V Rimu je toliko beračev, da ti postane tesno pri duši. Se spomnite, da sem v enem od »rimskih« zapisov omenil prizor, ki sem ga doživel pred vhodom v cerkev Šent Andreja v dolinici; kako je zanikrna teta v naročju zibala mlajšega lasatega poba, ki je enmalo spomnil na Kristusa po križanju – no, tale je bil samo nalit do amena. Podoba je delovala kot ANTIPIETÁ, žalostna pietá našega časa.
Na vse skupaj sem že skoraj pozabil, a:
glej šmeta! Pred dnevi so v TV Dnevniku obravnavali baš problem rimskih brezdomcev, ki sta jih mesto in država preprosto pozabila. Nič takega, če bi se v prispevku ne pojavil RAVNO TA PAR. Za piko celo na istem podestu;)))

Iz radovednosti sem stopil v Google maps in se s pajacem podal pred navedeni hram božji. Ne boste verjeli, a tudi tam sta! Točno na mestu, na katerem ju je pričakovati!
V Rimu je klima bolj mila, tako, da se zunaj da prenočiti (še posebej, če si navajen vsega hudega). Kaže, da si je tale parček rešil svoj stanovanjski problem na podestu pred cerkvijo (ali pa je ta njun delovni kotiček)?
Prvič ju nisem fotografiral. Ne bi bilo pošteno. Zdaj, na TV, pa nisem imel takih zadržkov. V duhu TV prispevka: če odkrijeta to fotko in zahtevata Copy right – OK! Namesto miloščine bi jima z veseljem plačal!

Ivica Percl se je že poslovil, a tiste čase je bil slaven in rad sem ga poslušal. V Dubrovniku je dopustoval s kitaro in ob pesmi - kapo pa je nastavil za "jedan groš". Precej ljudi mu je prisluhnilo, nekateri pa so z njim tudi zapeli.
Glede na odziv sklepam, da sem drugo štimo dobro urezal;)))


www.youtube.com/watch?v=6oy33fZIc6U

Ko ju gledam, mi gre ves čas po glavi tista od Ivice Percla (še se spomnim, kako smo jo vkup zažingali pred staro česmo u Dubrovniku). To je pesem starem Pjeru, ki:

… svira za jedan groš,…

Še posebej tisti del, ki pravi:

Kažu, da jih danas ima mnogu kao što je Pjer,
a mnogi su imali priliku, da ih vide,
kako bez cilja lutaju.
Daleko od stvarnosti oni su tako sami,
a ljudi se u strahu pitaju,
dali če jednog dana i čitav svijet ostati sam…
21. februar 2018 | Komentarji (9)
Ej, ko sem bil mladenič (tega je dosti let),
s prijateljem sem krenil na čudežni izlet.
V Brazil, čez širno morje, gledat karneval;
v Recife, so mi rekli, je NAJ – NAJ pustni bal.
Res, karneval v Recife ni tak, kot ima ga Rio;
ni razglašen, bolj pristen je - tam ljudje norijo
od jutra do večera, ves Pust (in kak dan čez;),
ob sambi, z drzno masko (najraj´ pa čisto brez:))).
Vse mesto pleše, poje, predaja se "pregrehi"
in vsi so nasmejani – še kradejo z nasmehi.
V ritmu mambe, rumbe, pa salse in ča-ča,
vse pleše, brca, sope, uživa, se igra:
tam punca čokoladna in vroča joške stresa,

že zraven konkurenca noro z ritko meša,
te kuri, da ni druge - plesalko greš izbrati
in če jo prav zasukaš…, te ne pusti čakati!
Se kamra hitro najde: ten dollars, tuš, kondom -
kaj sambadrom! - pomisliš, ko utoneš v – fukodrom;)))
Je imela ritko jedro, narjeno za razvrat
in žnable kot zamorkla in dolg, labodji vrat;
v hamaci sva počela… desetkrat od začetka,
za pavzo, za crkljanje, pa vsakič cigaretka…

Od jutra od večera, za Pusta (in še čez!),
v Recife vsi norijo; s kostumom, še raj – brez;))).
Tak Pust je v Brazilu – verjemte, kar vam pravim!
Ah, žlahtni ti spomini! Dovolte, da nazdravim
na karneval v Recife - še kdaj bi šel tja dol,
ker rad imam Brazilce (BRAZILKE PA ŠE BOLJ!;)))
11. februar 2018 | Komentarji (7)
Praznični teden se izteka. V sredo smo praznovali dan KULTURE, pa sem se, kot že večkrat poprej, odpravil na Prešernov trg, na recital Prešernove poezije. Ker je letos jubilejno leto, stoletnica Cankarjeve smrti, so pesmi Prešerna prepletali s citati iz Cankarja.

Kot sem vam že poročal, sem zadnje čase kar precejkrat v CD. Tako sem bil tam tudi na predvečer praznika. In sem se uspel infiltrirati na proslavo. Tako sem v živo užival ob jedki Moderndorferjevi graji – kaj, ko je vse skupaj zgolj pljuvanje proti vetru! – še bolj pa ob Novakovih pesmih.

Nekje sem prebral misel, da umetniki izpovedujejo tisto, kar z besedami ni mogoče izpovedati. To se tika vseh branž umetnosti, očitno tudi literature in poezije, s katero pisatelji in poeti ubesedijo misli, ki jih običajnim smrtnikom z besedami ni mogoče izpovedati.
Vse življenje sem prežet s Cankarjevo visoko besedo, z njeno gladko ostrino, a tudi z njeno poetiko, ki misli prej doda, kot kaj vzame. In ker ljubim poezijo, sem v sredo zvečer prišel na svoj račun: mojo dušo je raznežil Boris A. Novak.

Da te beseda prestreli, ni treba, da jo repaš (naj mi Trkaj oprosti), se ob njej postavljaš na glavo in počneš vse sorte vragolije. Dovelj je, da jo pove nekdo, ki jo čuti, če pa je še dober recitator (in Novak, kljub govorni napaki, to je!), tem bolje. To je le še pika na i! In če se vrnem k Cankarju – ta mož je pesnil prozo.

To je tudi njegova nesreča. Njegovo sporočilo je univerzalno, a izpovedano je s tako vneseno, lirično besedo, da se enostavno ne da prevesti. Kaj takega bi morda za silo uspelo le vrhunskemu umetniku, ki bi »prelamljanje jezika« občutil vsaj tako polno, kot Boris A. Novak, ki pa bi ob tem moral biti bilingvist, torej bi mu bilo dano, da bi prav tako intenzivno občutil tudi pretanjenosti jezika, v katerega bi Cankarjev tekst prelagal.
Ker je to kriterij, ki ga skoraj ni mogoče zadostiti, je Cankarju usojena »provincialnost«; omejenost na našo dolino Šentflorjansko. Žal je še v njej često nerazumljen. Če bi ga več brali in bi ga ne pačili, ne siromašili in celo ne zatajevali, bi nikomur ne prišel na misel očitek, ki je lahko le sad lastnega neznanja, in sicer, da je slovenščina TRD JEZIK; take pomisli se je včeraj znebila moja znanka. Če bi ga poznali, bi skupaj z Novakom vedeli, kako lep, mehak in gibek jezik je naša slovenščina; tistemu, ki jo obvlada, teče beseda kot bistri potoček. In če bi to dojeli, bi bili manj podobni njegovim Šentflorjačanom…, a do tega spoznanja je, kolikor morem presoditi, še daleč.

Kulturni teden se sicer izteka, Cankarjevo leto pa se je komaj dobro pričelo, zato nekaj malega Cankarja ne škodi. Malo za spomin in opomin, tem bolj pa v užitek:



Slišal sem govor debelega gospoda. Dolg govor je bil, meni pa se je zdelo, da slišim samo eno besedo: »Domovina, domovina, domovina,…«
»Lepa naša domovina … čast in blagor naše domovine … vse za domovino … kri do zadnje kaplje za domovino … na boj za domovino …«
Ko je nehal in je bil truden, sem vprašal soseda:
»Kdo je ta spoštljivi in debeli gospod?«
Sosed se je zasmejal in je odgovoril:
»Troje hiš ima v mestu in tudi zunaj mesta lep kos domovine; sinovi pa so mu preskrbljeni tako varno, da ne bodo marširali!«
»Pa je rekel: vse za domovino!«
- »Saj ni mislil svojega bogastva!«
»Pa je rekel: kri za domovino!«
- Saj ni mislil svoje krvi!«

Pojdem in povprašam tiste, ki so marširali skozi ; tiste, ki so nosili tornistre, ter njih spremljevalce: »Kje je vaša domovina?«
Pa bodo odgovarjali po vrsti:
»Lani je nemška zemlja pila mojo kri, terjala moj davek, letos pije in terja avstrijska zemlja; čez leto morda bom služil Ameriki. Moja pot gre tja, kamor ukazujejo tisti, ki imajo domovino in oblast. Od fabrike do fabrike, iz rudnika v rudnik, s polja v mesto, od dežele do dežele; in nikoli ne vprašajo: Kje je tvoja domovina? Vprašajo le: Koliko je še vredno tvoje delo, koliko je v tvojih žilah krvi? In kadar ni več krvi, ukažejo: Pojdi in išči si domovine, poišči jo kraj ceste, v jarku! Ali, kadar se jim zahoče, mi obesijo tornister in velevajo: Hiti, umri za našo domovino! Zakaj njih je domovina in njih je oblast! Jaz sejem in žanjem, branim hišo in polje; ali ne sétev ni moja ne žetev, ne hiša ne polje. Ti si vprašal, ti nam povej: kje je naša domovina?«
Tako bodo odgovorili vsi tisti, ki so marširali po blatni cesti.

Stvar je v redu, pa zapojmo:

»Lepa naša domovina…«

















Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo zrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja s svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bode le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota človeštvu, zasmeh pravici…

Drugačno melodijo bo dobila pesem o »lepi naši domovini«! –




Pustna sobota je, norčav čas je pred durmi in vpričo tega se Cankarijana mogoče sliši nekam patetično, če pa pri tem pomislimo na Pepelnico, ki nas spomni na duhovno plitkost časa, v katerem živimo – kaj vem?
Mogoče pa niti ne!


P.S.: Če na MMC poiščete članek z naslovom RECITAL PREŠERNOVE POEZIJE, je na eni od priloženih fotografij grabnar, maskiran v kužka-postružka.

Oglejte si uspelo masko in našpegajte se, da boste vedeli, kako zgleda ZBRANOST;))))
10. februar 2018 | Komentarji (8)

Cerar je zarentačil. Hi, hi, to pa mu ni podobno. Za Cmerarja se je slišalo sicer odločno, a odločnost se nekam razblini, če vemo, kar je tudi Cerarju jasno: da od »sklicevanje na civilizacijske manire in na vladavino prava« ne bo nič, če EU ne ukrepa, EU pa je ta hip Juncker.
Stari lisjak, z dosti putra na glavi, se gre trenutno moralista, a se vsi še dobro spomnimo, kako je, ko je predsedoval Luxemburgu, ta deželica (s »fluidnim« sistemom) služila kot prvovrstna davčna oaza, in tako večino EU držav opetnajtila za desetine milijard. Juncker je takrat modro stran gledal.
Sicer pa Luxemburg (in tudi Belgija, Nizozemska,…) to počnejo tudi ta trenutek. Medtem, ko EU sankcionira davčne oazice alá Kajmanski otoki, samo Luxemburg pokrade pol vsega manjka, ki nastane z izogibanjem davkov doma. A kaj, ko je vse LEGALNO. Ni sicer lepo in ni najbolj moralno, pravno pa je pošlihtano, se je zgovarjal Juncker.
Ja, stari je pregnan. Zdaj žuga, a jaz bi ga ne vzel preveč verodostojno (vsaj ne, kot moralista). Pred novim letom nam je priporočal gospoda Timmermansa, češ, da bo »mediator« med nami in bratci Hrvatci. Na svetega Timmermansa smo dosti dali. Nekateri novinarji so se razpisali, da bo hrvatcem že pokazal venti-oto… A od obljube ni ostalo druzega, kot da smo si tega gospoda večkrat ogledali na TV in videli, da ima velik trebuh, no, tod okoli pa se še ni prikazal in kolikor morem presoditi, se tudi ne bo. Takšna je EU verodostojnost, sploh pa je s takim vampom težko potovati.
Všeč mi je Junkerova najnovejša kolobocija, nad katero je Cerar, enmalo žalosten, danes zagrenjeno potožil. Stari se je razkuril, ko.« »da je zadeva bilateralni problem, a tudi problem EU, ki pa ga morata vpleteni državi rešiti dvostranso".
Ni čudno, da je Cerar zarobantil in na svitlo pivlekel še civilizacijske standarde ter Hrvate označil kot necivilizirane. Tega sicer ni rekel, je pa namignil.
Rajtam, da bodo bratci Hrvatci spet kujavi. Ne, ker bi nanje kdo pritisnil – Junker jih ni spucal nič bolj, kot nas – ampak, ker jim je Cerar oponesel - civiliziranost.

So državice in so deželice. Tozadevno smo mi bolj deželica, a tudi Hrvatska ni ne vem kako verodostojna država. Rada se gre »zemljo krast«, čeprav ves čas oznanja, da si jo je priborila (ozemeljske spore ima z domala vsemi sosedi!), a tudi mi ž njo počenjamo, kot svinja z mehom. Ne le z zemljo in mejo. Pišmeuhovski smo tudi z ljudmi za mejo…

No, to pa je že druga zgodba!,;)))

P.S.: Včeraj sem sanjal čudne sanje: poletje je bilo in plaval sem po Kolpi, potem pa se je v grmu prikazal Cerar. Od jeze so se mu kar očala zarosila, ko mi je požugal, da sem državljan Slovenije, ki daje slab vzgled; kršim namreč teritorialne vode, ker plavam na Hrvaškem, zato naj se koj spravim na našo stran, koder me čaka preki sud. Kljub grožnji nisem na azil niti pomislil in sem odkravljal do slovenskega brega, a tam sem se zapletel v rezalno žico. Ves sem bil že porezan, da sem se še Cerarju zasmilil. Skušal mi je pomagat, a ko se je urezal v prst, je odnehal…
Švedravši v previjalnico se je še enkrat ozrl in funfnil, da lahko računam na njegovo pravno pomoč:
»Ker ste ubogali, bom dosegel, da boste lahko izbirali, kako naj vas pokončamo!«
Vem še, da sem kljub bolečinam - bil sem oklan, kot križani v švabskih cerkvah – pomislil nanj, na bodočega zagovornika, blago, in misel, ki mi je šinila skoz mozeg, je bila kristalno jasna. Nič ne de, da je bila v latinščini. Glasila se je:

»Ooooo, sancta simpicitas!!!«

Potem sem se prebudil.
6. februar 2018 | Komentarji (9)
Zadnjič sem jih gledal na TV, Cerarja, Gabrovška in še par drugih mandeljcev, ki so važno stopali po trasi bodoče ceste. Trenutno je vse skupaj le našodrana vršina, a čeprav prižgane mašine ni bilo videti in je vse skupaj v ravnini (graben pod cesto je le za decimeter nižje), je delegacija -predpisi so predpisi! - nosila delovne suknjiče in varnostne čelade. Okravatenim in v brezhibne gvante odetim "ogledovalcem" so nadeli tiste hecne fosforescentno oranžne brezrokavnike in jim na brezhibne frizure poveznili šleme – večina je dobila rdeče, le od Cerarja in Gašperšiča sta bili rumeni.
V spucanih čeveljcih so stopicljali po drnu (res me čudi, da jim niso ponudili še gojzerjev, od katerih bi imeli še največ koristi) in bili videti kot maškare, vsaj na prvi pogled, a že na drugega sem opazil, da jim »pancer oprava« kar pristaja, še posebej Gašperšiču. Še bolj bi mu, če bi mu v roke potisnili še lopato..;)))
V glavi mi je zazvenel star španski pregovor:

Aunque la mona se vista en seda, mona se queda.

To bi se po naše reklo:

Četudi se afna obleče v svilo, ostane afna, ali, da bo asociacija bolj konkretna:

Čeprav se runkel še tako nobel ogvanti, ostane runkel!


(Mi lahko kdo namigne, če imamo podobno reklo tudi v slovenščini?)




Pust se bliža. Eni bodo afne, eni osli, eni voli,…

Na, pa se bo, vsaj za par dni, vse pošlihtalo!
5. februar 2018 | Komentarji (11)
Letos je 100 letnica smrti Ivana Cankarja, vsled česar, o bratje, praznujemo Cankarjevo leto. V tem smislu so v CD včeraj zvečer, med pavzo koncerta, opazovali čudaka, ki je pred avditorijem, v kotu pred vhodom, brižno opazoval Cankarjevo posmrtno krinko, katera je tam razstavljena. Očala so mu visela krog vrata, on pa je z nosom lezel v vitrino, z zlatim okvirjem ozaljšano, v kateri je odložena rahlo zaprašena maska. Njenih odlitkov je več, a baš temu gre prvenstvo, saj je v prstenem naličju iz sadre ujeta celo ena od kocin iz Cankarjevih brkov.
Ne sme vas čuditi, da je bila tista oseba moja malenkost, kot tudi ne, da se ukvarjam s proučevanjem takih morbidnosti. Veste, mrtvo obličje mnogo pove. Če hočete vedeti kaj, berite kar Cankarja; kako je čul ob mrtvaškem odru svoje matere.

Ta teden sem bil že v drugo v CD. Prvekrati sem si ogledal Cankarjevo Pohujšanje.

Vse kaže in mnogotera znamenja pričajo, da se je prikradlo pohujšanje v dolino šentflorjansko. Tam si je postlalo, ob potoku, v tistem brlogu, ki je bil od nekdaj pribežališče vsega smradljivega. Pravi, da mu je Peter ime in da je umetnik. Že to je črno znamenje! Doline šentflorjanske ni blagoslovil bog zato, da bi redila umetnike, razbojnike, tatove in druge postopače! Dolina šentflorjanska je živela brez umetnikov doslej, pa bo izhajala tudi poslej! Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog!

To so prvi udarni stavki te znamenite farse, a tokrat niso bili na začetku. Pred tem naukom je režiser nakopičil cel zagovor kreposti in stanovitnosti – očitno jo je pobral po drugih Cankarjevih tekstih - tako, da so se navedeni med njimi skoraj izgubili. Kritika v DELU in DNEVNIKU sta to metodo pohvalila, sam pa nisem povsem prepričan, če je bilo to potrebno.
Sicer pa ta praksa ni od včeraj. Začelo se je daljnega leta 1980 z Jovanovičevimi Hlapci v MGL. Tam je bilo vse sorte vkup zmašenega, samo teksta od Hlapcev je bilo bolj malo.

Režiserji, ki to počno, nas hočejo prepričati, da se temu reče "umetniška svoboda", da tako bojda bolj jasno izrazijo svojo "poetiko", je pa vprašanje, če s tem bolj jasna tudi ideja avtorja drame (veliko vprašanje je, če imajo to sploh v mislih?).
Bodi kakorkoli; sam nisem pristaš režiserskega gledališča. Avtor mi - po Vidmarju - čisto zadostuje.


Če se povrnemo k Pohujšanju: Cankar je svojo misel domislil jasno, kar se le da, kup balasta, natrosenega med predstavo, pa njegovo idejo prej zamegli, kot izčisti.
Tudi naša nadebudnica je to opazila, in še, da je za tistih par mandeljcov prizorišče čisto preveliko – kar drži kot pribito! - po drugi strani pa je zanje oder Drame verjetno kar pretesen…

Bral sem, da bodo vizavi Drame, na mestu nekdanjega Šumija, gradili palačo: na terasi bosta dve hiški, obe z bazenom s pogledom na ljubljanski grad. Prvi kvartir bo meril borih 428 m2, drugi pa bo nekaj manjši, a še zmeraj tako velik, da bodo stanovalci rabili kotalke. V šestem, petem in četrtem štuku bodo prav tako luksuzni kvartirji, nižje pa baje pisarne.. – tako piše, čeprav je iz slike razvidno, da zgradba niti nima toliko štukov???

Moti me, da je stavba, kot arhitektura – ena velika revščina. Beda brez domišljije! Logika pravi, da bi na tem mestu moralo zrasti reprezentativno poslopje, NOVA DRAMA, s staro bajto povezana pod cesto. Tako bi moralo biti, take so bile tudi prvotne ideje, potem pa je v igro stopil kapital.

Takle mamo, tudi mimo kapitala. Živimo pač v lepi dolini šentflorjanski, ki je lepa samo na zunaj. Četudi polna čednosti in rodoljubov, se v njej (baje ne sam!) počutim kot v skledi ljubljanskega Marosta. To je »poetika«, ki jo je videl tudi režiser predstave: od treh strani v vodi odseva vrbje in jelše, a zrcalno; ker so Šentflorjačani - Šenšurčani, z črno dušo ugreznjeni v močvari…

Sedel sem v parterju, tretja vrsta desno, kar pomeni, da sem si, če sem hotel slediti igralcem, ki so razposajeno tekali po razsežnem odru, skoraj spahnil vrat.
Muziki so zganjali šunder tik pod mano, veliki zvočnik (2 X 1 m)pa je bil le kakih 10 m pred mano.
Iz teatra sem prišel na pol gluh.

---------------------------------


Moja stara mati so venomer kolobarili star pregovor, da gosposka in zima nikoli ne prizaneseta.
Gledam, kako sneži in jasno mi je, da so imeli prav.

Ker je vikend pred durmi, zaloge pa so skoraj pošle, sem se o mraku odpravil v štacuno. Jamovo sem prebrodil, nato previdno preplezal serak, ki so ga komunalci odrinili na pot, in na drugi strani ujel gaz čez igrišče. Vseokoli je bila brezmadežna modrina, le na cesti, pod laterno, se je v rumeni luči zdrizasto svetila usrana plundra.
Ko sem jo preplundral, sem onkraj naletel na ravnokar očiščen trotoar – lučka malega bagra je utripala samo dobrih sto metrov pred mano. Podal sem se po njem, a glej, šmenta! Pred mano se je pojavil nov, še večji serak. Na prvi pogled mi ni bilo nič jasno, na drugega pa sem dojel, da so stanovalci hiške ob cesti mali bager nagovorili, da jim očisti privoz do garaže. Mali bagerič jim je ustregel, a ker bager ni šafla, je to naredil precej brutalno: privoz je očistil, pločnik, ki bi ga moral očistiti (in ga je pred tem že spucal), pa je na novo zatrpal.
Serak sem obšel po stopinjah, ki jih je naredila silhueta pred mano, na privozu pa sem naletel na lastnico hiške. Tam je stala in na lopato prislonjena opazovala serak.
»Dajmo, gospa!« sem jo vzpodbudil. »Včasih, veste, so morali lastniki SAMI OČISTITI pločnik pred hišo.«
»Kuga!?« je rekla zadično. »Lejte, kaj je naredu! Sem jih že klicala, da pridejo spucat.«
»Ampak gospa: saj so vam očistili privoz in 20 m trotoarja, zdaj vas pa tale kupček moti…«
»Ja kuga pa mislte! A je to kakšen deu?! To je šlamparija! Vam puvem, de tega jest nam kidala. Kar pride nej, pa puprau, kar je zasrou…«

Ravno sem jih ji hotel napeti, ko je mimo pribrzel merdžo – čisto ob robu je vozil in me do pasa ofrajhal s plundro.«
Potem sem bil raje tiho. Hladna prha mi je vzela sapo in vse veselje do usajanja. do štacune je bilo treba še nekaj gričkov prelesti, še dvoje morij plundre prebresti - in to je bilo vse.
Ni mi hudega. Bil je razgiban, le enmalo preveč moker špancir.

Skoz okno gledam. Zima ga serje prav po črki, kot so naša muti napovedovali. Mislim na zvončke pod oknom - zdaj so globoko pod snegom. Kje je še pesem kobilic in žužnjanje čebelic? Če prav pomislim, so se še vrani skrili. Noč je in deželica je s snegom prekrita res lepa…

Kako si prostrana, dolina šentflorjanska! Vse tvoje sladkosti sem poznal, vse tvoje lepote. Ampak ljubil sem te šele, ko sem trpel zaradi tebe. Spoznal sem tvoj resnični obraz, ko sem ugledal njegovo senco. A zavrgel te nisem nikoli. Le kdor je močan onstran tebe in preko tebe, te lahko zavrže. Jaz te nisem zavrgel, ker sem slab in ker je ljubezen prevelika v mojem srcu. Tako velika, da je mati moje moči: kako bi jo zavrgel, dolino šentflorjansko ? Ti studenec vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja — lahko te ljubim, lahko te sovražim, nikoli ne pozabim nate, tako, kakor tudi ti ne boš pozabila name!


-----------------------------

Predvčerajšnjim je bila krvava luna in, kar se Palestine tiče, je Erjavec izjavil, da ni trajbal za Palestino, ampak je imel v mislih Palestrino, Giovannia Pierluigija - Palestina se je slišalo, ker mu R dela preglavice...

Pozdravljena, dolina šentflorjanska!
3. februar 2018 | Komentarji (17)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166159
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34339 // Odgovorov: 1867605
Blog avtorjev: 3574 // Blogov: 85250 // Komentarjev: 1225646
Avtorji fotografij: 25621 // Slik: 218029 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "