Recenzija stand-up ventrilokvistične predstave S trebuhom za kruhom

Lucija Čirović, stara znanka TV-zaslonov, večna Fata, Kakdudu, Foksner, neizmerna ljubiteljica lutk in stand-up nastopov, iz katerih izvemo prenekateri slovenski pregovor in podrobnosti iz plesanja četvorke na njenem maturantskem plesu, je v Kinu gledališče Bežigrad postregla še z nečim popolnoma novim in nepričakovanim.



No, tokrat, dragi ljubitelji stand-upa, si je Lucija resnično dala duška. V predstavi S trebuhom za kruhom, ki traja okrog 80-minut boste izvedeli vse podrobnosti iz Lucijinega otroštva. Od škrbastih zob vse do danes, ko je "na stara leta" končno uspela (do)študirati na AGRFT, na katerem je že dvakrat poprej kot pubertetnica delala sprejemne izpite, a (zelo očitno) neuspešno. Bomo malce preskočili otroštvo in osnovnošolske domače naloge in razodeli, da je Lucija julija 2016 magistrirala (po boloncu, seveda!) torej na AGRFT in dobila naziv magistrica govora. Postala je težko pričakovana uradna "magistrica" govora. Ja, no, saj, če pa ne bi magistrirala, bi bila pa magistrica, no-govora. Ja, seveda, zato pa smo obiskovalci predstave morali z njo vaditi določene govorne vaje - perica reže raci rep, ... Znana? Seveda.! Kaj pa? Pih, peh, pah, peh, puh? Stare, legendarne govorne vaje, a še vedno aktualne. Lucija si nas je privoščila; vsi v dvorani, smo jih morali ponavljati.



Kot novinarka sem bila že na večih Lucijinih nastopih, tako lutkarskih kot stand-up inovativnostih, a v predstavi S trebuhom za kruhom, Lucija dejansko naredi presežek. Razgali se kot umetnica, kot ženska in kot oseba, ki želi vedno več. Pa čeprav študirati na stara leta. Neskončno vztrajanje je tisto, ki ti med predstavo da misliti. In ta želja, hrepenenje po nečem novem; to je bilo čutiti skozi celotno predstavo.

Razlagala je o "butastih" domačih nalogah, ki pač morajo biti za vsako snovjo v osnovni šoli. Seveda zapisane v zvezku. No, kdo bi jih pa z veseljem delal, če pa so res "butaste"? Oče je bil zelo strog, kasneje tudi njena stara mama, s katero je Lucija živela v obdobju (pozne) pubertete med osnovno in srednjo šolo. Torej, kaj početi po srednji šoli; kaj pa sploh v življenju? Kam se vpisati?

Aja, na srednjo? A katero? Preveč jih je. Oče ji svetuje srednjo oblikovno; zakaj pa ne? Saj Lucija kar kliče po oblikovnosti v vseh pogledih. No, in Lucija res gre na oblikovno. Risati kocke in kvadre. Super!




Matura, maturantski ples s četvorko, ča-ča-ča, tudi prav! In kaj potem? Ja, potem pa maturantski izlet (o njem v predstavi ne izveste nič, ker, bodimo malce iskreni, kdo se ga pa spomni; in zakaj bi ravno to pričakovali od Lucije Čirović)?

Skratka, Lucija je opravila maturo. In kaj sedaj? Ja, normalni gredo ali delat, ali dalje študirat. Iz oblikovne ponavadi nekaj umetniškega, a ne? Če si pa že tako ali tako iz umetniško-pedagoške fakultete. No, kako torej? Kako so izgledali poskusi izbire fakultete za Lucijo, ne bomo izdali (že samo zaradi teh razlogov se splača videti predstavo, ker Lucija res "pade noter").

Ne smemo pozabiti, da Lucija v svojem postpubertetniškem obdobju, po določenem obdobju žuranja (in spoznavanja same sebe), najde notranji mir in naredi diferencialne izpite za fakulteto, ki ji jo je že pred tremi leti predlagal njen oče. Ampak, kdo bi pa poslušal starše, lepo vas prosim. To ni bilo nikoli moderno in kul!

Skratka, v predstavi Lucija razgali dušo. Najbolj pa v popolnoma avtobiografski pesmi, ki jo tudi zelo lepo odpoje. In za katero je, tako kot za vso predstavo, napisala vso besedilo. Ampak, samo če že napišeš in odpoješ takšno pesem, je nekaj vredno omembe: njena zgodba od Ribnice do Ljubljane, od šolskih nalog, do delavnic z otroki, neuspeli poskusi na AGRFT (in ostale kombinacije dvopredmetnih študijev); vse to terja veliko napora. Lucija je pa naredila še en avtorsko-pomemben korak dalje, ki ga tudi veličastno napove v svoji predstavi - to je ventrilokvizem). Ja, težka beseda, ventilator, vaterpolo, vater ...something ...).


Lucija lepo razloži, da je ventrilokvizem veščina, ki je zelo naporna za našo trebušno prepono, saj gre za govor brez premikanja ustnic. Določene besede in stavki znajo biti glede tega zelo zahtevni za izgovorjavo.

V zadnjem delu predstave smo tako deležni njene zgodbe o avtorski lutki, ki jo je sestavljala eno leto in pol (lepljenje, rezanje, seciranje, oblikovanje, vedeti, kaj si želiš pri lutki, ugotovitev?) Z obilo vztrajnosti se trud vedno poplača v obliki osebnega zadovoljstva, ki ga lahko končno deliš z drugimi. In tako je tudi v predstavi.

Cóco Ch.Adel je ptič, nastal kot magistrska naloga, praktično delo, Ptič, ki je v bistvu Lucija, a ne vemo, ali zares, saj ona, kot Lucija ves čas odgovarja na njegova provokativna vprašanja.

Torej: Cóco Ch.Adel sprašuje, brez Lucijinih premikanj ustnic, Lucija pridno odgovarja. Vlogo Cóco Ch.Adel torej zaznamuje vetrilokvizem - govorjenje brez odpiranja ustnic. In ne samo govorjenje, tudi glasen smeh, krohot, zafrkavanje v slogu stand-upa. Kot je Lucija za MMC že povedala: "V predstavi sem si želela dati duška, zato je zelo osebnoizpovedna in tudi preizkus mojih novih intelektualnih idej, mojega življenja, sposobnosti in ostalih nalog.".

Kot zanimivost naj povemo, da je Lucija sicer resnično pionirka na tem področju v Sloveniji, Za svojo magistrsko nalogo je prejela tudi Prešernovi nagrado.

V svetu pa je gotovo najbolj medijsko znan ventrilokvist Američan Jeff Dunham, ki je široko prepoznavnost doživel predvsem z likom Achmed the Dead Terrorist (Ahmed, mrtvi terorist).

Tudi pri nas ste mnogi, ki ga spremljate preko njegovega Youtube kanala.

Ker je to novinarski blog in si tudi sama lahko dam malce veš duška kot novinarka v teh besedilih, lahko povem, da predstave nisem doživljala, samo kot stand-up ventrilokvističen nastop (kljub temu, priznam, smo vsi v dvorani pričakovali malce več minut s Cóco Ch.Adel-om). A predstava ponuja hvale-vredno razgaljenje avtorice Lucije, sama je pa napisala tudi ves scenerij in odpela avtobiografsko pesem, ki je lepa popestritev celotnega scenarija.

Pri izvedbi celotne predstave je Luciji pomaga režiser Boštjan Štorman in avtor glasbe Goran Završnik.

Foto: Lucija Čirovič Press
11. november 2017 | Kategorije: Gledališka.. | Zaznamki: Lucija Čirović, S, trebuhom, za, kruhom, stand-up, monokomedija | Komentarji (2)
Recenzija akcijskega trilerja Geovihar


Predstavljati si ne moremo, kaj bi se zgodilo, če bi dejansko popolnoma ves planet Zemlja zajel ogromen vihar! Lahko bi rekli, da bi s samo enim valom lahko odplaknil ves planet. A upanje ostaja - če ne drugje v filmu.

V Geoviharju namreč skupina strokovnjakov oziroma voditeljev držav, skrbi za nadzor podnebja, ki že močno načenja določene predele Zemlje.



Gerard Butler, fantastičen igralec, ki je v vseh svojih vlogah trmast, kolikor je to pač mogoče, tudi tokrat ne preseneti z drugačnim značajem. Vživi se namreč v izjemno strokovnega znanstvenika, Jaka Lawsona. Živi daleč stran od ljudi, kjer z izjemno inteligentno hčerko nekega dne dobita obisk - brata Maxa (igra ga Jim Sturgess). Jake, najbolj "nor vesoljski znanstvenik" dobi nalogo, da razvozla napako satelitskega progama. Mala malica, si misli in takoj prevzame izziv. Mnogi ga ne marajo ravno zaradi njegove izjemne predanosti in profesionalnosti, kljub temu, da zna biti v zasebnem življenju precej "trd in neizprosen oreh".



Jake s svojo profesionalno trmo želi na vse pretege rešiti planet Zemlja, ki ga je že načel grozen vihar. Vztraja in vztraja in na mednarodni vesoljski postaji rešuje zagato nepridipravov, ki jim ni mar za Zemljo. Na kocko postavi celo svoje življenje, saj ne gre drugače, kot da ostane na mednarodni vesoljski postaji, ki ji je napovedano samouničenje za ceno tega, da ročno sproži zaustavitev razširjenja viharja.



Se bo Jaku uspelo vrniti na Zemljo, kot je obljubil svoji hčerki? Kakšna bo pot? In kaj se bo zgodilo po vrnitvi? Bosta z bratom še vedno v sporu zaradi neizrečenih besed ljubezni v otroštvu?

Film poln računalniške grafike in trepetanja za naš planet. Ne manjka seveda niti prizorov v vesoljskih oblačilih.

Foto: Kolosej
29. oktober 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija filma Geovihar | Komentarji (2)
Recenzija trilerja Srečen smrtni dan


Kaj bi storili, če bi znova in znova in znova podoživljali ena in isti dan? Zjutraj bi se zbudili, odšli iz študentskega doma k svojim cimram, te bi vprašale, kje si bila. Nato bi dobili majhen kolaček za rojstni dan. Sledila bi predavanja, zvečer pa študentska zabava, ker je ravno vaš rojstni dan. Vmes bi klical vaš oče, lovila bi vas maska, ki bi vas želela ubiti. Za nameček bi vas osvajal moški, ki vam niti najmanj ni všeč, toliko bolj pa vam je všeč poročeni zdravnik, s katerim se zapletete v strastno razmerje.



Takšen scenarij z odstopanji, glede na to, kako je na situacije odreagirala, se je kar naprej ponavljal prelepi študentki Tree Gelbman (Jessica Roth). Vsi so nori nanjo, obožujejo jo, ona pa je zelo ošabna, v bistvu neskončno nesramna do ljudi, ki jo imajo konec koncev radi in si želijo samo njene prijaznosti in hvaležnosti.

V prvi ponovitvi dneva (simbolično je to 18. september, ki je hkrati njen rojstni dan in rojstni dan njene že pokojne mame) je Tree precej osorna do študenta pri kakterem se po prekrokani noči zbudi. Nato je ošabna tudi do moškega, ki jo osvaja, do svojih sostanovalk, očetu se ne javlja na klic, le-ta pa ji želi samo čestitati za rojstni dan. Skratka, vse ljudi, ki jo imajo radi in so zanjo pripravljeni kaj storiti, s svojo ošabnostjo odriva stran.



V drugi ponovitvi dneva, v katerem je obtičala (pri tem se prvega dne spominja), že ve vsak naslednji korak, zato je nekoliko bolj predvidljiva, a še vedno groba in vase zagledana mrha. Moški z masko (njen domnevni morilec), ji sledi še bolj. Tree prične sumiti, kdo bi to lahko bil. Težavo zaupa svojemu poročenemu ljubimcu, sicer profesorju in zdravniku.

V tretji verziji (in ostalih ponovitvah istega dneva) že ima občutek, da se ji dobesedno meša in da sanja vse, kar se ji dogaja. Sploh več ne ve, ali je to navaden "deja vu" ali se ji resnično meša. Popolnoma vsak dan se namreč zbudi v študentskem domu, vsak dan jo lovi morilska maska, vsak dan vnaprej ve, kaj se bo zgodilo (kdaj se bo prižgala voda, ki zaliva zelenico pred študentskim dnevom, kaj bodo rekle sostanovalke, kdaj bo dobila kolaček za rojstni dan, kdaj bo večerna zabava. In vedno, ko jo grozljiva maska želi zabosti in ubiti, se ponovno zbudi v študentskem dnevu. Več dni zapored, torej doživlja grozljivo nočno moro, ki traja tudi podnevi.



Odloči se, prekiniti ta krog, a kako? Prepričana je namreč, da ni vse samo v njeni moči. A nekaj pa vendarle lahko stori: na situacije se lahko prične drugače odzivati. No, pa da vidimo! Za začetek ošabno in nesramno mrho zamenja karizma seksi lepotice, ki je prijazna in hvaležna za dobra dejanja, ki jih pripravijo ljudje, ki jo imajo radi in vstopijo v njen vsakdan (prijazna je do študenta, pri katerem se zbudi. Konec koncev je pazil nanjo, da se ji ni kaj zgodilo prejšnjo noč). Prijazna je do svoje sostanovalke, ki ji ponudi kolaček, prijazna je do fanta (ki je sicer gej) in jo osvaja pod krinko. Ljubimcu pove, da je med njima konec, naj se vrne k svoji ženi, ki ga ljubi. Skratka Tree postopoma postaja drug človek. In glej no glej, morilec je vedno bližje, vedno bolj se ji svita, kdo bi to lahko bil. In res preko nekaj neuspelih poskusov in detektivskih ugibanj, ga na koncu koncev le razkrinka.




Vseh podrobnosti vam ne želim izdati, kajti potem ogled trilerja ne bi bil tako zanimiv. Triler je le žanr, ki nas v vsakem prizoru bolj želi presenetiti in razkrinkati pravo resnico. NI pa samo črn in morilski, temveč ravno prav "študentsko eksotičen".
25. oktober 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija, filma, Srečen, smrtni, dan | Komentarji (0)
Recenzija trilerja Snežak


Švedski režiser Tomas Alfredson, velik ljubitelj trilerjev, si je v Snežaku resnično dal duška. Ja, morda na trenutke ne boste mogli slediti zgodbi - ne sekirajte se, ob zadnjem prizoru vam bo vse jasno. No, ja, ali pa tudi ne; in si boste v mislih morali prevrteti katere od prvih prizorov filma.

Rezanje glav, kriki, klic iz neznane številke; ja, pred vsakim umorom in takoj po njem, boste kot gledalci filma, priča tem dejanjem. In zakaj Snežak? Zato, ker je to zaščitni znak serijskega morilca. Psihološko-simbolno sporočilo, ki si ga je seriski morilec pač izbral. Saj veste, v bistvu si vsak serijski morilec neskončno želi, da ga ujamejo, ravno zato pa Snežak tako neskrivnostno pošilja detektivu na domač naslov pošto in iz snega izdeluje žalostne snežake. Prav vsak je drugačen, kakor je drugačna in unikatna vsaka nova žrtev.



Žrtve so ponavadi ženske, poročene, a zelo nesrečne v zakonu, zaradi čustvene in fizične odtujenosti moža. Ponavadi imajo enega otroka, do katerega so neskončno skrbne in ljubeče. Ali pa še sploh rodile niso, za nameček pa še pravkar preživele spontani splav - moški, s katerim so v razmerju, pa si ne tega ne prejšnjega otroka tako ali tako ni želel.




Film je posnet po kriminalkah, ki zajemajo kar 12 knjig, Snežak je sedma po vrsti. Gre za norveškega pisatelja Joa Nesbøja, ki je eden najboljših piscev kriminalk na svetu. Glavnega detektiva, Harrya Hola, velikega ljubitelja alkoholnih pijač (odlično ga oddigra Michael Fassbender), Snežak opominja, da je v nevarnosti, oz. da je v nevarnosti oseba, ki jo pozna. Kot rečeno, je to ženska.



Zraven žalostnega snežaka, morilec vedno pazi, da se umor zgodi, ko v Oslu zapade prvi novembrski sneg. Film je izredno napet, določeni prizori so ledeno hladni, bolj kot kakršen koli sneg ali led. Že sam film pa se prične z brutalnimi prizori nasilja, ki ga izvaja stric najstnika (nasilje izvaja nad njim in njegovo mamo). Triler je bil v celoti posnet na Norveškem – v Oslu, Bergnu in na območju Rjukan. Prizori zasneženih poljan vam bodo še dolgo ostali v spominu, kakor tudi močna delovna vztrajnost detektiva in njegove sodelavke.

Ljubitelji kriminalk in trilerjev - to je film za vas.

Tanja Mojzer
Foto: Kolosej
18. oktober 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija trilerja Snežak | Komentarji (3)
Recenzija filma Milice 2

Kultni dolenjski "milicijski" dvojec iz leta 1997 je dobil nadaljevanje - Milice 2, ki že krohotajoče odmeva iz slovenskih kinodvoran. Roko na srce, scenarij, ki sta ga napisala Sašo Đukić in Franci Kek je pač (dokončna diagnoza): "čist nor". V pozitivnem smilsu, aber seveda. Pretirava se v neumnostih, pretirava se v načinu govorjenja, pretirava se v situacijah.

Milicijski dvojec poskrbi za intelektualen in malce manj "njega" humor. "Miruj!" "Tih'bod!" Noga za vrat, tek za napihljivo žogo sredi kopališča, vožnja z avtomobilom brez zavor, valjanje po hribu navdol in kar je še tega. S prepričljivostjo igranja je daleč najbolj izstopal sam scenarist in režiser Sašo Đukić, ki smo ga zraven glavne vloge (milicist), videli še v vlogi nemškega znanstvenka Dr. Schtulza (daleč najbolj izjemen lik v filmu) in v vlogi ciganske napovedovalke prihodnosti. Nič preveč ni za njim izstopal drug milicist - Franci Kek. Igral je tepčka, strahopetca, ki sicer zna presenetiti, a je tudi zelo neroden in še enkrat - pač tepček. Tako kot njun šef - komandir (Matjaž Javšnik). Vedno pije "vodo", ki speče po grlu, seveda tudi njegov iq ni zavidljivo visok.




Kot sta glavna akterja filma (Franci Kek in Sašo Đukić) razkrila, so film snemali od 24. aprila do 8. septembra, Največ v Novem mestu. Pa tudi v Šentjerneju, Termah Čatež, v Svetem Joštu nad Kranjem, v Mariboru, Kopru, Logarski dolini in Ljubljani. Franci je še razkril: "Najdlje smo šli v Benetke, kjer smo morali paziti, da nas niso oblasti zasačile, pri tem, kaj počnemo. Smo vse lepo na hitro naredili in posneli." Sašo se takoj vključi v izjavo in nadaljuje: "Na črno smo snemali. Tega ne povedat. V bistvu smo pa na zeleno snemali, no, ... Hitro smo snemali. Ja to tudi."

Skratka, na zeleno, res niso snemali, kajti vsi kadri so posneti v naravi oziroma v naravnem okolju. Glavna igralca, ki sta, kot smo dejali, tudi akterja filma, sta svoji vlogi odigrala kar najbolje, šla sta do maksimuma, saj, kako pa bi drugače pristopil kot igralec v filmu, za katerega si ti naredil scenarij in režijo?





Nista padla iz supa? Ah, ne verjamemo!

"Bilo je zanimivo na supu, kjer sva oba prvič stala. Sašo je prišel do te faze, da je bil na kolenih, " se s smehljajem na ustnicah spominja Kek. Sašo kar sam nadaljuje svoje sup podvige: "Ker Sašo je izjemno nemotoričen človek. In če bi bil na nogah, bi padel v vodo. Imamo pa samo en komplet uniform in tisti dan naju je čakalo še drugo snemanje. Če bi se unoforma zmočila, bi bili v stiski s časom."

Kek je še dodal: "Jaz sem že starejši in se težko sklonim, sem pa stal na supu. In bil sem prestrašen, da ne bi padel. Imel sem tudi nekoliko vročine in Krka ni bila preveč topla, tako da bi bilo neugodno."




V filmu se že uvodoma pričnejo pojavljati same znane osebnosti. Kljub temu, da se prikažejo le za kratem čas, v katerem od prizorov, boste prepoznali prav vse. Kontroverzni, dolgolasi Artur Štern, športni komentator in zdravnik Andrej Stare, seksi lepotička Urška Majdič, Čuk, Jože Potrebuješ v vlogi prodajalca. Za zelo kratek čas smo videli tudi Tadeja Toša in njegov TPV ("te pa vrei"), pa Jana Plestenjaka, televizijskega voditelja Janija Muhiča (tokrat v precej manjši vlogi kot v prvem delu Na svoji Vesni). Ne boste verjeli, tudi legendarni 95-letni Demeter Bitenc je prispel na "mesto zločina". Tukaj je še seksi Irena Yebuah, Ivo Daneu, vsestranski Luka Korenčič, Petja Kogovšek. Pa Denis Avdić, ki skos "fuša", ko ne dela na radiu. Vidimo tudi Oto Roš Širca. Popolnoma zadnji prizor je pripadal Jonasu Žnidaršiču in Sašotu Hribarju. Kar se tiče glasbe na "gala elitni zabavi", smo slišali: skupino Dan D, sicer nas je pa ves čas spremljal tudi Vlado Kreslin.




Kdor ni gledal Milice 1, da razložimo ...

Režiser in glavni akter, pobudnik in igralec Sašo Đukić, je za vse radovedneže in nove fene razložil: "Prvi del Milice je nastal leta 1997; torej pred dvajsetimi leti. To je v času, ko še ni bilo interneta, youtuba in podobnih kanalov. Se pravi ljudje so bili željni tovrstnih vsebin. Predvajale so se na lokalnih kanalih, preko predstav. Midva, kot pionirja v Novem mestu, snemanja teh nizkoproračunskih amaterskih celovečernih igranih filmov, sva že takrat požela zelo velik uspeh in od vseh filmov, ki sva jih posnela (1995 Klinika, 1996 Mama Manka, 1997 Milice 1, 2002 Na svoji Vesni) so ravno Milice bile najuspešnejše. Film je postal dejansko kulten. Bil je posnet ob pravem času v pravem momentu. Tisti, ki so ga videli, so s težkim pričakovanjem čakali nadaljevanje. In kakšnih 10 let nazaj se je ta pritisk na naju, na ulici, začel zelo intenzivno dogajati. Ljudje so naju spraševali, kdaj bosta posnela še kakšne Milice, kdaj bo nadaljevanje? In potem sva rekla; ja, v redu, potem pa dajmo. Jaz sem sicer imel osnutek scenarija že ene 5 let nazaj. Potem pa sva rekla, eto, dvajseta obletnica bo, dajmo to narest. In tako sva se lotila nadaljevanja tega filma. Bo poslastica za tiste, ki so ga dvajset let čakali. Upam pa, da bo nadaljevanje pridobilo tudi nove fene."


Pripetljaji iz snemanja

Franci kek se spominja: "Ko smo šli z avtom brez zavor čez križišče, nismo kaj dosti zapirali ceste. Smo samo pazili, da smo šli v pravem trenutku. Zmeraj smo pazili na pravi moment, da nismo koga ogrožali. Pa še nekaj bi povedal: Ta film ni film za nagrade, ni film, ki bi imel preveliko umetniško vrednost. Mi smo skupina ljudi, ki snema amaterske nizkoproračunske filme (in se ob tem še strašno zabava). Upamo, da se bodo tudi ljudje. Smo dokaj komercialno naravnani s težnjo po dovršenosti oz. filmu, ki bi lahko dosegal nagrade s strani občinstva. Ni pa to profesionalen film."



Ne moremo mimo financ

"Poglejte, film je bil financiran iz lastnih sredstev, brez kakršnih koli razpisov ali dohodkov s strani države, ministrstev. Bili smo odvisni od pokroviteljev, s katerimi smo se sami dogovorili. Kljub temu, da je film komedija, ki nima nekakšnih tendenc, da bi postal "veliki film", pa ima tudi nekaj subtilnih sporočil, ki bi jih lahko kakšen bolj spreten gledalec opazil. Gre pa predvsem za kritiko sedanjega časa in mentalitete naših ljudi, ki včasih malce smešno razmišljajo. Mi smo pa to parodirali."

Kek je nadaljeval: "Film je namenjen tudi bolj razmišljujočim gledalcem, zanimiv bo pa tudi mlajšim, od npr. 10 let naprej. Gre konec koncev za situacijsko komedijo. Midva sva 20 let starejša od prvega filma in tudi scenarij je bil prvotno tako mišljen, da sva pač starejša pa betežna. Ko sva pa pričela snemat sedaj drugo nadaljevanje, sva ugotovila, da sva v bistvu še zelo mlada in da ne rabiva tako zelo starih vzorcev."

Skratka, film je izjemno zabaven, daleč najbolj posrečen pa je lik Dr. Schtulza, ki ga igra Sašo Đukić. Dr. Schtulz je znanstvenik, ki dela v laboratoriju in prihaja iz Nemčije. Smešen je že kot pojava s svojimi hibami, gotovo vas bo močno nasmejal.

Tanja Mojzer
Foto: Kolosej
16. oktober 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Milice, Franci Kek, Milice 2, film Milice | Komentarji (3)
Recenzija komedije Mame na večerji

Kuhanje, pospravljanje, otroški jok, zjutraj v vrtec, popoldan v vrtec, pomivanje, branje pravljic, brisanje ritke, igranje in še cela četica drugih "mama opravil" terjajo svoj davek. Mamice so utrujene. Vsaka mamica bo znala to povedati. Lepo je biti mamica, a hkrati noro naporno in nikoli dokončano delo. In še nekaj: mamice potrebujejo pavzo. Potrebujejo nove samo ženske dogodivščine. Potrebujejo strast. In predvsem - potrebujejo pobeg iz rutine.

Otroci so sicer sami po sebi takšni, da razbijajo rutino s svojimi vragolijami, a roko na srce - biti mamica je pač rutina. Zato sklenejo pobeg - ženski mama večer. Štiri mamice se sicer med seboj ne poznajo kaj preveč, niso prijateljice od prej, temveč le mamice otrok istega vrtca. A nič hudega, se bodo že spoznale.



Večer se prične nekoliko neobetajoče. S prepirom med dvema, a pipa muru uredi tudi to. Kaj pa seksi natakar? Ja, to pa ni tako slabo. Emily se končno počuti spet seksi, sploh odkar ji je mož zelo pozabil dajati komplimente in poljube. Nekaj tako simpatičnega, lepega in največ vrednega. A kar pozabil je. Ženske pa to tako zelo potrebujemo.



Ob pravem trenutku se v baru pričnejo karaoke in mamice seveda takoj stečejo na oder za mikrofon. Emily vmes pobegne s seksi natakarjem, ki jo nesramežljivo osvaja in celo poljubi. Kako je spreten z besedami. Emily je prav vsa v rožicah. Uživa, en poljub celo dopusti, da pristane na njenih ustnicah, a nadaljnjih ne dovoli. Brez drame seveda ne gre in ostala trojica mam zagna velik vik in krik. Gredo jo iskat, zasledovat njen mobitel, celo na razkošni jahti pristanejo, ker so mnenja, da je Emily tam.



Smešnih prigod seveda ne manjka, da ne omenjam tega, kako sta se dva očeta zaklenila ven in nista mogla do otrok v hiši in brez kajenja na toaletnih prostorih, kamor so se mamice zvlekle, tudi ni šlo. So pa otroci prišli iz hiše in spanje v avtomobilu s svojima očetoma je res bila za njih super dogodivščina. Eden od otrok tudi reče. "Ati, zelo lepo je, ko si ti tudi mamica!" Plavanje do jahte, kamor so mamice šle iskat Emily prav tako ni bilo izvzeto in pa, da ne pozabim - kostum s kapuco. Kaj pa objava fotografij na Instagramu in osvajanje mladeniča "srečne mame ločenke!" Ja, tudi to je bilo v scenariju.



Mamice so spoznale, kako je v življenju potrebno med seboj kombinirati stvari. In si vzeti kdaj tudi prost večer. Rutina namreč zelo obremenjuje tako telo kot psiho. Zato so ob koncu večera povedale svoje misli in ena mamica je izjavila, da nikoli ni imela mam prijateljic, kar je zelo škoda. Mamice so se na večeru namreč zelo zbližale in sedaj postale prave prijateljice, ne več samo znanke iz vrtca.

Film, ki vam bo razbil rutino.

In še dve izjavi znanih osebnosti:

Miran Miki Vlahovič (član skupine Victory)
»Film je bil simpatičen, še bolj pa je bil všeč moji ženi. Paziti bom moral, da ne bo preveč hodila ven in tako norela kot mame v filmu (smeh). Se pa strinjam, da vse mame kdaj potrebujejo res samo čas zase, da napolnijo svoje baterije.«

Anamarija Avbelj (Mis universe 2008, manekenka in fotomodel)
»Film je bil res odštekan. Zelo sem se nasmejala in priporočam ga vsem mamam. Nekatere moje prijateljice so tudi mame in svoje otročke pustijo v varstvu pri očku in mislim, da jim ta večer zase prav paše. Tudi ko bom jaz mam, bom počela enako.«
5. oktober 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Mame na večerji | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 164044
Forum avtorjev: 15844 Forum teme: 34279 // Odgovorov: 1864418
Blog avtorjev: 3558 // Blogov: 84884 // Komentarjev: 1214206
Avtorji fotografij: 25414 // Slik: 217016 // Videov: 19264 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "