Miklavž je že mimo, jaz pa se še zmeraj vrtim okoli Miklavža. Tokrat sem se domislil cerkvice nad Vrhniko, posvečeni temu priprošniku.

Sveti Miklavž je v naši deželici med najbolj priljubljenimi svetniki. Okoli 200 cerkvic, med vsemi svetci največ, mu je posvečenih. Spomnim se časov, ko se hodil od ene do druge in občudoval – freske. Ne veste, kakšna lepota se odstira na pročeljih in za vrati zakotnih podružnic! Vem, da se freske naših srednjeveških cerkva po kakovosti ne morejo meriti s sočasnimi podobami v sosednjih deželah, kar tako radi poudarjajo umetnostni kritiki, ne znajo pa povedati, da jih prekašajo drugače: nikjer drugje ni zlitost pokrajine s silhueto majhne cerkvice tako popolna. To je harmonija, ki vstopa tudi v prostor, vsaj tam, koder so nanje pozabili in jih novodobni oblikovalci še niso spridili. Vse to priča o radoživosti ustvarjalcev, o globoki veri mojstrov in njihovi iskreni želji, da svojo vero upodobijo in tako približajo ljudem.
To niso bili veliki umetniki. Prej vešči rokodelci, mojstri, a kakšni mojstri! Njihovo delo je eno samo predajanje, vživetje v tematiko, kar lahko izrazimo samo z izrazom ljubezen - ljubezen do ustvarjanja. Drugače se jih ne da opisati.

Tudi cerkvica na Kurenu diha harmonično, starožitno. K temu pripomore dejstvo, da se, odkar je bila sezidana, skoraj ni spreminjala. Oltarji in sohe so ostali isti, isti je tlak, le stene so vmes prepleskali in tako prekrili freske, ki so jih zdaj restavratorji delno odkrili. A kurenski šent Miklavž ni znan po njih.

Diči ga prostornost, z dvema lesenima stebroma deljena dvorana z oltarjem, pomaknjenim v oltarno nišo. Tista lesena stebra pa nosita lesen kasetiran strop s pisano poslikavo.

Vzorci so narejeni s šablono, prizori v poljih pa so slikani na roko.

Vsak od njih je nekaj posebnega. Tako strop na Kurenu ne spada med najlepše, vsekakor pa med najbolj pestre in barvite.

S poti se odpre lep pogled na Vrhniko.

To je pot, po kateri se je na Kuren vzpenjal tudi Ivan Cankar. Bog ve, kolikokrat kot mladenič in komaj kdaj v zrelih letih, ko je taval vsepovsod in so ga domov prignali le posebni dogodki. Eden takih je bila materina smrt. O tistem bridkem času je kaj prebrati, nič pa ni napisal o Kurenu. A tam, v cerkvici šent Miklavža, se na enem od obeh opornih tramov skriva še ena dragotina.
Njegov podpis.

Naše zakotne cerkvice, v katerih je zamrznil čas in so danes tako od rok, da se v njih vrši služba božja le še na imen dan njihovega patrona (ali pa še takrat ne), so »okrašene« z grafiti, napisi vseh vrst, ki pričajo o marsičem: najstarejši so lahko stari več stoletij, da lahko iz njih določimo celo datum izgradnje, novejši pa so bolj vprašljive sorte, kot so, npr., krvoželjni grafiti partizanov in domobrancev v cerkvici na Vrhu nad Želimljami, da o novodobnih packarijah niti ne govorim. Cankarjev podpis prav gotovo ni te sorte.
Nisem fetišist, a vendar me ob pogledu na Cankarjevo parafo kar spreleti. Spet moram enkrat tja gor, ker slišim, da ga skoraj ni več videti. "Vsakdo, ki pride tja gor in ki ve zanj, ga poboža," pravijo v turistični kmetiji blizu cerkvice. Kaže, da ga je »pobožalo« že toliko rok, da ga skoraj ni več videti. Pred tridesetimi, štiridesetimi leti pa je bil podpis še jasen in čitljiv. Svinčnik, ki ga je Cankar uporabil, je moral imeti zelo trdo minco, zato je bilo treba »pritisniti«, pisati zelo energično, da se je poznalo. To je bilo jasno videti, tudi po tem, da je bil napis skoraj reliefen.

Tak je vsaj bil, ko sem ga prvič videl. To je razvidno tudi na fotografiji, ki sem jo napravil pred kakimi 40-imi leti. Efke Crom, 21 DIN, yu izdelave, sploh ni bil slab DIA film;))).


V osemdesetih je moj dobri prijatelj, filmski režiser, tu gori (z Racem, Mileno, in Juhom) ustvarjal svojega Christophorosa (leta 1986 je ta film na festivalu v Strasbourgu prejel Grand Prix). Povedal mi je, da ga je med snemanjem obiskal Bojan Štih. Bojda je bil večni nergač, a ko je videl Cankarjev podpis, ga je to tako prevzelo, da je ostal brez besed. Prav tako, kot mene. S Cankarjem na Kurenu sem si res dal opravka:

Še danes se sprašujem, kdaj in ob kakšni priliki se je Cankar ovekovečil. Če zapis tolmačimo grafološko, bi rekel, da to ni pisava učenca. Slog je že ustaljen, čeravno še ne povsem izdelan, če ga primerjamo s podpisi iz rožniškega obdobja. Kaj pomeni tista čačka spodaj? Je izraz radoživosti ali napetosti, ki raste iz muke?

Davno tega, ko turistične kmetije še ni bilo, sva s prijateljem privandrala sem gor. Tiste čase je bila tod okoli blagodejna samota. Za cerkvico je manjši griček s čudovitim razgledom - domačin nama je razodel, da je tam rad posedal tudi Ivan Cankar. Je že vedel, zakaj! Tisto mesto so baje preučevali tako imenovani zdravilci zemlje in ugotovili, da je prav tam energetska točka (kar se da baje celo izmeriti?). Ni kaj! Punkt je lep in tistekrati sva se prav tam ugnezdila. Sonce naju je grelo, midva pa sva modrovala vse sorte. Dobro se spomnim, kako je rajnki Miloš razvil tezo o tem, kdaj se je Cankar v cerkvici podpisal (o Cankarju je tiste čase vedel precej več, kot jaz):
»Leta 1897 se je vrnil z Dunaja na Vrhniko in skoraj vse leto prebil doma (septembra mu je umrla mati). Bi skoraj stavil, da je podpis nastal ravno tiste čase…?«
Danes, ko o Cankarju vem precej več, bi se s tem kar strinjal. Po materini smrti se je odpravil na Dunaj, odkoder se je vrnil v Ljubljano, potem bival nekaj časa v Puli, dva meseca v Slovenskih Goricah, v Sremu in še kje, na Vrhniko pa se skoraj ni vračal. Če že, je šel tja le za kak dan ali dva, pri tako kratkem obisku pa verjetno ni rinil še na Kuren…
Ali pa? No, to niti ni pomembno. Kar velja, je napis na lesenem stebru, ki je več kot le spomin na pisatelja.

"Dokler je živel na Vrhniki, je Cankar baje hodil sem gor kar pogosto. Čemel je tam za cerkvijo in ga cukal iz čutarice," tako je razodel domačin, ki nama je Cankarjev kotiček pokazal.
»Pravijo, da je včasih tam ždel ves dan in se proti domu odpravil šele potem, ko je mežnar zazvonil uro-noč…«

Kar vidim ga, kako se opoteka proti domu. Trudno se opira na špancirštok, po stasu mladenič, v duši pa starec. Videti je, kot da je ranjen... - saj tudi je ranjen! Ravno je izgubil mater in skusil, kako življenje boli. Celo zvon, ki ga je zdramil in monotono odšteva ure, ga je boleče spomnil na to, da se vse, kar mine, nikoli več ne vrne.

V to minevanje teče naše življenje. Teče, teče…

…in počasi odteka…
9. december 2018 | Komentarji (16)
...an jutr´ bo ´ko zgodi den...



Izteka se Miklavžev večer in o Miklavžu nikarte nič slabega! Preveč lepih spominov me veže na tiste neomadeževane čase, ko je radosti in pakelce nosil sveti Miklavž.
Najzgodnejših Miklavžev se le bežno spominjam, a še mi je pred očmi tisti prav poseben večer. Dišalo je po kadilu in po cimetovih piškotih, ki jih je vsako leto spekla moja mama, in bila je prav posebna luč… Ne, niti ene žarnice več nismo prižgali, a lučka svečke je pričarala pravljico, praznično pričakovanje Miklavža. Malo smo se tudi bali, saj so v njegovem spremstvu tudi parkeljni, ki bašejo v koš poredne otroke – tako so nam povedali. V glavi sem premleval vse »lumparije« preteklega leta. Sem bil priden dovelj? »Sem bil priden, mami?« sem spraševal mamo. Nič ni rekla, le pobožala me je po laseh, se mi nasmehnila in to mi je zadostovalo; vedel sem, da me, tudi, če bom spoznan za poredneža, parkeljnom ne bo izročila; ker me ima rada, rada vsaj toliko, kot sestrico.
Tako sem z Miklavžem rasel v ljubezni. Ko je prišel Miklavž – vanj se je preoblačil sosed, ki je kostum in brado dobil pri dramski skupini KD Svoboda iz sosednje ulice – se je mati ustopila pred vrata. Da nas, deco, zaščiti. Kljub temu so se duri ves čas odpirale in skozi režo se je slišalo žvenketanje verig in renčanje parkljev. Moram reči, da je bilo dogajanje na hodniku zanimivejše celo od šent Miklavža, dokler mi ni pred očmi švisnilo nekaj, kar je bilo čisto podobno mutinemu pletu..? Ko se je to ponovilo, je postalo jasno, da je tisto plet od naše muti.
Moji sumi so bili tako potrjeni.
Paketi so bili skromni – suho sadje, pomaranče, jabolka in bonboni. To niso bili Ki-ki-bonboni, ki sem jih imel najrajši. V paketu bi pač izgledali borno, zato so jih nadomestili navadni cukreni bonboni, ki pa so bili zaviti v svetleč staniol, na vsaki strani zavit in z resicami. Ti bonboni so bili lično in tudi jako ekonomično darilo. Po Miklavžu so nam jih vzeli, da so ostali za Božič, ko smo jih obesili na Krispan;)))
Iz enega Miklavževih večerov pomnim Binčka, najmlajšega poba v naši bajti, kako kleči pred Miklavžem in tuli: »Saj bom priden! Saj bom priden!« tista scena mi je za hip spet povrnila vero, a le za hip, ker je bila (po drugi strani) tudi - smešna. Ne glede na zastraševalni učinek pa vam lahko zagotovim, da se Binetu (kljub pomislekom sedanjih vzgojiteljev, ki vsaki, malo bolj strogi metodi vzgoje, odločno ugovarjajo) tisto »moledovanje« na kolenih ni na psihi prav nič poznalo. Tako malo se ga je dotaknilo, da se ga – niti ne spomni.

Ne, o Miklavžu, prosim, ne trosite slabih vesti! Prinaša radosti in vse, ki delajo take stvari, bi morali blagrovat. Želel bi, da bi jo trosil otrokom širom sveta, le v dobrem, da jih razveseljuje, brez farjev v ozadju. Miklavž bi že bil za, saj je poosebljena človečnost, a, kaj, ko toliko človečnosti ne premorejo - ljudje.

Pa pustimo turobne pomisli. Kar drži kot pribito, je dejstvo, da je "moj Miklavž" že davno mimo. Kljub temu sem se ga še veselil, vsako leto sem užival, ko so naša Lučka in pranečaki odvijali skromna darila, ki sva jih z materjo pripravila; midva, »Miklavža«. Pa so leta zdrvela in – Lučka je postala Lucija in pridno študira, mulčka naše Mojce pa sta zrasla. Oba sta že prekoračila 10 let in jima je že vse jasno. Seveda pa še vedno rada odpirata pakelce (zanje se pritajita in se delata, kot da v Miklavža še zmeraj verjameta). In sem rekel: naj jima bo. Še letos, potem pa…
Potem pa bo preočitno. Miklavž se bo za par let poslovil, dokler se ne pojavijo otroci naših otrok, s katerimi se bo začelo vse znova, kot je to pri letnih časih. Spet bodo strmeče oči, spet bo veliko pričakovanje, malo (vzgojne!) groze in toliko več radosti.

En lep, radosten Miklavžev večer.
Pa radi se imejte;)))

5. december 2018 | Komentarji (10)


Večna uganka mi je, kako se more zgoditi, da je pri dveh skoraj identičnih dobrodelnih prireditvah (na obeh se zbira sredstva za dober namen), izplen tako različen. Prvi, ki jo organizira Karitas (ki ga furajo farji), se reče »Klic dobrote«. Drži, da so zbrana sredstva namenjena širši bazi pomoči potrebnih, a vendar: na drugi prireditvi, na "Miklavževem večeru", ki ga je organiziral Rotary club Slovenije – letos so zbirali solde za našo deco, za vse otroke, kateri so tako ali drugače prikrajšani za blagodati, ki jih uživa večina - so zbrali nekajkrat manj.
Miklavž je eden od treh dobrih mož, ki razveseljuje naše otroke, otroci pa so naša skupna radost. Ob otrokih, ki jih pestijo nadloge, se omeči celo skopuh in za Miklavža so ljudje ponavadi še radodarnejši. A glej ga, zlomka! Karitasovci zberejo mnogo, mnogo več. Na koncertu »Klic dobrote« so zbrali 130 000 €, na Miklavževem večeru pa borih 30 000 €. Ker je akcija obeh organizacij še v polnem teku, se bosta oba zneska povečala, razlika pa bo ostala.
Rajtam, da se bo še povečala.

Če primerjam oba koncerta, moram reči, da me je program Rotarijcev bolj prepričal, tudi po umetniški plati. Karitasov večer je vedno ubran bolj na hojladri, rekel bi… na ljudsko štimo. Dobro rejeni voditelj (očitno se vodenje karitativnih večerov izplača;))) govori ves čas posiljeno navdušeno, beri, pocukrano. Osladnosti je toliko, da skoraj slina šprica z ekrana.

Da je izplen Rotarijcev tako nizek, je možnih več vzrokov. Prvi je mogoče ta, da Karitas vedno prehiti Rotarijce. Tako za njihovo prireditev, ki je že čez teden dni, ne ostane dosti. Prihodnje leto bi morali datuma obrniti – pa da vidimo!
Drugo: klice darovalcev so v tel. centrali med drugimi sprejemali sami oní prezident Borut Pahor, da o zaključni zahvali škofa Cvikla niti ne govorim. To je taisti Cvikl, ki je tako vneseno poročal o vatikanskem srečanju z mladimi. S klobasastim glasom je našteval stranpoti mladih in bil poln idej, kako naprej (itak pa jih je mladim navdihnilo srečanje s papežem). Z niti eno samo besedo pa se ni spomnil na stiske, ki jih mladim povzročajo - pohotni farji.
Toliko gorja so naredili in vse več je odkritih svinjarij, s katerimi so pohabili duše tisočev mladih, da je njihov greh postal že sistemska lumparija, toliko bolj, ker vztrajno tiščijo glavo v pesek – vso to sodomo skušajo zanikati, pomesti pod preprogo, pri čemer se omenja celo papeža. A o tem se ne govori. Cvikl je govoril entuziastično, enmalo pomoraliziral in iskal vzroke za težave povsod drugod, skratka: hladnokrvno je zašpilal - idilo. Da jo ima dobro uvežbano, je pokazal tudi pri nagovoru v "Klicu dobrote".
V vse pričujočem BLEFU je najti tudi vzroke za izkupiček.

Slovenci so v besedah često radikalni, predvsem katoliki veliko govorijo o »ljubezni do bližnjega«… A to so le besede. Pri maši si podajajo roke, po maši pa se sovražijo iz srca globin, kar naprej in zmeraj bolj, uržah pa je lahko že hruška na meji. Na koru pobožno prepeva srečna družinica. Vse je ena sama idila, v resnici pa se ata kurba, sine je zafural študij in hčerka je narkomanka (ata to, da se kurba, ne moti, da bi okoli ne moraliziral;). To ni natolcevanje, to so fakti, ki sem jih doživel v neposredni okolici. O tem se ne govori, še najmanj v javnosti. Takale zavožene familije v javnosti še kar naprej špilajo »ljubezen«, čeprav že vrabci na strhi čivkajo, kako je v resnici. A to jih ne moti. Poznam primer, ko je prepričanemu faranu žena ušla, on pa po DVAJSETIH LETIH – si morete misliti, kako dolgotrajen, kako zagrizen je ta blef! – še vedno igra srečno poročenega. Če ga uspeš privabiti na kako fešto, se, na vprašanje, kje je Metka, izvija, češ, da je imela nepredvidene opravke in da bo prišla kasneje (čeprav živi na drugi strani deželice). Praksa takega blefiranja - če bi mu rekel LAGANJE, bi bilo še najbolj prikladno - je praksa marsikaterega slovenskega kristjana, ki svoj vzgled črpa pri… Cviklih.
Tako je darovanje tudi lajšanje kosmate vesti. In če že daruješ, daruješ cerkvi (morebiti ob sebični pomisli, da bo bog našo dobroto videl… in jo imel v mislih, ko pride čas…?:).
Rotaryjanci pa...
To so kapitalisti - ko jih jebe!
Nič ne dobijo!
Jaz sem namreč že dal svoje!

P.S.:
Med drugim je Sešek bral Cankarja, odlomek iz črtice Skodelica kave (kazno je, da Rodeta, ki Cankarja marginalizira, na predstavi ni bilo;))):

»Ne kradel nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval; čista je moja duša!« Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval…

Iz Seškovih ust se je slišalo dobro, a to je bila le zvočna podoba, ki me je spomnila na tisto znano, brezupno krilatico, ob kateri se še tako veren kmet posmehne:

Ne sodi me po dejanjih, ampak poslušaj, kar učim.

Če dobro pomislite, potem…

…Jurij in Luka in z ornatom ozaljšani Cvikl obirajo kurja bedrca, ko gredo mimo lačnega in se nanj niti ne ozrejo.
Seveda pa jih to ne moti, da bi Cankarijanske prilike ne dajali za vzgled…

Drugim!
3. december 2018 | Komentarji (12)
Nasproti mi je prišel pobič kakih desetih let, ki je materi ravno oznanil, da je preštel že 122 markacij.
»To pa ne bo držalo,« sem se zadrl, da je mali obstal kot vkopan. »Do tu jih ni 122, ampak – 123!«
Mama je bušnila v smeh, mali pa me je zrl vprašujoče.
» Ampak jaz vem, zakaj si se zmotil.«
Potrudil sem se, da je bil glas kar se da zagoneten. In malega je pritegnilo:
»Zakaj?« je postal radoveden.
»Ker je sto triindvajseta markacija v mojem žepu;)))«
Mislil sem, da ga bom zmedel, a se pobič ni dal.
»Bom štel pa še tvoj žep!«
Servus! – sem pomislil, čeprav mi je šlo na smeh. - Dandanes so mulci bistrejši, kot smo bili mi pri teh letih. Očitno že znajo – kot se to strokovno reče – abstraktno razmišljati (če upoštevamo, da je markacija nekaj vizualnega, kar težko staviš v žep).


No, da ne bom na dolgo razpredal: to je le mala prilika s predvčerajšnje poti. Končno spet NA POTI, NA HRIBOVSKI TURI. Ni bilo hudega, le dobri dve uri drbajza, a vendar ni manjkalo nič, kar diči mnogo bolj zahtevne ture (Šli smo na Debelo Peč, zadnji, najbolj vzhodni dvatisočak - 2014 m).
Sicer pa sami presodite.

V zavetju tem je skrita zelenica,
Na njej ponižno ždeča Blejska koča...

prosto po Finžgarju

Klinc, pa tako zavetje! Krog Blejske koče na Lipanci je brilo na vse pretege (glej zastavo!), da sem postal kar neodločen. Teto Pljučnico, ki je oprezala izza vogala, pač nimam navade izzivati, ker vem, da se javi tudi nenapovedana, kaj še, da bi jo iskal...

Glej inje, v bajko ruševje zapreda,
se sonce trudi, a ne zmaga zime,
ki med vršace že oblastno seda...


…V slovesnih krogih, široko razpoloženih, zbrani
leto in dan nekaj mrmrajo velikani
o večnosti in minljivosti ali kaj,
in da življenje in smrt enak imata slaj...

O. Župančič

Tje pogledaj na višave,
kjer Trigláv kipi v nebo,
štej snežnikov goličave,
kar dozre najdalj oko!

V. Vodnik

Fant je videl rožo čudotvorno,
v sanjah jo je videl daljnožarko —
vzdramil se je in je šel na pot.

I. Cankar

Men' bistre sape zrak vedre,
Mi jasnijo glavo, serce;
Tam dol' megle se vlačijo,
Duha more in tlačijo.
Prid' verh planin,
Nižave sin!

Potočnik

Da, zmagal sem! A ne goró.
Je zmogla volja in telo.

Pod velikim tukaj Bogom
breztelesen bit želim,
čistga hlipa sred med krogom
menim, da že v néb' živim.

V. vodnik

Tam gori je že zima. Sonce je sicer razblinilo meglo, ki se je čez vrhe vlekla zarana, inja pa ni stopilo. Čeprav je bilo na soncu prav toplo - veter, pred katerim so svarili, je vršal le spodaj, okoli koče - se je tako le zdelo. V resnici pa se temperatura tudi opoldne ni dvignila nad ničlo.


P.S.: Zunaj je turoba, jaz pa se vneseno počutim, čeprav me daje noga. Stara poškodba, ahilova tetiva, se je na turi spet razbolela. A ni problem. Oči zaprem in spet tavam med injem in pogled mi sega skoraj za obzorje. Kar pozabim, da me noga boli.

Vem, da zgledam skoraj plah,
da se zdim kot pifl-pofl,
a boš videl, kaj je strah,
ko uzreš moj penast šnofl!


V duši je zadovoljnost, toliko večja, ker je na volitvah za župana v Kungoti zmagala Šnoflova. Kaj bi hotel še več!;)))
19. november 2018 | Komentarji (22)
V Šparu je bilo včeraj obsedno stanje. Za pol glavice zelja, šampinjone in 30 dkg teletine sem čakal 20 minut.
Ni kaj. Danes je Šent Martin in tisti pregovor na pivnici pri Fleku, drži, kot pribito:

Dobro jesti, dobro piti,
grunt je vsake žive biti.


Tako naj bi se glasilo v slovenskem prevodu, pri čemer »grunt« pomeni bazo, temelj, tudi osnovo.



Ko sem se vrnil k branjevkam, so že pospravljale. Moral sem namreč še na bankomat, da plačam dragotine s tržnice. Za 2 ½ kile težko »račko« me je dečva z Marosta cepila enmalo čez 20 evrčkov.
Stopil sem do Primorca, po kakije, in da mu enmalo potožim o prenapihnjeni cenah. Beseda je dala besedo, oba sva zabavljala čez pogoltnost in je naneslo, da sva omenila še grappo, kako jo je danes težko dobiti. Izkazalo se je, da jo ima na zalogi.
»Res je – Slovenec Slovenca najbolj guli, a je še kaj druzega. Tele najine debate, to, da si človek sa enmalo duška, da se nasmeji, viš, pa noben ne more zaračunat. Je tako?!?« je bil ves nasmejan Primorček, medtem, ko mi je v vrečko stavil flaško od pol litra grappe (kar je po naše tropinovček).
»Koliko?« sem vprašal.
»5 evrčkov,« sem dobil odgovor…

Pa zastopi, če moreš;(((



Praznovanje Šent Martina se izteka. A ni nič zamujenega. Nekdaj so rekli, da na ta dan mož pelje ženo na bogato kosilo v gostilno, naslednji dan, torej jutri, ko praznujejo – Martine (v resnici ne godujejo, a ljudska domišljija ne pozna meja, kadar hoče lušte podaljšat;), pa naj bi vas na izborno kosilo povabila ženka, se ve, da prav tako v kako nobel krčmo...

Pa NA ZDRAVJE vsem!
11. november 2018 | Komentarji (12)
Ah, ja,
na, pa je smrt prišla,
obraza belega,
prebelega,
da mraz in srh gre krog srca.
Ah, ja.

Smrt ljubega, predragega,
srcu lahko tako zavda,
da onemiš od hudega,
le duša stoka, vdana vsa:
»Ah, ja...« -
nič drugega.

Kadar se moja pot konča,
nikar ne bodi žalostna!
Če bi bolelo, ljubljena,
se spomni; nič se ne konča!

Jaz onkraj, ti sredi sveta,
in lep spomin sredi srca
žarel, medlel bo... - za oba:
Ah, ja, ah ja,...



22. oktober 2018 | Komentarji (9)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 211996
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34495 // Odgovorov: 1878694
Blog avtorjev: 3595 // Blogov: 87747 // Komentarjev: 1250963
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 224252 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "