Že štirinajst dni sanjam o vampih. Res jih imam rad. Kamor grem, se pozanimam, kako jih pripravijo lokalno in si jih potem tudi privoščim. Na Portugalskem "a moda do Porto", v Franciji "de mode de Caen", v Italiji po rimsko. Tudi tripe po tržaško - take delamo doma - niso kar tako. Če jih dobro začiniš in potreseš z dosti parmezana, so jed za gurmane.
Pred mesecem sem jih grizel Pri Žabarju. Odlične vampe (5 + s črtico!) sem s firkelcem cvička zalil (tudi ta je bil izvrsten!), potem pa se mi je čez teden sanjalo o njih. Neverjetno so se mi zahoteli, a se je primerilo, da nisem in nisem prišel do njih.
Včeraj smo barvali hiško. Dobro delo smo napravili, a očitno sem se preveč stezal, pa mi je skočilo v križ, da sem zdaj skrivljen, kot paragraf. Ne glede na to, sem ves čas tuhtal, kako bom po delu, zaužil – vampe. Naprej, v Kranjsko Goro (Pri Martinu so preverjeno dobri) se mi ni dalo, pa sem iskal oštarijo na poti proti stolnemu mestu. Oglasil sem se v Rožci, obral par gostiln na Jesenicah, a jih nikjer niso imeli. Pa nič, sem se odločil in se namenil k Žabarju. Ko sem končno prišel tja, hladen tuš. Bilo je zaprto.
Žabar je renomirana, starožitna oštarija, ki pa se, za razliko od prejšnjih časov, obnaša po novem. Včasih so bile oštarije, ne glede na reputacijo, odprte v petek in svetek, zdaj pa si na teden privoščijo dan, dva oddiha. Ta počitek se mi zdi, kot bi na vratih pisalo: ZARADI BOGATIJE ZAPRTO.
Bentil sem, ko sem peljal čez štreko, a nisem odnehal. Zavil sem v Interšpar, po Gavrilovičevo piksno »FILEKOV«.
Danes, za čas kosila, sta moji dragi in naš Kastor-Poluks, zvan tudi Flafi, bili vrh grebena, ki loči krnico Za Srcem od sosednje krnice, Za Akom. Mene pukel tare, da za turo nisem, a klub temu jima špancira niti nisem zelo zavidal, ker… Ker sem se za južino mastil z - vampi. Po svoje sem jih začinil, kakšno reč pridal - in bili so izborni.
O vem, moji lubici, da tam tam gori sonce sije in vse naokoli je raj Božji, a ob krožniku vampov s polento in ob glažu cvička se odsotnost da prestati. Celo zlahka!
Moji dragi tega ne moreta razumeti. Ker ne jesta vampov. Pravita, da so to »frotirke« in se namrdneta že, če jih samo omenim.
Pojma nimata! Vampe čislajo po vsem svetu. Kot delikateso so jih pripravljali že davnih časih, danes pa so pogosta (in cenjena!) jed predvsem v Mediteranu, da o klobasah iz njih (pri nas so to krodehini) niti ne govorim..
Vampi so, naj se še tako čudno sliši, mišica in mišice so meso. Nekam nenavadno resasta je, enmalo ostrega vonja, a vendarle meso in dan današnji mi je dal idejo: če me bolečina mine, kaj, če med tednom skočim še sam v Martuljek, splezam od strani do strani, po turi pa, frrr, k Martinu v Kranjsko...?

Na zaslužen porcion – vampov;)))
15. oktober 2018 | Komentarji (16)
Srečal sem se z ljubeznijo mojih mladih let. Da se razumemo: ona s to ljubeznijo ni imela nič. Vsa zagretost je bila samo na moji strani. Neuslišana! A danes to nič več ne stri. Saj poznate star pregovor, da čas celi vse rane. Kar se mene tiče, so zaceljene (njenih pa tako in tako ni bilo;))). Končno točno vem, pri čem sem in to je fino, ker relacija moški : ženska ni enostavna. Ko sem bil mlajši, sem v vsej elementarnosti dojemal zlati aksiom soodnosa dveh spolov: z damo, ki ti je pri srcu, si lahko prijatelj samo tako, da si potem ljubimec, ali pa si prijatelj potem, ko si bil z njo tudi ljubimec (kar pa je bolj odločitev želodca, kot srca). Drugače skoraj ne more biti.
No, meni je pri tej dečvi uspelo ohraniti prijateljstvo kar NA SUHO. Kaj čem, pri mojih letih, še več!?!;)))
Not v kasno popoldne sva se martinčkala, pr´ Platani rujnega okušala in reševala svet. Jaz, s svojo »žlahtno konzervativno« zadrtostjo, sem prepričano trdil, da riba vedno pri glavi smrdi (pri tem sem čisto določno mislil na Junckerja), ona pa je bila vsa edukativna in je razvijala tezo, da je Juncker čisto fest poba.

Šele pred kratkim sem opazil, da je »stari pokvarjenec«, ki ga tako pogosto daje »išias«, pravzaprav pet let mlajši od mene.
- Lepa uteha! - sem pomislil in se koj počutil prav starega;(((

Če se vrnem k najinemu žuborenju: spričkala se nisva, zmenila pa tudi ne, a sva pogruntala, v čem je seme nesoglasja. Ona gleda svet iz Bruseljske perspektive (tam biva, ker prevaja v EU, TAM JO COLAJO), mi pa Bruselj rezimiramo iz province (kle dobivamo naše MIZERNE PENZIONE). Ja! Čeravno o tem, kar je pisano z veliko, nisva govorila, sva pogruntala, da je očišče bistveno, in ko sva to dojela, je sonce zašlo in sva morala narazen. Ona je šla pazit svojo, od demence zmedeno mamo, jaz pa popazit mojo, od starosti kot porcelan krhko.

- Včasih je soglasje tudi to, da se nič ne zmeniš, -
me je prešinilo. – Ampak tako je lahko le med dvema, kar pa se tiče Junckerja in EU… -

Zoprno je, če se to tika milijonov*;(((




* = ...evrčkov ali ljudi; obe postavki sta na mestu;(((
9. oktober 2018 | Komentarji (18)
Kot rečeno: spet slikam. Tokrat sem se namenil prepleskati balkonsko ograjo. Včeraj sem jo krocal. Z drajtpiršno sem se zavlekel v kot, za polico – nad mano, v višini oči, je na steno pritrjena polica, za mano, na ograji, pa je korito s pelargonijami (nisem jih še spravil, ker so rožice polne popkov). Drajsal sem planke, a čez kakih 10 minut sem se, ker sem bil čepe zvit kot paragraf, moral pretegniti. Ko sem vstal, sem z ritjo skoraj sesul korito (uspelo mi je odlomiti cele kopuče cvetov), z glavo pa sem butnil v polico – jasno, da točno v vogal.
Vajo mi je potem uspelo še dvakrat ponoviti.
Dež prši, zato so dela trenutno v mirovanju (jutri nameravam nadaljevati). Na riti imam odrgnino in na čelu buško, drugače pa mi je dobro.
Leta so sitna stvar. Glava je mlada, a telo ne sledi. Še bi bil rad poskočen, a ko poskusiš, navadno ne gre po načrtih.
Starost ni lepa. A kaj je prava starost? Če je telo manj poslušno, to še nič ne pomeni. Važna je glava. Če imamo srečo, da ta ne zakrni (kar je danes splošni trend), potem smo… na konju. Spomin je virtus, ki nas oplaja; že samo vrtanje po spominu prinese kup na novo premišljenih zaključkov. Da! Spominjanje, prežeto z izkušnjo, ki je gradnik modrosti, razpira krila domišljije. Toliko novega zna povedati le nekdo, ki se ga je načela demenca in vsak trenutek vse na novo odkriva, a to je krog brez konca, je kot igla gramofona, ki ob razi preskakuje in papagajsko ponavlja eno in isto frazo, misel z dejavnim spominom pa prenavlja in dopolnjuje. Taka starost ni nikakršen umik, ampak zaokrožitev. Izpolnitev, ki pa se, seveda, po tragiki našega bivanja, enkrat konča, pač, kot vse na svetu. Tudi naše delo, naš opus, ima svoj začetek in svoj konec. A ob tem je nekaj, na kar moramo paziti: da nas, kljub tegobam telesa, ne mine radovednost (tako je tuhtal Ciceron v svojem spisu O starosti, ki jo je uvrstil med vrline). Če nas že, sme to biti iz utrujenosti, ki jo nosijo leta in nikakor ne iz naveličanosti.
Če ta prevaga, je samo še smrt.

Bojda smrt ni vedno samo žalostna..?

»Stari borci« gojimo lepo navado, da se svake toliko sestanemo. Vsi smo »online« in tako smo letos, pri dogovarjanju za srečanje, vsi po vrsti izvedeli za žalostno vest, da enega (več) letos ne bo. Ta mesec se dobimo, in če Bog da, bo še med živimi, a precej pri koncu; v Hospicu je in dosti več, kot en mesec na tem svetu, mu ne pripisujejo.
Ko sem to izvedel, mi je postalo težko pri duši. - Kaj čmo! V naših hostah sekajo, - se hrabrimo, a je obenem tudi breme, ki bridko teži dušo. Nič nisem tuhtal. Sedel sem na bicikel in odbicikliral – v Hospic.
Že drugič letos hodim tja. Prvič smo obiskovali Toneta – le še nekaj dni je bilo pred njim. A Tone je bil ves čas v nezavesti, tale moj sošolec pa…
- Eeeeeee, Mare, kaj pa ti tukaj!? – me je sprejel, ves nasmejan.
Naš Janko je bil »smehur«. Ob njem si dojel, kako dobro je, da imamo ušesa (da se nasmeh, kot pravimo, lahko razleze samo do ušes). Če bi jih ne imeli, bi se Janko smejal okoli glave. Ob vsaki priliki, ob sreči in nesreči, ga je lomil smeh, ki je bil tako nalezljiv, da si se, hočeš nočeš, moral smejati. Pa četudi s solznimi očmi.
Zdaj leži v Hospicu, kjer mu lajšajo zadnje dni. Hoditi ne more, ker je telo povsem izčrpano, pa tudi, ker mu je počilo vratno vretence - kot pri Andreju, ko so mu metastaze morda preskočile na hrbtenico? Andrej je takrat dobil oporo za vrat in bergle, s katerimi je krevsal do zadnjega - do poslednjega krika. Vedel je, da odhaja in ni skrival mračnih misli. Pomisli na smrt so ga preganjale in mu strle vse upe, brez upa pa si že za živa skoraj mrtev. O ničemer, še o bolezni ne, se ni mogel več pogovarjati. Usoda mu je ugrabila misel. Vse se mu je bilo nepomembno, kar je občutek, ki se ga tako zelo bojim; ker vem, da se mu ne bom mogel iztrgati.
Kako vse drugače je s Jankotom! Veder je, zgovoren (čeprav od izmozganosti težko govori) in zdi se, da ga ni prav nič strah. Reži se, kot počen pisker in oči ima žive, še kako žive. Zdi se povsem sprijaznjen, povsem pomirjen. S svetom in sam s sabo. - Namesto, da bi ga bodrila, me ON tolaži, - mi je povedala žena, kar vpričo bolnika, ki je ob tem navrgel še par šaljivih pripomb. Neverjetno! Ko sem to razlagal prijatelju, psihologu, je pričel takoj pojasnjevati, da so to antidepresivi in druge arcnije, ki jih dobiva, a če bi bilo samo to, bi moral biti odsoten, napol omamljen in v svojem svetu. Pa ni! Bistro spremlja pogovor in še bolj bistro komentira. Enmalo obešenjaško. In v hecu, kot vedno. Z eno razliko:

Njegovega smeha ne moreš vedno gledati. Njegov obraz je upadel skoraj do nerazpoznavnosti. Lasje so štrenasti, zmršeni in tudi njegovo lice je zmršeno – tako mršavo, da odbija. Dlani... Take so, kot pri mrliču, kadar jih ima nenaravno spete v molitev, le da on z njimi gestikulira. In se rokuje. A kaj, ko so usta ves čas na smeh, in oči v globokih vdolbinah žarijo. Polne življenja so, polne sle po življenju…

Je lahko smrt tudi vedra? Ne vem – zdi se mi, da ne, a vendar. Tale naš Janko umira dobre volje…

Še ga pojdem pogledat, a imam pred naslednjim obiskom tremo. Bolezen napreduje in zdi se mi, da je red tak, da bližje, ko si smrti, več misliš nanjo. Telo je razdejano in prenašati vse to mu bo vse težje. Pri Tonetu je bilo potrebno prositi Boga, da skrajša trpljenje, pri Jankotu pa…
Janko odhaja, mene pa, kljub njegovi vedrosti, razjeda dvom. Človek tava po tej ljubi zemlji..., eni vedro, drugi spet naveličano, večina celo trpeče in v pomanjkanju, povrh vsega pa, z vsakim letom ki si ga naložimo na grbo, v nas dozoreva spoznanje, da enkrat pride bridkost, skrb, nesreča in smrt. Kadar odide bližnji, smo nesrečni, a naše žalovanje za umrlim niha med sebičnim objokovanjem ob pomisli, da nam bo manjkal, in med spoznanjem, ki nas prej ko slej oplakne in odtlej kot Damoklejev meč visi nad nami -

da to čaka tudi nas.
8. oktober 2018 | Komentarji (17)


Poznam jo, ki tudi molje mori. Navadno na daljavo. Pravi, da v špricnico stavlja Biokil, poprši… IN JE BREZ HASKA! Molji se pridno množijo. Že res, da je pripravek BIO, a kaj, ko je, kar se KILerstva tiče, Blažev žegen. Govorim namreč iz lastne izkušnje - na molja deluje le, če ga s pršilko po glavi. Ker je to težko in ker molji še kar so (kljub BIOKILu), se jih dotična gospa loteva tudi drugače, recimo, na bolj klasičen način. Eden od njih je, da ga, hudiča, ročno zmastiš.
To gre, če so molji pri roki, a kaj, ko imajo grdo navado, da pristajajo previsoko. Omelo ni pravi način. Če hočeš, da res zaleže, mora biti sunek krepak in združen z zamahom, pa niti to ni jamstvo, da se prasec ne potuhne med kocine in ko pogledaš, če je uspelo, ti zafrfota v nos. Še preden ga utegneš sklatiti, švisne kam za omaro. sicer pa z omelom opletati ni ravno pametno - prej sklatiš kakšno vazo, kot molja. Potem si TI proglašen za štorastega (čeprav je bilo štorasto omelo) in za krivega (čeprav je kriv molj). Napovrh pri intervenciji z omelom na stropu ostane siva lisa, ki ni ravno dekorativna. V izogib navedenim zapletljajem je najbolje, če zajahamo stol, kot sem opisal v prejšnjem BLOGu. Ni odveč pripomniti, da se je tudi omejeni dami molj nalimal (pre)visoko. In se je tudi ona podala na stol, lotivši se ga z metodo, ki jo drugim odsvetuje... Da bi se ne! Ne vem, kakšne stole ima, niti tega, ali se je stol zvrnil, vem le, da se je zvrnila - gospa.
Ni bil hec! V špital je morala in, kot pravi, so ji diagnosticirali zlom drugega ledvenega vretenca.
Upam, da ni ravno zlom, ampak bolj poka; da jo ni bilo treba operirati in ga ojačati s ploščico in je opora dovelj??? To so sicer bolj ugibanja, ker me o revi, v kakršni se je znašla, ni detajlno obvestila. A kakorkoli je že bilo – izid je prav zoprn. Zdaj mora predvsem ležati. Sicer lahko hodi, sedeti pa ji je odsvetovano, kar je, glede na poškodbo, pričakovano.

Drži se, draga andromaha. In ne porajti, če je tale dopis emalo nagajiv. Saj veš, da v srcu iskreno sočustvujem s tabo!

Star pregovor pravi, da kopriva ne pozebe! Rehabilitacija je pri naših letih sicer daljša, a daljšajo se tudi noči in jesen, ki sega v zimo, je že sama po sebi lenobni čas, da je tako tegobo lagje prestati.




















Če pa te zgrabi, da bi kaj napisala, se spomni metode srednjeveških menihov. Ti so po kloštrih pisali (in brali) kar stoje, na nagnjenih deskah, z robom(da knjiga z njih ni mogla zdrsniti). To je položaj, ki ne zaleže samo pri poškodovanih ledvenih vretencih, ampak obvarje tudi vratna vretenca – mene ta že tako tarejo, da več kot uro, za mizo beroč, ne vzdržim, ker me začne vrat zverinsko boleti.
Pa bo že! Reci, kdaj boš spet berajt – da se dobimo in kakšno rečemo. Se odločam, da vas vkup zbobnam. Na Andrejčkove slikce čakam, da jih nazaj stavijo (morda brez upa zmage..?), zato odlašam, kot "ta usran za zidom". A vsaka stvar je za kaj dobra. Miting sem mislil napovedati prav te dni, zdaj pa ne bom! Brez tebe bi bilo omizje BLOGerjev okrnjeno, zato te bomo počakali. Da se pocajtaš. Čim boš berajt, se dobimo in dorečemo, če bi zamenjali provajderja, al pa nadaljevali kako drugače.

Tale portal je namreč kuker en BIOKIL – vse bolj brez veze!
7. oktober 2018 | Komentarji (10)
Prebudil sem se nekaj minut čez šesto. To je avtomatizem, še iz časov, ko sem bil aktivno zaposlen. Ni kaj! Navada je železna srajca.
Noči so se shladile ravno toliko, da je pod kovtrom postalo prijetno in sem še malo polenaril.
Krasni čas je čas brez skrbi in tak je čas, ko se odločiš, da boš še malo začemel. Žal misli, ki si jih poslal na pašo, kmalu kar same zatavajo v rutino, v tisto ozko gaso vsakdanjosti, in začno, ne da bi hotel, premlevati, kaj bo danes treba opraviti, česa (neprijetnega) se bo treba lotiti,…
Dolžnost kliče in dvajset čez uro sem že ružil po kvartirju. Še v gatah sem odprl okna se v interudiju zračenja oprhal, potem pa, v šlafruk zavit, prižgal dišavno palčko.
Ko sem nase navlekel gvant, sem pričel pripravljati zajutrek. Danes bo pražena bela polenta sz popečenim pršutom in čez topleni sirčkek, zraven pa paradajz solata, domači paradižnik, pa kava in čaj.
Ko sem segel med škatlice s čaji, je ven nekaj prhnilo. Bil je molj, kuhinjski molj. Sem mislil, da sem se jih že znebil – kuhinjske molje namreč lahko preženete le na en način: da najdete živilo, na katerem se kotijo. Prejšnje leglo je bilo v sladki (horgoški) papriki, v vrečki. Kar migotali so v njej. Ko sem tisto vrečko zadegal v smetnjak, o njih ni bilo več ne duha ne sluha. Uzela jih magla! - bi rekli v starih časih, na, zdaj pa tale.
Kri mi je planila v glavo. Ne boš! Zalega je krožila nad glavo, delala tiste hitre lupinge, ki jim roka nikakor ne more slediti, pa četudi jim; bolj, ko mahaš, več vetra narediš in piš jih pahne stran, da (ponavadi) grabiš v prazno. To nima smisla! Uporabljam preverjeno taktiko:
Z očmi sem sledil poletu. Parkrat je pristal, a se hitro spet dvignil, dokler ni občemel na zidu, čisto pod stropom. Primaknil sem stol - imamo tiste krhke Thőnetove stole, z mrežico na sedalu –in previdno, držeč se za naslon, z eno nogo stopil na obod. Bog ne daj na mrežico, ki že riti težko nosi, kaj bi bilo šele s točkovno obremenitvijo. Dvignil sem se in z drugo nogo stopil na okvir vizavi (za ravnotežje je važna pravilna obremenitev). Tu gori sem bil z moljem »iz oči v oči«. Ravno je začel plezati, ko sem ga – speštal. Sicer je skušal eskivirati – po trepetanju kreljutic bi si drznil trditi, da ga nisem zadel direktnega – a mu ni dosti zneslo. Padel je, kot truplo mrtvo pade.
V vsakem od nas se v skritih prekatih podzavesti skriva morilec in malo je treba, da se ozavesti.
Da! Bil je umor, čisti umor, premišljen in brez moralnih zavor. Pravno se tako dejanje tretira kot zločin in morilec lahko faše najmanj 10, v najboljšem slučaju celo 30 let kehe. Seveda pa moraš umoriti človeka. Pri drugih živih organizmih so kazni drastično nižje in za umor žužkov jih sploh ni. Vseeno se sprašujem, kam vodi moja krvoločnost.

Budisti ne ubijejo niti črvička, ker nihče ne ve, kdo je v njem reinkarniran, in taisto imajo/so imeli na umu bogumili. Arhitekt Marjan Mušič poroča, da je Ivana Kobilica (podatek je zanimiv, ker v NG ravno te dni poteka pregledna razstava njenih del) pripovedovala, kako je, ko v okolici Sarajeva ravno slikala zanimivo kmečko žensko, opazila dobro rejeno uš, ki je lagodno stopicala ženi po vratu. Na to jo je opozorila, učinek pa je bil nepričakovan. "Pa to je božja stvarca," je ta odgovorila in uško nežno prestavila v nedrje. Kasneje je slikarka ugotovila, da se je potikala po predelih, kjer so se ohranili še bogumili. Bojda se jih je tiste čase našlo tudi pod Gorjanci..? - tako vsaj naklepa Mušič.

Zdrznem se, ko pomislim na te blage ljudi. Žal v mojem značaju ni niti sledu takšne prizanesljivosti, tem manj, kadar me nadletavajo komarji. Takrat se mi utrga. Če zaslišim tisti drobnobučni zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz, sredi gluhe noči prižgem luč in se odpravim za prisluhi, dokler ga, prasca, ne izsledim. Kar ga čaka, je hladnokrven umor – zločin s premislekom.
Brižno sem sestopil s stola in pobrskal med čaji. Le čakajte! – v meni govori zloba krvnika. – Še to jutro boste doživeli svoj My-Lai!

Medtem, ko za množični pokol »brusim nože«, sem zmastil še dva…
3. oktober 2018 | Komentarji (20)


Moj atej mi je, kadar se je nad mano zjezil in obupal, napovedal črno prihodnost z: Boš že videl ventioto (od kot je tale ventiotto, se ve – oči je bil rojen v Pazinu - ni pa povsem jasno, zakaj ravno ventiotto?;), moja muti pa mi je batine obetala z: Ti bom že dala VARDE! Mutini pregovori mi še danes odmevajo v ušesih. In me mučijo, ker nisem imel pojma, kaj pomeni VARDA. Za življenja je nisem vprašal, zdaj pa je že 47 let pokojna. Naj sem še tako skrbno »vardeval« tole VARDO in jo skušal razvozlati, mi jo ni uspelo razjasniti... Do pred kratkim. Zdaj končno vem, za kaj gre. Pojasnil je Šiško in njegovi HERVARDI.
HERVARDI se imenujejo Združenje slovenskih domoljubov, a so vse kaj drugega, kot samo to. Če so domoljubi, so SLEPI DOMOLJUBI, SKRAJNEŽI DOMOLJUBLJA, nedvomno močno zakompleksani, ujeti v svoji majhnosti. Če bi to ne bili, bi se toliko ne trudili dokazati, kako POMEMBNI da smo, kako da smo VELIKI, in da smo ljudstvo iz davnine časov. Ne znam si namreč drugače pojasniti iskanja korenin nekje ob Baltiku – kot, da smo kaj več, če je naše pleme starejšega izvora!?! Tile »hervardi« pačijo jezik, izumljajo novo zgodovino, prikrajajo šege in navade,… Ni, da ni! Njihova stran bi se brala kot šaljivi kotiček, če bi bralca ne vznemirjalo dejstvo, da avtorji vse, o čemer se »hecajo«, v resnici jemljejo smrtno resno.
Kar se tiče njenega zvestega uda, Šiškota – zanj njegova mama napoveduje, da bo novi general Maister;))) – je tako in tako vse jasno. Na hrastovi veji se šiške dobó… smo nekdaj popevali in imeli v mislih buške na hrastovih listih, ki jih za svoje prebivališče naredijo drevesu škodljive žuželke. Ja, če vse skupaj jemljemo kot prispodobo našega »junaka«, bomo koj našli vzročno zvezo;)))
Tale naš Šiško s trumo debeloritnih cepcev išče »pravo« svobodo, svobodo nositi orožje in se braniti. Za to gre: Šiško se bo branil! Ni mu še čisto jasno, pred kom, a to ni problem. Krivca bo že našel. Vsak mojster njegove pameti ga je. Hitler je pogruntal, da so to Judi, komunisti so iskali notranjega in zunanjega sovražnika,… Sovražnik pač mora biti, ker mora biti nekdo kriv. Če ga ni, se ga pa zmisliš!

Davnega leta 1976, samo dve leti za prvo izdajo, smo dobili slovenski prevod romana Kassbach – v prevodu smo naslov duhovito razširili v: Kassbach ali splošno zanimanje za morske prašičke.
Eden od prvencev Helmuta Zenkerja, avstrijskega avtorja, je povsem nepretenciozna zgodba o, recimo, avstrijskem Šiškotu - v knjigi se imenuje Kassbach. Ima prodajalno zelenjave, a bolj, kot z zelenjavo, se ukvarja z malimi lumparijami. Kavslja maloumno, še ne polnoletno vajenko (in njeno mamo), se druži z butlji svoje baže, po možnosti še bolj butastimi od njega (tako je lahko GLAVNI) in z njimi po lokalih razpreda o (kvazi)morali in politiki. Vse te debate so seveda na njihovem »intelektualnem« nivoju, torej silno primitivne in vulgarne, nestrpne do vsega, kar diši po naprednem, svobodomiselnem in drugačnem. Še posebej sovražne so do tujcev, prišlekov (v tistem času Jugoslovanov;), ki so na svoji poti s trebuhom za kruhom pristali v Avstriji in »domačim ljudem odžirajo kruh«. Te obravnavajo ksenofobno, zviška, rasistično. Da se ne bom sam ukvarjal z recenzijo, jo bom kar prekopiral – tàko, kot je bila objavljena ob najavi knjige:
Vsi člani združbe so moralno propadli osebki. Ne znajo si urejati zasebnega življenja, v katerem kažejo svojo amoralnost s prirejanjem »morale« po lastni podobi in se kaže v nestrpnosti, ki kot rak razjeda njihove družine. Ko jih tako spoznavamo kot usrane šleve, se zdijo dokaj nenevarnosti; osameli v svoji primitivni, hermetični organizaciji, ne zmorejo dosti več od psovanja ali pa ponoči razbite šipe, komaj kdaj odkritega ravsa, pa še tega le takrat, kadar so najmanj trije proti enemu. Zgodba o mizernežih se zresni šele ob koncu, ko v nasilju, porojenem iz protinacističnih demonstracij, steče tudi kri. Pa ni to tisto, kar najbolj pretrese. Bolj nas presune krinka, ki jo uporabi državno pravo, ko vse krivce zaščiti pred obsodbo javnosti. Zakaj? Vprašanje gloda in potrjuje domnevo, da se neonacizem ni rodil sam od sebe in ne črpa moči samo iz sebe. Očitno nekomu služi in vse kaže, da poniglavim interesom nekaterih političnih krogov; da jim je dobrodošel izgovor in možnost za prikrit pritisk, ki ga po uradni in veljavni poti ne zmorejo in ne morejo uporabiti. Povzetek je prav strašljiv: družba s svojim uradnim političnim, policijskim in sodnim aparatom je tista, ki neonacistično dejavnost v vsej svoji razsežnosti omogoča. Ne le, da jo tolerira v imenu zlagane demokracije. Spodbuja jo, kot eno od močnih orožij proti izgubi privilegijev, kar bi, med drugim, prinesle bolj napredne, hitrejše in odločnejše družbene spremembe.

Ja! Tale Kassbach je pravi Šiško in postopanje okoli njega in njegove »varde« hočeš-nočeš poteka po Zenkerjevem obrazcu. Šiško je očitno zmedena, v glavi kaotična oseba, ki pa, očitno, nekomu, ali neki opciji, ustreza. Prav ti bi ga želeli prikazati pobalinsko nebogljenega, kot lumpa, ki pa se ga ni treba bati.
Tisti, ki kaj vedo, se bodo spomnili, da so se na začetku posmehovali tudi Hitlerju.
Polkov Polk je vedno govoril, da se zgodovina ponavlja v obliki nepravilne spirale. Čeprav smo se njegovim formulacijam posmihali, je čas pokazal, da Polkov Polk ni bil tako nor, kot se je zdelo.
Živimo v svetu pozitivne misli. Ne le znanstvenega pozitivizma. Vse mora biti pozitivno, v smislu, optimistično. Pri tem imam pomisleke. Nisem pesimist, a kako prepoznati smeh, če ne veš, kaj je jok, kako vedeti, kaj so radosti, če ne spoznamo tudi bolečine.
Če iščemo le pozitivna spoznanja in se načrtno izogibamo travmam preteklosti, s čimer nas pitajo na vsakem koraku, se ta rada ponovi.

V še bolj nori in še bolj krvavi obliki.
28. september 2018 | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202306
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876559
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87204 // Komentarjev: 1246283
Avtorji fotografij: 26309 // Slik: 223186 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "