To je naslov ene od Ježkovih pesmi. Ja – medtem, ko sem prebiral Strniševe, mi je pod roke prišla še Ježkova pesmarica. A tokrat o tem ne mislim razglabljati. Le naslov prav pride; rahlo prilagojen se mi zdi odličen napovednik tega, kar se mi je primerilo.

Zadnje čase me muči nespečnost, ki pa je ciklična, tako, da se jo da prenašati. No, to noč sem spet bolj malo spal. Razdejana postelja zjutraj je razkrila, da sem se vso noč premetaval kot mladi tjulenj;)))
V posnu sem sanjal groteskne sanje. Vse sorte podobe so se mi vrtinčile po glavi, a čisto določno se spomnim samo nekake ploščadi.

Vem, da je bila tlakovana – betonski tlakovci, kakršne imamo pred hišo. Na njih sem ležal, vse naokoli pa je kar mrgolelo martinčkov – iz vseh fug so lezli. Rad imam martinčke, a tehle je bilo čisto preveč. Bil sem kot paraliziran. Z muko sem se premikal, martinčki pa so bili ratoborni; lezli so drug po drugem in že so me naskakovali, hoteli so mi zlesti v ušesa, v nos… Zbral sem vso moč, kolikor sem jo še zmogel in planil…
Z čelom sem treščil po tleh, da sem videl še sosednje galaksije. Bolečina me je čisto zdramila, a se nisem pobral. Le hlipal sem - ovbe, ovbe, kako je bolelo! Z roko sem potipal desno stran, koder je pričel rasti rog. Takle udarec bi moral človeka zbistriti, a zgleda, da je šel tale čez mero. Bil sem ves motoglav, kar sklepam po tem, da nisem vstal in si šel ogledat »razdejanje«, celo na obkladek nisem pomislil. Počutil sem se, kot po velikem naporu. Hotel sem samo počivati – bom že zjutraj videl, kaj je bilo. Zmašil sem se nazaj na posteljo in, kljub razboleli glavi, uspel celo zadrnjohati.
Zbudil me je glavobol. Čelo je razboleno. Na mestu udarca je oteklina skoraj izginila, ostala pa je rahlo opraskana koža in rdeč flek – prav tak, samo obsežnejši flek je tudi na sencih, ki pa so vidno otečene. In vrat – ta me še najbolj boli. Očitno sem z glavo krepko zanihal.
Pogledal sem, kje sem butnil. Imel sem srečo. Če bi priletel le kak decimeter naprej, bi treščil v gonilko sobnega bicikla. Raje ne razmišljam, kaj bi se lahko pripetilo…
Vrat je čisto trd in glava igra, zgledam pa kot Zavec po bitki. Ravno sem zgrizel že drugi lekadol, zdajle pa bom enmalo zalegel.
Paše;(((

Če sem že začel z Ježkom, bom z njim tudi končal. V pretreseni tintari mi odmeva njegova Pomladna, zadnji dve strofi. Dobro ubesedi, kako klavrno se počutim:


Iz gumbnice sem snel škrlatni cvet
In k starčkom grem na klop sedet;(((

16. maj 2018 | Komentarji (37)
V gostilni pri Čadu je krog poldneva težko sesti samo za kavico. Preveč gostov je in preskromno je naročilo, da bi zaradi njega zajedal mizo. Raje bom to storil nazaj grede, ko bo čas za kosilo že mimo.
Trudno jo maham na Rožnik. Kot pobič sem rabil za pot od ovinka pri Čadu do križa pod cerkvico okoli 5 minut, pa še sanke sem vlekel za sabo. Danes se mi pot vleče. 10 minut je minilo, ko sem se končno privlekel iz gozda. Zasopljen in prešvican.
To bart me ni obsedal Cankar. Vso pot sem tuhtal o Slodnjaku.
Moža sem že enkrat omenil, tokrat pa nekaj več o njem.
In še o nekom.

Prav dobro se ga spomnim, starca pokončne drže, pokončne tudi v prenesenem pomenu besede. Pravzaprav sem jih na poti mladostnega zorenja srečeval vse tri: Antona Slodnjaka in oba sinova. Tone je bil gledališki igralec - tam sem ga, imetnik abonmaja, redno srečeval, se kasneje z njim celo seznanil, a mnogo prepozno. Kolikor se spominjam, se je ponesrečil na poti z Rožnika, prav na cesti, po kateri sem prisopihal. Tudi Marko je bil teaterska žival. Bil je dramaturg, lektor, prevajalec, kritik, pisec izjemnih komentarjev,,,... Kaj le ni bil! V teater je bil zaljubljen in ni narobe reči, da ga je teaterska fikcija posrkala vase.
"Gledališče je tisti samouničevalni in svetlo-ostri prostor, v katerem morajo v odgovornem dejanju zaživeti zmage in porazi, pokončnost in nesreča, ljubezen in gnus človeškega, do roba prignanega dostojanstva..."
O obeh izjemnih osebah kdaj drugič. Vrnimo se raje k očetu.

Gospoda vse premalo cenimo. Po Francetu Kidriču je bil prvi, ki je objavil obširno in vendar pregledno zgodovino slovenskega slovstva. Ko jo je, dopolnjeno, publiciral tudi v nemščini, je izbruhnil vihar. V njej drzno primerja Kajuha in Balantiča, kar je bilo za varuhe revolucije, ki niso presojali po umetniški, ampak zgolj po ideološki plati, NEZASLIŠANO.

Pisalo se je leto 1959. (Verjetno) po naročilu partije (J. Vipotnik), so ga najprej »kritiško« diskvalificirali, nato pa izgnali z univerze – še ne 60 let starega so ga, kot rednega profesorja, na silo upokojili.
Zgodilo se mu je, kot se je zgodilo Kocbeku sedem let prej: »sodrugi« so se ga odrekli in zaprli v samoto osame - taka je geneza knjige, ki ji odrečejo, da je. S Slodnjakom so ravnali še blago, ali pa so, krivični razsodniki, vseeno enmalo popustili, ko jih je ponudil, da »eksekucijo« izvedejo po kolikor toliko legalni poti.

Pri tem jih je postavil pred dejstvo: da se prostovoljno umakne le, če mu še naprej omogočijo publicistično delo (to možnost so Kocbeku brezprizivno odrekli).
Tudi v soočenju s svojo usodo se je Slodnjak pokazal velik, kot se je kasneje pokazalo, tudi velik v odpuščanju, po drugi strani pa moram opozoriti še na drugi vidik velike lumparije. Na usodo posameznika, kateremu, z ubijanjem knjige, ubijejo žar srčne ljubezni. Mož je doživel udarec, ki ga menda ni nikoli prebolel.
Kolikor se morem opredeliti do Slodnjakovega dela, v katerem je moja dušica našla obilo neprecenljivega, se brez pomislekov pridružujem danes splošno uveljavljeni tezi, da je bilo njegovo sesutje za slovensko literarno vedo, v njeni strogo slovenistični inačici, velika nesreča.
Do Slodnjaka je bila Slovenistika zastavljena kot nosilka nacionalne misli, resnično nacionalna veda. Po Prijatelju in Kidriču je bil Slodnjak zadnji samozavestni pobornik take usmeritve. Z njegovim odhodom je partija dosegla, kar je hotela: da Slovenistiko, kot varuhinjo slovenske identitete, ne glede na to, kaj si misli partija ali celo proti njej (slednja s svojo internacionalno usmeritvijo žal ni nikoli prida ločila med nacionalnim in nacionalističnim).očedi njene nacionalne, torej tudi ideološke vloge, Tako se je Slovenistika (do Slodnjaka jo je treba pisati z veliko začetnico!) razdrobila na mnoga podpodročja in, do danes, ostala brez pravega vrednostnega središča.

Glede metode, kako so se Slodnjaka lotili, postane zadeva groteskna, ko zveš, koga so za umazano raboto mobilizirali, po drugi strani pa ne več tako zelo groteskna, ko zveš za ozadja. Prvi »sodnik«, Dušan Pirjevec, zloglasni Ahac, je ravno v tem času pripravljal doktorat, drugi, Vasilij Melik, je vložil prošnjo za docenturo (ki jo je naslednje leto tudi dobil) - obema bi, če bi se »nalogi« odrekla, lahko dobro zagrenili življenje - le za tretjega, za Jožeta Kastelica, takratnega ravnatelja Narodnega muzeja, mi vzgibi niso povsem jasni. Ne razumem, čemu se je uklonil in lotil umazanega posla?

Kadar pomislim nanj, namreč na Kastelica, me popade skoraj obup. Še pomnite enega najbolj iskrivih intervjujev, ki ga je imel Sandi Čolnik in o katerem so se tiste čase na široko razpisali. Šlo je za pogovor s taistim Kastelicem. Več kot 80-letni mož je takrat pokazal izjemno znanje, ki ga je, briljantno ubesedenega, kar iz rokava stresal. Tudi sam sem bil nad njim navdušen – nemudoma sem kupil njegovo knjigo, v kateri obravnava antične elemente v Prešernovi poeziji (Umreti ni mogla stara Sibila) - potem pa mi je zavrtalo po glavi… Šel sem preverit in res: prav ta mož je bil eden najbolj strastnih Slodnjakovih "eksekutorjev".

Zakopal sem se med knjige in dokumente ter afero Slodnjak za silo preučil:

Jože Kastelic, zaslužni arheolog in zgodovinar, niti ni bil kvalificiran, da sodi Slodnjakovo
delo, in vendar se ga je, od vseh treh lotil, če že ne najbolj sistematično ("sistematiko" je bilo tako in tako treba "iz riti izviti";))), pa zagotovo najbolj žolčno.

Ne le, da je krotovičil razloge in Slodnjaku podtikal neznanje, tudi z nenatančnimi prevodi iz nesrečne nemške izdaje.

Ko je Slodnjak na to napisal ugovor, mu je »repliciral« prav poniglavo; iz profesorja se je, z uporabo pokroviteljskega in posmehljivega jezika, dobesedno ponorčeval. Prav v stilu, kot so to počeli neznačajni, a vsemogočni aparatčiki.
Zvedel sem, da so se pisci obrekovanj kasneje skušali profesorju opravičiti,a nobeden od ključnih treh »ni zmogel ne poguma ne svojega obraza, da bi to storil javno« (iz monografije o Slodnjaku).
Vloga Jožeta Kastelica me prav muči. Mož je bil tiste čase direktor Narodnega muzeja, nedvomno oseba širokega diapazona, kakršnih danes skoraj več ne delajo, a takrat, v času »afere«, domnevam, da še ne, vsaj ne v primeri s Slodnjakom. Pri tem ni treba dosti, da pomisliš še na nekaj drugega; kaže, da je bil »erudit« le v strokovnem smislu. V moralno-etičnem pa mu je, kot kaže, primanjkovalo pokončnosti, ki je gradnik Osebnosti.
Vseeno nočem kar povprek soditi. Še predobro vem, kakšni so bili v tistem času pritiski na drugače misleče. Tudi moj oče (in, posredno, vsa naša družina) je prestal eno takih kalvarij. Ko sem v Udbinih dosjejih iskal dokumente o mojem očetu, se mi je razkrila grozljiva slika: hobotnica partije je v svoje lovke zapletla mnogo več ljudi, kot si sploh lahko predstavljamo. Z izsiljevanji, pretnjami in (če ni šlo drugače) tudi s fizično torturo, je iz ljudi delala – cunje. Na sodelovanje jih je pristalo mnogo več, kot sem si še pred dvema desetletjema sploh upal pomisliti, pri čemer je treba vendarle upoštevati, da je bila naša UDBA napram STASI, KGB ali SECURITATE, zelo blaga ustanova.
Človeška natura je krhka in pokončnost je domena izbrancev, čeprav najbolj pogosto - fanatikov. Zelo lahko jo je podrediti, toliko lažje, če ti pretijo s sesutjem kariere in za talce uporabljajo – družino. Malo jih je, junakov, ki bi bili pripravljeni odkloniti »malo« lumparijo v zameno, npr., da ti hči pustijo na miru.
Hvala bogu, tisti časi so minili (ali pa so res?!). Kakorkoli - danes, v obdobju relativne sproščenosti, bi od ljudi, ki so kaj takega počeli/bili prisiljeni kaj takega početi, pričakoval, da se končno izpovejo in si olajšajo dušo; zaradi lastne katarze, lastnega očiščenja.
To bi pričakoval tudi od dr. Jožeta Kastelica, a kolikor vem, tega ni naredil. Vsi zapisi o njem in o njegovem delu se afere Slodnjak na široko ognejo; še omenijo jo ne.

Po Rožniku vandram. Dež je in tacam po blatu, tudi po blatnih obzorjih duhovnosti.
14. maj 2018 | Komentarji (29)
Ko sem zavil okoli mogočnega zidu, s Koprske proti Hoferju, me je poklapalo spoznanje, ki je brezprizivno in nam ni baš v čast: da je en najbolj razpoznavnih doneskov naše mlade deželice, s katero bogatimo Evropo in ki nas je z jarko lučjo obsenčila baš po osvoboditvi, zidanje – plank. Pa ne gre le za planke na meji. Te so le kulminacija plank, ki jih imajo slovencli Cerarjevega kova v glavah in jim jih z nobeno macolo ne izbiješ iz nje. Prej sfentaš macolo;(((
Pojdimo po vrsti:

Prej, v socializmu, ga skoraj ni bilo haustorja v Ljubljani, ki bi ne bil odklenjen, te dni pa v stolnem mestu skoraj ne boste dobili vhodnih vrat, ki bi ne bila (dvakrat) zaklenjena, in ne vrta, ki bi ga ne obdajala visoka ograja. Zoprna reč! Ljubljana postaja turistično vse bolj razpoznavna, a vodiči imajo težave, ker je marsikatera turistična znamenitost – za plankami. Tako ne morejo pokazati edine Plečnikove fontane v mestu, očem pa so skriti tudi luštni artefakti vseh dob, slikarije in studenci žive vode, o katerih bi dober vodič lahko razvil nadvse zanimivo štorijo.
Pa jo ne more, ker so (čeprav niti niso!) – privat.;(((
Rožna dolina je z manijo vila blokov vse manj rožna, nihče pa ne omenja plank, ki so jo še bolj skazile. Kamor se ozrete, so pred vami kakšne planke. Načini zaplankanja so silno inventivni, a le dvoje je važno: da so planke čim višje in da se čeznje čim manj vidi.

Misli mi zatavajo v čase, ko sem se sprehajal po Belgiji, Nizozemski, Danski, Angliji,… Tam so vrtovi - nezaslišano!, a skoraj brez plank. Ponavadi gre za planke iz remeljnov (take, kot so bile včasih pri nas) ali pa za žive meje, a le dopasne višine. Vse je pregledno, celo okna so brez zaves, da lahko mirne duše špegate, kaj počno ob večerih (če vas to, seveda, zanima). Opazil sem, da ljudi tam to dosti ne zanima. Ne boste verjeli, a že čez nekaj dni postane tudi prišleku iz mnogo bolj firbčne deželice vse skupaj preveč vsakdanje. Izgubi mik!
Stvar je enostavna. Ljudi muči predvsem tisto, kar je skrito. Ko je enkrat vsem na očeh, postane nezanimivo.


To je, kar se zasebnosti tiče, drugo pa je pa je strast do posesivnosti – da se orgazmiš s tem, kar je MOJE. Zaradi nje se s plankami srečujemo na najbolj nenavadnih krajih.
Na hribovskih poteh, sicer obeleženih s knafljevo markacijo (torej jih najdete tudi na planinskih kartah), se vam lahko primeri, da boste naleteli na kup vejevja ali podobne navlake. Z njo vam domačin sporoča, da gre pod čez njegovo parcelo, to pa mu ni povšeči. Ne gre za to, da bi koga motili - na poti ni ne hiše ne pasje ute – ali bili v skušnjavi, da bi kaj odtujili – tam okoli še regrat ne raste. Gre zgolj za veličastni občutek, da si car, ker lahko komu kaj prepoveš. In ni druge, kot iti okoli. Včasih je za borih 100 m treba prepešačiti dober kilometer.
Planke so povsod. Tam, koder je bila nekdaj javna površina, ste – nezaželeni. Površina je še vedno javna, a ker okoliškim prebivalcem to ne paše, so si omislili planke. Računajo na prislovično slovensko ritobavškost. In res; ponavadi ga ni, ki bi se pritožil;(((

Ko pritroglam kosilnico na košenico moje drage (kar se moje zemlje tiče, jo ni treba kositi, ker jo je samo za okvir na Žalah in nekaj malega v tegelcih), moram prvo pregledati teren in pobrati odpadke, ki so prileteli čez planke od sosedov. Da so sosedovi, je jasno. Mimo vodi pločnik, a sklepalno podredje pravi, da so kosti oglodane svinske zarebrnice prej priletele od sosedov, ki so se šli roštiljado, kot pa od pasantov – Ljubljančanom pečeni kremenateljci baš niso malica, ki bi jo glodali med potjo.
Težko se zadržim, da vse te nesnage ne zadegam nazaj, čez planke, a se trudim in jo nosim v kanto, zraven pa se nadejam, da ob priliki srečam soseda.
In da kakšno rečeva…


Če biciklirate po Tržaški cesti, se vizavi stare pumpe pred vami pojavi ovira, lokal s pomenljivim imenom Egoist, ki se je razprostrl dobesedno od strani do strani - od ceste do lokala. Tam je avtobusna postaja z izogibališčem za avtobus in mojstri iz Egoista so svoj vrt skonstruirali kompatibilno, tako, da sledi krivini tega izogibališča, kar pomeni, da planke »vrta« segajo čisto do kolesarske steze. Izza njih in po kolesarski stezi prihajajo pešci (sem in tja tudi kakšen avto – tam blizu je štacuna in slovenski šoferji so silno iznajdljivi, beri brez manir). Biciklisti, ki na to niso pozorni, so odvisni od sreče (ki jo včasih nimajo), za pešce pa tako ni druge možnosti. Ali na postajo pridejo čez kolesarsko stezo, koder tvegajo, da jih zbije kolesar, ali pa se odločijo, da krenejo skoz vrt, koder jih lahko zbije kelnar, ki polno obložen pridrvi iz lokala in ne gleda ne levo, ne desno. Če se to primeri – ali pa, če se temu komaj izognete – lahko doživite, da vas bo kelnar preklel in oštel, rekši (tako, kot meni): Kurba, kaj pa tuki hodte!?!
Raje mu ne ugovarjajte, češ – kje pa je druga pot? – ker so kelnarji v Egoistu… - recimo… nepotrpežljivi.

Planke, ki jih zidamo, niso samo pregrade. Ponavadi so, kot sem že povedal, zgrajene tako, da se skoznje nič ne vidi. Slovenska zasebnost je pač râdo zaplankana in vpliva na to (ali pa je obratno?), da imamo planke sezidane tudi v glavah.
Skoraj ga ni Slovenca, ki bi sveta ne dojemal dvopolno; na »srečo«, ki je tostran njegovih umišljenih plank in na sovražen svet onkraj njih. Preletite le odzive na tem portalu, npr., ob junaških obletnicah, in vam bo vse takoj jasno. Dve antagonistični skupini drug drugemu voščita - vse najslabše. Absurd je popoln, ko prepričani ateisti prekolnejo tafarške, ti pa jim nazaj voščijo inako. Tako govori strastnost. Čisto brez pameti!
Ko pomisliš, kam vse to vodi, človeka kar srh spreleti.

Pomnim ga, rajnkega Žareta, ki je posnel enega od Treh prispevkov k slovenski blaznosti. Bil je nadarjen, strasten mož, umetnik – samo, če to vzameš v ozir, ga moreš kolikor toliko razumeti - mi je pa jasno, da je bil njegov »prispevek« narejen iz njegove lastne skušnje. Iz sebične razdvojenosti, ko je, z lastno punčko v naročju, skočil iz.. - ne vem, recimo, tretjega štuka? – in ostal živ (punčko je čuval oča buh, saj je ostala skoraj brez poškodb;))).
Življenje ga je puščalo nepotešenega. Do bridkega konca.
Ne! Ne obsojam ga. Bog ve, it česa je izhajala njegova travma, "razkolnikov" v duši? Ampak Žareta je lastna razdvojenost žrla (in – kako slovensko! - požrla), večine slovenclov pa to ne moti. Svet je tako barvit, a kaj, ko barve dojemajo samo oči, kar pa se duše tiče, smo se konformistično odločili, da je zakrknjeno zaplankana.
In črno-bela.
Pa je vse te planke treba razumeti (tudi o njih je pisal Ivan Cankar!), kajti prilegajo se našemu značaju. Sebičnost je vendar obrnjena navznoter, še posebej, če jo skrotoviči zavistnost. Sebičnežu je na prvem mestu lastna korist, ki jo opraviči – če ne gre drugače – celo s sprevrženostjo, kot to izpričuje reklo, s katerim se Slovenci radi pošalijo, kadar govorijo o drugih (npr. o južnjakih, ko s(m)o misel kolobarili s: Kar je NAŠE…), pa se ravno nam najbolj prilega:

»Kar je tvoje, je moje, kar pa je moje, nikogar nič ne briga!«

Naša zaplankanost je prislovična, zato težko verjamem, da bodo vsi, ko bodo tole prebrali, prav razumeli, kaj sem vam hotel povedati. Prevečkrat sem namreč naletel na rojake, ki vidijo samo iveri v tujih očeh, bruna v svojem pa ne vidijo – tako, zaradi samokritike, nisem gorák vsem, ki rinejo čez planke. Ja, Slovenci smo razdvojeno pleme. V cerkvah si roke podajamo, pred cerkvijo pa… V tem smislu se trudim, da mi vesti ni treba prilagajati trenutnim potrebam, kot je to pri nas (pa ne samo pri nas!) splošna praksa.
bom nehal, ker bi moral od tu dalje govoriti o...

...NEZNAČAJNOSTI, ki jo je (še vedno) toliko v naši "dolini šentflorjanski";(((




Ko sem obšel planke od Merkurja in se pricijazil do Hoferja, sem na plakatu prebral, da pakirano meso, ki ga ponujajo, ni samo narezano, ampak je PREDNAREZANO.

Mi lahko kateri mesojedec pojasni, kako to gre? Kako meso, preden ga narežeš, še – PREDNAREŽEŠ?!;)))
13. maj 2018 | Komentarji (5)
Poglej siromaka,
sredi mraza in mraka.
Z utrujenimi očmi
sedi na kantonu in čaka.
Opolnoči
z zaupanjem vstane in se napoti
zarji nasproti
in je kakor eden Treh Modrih Kraljev
iz naših krajev.


O. Župančič je to pesem zapisal l. 1930, ob postavitvi spomenika I. C. na Vrhniki.


Tako je Cankarja ujel odličen portretni fotograf A. Berthold leta 1918, le nekaj mesecev pred smrtjo. Tisto leto si je, baje zaradi stave, dal pristriči svoje zavihane brke.


Na današnji dan pred 142-imi leti se je rodil Ivan Cankar. Če bi živel bolj zmerno in bi ga bog ne imel tako zelo rad, bi bila lahko celo sodobnika (v letu mojega rojstva bi izpolnil povsem dosegljivih 74 let). A kljub temu, da to nisva, sem ga vedno tako občutil. Že v mladosti mi je prebiranje Cankarja služilo za razumevanje lastnih, zelo podobnih občutkov. Tako zelo, da mi je postal skoraj domač. Če nanj gledam širše: bil je kritik naših zablod, kakršnih je v slovenskem prostoru malo. Kritične misli je pri nas sicer na ostajanje, a le malokdo zna svojo grajo konkretizirati, izluščiti resnično osrednji problem, to izpovedati kristalno jasno in obenem nakazati rešitev, in obenem vse to povedati skozi vrhunsko literaturo.

Rožnik je bil Cankarju nedvomno ljubo zavetje in tak tudi je, če upoštevamo le njegov naravni okvir. Nedvomno mu je služil kot tiho zatočišče, koder se je lahko zbral in polno ustvarjal. Žal je vse ostalo, kar je doživljal, povsem nekaj drugega. Cankarjevo »rožnikovanje« je sprva čas zloveščih slutenj in nato čas prve svetovne vojne - leta 1913 je bil, zaradi preostrih izjav o »domovini« za teden dni zaprt, 1914 pa rekrutiran (po dveh mesecih odpuščen). Tudi drugače je njegovo rožniško obdobje polno odhajanj in prihajanj.

Jubilejno leto so v MK počastili s ponatisom Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric. Nova izdaja je dopolnjena s komentarji Mihaela Glavana. Od prve se loči po tem, da v njej ni faksimilov pisem, kot so predstavljena v prvi knjigi, to pa zato, ker je večina teh pisem medtem izginila. Verjetno so še nekje, a kje, tega ne ve nihče.

Na začetku, med šestmesečnim obiskom pri dr. Alojzu Kraigherju v Slovenskih goricah, je nastal šopek pisem, ki so pravo poveličevanje Rožnika, kar pa s stvarnostjo ni imelo dosti zveze.
Par let kasneje, po vrnitvi od soldatov, se mu je – tako sodobniki – večkrat »tožilo po vedri soldaški tovarišiji«( Dušan Moravec: Ivan Cankar, znameniti Slovenci), v resnici pa na Rožniku že nekaj časa ni imel obstanka. Ko se je vrnil, je zapisal:

»Na Rožniku se življenje prede, kakor se je predlo; da bi že bila pri kraju ta preja!«

Cankar je bil ves čas bivanja na Rožniku bolan, kot zapiše Moravec: bolan od vsega hudega, resničnega in umišljenega. Poglejmo, kaj vse ga je morilo.
Že od vsega začetka so ga na Rožnik priklepali neporavnani računi, ki pa niso bili samo denarni. Kar se soldov tiče: Cankar svoje kamre ni plačeval. Lastniki so to tolerirali – koncem koncev se je število obiskovalcev, ki so prišli tja gor predvsem zaradi Cankarja, podvojilo – nikdar pa mu dolga niso odpisali. Tako se je že leta 1912, menda z občutkom krivde, odhajajoči lastnici Nini Bergman skušal oddolžiti; poleg dolga (očitno ga ni poravnal v celoti), ji je, za navrh, poklonil še svojo ročno uro.

Tako vsaj so darilo Bergmanovi razumeli, bi bilo pa treba preveriti, če je to res Cankarjeva lastnina (ime in priimek nista gravirana, pač pa prav nemarno izpraskana z nekako špico, kar napeljuje na pomisel, da se je nekdo s tem »pozabaval« naknadno, morda samo zato, da bi dal uri pomembnejšo »konotacijo«. Kakorkoli že, Cankar tega prav gotovo ni počel. Sicer pa je ura še vedno v družinski zapuščini Bergmanovih…).

Po Nininem odhodu (tudi Nini, čeprav poročeni, je ves čas dvoril in resnici na ljubo je treba reči, da jo izkazane pozornosti niso pustile povsem ravnodušne;))), je gostilno odkupila njena mati in jo dala v upravljanje svoji najstarejši hčerki Mici, poročeni Pfeifer. To se je zgodilo leta 1912 in že dobro leto potem se je tudi med Mici in Ivanom vzpostavil precej napet odnos. Takole ga je Cankar razodel svojemu bratrancu (Izidorju Cankarju):

»Zdaj pa poslušaj: jaz sem dolžan svoji gospodinji okroglo 1500 kron. Ta upnik je bil z menoj v razmerju – ki si ga lahko samo misliš. Če je bilo prav ali ne, je postranska stvar, bilo je. In zdaj mi je taq dvojni tirjavec noč in dan pred očmi… Odtod ne morem, dokler ne plačam. Tukaj ne morem živeti, vsak grižljaj mi že v grlu obtiči. Kesanje zaradi lahkomiselnosti ne pomaga nič … In tako se gnusoba prede naprej od dne do dne…«

Na koncu je pomenljiv pripis:

»Na Rožnik mi o tej stvari ne piši; zgodilo bi se lahko, Da bi kdo pismo odprl.«

Nikjer ni konkretnega dokaza, a po pričanju dr. Lojza Kraigherja (in še koga), ter v namigih v tekstih, ki so ostali (kakršen je zgornji), je imel z Mici vse kaj več, kot samo prijateljski odnos. Za hčerko, ki jo je rodila 1915, se odkrito namiguje, da jo je zaplodil Cankar. Na to v knjigi, ki sem jo dobil, cika tudi gospod Glavan v poglavju: Cankarjeva hči?

Pa nočem moralizirati. Hči gor ali dol - kolikor vem, talenta ni podedovala. Hočem samo prikazati razloge, zakaj Cankarju na Rožniku ni bilo lahko.
Kar se Mici tiče: priče navajajo, da je bila bolj »pasje« nravi. V njej naj bi razsajala ljubosumnost, krotovičila pa naj bi jo tudi užaljenost in z njo zamerljivost »zavržene?« ljubimke. Nesojeni Cankarjevi nevesti, Heleni Rohrmann, je dala vedeti, da na Rožniku ni dobrodošla in znano je, da se ga je ta odtlej res izogibala. Sicer pa je tudi Cankarjev odnos s Heleno poln preizkušenj, zbliževanja in oddaljevanja, zato niti ni čudno, da Helena Micine averzije ni dojemala, kot ljubosumje… ali pa, saj je bila pripravljena na marsikaj, ko je zapisala:

»Naj me zataji tisočkrat, jaz upam še vedno, da goji poleg brezmejne ljubezni do matere tiho ljubav do mene.«

Treba je povedati, da Cankar na tako izpoved ni bil neodziven.

Cankar je prav na Rožniku preživljal dramo svojega življenja, a njegov izmikajoči odnos do žensk je le del tega pekla. Še danes ne vemo, če drži, kar meni dr. Košiček (Ženska in ljubezen v očeh Ivana Cankarja), da je v vsaki ženski iskal zgolj svojo mater, zato tudi ne vemo, zakaj se je vsaki zvezi, v kateri je začutil, da bi se iz nje lahko izcimilo kaj trajnejšega, skušal na vse kriplje izogniti, ali, kot pravi L. Kraigher o Mileni:

»Obletavala ga je kakor metulj cvetlico, čeprav je bila ona cvet in on metulj«.

Težave v zasebnem življenju je še stopnjevala vojna, velika morija, ki ga je silno prizadela (kar lahko prebiramo v Podobah iz sanj). Tudi formiranje nove države ni dojemal tako brezprizivno, kot njegovi »strankarski« kolegi. Ti so se bili pripravljeni odreči celo jeziku, kar je Cankar kategorično zavrnil. Že tik pred vojno je v predavanju Slovenci in Jugoslovani integraliste takole opozarjal:

Kakšno jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli – jaz, ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil.

Kako radikalno je za tisti čas tako gledanje, kaže primerjava s stališčem drugega slovenskega pisatelja in politika, Ivana Tavčarja, ki se je kljub temu, da je napisal že nekaj leposlovnih knjig, proti koncu velike vojne opredelil za en »jugoslovanski« jezik (koncem 19-ega st. je znana njegova izjava, da je po narodnosti »alpski Hrvat«).
Glede na splošno stanje narodne zavesti, mu tega niti ni očitati.

Če povzamemo: pred Rožnikom je Cankar še ves vihrav, ob napovedi svojega Pohujšanja celo škodoželen, domala pobalinsko privoščljiv, med bivanjem tam gori pa se je vsemu nekako odmaknil. Če je prej rohnel, se posmehoval in bičal naše napake, se je na Rožniku umiril. Odtlej le še šepeta in postane ves vase zazrt – take vsaj so njegove Podobe iz sanj. V skoraj sleherni od črtic se odreka kritiki slovenskega značaja in v njih tudi ni pogostega motiva ljubezni dveh oz. ljubezni do matere. Osredotoča se na splošno človeško krivdo, ki svet lomi v skušnjah, kakršna je bila velika vojna. A kljub tesnobi, ki veje iz njih, je domala v vsaki najti dosledno krščansko ljubezen do bližnjega – ta edina lahko reši človeštvo.

Ob selitvi z Rožnika je pisal F. Levcu:

»Te dni…se enkrat za vselej selim z Rožnika, čeprav s težkim srcem. Marsikaj lepega sem doživel tukaj, žalosti pa tudi dovolj. Če bi mogel, bi teh sedem let izbrisal iz življenja in spomina, ali ne dá se. Nosil jih bom s seboj kakor nož v telesu.«

Kako drugače to zveni od opisov v črticah Ob selitvi in Moje izbe in kako drugače se sliši, kot v poslovilnem pismu, ki ga je bržčas pustil kar na mizi svoje izbe.

In z Rožnika je tudi odšel – tisti, ki so ga poznali, so pričali, da je bil z Rožnika malodane pregnan.

Tako se je, ves duševno razrvan, konec avgusta 1917 preselil v okolico Šent Petra, od tam pa na Kongresni trg.
Ne za dolgo.
V Ljubljani so se izpolnile slutnje, ki jih je v zadnjih delih razodeval. Zdele so se kar nekam preveč svetobolne in za take bi jih kateri od kritikov prav gotovo tudi proglasil, če bi se ne uresničile.

V mesto je prišel - umret.



ROŽNIK

V hoj, borov in kostanjev plašč ovit,
bliščeč ves v svitanju že zore rane,
z megló pokritim hišam si Ljubljane
v poletju, v zimi, vdilj ves zélen ščit.

S stezic se tvojih vrača duh spočit,
naj v tvoji cerkvi išče božje hrane,
naj rose balzam na srce mu kane,
naj v raj planin zahrepeni mu vid.

On te je ljubil, on je bil tvoj gost
in ti si bil ko lestva mu in most
v morjâ daljine in v nebá višine.

Kdo tu mu brisal solz je slano sled?
Kdo mu duhá je lajšal bolečine?
Samó ti veš. On sam je brez besed
.


Alojz Gradnik
10. maj 2018 | Komentarji (9)

V naših hostah sekajo!
Ne le med vrstniki, na gosto padajo starejši, ki pa se nas še kako tičejo, saj so bili del našega sveta. Ob njihovih smrtih ne občutiš samo žalosti, ampak te preplavi nemoč, ker se z izgubo tega, kar so ti dali, zaveš lastnega minevanja. Vse to sem jasno občutil, ko sem zvedel, da se je poslovil NAŠ Miki Muster.
Če se ga spomnim, mi poleg njegove podobe, pred oči hodi Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja. To so bili junaki moje mladosti. Spomnim se, kako nestrpno sem vsak teden čakal četrtek – ob četrtkih je namreč izhajal TT in na zadnji strani prigode treh junakov. Na TT nismo bili naročeni, a nič zato. Nikdar ni bil problem z drobižem, kolikor je stal ta, v tistih časih najbolj priljubljen tednik, ki sem ga kupoval v trafiki čez Tržaško cesto. Prebiral sem ga strastno in brez prekinitev, vse do konca, torej do leta 1973, ko so TT ukinili. Vmes sem se iz mulčka prelevil v mladca in ker so se vidno starali tudi Mikijevi junaki, je njihov konec prišel ravno pravi čas. Tako sem konec serije pričakal skoraj brez obžalovanja.
Nekaj časa je izhajala tudi stripovska revija Zvitorepec. Priznam, tudi njo sem redno prebiral.
Hecno, a drugi stripi me niso zelo pritegnili. Kupoval sem Plavi Vjesnik, iz katerega pomnim Zavišo od Žarka Bekera, pa Štefeka od Reisingerja, pa stripe Maurovića… Že pred tem sem prebiral M. Bambiča (Fižolčki), pa Rotmanove slikanice in Kunčičevo povest Tinček in Tonček - vse to so bile slikanice izpred vojne, ki so mi klesale okus. V času, ko sem bil kinooperater v Osnovni šoli, so me začarali Disneyevi risani filmi in na njihovo podlago so se me junaki Mikija Mustra toliko bolj dotaknili.
Ker so bili res zelo priljubljeni, so jih pričeli izdajati tudi v knjigah. Prvo knjigo Zvitorepčevih dogodivščin (Zvitorepec in Trdonja v Afriki, iz leta 1955) mi je kupila naša muti. Vedela je, kaj rad »berem« - takrat sem bil petletni pobič (ki pa je že znal brati velike črke;))).
V šestdesetih sem izvedel, da eden od sostanovalcev v naši bajti hrani vse letnike TT-ja in tudi revije, ki je izhajala pred njim (PPP in PP). V špajzi je stala velika komoda in v ogrooomnem spodnjem predalu sem našel, kar sem iskal.
To je moralo biti leta 1962 ali 1963. Ja, Miki Muster je bil kriv, da sem izvedel PRAVO DIVERZIJO, za svoja leta res veliko lumparijo: nekaj tednov sem »obdeloval robo« in to tako, da sem iz vseh številk izrezal Zvitorepca. Ob koncu »operacije Zvitorepec« je lastnik zvedel za moje početje. Jasno, da je čisto znorel, a se je, hvala bogu, sumljivo hitro pomiril. Sklepam, da je dojel, da so vsi ti stari cajtengi pravzaprav le navlaka.
Izrezke sem zvezal na roko, potem pa prelagal iz predala v predal, dokler niso dobesedno razpadli (papir je bil včasih slab in je z leti dobesedno olesenel – kar drobil se je).
Trenutno z Zvitorepcem zalagam našega najmlajšega, pobiča moje nečakinje. Trenutno sva pri desetem zvezku in moram reči, da je moje rojstnodnevno darilo zelo čislano – koj po predaji fantič zgine v sobo in se ne vrne prej, dokler ga ne prebere.

Gospoda osebno nisem poznal, čeprav sem ga pogosto srečeval in, kot mladec, vedno vznemirjeno hodil mimo njegovega vikenda na Zaplani (vrata je imel takšna, kot so bila v Lakotnikovi bajti;))) – tiste čase je delal v Nemčiji.
No, pred dobrim desetletjem sem nanj naletel v Viški knjižnici, koder je imel prigodno razstavo. Takrat sem stopil do njega in mu povedal zgodbo o stari komodi. Spomnim se, da si je vzel čas, ker ga je štorija dobro zabavala.
Ko je prejel Prešernovo nagrado, sem pomislil: no, zdaj je pa na vrsti Avsenik - in mislil sem iskreno. Žal je tistega leta Avsenik umrl in Prešernove nagrade so spet prešle v roke »prave« umetnosti.
A umetnost mora imeti izhodišče – z njo je treba nekoga najprej okužiti. Če je to kdo znal početi iskreno in neposredno, je bil to Miki Muster. Za to svojo sposobnost bi si zaslužil še eno Prešernovo nagrado. Bil je moj mentor in moj prvi učitelj, ki mi je, poleg znanja, dal toliko mladostnega užitka, da to težko izrazim.

Prebiram, da se je naša Melanija Trump povsem posvetila deci – trudi se za njihovo zdravo duhovno rast. Pri njeni nameri bi ji svetoval, da se domisli domovine, Mikija Mustra in njegovih zajčkov. Prizor, kako si umijejo zobke in skočijo pod odejo je tiste čase okužil vesoljno slovensko mladež: mulčki so se, kot njihovi ljubi zajčki, tiste čase kar sami spomnili umiti zobe in se, po CIK-CAKu, radovoljno odpravili spat.
Evo, Melanija! Mogoče boste v Mustrovih zajčkih, poleg reklame, prepoznali tudi učinkovito didaktično metodo!


Hvala ti, Miki. V mojem imenu in, verjamem, tudi v imenu vseh.

Za vse!

P.S.: Ker je Miki Muster zaslužen tudi za zdravo slovensko besedo, mu, vsaj pod tem BLOGom, prizanesite z RIP-anjem (ob tem včasih postanem čisto zaRIPel).
To se da tudi po domače lepo povedati.
9. maj 2018 | Komentarji (9)

V Dovjem, v piceriji sline cedim. Po (vsaj) pol leta sem si jo strašno zaželel. Prelestno lep dan je. Avto sem vdel v senco in vse je BP - no, bo BP. Pico čakam in gledam manj lepa ogoljena pobočja, ki se dvigajo nad vasjo. Lubadar nezadržno prodira po dolini in v tej deželi ga ni junaka, ki bi ga ustavil.
Ravno so mi prinesli z dobrotami naflodrano pico - mmmmm, kako diši! Sam picopek mi jo je pritrogljal in ker ni bilo mnogo gostov, sem mu povedal naslednjo priliko:

»V štacuno fabrike Ford je prišel nasršeni Američan.
'Je res, da znate pri vas sestaviti avtomobil v pičlih 6-ih minutah?'
'Seveda! A zakaj vas to zanima?' je bil radoveden mož pri prodajnem pultu.
'Zato, ker ste TA AVTO PRODALI RAVNO MENI!'«


Picopek se je nasmehnil, a ker ni vedel, kam pes taco moli, sem nadaljeval:

»V Lignanu vam picopek vzame kepo testa, jo zavrti na prstu, posuje in pomaže s sestavinami in že je v peči; postopek od naročila do pečene pice traja 3 minute.«

Picopek me je gledal vprašujoče.

»Vi tega ne znate in še dobro, da ne, ker je tista pica nekaj takega, kot avto, ki ga naredijo v šestih minutah.«

Picopeku, ki si je medtem privoščil srk tobaka, se je od ušesa do ušesa kadilo iz ust.


Slastne pice sem se lotil - krhelj po krhelj jo, v stopljeni sir zapredeno, poduhovljeno grizljam (šele zdaj vem, da sem bil res lačen!). S potočno hladnim kozlom jo zalivam in kar mižim od ugodja.
Iz kuhinje se sliši radio – Armstrong pridušeno prepeva, »Kako lep je ta svet«.
8. maj 2018 | Komentarji (9)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 178337
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34399 // Odgovorov: 1871460
Blog avtorjev: 3587 // Blogov: 86105 // Komentarjev: 1236352
Avtorji fotografij: 26084 // Slik: 220534 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "