Uporabnik: Geslo:

Ljubka punčka protestira. Ati ji je obljubil špancir po prazničnem mestu, na, zdaj sta pa v knjižnici, kjer je ati po svojih opravkih. To ni prav! Punčka je iz trenutka v trenutek bolj kujava.
Sežem za pult. Tam se še najde kak primerek "lumpija". Dam ji dva.. Na, pa še tretjega.
"Tole je pustil Božiček, Dedek Mraz ali kdorkoli že za pridne otroke. Si pridna?"
Punčka je čokoladice vzela z veseljem, zdaj pa ji je malo nerodno.
"Kdo ti je prinesel več? Miklavž ali Božiček?" Deklica ni več v zadregi, je pa v hudi dilemi.
"Ja, oba približno enako," ljubko žažužnja.
"Viš, meni pa je Miklavž vedno prinesel za odtenek več. Božička takrat, ko sem bil majhen, sploh nismo poznali. Dedek Mraz - o ja, ta je bil! Za Božič pa so rekli, da nosi Jezušček, dojenček, božje dete,.. Vsako leto sem pisal, komurkoli že, kaj bi rad, a nikoli nisem dobil, kar sem si želel. Jabolka, suho sadje, bonbone in kako pomarančo sem dobil - to že - a ne dosti drugega. Vsako leto sem bil kar malo razočaran..."
Punčka je poslušala s široko odprtimi očmi.
"Potem pa - bilo mi je šest ali sedem let – so se pod dreveščkom znašle sanke, imenitne sanke, za dve osebi. Zunaj je bil sneg in naslednji dan sem jih s sestrico preizkusil na Rožniku. Joj, to je bilo veselje! Takrat se je dobri mož izkazal za naprej in za nazaj."
"Tudi meni je že prinesel šanke. Se šankam za hišo. Ampak zdaj ni snega…"
Punčka je doma iz Žirov. Kakšni trapasti časi, da na Silvestrovo v Žireh ni snega.
Stisnil sem ji še par "lumpijev".
"Saj bo sneg, boš videla, da bo! Če ne letos, pa drugo leto," sem se samemu sebi zarežal, kajti od "letos" so ostali samo še trije dnevi.
"Sanke so zato, da se sanka, a ne? Jaz sem se takrat nasankal, uuu, tiste sanke sem "sesankal" do konca – dokler niso razpadle. In ko niso bile več za nikamor… Eh, takrat sem pa odrasel in ker se odrasli ne vozijo s sankami, jim jih Dobri možje ne prinesejo. Sploh pa: ko sem odrasel, sem v Božička in Miklavža in Dedka Mraza nehal verjeti, oni pa mi niso več prinašali daril.
Tako je to! Ker odrasli v Dobre možičke ne verjamejo, jih ti nič več ne obdarujejo."
"Saj oči tudi ni nič dobil," je hitela pojasnjevati deklica.
"Vprašanje, zakaj ne? Ali v Božičke ne verjame, ali pa je bil poreden?"
"Poreden je…" punčka je neodločna.
"No, no, saj veš, da ati ni poreden," je ata zapel po žirovsko, da ga je bilo užitek poslušati.
Punčka ga je gledala spod oči: "Pa ši, ši poreden! Ši rekel, da greva gledat jašliče.."
Z atijem, ki je dobil, kar je iskal, sva se spogledala. Čas je, da se odpravita. K Frančiškanom, gledat jaslice.
Voščili smo si srečo in punčka je veselo pomahala, ko je dobila še enega "lumpija" za popotnico.
"Kako se reče gospodu?" je zatežil ati.
"Nič se ne reče. To je od Dedka Mraza. Za pridne otroke," sem jo rešil "protokola".

Tako je bilo v soboto, danes pa je Silvestrovo. Vsem veselo novoletno rajanje in kak paket pod jelko. Ni važno, kaj. Samo da je, da pokažete, da je v vas še vsaj malo otroka, da verjamete v Dobre može…

…in v dobroto.
31. december 2012 | Komentarji (13)
"Hej!"
Branko je na telefonu. Zgrabim prenosnik in spešim v vežo – tam lahko govorim bolj glasno.
"Kje si? Prazniki so - udri brigu na veselje. Kaj, ko bi šla v mesto na kuhančka?"
Rad bi bil veder, prazničen, kot praznikom pritiče. Rad bi si privoščil kuhančka (ali dva), pa ne bo šlo. V firmi so se izkazali: na prednovoletno soboto, mesec dni pred penzionom, so mi določili dežurstvo: od devetih do petih zvečer. Torej ves dan!
Šefinja je to verjetno storila v (dobri???)veri, da mojemu delu da "pečat" - da si ga bom zapomnil…
Brez skrbi – zapomnil si ga bom! Ali v dobrem, ali v slabem, pa naj sami uganejo;)))
Na kuhančka torej ne morem. Vseeno pa bi lahko bil dobre volje, je pa zoprno, ker to ne moreš biti samo zato, ker si se tako odločil. Morajo obstajati vsaj minimalni pogoji, ne vem, dobro počutje, lepo vreme, vrvež, veselje na ulici, vesela družba, razposajeni ljudje.

Pa sem šel po dobro voljo – za malico sem skliznil na kavico.
V lokalu, ki ga obiskujem zadnjih dvajset let, torej v Platani, je vladalo tako mrtvilo, da sem kavo dobesedno vrgel vase in se sprehodil do brvi čez Ljubljanico.
Ljudje hodijo mimo, ljudje tavajo brez cilja. Kakšen cilj pa naj bi imeli v soboto okoli poldneva v mestu, kjer se nič ne dogaja. Če je na katerem obrazu opaziti zadovoljstvo, je to topa samozadostnost, ali pa samopašna vasezaverovanost. Več pogledov je zazrtih vase in v svoje skrbi kot pa iskrih, iščočih, prešernih.., odprtih.
Na stopnicah, kjer se Kongresni trg odpre k reki, sem zaslišal tam-tam in takoj za vogalom uzrl bobnarja. Črnec je, ki ima svedre na glavi z mašnicami zvezane v čopke, kar ga dela res "zelo Zulu". Naveličano tapka po bobnih in glede na izraz na obrazu kliče dež.
Ljudje to slutijo, zato se njegove čepice izogibajo.
Sredi tapkanja hrkne iz ritnih žil in ga uslini predse "od srca" - zeleno in žmahtno.
To bo bronhitis, - potuhtam sam pri sebi in stopim nazaj na Wolfovo.
Tam turobni ud romunske ekipe fehtljivčkov vleče harmoniko. Izvaja drugo vajo začetniškega tečaja za amaterje, a je očitno prvo prešprical… Zvoki so nategnjeni, kot meh pri harmoniki, in vsak drugi pritisk na tipko je – mimo.
Tudi v njegovo čepico nič ne kane.
Sredi zvezde vranjelasi makaronar vpije, da ga more slišati ves trg:
"Tu sei una puttana! Capishi?! U-NA PU-TTA-NA!!!"
Putana je rdečelaska, ki ima ksiht na debelo napudran in pobarvan kot kak Kri-na-kror na bojnem pohodu. Žal vsa pomada ne more skriti, da so leta, ko je bila kot "puttana" še konjukturna, že davno mimo.
"Ma dai, Giorgio! Fermarlo!" slišim nosljanje "puttane", ostremu žužnjanju "klienta" pa nisem več prisluhnil, ker sem z biciklom ravno zavil na klančino vizavi Emonca in presenetil goloba. Ta je panično poletel, me skušal obiti, ampak pri lupingu ga je presenetil zid… - Buum!
"Madona, še tega je treba!"
Ustavil sem in pogledal, kakšna je kolateralna škoda. Golob je za trenutek obležal, potem pa se je skobacal pokonci, se otresel in končno zmedeno poletel – še enkrat je s kreljutjo krepko oplazil zid, da je perje frčalo vse naokoli…

Zdaj sem spet na šihtu. Draga mi je sporočila, da se Dita slabše počuti in mati so spet čisto opešani. Tudi po meni se nekaj plazi, da o kilavi državi niti ne zgubljam besed.
V avli poslovne zgradbe se tare novinarjev: NLB se predstavlja: pred vrati v dvorano stojita bujni mladenki. Beli bluzi sta napeti in črni mini krili kar pokata... Lahko bi rekli: zgoraj ohoho, spodaj - guzasto. Tudi skrajno visoke štikle imajo drzen dekolte: samo prst(k)i so stlačeni v špičko.
Oči bi se spočile, če bi povsod okoli ne švigale podlasice v črnih gvantih. Dobro so se znašli - za naš denar! Po drugi strani pa so to zgube, ki ne znajo drugega, kot zafurati firmo.
Kdo ve? Mogoče je to smukanje... vidov ples..? Tudi podgane begajo, kadar se ladja potaplja..?

Če še tako tehtam, ni naokoli nič takega, kar bi mi razvedrilo duha.

Tole sem napisal "iz cuga", pa bi bilo bolje, če bi pljunil.

Prav imajo pljuvalčki - tudi tako se da marsikaj povedati;(((
29. december 2012 | Komentarji (11)
Jutri naj bi šel svet cugrunt. Upam, da bo res tako, ampak samo za tiste, proti katerim bomo šli na cesto...
Res bi bilo očarljivo, če bi bandi ušivi spodnesli tla pod nogami - skoraj prelepo je slišati, da bi moglo biti zares. Upanje umre zadnje, pravijo, jaz pa žužnjam po svoje:

Tudi, če bi ne uspelo, zato še ne bo konec sveta;)))

NA NOVE UPE IN NA LEP BOŽIČ sem za vse (tudi za male, škodoželjne potuhe - bog jim daj vsaj sreče, če že pameti nimajo ;))) zdenstal tole hudomušnico.

Ni, ne vem kaj, a nosi sporočilo: za vsakim "koncem sveta" pride nov dan.

In - upajmo - novo upanje;)))






Enaindvajsetega grudna
se izpolnil bo urok:
zemlja naša stara, trudna,
šla bo končno cukenpok.
To iztuhtali so Maji
in če mimo gre Pascual,
ki je Maja po predaji,
vse se zdi, da bo držal…
.., ampak potlej vstopi Francelj.
"Dej mi šnopsa štamperle!"
Za hip zre v od pence krancelj,
"Kaj češ, vsakdo enkrat umre,"
prav, ga s šusom vase zlije
ter koj drujga naroči.
"Na to, Mare, se ga pije!"



HEJ, NALIJTE SI ŠE VI!;)))
20. december 2012 | Komentarji (11)
Ne vem, če veste, a ena od mojih radosti je tudi jamarija.

Jamarija se zdi nenavaden konjiček. Kaj žene ljudi, da tavajo po temi, se plazijo skozi ožine, v katerih se zlahka zagozdiš, prezebajo pod curki ledene vode in potijo krvavi pot? Vsaka jama, ki nima urejenih poti, je namreč BREZ POTI, kot bi vandral čez drn in strn. Jih stimulira andrenalin? Kaj jim manjka, da to počnejo znova in znova?
O tem ne nameravam razpredati. Naj svoje govorijo kar slike. So bolj ali manj priložnostne, a boste takoj dojeli, kaj nas osmisli.

Rekel sem, da je jamarija ena od mojih radosti, pa bi moral reči, da je bila. Že kar nekaj let je namreč minilo, odkar sem bil zadnjič v kaki luknji. Ampak to nedeljo smo ga pihnili: obiskali smo jamo Konasnico nad Dražgošami, jamski dragulj, ki so ga odkrili prav nedavno – 20.02.2011 so prekopali ozek prehod iz stare jame, ki je bil že dolgo znana, v deviške dele nadaljevanja. Suhoparni kamniti tunel, ki ga je bilo za dobrih 200 m, so podaljšali za skoraj 1000 m, in kar so našli, je - čarovnija:
Na Rovtarskem, na koti 1050 m, se nahaja jama s čudovitim jamskim okrasjem: s snežnobelo sigo, kapniki vseh vrst in velikosti, z orgljami, palisadami, stebri, ponvicami, kamnitimi zavesami,… Ni, da ni! Celo temperatura jame je povsem "kraška" – od 5 – 7 ° C.

Za prekopano ožino so namestili vrata z gumasto prevleko. Tako so jamo zaščitili pred vandali, po drugi strani pa "tapecirana" vrata ohranjajo atmosfero in temperaturo, ki bi se s prebojem lahko spremenila, kar pomeni, da bi se proces zakrasevanja lahko ustavil.

V brunarici smo dvignili ključ in se po nespluženi gozdni cesti odšlepali še kake tri kilometre naprej. Malo smo bili nervozni: bo šlo ali bomo kje optičali? Lovec s pušo, ki smo ga srečali, je bil nekam nejevoljen: "Na Jelovico ne boste prišli," je odkimaval in se še bolj grdo držal, ker smo, kljub opozorilu, nadaljevali.

Od "parkinga" je do jame še kakšnih 150 višinskih metrov.

Po prvem bregu se gozd postavi navpik. Vzpon čez korenine, skrite pod snegom, je zoprn, kar se da. Cepini niso bili odveč.

V vhodni kamri, med lednimi stalagmiti, smo se opravili: kombinezon, čelada z lučko, fotoaparat, gumaste rokavice in nekaj malega provianta je vse, kar smo vzeli s seboj.


Skozi prvo ožino, ki se odpira navzgor in jo premagaš po sistemu biba leze, smo bili en dva tri pred drugo "prešo", ki vodi v novoodkriti del. Holt nahamol - to pa ni kar tako!
Vrh malega vzpona se odpira luknja…- prej luknjica, ki jo ni več kot za širino mojega pasu, pa še to tako, da se med dvema skalcama bočno oviješ. Nato se prehod strmo prelomi in čez cca 50% dimnik se kake tri, štiri metre plaziš do male izbice, od tu dalje pa gre zares. Pred tabo je spet 3 – 4 m spusta: gladke, okoli 60% strme drče, tako ozke, da sem imel probleme s karbidko, ki se je ves čas nekam zatikala.

Sem stara šola in še vedno uporabljam karbidko, čeprav vidim, da se z novimi halogenkami ne more več kosati. Halogenke imajo neprijetno, belo-modro luč, a trajajo dosti dlje in svetijo celo močneje od karbidk, ki so tudi bolj nerodne in bolj nesnažne. Je pa res, da te širijo toplo, rumeno luč, in vonj po karbidu je sestavni del jamskega "štimunga".
Ko prideš ven, pa se črno usekneš.
Romantika gor ali dol, naslednjič se bom čez tak dimnik spustil raje s halogenko. In s čelado brez šilda. Spodnji del drče je namreč tako ozek, da sem moral glavo obrniti v stran, drugače bi se "s kahlo" zagozdil. Ozko je, prava "preša". A navzdol gre. Odločiš se, dvigneš roke in po jašku zmeziš do dna. Nazaj…
To pa je druga zgodba. To je ovijanje gliste – da, skozi jašek navzgor se je treba "glistiti".
Dvakrat sem poskusil in dvakrat mi ni uspelo, šele v tretje, ko je z nasveti prišel nasproti "vođa puta", sem se uspel prav obrniti; na hrbet, ne na trebuh! Tako sem se uspel zglistiti skozi.
Na koncu sem "vomitalno" omahnil na polico. Uj, kako sem bil izmučen!
Ja! V nove dele zdrkneš kot drek iz riti, nazaj grede pa te jama "izbruha". Le kaj bi drugega s to nadlego!





























Jama je lepotica, ki jo človeški obiski zbujajo iz sanj, ki trajajo morda milijon let. Nežna je in občutljiva. Makaroni so tik nad tabo in prehodi za človeške rokomavhe še vedno niso dovolj očiščeni; če smo še tako pazili in se gibali samo po označeni "poti", je sem in tja kakšen krknil. Vse je res precej izpostavljeno, pa vendar sem bil kar presenečen, ko sem videl, koliko kapnikov so v slabih dveh letih obiskovalci uspeli polomiti.
Snežno bel stalaktit je le par cm oddaljen od stalagmita. Koliko let mora še preteči, da se bosta združila v steber, ne vem, vem pa, da bo trajalo nekaj deset let dlje. Konica stalaktita je namreč - odlomljena.

K sreči lahko trdim, da so vse poškodbe nesrečni slučaj in nenamerne. Sicer pa kapnike ne lomijo samo ljudje. Ponekod je po tleh prava podrtija, kar je sled podora, spet drugod so kapniški baldahini počeni po vsej dolžini, kar so povzročili tektonski premiki. Med lepo zasiganimi prostori so podorne dvorane, kjer se prebijaš čez ogromne skaline. Sem in tja naletiš na malo jezerce in na enem od njih nastaja krhek preplet nastajajoče sige. Že malo večji pljusk vode jo lahko zlomi. Poleg sige in ilovice se razkrivajo plasti črnikastega peska, da o kamnih vseh barv, ki ležijo po tleh, niti ne govorim.
Jama je prava paša za oči in ko tavaš od lepote do lepote, kar pozabiš na čas. Ampak ti kraji niso Sežanski kras. Avto je na pobočjih Jelovice, na zasneženem kolovozu, do katerega je mukotrpen spust. Večer pa prinaša zmrzal…

Na koncu koncev se vse le ni izšlo, kot bi se moralo. Padel sem in leva roka je še vedno mravljinčasta in brez prave moči. V preši sem imel zato velike probleme. Komaj sem se izvil iz kamnitega objema. A to ni bilo najhuje. "Vođa puta" je z blatnim čevljem stopil na gladko, sigasto grbino. In ga je spodneslo. Kljub poškodbi je zmogel "prešo" nazaj grede, mi pomagal z nasveti in v temi zdelal tisto drčno, goljufivo strmal.
No ja, smo rekli, udarec bo, morebiti počeno rebro…

...Celo večerjo v Brunarici je stoično prenesel.

Pa se je že ponoči "začela veselica". Na urgenci so odkrili zlomljeno osmo rebro. Zdaj je, kot sam pravi, "pridružen član kripl bataljona raubšic sekcije pri JZS".

Johan, do penziona se bo prav gotovo zacelilo. Ampak mi nate računamo kaj prej.
Že tokrat smo – mudilo se ti je, ker si menda slutil svojo revo - pozabili na ritual polaganja zemljice.

Prejšnje čase smo vsakič, ko smo v jami dospeli do konca, legli in se posuli z zemljico. Sam fantaziram o tem, da bi si na prsni koš naredil "potičke", take potičke, kot sem jih znal narediti s kanglico v peskovniku (najboljše so bile s polulano mivko;))) To bo težko, ker je kangljico v jami odvečna ropotija..
Kakorkoli že: ko razlagam o ritualu polaganja zemljice, sem že naletel, da me je kdo čisto resno vprašal, če to kaj pomaga (recimo, proti revmi)?
Odgovor je enoznačen:

"To ne.

Se pa dobro privajaš!";)))
18. december 2012 | Komentarji (9)
Janša je v Bruslju potožil, da "naše neodgovorno obnašanje ogroža celotno evro območje".

Prvo: pikzigmarji, kakršni smo, težko koga ogrozimo – v tem smislu JJ močno pretirava. Nedvomno pa stvari, kot se peljejo, ogrožajo njegovo pozicijo. Siti smo ga, siti smo hujskačev, ki bi radi sindikate in ljudi kar izključili iz igre. Kako se napenjajo, kako enoglasni so v obsojanju drugih! Npr., skavt novoslovenskega stega, ki sliši na Tonin. S prevaranti v svojih vrstah se je takoj sprijaznil in z njimi tvorno sodeluje, navzven pa se iz petnih žil trudi moralizirati. Ko poslušam, kako se ta mladenič s kosmato vestjo prav skropulozno zgraža, ko poslušam Tankove, Grimsove ali Šircljeve zagovednosti, me pograbi sveta jeza.
Za krono "modrovanj" se je iz svojega lebdečega poklica oglasil še "intelektualec" iz Trsta. Za pošizit! Ugotavlja, da ljudje pravzaprav ne vedo, kaj bi radi.
Z njegove naphane praznine verjamem, da mu ni jasno. A vsak, ki le malo brklja po spletu, bo ugotovil, da je ljudem zelo jasno, zakaj so prišli na cesto, in da se iz vsega že lušči koncept, kaj spremeniti in kako naprej.
Kdor se iz ljudi takole norčuje (in jih ponižuje!), to počne bodisi zato, ker skuša "zavaravati neprijatelja", ker se boji (Rupel, gotof si!!!), ali pa je iz drugega sveta. Če pomislimo, kaj dela v Trstu, če prisluhnemo sonarodnjakom v Trstu (starosti Borisu Pahorju!), nam bo takoj jasno, da temu pravzaprav že dolgo ni nič jasno. Zavaljen v komodnost lastne pomembnosti znova šušmari.

Njegov grickolega Janša je iz drugega testa: ta je šel špecat, ker mu je to, kaj se dogaja, še preveč jasno.

Ves čas žuga z Brusljem in če Bruselj česa ne ve, mu takoj teče povedat. Povsem razumljivo je, da si želi trde roke - magari iz Bruslja, briga ga! Treba je poiskati krivca za lastno nesposobnost.
Prav pa bi mu prišlo, da bi - žandar, kakršen je – v Bruslju njegove jade razumeli tako, kot upa, in mu namignili, naj, proti uporu ljudstva, proti neposlušnim sindikatom in proti levim ekstremistom, nastopi bolj ostro…
Po odzivih odeč kaže, da ga Bruselj ne razume dobro...
Morda pa je zato gostil Orbána?

Ob cca 14,00h, ko sem gural v knjižnico, so pred vladno palačo spet zlagali ograjo, žandarji pa se že ves teden sprehajajo po mestu. Zgledajo kot "robocopi", v oklopljenih gvantih in s čeladami, ki jim visijo poleg pendrekov.
Janšo in njegove vojake je strah in imajo razlog, da jih je strah. Ti ne le, da malo znajo in so verolomneži, ampak se ne znajo niti obnašati. Če omenim le izjavo financ ministra Šušteršiča, ki je s poker faco povedal nekako takole:
"…sredstva bomo zmanjšali – o tem se nismo pripravljeni več pogajati. Lahko iščete notranje rezerve, lahko jih preporazdelite, lahko vsem znižate plače ali pa sem in tja koga odpustite.
To je to," je zaključil, se obrnil in ležerno odkorakal.

Ko to vidiš, veš, da jim ni prida za socialni dialog.

In to je to.

Ni čudno, da jih je strah!
14. december 2012 | Komentarji (12)
Še dober mesec šihta je pred mano. V službo rinem z biciklom. Mraz je peklenski, a odkar imam rokavice, v katerih ne zebe niti pri – 30°C, in "spike" gume, ni frke.
Vse je, veste, v logistiki;)))

Protestniki so se poskrili. Predvčerajšnjim je po trgu postopala armada vsaj petdesetih policajev, opremljenih za hudi boj. Oblast je strah. Baje so na internetu zaznali, da se bo nekaj prikazalo...
Pa se potem ni nič prikazalo. Mogoče tudi zato ne, ker je RES mraz?
Upam, da tako ne bo ostalo. Napovedujejo otoplitve, zato vroče upam, da nas bo 21. 12. 2012 prišlo pred parlament dostojno število - da spet ogrejemo sceno.
In razžarimo iskro upanja!

Majevski koledar na ta dan napoveduje konec sveta. Prijatelj ufolog je sprijaznjen z usodo. Čisti dobrovoljček! Kar roke si mane, kot bi hotel povedati: poginiti skupaj je lažje…
Nočem mu kratiti nirvane, potihem pa več dam na bolj realno razlago, namreč, da naj bi s tem dnem majevski astrologi le zaključili neko časovno obdobje, nek cikel, in naj bi se od trenutka 0 dalje čas štel na novo.

To je tudi moje upanje: da se skoraj konča obdobje plenjenja, kakršnega ta dežela ne pomni od druge vojne dalje. Od srca upam, da bo odneslo bando ušivo in da odpremo vrata pravičnejšemu redu, resnično pravni državi, v kateri bi upravljalci vsaj nekaj naredili za "podanike"...

In bi ne grabili le za lastni žep.
12. december 2012 | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 17 18 19
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 143077
Forum avtorjev: 15551 Forum teme: 33386 // Odgovorov: 1810697
Blog avtorjev: 3319 // Blogov: 68907 // Komentarjev: 969998
Avtorji fotografij: 22365 // Slik: 181544 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane