Zmagi Serene Williams in Rogerja Federerja v Melbournu na uvodnem turnirju za grand slam v sezoni marsikaj zakrivata in marsikaj razkrivata. Kar povrsti ...

Mlajša od sester Williams je v ženskem finalu s 6:4, 3:6 in 6:2 premagala povratnico Justine Henin. S tem je ameriškemu ženskemu tenisu po letu 2000 prinesla že 22. zmago na turnirjih za grand slam, s čimer je ZDA najbolj uspešna tako kot država kot celina. Vseh preostalih 19 lovorik je potovalo v Evropo - le to bom zaradi podrobnejše analize delil na t.i. Zahodno in Vzhodno (pri tem imam v glavi stari politični ključ izped leta 1991, saj je imel ta velik vpliv na razvoj tenisa v teh dveh predelih Stare celine). Pri tem so igralke iz Zahoda osvojile 12 naslovov (Belgija 9, Francija 3), Vzhoda pa 7 lovorik (Rusija 6, Srbija 1).

Tretja Američanka šele na 53. mestu
A položaj ameriškega ženskega tenisa danes niti slučajno ni tako rožnat, kot kaže bleščeča statistika začetka tega stoletja. Pogled na najnovejšo lestvico WTA je pravzaprav hudo zaskrbljujoč: Če odmislimo sestri Williams, ki imata pred seboj sicer še nekaj let igranja, je najvišje uvrščena Američanka šele na 53. mestu, kjer najdemo mlado Melanie Oudin! Slika je bila še nekaj let nazaj povsem drugačna.

Razrez prve stoterice po letu 1992
V spodnjem grafu sem želel raziskati razširjenost svetovnega vrha. Tako sem preveril vse igralke, ki so po letu 1992 ob zaključku leta zasedale prvo stoterico na lestvici WTA. Pri tem sem pri delitvi Vzhodne in Zahodne Evrope upošteval zgornji ključ, ZDA pa sem dodal še igralke iz Kanade (le teh je bilo vedno sila malo, tako da bistveno ne spremenijo številk).



Številke pri posameznih celinah so večinoma na isti ravni, opaziti je manjši padec pri Zahodni Evropi (v 90-ih letih je bilo med elito ogromno Nemk in Špank), daleč največja razlika pa je pri Severni Ameriki in Vzhodni Evropi, kjer sta trenda skoraj dimetralna. Leta 1992 je bilo med prvimi 100 kar 27 igralk iz ZDA in Kanade, ob koncu leta 2009 je ta številka padla na vsega 6 (pet Američank in ena Kanadčanka)! Pri igralkah iz Vzhodne Evrope pa se je številka povzpela od 17 pa do 46, kar je skoraj polovica elitne stoterice! Kot zanimivost morda še stanje tenisa v Afriki, kjer po letu 2004 med stoterico ni več igralke, pred tem pa sta bili vedno vsaj 2 (vedno le predstavnice Južnoafriške republike in Zimbabveja).

"Vzhodnjakinje" priložnost odlično izkoristile
Da ne bo pomote - sama špica svetovnega tenisa je relativno visoka in raznolika. Danes med prvo deseterico tako najdemo 2 Američanki, 6 Vzhodno Evropejk ter po eno Zahodno Evropejko in Azijko, a globalno gledano, vse večja kvalitetna baza se seli na Vzhod Evrope. Na to je prav gotovo vplivala pretvorba političnih sistemov na začetku 90-ih let, vse več mladih igralk iz Vzhoda se je začelo ukvarjati s tenisom, številne šole so lahko hitro prepoznale talente in z njimi delati na "polno", kar vpliva na današnjo "vzhodno poplavo".

Vse manj kreativnih igralk
Po drugi strani pa žal ugotavljam, da je vrhunski ženski tenis veliko izgubil na kreativnosti in raznovrstnosti. Danes imamo pravo plejado igralk, ki predstavljajo šolo "nabijanja" iz osnovne linije, manjka pa jim mehkoba, finesa, raznovrstnost, udarec več, v pravem trenutku prikazati pravo potezo, se prilagoditi nasprotnici ... Morda je tudi to razlog, da so nekatere igralke s svojo igro moči kot meteor priletele na prvo mesto lestvice WTA, a so na turnirjih velike četverice, kjer je potrebno blesteti dva tedna, premagati največ konkurence, prikazati najbolj vsestransko igro, osvojile tako malo naslovov (Dinara Safina, Jelena Janković in Ana Ivanović so od junija 2008 naprej skupaj vladale na vrhu kar 91 tednov, a osvojile le en grand slam, v tem času pa sta sestri Williams skupaj osvojili pet grand slamov. Za konec ženskega pregleda lahko zapišem le, da sem še toliko bolj vesel vrnitve Kim Clijsters in Justine Henin, ki sta s svojo večdimenzionalno igro svetovnemu tenisu že precej dali in verjamem, da lahko še marsikaj data.

Federer našel skrite rezerve - igra z glavo
Kaj poreči na razplet moškega turnirja? Na vrhu nič novega - Roger Federer je svojo "zbirko največjih" dodal še 16. naslov. Je kaj drugače, kot je bilo pred 5, 6 leti, ko se je začela njegova dominacija? Na videz nič, a v resnici kar veliko. Švicarski as je nekaj let starejši in poln izkušenj, predvsem tisto grenko izpred dobrega leta, ko je moral predati krono najboljšega Rafaelu Nadalu. Federer je bil pred leti toliko boljši od preostalih, da je igral pravzaprav avtomatsko, na leto je izgubil le 4, 5 dvobojev. A, ko je Nadal kot prvi pokazal, da je Federer le človek, so sledili še številni drugi, ki so pokazali na njegovo ranljivost. Federer je bil prisiljen najti svoje skrite rezerve, ki so ga dvignile še na višji nivo. Zdaj veliko več igra z glavo, svojo igro prilagodi nasprotniku, bogatemu repertuarju udarcev je dodal še številne nove (predvsem skrajšane udarce). Ko je s srca odmaknil še zadnji kamen (v podobi pariške krone) igra še veliko bolj sproščeno, zdaj ne lovi več rekordov, zdaj igra res samo še iz ljubezni do tega športa ...

Poškodbe, poškodbe, poškodbe ...
Že večkrat sem zapisal najbolj zastrašujoč rekord Rogerja Federerja - 23 zaporednih uvrstitev v polfinale turnirjev za grand slam. Številka ne priča le o njegovi nesporni kvaliteti, ampak tudi o njegovi izjemni fizični pripravljenosti. Pomislimo le na njegove zasledovalce - Rafael Nadal, Novak Djoković in Juan Martin del Potro so pravzaprav na začetku svojih karier, a so imeli vsi kar nekaj zdravstvenih težav, ki jim onemogočajo igranje vrhunskega tenisa vseh 12 mesecev v letu, kaj šele toliko let zapored - brez ene same izjeme! Nadal bo moral zaradi težav s kolenom izpustiti mesec dni igranja, nato pa prihaja njegov najbolj naporen del, ko do Wimbledona skoraj ne izpusti nobenega peščenega turnirja. Španec zdaj po juliju 2005 na lestvici ATP prvič ne zaseda mest med prvimi tremi. Če se želi vrniti na sam vrh, bo moral spremeniti stil igre, sicer je vse bolj verjeten scenarij, da njegovi koleni tako agresivne igre dolgo časa več ne bosta zdržali ...

Možen (koledarski) grand slam?
Serena Williams in Roger Federer sta tako dobila priložnost za koledarski grand slam, najbolj elitni dosežek v svetu tenisa (vsako četrto leto se ponudi priložnost še za zlati slam, ki poleg velike četverice vključuje še zmago na olimpijskih igrah, kar je leta 1988 uspelo le Steffi Graf). Do zdaj je le peterici uspelo osvojiti (koledarski) grand slam (Don Budge - 1938, Rod Laver - 1962 in 1969, Maureen Connolly Brinker - 1953, Margaret Court - 1970 in prej omenjena Steffi Graf). Imata Serena in Roger dovolj kvalitete, da se pridružita omenjeni peterici? Vidite koga med mladimi igralci, da jim to uspe v bližnji prihodnosti? Ali pa je teniški vrh tako razširjen, da je ta dosežek danes nemogoč? Vabljeni k sodelovanju v anketi.