Recenzija 250-te ponovitve gledališke komedije Vse o ženskah


Redke so predstave, ki doživijo tako visoko število ponovitev. A Vse o ženskah je pač ena tistih, ki je vedno znala napolniti dvorane. Predvsem zato, ker je humorna, iskrena, zelo dinamična, privlačna, nepredvidljiva, tudi nagajiva, zlobna, cmerasta, privoščljiva in še kaj.



Predstava je 15. januarja 2018 praznovala natanko 13-let od svoje premiere. Polnih 13-let so torej tri igralke polnile dvorane in še se ne nameravajo ustaviti. Kot so dejale po predstavi, bodo šle vsaj do 300.

Minimalna scena z velikimi otroškimi portrteti, v slogu jumbov plakatov, miza, dva ali trije stoli in kdaj pa kdaj kakšna hrana in steklenica vina s kozarci. A karizma žensk je tista, ki napolni prostor, ustvari smeh in "resnico" bivanja žensk v različnih obdobjih.



Predstava je knjižno delo hrvaškega dramatika Mira Gavrana, režirala pa jo je Barbara Hieng Samobor. V njej igrajo (le tri) ženske, ki pa se seveda nenehno preoblačijo in menjavajo svoje vloge. Enkrat je ena mama, drugič sestra, pa ločenka, sodelavka, prevarana ženska; vse tri pa na koncu pristanejo, kje drugje kot v domu za ostarele. Smeh je vsekakor več kot zagotovoljen in to ne kakršen koli, ampak tisti resnično iskren. Ker ja, takšne pač so ženske: včasih ljubosumne, rade pretiravajo, rade se lepo oblečejo, doma, ko so same, pa je še vedno najbolje biti v kopalnem plašču in brez copat.



Znana slovenska režiserka Barbara Hieng Samobor je po 250-ti predstavi z veseljem povedala, da so vse igralke z njo vred, v vseh 13-ih letih ohranile isto konfekcijsko številko, postale so nerazdružljive prijateljice in predvsem - ostale ženske. Takšne kot pač so ženske: polne čustev, prepihov v glavi, tople, prijazne, kdaj pa kdaj pa tudi tečne in zakomplicirane za znoret.



Odlična igra naših legendarnih igralk: Karin Komljanec (V vse o ženskah je Lada, Greta, Nena, Karolina), Bernarda Oman je Stela, Olga, Jasna, Luiza. Tretja pa je Jette Ostan Vejrup, ki blesti v vlogah Anite, Dubravke, Marije in Agneze.



Kot rečeno, vsaka od njih se zna zjokati, povzdigniti glas, biti tečna, histerična, komplicirajoča, nežna, zasanjena, zaljubljena, privoščljiva, grdo pogledati, se hinavsko nasmihati, je skregana s svojo sestro že leta in leta, tečna in nesramna do lastne mame. Vse to in še bi lahko naštevali. Ker vse to so ženske v svoji osnovi. V vsakem od obdobij, pa tudi dnevi si niso vsi enaki med seboj. Ni zaman rečeno, da so ženske kot vreme - enkrat piha veter, pa sije sonce, močno dežuje, nevihte so, megla, sneg, toča, močna burja, zelo močen, a kratek poletni naliv, pa ivje in še kaj bi se našlo.



V ospredju so odnosi - družinski, prijateljski, sestrski, sodelavski. Iskrenega smeha ne manjka in prav gotovo bo predstavi uspelo priti do številke 300, če ne še več.

Foto. MGL Ljubljana (iz predstave) in Tanja Mojzer (po predstavi).











Recenzija filma Krčenje

Film Krčenje obravnava dobesedno neverjetno tematiko. Težko bi rekli, da gre za znanstveno fantastiko, vsaj kar se scenarija tiče, a tema je več kot dobrodošla.



Ste že kdaj razmišljali, kako bi bilo, če bi ljudje v višino merili le 12 centimentrov? Ja, resno vprašanje! In konec koncev zelo ekološko. Porabili bi bistveno manj hrane, manj izpušnih plinov in vsega ostalega. Planet ne bi bil tako nasičen s stolpnicami, avtomobili, vlaki, letali, ...

In ideja je rojena.



Glavni junak namreč razmišlja, da bi se, tako kot že več drugih ljudi, skrčil. Skupaj z ženo, kajti sicer je nemogoče biti življenski sopotnik nekomu, ki je velik le dvanajst centimetrov. A žal ideja propade - žena si premisli in ostane "velika", medtem, ko smo v nadaljevanju filma priča zgodbi o majhnih, a zelo ekoloških ljudeh. Imajo prav posebno mesto, oziroma območje, kjer bivajo. Imenuje se Ležerni gaj. In prav vsi v Ležernem gaju so veliki dvanajst centimetrov. Imajo svoje domove, restavracije ,avtomobile in sploh vse, kar potrebujejo.



Težko boste našli bolj "ekološki film", ki se resno spopada z okoljsko tematiko, gledano zelo globalno. In potem so tukaj še teme kot je dobrodelnost, ljubezen, življenje, smrt, neskončnost, dobrobit ljudi in podobno.



Film, ob katerem se boste resno zamislili in vse to bo trajalo kar dve uri in 15 minut. In še kar ne boste mogli nehati razmišljati o tem, kako zelo ekološki bi dejansko lahko bili. Odločite pa se seveda sami. Tako kot se lahko odločite za to, da bi v višino merili 12 centimetrov. Možnost. Izbira. Odločitev.



Filmski eksperiment je resnično nekaj posebnega in zagotovo film, ki vam za dobri dve uri povsem zaposli možgane. Da ne omenjamo Dušana, ki je zagotovo najbolj simpatičen lik v filmu, omenja pa tudi Srbijo.

Foto: Kolosej
15. januar 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Komentarji (3)
Recenzija kriminalne drame po resničnih dogodkih, Velika igra

Eden tistih filmov, ko po ogledu (in že vmes), lahko samo komentiraš: "Vauuuu, kakšna igra! To pa je Velika igra!"

In tukaj ni mišljeno samo velika "poker igra", o čem govori vsebina, ampak igra igralke. Njen slog, njene geste, njena drža, glas, obleka, pogled, intuicija, hitrost razmišljanja pri naslednji intelektualni potezi, predvsem pa hitri dialogi, kjer ni časa za razlago nekomu, ki ne bi znal hitro dojemati, kaj je želela povedati.


Jessica Chastain v vlogi Molly Bloom blesti v pravem pomenu besede. Je ženska, ki ima prav vse adute, njena vloga, ki iz platna kar kriči od poguma in uspehov, česar koli že se loti, pa je pravi "brain volcano" za gledalce.

Film, za katerega bi skorajda težko verjeli, da je posnet po resničnih dogodkih. Dobesedno vprašamo se: "Kaj???? A se res to dogaja v današnjem svetu?" Dejansko se, ali je vse skupaj spet še ena marketinška farsa?"



Sama močno verjamem, da se vse to dogaja. Seveda, da se! Le mi, ki sedimo v kinematografu v Sloveniji in gledamo ta film, nimamo stika s tem svetom. Vrtoglave vsote denarja, o katerih težko verjamemo, da bi jih nekdo lahko imel. A jih ima! 250.000 evrov za vstop v poker igralnico? Kdo se tu heca? Ja, je možno, zakaj pa ne? Saj gre konec koncev samo za številke. Seveda je možno, da obstajajo ljudje, ki jih imajo. To je za njih tako, kot za nas morda 50 evrov.

Da se vrnem k zgodbi. Molly je odraščala v družini z zelo strogim očetom. Disciplina je bila na prvem mestu, toplina bolj ali manj, po njenem mnenju, na nobenem mestu. Zraven briljantnih ocen, je trenirala smučanje, načrti so bili obetavni: olimpijske igre. A huda prehuda poškodba hrbtenice jih je prekrižala. Molly je že v otroštvu spoznala, da trma, trud, vztrajnost, intelekt in neizprosnost tega sveta, narekujeta uspeh, ki ti ga ne more nihče vzeti (no, ja!).



Ko je čas za študij, z veseljem spakira stran od družine (predvsem očeta - po izobrazbi psihologa) in si da vsaj malce duška. Študij prava popestri z delom in ugotovi, da v bistvu sploh ni tako slabo skrbeti za svoje finance, predvsem pa je najbolje - končno biti svoj šef.

Študij prava, ena služba druga služba. Študij lahko malce počaka, delo, ki ga vzljubiš in zraven še bajno zaslužiš - kdo ve, zdaj je treba nadaljevati, dokler je železo vroče; mar ne?

Hitro "pošteka" vsako delo in takratnega šefa in ... pride dan, ko je sama svoja "kraljica" največjih pokerskih odvisnežev. Od filmskih igralcev do največjih finančnih mogotcev iz Wall Streeta in celo Ruske mafije.

Več kot desetletje njen posel cveti, malce legalno, malce pa tudi ne. Prijatelji? Družina? Študij prava? Kaj se dogaja medtem? Uganite!

Film je zanimiv, ker se dogajanje razsvetljuje sproti po njenem pripovedovanju oz. dialogu z enim najboljših odvetnikov v Ameriki. Kot sicer "falirana" študentka prava že ve, koga najeti, prav tako ji kljub nedokončanju prava, ne manjka pravnega znanja. Njen intelekt kot vulkan kar puhti iz filmskega platna, da ne omenjamo njenih res spektakularnih večernih toalet, za katere se popolnoma vsak večer uredi po strogo visokih standardih. Vedno je neizmerno seksi, pametna, previdna, iznajdljiva, skrivnostna, a še bolj nedosegljiva. Je to res vse igra?
Se je intimno zapletla s kom? A kar z vsemi? Kaj menite? Je kaj seksi prizorov?



To naj ostane skrivnost. Povem lahko le to - presenečeni boste! Zelo presenečeni! In še enkrat - zelo presenečeni nad odgovorom na to uganko, po tem, ko si ogledate film.

Kakor koli, Velika igra je eden tistih filmov, ki niso povprečni in ustvarjeni po vnaprej predvidljivem scenariju.
Če kakšnega, potem Veliko igro zagotovo predlagam, da ga uvrstite na svoj filmski seznam.

Foto: Kolosej
7. januar 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Velika igra, Jessica Chastain, Molly Bloom, Aaron Sorkin | Komentarji (0)
Recenzija glasbene komedije Prava nota 3 (Pitch Perfect 3).


Toliko petja in (ženskega humorja), kot ga premorejo filmi Pitch Perfect verjetno že dolgo niste videli. V tretjem delu vas čakajo priredbe Toxic (v originalu jo izvaja Britney Spears, a nad to v omenjenem filmu boste več kot presenečeni - vsaj zato se splača vztrajati do zadnjega prizora filma). Še kupica drugih pesmi je, ki vam bodo odmevale v ušesih, po obisku kinodvorane.



Ja, hude bejbe, ki odlično pojejo in plešejo in so neverjetno polne humorja na svoj račun, smo prvič v tej različici filma gledali že 2012. Sedaj so že pri koncu študija, ampak a capella je seveda neodložljiva in nenadomestljiva strast. Tokrat bodo pele vojakom na različnih koncih Evrope. Dogodivščin ne bo manjkalo, brez skrbi. Četudi vse izgleda na prvi pogled dolgočasno - saj veste, kjer se pojavijo The Barden Bellas se pač dogaja. Usodi je nemogoče ubežati!



Ponovno najbolj izstopata seveda Fat Amy, ki jo igra neskončno simpatična, čeprav debelušna Rebel Wilson. Toliko pikrega, a prefinjenega humorja, ko slišimo iz njenih ust in toliko situacij, ki jih zagode! Neverjetna je! In seveda nepogrešljiva Beca (Anna Kendrick), vztrajna, odločna, divje-strastno-romantična. Tudi ostale poskrbijo za nepozabno doživetje na odru, pred in po nastopih pa še bolj.



Posebnost scenarija v tretjem delu? Fat Amy doživlja nočno moro zaradi "čudnega obiskovalca iz preteklosti". Nikoli ne uganete, koga!



Kar se tiče same izvedbe, je na trenutke opaziti, da zvok in slika nekako nista najboljša prijatelja. Kakšnemu podrobnemu očesu tonskega tehnika, se bo zato verjetno kar meglilo na sedežu v dvorani. Humor je pa: ja, simpatičen, zelo, a tudi zelo "predvidljivo ameriški!". A bo srečen konec? Ja, ne, ne bo! Malce šale! Ja, normalno, da bo, a zakomplicirali bomo vse skupaj.



Ljubielji a capelle glasbe, seveda, vi ste pravo občinstvo in teh zagotovo ni v Sloveniji malo, sploh glede na vedno razprodane dvorane našega daleč najuspešnejšega številčnega a capelle zbora Perpetuum Jazzile, ki mu tudi v 2018 ne manjka nastopov, predvsem v tujini. Seveda so pa tudi druge naše a capelle skupine vedno bolj prepoznavne in odmevne, konec koncev gre za res zanimiv glasbeni žanr.

Foto: Kolosej.
1. januar 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Prava, nota, 3, (Pitch, Perfect, 3) | Komentarji (0)
Recenzija slovenskega filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet


Štajerska govorica, Štajersko okolje, natančneje Maribor. Povprečna slovenska družina. Starša Štajerca, dva otroka, brat in starejša, trmoglava, a simpatična najstniška sestra. Mama brez službe, na zavodu za zaposlovanje, oče Boris pa dela v tovarni - železarni, kjer ne manjka hrupnih strojev. No, ja, saj ni tako hudo; vsaj sodelavci so prijazni, še posebej pa je razumljiv šef.



In ... glej no glej, če ne zaluputneš takoj vrat pred sosedi, se lahko zgodi marsikaj zanimivega.
Lepega sončnega dne se, medtem ko je Boris (igra ga Jure Ivanušič), k njegovi ženi (Minca Lorenci) prikrade soseda z zanimivo idejo: "A lahko imava midva z možem pri vama predstavitev sesalnika? Ne rabita ga kupiti, samo predstavitev potrebujeva, da dobiva določeno število točk."

Odgovor je bil zelo spoštljiv za vse, ki se jih predstavitev tiče, predvsem pa ni bil nemudoma ne pozitiven, ne negativen: "Se bom posvetovala s svojim možem in ti sporočim."



Nekaj ur kasneje se ustaljena Štajerska družinska rutina nadaljuje: mož pride iz službe, otroka iz šole, pojedo kosilo. Odgovor moža je bil: "Pa v redu, zakaj pa ne, naj predstavita sesalec, če ga le ne rabiva kupiti."

A zgodba se v nadaljevanju precej stopnjuje. Vedno urejen sin sosede, ki je prišla lobirati za predstavitev sesalnika, je v bistvu precej podjeten in predan podjetju Cosmica, ki se ukvarja ne samo s prodajo sesalnikov, ampak tudi drugih družinskih pripomočkov (npr. sobnih tekaških trakov in podobno). Nekega dne ga pripelje celo svojemu očetu, ki se je odločil radikalno zdravo živeti, trenirati na sobni tekaški progi in paziti na prehrano ob vsakem grižljaju.



Zgodba postane zanimiva, ko ta prijazen mladenič sosedom ponudi nekaj praktičnih nagrad podjetja Cosmica. Seveda najprej je potrebno navdušiti, tako kot se to pritiče za filozofijo mrežnega marketinga. Soseda vsa navdušena, on pa tudi. Vsi srečni. In se zgodi - nekaj, kar vsi pričakujemo v naslednjem prizoru: povabilo na seminar. In to brezplačno. Seveda, kdo pa še danes ponudi kaj "brez obveznosti" in brezplačno? Odgovor je kot na dlani: greva!

In sta šla. Boris nekoliko bolj zagret kot njegova žena, a kljub temu - šla sta.



Po tem seminarju se zgodi marsikaj, kar je tipično slovenskega in marsikaj, kar je tipično mrežno marketinškega. Na eni strani je denar in uspeh, na drugi čustva, toplina in ljubezen. Kaj zmaga? Hmmm ... pri enem to, pri drugem drugo.

Režiser Marko Naberšnik je po ljubljanski premieri o svojem filmu povedal: " Zgodba je tipično slovenska, pa tudi precej globalna. Lahko bi se dogajala marsikje, ne samo v Mariboru. Tudi v kakšni drugi državi. Je pa še nekaj pomembno: zaključek filma je konec koncev odprt. Ali je srečen, ali nesrečen? Ja, kakor za koga! Še vedno ne vemo, kaj se je dogajalo po tem, ko je družina vstopila v pohorsko vzpenjačo. So se stvari z mrežnim marketingom stopnjevale in nadaljevale ali morda dokončno prekinile. Ja, je pa to zagotovo zgodba o uspehu, o obupu, o želji uspeti čez noč, o postavljanju pred sosedi, tudi zgodba o čakanju, tarnanju in podobnih občutjih. Se mi zdi, da kar lepo oriše (še vedno) današnjo situacijo. Sem pa želel, da se dogaja v mojem rodnem Mariboru."



Kaj še dodati o filmu? Je izjemno realen, vsakdanji, zgodba naše ali sosedove družine oz. nekoga, ki ga zagotovo poznate. Igralci so načeloma vsi rojeni na Štajerskem, zato nikakor ne manjka "natur" Podravskega naglasa. V svoje vloge so se več kot odlično vživeli Jure Ivanušič, Minca Lorenci, Aljoša Ternovšek, Bojan Emeršič, Tadej Toš, Primož Ekart, Jernej Kuntner in Tjaša Železnik. Osnovnošolska člana družine sta odigrala Urban Polenčič in Saša Sikaleska, za glasbo je bil zadolžen Igor Vasilev, direktor fotografije pa je bil Miloš Srdić.

Lokacije snemanja, ki jih nemara v filmu prepozna vsak Štajerc so: Železničarska kolonija, Mestni park, nakupovalno središče Europark, stadion Ljudski vrt, center Maribora in pohorska vzpenjača.

Ponazorimo še naslov? Verjetno ni potrebno! Kam sega mrežni marketing? Ja, od Slovenije, kamor koli, tudi v Avstralijo! In kam sega človeški pohlep? Prav tako do tja!

Foto: Kolosej
Recenzija drame Čudo


Nezadovoljni smo, ker si morda ne moremo privoščiti počitnic na Bahamih, novega avtomobila, mobilnega telefona ali večerje v pregrešno dragi restavraciji. Vrtimo se v krogu nezadovoljstva, da je potrebno čakati na avtobus, čakati na blagajni, ko si kupimo rogljiček in jogurt. Ja, dragi moji. Tako to je, ko imamo "polno rit vsega, " pa smo še kar naprej nezadovoljni in nehvaležni za življenje, ki nas obdaja in za katerega konec koncev sami izbiramo odločitve tako poklicne, prijateljske in partnerske, še najbolj pa vedenjske.

Film Čudo je popolnoma "drugačen" hollywoodski film, kot smo jih vajeni. Ni kičast, pretirano zvezdniški in homorno-plehek. Je film o resničnem doživljanju drugačnosti in globikih čustvenih ran, ki so zaznamovale glavnega junaka - Augusta Pullmana. Deček se je namreč rodil z iznakaženim obrazom, zaradi katerega je v ranem otroštvu prestal 27 operacij, pa še vedno je vsem na pogled "drugačen". Obraz, poln brazgotin, nesimetrije, drugačnih ušes. Pa vendarle, inteligenca je pa na izjemno visokem nivoju, prav tako tudi vse ostale motorične sposobnosti.



Mama, ki jo lepo uprizori Julia Roberts, je do svojega sinka dobesedno "prezlata mama". V mnogočem je pozabila nase (pisanje magisterija je postavila na stranski tir, postala je njegova stroga profesorica, neskončno je pozorna do njega in popolnoma vedno je August na prvem mestu). A želi si, da tudi on zaživi polno življenje in gre v svet. Zato se odloči, da je konec domačega učiteljevanja in Augusta vpiše v peti razred osnovne šole v popolnoma normalno šolo. Želi, da se vklopi resnično življenje in okusi svet na polno, kakršen je "tam zunaj" med ljudmi, predvsem pa med vrstniki.



In kakšen je ta svet?
Poln zafrkavanja, poln nesprejemanja drugačnosti, obsojanje je visoko na seznamu nekaterih, kazanje s prstom za ljudmi, ki nam niso storili nič, le "našminkano lepi niso". August se končno sooči s srčnim prijateljstvom, a na dan čarovnic (Halloween, ki ga v Ameriki tako obožujejo), izve kruto zahrbtno resnico, da se prijatelj, ki mu je resnično prirastel k srcu, druži z njim samo iz "blefiranja."
Popolnoma sesut August se zavleče v molk, hudo mu je, srce ga boli, komaj še zbere pogum za pokončno držo. A ostane močan in vztrajen.

Film je nastal po scenariju mladinskega romana Čudo (Wonder), avtorice R.J. Palacio. Ob izidu leta 2013 je predstavljal veliko tveganje: so bili bralci pripravljeni na zgodbo o fantiču, ob pogledu na katerega neznancem zaradi njegove iznakaženosti zastaja korak? Gre za veliko uspešnico, po zaslugi našega znanega strastnega prevajalca in komika, Boštjana Gorenca Pižame, je preveden tudi v slovenski jezik.



Izredno lepo so v filmu predstavljene zgodbe posameznih glavnih junakov. O Augustu in njegovi mami smo že spregovorili, oče (igra ga zvezdniški Oven Wilson) je prav tako zelo zaščitniški, a poln humorja. Sinu stoji ob strani kot pravi oče in moški. Augusta obda z besedami poguma in pokončne drže, ki jo mora moški vedno znati izražati, prav tako pa ga v filmu vidimo jokati.

Augustova sestra Via (igra jo Izabela Vidović, katere starša sta hrvaških korenin) ima prav tako svojo zgodbo. Kljub temu, da se zaveda skozi kakšne psihološke muke se prebija njen brat, pa vendarle - tudi ona si kot odraščajoča najstnica zasluži nekaj mamine pozornosti, a ne? Je visoko čustveno inteligentna najstnica, a težave, s katerimi se sooča kar ne pridejo do staršev, saj so preveč zaposleni z Augostom. Zraven tega jo izneveri tudi najboljša prijateljica Miranda.



Ko smo že pri njej, tudi njo režiser prikaže kot najstnico, ki ubere svojo "obrambno pot". Prav tako so podrobneje predstavljeni nekateri Augustovi sošolci.

Skratka, Čudo je film z večimi plastmi, tako s strani režije, igralcev, predvsem pa zgodbe, ki vam bo zagotovo udejanila kakšno solzico. Brez nje skorajda ne gre in med razprodano premiero v Koloseju, je bilo slišati kar nekaj smrkanja.

Všeč mi je bila tudi poteza, da je režiser dobesedno pustil, da v prvem planu igrajo resnično otroci (August in njegovi sošolci). Julia Roberts in Owen Wilson, ki sta v filmu daleč najbolj zvezdniška, sta uprizorjena kot starša, a brez dodatnih zvezdniških vsebin, pačenja in prevelikega izstopanja. August je le konec koncev glavni junak, mama in oče pa sta prisotna z veliko mere empatije.



Skratka, končno hollywoodski film z vsebino, pa čeprav s predvidenim srečnim koncem. Verjetno ima velike zasluge pri tem samo literarno delo, ki nikogar ne pusti brez solzic.

Recenzija: Tanja Mojzer
foto: Kolosej
24. november 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: recenzija filma Čudo, Julia Roberts, Owen Wilson | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 165370
Forum avtorjev: 15851 Forum teme: 34314 // Odgovorov: 1866313
Blog avtorjev: 3567 // Blogov: 84947 // Komentarjev: 1221320
Avtorji fotografij: 25521 // Slik: 217497 // Videov: 19275 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "