Danes je moj dan – danes je dan LEVIČARJEV.
Čim sem vzel svinčnik v roke, je bilo staršem jasno. Z zaskrbljenostjo so ugotovili, da sem levičar. Takoj se je pričel ljuti boj proti tej nespodobni navadi. Če so le opazili, da uporabljam "tagrdo" roko, sem bil koj deležen opombe – moral sem preprijeti. V tistih časih je bila uporaba levice nekaj slabega, zato so me s tem gnjavili doma in v šoli. V "Najdihojci" sem takrat prebiral:

Dete moje, primi žlico,
z desno roko, ne z levico!
Desna roka - prava,
leva - potoglava;
desna roka - ugodna,
leva je - nerodna...

Tako nam je, levakom, življenje grenil sam Fran Levstik - kot levoročnež sem se moral te pesmice naučiti na pamet.
Za kazen!

Vse skupaj sem občutil kot čisto nepotrebno gnjavažo, zoperstaviti se ji, pa prvošolčku, kar sem bil, ni imelo smisla. Treba se je bilo – prilagoditi. K sreči sem solidno (in zelo rad!) risal, kar so gnjavatorji, po čudnem naključju, pripisovali temu, da sem enmalo "čuden" - to pomeni, da so me zato malo manj gnjavili, pa tudi...
Bili so levi časi...;)))
V končni fazi se je gnjavaža izšla bolje, kot sem pričakoval. Poleg leve roke sem dokaj dobro izuril še desno. Še danes mi pisanje z desno ali levo ne predstavlja nobenih težav - pač glede na to, kar bolj prav pride. To velja tudi za druge dejavnosti, celo za instrumente. Tudi drva sem sekal (verjetno bi jih lahko tudi danes, a govorim v pretekliku, ker tega več ne počnem) enkrat z levo, drugič z desno. Ob tem pa sem odkril še posebne danosti, namreč, da morem pisati ritensko, a le z levo roko, a ta slog pisave je skoraj popolno zrcaljenje pisarije, ki jo obvladam z desno roko - pravzaprav lahko pišem z obema rokama istočasno.
V medicini so temu reče LEGASTENIJA (to danes imenujejo DISLEKTIKA), pri čemer pa so temeljni principi, kot jih navajajo strokovnjaki, blager za starce. Npr., vse življenje mi zmanjkuje besed, ki jih sicer poznam, a se jih ne morem spomniti. Takole, na stara leta, človeka to enmalo potare. Pripisuje demenci, dislektiki pa se lahko potolažimo, da je to ena od (ne)danosti - besed se ne spomnimo, ker je to en od simptomov te "hibe". Je pa še drugo, bolj vzpodbudno pisanje: bojda s(m)o legasteniki celo bolj bistri, kot večina. Seznam znamenitih dislektikov je res impresiven:
Ramzes Veliki, Aleksander Veliki, Julij Cezar, Ivana Orleanska, Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, Rafael Santi, Isaac Newton, Napoleon Bonaparte, Ludwig van Beethoven, kraljica Viktorija, Lewis Carroll, Mark Twain, Friedrich Nietzsche, Henry Ford, Marie Curie, Mahatma Gandi, Charlie Chaplin, Babe Ruth, Alan Turing, Jimi Hendrix, Paul McCartney, Bill Gates, Martina Navratilova, John McEnroe, več predsednikov Združenih držav Amerike, med njimi R. F. Kennedy, Bill Clinton in Barack Obama, pa še pa še.

- Ja, - je rekla Lučka. - Tudi v našem klasu smo ga imeli, pa so ga potem dali v drugo šolo.
- A tàko, za nadarjene!?
- Ne. V šolo za otroke s posebnimi potrebami.


Ja, včasih stvari niso take, kot bi morale biti;)))

Sem torej levak, levičnik, levičar, karkoli že, nikakor pa ne pristaš levega političnega pola, vsaj ne v polni meri. To sem bil kot mladenič, potem pa me je srečala pamet. Levičarje smatram za »levake«, čeprav mi je bil Lukec spočetka še kar pri srcu (ki je tako in tako na levi strani). A čas dela svoje in Lukec je te dni postal neznačajen - očitno je izgubil svojega škorca, ki ga je delal "normalnega". Zdaj se leví. Postaja, kakor vsi drugi. Vse bolj podoben ostalim, za katere smo že spoznali, da imajo dve levi roki, saj se nečesa tako odgovornega, kot je vodenje države, povsem neodgovorno lotevajo "z levo roko". Je pa to bolj stvar (narodnega?) karakterja, kot pameti (te nimajo niti toliko, da bi dojeli, kakšni LEVAKI so!). Žal, ko človek zavoha denar in oblast…

Vprašal sem kolega, če je kje meja človeške pogoltnosti, pa se je na glas zasmejal:
»Nikar ne bodi tak levi! NI JE!«

In je vse povedal, sploh pa...

... je praznik naokoli;(((
13. avgust 2018 | Komentarji (13)
Planjava pravzaprav ni visoka gora – sega komaj do 2394 m – a če pomislimo, da je dom v Kamniški Bistrici manj kot 600 m nad morjem, potem je vrh Planjave, če se nanj podamo iz Aljaževega doma, samo za borih 50 m nižji od Triglava. Planjava, kot ime pove, je tudi razsežna gora. Prečenje Planjave je celodnevno popotovanje in ne moreš se odločiti, katera stran je lepša.
Z gorami je, v nekaterih rečeh, kot z ljudmi. Veličina pač ni isto, kot velikost, in velikost ni isto, kot višina.
Zadnjič sem bil na njej pred sedmimi leti. Prej pa… Nič kolikokrat! Če izvzamem Polhograjsko Gromado (ki pa je vendarle hrib sredogorja), verjetno ni gore, na katero sem se večkrat povzpel.
Pred nekaj dnevi sem znova zrl njena širna ostenja. Ne, nisem bil na njej. Brez kondicije sem se privlekel komaj do Kamniškega sedla. Bilo je naporno, a v idealnih razmerah. Strucal sem, da smo se odpravili že ob 5,00h. Menim, da sem zadel optimalni čas.
Hribovska mentaliteta je nekaj predvidljivega. Večina pravovernih planincev se od doma odpravi zgodaj in te dni, kaže, je ta ura okoli petih zjutraj. A eno je določiti uro, drugo pa se jo je držati. Ob petih je shod, potem pa na zbirnem mestu čakajo zamudnike in pred pol šesto jim ne znese. Mi smo ob petih krenili – in tako bili med prvimi. Da je bilo tako, je bilo jasno, ko se je na kolovozu na Jermanco za nami naredila mala kolona pleha.
Od Pastircev do vrha se ponavadi vleče. Rušje kar puhti od vročine in sonce peče, ker se mu ni kam skriti.

Tokrat smo skoraj do vrha hodili po senci in šele lučaj do koče je sonce pokukalo izza Planjave.

Pobočje je ena sama cvetana. Nikjer v slovenskih gorah ni ravšje bolj lišpavo, lepših in bolj živih barv.

In nikjer ne boste našli očnic bolj pravilnih oblik. Se je pa vseeno nekaj spremenilo. Prej sem jih hodil občudovat pod kočo, tam, kjer ni poti, tele pa rastejo čisto kraj steze.

V koči smo si privezali dušo, potem pa se sprehodili naokoli. Da bi krenili kam višje, ni bilo misliti.

Že kmalu po deseti so se vrhovi pričeli zavijati v sive koprene, pa tudi vremenska napoved ni bila ravno spodbudna. Ker nismo hoteli biti mokri, smo se urno odpravili v dolino.

Foto sem pozabil. Slikce z mojega mobija so zanič, lahko pa si ogledate, kaj je zabeležila moja draga;)))

20. julij 2018 | Komentarji (12)


V hiši imamo veseljaka (mogoče jih je celo več?). Pred par dnevi mi je v kolesarnici nekdo predrl zadnjo gumo na biciklu – tako energično je žvajznil s šilom, da je gumo prebil tudi pri dnu – danes pa, ko sem hotel bicikel zajahati, je bila spet prazna. Ziher je ziher, sem si rekel in ga preliminarno napumpal. Hvala bogu, tokrat je bil »fantom« usmiljen in mi ga je samo spustil.

Ko sva krenila na turo, sem stopil še po FLIKCAJH – ostal sem namreč že čisto brez flik.
Dobil sem ga, a sem se moral potruditi. Našel sem ga šele v Šparu. A ko sem zanj poizvedoval v različnih štacunah, me je začudilo, da nihče od prodajalcev ne ve, kaj je to FLIKCAJH.
Že res, da je to nemška beseda, enmalo po slovensko spačena, je pa jako uporabna; z eno besedo poveš vse. Če v misli vzamem bicikel: vedno smo »flikali« gumo (ne krpali; krpamo strgano blago;), pri tem uporabljali »flike« in »gumilezengo«, »glihali špice«, da smo odpravili »ohtar«, pri »torpedu« smo menjavali »kugle v kugellagerju«, vrteli »balanco« (ne krmilo – ta je pri avtomobilu) in koga peljali na »štangi« ali pa na »gepeku« - kakor kdo (»kontra« je iz uporabe, saj jo sodobni bicikli nimajo).
Ne pričakujem, da navedene besede pridejo v SSKJ, bi pa sodile v Razvezani jezik, ki se najde na spletu – v tem besedišču se jezik otresa togosti;)))
Ja, če pomislim na nekdanje čase; nemških sposojenk je v besedišču kar mrgolelo. Če je zmanjkalo kurjave, sem šel v »kevder«, vzel v roke »šaflo« in naložil poln »ajmar kolma«, ter ga nesel v »kolmkišto«, za v »šporget«. Trenutno je IN fuzbal, žogo pa smo brcali tudi v moji mladosti. Radi smo »driblali«, veliko »favlali«, in če je bilo to v enajstmetrskem prostoru, je sudac piskal »elfer«.
Teh par besed le za primer – bilo jih je še mnogo, mnogo več, saj skoraj ni bilo dejavnosti, ki bi ne bila prepletena s prekvašenimi nemškimi izrazi. Iz tega je tudi STARA LJUBLJANŠČINA, ki ni le žargon drugačnih skrajšav in naglasov, ampak je polna tujk, med katerimi prevladujejo nemški izrazi. Brez njih ni ljudskih pesmi, z izrazi kot so: ringelšpil, hartelc, gver, roženkraut, pušelc, narajmati, faud, ksiht, šparati, klanfati, numerca, furtnafurt, merkat, frdaman, guncati, folk, verkzajg, gvišen, gmah, šlatat, gvirat, ratat, cajtat, špampet, gvint, špital, viža, rezircajh, foršrit, brihten, fertrotlat, štrudel, glaž, britof, frakel, špancir, kšeft, laufat, šolni, ketna, žnabli, šocej, štuk, kajža, tavžent, biksati, djati, rinčca, gift, šparati, lušt, zmatran, martri, gvant,… - po moje sestavljajo vsaj tretjino vsega besedišča (s privzetimi vsaj pol). In nič ni narobe! V primeri z anglizmi, ki rinejo v sodobno besedišče, so bili našteti izrazi prav gotovo uporabnejši. Čas jih je namreč že »naštimal« na našo »vižo«, obenem pa so se večinoma po slovensko pregibali, kar za razne »Kul-e« in Ful-e« ne moremo reči.
Da bi ne mislili, da agitiram za takole »špraho«. Ne, ne! Cankariana mi je precej bolj po godu. A vendar. Stara dobra »lublanšna« je luštna, rajhna štima. In zelo špasna. Prav rad jo slišim in tudi berem. V Prigodnicah Mile Kačičeve – berite, ne bo vam žal! - tako žlahtno zveni, da ji res ne gre oporekati.

Takole! Tole sem naumil, da sem se spihal in prežvečil lumpa, ki mu je napoti moj bicikel. Sicer pa mi ni bilo nič prihranjenega. Tisti flikcajh – a veste, da sem ga že rabil! V Podpeči je zadnje kolo še enkrat tiltnilo, tokrat kar brez »dobrega soseda«. A ni blo blema! Čez dobre četrt ure sva bila že na poti.
Sam oča buh me je navdihnil, da sem flikcajh kupil. Če bi ga ne…

Bi bila pot domov dokaj sitna;)))
19. julij 2018 | Komentarji (13)
Zjutraj sem levo roko stisnil v pest, potem pa tapkal po členkih in dolinicah med njimi, da bi pogruntal, koliko dni ima ta mesec. Če členek pomeni mesec z 31–imi dnevi, je vdolbina med členkoma 30-dnevnik. Ko prešteješ do sedem – toliko je enot na eni roki - greš od začetka (z julija na avgust).
Junij je tako vdolbinica, torej 30 dni.
Še dobro, da sem tako pogruntal, da smo danes zadnjega. Če bi ne, bi bilo za oddajo stanja na števcih za štrom in plin jutri prepozno.

Po zajutreku sem zdrknil na tržnico. Nič takega ni, kar bi moral kupit, a rad grem. Tam so branjevke, s katerimi je treba katero reči in koga ošinfati. Po tej uverturi je, se mi zdi, solata enmalo cenejša. Ali pa jabolka pri Primorcu. Veseli me, da je gospod iz Vrtovina spet na mestu. Bolezen je bila vmes, razlaga.
»Pa novi zobje,« sem mu rekel.
»Res je,« je pokimal in se zasmejal. Za razliko od prejšnjekrati, prav filmsko.
Danes prodaja fige in jabolka. Prva letošnja jabolka.
»Jabka bi – ene pet mi jih dajte, za kompot.«
Našlihtal mi jih je za osemdeset centov.
»Pa še enega povrh!«.
»Lepo od vas,«
sem ga pohvalil in medtem, ko je menjal petaka, sem mu namignil, naj naredi kar na evro.
»Potem pa ti dam še enega,« se je zarežal.
»Da le ne boste na zgubi,« sem bil previden.
»He, he, kako le!? Saj so zrasla na drevesu, ne pri srcu.«
Srčen mož!

Pa naj še kdo šinfa Primorce!
30. junij 2018 | Komentarji (5)
Ker se moji "politični" spisi baš ne uveljavljajo, se vračam k retrospektivi. To so zapisi nekdanje umirajoče navade, ki vseeno še ne bo umrla tako kmalu.
Ne vem natanko, kaj naj si o tem mislim...



Pri FAMEL CAFFÉ na Tržaški cesti pljuckam kofe. Ta eksotični naziv sem sprva prevajal v FAME CAFFÉ – to v angleščini vsaj nekaj pomeni (pa še L je bil obrnjen narobe in navzdol, da je bilo ime pravi rebus). Zdaj vem, da je prav FAMEL, kar pomeni, da je last nekega FAMELA FATMIJA IBRAIMIJA (od kod je, pa sami uganite;))).
Kava je dobra - bojda ILLY kufje. Daleč naokoli ni take. Bi bila pa še boljša, če me v nos ne bi ščemel cigaretni dim posušene dame, ki za sosednjo mizo smotka smotko za smotko.


Prvič sem se zakajal s kalumetom, ki ga je sešniclal Tone. Smrkavci, oboževalci Karla Maya, smo vanj natlačili suho orehovo listje in si, sedevši po turško, tisto reč svečano podajali. Naše pleme je bilo ves čas na bojnem pohodu in za ciklična premirje je bilo treba ravhati pipo miru.
Mirovne sporazume sem sovražil. Kadar sem potegnil iz fajfe, sem se res počutil kot kak Hatatitla, a ne za dolgo; oči so me pekle in redko sem se uspel ubraniti kašlja, prhanja in pljuvanja vse naokoli. »Bratje« so se hihitali… K vragu je šlo vse dostojanstvo (in, če sem se razburil, celo krhki mir;))).
Če izvzamemo učinke, gotavljam, da davljenje z kalumetom še ni moglo biti pravo kadilstvo. Kaditi sem začel nekaj let kasneje, med brajzdami gredic poleg sedanje Koprske ulice.
Tam, kjer so na začetku gase danes vrstne hiške, so bile nekdaj njive. Da bi zemlja bolje rodila, so jo pognojili z ostanki tobačnih odpadkov iz Tobak fabrike. Med grudami tobaka je bilo najti vse polno celih cigaret, ki smo jih zbirali in potem navdušeno kadili. Spomnim se, kako sem se, s čikom v ustih, navduševal, češ: To je življenje! Večer se je gostil in dosti drugega od žarečih čikov ni bilo videti, če izvzamem senco peršone, ki se je pojavila baš med mojim pridušanjem in rekla: »Ti bom že dal življenje!«… Izkazalo se je, da je ta senca – moj oče. Takrat sem imel cca 12, morda 13 let in razumeli boste, da je bila po tej intervenciji moja kadilska kariera za nekaj časa prekinjena.
Aktivno sem pričel tobačiti v gimnaziji. V prvem letniku niti ne zelo intenzivno, kasneje pa sem postal kadilec, da se reče.
Tiste čase kajenje še ni bilo preganjano. V trafiki so prodajali čike na komade. »Dve Sarajki,« si prosil in ti ju je gospa zavila v svilen papir. Nato smo se zavlekli v naš »buf« (ki je, mimogrede, sedanji Famel Caffé), v prvi štuk, si naročili kavico in se zakadili…
Bili so lepi časi. Kadil si lahko povsod – na delovnem mestu, na sestankih, na obiskih, pri kosilu, v avtobusih in na vlakih ter, seveda, v vseh gostiščih in na vseh javnih prireditvah, ampak… Ne glede na to, da sem kadil kot Turek, sem vonj gostiln sovražil. Domala v vseh je smrdelo. Postan vonj po politi pijači, po spahovanju, kozlanju, švicu in še po čem odvratnem se je mešal s smradom cigaret. Ja! prav vonj čikov je dal »aromi« beznic finalno noto. Tisti vonj…
Še ga imam v nosu! Preden so podrli gostilno Kramar (tudi Bizeljski hram), sem se skoraj vsak dan tam mimo peljal z biciklom v službo. In skoraj vsakič mi je v nos zavel smrad špelunke. Kljub temu, da so jo že pred leti zaprli, je tam okoli smrdelo.
Ne vem, kako je to, a še se dogaja; na mestu Kramarja stoji nagravžen blok (gostilna je bila napram tej novodobni kocki prava arhitektura!), a vsakič, ko me pot zanese tam mimo … zavonjam špelunko!















Kaditi me je naučil moj dolgoletni prijatelj Miloš – rak na pljučih je bila njegova usoda.
Kot mladec sem, pri cca osmih letih, vzljubil igro neverjetnih kombinacij, ki se ji reče šah. Odtlej sem navdušeno šahiral in, če je bila le prilika, prirejal turnirje. S prijatelji in kar doma.
Strumno smo posedali za tremi (tudi štirimi šahovnicami), in kadili, da je bilo veselje. Ker smo neumorno buljili v table in se nismo dosti premikali, je dim lebdel v prostoru, kot jutranje meglice nad močvirjem. Smrad se je zalezel v vse reže stanovanja: v vse tekstilije – v tepih in zavese, v sedežno garnituro in v garderobo. Še pod kožo.
Kadilca, četudi ne kadi, ni težko prepoznati. Izdaja ga vonj.
Res so bili lepi časi. Redko kje se je socializem, kot poudarjanje skupnosti, tako prijel, kot med kadilci. Ni ga bilo, ki bi odklonil najbolj pogosto vprašanje, A MAŠ KAKŠEN ČIK? Kadili smo filter 57, pa Drino in Moravo (danes morava, jutri ne bova!), Drava pa je bila za proletarce. V Jugi so imele cigarete pretežno nazive po rekah. Cigaretam smo rekali cigaretli, mrliške palčke, giftnudelni, običajno pa kar čik. Čeprav je čik tisto, kar od cigarete ostane, smo znali čik, kot cigaretel, in čik, kot ogorek, jasno ločiti.
Vse je odvisno od intonacije. In konteksta.;)))
Na delovnem mestu knjižničarja ni bilo dovoljeno kaditi, torej sem čike kuril na hodniku, med katalogi. A tam se je vmešaval Murphy. Čim sem čik prižgal, je prišla stranka in gnjavila toliko časa, da sem ujel res - le še čik. Ker mi v službi ni bilo dano tobačiti po mili volji, sem to nadoknadil po službi. Čik za čikom, škatlico za škatlico sem skuril, še posebej ob večerih, po popoldanskem šihtu, sem rauhal, kot da mi gre za življenje.
To se je kmalu poznalo. Zjutraj sem kašljal, da sem misli, da bom pljuča izpljunil. Dolgo sem si spiral usta in še po intenzivnem umivanju zob je v ustih ostajal okus dreka. Kadil sem sicer še vedno z veseljem, zjutraj pa pravega veselja ni bilo več.
Bilo je šestega januarja, leta 1992, ko me je končno srečala pamet.

Po kašljanju in pljuvanju črnih drekov – prejšnji večer sem skadil vsaj škatlico, če ne celo poldruge – sem bil prav utrujen in me je nenadoma prešinilo, da mi tega res ni več treba. Takrat sem se odločil in v koš zmetal vse čike, ki so bili v hiši.
Sprva me je črvičil pomislek, kako bom zdaj s kavico..? Za malico sem najraje ruknil do Degustacije, kafeterije, ki jo ni več. Prostor je bil pozimi strašno zadimljen, a smrad ni bil tako neznosen, ker se duh čikov in vonj kavice dobro ujemata. Skrbelo me je, kako mi bo poslej teknila kavica, ki se čiku tako božansko prilega? In kam bom z rokami, če v njih ne bo čika? To so bile moje bojazni, a izkazalo se je, da so neutemeljene. Brez cigarete, ki ti itak ubije brbončice vonja, je kavica šele prav zadišala, kar pa se rok tiče: cigaretli dokazano povrzočajo nervozo; samo z njimi zasvojen sem lahko zdenstal tak pomislek. Brez njih sem postal mnogo bolj flegma. In ni bilo nobenih težav, kam z rokami.
Še me je dajalo, uf, kaj ne! Mesece! Pomnil, kako sem nekega kasnega večera premetal vse kotičke, da bi našel vsaj en čik. Takrat sem bi zrel, da napravim recidivo…
K sreči ga nisem našel.
Zdaj je od takrat minilo že dobrih 26 let, kar je leto več od moje kadilske kariere. To seveda še ne pomeni, da sem jo odnesel. Še lahko zbolim za rakom na pljučih, ki jih je zapacal katran od cigaret, a se zaradi tega ne belim glave. Kadilcev tudi ne gnjavim. Vsak je svoje sreče kovač! Mi pa gre na živce, če kdo, ves nadušen,razlaga, da je preveč zasvojen in se cigaretlov ne more odvaditi. Kaj se trudi, če je pa jasno, da je mona, brez hrbtenice (verjetno tudi pri drugih rečeh!). Naj bo raje tiho – tako bo pokazal več »karakterja«;) – in naj veselo rauha, kot je to počel rajnki Andrej.
Kdor kadi, devetemu odgovori!;)))

Po mojem Andreja niso pokopale cigarete. Andrej odvajanja od cigaret ni nikoli obešal na veliki zvon. Bil je verižni kadilec in menim, da bi, če bi nehal kaditi, njegovo telo doživelo šok. Kadar je zaugnil modrikasti dim, si zaznal tiho prasketanje. Še danes ne vem, a je bil to zvok dogorevanja čika, ali pa je glas prišel iz globine njegovih pljuč? A ker cigarete res ne morejo biti krive za vse, se nagibam k domnevi, da je za njegov rak kriv melanom, ki so mu ga par let nazaj sicer odstranili, a vprašanje, če je to zaleglo..??
Zase sem vseeno vesel, da sem se kajenja losal. Ker je GRDA IN ŠKODLJIVA RAZVADA!
Danes gledam mlade, kako svaljkajo in nažigajo travo, po lokalih gledam, kako prodajalci v blagovnicah iz nekakih kesonov, ki jim bingljajo nad glavo, jemljejo škatlice, porisane z grozljivko in napovrh še črno obrobljeno. Kot parte. Smešne so peršone, ki se cigaret »odvajajo« z nekako keramično trobljo, iz katere se kadi vsaj dvakrat bolj, kot iz čika. Cigar, špicev in fajf – vse smo poskusili, po »potrebi« - skoraj ni več videti.
Danes kadilci lahko smrdijo le zunaj, pa še to ne povsod.
Zadnje čase hodim okoli špitalov. Pred vhodom je znak, na katerem piše, da na območju UKL ni dovoljeno kaditi. Ker je znak pred vhodom v območje špitala, očitno to velja tudi za park pred njim. Vseeno je koš za smeti - s pepelnikom na vrhu - na funkcionalnem dvorišču klinike, ne zunaj, na cesti, in ves je »ozaljšan« z pokonci štrlečimi, zaprešanimi čiki. Pred tremi dnevi smo morali celo poklicati varnostnika, da je v taistem košu pogasil požar, ki ga je zanetil neugasnjen čik.
V vogalu špitala gledam vrsto oseb v plavih in belih uniformah. Od njih se vrtinči modrikasti dim.
Tudi v FAMEL KAFFÉ vsi veselo kadijo in medtem, ko si tole beležim, tiho kolnem, ker me draži dim, ki mi ga vetrc nosi ravno v nos;))))


P.S.: Štenge pleskamo. Trenutno barvajo ograjo. Z nitrolakom. S hodnika se jedki smrad plazi v stanovanje. Čeprav imamo okna ves čas odprta, ga je pri vratih jasno zaznati. Ven grem tako, da pretečem vse štiri štuke le s par vdihi.
Že tri dni tekam mimo dveh možakarjev. Brez mask se zvirata na štengah in ograjo neumorno penzlata, pri tem pa ves čas in prav na blizu vdihavata strupene hlape.
Včasih ju ujamem med pavzo. Da se "nadihata", kadita. Pred vrati v klet je pepelnik, nagneten s čiki.

To, vidite, je dandanašnji "delavska svobodna izbira". Edina, ki je res SVOBODNA.
Za popizdit! - pravim (naši ministri pa o tej problematiki še niso rekli ne bev, ne mev!).
29. junij 2018 | Komentarji (20)
Danes je praznik – 27. let samostojne Slovenije. Ob tej priliki je bila včeraj na Kongresnem trgu prigodna proslava. Pred njo pa je ta trenutek zvezdna televizijka, Rosvita Pesek, opravila razgovor z izbranimi gosti.
Poleg Laure Unuk, svetovne mladinske prvakinje v šahu, ki je grozno ponosna na slovensko zastavo, bere pa najraje v angleščini (čeprav ji tudi slovenščina ne gre najbolje), je bilo mnogo bolj zanimivo poslušati 2predmejca«, dr. Mirana Košuto. Potožil je, kako žlahtni projekt Skupnega kulturnega prostora, ki je še iz prejšnje države in naj bi združil »rod slovenščne cele«, še vedno ne deluje.
Če pomislimo na odnos matice do Slovencev v zamejstvu, pa na vse dosedanje ministre za zamejske Slovence, bi Košuti razloge zlahka pojasnil.
Fino je bilo poslušati starosto osamosvajanja, Ivana Omana: ata iz Zminca, ki ga vsi poznamo po kleni besedi, (npr., da »ni važno, kdo je kdo - važno je, da je naš!«, ali pa: »Zmahali bomo!«), je v zadnjih letih dojel. Zdaj druka za skupnost. Če bi imel možnost govoriti na proslavi, bi vsem razložil, da smo si izborili državo, ki je NAŠA, LAST NAS VSEH…
To je povedal tako vzneseno, da se je skoraj razburil.

Včeraj popoldne sem bicikliral od Drame do Tromostovja. Najbližje je pošrek čez Kongresni trg, a tokrat ni šlo. Vse je bilo zaplankano. Trg je bilo treba obiti.
- To ni nič groznega - pač priprave. Zvečer bo vse drugače, - sem se sprijaznil, še posebej, ker so še v TV Dnevniku vabili tudi LJUDSTVO. Naj se proslave udeleži! Edini pogoj je bil, da se, zaradi kontrole, tam pojavi uro prej.
Nekaj po 21,00h, ko so pričeli s prenosom in predstavili prizorišče, je bilo prvo, kar mi je šinilo skoz možgane, Cankarjev referat o Slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi. Za spremembo ne samo zato, ker je letos Cankarjevo leto. Tole so besede – za okus le par odlomkov - ki mi jih je jasno, kot beli dan, asociiralo mesto dogajanja:

…Prijatelj, ki je bil usmiljen, mi je razložil stvar:
Glej to prostrano, zakajeno slabo razsvetljeno izbo! Glej te ljudi! … Njih lica so groba, ker so ožgana od sonca, njih roke so težke in okorne, ker so trudne od dela, v njih očeh je skrb in sovraštvo, ker so ugledale krivico, iz ust jim smrdi žganje, ker je šampanjec drag… Glej, to je LJUDSTVO!
Tako, prijatelj, sva videla LJUDSTVO, poglejva še NAROD!
NAROD je sedel v salonu in je bil že nekoliko pijan, Izba je bila svetla in prijazna, mize so bile pogrnjene. In za mizami je sedel črno oblečeni, veseli, glasni narod. Njegov obraz je bil rdeč in vroč; iz lic je puhtelo vino, v očeh je gorela prešernost življenja. Pa se je vzdignil izza mize lep in postaven gospod, potrkal je s prstanom ob kozarec in je izpregovoril:
Gospoda slavna! Ker smo tako lepo zbrani, je potreba, da pokažemo kletim sovragom, kdo da smo! Kaj je slovenski narod? Slovenski narod je teptan,. . Natakar, zapri duri, da ne bo smrdelo sem tisto ljudstvo s svojim žganjem in tobakom,,. Teptan je, pravim! Ampak po krivici uživa naš narod to preziranje in zaničevanje: visoko se je vzdignila njegova kultura — tak zapri.. , ti prokleto ljudstvo! — in naš narod je stopil v ravno vrsto z drugimi mogočnimi narodi! Zatorej zapojemo lahko s ponosom…
In po salonu je veličastno zaorila himna: »Slovenec sem« … Nato so hoteli zapeti še »Hej Slovani«. toda glave so klonile in glasovi so umirali.., Ljudstvo se je razšlo že zgodaj, ker je bilo trudno, narod pa je ostal pod mizo in je smrčal…


Kaj je bilo na trgu, kar me je spomnilo na ta odlomek?!
Ob hišah je stala strumna četa slavne slovenske vojske, vzdolž nje pa je bila od Nunske cerkve do odra razvita rdeča preproga. Pred sceno se je zbirala ELITA – Cankar bi ji rekel, NAROD. Prvih 10, 15 vrst so zasedali vrhovniki politike, štacune in vseh pomembnejših organizacij in društev. Morebiti je v zadnjih vrstah sedelo celo nekaj predstavnikov LJUDSTVA, a so bili dobro precedeni - samo toliko jih je bilo, kolikor je določil NAROD. To je bilo jasno videti po tem, da je bil celoten zadnji del trga, skoraj 2/3 trga, gor do Nunske cerkve, ograjen in – PRAZEN. PRAZEN, kot moja dlan.
NAROD je menda cviknil. Ob ljudstvu se ne počuti dobro. Smrdi, pa še - ne mara NARODA, LJUDSTVO nehvaležno, pa čeprav mu ta daje delo in kruh.
A tudi LJUSTVO je bilo prisotno. Za ograjo, ob Nunski cerkvi in s sredine parka Zvezda se je dogajalo. Tam je čez planke firbcalo LJUDSTVO. Zavedne, lahkoverne slovenske dušice so se drenjale za ograjo in plapolale z zastavicami; ker so hotele biti zraven.
Bile so, a so dogajanje bolje videle na zaslonu, kakor v živo.
Spomnil sem se Omanovih besed; da smo si državo priborili ZASE – DA JE NAŠA LAST, LAST NAS VSEH…

Dobro so nas opeharili!

-------------------------------------

Enmalo si še oglejmo, kaj se je dogajalo:
Ko je po preprogi odkopitljala spremljevalka prezidenta (in par pikzigmajev), se je pričelo. Naznanili so predsednika. Ponosno je stopal po preprogi, prav po manekensko gizdavo, do perzianarja, položenega pošrek čez tekač, nekje na koti lokala Kapuciner. Prav v sredo, v ornamentirani rožni vzorec se je vstopil naš prezident medtem, ko so igrali himno.
Za hip sem si zaželel, da bi bila tista roža na sredini črvina – naj pogoltne našega nadebudnega predsednika in ga odloži v drugo dimenzijo, koder bodo njegovo »modrost« znali pripoznati kot modrost in ne kot abote, ki jih trosi… Kakšna sreča bi bila, če bi se to zgodilo, joj, če bi se tja namestila večina sedanje elite…
Žal je bila to le hipna pomisel! Lepa, a neuresničljiva. Naš prezident je stal »inu obstal«, desno od njega pa je trg prazno zeval.
Po ekserciranju častne čete in po govoru – Pahor je spet rožice sadil! – se je pričelo. Proslava je potekala pod imenom: Ime mi je pomlad, kar naj bi – tako Rosvita Pesek – asociiralo prihod novega življenja.

Enmalo hecno! Včeraj je bil Kres. Vstopili smo v poletje – kakšna pomlad neki! Pustimo se presenetiti, sem si rekel, in spremljal program:

V prvi točki je krepka gospica odpela Ježkovo popevko »Ne čakaj na maj«. Orkester je medigro spremenil v značilno slovenski jazz – melodijo so tako spačili, da jo skoraj ni bilo mogoče spoznati. A kar je pritegnilo pogled, je bilo podnožje odra. Tam se je kakih 15 priletnih parov zibalo v ritmu (pozabil sem povedati, da je bil podnaslov proslave: Glasba za ples;))). Tudi v naslednji točki so se morali vrteti.

Dobro so jih »zavrteli«, - sem pomislil in se spomnil na leta pri Rožancu. Na proslavah često uporabljajo tudi folkloro. Noše, kot stenski dodatek, osebe, odete v noše, pa kot kulise. Kar nekajkrat sem se tako šel… živo kuliso;)))

Pri točki s Tinkaro – ta dečva poje, da je veselje! – je večkrat pokazalo nasmejanega zamorčka, ki je vneseno udrihal po tam-tamih. Vseeno! Mene je pritegnila vitka članica orkestra slovenske vojske. Občudoval sem, kako očarljivo je znala počiti z renami. In s kako široko kretnjo jih je znala razdvojiti!

Mimo prizorov iz filma »Ne čakaj na maj«, so, kot samostojno točko, zavrteli tudi film o plesnem paru. Ljubka dama v kombineži in biondi vizavi sta usekala svoj pas-de-deux okoli Robove fontane, pa skoz NUK, pa v Predsednikovo palačo… (položil jo je na perzianar - ja, od tam je moral biti tisti perzianar;) pa v areni parlamenta. Lepa točka, a še lepša punca!;)))

Maja Keuc je odpela Kreslinovo Namesto koga roža cveti? Lep vokal, a tale Maja je vamp ženska. Sem in tja požre kakšno črko in včasih cele zloge.

Omeniti je treba še finalni trio, ki je odpel in odrecitiral Smolarjevo Daleč, daleč je za naju pomlad. Pesnik Menart je zapisal, da je imel v mislih verze s podobno vsebino, potem pa je slišal Adija in se premislil.
Bolje, kot je v pesmi povedal Adi, bi sam ne znal, - je priznal Menart.
Na odru so jo zapeli trije: prvi, Kristijan Guček, tudi Toni iz Žlahtne Štorije, jo je odbrundal nekam zadušeno - fant je tudi nagnjen k fušanju - drugi, Slakonja, pa – spakljivo. Ta poba je talent, a očitno preveč zagledan sam vase. Škoda! Kos pesmi je zrecitiral tudi ata Cavazza. Všeč mi je bila njegova reinterpretacija, v pasusu:
…Mi za mladostjo NI hudo!
Stari lev se še ne da!

Tudi sklepna pesem je bila stara dobra popevčica od našega Ježka, njegov Mambo Cubano. A poznate besedilo?;))) Takole gre:

Al ga je muču poraz,
k je repetirou en klas,
k je le tancou po teras
mambo cubano.
Nej Anči kita magar
maha ke z bičam konjar,
pojdi o slika danzar
mambo cubano.

Ole, ole!
Ayay, ayay!
O, corazon mi d-a-aj!
Ole, ole!
Ayay, ayay!
Obes se na tramvaj!
Vedi, da te rada mam!
K je res, da morje je slan?
Tunkati gre se madam,
ampak u bano!


V prešernem duhu in ruhu!

»Najprej je potrebna ljubezen, šele nato lahko prideta do veljave razsodnost in orožje,« pa je mnogo bolj resen končni del teksta z naslovom, Pomlad (v odlični interpretaciji Mateja Puca), bog ve, od koga.
Malo morgen! Slovenci imamo bridko skušnjo, kam vodi slepa »ljubezen« do naroda in domovine. Nič razsodnosti ne ostane. Le sovraštvo. In če ta poseduje orožje…

Pregledoval sem prizorišče »naroda«, pa JJ-ja (in njegovih) nisem opazil. Res! Mogoče je kje bil, a pri mimohodu praporjev sem videl na jamborih nekaj zvezd, kar je zadosten razlog, ki napeljuje na sklep, da ga ni bilo.
V volilnem obdobju je kazal dokaj pohleven obraz, zdaj pa se mu dogaja – NAROD. LJUDSTVO ga je sicer volilo, NAROD pa ga noče, in tudi meni se ne dopade, takole, da ga ni!
Še enkrat smo v živo doživeli, kako zgleda njegova SPRAVLJIVOST!

Pa pustimo preigravanja v žnj -molu! Iz prve roke ste izvedeli, kako sem doživel proslavo za NAROD. Malo sem žleht, vem, a Cankarjev tekst, kot ste ga brali, se nadaljuje z naslednjim stavkom:

Moj prijatelj je bil hudoben, a vsaka resnica je hudobna…


Pa lepo spančkajte;)))
25. junij 2018 | Komentarji (9)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 192741
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34434 // Odgovorov: 1874399
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 86709 // Komentarjev: 1241358
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222304 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "