
zdaj, da je odličen in hladnokrven , ko stopi na linijo za proste mete.  Izvajal jih je 10/10.   Velika jajca :).
 
Jaka Blažič, ki sicer ni pri metu, a vse izniči njegova obramba. Izjemno hitri in agilni Jaka kot pitbull preganja nasprotnikove igralce in se jim kot netopir prisesa na vrat.
 
Simpatični Dimec, ki  za čuda izjemno natančno izvaja proste mete in pri njemu nisem nikoli v skrbeh , da ne bo zadel.  Samo , ko dela prekrške, naj potem močno useka po roki. Naj bo sekira. Taka prava. =).
 
Zagotovo me je presenetil Vidmar,  ki je poznan, da zna doigrati eno tekmo odlično, potem pa lahko ima  tekmo, kjer bo grešil tako lahke zicerje,  da se človek samo za glavo prijemlje in jezen  reče: "phah..  evo woodmarja!" 
 
Sicer je bil Vidmar  zasluženo kritiziran , a zdaj ga lahko imenujemo Mighty Gapy  the Iron man.
 
Vendar Vidmar letos na prvenstvu igra konstantno. Odlično je odigral proti Latviji. 
Poklon.  S tem mi je dal tudi upanje, da  bo imel  "debeli  brat" Marc precej dela. Seveda Marc ni debel, ker je že zdavnaj izgubil viška kilogramov. 
 
Starejši in počasni brat Pau bo pa imel precej problemov proti Rudolfovem Toniju. 
In na koncu ostane še  naš, vaš, svetovni biser, dragulj, smaragd, Luka "Chosen one", Boy WOnder , Dončić.  Naš Srečni Luka. =).
 
18 letno košarkaško čudo, ki je svoj talent že letos prevečkrat pokazal  v dresu Real
Madrida.  Takrat še polnoleten ni bil. Zlomka. Pa je že "trgal mrežice", podeljeval  podaje "brez oči", katerim bi zaploskali največji virtuozi v tem segmentu, kot so Magic Johnson, John Stockton, Jason Kidd in Steve Nash.  Zagotovo sem
še koga pozabil, a ti 4-je so mi padli prvi iz glave na tipkovnico.
 
Luka, ki se je razvijal in se še košarkaško razvija z ne sluteno svetlobno hitrostjo, je resnično zacvetel lani pri Realu in začela se je njegova sanjska pot. 
In naša z njim =).
 
Malce je v sami končnici  letošnje, sicer zelo uspešne sezone, padla senca na njegovo sončno pot, ko so ga  Željko Obradovič in njegove Piranje  iz Fenerja na zaključnem turnirju četverice uspešno zaustavili. Pa ne samo njega. Celotno ekipo odličnega Reala. Dejansko ,ko je vstopil v igro je bil občutek takšen,kot da vsi soigralci , vključno z Llullom pričakujejo, da  jih bo 18 letnik
odrešil.  Logično. Fant je dopolnil šele 18 let. Mlad je še.  Nabira si izkušnje.
 
Podobno je bilo potem tudi v finalu
Španskega prvenstva, kjer tudi ni igral dobro in Real ni bil na koncu prvi.
 
Kot vemo. Potreben je čas. Skozi tekme se učimo. Tudi na porazih in seveda na zmagah.  Predvsem na zmagah, ki jih dosežemo v tesnih končnicah, kjer ena zadeta trojka, en zadet met, ena  ukradena žoga, en zadeti prosti met  , blokada 
delata razliko in odločita zmagovalca.
 
Najboljši se iz porazov  hitro učijo in vedo kako je potem potrebno zmagovati.  Zato so najboljši.
 
Vsi so potrebovali čas, da so dozoreli skozi nešteto  težkih tekem,
porazov.  Na njih niso bili imuni niti Michael Jordan, Kobe Bryant, Lebron james in ostali velikani košarke.
 
Zato sem bil pazljiv okoli Lukata in še vedno sem.  Javnost pozablja, da je
Luka  star šele 18. Njegovi vrstniki igrajo v mladinskih ekipah.  Na njega, pa se že
sedaj vrši  pritisk in pričakovanja. Pričakovanja , da povede z Goranom 
reprezentanco do tako željene medalje.
 
Medalje, ki bi končno združila  vzhodno in zahodno Slovenijo.  Tudi,če samo za en dan. 
 
Zanimivo je spremljati Lukata,  kako je samozavesten. Nobenega strahu ni pri
njemu.  V intervjujih in na igrišču deluje tako, kot da bi igral nepomebne tekme. On ima to zmagovalno miselnost.  Zmagovalno miselnost ima zato, ker  sam vidi, kako dober in uspešen je in ker zaupa vase in mi vanj. Vsaj jaz zaupam vanj. Neizmerno. 
 
Vem, da je star 18. A on je osebnostno in miselno pa precej naprej. 
 
Luka je izjemen skakalec.  Do polfinala  ima kar 7.7 skoka po tekmi in je skupno šesti skakalec prvenstva. Če k temu dodamo, da je visok zgolj 201 cm in je beležen kot bek , vsi ostali, ki so pred njim, pa so visoki najmanj 201 cm in so centri, dobimo jasno sliko, da je Luka vrhunski atlet  in ima prirojen občutek za skok.   Glede skakalni sposobnosti  mu lahko rečemo  beli Dennis Rodman.  
 
Rodman je visok zgolj 203 cm,  a to ga v NBA  ni oviralo, da je imel povprečno na tekmo po 17 skokov in bil večkrat zaporedoma najboljši skakalce lige!
 
Druga njegova specialiteta je njegov vrhunski dribling in potem korak nazaj, ter met za trojko, kjer je že sedaj neverjetno uspešen.   Ravno takšno potezo
je izvedel  proti koncu tekme, ko je  na ta način zadel trojko in to preko
Porzingisa.   
 
In na koncu, ko je stal na črti za proste mete, z njimi dosegel stotico na njegovem obrazu in v očeh ni bilo videti dvoma, da bo zadel, ni bilo strahu v njegovih očeh. Na obrazu je imel bežen nasmeh, v očeh pa trdno in hladnokrvno odločnost. Ni se mu zatresla roka in zadel je oba prosta meta.  Pravi lider.
 
Luka je od  Final 4-a do 12. septembra napredoval za milijon procentov! 
 
Svojo formo tempira.  Ko se je iztekla zadnja sekunda in je sodnik (skoraj
krvnik) od piskal konec tekme z Latvijo je na njegovem računu bilo 27 točk in 9
skokov!  Pri 18ih letih.  Samo legendarni Arvidas Sabonis je nekoč dal
kot 19 letnik  28 točk na Evropskem prvenstvu.
 
Kakšen uspeh. In kakšna tekma. Tekma za v zgodovino.  Kdor je najprej pogledal dvoboj  Španije in Nemčije  in danes še precej uspavani tekmi med  Grčijo in Rusijo, ter  Srbijo in Italijo  je zraven lahko spal. Tako nezanimive so bile te 3 tekme.
 
Latvija in Slovenija sta dobesedno prikazali brez kančka skromnosti NBA 
predstavo. 
 
Klasika na kubik. Tekma, ki se jo splača pogledati, vsaj v bežnem posnetku na dan, ko si slabe volje in ti takoj da zagon in motivacijo. 
 
Nekdo je nekje omenil, da je reprezentanca iz leta 2009 tudi izgubljala pripravljalne tekme.  Baje smo vse izgubili in nato zablesteli na Poljskem, kjer  nam je uspeh preprečil takrat  vrhunski Teodosić, ki nas je pokopal s trojkami.  Bili smo minuto oddaljeni od  vstopa v košarkaška nebesa.  Minuta nas je ločila, da bi zaigrali v  finalu, kjer bi bili verjetno zlati. 
 
Verjetno, če bi naš Goran in Smodiš bila zdrava.  Verjetno , če.
 
Brez ČE ne bi  na stranišču Čepeli in pač zgolj Peli  in  Čebula bi bila zgolj Bula.
 
Morda smo morali čakati do prihoda  Lukata, da Goran končno dozori in da dobimo  trenerja, ki je v življenju vodil  Gruzijo, v NBA kot  pomočnik, zadolžen kot glavni koordinator za napade. 
 
Kokoškov , ki je naše peteline odlično postavil v vrsto, da niso zbezljali kot prestrašene kokoške,  kot se je  prevečkrat dogajalo na tekmah, kjer so nas redno pošiljale domov reprezentance.  
 
Najbolj boleče je bilo v preteklosti, ker smo precej  redno izgubljali proti
ekipam, ki so preko nas  potem odšle v finale in osvojile zlato medaljo.
 
Rek, da medalja v košarki vodi preko slovenske reprezentance ni urbana legenda, pač pa resnica.
 
Znova tisti famozni ČE, ki mi lebdi nekje v možganih in se mi poigrava  , ter se
zlobno smeji.  Moja intuicija , sedmi čut, mi ves čas nagajivo prišepetava , da bi v primeru našega  poraza Latvija bila tista, ki bi zmogla premagati Španijo in se na koncu veselila Zlata. 
 
Priložnost izgubljena, ne vrne se nobena!
 
Španija,  ki v  skupini C ni imela  težkih nasprotnikov in je tako vse rušila
pred seboj.  Edino proti  (močnim)  Hrvatom je bila tekma izenačena , ki so jo
sicer dobili tudi po zaslugi, ker so Hrvati želeli tekmo  dobiti z meti  za 3 to(n)čke.  Z malce pameti bi jo celo zmagali.  Z malce višine bi bil sedaj jaz visok 200 cm ali več.  In sedel na klopi namesto Zagorca. 
Lahko bi sedel  namesto Rebca. Itak ne igra. Po višini sva pa tam-tam =).
Španija igral letos  precej počasno igro, kar najbolj ustreza bratoma Gasol.  Debeli in Počasni (seveda je to zapisano v šali ! ) , ker gre za dva vrhunska  igralca in stebra dolgotrajnih uspehov španske košarke!  Španci tako ali drugače od leta 1999 , od kar sta se članski reprezentanci priključila Pau Gasol in Juan Carlos La bomba  Navaro osvajajo medalje kot po tekočem traku.
 
Njihova moč in respektabilnost , da jim je to uspevalo na vseh  evropskih
prvenstvih  od 1999 do 2015. Niti enkrat v tem času niso ostali brez medalje in večina jih ima zlati lesk!  Ravno tako so bili zelo uspešni na Olimpijskih igrah, kjer so 2008 in 2012 se dostojno v finalu upirali  Dream Teamu. Leta 2008 se lahko Američani zahvalijo Kobe Bryantu, da jih je lastnoročno rešil poraza. Samo na Svetovnih prvenstvih niso bili  uspešni oz. nimajo medalj 2010 in 2012.  Takrat pa Pau Gasol ni igral. 
 
Vseeno furija letos igra precej počasi, kar seveda ugaja Pau Gasolu, saj je že precej v letih. Šteje jih  za košarkaške razmere častitljivih 37 in še vedno igra vrhunsko.  Vseeno pa mu prija precej počasnejši tempo in tako tudi letošnja Španija igra.  Precej počasnejši tempo.  Sicer  so tako Turke v osmini finala kot Nemce  v četrtfinalu premagali na koncu z visoko razliko, pa so se morali precej bolj potruditi.  Tekmi so sicer dobili nekje v tretji četrtini, a oba nasprotnika nista imele kvalitete, s katero bi lahko Špance resno ogrozila.  Španci so se na krilih izjemnega talenta vedno izvlekli. Ob pravem času so vedno zadeli trojko, dve ali več njih, da so odbili nalet oziroma pobegnili na varno razdaljo in mirno pripeljali tekmo do konca. 
 
Španija je uravnotežena huje kot  vaservaga.  Svoje pa seveda naredi tudi prisotnost rojenega zmagovalca Pau Gasola.
 In Pau We trust  si lahko vsi veseli zažvižgajo  Španci.
 
In Goran and Luka we trust si pa lahko  z velikim olajšanjem zapojemo mi. 
 
Naša četa 12-ih borbenih petelinov, ki je mimo stezice  francoskim piščančkom
izstavila račun za  poraz na Evropskem  2013 v Sloveniji ,  ko nas je Tony Parker lomil dobesedno na eno finto.  Pick and roll , rock and roll , break dance, obrat v levo ali desno?  Naj bo valček ali polka..   Pač. Račun je bil izstavljen.
 
Tudi proti Latviji smo imeli do sedaj neporavnane obveznosti. Dvakrat poraženi. V tretje zmagovalci.  Za Latvijo me ne skrbi.  Če bo Porzingis igral za njih v bodoče  imajo svetlo prihodnost.  Samo, če ne bodo naleteli na našega  Luke Skywalkerja .  =).
 
 
Skratka.  Nisem  sploh imel namena pisati.  Ne še.  Rekel sam si, da bom počakal, čeprav me je močno vleklo.
 
Tu smo. 
Čakata nas oz. jih še dve stopnici oz. največji prepreki.  Popravek. Čakajo nas   3 prepreke in na dveh tekmah  do konca   6 igralcev na parketu. Da. Sodniki 
igrajo proti nam. Dobesedno. A nič ne de . Mi smo tukaj.  Na pragu.  Osebno zelo verjamem, da bo letos medalja. Upanje mi daje tako vrhunska igra, ki jo kažejo naši, kot tudi skupna statistika, kjer smo  pri samem v vrhu v skoraj vseh kategorijah!  Dovolj, da se lahko tako kot Luka pravi,  spustimo v več kot enakovreden boj s špansko topovnjačo.
 
Kako so naši v dobrem mesecu tako  na trenirali  napad in obrambo mi ni jasno. 
 
Včasih se sploh zavedamo, kakšne uspehe imamo v športih na splošno , glede iz kako majhnega bazena črpamo?  Samo ni  v tem, kako majhen je ta ribnik. 
Ta naš ribnik je čaroben kot je tisti od Palčka Smuka.   Mi imamo košarko v krvi.
 
Verjamem, da bo letos medalja. A tudi, če je ne bo, a MOČNO DVOMIM, glede
kako igrata  Rusija in Srbija.  Letos  smo lahko ponosni na naše košarkaše. Ponosni kako igrajo in kako puščajo dobesedno srce in kolena na igrišču.
In drsajo z jajci po parketu =).
 
Naj bo letos tako, da  ekipa, ki bo šla preko Španije bo na koncu zlata.  =).  Ni drugega.
 
Mene ne skrbi toliko, da ne bi zmagali, kot me skrbi, da se bo pod vso težo zrušil Telesomov  TVIn. ZNOVA. Dobro, da košarkaši niso na istem nivoju, ker ta Tvin je zmrznil ob polčasu in ga niso bili Telesomovci sposobni  usposobit več kot 1 uro.  Mojstri.  Včasih se vprašam, kaj razmišljajo na Telekomu?  Res mislijo, da bo večina
gledala  ligo prvakov ?  Manjšina pa košarko?  In takšni izpadi, sicer v precej manjšem  obsegu se jim dogajajo na redni bazi  ko je nogometni derbi med  Mariborom in Olimpijo.  Sicer  je res, da so ti izpadi slike,  izguba signala  bili takrat precej krajši, pa vseeno kazijo pristop in resnost, ki si ga takšno telekomunikacijsko podjetje ne bi smelo privoščiti.
 
Ironija, da imajo najdražje naročniške pakete in  največ težav.   Only in Zlowenija. 
 
 
Dva skoka nas / jih ločita do ene od medalj.  Želim si zlato , a tudi bronasta
bo na koncu sijala kot zlato.
 
Mi Slovenci, kleni.
Blog si po tekmi s Španijo  zaslužli nežno dopolnitev.
Ker sem očitno precej odlično in poznavalsko ( phah, daj ne nori  =) ) napovedal, da bodo naši preskočili Španijo.  Zato  lepim  sliko, ki pove več kot nešteto besed.
Nekdo je prilepil tale citat, sam pa sem mu dodal še  sliko Dragona Zmaja .
                                        
       Array
14. september 2017 | Kategorije: Šport | Komentarji (0)
Prvi sončni žarki so
obsijali velikansko površino, napojeno z življensko tekočino, ki je
počasi a vztrajno odtekala iz nepomičnih skulptur, ki so nemo ležale na
zemlji. Krokarji so se veselo začeli mastiti z ostanki. Vsekakor
praznik za njih, bi si človek rekel. Nemo sem strmel v ta prizor, ki je
pomešal gmoto nepokretnih trupel. Moj oklep ni bil kaj dosti zlat, na
koncu je postal umazano rdeč. Pod desnim bokom razklan in zevala je
rana. Teh je bilo kar nekaj, vendar nobena ni bila takšna, da bi človeku
grozilo potovanje v onostranstvo. Stvarnik je dobro opravil svoje delo
in napravil dober oklep, ki je zdržal celo koplje. Njegova lojalnost bo
nagrajena. Shall it be.

Prva bitka je izvojevana. Bila je lažja kot sem pričakoval, veliko
lažja. Ne smemo se slepiti, da so spremembe dobre, nujne, ampak
spremembe, ki bi bile v normalnih razmerah. Hočemo kraljevo glavo, to
ni.
Pa spet, vsako obdobje vladavine pade. Nič ni za vedno, tako prihaja tudi ta konec. Kdor od meč živi, od meča pade.
Shall it be.

Počasi sem se obrnil, stran od polja in zajezdil črnega vranca, ki me
je čakal in odgalopilar proti veliki hiši vladarjev. Vladar je čakal na
moje poročanje. Vstopil sem počasi skozi mogočna vrata, ki so zevala kot
zmajev gobec, kar ni bilo daleč od resnice. Težki tečaji vrat, vgrajeni
v trdne bele skale tantarja, najmočnejše kamnine, ki jo je uzrla naša
civilizacija. Pusti tlesk je odmeval izpod konjskih kopit. Dnevi
veselja, obilja, topline, polnosti so bili mimo. Rumeno zastavo, ki je
plapolala na najvišjem stolpu od petih je bila zamenjala rjava, rdeče
rjava, zlovešče privabljajoča poglede sovražnikov. Misel na te čase mi
je skoraj zvabila zavajajoč nasmešek.
Počasi se je konj ustavil.
Razjahal sem ga, ošvinil me je z modrimi očmi. Edino naši konji so tako
prelepo črni, kot najtemneši kotički Chatula in imajo modre oči. Simbol
reda Talchon.
Stražarja sta mi namenila pozdrav in pogled, ki je
nakazoval, da si želita novic. Pokimal sem. Olajšanje je preplavilo zrak
in stopil v sobane vladarjev Talchona.
Na mogočnem zlatem prestolju je sedel vladar tiho. Njegove ledeno modre oči so me prebadale.
Priklonil sem se ponižno :" Moj vladar, bogovi so bili tokrat na naši strani. "
Vladar Kalamus :" Bogovi vedo kdo so hijene, ki kradejo naše ovce. Poraz ali samo odlog? "
Jaz: " Odlog Moj Bladar. Črni master ima še vedno moč, ki je ne smemo podcenjevati. Boj bo dolg, neizprosen."
Kalamus: "Naj bo tako. Vedel sem, da bo prišel ta dan komander Dragoon. prišel je prehitro. Balitok se je že vrnil?"
Jaz :" Ne še moj vladar. Imam pa žalostno novico."
Kalamus: " Govori."
Jaz: " Izgubili smo Majtiko. Padla pod urok Jazona Alienusa."
Kalamus: " So ji bogovi nemenili poraz ali obstoj? "
Jaz: "Sramotno dejanje , ki je neizbrislijivo. Moj meč ji je izkazal milost."
Kalamus:" Lahko bi to odrekel, vendar ji ne moremo odreči kar je storila."
jaz:" Res je. Naj počiva na višavah. Bogovi so bili mili z njo."
Kalamus:" Naj bo tako. Bogovi so izrekli. Ko se vrne Balitok pridita k meni. "
Jaz:" Prav moj vladar. "

Vojna. Koliko vojn bomo še dali skozi, da se bodo strasti pomirile? Ali
je to dokončno ta boj, ki ga ne moremo dobiti, poraz rodbine Kalamus?
Rodbine, ki vlada že 300 let? Čas da se konča njen obstoj?
Pod
njihovo okrilje sem prišel dokaj zgodaj, ko sem prisegel kot puhoglavi
maldenič svojo dušo in telo v njihovo ponižnost. Bili so časi blaginje,
obstoja, miru. Ne za dolgo. Že čez dobro leto sem napojil svoj Azgron do
ročaja v kri. Pil je kot zblaznel, pil kri in zraslo je drevo. Drevo
žalovanja.
Bil sem , tako kot sem bral v knjigah nekoč in sedaj,
ko nekdo prehitro doseže svoj vrh, prehitro. Ni dobro prehitro doseči
nekaj, kar lahko počasneje. Bil sem prvi, ki je po le 10-ih letih
dosegel, da je postal varuh kraljestva Talchon in rodbine Kalamus.
Najmlajši, najpredrznejši. Ne, to ni dobro, da na plečih maldega človeka
sedi vsa teža. To te ubije.
Postal sem Komander Dragoon. Bogovi so mi namenili to.
Predramil me je glas: " You, dober dan ne? "
Jaz:" Kakor se obrne, tako se zvrne. kakšni so izsledki?"
Balitok:" Niti dobri niti slabi. pa še vedno boljši kot bi lahko bili."
Jaz:" To je dobro, če je upanje na nitki. Ne vem, če je Vladarju sploh do vojevanja. Žaluje."
Balitok:" Vem. Tudi ti boš žaloval dolgo. "
Jaz:" Mogoče. Rane se celijo zelo hitro."
Balitok:" Ta rana te bo skelela. Oči so le najmočnejše orožje."

Verjetno. Če je njegova moč tako velika, da mu uspe, se ne bom
zavzemal. So stvari, ki jih ne zmoremo razumeti. Vojna je tudi takšna
stvar, ki nas potegne v njo. Kri. Moj meč je žejen krvi. Moj meč je jaz.
Jaz sem meč. Pade eden, padeva oba.
V svetlečem oklepu je počasi prišel do naju.
Baltok:" You, si le prišel. Dolgo je bilo."
Gladiator:" Loščil sem svoj oklep. Želim pred Vladarja spokojen."
Balitok:" You. Tvoj prvi boj je minil dobro?"
Gladiator:"Strmo sem rezal skozi."

Jaz:" Bil je ob moji levi strani. Nisem čutil prepiha. Desno mi je
razparalo koplje. Zgrešilo za centimeter ali dva. Azigard se je malce
postaral."
Balitok:" Vladar nas pričakuje?"
Jaz:"Da, pojdimo. Dan je še mlad, sonce je staro. "
20. oktober 2016 | Kategorije: Krneki | Komentarji (4)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164543
Forum avtorjev: 15848 Forum teme: 34297 // Odgovorov: 1865221
Blog avtorjev: 3564 // Blogov: 84893 // Komentarjev: 1217861
Avtorji fotografij: 25461 // Slik: 217626 // Videov: 19272 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "