Moj boj za pravice očetov
Blog je namenjen informiranju in ozaveščanju širše javnosti o diskriminaciji očetov in odtujevanju otrok s strani CSD, sodišč, izvedencev in zlobnih bivših partnerjev. Otrok ima pravice do obeh staršev!







www.boor.si , boor.mail@gmail.com


Spoštovani starši, očetje in matere, prijatelji in prijateljice vsega pozitivnega…
Vesel sem, da vas lahko povabim na prvo srečanje DRUŠTVA BOOR, ki je bilo na pobudo desetih entuziastov ustanovljeno 07.05. 2008 v Ljubljani.


SREČANJE BO V NEDELJO 25.05. 2008 OB 15:00 URI, V ŠPORTNEM PARKU MOSTEC-LJUBLJANA (GOSTILNA PRED SKAKALNICO)

Predstavili bomo društvo, program društva, naloge in cilje, ki smo si jih zadali, ter vizijo delovanja društva. Na srečanje vabimo vse, ki bi se nam radi pridružili in želijo sodelovati, tako da na svoj način prispevajo k uspešnemu delovanju ter doseganju zastavljenih ciljev društva. Tudi na osnovi vaših predlogov se bomo dogovorili za konkretne projekte in jih z vami izpeljali. Veseli bomo vseh vaših predlogov in idej v katere ste tudi sami pripravljeni vložiti lastne napore. V nadaljevanju vam v grobih potezah predstavljam nekaj programskih izhodišč in ciljev DRUŠTVA BOOR. Za dodatne informacije smo na voljo na boor.mail@gmail.com ali na e-mail avtorja bloga.

DRUŠTVO BOOR – Beseda za Otroke, Očetovstvo in Resnico, je humanitarna organizacije, ki deluje javno in v javnem interesu na področju družine, partnerstva in otrok z namenom uveljavljanja osnovnih otrokovih pravic in pozitivnega skupnega starševstva


Med pomembnejšimi nalogami, ki smo si jih zadali so:

• ugotavljanje in analiza stanja zakonodaje in ukrepov javnih institucij na področja družine, partnerstva in otrok ter ugotavljanje potreb članov društva ter širše javnosti po pomoči, v smislu zagotavljanje enakopravnega in učinkovitega pozitivnega starševstva;
• nudenje pomoči v stiski na področju družine, partnerstva in otrok za člane društva, zainteresirano javnost ter vse iskalce pomoči, še posebej za žrtve in povzročitelje nasilja v družini. V sklopu tega izvajanje svetovanja in organizacija pravne pomoč.

Svoje delo bomo usmerjali v sprejetje nove in učinkovito izvajanje pozitivne zakonodaje, ki bo usmerjena v dosledno uresničevanje pravnih norm Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ETS št. 5), Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ETS št. 160), Konvencije o stikih z otroki (ETS št. 192) ter Evropske socialne listine (ETS št. 35) in revidirane Evropske socialne listine (ETS št. 163), še posebej pa uresničevanje načel navedenih v Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope (Rec-2006-19) državam članicam za politiko v podporo pozitivnem starševstvu.

Med konkretnimi cilji, ki jih želimo doseči so:

• ustanovitev instituta posebnega Varuha – Ombudsmana otrokovih in starševskih pravic;
• v primeru ločitev staršev, kot izhodišče največje dobrobiti za otroke velja skupno skrbništvo-soodgovornost, izključno skrbništvo naj bo izjema;
• zagotavljanje upoštevanja »glasu otroka« - volje, želje in interesa otroka o tem s katerim staršem želi po ločitvi preživeti več časa;
• dejanska enakopravnost staršev pri odločanju o skrbništvu ne glede na spol;
• uveljavitev pravice otrok do obeh staršev - sproten in učinkovit nadzor nad izvajanjem preživljanja časa z otrokom - "stikov";
• strokovno in nepristransko obravnavo v postopkih obtožbe spolne zlorabe in nasilja v družini ter posledic le-tega v izkazanih vedenjskih motnjah pri vseh vpletenih družinskih članih. Sankcioniranje podajanja lažnih ovadb in izpostavljanja otrok - zloraba zlorabe;

Zavzemali se bomo za pozitivno starševstvo, kot osnovno vrednoto družbe. Zavzemali se bomo za družino, kot osnovno družbeno celico v kateri se otroci naučijo pozitivnega sobivanja z drugimi. Ne bomo dovolili, da se uresniči vizija »družine brez očetov«, vizija, ki nam jih vsiljujejo »strokovnjaki za socialno delo« Zavzemali se bomo za to, da se pozitivno starševstvo uresničuje tudi po ločitvi staršev.



DRUŽINA BREZ OČETA?!
OTROKI BREZ OČETA?!
NIKOLI !!!


15. maj 2008 | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: otrokove pravice, očetovske pravice, družina, društvo BOOR | Komentarji (11)
Dolčič: Pravica otrok do zasebnosti je nad pravico javnosti do obveščenosti

Ljubljana - Pravica javnosti do obveščenosti ne more premagati pravice otrok do zasebnosti, meni namestnik varuha človekovih pravic Tone Dolčič.

Po njegovem se lastniki medijev in novinarji premalo zavedajo, da lahko odkrivanje otrokove identitete za otroka pomeni trajno škodo. Obenem priznava dilemo medijev v primeru, ko želijo otroku pomagati.

Dolčič: Kodeks etičnega ravnanja novinarjev je dober, le spoštovati ga je treba


Kodeks etičnega ravnanja novinarjev je dober in zadošča za oceno primernosti poročanja o otrocih, vendar ga novinarji premalo spoštujejo, je prepričan namestnik varuhinje človekovih pravic. Obenem meni, da kodeks ne zadošča za tisti del rumenega tiska, ki se ne ozira na pravice drugih, ampak zasleduje le svoj dobiček. "V zakonu o medijih je treba predvideti sankcije, ki bodo lastnike medijev pripravile do razmisleka, ali je vredno kršiti otrokove pravice ali ne. Dodatnih pravil za novinarje, ki bi jim pomagala pri presoji poročanja, pa ni treba sprejemati," meni Dolčič.

Namestnik varuha človekovih pravic Tone Dolčič

Zatrdil je še, da je urad varuha že več primerov objave otrokovih podatkov v tiskanih medijih posredoval častnemu novinarskemu razsodišču, ki je v nekaterih primerih ugotovilo kršitve novinarjev.

Dolčič: Mediji z razkritjem otrokove identitete večkrat škodijo, kot pomagajo


Dolčič sicer priznava dilemo medijev, ko želijo otroku pomagati. V tem primeru je po njegovem težko reči, da gre za kršitve otrokovih pravic. "Včasih objava v medijih pripomore k temu, da se določene razmere uredijo. Nikakor pa ne drži, da šele objava v medijih zagotovi, da vsi odgovorni opravijo svoje delo," ocenjuje namestnik varuha. Po njegovih besedah v večini primerov razkritja otrokove identitete prihaja do škode.

Dolčič: Novinarji od pristojnih institucij pričakujejo preveč


Dolčič je dejal, da ne razume novinarjev, ki pravijo, da od pristojnih institucij ne dobijo dovolj podatkov. "Ne moremo pričakovati, da bodo centri za socialno delo posredovali podatke iz svojih spisov. Če bi novinarji zastavili vprašanja na splošni ravni dela centrov, bi prišli verjetno do enakih zgodb, le brez konkretnih imen," je prepričan.

Sedlarjeva: Včasih so za izpostavljanje otrok krivi tudi starši

Pomočnica urednice Jane in članica Novinarskega častnega razsodišča Alma M. Sedlar je poudarila, da bi moralo biti razkrivanje otrokove zasebnosti v medijih dopustno izključno takrat, ko bi to bistveno pripomoglo k razrešitvi otrokovih težav. "V okolju, kjer vsakdo pozna vsakogar, je otrok, katerega zasebnost je razgaljena, lahko zaznamovan za vse življenje. Tega se premalo zavedajo tudi starši oziroma skrbniki, ki včasih medije celo sami spodbujajo k javnemu izpostavljanju otroka," opozarja Sedlarjeva.

Sedlarjeva: NČR pogosto prepoznava kršitve kodeksa


Po njenem mnenju razkrivanje otrokove zasebnosti skoraj nikoli ne pripomore k razrešitvi njegovih težav. Hkrati zatrjuje, da mediji z objavo posameznih zgodb pogosto opozarjajo tudi na napake pristojnih institucij. "S tem smo pomagali razrešiti že marsikatero otroško stisko. To pa nas ne odvezuje odgovornosti, da smo posebej obzirni vselej, ko gre za poročanje o otrocih, saj nas k temu zavezuje tudi kodeks novinarske etike," je pojasnila članica novinarskega častnega razsodišča (NČR). Izpostavila je, da NČR pogosto prepoznava kršitve kodeksa, ki so povezane z neupravičenim izpostavljanjem otrokove identitete in zasebnosti v medijih.

Sedlarjeva: Novinarji bi morali imeti konkretnejše strokovne smernice


Sedlarjeva pravi, da bi bilo koristno, če bi novinarji imeli konkretnejše strokovne smernice v zvezi s poročanjem o otrocih. "Za novinarje, ki poklicnega kodeksa in razsodb NČR ne spoštujejo, bi bilo morda res smiselno razmisliti o spremembah medijske zakonodaje. Ta namreč natančno ne opredeljuje, kaj je medijem pri poročanju o otrocih dovoljeno in kaj ne," je sklenila Sedlarjeva.

Žorž: V zadnjem času mediji otroke le zlorabljajo

Psihoterapevt Bogdan Žorž je zapisal, da ob primerih izpostavljanja otrok v medijih v zadnjem času lahko mirno reče, da gre za zlorabe. Po njegovem je ta problem tako širok, da si niti ne upa postavljati opredelitve, kaj je pravzaprav zloraba v smislu izpostavljanja otroka v medijih.

Žorž: Zaradi osebnih koristi takšne objave odobravajo celo otrokovi starši


"Dokaj ohlapno bi dejal, da gre za zlorabo vselej, ko z objavljanjem kakršnih koli podatkov o otroku zasledujemo koristi za odrasle, ali kadar gre za objavo podatkov zaupne narave, glede katerih se otrok ne more odgovorno odločiti, ali soglaša z objavo. Tu bi morali biti zelo previdni, saj se lahko zgodi - in to se v resnici dogaja, da zaradi nekih osebnih koristi takšno objavo odobrava celo otrokov starš ali skrbnik," ocenjuje Žorž.

Žorž: Previdno tudi pri razkrinkavanju slabega dela institucij


Po njegovem mnenju bi morali biti pozorni ravno v primerih, ko take podatke objavljajo posamezniki z utemeljitvijo, da "razkrinkavajo" slabo delo institucij - le te pa se pravzaprav ne morejo braniti, ne da bi razkrivale osebne podatke otroka. "V svoji praksi sem se že srečal s primeri hudih stisk mladostnikov zaradi takih objav - in zato tu nobena previdnost ni odveč," je sklenil psihoterapevt.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar

Pirc Musarjeva: Dolžnost medijev je, da sami razmislijo, kaj je prav objaviti in kaj ne

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je pojasnila, da se informacijski pooblaščenec v primerih izpostavljanja otrok v medijih lahko odzove samo takrat, ko gre za objavo osebnih podatkov otroka iz zbirk institucije, denimo centra za socialno delo. Obenem je poudarila, da je pravica do svobode izražanja omejena s pravicami drugih. "Dolžnost medijev je, da sami razmislijo, kaj je prav objaviti in kaj ne. V imenu pravice svobode do izražanja ne smejo poteptati pravic otrok," je prepričana informacijska pooblaščenka.

...vir: siol.net
2. maj 2008 | Kategorije: otrokove.., zloraba otrok | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: otrokove pravice, zloraba otrok | Komentarji (7)
DRUŽBA BREZ OČETOV - DRUŽBA BREZ TRDNIH VREDNOT
(Po Jeanu-Marie PETITCLERC pripravil Branko Balažic)

Oče tovariš

Tu gre za neko drugo vmestitev. Ker čuti prepad, ki ga loči od njegovih otrok, se odloči, da bo povezal svoje polje! Ker ni več sposoben, da bi se znašel v svoji vlogi, bo skušal ohranjati odnose ter se postavi na položaj svojih otrok, hoče ohranjati način odnosov, ki jih imajo otroci s svojo okolico. Sposoben bo prikrivati nakradene stvari, biti ozadje v prometu z mamili, ki ga oni vzdržujejo. Privzel si bo vlogo tovariša, močna opora svojim otrokom, pa naj bo njihovo vedenje kakrkšno koli.



“Danes je očetom težko biti oče in vendar so na splošno bliže svojim otrokom kakor pred petdesetimi leti. Težava je v vprašanju o mejah in o avtoriteti. Nekateri tokovi psihoanalize
tere de Dieu” Mame 92



“Skušal sem najti sebe, ko sem bil še otrok, in se ločevati med tem, kar je bilo dobro pa tudi slabo, kajti nihče mi ni mogel tega povedati; potrebujem, da mi kdo pokaže pot, me graja ali pohvali, ne z močjo, ampak z avtoriteto: potrebujem svojega očeta!”

Albert Camus
Le premier homme




“Vsa očetova vzgojna umetnost je v sklanjanju besed ljubezen in zakon. Ni ljubezni brez zakona, ni zakona brez ljubezni!”

J.M. Petitclerc
“Le jeune éducateur et la Loi!


Oče “brez tveganja”

S tem poimenovanjem označujem očeta, ki čuti, kako so stvari težke, zato bo storil vse, da se izogne problemom. Nikoli se ne bo spustil v spor, iz strahu, da mu ne bi bil kos. Bo sicer navzoč, toda nikoli ne bo dokazoval svoje avtoritete iz strahu pred konflikti, ki bi jih taka drža mogla izzvati. Njegovo načelo: “Ne tvegaj!”





Šest portretov, šest načinov za predstavitev težave današnjih očetov. Osvetlil sem te portrete z zgledi iz svoje vzgojne prakse v težkih mestnih četrtih. Menim pa, da je možno te zglede prenesti v druga okolja. Tudi v zelo ugodnih okoljih srečujemo:





* očete, ki so odsotni zaradi prevelike poklicne zaposlenosti in ki skušajo odkupiti svojo odsotnost z denarjem;

* očete, ki jih zasmehujejo odraščajoči mladostniki in postavljajo pod vprašaj njihovo avtoriteto s tako silo, da je ta popolnoma brez obrambe;

* očete junake, “ki se gredo frajerje” za volanom svojega BMW-ja ali mercedesa.;

*očete tovariše, ki se odpovejo vsaki avtoritarni drži iz strahu, da bi pretrgali prijateljske vezi, ki so jih navezali s svojimi otroki;

V luči teh zgledov vidimo, če smemo trditi, da so čustveni odnosi z lastnimi otroki slabši kot nekoč. In nič drugače ni glede njihove vloge posrednikov med družino in družbo.

POSKRBETI JE TREBA ZA PONOVNO VZPOSTAVITEV OČETOVE AVTORITETE

Zgornji opis kaže na to, kako očetova odsotnost - tu ne govorim le o fizični odsotnosti, ampak še bolj o neizvajanju očetovske vloge -, kar pogubno vpliva na razvoj otroka in odraščajočega mladostnika.

Kot to podčrtuje Jacques Arenes: “Odsotni oče, to ni samo fizično odsotni: to je lahko tudi čustveno slabo navzoči oče, povsem izbrisan ali celo tako uničen, da ima občutek, da živi na nekem drugem planetu. Pogostokrat gre zgolj za odsotnost zavzetosti, za odsotnost poseganja očeta brez soudeležbe matere.” (A. Bruel, Un avenir pour la paternité).



Za dečka kot za deklico pomanjkanje očeta, odstonega ali premalo navzočega, ki ne spolnjuje svojih odgovornosti ali ki ostaja večni mladostnik, more povzročiti pomanjkanje zaupanja vase, negotovosti, odsotnost smerokazov. Nekateri avtorji, kot Jacques Arene, menijo, da je pomanjkanje očeta bolj škodljivo za sina kot za hčerko, zlasti v času odraščanja. Prihodnji odrasli se namreč poistoveti s staršem istega spola. Sin mora najti moško navzočnost, da se primerja, izmerja, da ima dostop do svoje nasilnosti in ji najde omejitve. Še več, mladi odraščajoči mora doživeti bistveno spremembo, da pride ven iz ženskega sveta. Pri tej resnični iniciaciji se navzočnost očeta, tudi telesna in fizična, izkaže kot zelo pomembna. Če fant preko svojega očeta ne najde svoje moškosti v besedah in prepovedih, se bo zbal tiste nasilnosti, ki je v njem, in se bo zbal ženskega sveta.

V deški dobi oče predstavlja neke vrste obrambo proti materini ječi. Oče osvobodi otroka od čustva vsemogočnosti, ki ga projicira na svojo mater. Otrok odkrije, da ne daje zakonov on sam, ampak da zakoni prihajajo od neke zunanje avtoritete.





Kot vidimo, je očetova vloga bistvenega pomena pri razvoju otroka in odraščajočega mladostnika. Tu ne gre toliko za funkcijo očeta-roditelja, ampak tistega, ki izvršuje očetovsko funkcijo. Izvajanje te funkcije je bistvenega pomena pri vzgoji.

Dvojna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji

Temeljna vloga, ki jo igra oče pri vzgoji je v tem, da zavaruje otroka in ga nauči odgovornosti. Ko pišem te vrstice, mislim na vse tiste obraze mladostnikov, ki so negotovi in brez občutka odgovornosti, ki s svojim vedenjem spravljajo v nevarnost svoje življenje in življenje drugih.

Najprej zavarovati

Zavarovati pomeni zaščititi otroka pred tveganjem prevelike povezanosti z materjo. Zavarovati pomeni spoznati otrokovo drugačnost, to je ljubiti ga takšnega, kakršen je in ne kakršnega bi hoteli imeti. Treba je biti vedno pripravljen opustiti svoje načrte do otroka, da mu pomagamo uresničiti njegov lasten načrt.

Zavarovati pomeni znati reči ne, pomeni jasno postaviti prepovedi. Otrok mora na svoji poti srečati odrasle, ki se mu znajo upreti. Sicer tvegamo, da ga utrjujemo v navidezni in uničujoči iluziji vsemogočnosti. Panično je za otroka, če bo mislil, da morejo vse njegove želje biti uresničene. Da se bo čutil varnega, potrebuje očeta (resničnega očeta ali tistega, ki igra njegovo vlogo), ki mu zna reči ne.

Spominjam se razmišljanja desetletnega otroka, ki mi je zaupal: “Moj oče me nima rad. Nikoli me ne pokara!” In otrok je počel neumnost za neumnostjo, vedno težje, da je bil deležen precejšnje graje. Oče, ki je bil ločen, je držal otroke pri sebi, v strahu, da bi otroci odšli k njegovi bivši ženi. Zato ni upal izreči nobene pripombe iz strahu, da bi jih izgubil. Oče ni hotel karati iz strahu, da bi pretrgal sinovske odnose, medtem ko je otrok dobro razumel, da ljubiti pomeni včasih tudi karati. Na srečo je bilo to izraženo v moji pisarni.

Zavarovati končno pomeni naučiti otroka spominjati se uspeha. Kajti človek je ustvarjen tako, da se ni zmožen spopasti s težavo, če se ne spominja prejšnjih uspehov. Bistvena očetova vloga je spodbujati otroka v zmožnosti, da more uspeti. Poznam preveč odraščajočih, ki živijo nenehno pod karajočim pogledom svojega očeta in zato izgubljajo vsako zaupanje v sebe in spoštovanje do samega sebe.

Zavarovati, a tudi voditi k odgovornosti

Oče mora otroka učiti, da postaja odgovoren. To dosežemo samo z zgodnjim spremljanjem v vaji v odgovornosti, ko otroku pomagamo razumeti, da “pravica in dolžnost” stopata vštric.

Pripadnost družinski celici mu podeljuje pravice (do hrane, stanovanja, čustvene gotovosti), v njej pa se porajajo tudi dolžnosti: soudeležba pri domačem življenju. Pomembno je, da mu zelo zgodaj privzgojimo odgovornost na tem področju,seveda primerno njegovim sposobnostim (pospraviti sobo, postlati posteljo, pripraviti mizo, pospraviti po jedi...). Pri vaji za tako odgovornost pa mora otrok imeti priložnost, da se lahko utrjuje ob zgledu odgovornih odraslih. Zato je tako pomembno, da tak mehanizem identifikacije deluje, da lahko gleda na svojega očeta kot odraslega odgovornega.




Vidimo torej, kako je nujno v naši družbi, da pri očetih zbujamo odgovornost (stvarni očetje ali osebe, ki opravljajo očetovsko funkcijo), če hočemo, da bodo znali igrati vlogo v zavarovanju in sprejemanju odgovornosti pri svojem otroku.



Koliko socialnih delavcev, misleč, da dobro delajo, se je osredinilo okrog svojega načrta za otroka, s tem pa prispevalo, da so vzeli odgovornost staršem in zlasti očetom! Obsojamo jih, da so odpovedali, v resnici pa jim jemljemo odgovornost!




POTREBA PO ENAKOSTI

Zabrisana očetova vloga ima lahko strahotne posledice pri procesu socializacije današnjih otrok in mladostnikov.

Glede na to gre ta pojav v aktualnem družbenem razvoju v korak z zabrisanjem moške navzočnosti pri vzgojnem spremljanju.

Koliko mladostnikov opazim, da imajo težave s svojo materjo, ki jih vzgaja sama!

V šoli tudi srečujejo samo učiteljice in “ravnateljico”.

Po njihovem prvem prestopku jih peljejo h gospe sodnici za otroke, ki poveri vzgojno mero specializirani vzgojiteljici! Edini moški, ki jih srečuje, pa so kriminalisti.

Nikoli ne bomo dovolj poudarili, koliko otrok in odrasli potrebujeta “enakosti” v vzgojnem spremljanju. Gre za pravi izziv za današnji čas.

Bibliografija

Bruel - Un avenir pour la paternité (prihodnost za očete) Édition Syros - Paris 1998

J. ARENES - Y-A-T-IL encor un pere a la maison? - Je oče sploh še doma? Editions Fleurus - Paris 1997

T. ANATRELLA - La différence interdite - Različnost prepovedana - Flammarion 1998

H. GESMIER - Le deuxieme pere - Drugi oče - Editions Anne Carriere, 1993

D. SONET - Éduquer mes parents - Kako vzgajam svoje starše - Editions Fetes, 1992

M. Fize - La démocratie familiale - Demokracija v družini - Presse de la Renaissance 1990
2. maj 2008 | Kategorije: diskriminacija.., očetovske.. | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: diskriminacija očetov, očetovske pravice | Komentarji (26)
Javno pozivam vlado, da ukine ta portal, ki širi nestrpnost do drugih narodov v Slovenijni in dovoljuje zlorabo državnih simbolov v ta namen. Poleg tega pa napeljuje mladino na dejanja, nestrpnosti in sovraštva do drugih, ki so lepo opisana na spodnjih slikah. Kaj je spornega na slikah? Ena je iz Mribora, kjer so to naredili na sinagogi in druga iz plakata za Mladinov Ljubljani.




Kljukasti križ blizu Sinagoge
http://www.najdi.si/trident/quickpreview
.jsp?foxsbar=ff&o=0&q=kljukast+kri%C5%BE
+foto&qpts=1094&rn=34301115



Foto: (Igor Napast)

Nacistična packarija v neposredni bližini Sinagoge v Mariboru.

V neposredni bližini mariborske Sinagoge, na pročelju sosednje stavbe, kjer je razstavišče Društva likovnih umetnikov Maribor, si je nekdo privoščil nestrpno antisemitsko in nacistično packanje. Grožnje Židom in Heil Hitler s kljukastim križem namreč v slovenskem Mariboru nimajo kaj iskati. Vodja Sinagoge dr. Marjan Toš je ob vsega obsojanja vrednem sramotnem dogodku povedal: “Menim, da gre za način izražanja nestrpnosti, ki nam sicer ni tuj. Grafit ima elemene antisemitizma, predsodka oziroma pojava, ki je v naši državi v glavnem skrit pod površino, saj se na srečo z verbalnim ali fizičnim tovrstnim nasiljem za zdaj ne srečujemo. Ne bi želel pretiravati, a srčno upam, da gre v tem primeru bolj za objestnost in nepremišljenost avtorja ali avtorjev kot za kaj globljega ali načrtnega. Je pa bolje, da smo na takšne pojave pozorni, saj se nikoli ne ve. Treba je vedno znova opozarjati na strpnost, spoštovanje drugačnosti in različnosti in obenem opozarjati na tragične posledice rasizma in ksenofobije, ki smo jim bili priča v minulem stoletju. V negovanju zgodovinskega spomina na holokavst in zlo genocida med drugo svetovno vojno je treba preseči zanikanje zločina in strašnega genocida. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati in ostati budni. Pa čeprav gre le za drobne, nepremišljene napise. Nobeno opozorilo pred tovrstnimi in podobnimi pojavi ne bo odveč.”

Packarijo in kraj dogodka so si včeraj ogledali tudi kriminalisti, ki bodo storili vse, da storilce tega dejanja najdejo.

Petek, 10 avgust 2007
Slovenci in Hrvati II.

http://www.najdi.si/trident/quickpreview
.jsp?foxsbar=ff&o=0&q=kljukast+kri%C5%BE
+foto&qpts=1094&rn=2741680
7
Nerad govorim ali pišem, niti nisem mnenja, da smo Slovenci nestrpni, zagovedeni, nevoščljivi, prepirljivi, hlapčevski.

Nerad, ker bi se lahko kaj kmalu kdo počutil užaljenega. In to upravičeno. Priznam, tudi sam bi se. Ne zdi se mi fer, zato tega ne bom storil. Se je pa treba zavedati, in najbrž take poznate tudi vi, da so med nami kreteni. Res. Tisti pravi, pristni kretenčki. Ta, ki je popisal Mesića, je eden izmed slovenskih "biserov". Kreten. Brzdam se, sicer bi napisal še kup pripadajočih mu oznak.

Oglasni plakat za aktualno Mladino. Ljubljana.

Napis in kljukasti križ od blizu.

Pred dnevi mi je, ob vstopanju na Alpetourjev avtobus iz Ljubljane v Škofjo Loko, "prijazni" voznik zabrusil: "Kje bo potem v Loki ležala tale zadeva? Pod zici (sedeži op.p.) a!?" V rokah sem imel malo (0,25 l) Koka-kolo iz Mc'Donaldsa. Glede na poprejšnje podobne izkušnje z avtobusarji se mi je še enkrat več dvignil tlak, a sem mu na zelo vljuden (morda celo preveč) in jasen način, sicer z nekoliko povišanim tonom, priznam, odgovoril, da bo plastični kozarec najprej začasno končal v mojem nahrbtniku, v Škofji Loki pa v smeteh. V takih primerih ne morem ostati tiho. Določenim osebkom je pač treba povedati, kar jim gre. Ako bi srečal Mesićevega rablja ... V veliko veselje se mi je takšnih ljudi lotiti z besedami.
28. april 2008 | Zaznamki: nacionalizem, nacizem, državni simboli | Komentarji (55)
Ne vem, kje je moj otrok!
Ljubljana | 20. 4. 2008, 20:25 | Anja Ščuka, Vitomir Petrović, časnik Žurnal24
|

Čeprav je sodišče hčerko prisodilo materi, je oče, ki je hčerko že pred tem na silo odpeljal, noče izročiti in se skriva neznano kje.



Žalostni deček

V sporu med starši kratko vedno potegnejo otroci. © iStockphoto




Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne deluje, CSD je preveč obremenjen, začasne odredbe pa so znak nesposobnosti sodnikov, ki nimajo časa presoditi.

Boža Plut, društvo Ostržek

Danes mineva 62 dni, odkar mati ni videla svoje triletne hčerke. Njen bivši partner je namreč deklico po njenih besedah na silo odpeljal, šestnajst dni za tem pa je sodišče izdalo začasno odredbo, kjer je otroka dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Oče se je izročitvi hčere uprl in jo po navedbah matere skupaj s starši skriva neznano kje.

Kljub iskanju policija do včerajšnjega zaključka redakcije ni vedela, kje deklica je. Zaradi
morebitne škode, ki bi jo lahko povzročili s poročanjem, ne bomo navajali imen ljudi in kraja dogajanja.

Na sodišča se požvižgajo

"Od 19. februarja, ko je mož odpeljal hči, sem na Center za socialno delo (CSD) posredovala prošnje in pobude, da sprožijo postopek suma ogroženosti hčere," nam je povedala mati. S prijavo in kazensko ovadbo se je obrnila na tožilstvo in policijo, že v prejšnjem letu pa je o dogajanju in težavah obvestila pravosodno ministrstvo in varuhinjo človekovih pravic, saj se za otroka bori od avgusta lani, ko je zapustila moža.

"Država mora s svojim celotnim aparatom poskrbeti, da se odločitev sodišča udejanji," je kritičen materin odvetnik, ki ga moti, da se ob takšnih primerih večinoma vsi organi izgovarjajo na nepristojnost in nezmožnost. "To, da se odločitev sodišča ne izvrši, je slabo tudi za državo, saj se s tem spodbuja samovolja ljudi," meni odvetnik.


Otroci in igre z njimi

Otroke materi. Kar 94 odstotkov otrok pristane pri materi, 4 odstotke pri očetih, 2 odstotka pa v reji. Sum zlorabe. Povprečno imamo več kot 3.000 ločitev na leto, od tega matere približno v polovici primerov prijavijo sum zlorabe otroka. Prisluhniti otroku. Leta 2004 je bila ukinjena spodnja meja 10 let, ko je otrok lahko povedal, s kom bi rad živel.

CSD ne išče otrok

Direktor pristojnega CSD, ki sledi primeru, je dejal, da so za iskanje otroka pristojni drugi, sami pa bodo nastopili, ko bo otrok pri materi. Povedal je še, da je takšno skrivanje otroka ekstremen primer, saj se v svoji petnajstletni praksi česa takega ne spominja. Prav zato se po njegovem mnenju dogaja tako, kot se, saj takih praks pri nas ni: "Če so stvari utečene, jih zlahka narediš. Ko se ene stvari šele učiš, pa nastane problem."

Ministrstvo za pravosodje je na podlagi poročanja medijev konec marca o tej zadevi začelo s pripravljalnimi dejanji o uvedbi disciplinskega postopka zoper izvršitelja. 11. aprila je k večji dejavnosti pozvalo še notranje ministrstvo. Policija deklice še ni našla, o postopku preiskave pa za zdaj ne daje izjav. Z urada varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik so sporočili, da so k reševanju primera pristopili takoj po seznanitvi decembra lani, odgovore pristojnih organov za preučitev informacij pa še pričakujejo.

Po njihovem mnenju bi za izvršitev začasne odredbe moralo poskrbeti sodišče, policija pa bi morala storiti vse potrebno, da izsledi storilca kazenskega postopka. Sicer pa je varuhinja v petek staršem predlagala, da se sestaneta in dogovorita v dobro otrok.

Obupan oče ne more nič

S tem se strinja tudi Boža Plut, ustanoviteljica društva Ostržek, ki pa istočasno opozarja, da je celoten sistem slab. "Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne deluje, CSD je preveč obremenjen, začasne odredbe pa so znak nesposobnosti sodnikov, ki nimajo časa presoditi," trdi Plutova. "Pojavlja se še tendenca mater, da prijavljajo očete zaradi domevnih zlorab otrok. Od približno tri tisoč ločitev leta 2006 je kar v polovici primerov bil podan sum takšne ali drugačne zlorabe.Očetu se zato prepove stike in lahko minejo leta, preden dokaže svojo nedolžnost, glede poznejšega dokazovanja lažne ovadbe pa mi je Brezigarjeva potrdila, da jo je izjemno težko dokazati," opozori Plutova na zlorabe sistema. "Obupan oče v bistvu ne more ničesar. Najbolj smiselno je dogovoriti se z materjo, saj sistem ne deluje. Ker jim to ne uspeva, se čedalje več očetov odloča za skrajne ukrepe," doda.
Ključne besede v članku:

Zdenka Čebašek Travnik, sodišče, center za socialno delo
21. april 2008 | Kategorije: odtujevanje.., otrokove.., .. | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: otrokove pravice, odtujitveni sindrom, odtujevanje otrok, zloraba otrok | Komentarji (19)
So črnci res leni in Judje res skopuški, pa čifurji neumni in manjvredni

Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo “predsodek”? Ob tem vprašanju navadno začnemo premišljevati o vsakdanjih sodbah in odnosih, ki jih imamo do določenih ljudi in skupin ljudi, od katerih izstopajo zlasti etnične skupine. Predsodki pa nas spomnijo tudi na tragedijo holokavsta, ki ga je zagrešil nacistični režim s pomorom več milijonov nedolžnih ljudi, predvsem Judov.


O stereotipih

Če želimo spoznati okoliščine, v katerih nastajajo predsodki, moramo poznati tudi pojem stereotipa. Svet, v katerem živimo, postaja namreč vse bolj zapleten, zato smo ljudje bolj kot kadarkoli prej prisiljeni razvrščati v kategorije tako predmete, rastline, živali in razne dogodke kot tudi ljudi okoli nas. Zaradi ogromne množice informacij o posameznikih smo pogosto primorani v poenostavljenje informacij, s čimer pa lahko delno ali celo popolnoma izničimo našo predstavo o individualnih lastnostih vsakega človeka posebej in tako postavimo nekakšen “skupni imenovalec”, tj. neka lastnost, ki je značilna za skupino, kateri posameznik pripada. Zato to lastnost ali skupino lastnosti pripišemo vsem članom določene skupine. Tak način vrednotenja ljudi okoli nas imenujemo “stereotipiziranje”. Tako lahko v vsakdanjem življenju zasledimo različne vrste stereotipov, npr. o “pridnih” Slovencih,
“temperamentnih” Italijanih, itd. Večkrat pa se lahko zgodi, da nas tak način vrednotenja drugih ljudi pripelje do pristranskih, nepopolnih ali celo napačnih sodb ljudi okoli nas glede na njihovo pripadnost določeni etnični skupini, politični stranki, socialnemu sloju, itd. Zakaj pristranske sodbe? Preprosto povedano zato, ker smo ljudje nujno nagnjeni k prepričanju, da je skupina, ki ji pripadamo, boljša od tiste, ki ji ne pripadamo. Zato ljudje dostikrat doživljamo člane drugih skupin bolj podobne svojim sočlanom in bolj različne od sebe ter članov “naše” skupine, kot so v resnici. Posledično smo ljudje pri članih skupine, kateri pripadamo, bolj pripravljeni upoštevati razlike med posamezniki kot pri neki drugi skupini. Primer za to so politične stranke: če smo člani določene politične stranke, smo takoj pripravljeni upoštevati individualne razlike med člani “naše” stranke, za razliko od članov drugih, predvsem ideološko nasprotnih političnih strank, kjer članom na podlagi njihove pripadnosti pripisujemo enake lastnosti. Takšno vrednotenje ljudi pa nas kaj hitro pripelje do predsodkov.

Kaj je predsodek?

Ko govorimo o predsodkih, moramo najprej razčistiti, kaj predsodek pravzaprav je. S pojmom “predsodek” označujemo vrsto stališč, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe (Rot, 1972). Pozorni moramo biti zlasti na pojem “stališče”, ki ga moramo razumeti kot socialno psihološki pojem in mora zato vključevati: a) nepreverjene in posplošene informacije ter kognitivne sheme, kar označujemo za kognitivno komponento; b) pripravljenost posameznika za pozitivne ali negativne emocije in vrednotenje v zvezi s predmetom predsodkov, kar označujemo za emotivno komponento ter c) določeno vrsto obnašanja do kategorije oz. razreda objektov, do katere imamo predsodke, kar označujemo kot konativno oz. dinamično komponento ( povzeto po M. Nastran-Ule, “Temelji socialne psihologije”, Znanstveno ter publicistično središče Slovenije, 1997).

Razširjenost predsodkov

Pri preučevanju predsodkov se postavlja tudi vprašanje razširjenosti ter intenzivnosti predsodkov. Predsodki namreč veljajo za nekakšen družbeni patološki pojav. Zato strokovnjaki mnogokrat imenujejo dovzetnost za predsodke socialna okužba, saj v določenih trenutkih lahko pride do prave “epidemije” predsodkov in sovraštva. Dovzetnost za predsodke je mnogokrat pogojena z izobrazbo ter načinom življenja, ki je odvisen predvsem od premoženjskega stanja. Skratka, pri ljudeh, ki nimajo zadostne življenjske širine, je verjetnost, da bodo le-ti podlegli predsodkom, precej večja kot pri ljudeh, ki imajo zadostno življenjsko širino. To velja zlasti za predsodke, ki jih posameznik “prejema” iz okolja in niso trdno zakoreninjeni v posameznikovi podzavesti. Zato predsodkom iz okolja najbolj podlegajo manj izobraženi in manj razgledani ljudje, ker običajno nimajo dovolj informacij za trezno presojo.

Ob vsem tem pa se nam vsiljuje vprašanje, ali je mogoče, da določene življenjske okoliščine sprožajo predsodke tudi tedaj, kadar le-te niso povezane z njimi. Odgovor je pritrdilen. Primeri sovraštva do tujcev, predvsem do tujih delavcev v nekaterih državah, so pokazali, da tuji delavci večkrat predstavljajo nevarnost domačim delavcem, saj se le-ti bojijo za lastno zaposlitev in s tem tudi za svoj obstanek. Zato prihaja do pojava zavisti in sovraštva, k čemur pripomorejo prav predsodki, ki se sprožijo z zavistjo. Še zlasti pa se položaj poslabša, kadar pride do gospodarske krize v državi in se s tem tudi poslabša življenjski standard dominantne skupine. V takih primerih je nevarnost, da bo prišlo do izbruha nasilja nad tujci, precej velika (tovrstno problematiko strokovnjaki pogosto povezujejo s teorijo o grešnem kozlu). To velja zlasti za države, kjer je veliko “uvožene” delovne sile. Vendar pa je za izbruh nasilja ponavadi dovolj že strah pred izgubo zaposlitve.

Omeniti pa je treba, da v takšnih kriznih situacijah predsodki navadno ne “izbruhnejo” sami od sebe, ampak morajo imeti spodbujevalca, kamor sodijo mediji, knjige, izobraževalne institucije, itd. Mnogokrat pa so spodbujevalci predsodkov pripadniki nacionalističnih struj, ki se s pomočjo demagoških trikov in karizmatičnih voditeljev v kriznih situacijah pogosto povzpnejo na oblast, kar je uspelo Hitlerju, ki je s svojo nacionalsocialistično ideologijo sprožil pravi val nasilja nad Judi, njegova politika pa je kmalu pripeljala do druge svetovne vojne.

Predsodki in diskriminacija

Da igrajo predsodki pomembno vlogo tudi v obnašanju do “zaznamovanih” skupin, najbrž ni treba poudarjati. Vendar pa ni nujno, da bo nekdo, ki ima predsodke, le-te pokazal sovražnost do določene skupine ljudi. Kadar pa prihaja do tovrstnega izražanja predsodkov, moramo ločiti pet stopenj izražanja predsodkov: obrekovanje (navidezno sprejemanje, vici na račun določene skupine kot izraz antipatije), izogibanje (vzpostavljanje distance do članov določene skupine), diskriminacija (kratenje osnovnih pravic pripadnikom drugih skupin, kar se tiče šolanja, zaposlovanja, itd.), nasilje (fizično ogrožanje pripadnikov npr. etničnih skupin) ter genocid ( načrtno nasilno iztrebljanje nezaželenih skupin).

Pri definiranju obeh pojmov, predsodka in diskriminacije, moramo biti posebej pozorni, da ta dva pojma ne zamenjujemo med seboj. Predsodek označujemo kot stališče oz. skupek prepričanj, ki temeljijo na odnosu do drugega kot pripadnika druge, največkrat nezaželene skupine. Diskriminacija pa označuje konkreten odnos vsake osebe do “zaznamovane” osebe, kar se kaže v neenakem odnosu do iste osebe v primerjavi z drugimi, “normalnimi” osebami.

Omeniti pa moramo tudi nekatere glavne posledice predsodkov. Npr. Romi so v evropskih državah že od nekdaj žrtve predsodkov in nič ne kaže, da se bo njihov položaj izboljšal. V takem položaju “zaznamovane” osebe razvijejo občutek manjvrednosti, kar se lahko kaže bodisi v sovražnem odnosu do pripadnikov skupine, kateri pripada sam ali pa celo do sebe, bodisi z odpovedjo svojim ambicijam, kar je zelo pogosto pri ženskah. Drugi problem je identifikacija z vlogo oz. samoizpolnujoča se napoved. To pomeni, da se žrtev predsodkov pogosto začne vesti v skladu s predsodki, npr. črnec, ki ga imajo za lenega, bo izgubil voljo do dela in bo postal apatičen, nakar se bo prepustil lenobi in bo tudi dejansko postal “len”. Tretja, najbolj skrajna oblika soočenja s predsodki je identifikacija z agresorjem, ki se nanaša z že prej omenjeno sovražnostjo do pripadnikov lastne skupine. Žrtev genocida se identificira z vlogo agresorja oz. mučitelja ter mu postane vdan, pri tem pa “opustijo” svojo prejšnjo identiteto. Ta pojav je bil pogost v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer so bili zaprti Judje.

Kako preseči predsodke?

Izkušnje iz dosedanjih raziskav predsodkov in stereotipov kažejo, da so predsodki nekakšno nujno zlo sodobne družbe, kar pomeni, da jih ne moremo povsem odpraviti. Seveda pa je mogoče zavreti njihov razvoj in blažiti posledice. Ob tem moramo biti pozorni na zasidranost predsodkov v posamezniku, kar vpliva na njegovo dojemanje stvarnosti ter odnos do okolja ter ljudi, ki sestavljajo to okolje. Vendar pa ima tudi okolje močan vpliv na posameznika, saj lahko najdemo v okolju mnogo vzpodbujevalcev in zaviralcev. Prav “zaviranje” predsodkov pa je še vedno velik problem, saj so predsodki mnogokrat odporni na spremembe. Lažje je namreč ublažiti posledice predsodkov, če posameznik le-te sprejema zaradi konformnosti z okoljem. Veliko težje pa je zavreti predsodke, če je posameznik odvisen od njih (odvisno od posameznikove osebnosti oz. osebnostne stabilnosti). Na splošno poznamo kar nekaj strategij, ki pomagajo zavirati razvoj predsodkov, kot so zakonski predpisi proti diskriminaciji določenih družbenih skupin, informacije o nesmiselnosti predsodkov, posredovane skozi medije, šolo, itd. Vsekakor pa je učinkovitost teh strategij zelo odvisna od načina posredovanja predsodka (tragične izkušnje ali pa prilagajanje družbi).

...tole definicijo o predsodkih sem si sposodil, saj jaz nisem toliko pameten ampak sem samo eno malenkost dodal
16. april 2008 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: diskriminacija, predsodki, streotipi | Komentarji (9)
1 2 3
Zadnji komentarji
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1

Kategorije
Povezave
Zadnje slikeVse
Zadnji videiVsi
Uporabnik še ni naložil video posnetka.


Št. registriranih uporabnikov: 184608
Forum avtorjev: 15869 Forum teme: 34420 // Odgovorov: 1872534
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86323 // Komentarjev: 1238244
Avtorji fotografij: 26165 // Slik: 221485 // Videov: 18399 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "