Recenzija animirane dogodivščine Neverjetni 2

Dojenček Jakec, ki govori in se v rdečo pošast spremeni, če tega, kar si želi, ne dobi, zbegani oče Janez, ki ne zna več računati ulomkov, Violeta ima težave s fanti, Brzi je vedno nekje vmes, medtem ko mama Elastika rešuje svet. Ja, to je družina Neverjetnih. Vse je postavljeno na glavo - še otroci znajo bolje svetovati očetu, kot oče njim. Najstnica Violeta ne razume, kako so lahko fantje takšni, da se po zmenku kar izklopijo in se je več ne spomnijo. Hmmm ...



Drugi del animirane družinske domišljijske pustolovščine Neverjetni 2, ki v Kolosej in ostale slovenske kinematografe, prihaja 14. junija, postreže z vrtoglavimi dogodivščinami, predvsem pa grafičnimi poslasticami, ki bodo zagotovo bolj všeč otrokom kot staršem. Bleščanja na zaslonu in hitrih, drznih akcij, ko vlak drvi in drvi, medtem, ko ga zaustavlja mama Helena (neverjetno elastična Elastika), seveda ne manjka.

Kaj pa ko se dojenček Jakec podvoji? O, glej, no glej, celo trije, štirje, pet Jakcev! A ko Jakec dobi piškotek, ... postane en sam Jakec. Skratka, otroci v dvorani so uživali, dogajalo se je ves čas in dogajalo se je intenzivno. Starši so morda zavijali z očmi, a tako pač je - animirana akcijska domišljija na platnu daje otrokom divjo potrditev, da je res prav vse mogoče. Pa čeprav samo za dve uri.



Mama Helena se odlično znajde na motorju, neverjetno drvi celo po dveh kolesih, medtem ko oče doma od popolne utrujenosti zaspi ob branju pravljice in Jakec ga seveda mora "neverjetno" opomniti, da kljub vsemu ni navaden dojenček, ampak "Neverjetni" dojenček, ki ne zaspi zlahka. Če pa že, se kaj hitro spet prebudi in pogledati je potrebno seveda Poročila. Kakšna pravljica?! To je bilo samo za tiste prave "Ne-Neverjetne" dojenčke.

Morda niste vedeli, a prvi del filma Neverjetni, ki se je v kinih odvrtel pred 14. leti, je bil prvi Disneyjev celovečerni animiran film, sinhroniziran v slovenščino.



Kot sem že dejala, animirani Neverjetni zagotovo narišejo več nasmeha na ustnicah otrokom kot staršem, ker sam scenarij ni kaj preveč "vsebinski" - Neverjetni še vedno rešujejo svet pred katastrofo, zaustavljajo veliko jahto, vlake in še kaj, medtem, ko ga njihovi nasprotiniki, prav tako superjunaki, spravljajo v težave. Vprašanje je torej le, kdo bo močnejši in bolj pretkan v svojih superjunaških podvigih. So pa Neverjetni 2 neverjetni domišljijski pobeg od vsakdanjega sveta, kar je pa tudi poseben čar. Konec koncev za to pa so filmi. Dovoliti možganom, da potujejo po vesolju "čudnosti" in se zavedati, da je na platnu drugače kot na parkirišču. Neverjetni vam bodo to zagotovo dokazali!

Mamo Elastiko je v slovenščino sinhronizirala Nina Valič. Gospod Neverjetni oz. oče Janez je Lotus Vincenc Šparovec. Nataša Tič Ralijan je nastopila v vlogi najstniške Violete, Rok Suhadolc je Brzislav, Alenka Tetičkovič zastopa Evelino Dimnik, Ledeni je Rok Kunaver, Žiga saksida nihče drug kot Elda Moda. Potem pa so tukaj še Rok Mlinar kot Toni Ravnikar, Žiga Bunič je Drobilničar, pevka Damjana Golavšek je Ambasadorka, Niko Goršič je Vinko Dimnik, Ana Hribar pa Vrzel. Sinhronizacija v slovenščino je potekala v Studiu Ritem, pod režisersko taktirko Nine Kaludjerović.

Foto: Kolosej
13. junij 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Neverjetni 2, Kolosej | Komentarji (0)
Nove smernice in pristopi v tekstilni industriji v Evropi


Recikliranje surovin kot so steklo, papir, posebni električni odpadki, baterije, itd. je v Sloveniji in nasplošno v Evropski Uniji precej dobro sprejeto in uveljavljeno. Ozaveščenost ljudi o tem pomembnem ekološkem in ekonomskem segmentu našega življenja je z vsakim letom višja. A kljub temu; ste se kdaj vprašali, kako pa je z oblačlI? Jih reciklirate? Se zavedate, da so tudi oblačila surovina, iz katerih lahko nastanejo nove tkanine in s tem seveda nova oblačila. Nekateri so o recikliranju oblačil že dobro obveščeni, tisti, ki pa ne veste, kje reciklirati oblačila v Sloveniji, prilagam spletno stran s tovrstnimi informaciji za vse občine v Sloveniji.



Recikliranje oblačil pa je le ena tematika v povezavi z evropskim projektom TCBL, ki združuje 22 velikih organizacij iz enajstih držav Evropske Unije. Gre za razvojno-raziskovalni projekt, ki cilja k preoblikovanju industrije tekstila in oblačil. Vanj je uspešno vključena tudi Slovenija, saj kar nekaj tekstilnih strokovnjakov, modnih kreatorjev, oblikovalcev, društev, zavodov in ostalih organizacij ter posameznikov, deluje po teh izjemno ekoloških in za prihodnost zelo pozitivnih načelih.



Projekt je pričel s svojim delovanjem leta 2015, zaključil pa se bo v letu 2019.







V okviru projekta poteka veliko najrazličnejših dogodkov po celotni Evropski Uniji z namenom osveščanja o prihodnosti tekstilne industrije v Evropi.



Letošnja velika konferenca je potekala v tekstilnem italijanskem mestu Prato, ki leži okrog 30 kilometrov severozahodno od Firenc. V Sloveniji ga izvaja E-zavod iz Ptuja, ki povezuje vse slovenske partnerje, ki so pri nas vključeni v TCBL shemo.



Na konferenci so govorniki iz vseh enajstih vključenih držav predstavili različne pristope, s katerimi se njihova organizacija ukvarja.



Sicer pa je projekt zasnovan zelo raziskovalno in želi z uporabo novih trajnostnih poslovnih pristopov, ki podpirajo lokalno načrtovanje in proizvodnjo, spodbuditi tekstilno industrijo v Evropi.



Glavni cilj je, da bi 5% proizvodnih zmogljivosti pripeljali nazaj v Evropo ter zmanjšali vpliv tekstilnega sektorja na okolje. Vsi vemo, da je namreč Azija glavna proizvajalka oz. akterka svetovne tekstilne industrije, ki pa deluje velikokrat po precej neetičnih načelih, predvsem zaradi slabo plačane delovne sile in zaposlovanja oz. izkoriščanja tudi otroške delovne sile. Da o slabih delovnih in higienskih pogojih v raznih ogromnih azijskih šivalnih obratih, ne govorimo. Zraven tega so velikokrat v tekstilnih obratih dobesedno nevzdržni in nekontrolirani delovni pogoji.



Povpraševanje po etičnih in okolju prijaznih oblačil je svetovno rastoči trend. Za zadovoljitev teh potreb na hitro rastočem in konkurenčnem trgu projekt TCBL uvaja in podpira nove pristope k oblikovanju proizvodov, v proizvodnji in prodaji ter vzpostavlja "laboratorije" za načrtovanje in proizvodnjo, nove poslovne modele in priložnosti za lokalna podjetja, ki sicer nimajo sredstev za eksperimentiranje novih metodologij.



Projekt TCBL uvaja 3 vrste odprtih inovacijskih »poslovnih laboratorijev«, kjer je vsak osredotočen na posebno področje v vrednostni verigi:
•Kreativni laboratoriji (ustvarjanje čustveno usmerjenih nematerialnih vrednosti)
•Ustvarjalni laboratoriji (pretvarjanje kvalificirane delovne sile v materialne vrednosti)
•»Območni« laboratoriji (generiranje prostorsko-specifičnih skupnosti in družbeno usmerjenih vrednosti).



Projekt TCBL se komplementarno povezuje s projektom Creativewear, ki je bil podprt v okviru programa Interreg MED. V tem projektu E-zavod in Allium podpirata revitalizacijo sektorja tekstilno oblačilne industrije preko vnašanja vidikov kreativnosti, personaliziranega in obrtniškega oblikovanja, kakor tudi spodbujanja butične proizvodnje specifičnih, a iz stališča porabnika prepoznanih vrednostnih verig.



Namen projekta CreativeWear je obnoviti in ovrednotiti dediščino oblikovanja in mehkih znanj na področju tekstilne industrije v mediteranski kulturi (MED-Texmedin). To se odraža tudi v projektnem cilju vnašanja sveže energije v ustvarjalno industrijo preko krepitve ustvarjalne inovacijske zmogljivosti in integracije posameznih aktivnostih v razvijajoče se mednarodne vrednostne verige.



Projekt CrativeWear preverja možnost prenosa modela tekstilno-podporne mreže na druge obstoječe ustvarjalne grozde kot so muzeji, ustvarjalna vozlišča, šole za modo, oblikovalski centri in prostovoljske organizacije.



Prenosljiv model projekta CrativeWear odpira možnosti večje skladnosti s programskim okvirjem ESRR in ESS sklada tako na nacionalnem kot regionalnem nivoju.



Na konferenci "Fashion change" v Pratu so bili predstavljeni novi trendi v tekstilni industriji. Inovativne smeri gredo namreč v smer večjega pomena potrošnika; in sicer v smer večje varnosti tekstilnih izdelkov z uporabo manj škodljivih kemikalij, manjšega okolijskega vpliva s ponovno uporabo materialov in večje transparentnosti v celotni verigi tekstilnih izdelkov.



Tekstilno industrijo bi morali tudi narediti privlačnejšo za zaposlovanje mladih, priložnost tu je v izboljšanju ergonomije delovnih mest ter povezovanju sodobne IKT tehnologije z inovativno proizvodnjo in visoko stopnjo kreativnosti.



V zadnjem delu konference sta se predstavili tudi dve slovenski podjetji in sicer Zavod korak naprej z inovativnim uvajanjem krožne ekonomije na področju ponovne uporabe in recikliranja tekstilnih izdelkov ter Brandi&Bandi z inovativnim pristopom k marketingu tekstilnih izdelkov. Projekte recikliranja oblačil v zavodu Korak naprej je predstavil direktor E-zavoda iz Ptuja, Darko Ferčej, inovativne pristope v Brandi&Bandi pa Petra Grmek Green.

Fotografije iz modne revije otrok, ki so nosili reciklirana oblačila, si lahko ogledate v tem prispevku.



Konferenca je potekala v Centru Contemporanea Luigi Pecci in v Tekstilnem muzeju v Pratu.











































10. junij 2018 | Kategorije: Eko svet skozi.. | Zaznamki: TCBL, Creativewear | Komentarji (0)
Recenzija stand-up predstave Gorenjska naveza (Klemen Bučan)

Stand-up predstave so si v Sloveniji uspešno utrle svoj prostor pod soncem; preprosto povedano; stand-up vzljubiš ali pa se ti zdi "oh, kar nekaj!".

Kakor koli pogledamo, smeh ni še nikomur škodil in stand-up predstave so v bistvu zelo pozitiven prikaz realnega življenja z obvezno dodanim pridihom humorja, ki je že tako zelo poistoveteno resničen, da se mu preposto povedano, moramo smejati. Stand-up tudi ne potrebuje scenografije, kostumografije in ostalih gledaliških elementov; povsem dovolj so že delujoč mikrofon, dobra komunikacija z občinstvom, smisel za stresanje šal in pripravljenost na "pripovedovanje pikantnih realnosti", ki jih poznamo vsi, a le redki jih delijo z javnostjo.




Festival stand-up komedije, ki bo letos ob koncu avgusta že 11 leto na ljubljanskem gradu, pa še zdaleč ni edina možnost prisluhniti tovrstnemu žanru "monokomedije". Načeloma si vsak stand-up komik slej ko prej želi ustvariti svojo samostojno predstavo, dolgo vsaj dobro uro.


To je doletelo tudi Klemna Bučana, znanega gorenjskega radijskega modertatorja, strastnega skejterja in DJ-a. Po 12-ih letih se je odločil, da svoje stand-up "stihe" ovekoveči v samostojni predstavi s preprostim naslovom Gorenjska naveza.

Premierno smo jo lahko slišali na bivši dan mladosti, 25. maja v Klubu 10-ka na Mali ulici 5, kjer stand-up klub oz. Klub smeha po novem deluje (prejšnja lokacija je bila pod Kinoteko na Miklošičevi ulici).



Stand-up predstave kar kličejo po lokalih, kakor je tudi utečena praksa tovrstnega žanra v tujini. Preprosto greš zvečer s prijatelji na pijačo in zraven tega prisluhneš še kopici šal, ki jih stand-uperji stresajo iz rokava. Večer se že vnaprej zdi "neizgubljen" iz vidika druženja, sproščenosti in razgibavanja trebušnih mišic.



Pred Klemnom Bučanom smo se v Klubu smeha, 10ki, nasmejali Arminu Čuliću, priseljenemu "čefurju" iz Jesenic. Naglas je bil pravi, nastop še bolj, da o iskrenosti, kakšno je življenje v Jesenicah ne govorimo. Armin nam je priznal vse tegobe svoje življenjske poti: kako je potekalo delo v železarni, po kateri so Jesenice najbolj poznane, pa kako pristopiti do ženske, sploh pa, kako se "zagrebsti" za prednastop Klemna Bučana, četudi nimaš diplome iz AGRFT-ja. Skratka, smeha je bilo več kot dovolj že v uvodu, kaj šele, ko je na oder prisopihal tetovirani Klemen Bučan.



Stand-up spremljam že vrsto let, od prvega Panča in kar odtehta vso težo, je dejstvo, da "je stand-uper sam na odru z mikrofonom" in prav nobene šepetalke ali stranskega igralca ni. Stand-uper je v glavni vlogi, zre občinstvu v oči in način, kako bo šala interpretirana, je daleč najbolj pomemben. Vsebina je, kakšna je, a ta energija, ton glasu, naglas, gestikulacija, ... Temu je nemogoče ubežati. Klemen Bučan se zdi, da je v stand-upu že zelo doma, saj mu ni bilo težko govoriti o podrobni reportažni situaciji v ordinaciji, kjer mu je zdravnik pregledal prostato, pa zakaj je Damjan Murko, njegov "najljubši wanna be" komik, pa kakšen okus sladoleda je najbolje izbrati pri Albanskem prodajalcu kebaba v Kranju in zakaj pri mili volji bi prijatelju kupil za darilo vrečko s sestavinami za peko piškotov. To se res ne pokloni kot pozitivno darilo.



Pijača z dodatkom stand-upa v 10-ki se je na petkov večer izkazala za več kot odlično odločitev in uvod v petkov večer, saj je Klemen dokazal, da je izvrsten mojster interpretacije in komunikacije z občinstvom. Timorej in njegova punca, oh, ... "pa kako ti je lahko ime Timotej??!!" Pa modri dirkač in njegova punca in dve prijateljici iz prve mize - skrivnostni in zanimivi.




Kakor koli pogledamo, pri stand-upu so vsekakor nepozabni ravno ti sprehodi komika po občinstvu. Nepričakovane sitiacije, ki narišejo smeh na obraz, brez vnaprejšnega strogo začrtanega scenarija. Vsaka predstava, vsak nastop je povsem unikaten.




Premiera Gorenjske naveze je več kot nasmejala razprodano 10-ko, predstavo boste lahko ujeli še v prihodnjih mesecih, kot rečeno, je to vsekakor dobra odločitev za tematski in vsebinsko popestritveni večer, ki se po smehu lažje nadaljuje.







Foto: Tanja Mojzer
28. maj 2018 | Kategorije: Gledališka.. | Zaznamki: Gorenjska naveza, stand-up, Klemen Bučan | Komentarji (1)
Recenzija monokomedije oziroma teatraličnega stand-upa 50 odtenkov ženske

"Kaj počnemo ženske zvečer? Kuhamo? Gledamo v zrak? Aja, kaj pa, ko je potrebno nekaj res nujno narediti? Hmm ... takrat tisto niti ni tako zabavno, gremo raje čistiti fuge v kopalnici. In še nekaj: če dela ni, si ga ženske izmislimo!"

Takšne in podobne "ženske resnice" pozna vsaka ženska. Pač, takšne smo! Utrgane, divje, kdaj tudi romantične, čudne, le kdo bi nas razumel? Malce delamo po občutku, malce pa (celo) kdaj pa kdaj tudi z razumom.



Predstava, ki že s samim naslovom vzbudi pozornost in pomisleke, da se bomo pošteno nasmejali takšnim in drugačnim resnicam o ženskah, je prav gotovo nujen "terapevtski pristop" za vsako žensko, neskončno pa je dobrodošla predvsem za moške. Ker ženske že tako ali tako vemo, kakšne smo, o vsem tem se pogovarjamo s prijateljicami in na svoj račun obrnemo prenekatero "kruto resnico".

Barbi Šov oziroma 50 odtenkov ženske je opredeljen kot teatraličen stand-up, kjer dramska igralka Barbara Vidovič na zelo sproščen, a igralsko zahteven način, predstavi vsebino tipične ženske narave. Gre za Barbarino prvo samostojno avtorsko komedijo, katere ponovitev smo si v kavarni hotela Union ogledali zadnjič pred letošnjo poletno sezono.

"To je bila 104 predstava, poleti bom z njo sodelovala na nekaterih poletih festivalih, potem pa se prične gostejši spored predstav ponovno v jeseni. Igram sicer po celotni Sloveniji, ljubši pa so mi manjši, intimni prostori," je Barbi razkrila po končani 104. predstavi.

Odziv občinstva?

"Večinoma so to ženske. Ko so kakšni prazniki, npr. valentinovo in podobno, je prišlo tudi veliko moških. Ali pa takrat, ko kakšni sindikati oz. zaključene družbe zakupijo predstavo; takrat je bolj mešana publika. Zanimivo je to, da se moški v predstavi blazno zabavajo, ženskam so namreč vsebine seveda zelo poznane. Je pa predstava vsekakor vpogled v žensko psihologijo in do moških nisem žaljiva, tudi kletvic ne uporabljam."



In kakšna torej je ženska psihologija?
Lakota ob PMS-u, ok, tega smo že navajeni. Od smeha do joka v nekaj sekundah - brez težav. Poimenovanje stvari - logično! Kako ne boš dal ime roži v dnevni sobi? Poklic mama? Ojoj, to pa, ja, to pa zahteva obravnavo. Nobena mama ne more iz svoje kože - vsaka mama zna biti kdaj tečna, najeda, preveč je skrbna, ... "Najpogostejše vprašanje, ki ga zastavi ženska, ko postane mama? Kdo ve, kakšno je?" Občinstvo je takoj ugotovilo! "Kaj boš jedel?" Ja, pravilno, to je to vprašanje. Vprašanje št. ena pri vseh mamah.

Barbi v predstavi izjemno preseneti s t. i. Mama songom, kjer zapoje pesem o tem, kaj vse mama svojim otrokom pove v 24-ih urah. Pesem vsebuje izredno humorno besedilo, interpretacija pa se poigra tudi z zelo visokimi opernimi toni ter že skoraj pravimi raperskimi vložki. Ni kaj, to je resnično vrhunec predstave 50 odtenkov ženske. Kaj takšnega izvesti v dobrih treh minutah ni mačji kašelj.

Kaj še ženske počnemo?
Neuspešno hujšamo, nimamo nič za obleči, kljub polni omari in najpomembneje: "Bolj ko se ženska stara, bolj se posveča duhovnosti"!

50 odtenkov ženske je prav gotovo predstava, ob kateri se boste nasmejali, pa ne samo to, dejansko se vloga in razumevanje žensk v odnosih razloži na zelo realen način. Humor je namreč odlično sredstvo, kako omiliti situacije, ki so še kako resnične in zaradi katerih kdaj po nepotrebnem izgubljamo živce. Dragi moški - to je predstava, ki bi jo nujno morali zapisati na svoj urnik, da boste lažje valovali v vsakdanjem življenju žensk.



Barbara Vidovič je sicer dramska igralka, 10 let je bila zaposlena v v Celjskem gledališču, nato pa je ustanovila svoj zavod - Talija gledališče, v okviru katerega igra predvsem drame in otroške predstave - po vsej Sloveniji in v tujini. Ravno letos omenjeni zavod praznuje okroglih 10 let delovanja. Več o Taliji lahko najdete na spletni strani: www.talija.net

Besedilo in foto: Tanja Mojzer.
20. maj 2018 | Kategorije: Gledališka.. | Zaznamki: 50 odtenkov ženske, Barbara Vidovič | Komentarji (0)
Recenzija gibalne premetanke Srečno, Kekec!


Jubilejna 250. ponovitev gibalne premetanke Srečno, Kekec je na odru Slovenskega mladinskega gledališča več kot navdušila. Toliko pozitivne energije, Kekčevih, Bedančevih, Mojčinih in Pehtinih ukan, je bilo videti, da so otroci skupaj s starši zagotovo še bolj vzljubili odrsko umetnost. Predstavo pod režijo Branka Potočan je sicer premiero doživela daljnjega 5. septembra 2004 in vse do sobote, 5. maja 2018 se zasedba, razen manjših vskokov ni spremenila. Pogumen in iznajdljiv Kekec je dobro raziskal vsak košček odra, zaskrbljena in simpatična Mojca pa se nam je prikupila, kot zna le ona.



Matej Recer, ki nastopa v vlogi Bedanca, pravi, da se mu je z leti približal (predvsem telesno) in da mu ga je v veselje igrati še danes, le malo bolj zadihan je kot pred leti. Kekčevo priljubljenost pripisuje zlasti dvema lastnostma, "ki bi ju vsi radi imeli: brihtnost in pogum."
Kekec je tudi izredno pozitiven in ima velik čut za pravičnost in dobroto. Vsem bi pomagal in jih razveseljeval s svojim energičnim pristopom do ljudi, živali in sploh vse narave. kar naprej poskakuje po odru in se ničesar ne ustraši.



Glede na to, da je uraden naziv predstave gibalna premetanka s tekstom, na odru seveda ni manjkalo pravih akrobatskih poskoskov in veliko dinamike. V vseh teh letih igranja so se ga razveseljevali otroci vse od četrtega leta naprej.



Sodelavci slovenskega mladinskega gledališča so pa se, kljub priljubljenosti predstave, odločili, da je 250. ponovitev dovolj in s sobotno predstavo so se ob slavnostni torti od Kekca in njegovih prijateljev, tudi poslovili.

Foto: Slovensko mladinsko gledališče
6. maj 2018 | Kategorije: Gledališka.. | Zaznamki: Slovensko mladinsko gledališče | Komentarji (0)
Recenzija trilerja Resnica ali izziv

V ljubljanskem Koloseju smo si lahko ogledali premiero filma distribucije Karantanija Cinemas, Resnica ali izziv, ki na reden program prihaja 26. 4. 2018.


Le kdo ne pozna znamenite igre Resnica ali izziv, ki jo pričnemo oboževati v najstniških letih, njeno zanimanje pa v bistvu kar ne presahne tudi v odrasli dobi, sploh na kakšnih počitnicah, taborjenju, rojstnih dnevih, piknikih, dekliščinah, fantovščinah in podobnih zabavah.
Še najbolj igra pride do izraza, ko se zbere pisana družba glede na spol, starost, tudi narodnost. Zanimivo postane, ko se nekateri med seboj poznajo in so prijatelji, nekateri so pa so v tej družbi povsem novi. Igra se lahko igra tako, da se sodelujoči posedejo v obliki kroga, na sredino se položi steklenica, ki jo eden izmed sodelujočih zavrti. K tistemu, h kateremu se steklenica obrne, igra narekuje izbor resnice ali izziva. Igra se lahko igra tudi brez steklenice (v tem primeru vsak pride na vrsto glede na sedežni red, torej je igra enakomerno razporejena med sodelujočimi). Pravila si lahko družba nekoliko priredi tudi sama.




V filmu Resnica ali izziv, se zgodi ravno to - glede na sedežni red oz. vrstni red na fotografiji, se igra nadaljuje.

Kje bo afterparty?

Pričetek filma je povsem najstniško običajen. Skupina prijateljev, ki se odpravi na počitnice v Mehiko, kmalu pristane v nočnem klubu. Polni energije pa bi se zabavali še takrat, ko jih iz lokala že skoraj naženejo. Prijazen mladenič, domačin, ogovori prijazno Olivijo in celotni družbi predlaga, da zapustijo lokal ter mu sledijo do zanimive lokacije, kjer bo afterparty. Le kdo bi zavrnil to ponudbo? Nič hudega sluteči, si privoščijo mrzlo pivo, nato pa gostitelj, ki jih je pripeljal v to čudno zapuščeno cerkev, predlaga, če se gredo igre resnica ali izziv. Sprva se nasmehnejo, češ, kako otročje, nato pa idejo sprejmejo. Najprej prijazni, nato vedno bolj zanimivi in odštekani izzivi se igri primerno nadaljujejo in stopnjujejo. Vidimo npr. poljub dveh žensk, poljub dveh moških, pa ples brez oblek; skratka, pričakovane izzive, prav tako vprašanja, ki velevajo resnico.

Nihče ne sluti ničesar. Sam, ki je igro predlagal družbi, na neki točki opozori Olivijo, da je igra resnična in da se z njo ni šaliti. Olivija sicer takoj opazi nekakšne čudne prizore, a se zanje ne zmeni; češ, pijana noč in utrujenost.

Po vrnitvi iz Mehike, pa se pričnejo dogajati čudne stvari. Najprej jih opazi glavna igralka - Olivija. Halucinira ljudi, glasove, na steni opazi napis Resnica ali izziv, prav tako na njenem avtu. Sledijo ji ljudje, v knjižnici pa se ne more izogniti odločitvi za resnico ali izziv. Največkrat sprejme resnico in ko odgovori, se vse skupaj pomiri. A kaj, ko največja težava nastane, ko eden iz družbe izbere izziv, a ga ne opravi. Takrat se Olivija spomni opozorila.



Triler postaja vedno bolj napet, tudi medsebojnih sporov med prijatelji ne manjka, sploh v času, ko nekateri še niso "prišli na vrsto" in vse skupaj deluje, kot da ima Olivija bujno domišljijo; čeprav je edina, ki najprej ugotovi začaran in krut krog igre. Postane ji tudi jasno, da so vsi vidini in slušni prizori halucinacije, posledice neopravljnega izziva ali spregovorjena laž namesto resnice, pa obrodijo najkrutejše posledice, vidne vsem.

Film zna biti na trenutke res trepetajoč, čeprav bi režiser z nepredvidljivimi prizori groze in strahu lahko neprimerno bolj stropnjeval. Zastrašujoči so namreč le obrazi prijateljev, ki pokličejo "žrtev" k igri. In če ne opraviš izziva ali na resnico odgovoriš z lažjo, igre ne preživiš. Filma se bodo vsekakor razveselili predvsem srednješolci in študentje, saj bodo v njem našli prenekater idejo, pa naj gre za vprašanje, ki zahteva resnico ali pogum pri izvedbi izziva. Tudi konec filma zelo preseneti.



Foto: Kolosej
25. april 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Resnica ali izziv | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 184511
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34419 // Odgovorov: 1872514
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86317 // Komentarjev: 1238158
Avtorji fotografij: 26164 // Slik: 221463 // Videov: 18399 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "