Recenzija filma Vsi vejo

Film lahko z enim stavkom opišemo kot: družina, oh, ja, nate bi se lahko zanesli, ker bi naj bila varno zavetje.

Ampak, ali se res lahko? Ali so ti res ljudje, ki bi ti naj bili najbližje, dejansko največji trn v peti? Oh, ja, včasih je tako! In ta film govori ravno o tem.

Vsi vejo je bil na letošnjem filmskem festival v Cannesu, ki je potekal od 8. in 19. maja, otvoritveni film. Režiral ga je iranski režiser Asghar Farhadi, potegoval se je tudi za zlato palmo.



Prične se zelo lepo, ko prelepa Laura (Penélope Cruz) po 14-ih letih pripotuje iz Buenos Airesa, kjer si je z možem Alejandrom (Ricardo Darín) ustvarila družino, v domačo vas blizu Madrida.

Razlog potovanja? Sestrina poroka. Lauro imajo vsi radi, saj ne samo, da je zelo lepa, ima tudi čudovito nežno žensko energijo in je v vasi že od nekdaj zelo priljubljena. Laura po vseh teh letih sreča tudi svojo staro ljubezen Paca (Javier Bardem), ki ga je zapustila, kljub temu, da si Pac tega ni želel. Pac je sedaj poročen, otrok z ženo Beo nimata, a izgleda, da je srečen in uživa v svojem vinarskem poslu, saj je že pred leti od Laurine družine kupil zemljo, na kateri prideluje vinsko trto.



Srž dogajanja se prične, ko na poročno noč ugrabijo Laurino najstniško hčerko Irene (Carla Campra). V sobi, kjer je spala, ugrabitelji pustijo izrezke iz člankov o ugrabitvi, hkrati pa Laura in Bea dobivata sms sporočila, da bodo Irene ubili, če bo kdor koli poklical policijo.

Izgleda, da je ugrabitev zelo resna in srhljiva, Laura je popolnoma izčrpana in obupana, kliče moža, uteho pa najde tudi v Pacu in ostalih članih družine, ki ji stojijo ob strani.



Film se od tukaj naprej samo še mukotrpno ukvarja z ugrabitvijo in Laurinim psihičnim zlomom. Popolnoma ničesar drugega, kot dobesedno vsak kader je mučen, tesnoben, prepojen z ugibanjem, kdo bi to lahko storil iz domače hiše, medtem ko se je v spodnjih prostih odvijala poroka.

Ugrabitelji želijo seveda denar, a kako ga dobiti? Laurin mož je sicer pred leti veljal za denarno stabilnega, a po bankrotu je dobesedno finančna razvalina in denarja seveda nima. Laura roti Paca, on je njeno edino upanje. A kako bi lahko on pomagal? Le tako, da se odpove vinogradom in proda zemljo.



Laura s svojim obupom in psihično popolnoma strta kljub vsemu vztraja pri tem, da bi ji Pac pomagal in tukaj se pričnejo tudi težave s Pacovo ženo, ki prične sumiti, da Pac še vedno ljubi Lauro. Medtem mu Laura izda tudi zelo pomembno zamolčano skrivnost, ki Paca popolnoma sesuje.

Družinske tegobe se z vsakim kadrom bolj odpirajo, Laurin oče prične celo kričati na Paca, da je zemljo pred leti dobil prepoceni. Ugotovimo, da je družina polna starih zamer, poteptanih pod preprogo. Laura deluje nesrečna ob svojem možu, Pac je z Beo sicer srečen, a ne tako, kot bi lahko bil, o tem sploh ni dvoma. Bea to sluti in se umakne. Je dejansko edina v vsej tej družinski norišnici, ki premore etično držo, iskrenost in ohrani zdrav razum, kaj se sploh dogaja in kdo bi lahko imel tukaj umazane roke.



Skratka, film, ki traja 2 uri in 12 minut, bi konec koncev lahko trajal kakšno dobro uro, saj je več kot uro in pol dobesedno razvlečene mukotrpnosti, kjer smo priča navidezno urejeni družini, ki je vse prej kot to. Ni iskrenosti, ni tiste prave brezpogojne ljubezni. Vmes pričnemo sumiti celo Lauro, ali ni vse skupaj izigrala, ker konec koncev - z možem imata velike finančne težave. Ali pa je pri ugrabitvi morda sodelovala njena sestra? Sosedje, kdo? Zdi se, da je vsekakor nekdo od domačih. In še kako res je! Namen filma pa je bil ravno to - prikazati močna čustva, ki vladajo v takšni situaciji med družinskimi člani: tesnoba, zamere, obupanost, psihičen zlom, zaupanje, laži, prevare, zarote, naivnost, izigranost, ...

Presenečeni boste, kdo je uprizoril ugrabitev in s kakšno lahkoto je uničil Paca, ki v filmu priskoči na pomoč Lauri, a izgubi Beo in vinograd. Imamo torej zraven pregovora; Žlahta (Sorodstvo) raztrgana plahta še pregovor Dobrota je sirota.

Kljub zvezdniškim imenom, kot sta Penelope Cruz in Javier Bardem, film ne ponudi kakšne posebne strahotne vrednosti, razen izjemnih čustev, brez katerih verjetno noben gledalec ne zapusti kinodvorane. Žanr, s katerim je opredeljen - psihološki triler, je sicer po mojem mnenju pretiran. Prej bi lahko bil opredeljen kot družinska drama, v kateri nas prav jezi, kako so lahko člani družine tako odtujeni, čeprav se pretvarjajo, da niso.



Kljub temu je zelo zanimivo vstopiti v svet španske družine in svet etike, sočutja in ljubezni, ki bi naj v enoti kot je družina veljala v popolnoma drugi luči. Film je iz tega vidika izjemno zanimiv, saj nam odpre obzorje, da stvari velikokrat niso takšne kot se kažejo navzven. Igra Penelope Cruz je tudi v tem filmu korektna, ni ji kaj očitati, čeprav pa ne izstopa. Izvrstno se je vživela v mamo, ki je obupana zaradi hčerine ugrabitve.

Foto: Kolosej
18. september 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Vsi vejo, Penelope Cruz, Javier Bardem | Komentarji (0)
Recenzija filma Fantastično popotovanje fakirja

Film prihaja v Kolosej in slovenske kinematografe 20. septembra.

Ajatashatru Lavash Patel oziroma Aja pripoveduje trem fantom v Indiji zgodbo, kakšno potovanje je preživel. Polno čudovitih dogodivščin, ljubezni, celo do zmenka je skoraj prišlo, manjkalo pa ni niti nevarnosti. In 100.00 eur v kovčku! Zelo nepričakovano!




V Aju je že od nekdaj bila želja doživeti nekaj več. Videti svet, predvsem pa spoznati očeta, ki ga do zdaj ni videl nikoli. Živel je namreč v skromni soseski v Mumbaju, kjer se je preživljal kot ulični čarodej in prevarant. A dobrega srca in prisrčne energije.



Po smrti matere se je s ponarejenim bankovcem za 100 evrov podal iskat očeta, ki naj bi bil v Parizu. Njegove sanje, da obišče to mesto ljubezni so končno postale resničnost. Zaide v Ikejino trgovino s pohištvom, kjer sreča lepo dekle, v katero se zaljubi na prvi pogled. A ker nima kje prespati, se odloči, pretihotapiti v eno od omar in tam preživeti noč. A glej no glej, izmed vseh omar, so ravno tisto, v kakteri je spal on, naložili na tovornjak in njegove "nepričakovano" potovanje se je pričelo. Tovornjak je bil namenjen v London. Aja, kmalu v tovornjaku sreča ostale imigrante. No, ja, pa tudi sam nima ravno veljavnega potnega lista; torej je v bistvu eden izmed njih.



A to mu še ni dovolj! Policiji na precej humoren in srečen način pobegne in pristane v praznem kovčku zelo slavne igralke. Igralka, ki je malce prismuknjena in v vsaki stvari išče višje vrednosti umetnosti , predvsem pa neomajno "odštekanost" je bila popolnoma navdušena nad njegovo idejo, da je popisal svojo belo srajco s scenarijem za igro. Aju plača 100.000 evrov, oz. jih plača njen bivši mož, ki je še vedno na smet zaljubljen vanjo.



Ajo z denarjem v kovčku je lahka tarča in ponovno naleti na nevarnost - nepridipravi mu želijo kovček ukrasti. Ajo beži in glej no glej, balon, pripravljen za mladoporočenca že čaka. Ajo skoči vanj in hmmm ... plina, s katerim balon sploh lahko potuje, zmanjkuje. Ajo ima spet srečo - sredi oceana naleti na ladijski tanker, na katerega balon pristane.

Ajo nato v zahvalo svojim prijateljem oziroma ljudem, ki so mu pomagali, razdeli vseh 100.000 eur.

Kmalu spozna, kaj si sploh želi - odpotovati nazaj V indijo in postati učitelj. Še prej pa mora videti svojo ljubezen v Ikejini trgovini.

Film je posnet dobesedno kot pravljica. Ajo ima vedno srečo, vedno mu pride naproti nekdo, ki mu pomaga in čeprav potuje brez veljavnega potnega lista in popolnoma brez denarja, se kar nekaj zgodi, kar njegovo potovanje naredi več kot čudovito pravljico. Sam večkrat omeni, da je to karma. No, ja. Prelepo, da bi bilo res! A za filmski scenarij več kot dovolj dober argument.



Simpatičnosti mu ne manjka in ja, lahko bi rekli, da če pozitivno energijo oddajaš, to tudi dobivaš. Pa smo spet pri karmi! Pa vendarle, tako zelo preprosto vse to v življenju pa spet ni.

Ura in pol, kolikor traja film, mine zelo hitro, naužijemo se lahko prijazne indijske angleščine, živih barv in nepredvidljivih pravljičnih situacij, ki so značilne za potovanja. Se pa ob pomisleku, kaj vse se mu dogaja zamislimo, saj film dejansko nima ravno stika z realnostjo. Najbolje ga je gledati iz oči pravljičnosti.

Foto. Kolosej
18. september 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Fantastično popotovanje fakirja, Famous fox | Komentarji (0)
Recenzija grozljivke Nuna

Nuna, kaj je tvoja lastnost? Da moliš vsak dan ob določenih urah določene molitve v določenem samostanu? Si zvesta krščanski cerkvi? Imaš oblečena oblačila, kot to veleva krščanska cerkev in se držiš napisanih biblijskih pravil? Hmmm .... Največkrat je odgovor, da! To, počnem, jaz nuna!

In kaj počne nuna v grozljivki Nuna?

Nemogoče, nepredvidljive stvari. Predvsem straši naokrog, v cerkvah, na pokopališčih, v samostanih. Nihče ne ve, kdaj bo prišla in v kakšni obliki bo prizadejala grozo. Kazen v obliki smrti že nekaterih, ki so bili na teh lokacijah. Oh, ja. To vidimo! In grožnje? Tudi!

Je film res grozen? Nas bo strah?


Film Nuna režiserja Corina Hardya je označen z žanrom grozljivka. Ampak, ali to zares je? Hmmm ... Filmski kritiki se nekako ne bi kaj preveč strinjali s to opredelitvijo. Že res, da so določeni prizori grozni, predvsem zaradi pojavov, ampak, ... kaj naredi grozljivko zares grozljivo? Po mojem osebnem mnenju predvsem "element presenečenja". Se pravi, da gledalec zares ne sluti, ne ve, kdaj bo prišel tisti moment, tisti kader, ko nas bo res strah. Kader, ki ga nismo pričakovali. Kader, ki nam bo zraven vsebinsko pestrega scenarija ponudil še kaj več. Tega skorajda v Nuni ni mogoče zaslediti.



Kadri so precej predvidljivi, kljub temu, da ja ... se sprašujemo! Kdaj se bo nuna pripravnica zares izpovedala in zapovedala v svoji popolnosti? Hmmm ... to na primer je zelo neučakano v filmu. Predvsem zato, ker ji starejše nune "težijo" in si tega želijo. In zato je element pričakovanja še toliko močnejši. Bo to konec koncev nuna pripravnica sploh storila? Ali pa ne bo, ravno zaradi tega, ker ji vse težijo in je nekaj "sumljivega za vsem tem!". Kdaj bo konec te "nunine nevihte?" Zakaj je pa sploh nastala? Kdaj bo razvozlana skrivnost? Kdo sploh je, ta nuna, ki straši naokrog? Ki ima nemogočo moč? Kdo ji lahko oporeka kot "pritistrup? oz. protiurok?



Veliko je skrivnosti, ki se razrešijo v filmu. Duh preteklosti ali karma, kot pravijo, namreč nikoli ne pozabi priti po svoje.

Film, ki sicer nažene strah v našo kožo, a še vseeno ne tako zelo kot bi si želeli za žanr, ki se imenuje grozljivka. Če naredim primerjavo: Film Megalodon: Predator iz globin, po mojem mnenju ponuja veliko več "elementov presenečenja", ki naj bi veljali predvsem za grozljivke in srhljivke, pa čeprav morda niso kot žanr opredeljeni tako.

Skratka, Nuna je zanimiv film, še zdaleč pa mu ne bi bilo potrebno pripisati žanra grozljivka. Je prej akcija.

Foto: Kolosej
16. september 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Nuna, Blitz, Film, &, Video | Komentarji (1)
Recenzija kriminalne komične drame Črni KKKlanovec

Lahko bi rekli, da je to eden največjih filmov, kar zadeva tematiko rasizma med belo in črno raso. Nepojasnjene nebuloze, izjave, ki kar bolijo, pa čeprav so izrečene na komičen način. Ne ni smešno, če si dejansko mnenja. "Črnci govorijo drugače kot belci. Takoj bi po telefonu vedel, ali si črne ali bele polti. Določene črke izgovarjaš drugače!".



Takšne in temu podobne predstave in zatiranja so dejansko obstajale (in morda se še vedno dandanes najde kdo, morda je celo naš sosed ali sorodnik ali bivša sošolka), ki je tega mnenja. Vsekakor pa so bili tega mnenja v klanu Kúklúksklán, ki so jo rasistični belci na jugu ZDA ustanovili po zmagi severnih držav v ameriški državljanski vojni in osvoboditvi sužnjev. Omenjeni klan je verjel in javno širil mnenje, da so temnopolti ljudje prirojeno manjvredni. Oblečeni v bele kute s koničastimi kapucami, so kukluksklanovci v svojih shodih in obredih zatirali črno prebivalstvo. S tem so jih hoteli odvrniti od tega, da bi uveljavljali politične pravice.



Šli so še dlje, saj velikokrat ni ostalo le pri zatiranju, temveč so svoje žrtve pretepali, pohabljali ali celo morili. Te »dejavnosti« so člani klana opravičevali z nujnimi merili za zaščito bele nadvlade in nedotakljivosti belih žensk.



V klanu so bili seveda dobrodošli le beli domačini (Američani) protestantske vere, stari 16 ali več let. Cilj kukluksklana je bil ohranjanje prevlade belcev z nasiljem. Po več reorganizacijah so se od leta 1953 imenovali Supreme Kingdom (Božje kraljestvo). Za to gibanje je bila značilna hierarhična ureditev, obredni simboli (ognjeni križ) in oprava (bela kuta s koničasto kapuco). Znova je bil dejaven predvsem med kampanjo za državljanske pravice v 60. letih in je bil odgovoren za številne bombne napade in uboje v tistem obdobju.



Kruto! Popolno vojno, rasistično stanje bi lahko rekli.

In film Črni KKKlanovec govori o tem, kako se mlad temnopolti Ron Stallworth (igra ga John David Washington), ambiciozni simpatičen fant želi zaposliti kot policist oziroma detektiv. Že v prvem kadru vidimo njegov razgovor za službo, ki je več kot priprava na mnoge zbadljivke, ki ga čakajo ne le med ljudmi, s katerimi bo imel opravka, temveč tudi sodelavci drugih policisjkih enot. Ron kljub temu doseže, da ga zaposlijo in takoj se loti svojih ambicioznih idej in kasneje tudi uspehov.

Pod krinko in z izdajanjem, da je belec, se želi pritihotapiti v beli klan kukluksklan. A naredi osnovno napako (po telefonu izda svoje pravo ime, zato mu morajo najti nadomestnika). V belem klanu dolgo časa ničesar ne posumijo, nato pa se prične vedno večje ugibanje, s katerim Ronom imajo pravzaprav opravka. V originalu je to osnovno napako napravil upokojeni detektiv Ron Stallworth, avtor knjige Black Klansman. V njej je natančno opisal, kako se mu je uspelo vtihotapiti v ta "nevarni beli klan".



Torej to ni le še en komičen film kar tako, ampak posnet po resničnih dogodkih, zato si ga je absolutno vredno ogledati. Zgodovina, ki ni ravno bleščeča in rasizem, ki ni ničemur namenjen, je največjo zgodovinsko zlo, ki se je in se še vedno dogaja. Nekoga kar označijo za manjvrednega, samo zato, ker je določene barve polti, samo zato, ker prihaja iz "neprave" države, samo zato, ker ni imel možnosti izobrazbe. Seveda na račun političnih interesov in zatiranja določene izbrane družbe, ki si na takšen način zasušnji in v kot potisne to določeno družbo, ki jih lahko vlada. Kruta, boleča realnost, pred katero si ni smiselno zatiskati oči, ampak se nad njo zamisliti.



Inteligenten in zelo dobrosrčen in dobronameren Ron dokaže, kako je diskriminacija proti temnopoltim nesmiselna in kako je metanje bomb pred hišo temnopoltih, dejanje, ki te zasluženo pahne v pripor.

Seveda ne manjka prikupnega humorja, ki ga je simaptični glavni igralec John David Washington izvrstno odigral.

Foto. Kolosej
11. september 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Črni KKKlanovec, Karantanija Cinemas | Komentarji (0)
Recenzija akcijskega trilerja Pravičnik 2


Kaj je glavna naloga Pravičnika? Tako kot v prvem delu - iskati pravico, v'ndar! Pa čeprav s pištolo ali nožem v roki. In to velikokrat! Zelo pogosto! Predvsem na ta način! Žal!



V drugem delu, ki prihaja v Kolosej in ostale slovenske kinematografe 30. avgusta 2018, Pravičnik (igra ga, kdo drug kot Denzel Washington), nadaljuje drzne poteze, ki se jih je lotil že v prvem delu (2014). Ker mu obijejo nekdanjo šefinjo, s katero se je izvrstno razumel, nikakor nima miru in gre resnici na proti. Ne ustavi ga nič - niti "družinski" človek, niti močan veter pred orkanom. Dejstvo ostaja - Pravičnik je psihično in fizično dejansko nepremagljiv!



Pokaže tudi svojo nežno, človeško plat, ko je potrebno. V drugem delu ga vidimo kot "nekakšnega očeta" raperskemu umetnika, ki študira slikarstvo in želi na simpatičen način nekaj na hitro zaslužiti (z idejo prepleskati grafit, ki so ga nepridipravi ustvarili ponoči v stavbi, kjer stanujeta oba).

Pravičnik s pretkanimi, ravno prav poslušljivimi in strogimi "očetovskimi" potezami, prisluhne nadebudnemu mlademu umetniku, s katerim skrojita zanimiv odnos.



Zares napet prizor v filmu pa je kasneje ravno ta, kjer mlad umetnik pride v Pravičnikovo stanovanje, ker mu želi preplesati steno. Ravno takrat pa ponj prideta dva profesionalca, Pravičnikova nasprotnika, ki v mladeniču močno zvišata krvni tlak in stresni hormon.

Ne boset verjeli, kakšno skrivališče mu reši življenje.



V Pravičniku nas torej ponovno čaka obilo akcije, veliko zgodb za pravico in neustrašno maščevanje. Pravičnik pač ne more sedeti križem rok, kot da se nič ni zgodilo. Dogajanje je postavljeno predvsem v Washington D.C. in Belgijo.

Foto: Kolosej
30. avgust 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Pravičnik 2, Con film | Komentarji (1)
Recenzija družinske animirane pustolovščine Skrivno življenje mačk

"Breskvopolis, kje se skrivaš, kaj ponujaš? Oči, greva!", je radoživ mucek Puhek, ki svojega očeta, ljubitelja spanja in hrane, kar ne more navdušiti, da bi postal malce bolj avanturističen in izgubil kakšen kilogramček, da bi se lahko skupaj z njim podil po dnevni sobi.




In nekega dne ima Puhek res vsega dovolj! Izdela si krila in ja, ... poleti. Preveč ga namreč zanima, kaj se skriva na drugi strani okna. Kaj se skriva za vrati dnevne sobe, v kateri sicer nič ne manjka? Ima ljubečega (a lenega) očeta in zelo skrbno in ljubeznivo gostiteljico. A če si mlad, potrebuješ izkušnje. Potrebuješ nepričakovane radosti in norosti, ki ti ponujajo še kaj več kot le udobje.



Za Puhkom se v dir poženejo tudi papagaj Mek in seveda oče Dekca. Na poti do idiličnega mačjega mesta Breskvopolis, srečajo tudi druge živali, ki jih prijazno opozarjajo, da zna biti v deželi precej "nevarno", če si preveč razposajen in nepreviden.

No, ja, Puhek to kmalu okusi, saj ga zaprejo v nekašen "živalski zapor". Kakšen dolgčas je tam!



Dekca na tem norem, nepredvidljivem potovanju sreča tudi psa, svojega starega znanca, ki ima sedaj svoj lokal, pred tem, pa je menjal kar nekaj domov. Dekca se spominja tudi dneva, ko je v nevihti za vedno odšla njegova ljubezen, Puhkova mama.

Dogodivščin ne manjka, z njimi pa pridejo tudi solzice sreče, pa malce manj srečne solzice, humor, predvsem pa odlične, sijoče barvne grafike, ki kar žarijo s platna.




Skrivno življenej mačk prihaja v Kolosej in ostale slovenske kinematografe 30. avgusta.

Sinhronizacijo v slovenščino so opravili v Studiu Ritem, pod režijo Helene Berden. Slovenske glasove pa so živalim posodili: Marjan Bunič (Dekca), Lija Pečnikar (Puhek), Vanja Kretič (Mek), Kristijan Ostanek (Potepuh), Žiga Bunič (Bigi), Uroš Buh (maček muzikant), Srđan Milovanović (Gibon), Luka Markus Štajer (antilopa), Tadeja Lukanc (lastnica mačk), Ana Trnavčević (koza), Štefan Kušar (šef), Žiga Golob (poslovodja), Igor Petan (dekličin oče).




Foto: Kolosej
27. avgust 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Skrivno življenje mačk, animirani film | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 197669
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875596
Blog avtorjev: 3586 // Blogov: 87030 // Komentarjev: 1244156
Avtorji fotografij: 26285 // Slik: 222886 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "