Recenzija komedije Dekliška noč


O ameriških komedijah imam zadnje čase mnenje, da to sploh več niso komedije, ampak dejansko treba-je-ultra-pretiravati-še-veliko-dlj
e-od-stand-upa. Tu in tam nasmejati se in začuditi ob naslednjem kadru - vse to je za res smešno komedijo že zdavnaj preteklost. Sedaj je na pohodu pretiravanje. O, ja, veliko tega! Zmontirano pretiravanje. Vsak naslednji kader je nadgradnja. In sploh več ni mej. Divje pretirano nore ideje z iskrenim dialogom, v stilu, ja, natanko to, kar si mislim o tebi, ti bom povedala in popolnoma nič zavijala v celofan, dobijo svojo težo ravno v komedijah, sploh pa, takšnih, kjer je že sam scenarij več kot odbit: dekliščina! Hočeš nočeš, tudi, če ni vnaprej pričakovanega odpuljenega scenarija: pač, zgodi se, da le-to postane.



V glavnem: včasih študentke, ki so prežurale prenekatero noč, zdaj čez deset let vsaka na svojem koncu Amerike, se ponovno snidejo v Miamiju, ker bodo preživele nor dekliški vikend. Ena izmed njih je tudi Zoe Kravitz, hčerka legendarnega Lenny Kravitza, ki igra eno od petih prijateljic, ki je v postopku ločitve in norih skrbi zaradi skrbništva. Seveda, v takšnem obdobju, pa res potrebuješ nor odklop. Naslednja prileti iz Avstralije, kjer je bila bodoča nevesta včasih na izmenjavi. Smo že pri tretji: bivša sostanovalka v študentskih letih, ki je še kar ljubosumna na nevestina druženja z drugimi. Želi jo namreč samo zase. Potem imamo še aktivistko, večno mlado po duši, sicer pa do neba zaljubljeno v Zoe. Skratka, pestra druščina, pri čemer bodoča nevesta apelira kandidaturo v politiki in mora seveda paziti na svoj ugled. No, ja! Sedaj je daleč od doma. V Miamiju je nihče ne pozna.



Do prvega bara na poti pa vseeno lahko skočijo na eno rundo pijače, a ne? In potem se šele prične. Pijača in nor nostalgičen ples na odru nista dovolj, kaj potrebuje bodoča nevesta? Slačifanta, seveda! Zelo klišejsko, pa vendarle! Kako se tega nismo domislile prej? Slačifant pride, zgodi pa se nekaj popolnoma nepričakovanega. Kaj???? Naj ostane skrivnost, da bo film dobil pri vas večjo težo. Izdamo naj še to: ena od res odbitih vlog je v filmu pripadla tudi večno seksi legendama Ryan-u Cooper-ju in Demi Moore. Nikoli si ne bi mislili, kaj bosta imela v mislih, ko vidita prelestno seksi in "prepovedano" Zoe ter ostale članice dekliščine.



Kar se tiče humorja, kot sem dejala, skoraj ni kadra, ki ne bi narekoval: "Ok, a se jim je res dokončno ali samo malce odpeljalo?" Bolj sproščenega in divjega scenarija si ne bi mogli zamisliti! Pretiravanje do neba, ampak bodimo iskreni: povprečen poskusen humor je res že dolgočasen. Zdaj potrebujemo iskrenost od iskrenosti. In to takoj!



Ko se film s happy end-om, seveda, kako pa drugače, konča, vas čaka pa še poslovilna filmska pesem. Res adijo pamet boste rekli in odšli iz kinodvorane dobesedno vzhičeno-začudeno dobre volje. Mislili si boste, da morate tudi vi popestriti svoje življenje in ga nadgraditi z obilico norega humorja.
Recenzija muzikala Vesna

Kaj dobiš, ko združiš sinus, kosinus, ples, glasbo, strogega učitelja matematike, junij, ljubezen, maturo, metuljčke, zmešnjavo, poljube in Križanke?

Poletni sprehod po Ljubljani v bližini Križank, kjer nekdo, ki je zaljubljen, razmišlja o matematičnih kotnih funkcijah? Poskusni pravilni odgovor: Tudi mogoče! A ne dovolj natančen! Naslednja priložnost za ugibanje!

Učitelj, ki je zaljubljen in se sprehaja v bližini Križank, medtem, ko razmišlja, kakšne naloge bi vključil v matematični preizkus znanja o sinusih in kosinusih? Hmmm ... ok! Tudi možno približen odgovor, a vseeno, ne zadovoljiv!

Bomo kar razkrili skrivnost? Prav!

Kosinus je zahteven učitelj matematike, ki ga v šali, tako kot vsi normalni učenci prilepijo kakšen vzdevek učiteljem, uporabljajo tudi dijaki ene od ljubljanskih gimnazij. Sinus je boljša polovica od Kosinusa v smislu ljubezni, ki bi lahko razsajala te dni, čeprav ni časa za to, a ne? Ja, seveda! No, ampak, a bo kaj iz tega? Hmmm ... kaj, pa vemo, tega, se pa res ne da predvidevati! Ampak, vrnimo se k zgodbi in k besedam in besednim zvezam, ki bi lahko ponazorile, kaj se je v muzikalu dejansko dogajalo!



Trije fantje, razposajeni dijaki Samo, Sandi in Krištof, pridni, normalno divji, a ambiciozni, v dnevih pred maturo čutijo, tako kot vsi, njihovi vrstniki, adrenalin. Kaj naj pa počnemo? Aja, učimo se! Oh, seveda! Kakšna dobra ideja! Zagotovo je ni nihče predlagal, sploh pa ne mama. Še kakšen predlog? Kosinus, sinus, minus, kvadrat, na potenco, oklepaji ... bla bla bla bla ... zgodovinski podatki? O, ja, to pa res danes potrebujemo! P a vejice in pike in slovnićnopravilno napisane besedena pravem mestu ko hočemokaj napisati pa ubesediti kaj čutimooooooo ????? Ja, tudi! Profesorji so tečni, mi še boljjjjjj ... kaj ne bomo????? Če ne bomo maturirali, ne bomo šli na faks in žurat v študentski dom, a ne???

In ... domislijo si lažjo pot. Bližnjico! Kaj, ko bi poskušali zapeljati profesorjevo "čudno" in ne ravno zapeljivo hčer Hiperbolo, ki bi jim posledično priskrbela matematične naloge. Seveda, odlična ideja! Ampak, kdo bo šel na zmenek z njo? Hmmm ... Jaz ne, jaz ne, jaz pa najbolj ne! Ok, nekdo se mora žrtvovati! Žrebajmo! In izžreban je bil Samo. Ampak ... poglej, poglej. Hčerka sploh ni tako slaba ... hmmm .... torej Vesna ni ta Hiberbola, ali kako? Ja, kako nam je pa to ratalo? Jaz, Samo sem v parku na klopci z zelo lepo in simpatično Janjo in ne s Hiperbolo Vesno! Totalna zmešnjava! Samo se ogreje zanjo, tudi "Vesna" zablesti v njegovem objemu. In komedija tukaj doživi mnogo zapletov.
Janja izve za žreb in takoj posumi, da so iskrice lažnive. Je zelo žalostna in se želi dobesedno ubiti. Samo, skupaj s teto Ano, vskoči v pravem trenutku, se ji opraviči in komedija seveda doživi srečen konec. Vsi maturirajo, Samo in Janja pa sta se po vseh teh zapletih še srečno zaljubila. Pravi Jack pot!

Muzikal je izjemno dinamičen, zgodbi je simpatično slediti, humor je igriv, stand-upovski, unikaten in zanimiv. Ples, glasba, igranje, vse je na mestu. Tudi ambient Križank, ki so za Ljubljana Festival seveda stalnica, je v teh toplih poletnih dneh odlična lokacija. Želja, da končno nastopi v kakšnem muzikalu se je s predstavo Vesna, izpolnila tudi Nuši Derendi. V svoji vlogi tete Ane je Nuša naravnost blestela. Visoke petke, psihološko mirjenje svojega brata, spodbuda Samotu, naj vendar že kaj naredi za svojo ljubezen - vse to je bilo odigrano v pravem "Nuša slogu". V muzikalu ima vlogo Krištofa tudi njen sin Matevž. Dodeljena mu je pa še manjša vloga; in sicer učenca Miha. A na premieri smo v vlogi krištofa občudovali Srđana Milovanoviča.



Sicer je pa avtor zgodbe muzikala Matej Bor. Glasbo je prispeval znan slovenski avtor velikih projektov in evrosong hitov Matjaž Vlašič. Zgodba je sicer prirejena iz legendarnega slovenskega filma Vesna iz leta 1953. Ekipa ostalih ustvarjalcev (režiser Vojko Anželjc, libreto oz. besedilo Janez Usenik, koreografija Miha Krušič in orkestracije Boštjan Grabnar) pa je ravno tako znana in domača v svojih nalogah. Pred tremi leti so namreč ravno ti ustvarjalci na slovenski trg plansirali izjemno uspešen muzikal Cvetje v jeseni.

Vlogo Vesne je prevzela odlična vokalistka Flora Ema Lotrič, Samo je Robert Korošec. Vlogo Sandija pa bi na premieri moral odigrati Klemen Bunderla, a si je nekaj dni pred nastopom poškodoval nogo, tako da je na premiero pristopical z berglami.

Sandi bo tako, dokler si Klemen ne opomore, Boštjan Korošec.
Kot rečeno, je tretji izmed navihanih fantov, Krištof, ki ga je odigral Matevž Derenda, na odru pa vidimo tudi njihovo mamo Nuško Drašček, ki ji je vloga, prav tako kot Nuši Derendi, pisana na kožo. Mama je pač mama, stroga, preveč pogosto sinove preganja k učenju in odlično pripravi jetrca. Učitelja Kosinusa je odigral Marjan Bunič, v kateri od ponovitev, pa bomo videli v njej tudi legendarnega Ribiča Pepeta, torej Igorja Ribiča.

Skratka, Križanke brez stropa bodo v prihajajočih poletnih dneh polno zasijale v svoji veličini, Ljubljana Festival se namreč šele pričenja. Vse do 31. avgusta se bo v okviru festivala odvilo neverjetno veliko število mednarodnih vrhunskih kulturnih dogodkov. Od operet, glasbenih poslastic, do odličnih plesnih in orkestralnih dogodkov.
11. junij 2017 | Kategorije: Medijski.. | Zaznamki: Recenzija, komičnega, muzikala, Vesna | Komentarji (1)
Recenzija ameriške komedije Obalna straža


Legendarne rdeče kopalke z visokim izrezom spodaj in zgoraj, ki drvijo po peščeni plaži, sedejo na vodni skuter in iz oceana ravno pravi trenutek rešijo utopljenca. Le kdo najprej ne pomisli na Pamelo Anderson, zaradi katere nismo zamujali serije Obalna straža na malih zaslonih, ki je bila na sporedu kar polnih 20 let in več (od 1989 do 2001).




No, in zakaj ne bi ideje uporabili še v filmu? S scenarijem ne bo preveč težav - vse je jasno: stražni stolp na Santa Monici ali njej podobni peščeni plaži, rdeči daljnogledi, skuterji in rešilni obroči. In seveda potrebujemo še kasting za izklesana moška in ženska telesa. Hollywood jih ponuja kar nekaj. Ko pomislimo na moške mišice ... Trikrat lahko ugibamo, kdo je pristal prvi na seznamu. Seveda The Rock (Dwayne Johnson).



Ne samo, da ima tako oblikovan zgornji del, da ga nikoli ne pozabiš, tudi nasmeh je takšen, da bi lahko film trajal štiri ure. Druga moška izbrana izbira je bil Zac Efron. Radiatorčki, ki jih ženske spretno preštevajo med ogledom, modri biserčki v njegovih očeh pa so večna dilema, kam Zac gleda in zakaj ne umakne tega pogleda.

Skratka: zgodba tipično obalnostražarska, dogaja se marsikaj, eni po malomarnosti skačejo v vodo, spet drugi na razkošnih jahtah prirejajo takšne zabave, da jahta pristane v plamenih. In seveda, reševalci se ne ustrašijo ne enega, ne drugega primera.



Naloga vedno pripravljenih reševalcev je skoraj vedno opravljena z odliko, vse dokler ... se ne pojavi nova potreba po reševalcih in avdiciji. Nanjo se prijavi tudi dvakratni dobitnik zlate plavalske medalje (Zac Efron). Ego mu seveda ne dopušča, da bi na preiskusu tekmoval z navadnimi Zemljani - zato ubere drugačno taktiko, ki pa Mitchu, ki ga je odigral The Rock, ni najbolj všeč. MItch zato zahteva posebno avdicijo: pomeriti se bo moral z njim, še prej pa rešiti fizično zelo zahteven poligon moči.



Zgodba se še bolj zaplete, ko se na plaži kar naprej pojavljajo čudne bele vrečke in smrtne žrtve, ki jih prej ni bilo nikoli. Ugrizi morskih psov - zelo sumljivo! In reševalci kar ne morejo iz svoje kože, zraven svojega dela, pričnejo reševati svet in opravljati še gratis delo - delo detektivov, kar pa gre močno v nos neproduktivni stand-up policiji.

Humor, ki je v filmu prisoten od začetka do konca je prav posebno ameriško-prikupen, če bi ga lahko tako imenovali. Ameriško-slastno-butasti stand-up s pridihom preveč iskrenosti.



Ravno prav za vroče poletne večere, ko potrebujemo dve uri sprostitve, ker tako ali tako ne moremo preveč razmišljati od previsokih temperatur. Sicer pa v filmu ne manjka lepih oblek, prizorov s poletnih zabav na razkošnih jahtah in seveda ameriškega pretiravanja v vseh ozirih.



A odgovorimo še na vprašanje, ki si ga zagotovo postavljate: A pride David Hasselhoff kaj mimo kamere? Ali pa vsak Pamela Andersen? Naj vas potolažimo, ker vemo, da ne bi mogli zaspati: Prideta! A samo na kratko!
1. junij 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Obalna straža, Zac Efron, Dwayne Johnson | Komentarji (0)
Recenzija domišljijskega akcijskega spektakla

Če si boste film ogledali v 3D, bo legendarna pustolovščina, legenda o meču ekskaliburju in Arturju resnično prišla do izraza. Režiserja Joby Harold in Guy Ritchie sta si namreč še kako dala duška s prvimi plani, bližnjimi prikazi bolečine in norih, ogromnih živali z mogočnimi vrlinami.



Arthur, ki se sploh ne zaveda, da to je, da ima resnično moč v svoji krvi, v svojem pogledu, zna presenečati iz minute v minute. Deček iz ulice, kot bi mu lahko rekli, je dober, brez želje po slavi in oblasti - vsi si to bolj želijo kot kot on.

Ponovimo zgodbo - za vse tiste, ki je morda ne poznate!

Arturju v otroških letih ubijejo očeta in do krone se dokoplje njegov stric Vortigern (igra ga večno mlad Jude Law). Oropan tistega, kar mu pripada po rojstvu, in brez pravega vedenja o tem, kdo sploh je, Artur odrašča v zakotnih ulicah mesta. Pravi, da je sin prostitutke in da je odraščal v javni hiši. Ko stori nekaj, česar ni sposoben nihče - iz skale potegne meč, se njegovo življenje obrne na glavo. Vsi ga občudujejo in imajo do njega strahospoštovanje, njemu ni pa nič jasno! A sedaj je čas, da se sooči z lastno dediščino in usodo.
Osnova zgodovinske legende:

Merlin položi kamen, v katerega je zaboden meč, da bi preprečil razdor v kraljestvu in Arthurja za vselej pripeljal na prestol. Na držaju meča so bile z zlatimi črkami vrezane naslednje besede: “Kdorkoli potegne ta meč iz tega kamna, je pravi kralj cele Anglije.”


Začelo se je potegovanje za meč, mnogi plemiči so si seveda želeli te slave. A nikomur tega ni uspelo! Artur, ki pa je slučajno prišel mimo, je to storil z lahkoto! Po originalni legendi, je Arhur meč odnesel svojemu bratu Kayu, ki ga je potreboval za turnir. Kay je meč takoj prepoznal in zahteval angleški prestol. Sir Hektor je uvidel Kayevo zvijačo in naposled je ta moral priznati resnico. Meč so ponovno zapičili v kamen in Artur ga je kot dokaz pred vsemi z lahkoto izvlekel, in to celo večkrat!



Sodoben pogled na legendo!

Guy Ritchie je zgodbo dodelal in priredil. Artur v njej deluje precej nesamozavesten mladenič, ki šele odkriva lastno usodo. Nekako se bojuje proti monarhiji, ki bi ji moral vladati.Dan za dnem sicer postaja samozavestnejši in se vedno bolj zaveda, da ni kar nekdo, ampak resnično "tisti", ki je izvlekel meč.

Meč v kamnu je simbol sebe in sveta!

Ekskalibur, Arturjev meč, ki ga je potegnil iz kamna, je po legendi predstavljal preizkušnjo kraljevske sposobnosti. Preden postane kralj ljudstva, vladar ljudi, mora namreč pravi pravi kralj najprej biti gospodar in vladar samega sebe. Preden poskuša vpeljati red in pravičnost v svoje kraljestvo, ga mora utrditi znotraj sebe.



Zato je meč v kamnu simbol človekovega stanja – duha, zaprtega v materijo, duše kot ujetnice in sužnje fizičnih, čustvenih in mentalnih želja, strasti. Ta simbol nam govori, da večina ljudi ni dovolj svobodna, da bi ravnala tako, kot resnično želi.

Artur je dosegel svojo svobodo, saj je premagal svojo nižjo naravo, ki je njegov duh priklepala na telesne nagone. Potegnil je meč iz kamna, kar pomeni, da je lastno voljo osvobodil oblasti svoje nižje narave. Na ta način je postal sposoben vladati samemu sebi, kar je poglavitni pogoj za modro in pravično vladanje svojim podanikom.



Film je primeren tako za osnovnošolce kot odrasle, kot rečeno, priporočam ogled v 3D, kjer magična bitja (ogromni sloni, kače in ostale živali), boji in prikazi ljudstva pridejo izjemno do izraza in film ponesejo v magičen, domišljijski in nevsakdanji svet.
12. maj 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Kralj Arthur, Jude Low, Charlie Hunnam, Guy Ritche | Komentarji (0)
Recenzija animirane družinske dogodivščine Smrkci - Skrita vas

Zadeva je preprosta: kdor je odraščal s Smrkci in tudi kdor ni, Smrkce enostavno vzljubiš in uživaš ob njihovih norih dogodivščinah. Rada rečem, da imajo animirani filmi, ki so v zadnjem času na naših filmskih platnih enostavno vse adute: humor, nore ideje, čudovite dizajne nastopajočih junakov, nora grafika, scenarij in konec konec nauk.



Kot basen ali pravljica - na koncu dobrota premaga zlo z veliko mera truda in vmesnih vzponov in padcev glavnih junakov.

Skratka, novo nadaljevanje Smrkcev - Skrita vas ponuja obilico estetike in nauk: raziskovanje je noro doživetje, prepovedanost je tako sladka in se ji je nemogoče upreti, če si po duši raziskovalec. In takšni so bili Smrketa, Glavca, Bistri in Klada. Neumorni Smrkci, ki ne morejo dan za dnem preživljati samo v svojih varnih gobah. Pa naj bo Ata Smrk še tako pameten in oh in sploh poln nasvetov. Ne, zmagala je želja po raziskovanju. S Smrketo na čelu se trije Smrkci odpravijo v gozd, kjer nekega dne opazijo votlino, ki je malce nenavadna - skozi njo sije sonce in kar kliče po raziskovanju. Kaj se skriva za njo? Ker jim uganke ne uspe razvozlati prvi dan, pokusijo prihodnje dni in vauuuu ... cel nov svet se jim odpre. Nore cvetlice, rože, ki te kar posrkajo vase - so malce igrive, malce pa že kar nevarne. Smrkci ne vedo, ali bi z njimi uživali ali se jih bali.



Skratka, to, kar si je zlobni Gargamel nadvse želel - odkriti noro Skrito vas Smrkcev, to je tapravim Smrkcem uspelo. Potrebno je vedeti pa nekaj - na samem začetku filma izvemo, da Smrketo izdela sam zlobni čarovnik Gargamel. Ob pomoči svojega mačka Azraela. Zakaj? Zato, da Smrketa smrkastično ukani ostale Smrkce, ki bi postali pasivni in Gargamel bi jih lahko ujel, jim vzel vso moč, vso pozitivno energijo, ki bi jo uporabil zase - za svojo energijo - postal bi lahko še bolj zloben, še mogočnejši čarovnik. Gargamelu se seveda sploh ne svita, da je Smrketa zelo prekanjena in da je uročila njegove namane, je namreč izredno inteligentna in zna pritisniti na strune tako Gargamela
kot preveč zaščitniškega Ata Smrka.

Skratka, Smrkci, ki so nori na raziskovanje in se podajo na pot ter odkrijejo vas, ki je posebna v tem, da so v njej samo ženske Smrkete, bo več kot zabavni dan za vse, ki si ogledajo film. Smkrvrba - vodja ženskih Smrkcev - vauu .... navdušujoča, potem je tukaj še Smrklili in ostale smkarstične punce, ki postanejo čisto nore na Smrketo. Vse so sicer črnolaske, za razliko os Smrkete, ki je blondinka.



Gargamel kljub vsemu ostaja zvest svojim zlobnim načrtom in ne boste verjeli, kako vztrajen je. Kako zelo si želi Smrkrcev iz obeh vasi - tako moških kot dekliških Smrkcev. Ukanil je celo popolnoma novo Gargamelsko zločinsko čarovniško potegavščino - iznašel je način, kako zamrzniti Smrkce. In jih tako pospraviti v vrečo in nato ob pomoči mačka Azraela in svojega orla pripeljati v svoj dom. Skuhati kotel iz njih, jim ukrasti moč in jo prenesti nase. Ja, to je najmogočnejši čarovnik! A kaj se zgdi? Kot rečeno, dobro premaga zlo, Ampak ne boste verjeli, dokler tega ne vidite in doživite na platnu!

Film je estetska dogodivščina za vso družino. Še posebej priporočam ogled v 3D. Nori, zabavno, z idejami prežeti dve uri mineta kot bi mignil.
Recenzija pustolovskega filma Kong: Otok lobanj


Ne, to ni še eden tipičnih King Kong filmov po vzoru filma iz leta 2005, ko King Kong pleza po Empire State. A dve povezavi ostajata: Gre za gorilo velikanko, ki je tarča strelnih in bombnih napadov in ja, gre za gorilo velikanko, ki ob ženskem pogledu naravnost v oči pokaže svojo nežno in zaščitniško plat. Ni neveren, le brani se, ko gre za njegovo preživetje. In če ga ženska lepo pogleda v oči, se pač res ne počuti ogroženega. Zelo preprosto! Zakaj tega ne razumete?



Kong: Otok lobanj je sicer film ustvarjalcev s premnogo grafične fantazije, kajti tako nemogoče nesramnih in nevarnih živali res ne premorejo niti najbolj čudni animirani in fantazijski filmi.

Zgodba je precej preprosta: skupina vojakov in raziskovalcev se odpravi na zelo oddaljen otok v Pacifiku. O njem se ve, le to, da se nič ne ve, in da je morda nevaren. Ko le prispejo tja, najprej zagledajo gorilo velikanko, ki jo pričnejo bombardirati iz helikopterjev. Brez da bi se dejansko prepričali, ali je res ta gorila tako zelo nevarna. Pač tipično človeško, dajmo z bombami napasti nekaj, kar izgleda večje od nas, kar izgleda nevarno, kar je drugačno od nas ljudi.



Po spletu okoliščin, ki postajajo vedno bolj skrivnostne in nevarne, saj z vsakim trenutkom bolj prihaja na dan srh in trepet za življenje vsakega od njih, dejansko ugotovijo, da so na "zelo čudnem otoku". Ekipa postaja vedno manjša, saj z vsakim bojem nekdo izgine, živali oziroma bitja, ki jih srečujejo postajajo vedno večja in zlobnejša. Na koncu ugotovijo, da je velikanska gorila v bistvu na njihovi strani in da se tudi ona bori z ogromno zverjo, med katerima se bije prava (in res ogromna) bitka za preživetje.



Kadri so bili posneti na havajskem otoku Oahu, kjer so s snemanjem tudi začeli, na avstralski Zlati obali in na koncu še v Vietnamu na večih lokacijah. Kar se tiče grafike predvsem nemogoče čudnih (in ogromnih, ampak res orjaških) živali, je film res nekaj še nevidenega, sicer pa ponuja klasičen prikaz boja za preživetje in spoznanje, da velikokrat res ni pametno tja, kamor si že vnaprej opozorjen, da ni najbolje stopiti. A raziskovalci ne bi bili raziskovalci, če tega ne bi želeli izkusiti na svoji lastni koži. Pa čeprav so to Američani!



In še nekaj mi je rojilo po glavi med gledanjem filma: kar nam je rečeno, da je prepovedano in za lokacije (in situacije), za katere smo opozorjeni, da je prepovedano stopiti: ja, točno tja, pravi pogumneži zanalašč želijo stopiti!
25. marec 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija, filma, Kong:, Otok, lobanj | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 16 17 18
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 162250
Forum avtorjev: 15815 Forum teme: 34207 // Odgovorov: 1860586
Blog avtorjev: 3552 // Blogov: 83795 // Komentarjev: 1201935
Avtorji fotografij: 25189 // Slik: 214317 // Videov: 19253 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "