Recenzija animiranega filma Poldi, pustolovščine pogumnega ptička


Ptički se pripravljajo na polet v južne kraje, ure letenja so v polnem teku. A Poldi, ki je pred kratkim prisopihal na ta svet v ljubko in ljubeznivo družino, je že seznanjen s pestrostjo nepredvidljivosti, ki ti lahko še kako spremenijo usodo življenja. Lovi ga maček, lovi ga strašilo, letenje mu ne gre najbolje, za nameček pa se še zaljubi v prelepo Poldinko, ki mu ne bi mogla biti bolj pisana na kožo. Maček, oh, joj, zakaj si ravno ob nepravem času ujel Poldija, ki je pristal v kletki za ptičke? Njegova družina, Poldinka in sploh vsi ptiči v tistem okolju so se namreč ravno takrat skupinsko odpravljali v južne kraje.



Razdelili so se v skupine (jate) in jo mahnili na toplo. Poldi pa ... Oh, ubogi, kaj bo sedaj storil?

Zima se bližala in z njo mrzli dnevi. Kot je izvedel od domačinov, obstaja nekakšna dolina, kjer je vsaj malce toplo in bo tam lažje preživel zimo. Odpravi se tja, kjer se pa spet dogajajo nepredvidljive dobre in tudi manj dobre dogodivščine. Enooki Giron mu kar hitro ponudi prijateljstvo, medtem ko sreča seveda tudi nepridiprave, ki ga želijo pokončati ali pa želijo kaj slabega Gironu, ki je edini na katerega se lahko zanese. Poldi se vedno uspešno reši, medtem pa pomaga tudi nadvse prikupni miški z italijanskim naglasom.



Mnogo tegob in slabih izkušenj, ki se še kar kopičijo, Poldi srečno premaga, se nauči zelo dobro leteti in ob koncu filma le sreča ponovno svojo Poldinko, mamico in očeta. Z Gibonom pa prelisičita tudi nepridipravo strašilo.

Film, ob katerem se bo nasmejala vsa družina, najbolj prikipni pa so liki, ki po naglasu prihajajo iz različnih evropskih držav. Miško iz Italije smo že omenili, slišimo tudi ruski oz. ukrajinski naglas in še kakšnega. Gre za živali, ki imajo v filmu majhne vloge, a zaradi te mednarodne izvirnosti si jih vsekakor zapomnimo in, brez skrbi, iskreno se jim boste nasmejali.



Film je islandsko-belgijska 3D animirana koprodukcija, v Islandijo pa je postavljeno tudi dogajanje. Poldi je prav tako tipična islandska sorta ptiča - zlata prosenka, ki občasno prezimi tudi pri nas, večkrat pa se med preletom Slovenije ustavi na ljubljanskem barju ali v sečoveljskih solinah.



Poldi prihaja na slovenska platna 19. aprila, svečana premiera je potekala v nedeljo 15. aprila v ljubljanskem Koloseju, kamor ste vabljeni, da si Poldija in njegove prijatelje tudi ogledate.
15. april 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Komentarji (1)
Recenzija koncerta Nuša Derenda - Čez dvajset let

Nuša Derenda ima posebno barvo glasu - balade in pop popevke so ji pisane na kožo, njena interpretacija pesmi v živo, je enaka studijskim posnetkom, nobenih avdio popravkov ni potrebnih, nobenega pretiranega kiča na odru, ko smo priča kakšnemu njenemu koncertu. Le ona, drobcena, majhna pevka, ki napolni še tako veliko dvorano s svojim bučnim glasom, ki odmeva daleč naokrog in še ko zapustimo dvorano, ga slišimo v svojih ušesih. Letos Nuša praznuje svojo bogato 20-letnico samostojne glasbene kariere (čeprav je nastopala in pela že prej) in priča bomo kar dvajsetim koncertom po celotni Sloveniji. Turnejo je pričela v Brežicah, kjer je večkrat zapored razprodala Viteško dvorano Brežiškega gradu, sicer njeno poročno lokacijo, kjer sta si z možem Frenkom, obljubila večni da (tako zasebni kot najverjetneje že takrat tudi poslovni, kajti v show biznisu sta izjemno uglašen poslovni par).



Gallusova dvorana je 17. marca dobesedno pokala po šivih, Nuša je prav vse sedeže brez težav razprodala že teden prej, aplavdiranje v takšnem vzdušju Nušinim oboževalcem res polepša večer in ogreje srce. Če temu dodamo še dvakratne stoječe ovacije občinstva - kaj dodati? Koncert je bil izjemno eleganten, romantičen, družinski. Le prelepa Nuša Derenda v štirih različnih opravah in njeni ožji družinski člani kot gostje. Najprej mož Frenk, ki je igral na harmoniko, Nuša pa je ob njem prepevala: "Gledam lastovke, ko odletijo. In se vračajo v domači kraj, pa mi roke v pozdrav zdrhtijo, vrnite ptice me spet nazaj." To je seveda legendarna narodnozabavna pesem Sanjam o domovini, ki so jo izvajali že Ansambel bratov Avsenik, Nuša pa jo je večkrat zapela tudi z Zlatimi muzikanti.



Še pred Frenkom se ji je na odru pridružil sin Matevž, s katerim nastopata skupaj tudi v muzikalu Vesna. Matevž se je izvrstno izkazal. Ne samo vokalno, temveč tudi gestikularno. Do svoje slavne mame je bil zelo romantičen in džentlemenski. Skupaj sta zapela legendarno pesem Irvinga Gordona Unforgettable. Nuša v čudoviti večerni belo-srebrni obleki, Matevž pa v klasični elegantni črni moški opravi z belo srajco in tanko črno kravato - res lepo, vse, kar potrebuješ, da prikličeš romantično solzico v oči. Če se komu ni ob tem prizoru vidno prikradla med trepalnice, pa je prišel še popravni izpit ob zaključku koncerta, ko je Matevž mami prinesel ogromen šopek belih rož.



Mož Frenk in sin Matevž sta bila tako edina glasbena gosta Nušinega koncerta, spremljali so jo le še plesalci iz Pro dance studia, Orkester RTV Slovenija pod vodstvom Patrika Grebla (le v pesmi Poletna noč ga je zamenjal Mojmir Sepe).



V dveh pesmih pa so ji družbo delali še člani Mladinskega zbora OŠ Brežice in OŠ Artče ter mešani pevski zbor Viva Brežice.



V prvem delu je Nuša blestela v res čudoviti kreaciji večerne belo-srebrne obleke, v drugem cabare plesnem in pevskem vložku, je bila oblečena v večno črno (ozke hlače in črno-bel cabare suknjič), vmes nas je presentila z rdečo dolgo večerno obleko z dolgim razporkom in na koncu še enkrat v črnem elegantnem hlačnem kostimčku s bleščičasto-srebrnim dolgim plaščem.

Med preoblačenjem občinstvo Gallusove dvorane ni gledalo oglasov, temveč smo se močno nasmejali komiku Tilnu Artaču, ki se je pojavil v humornih različicah znanih TV-obrazov. Najprej je kar z Nušo opravil intervju kot Marcel Štefančič Jr. (voditelj Studia City). Nuši je v (pre)dolgih monologih zastavljal "čudno-dolgočasna" vprašanja. Nuša mu je šaljivo odgovarja kar z odpetimi refreni svojih pesmi. Najbolj smo se nasmejali zaključku, ko se Marcel Štefančič Nuši zahvali za obisk v studio, Nuša pa mu zapoje: " Prvič in zadnjič, ..."



Po Marcelu je v drugem odmoru Tilen gostil Nušinega moža Frenka, ki je ves čas intervjuja na ramenih imel obešeno harmoniko. Tilen je presenetil z imitacijo voditeja Odmevov, Slavka Bobovnika. Frenka je spraševal, kdo je Nuši prevedel pesem Ne ni, res, s katero nas je v angleški različici (Energy) zastopala na Evroviziji leta 2001. V tretjem odmoru je Tilen "postal" Danica Lorenčič, ki je v Polnočnem klubu postavljala "intimna" vprašanja dirigentu Patriku Greblu: "Veliko mahate na odru, na vsakem koncertu takorekoč, kakšen deodorant pa uporabljate, Gospod Greblo?"). In za zaključek je na oder prišel še bivši zunanji minister Dimitrij Rupel, ki se še vedno ni naučil lepo izgovarjati besed, njegove momljavosti ni razumel skoraj nihče, pa tudi besedilo pesmi Kuža pazi se mu je zdelo pretežko.



Nuši smo v dvorani kar dvakrat namenili stoječe ovacije. Prvič po zapeti pesmi Ne ni res oz. Energy, ko se je Nuša uradno poslovila. Nato prišla ponovno na oder in zapela priredbo legendarne, a žal pokojne, Whitney Houston, I Will Always Love You. Za njo smo slišali pa le še pesem Zato sem noro te ljubila. "Žal je vsake stvari tudi enekrat konec. Hvala, ker ste prišli", se je vidno ganjena Nuša poslovila in z elegantnim poklonom izrazila zahvalo svojemu občinstvu. Sledile so seveda bučne stoječe ovacije, pa tudi kakšna solzica sreče in romantike.



Koncert je bil res čudovit, orkestralna glasba pa je zvočno izjemno akustični dvorani nadela večno eleganco in gracioznost. Izjemno pohvalno, da Nuša ni pretiravala s številnimii gosti, ampak da je bila v ospredju le ona. Energetična, romantična, pa tudi plesno nagajiva v cabare pesmih, je znova dokazala, da je mojstrica nastopanja na povsem preprost, nevsiljiv način. Zdi se zelo preprosto, a vsak, ki je že kdaj poskušal stopiti pred občinstvo na kakšen oder, bo vedel, da je za takšen koncert potrebno veliko kilometrine. Sama bi dodala le to: " Prav nobene potrebe ni bilo, da sploh odpoje kakršno koli (predvsem tujo) priredbo, kajti v 20-letih njene res pestre glasbene kariere ima ogromno svojih pesmi. Tako smo pogrešali npr. Danes vračam se, V ogenj zdaj obleci me, Roko na srce, Lepo mi je, Zaljubljena in mnoge druge. Sicer je pa bil koncert dobesedno kot pevsko-plesno-orkestralna pravljica; čudovit za ušesa in oči."



Koncert Čez 20 let je snemala tudi ekipa TV Slovenija in si ga boste lahko ogledali na malih zaslonih, termin v tem trenutku še ni znan.



Nušo čakajo sedaj v okviru projekta njene 20-letnice še številni koncerti, velik koncert v Ljubljani pa se obeta v Križankah; in sicer 1. septembra 2018.

Repertoar koncerta Čez dvajset let:

Naj mi dež napolni dlan
Na štiri oči
Ni mi žal
Moja soseska
Kakor ptica, kakor pesem
The Greatest Love Of All
Unforgettable
Pesek v oči
Poletna noč
Cabaret
Sanjam o domovini
Kot da je prvič
Usojena
Boginja
Ne kliči me
Vzemi me veter
Čez dvajset let
Tip Top
Nekaj lepega je v meni
Prvič in zadnjič
Noe, Noe
Sanjajva
Ne, ni res/Energy
Po ganljivih stoječih ovacijah:
I Will Always Love You
Zato sem noro te ljubila

Nuša je po koncertu uraden del nadaljevala s svojimi znanci, prijatelji in novinarji ter podpisovala zgoščenke in se fotografirala. Že komaj čakamo 1. september, ko bo prav gotovo brez težav napolnila Križanke, pridružilo pa se ji bo menda več glasbenih gostov, s katerimi je sodelovala v svoji bogati pevski karieri.







Recenzija: Tanja Mojzer
Foto: Sandi Fišer
21. marec 2018 | Kategorije: Koncert skozi.. | Zaznamki: Nuša Derenda, Cankarjev dom, Patrik Greblo, Mojmir Sepe | Komentarji (4)
Recenzija slovenskega filma Odraščanje

"Otroka lahko spočneta samo moški in ženska in samo moški in ženska lahko skleneta zakonsko zvezo. Zakaj bi to sedaj spreminjali? Zakaj bi postali osebe? Nismo samo osebe, smo moški in ženske," Je bil argument nasprotnika referendumskega vprašanja, ki bi omogočal enake pravice istospolno usmerjenim.

"Ja, ampak kaj bi bilo za vas drugače? Vi bi bili še vedno moški, ki imate doma ženo, vam ne bi bilo nič odvzeto, nam istospolno usmerjenim, pa to ogromno pomeni. Da bi imeli iste pravice, da lahko zdravstveno zavarujemo svojega partnerja, ga predstavimo kot moža ali ženo. Nekaj, kar je vam heteroseksualnim parom samo po sebi umevno, je za nas huda bitka, morala bi biti pa samoumevna pravica," je razložila Daja na soočenju v studiu pred televizijskimi kamerami.



Film prikazuje vpogled v življenje dveh istospolno usmerjenih žensk - Daje in Jedrt, ki imata štirimesečnega sinčka Tiborja. Daja je njegova biloška mama in vidimo tudi zelo realne prizore dojenja in sploh vseh aktivnosti, ki jih počnejo starši nekajmesečnega dojenčka.

Glavna tematika filma so "priprave" na "dan D" - referendum 20. decembra 2015, ko v Sloveniji bo ali ne bo sprejet zakon, ki bo omogočal enake pravice za istospolne kot za hetereoseksualno usmerjene pare. Uradno rečeno: bil je to Referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Novela zakona bi omogočila zakonsko zvezo istospolnim parom, tudi istospolne zunajzakonske skupnosti bi se obravnavale enako kot raznospolne.



Največja posebnost filma je bila "neigralskost", temveč povsem običajen vpogled v realno življenje dveh partneric. S kakšnimi težavami se srečujeta kot partnerici, ki pa se ne moreta uradno poročiti! Film je zelo oseben, Daja in Jedrt sta kamero spustili v spalnico, v kuhinjo, torej v svojo zasebnost, kolikor je to sploh mogoče.

Priča smo tudi soočenju na POP TV in RTV Slovenija. Daja se je namreč odločila, da javno v studiu omenjenih slovenskih televizijskih hiš poda argumente, zakaj je smiselno referendumsko vprašanje podpreti. Na drugi strani so seveda nasprotniki, ki imajo svoje argumente, zakaj referenduma ne podpreti. Konec koncev pa je Dajin argument, da je čas, da gremo z miselnostjo naprej in dovolimo ter tudi zakonsko podpiramo raznolikost oblik partnerskega življenja in da s tem ne škodujemo nikomur, le omogočimo marsikateremu istospolnemu paru lagodnejše življenje, najbolj na mestu.

Nasprotniki seveda tega niso želeli slišati, češ, očeta in mamo potrebuje vsak otrok, ne pa dve mamici ali dva očeta. Ja, za spočetje vsekakor, vzgoja je pa naslednja stopnja in ni malo primerov, kjer najdemo matere ali očete samohranilce. Kako pa je z njimi? Vsak otrok potrebuje torej dva starša različnih spolov, a koliko sta le-ta udeležena pri kakovostni vzgoji, je pa zelo pereče in neraziskano področje. In kako je otroku, ki je vzgajan samo pri enim staršu?

Če pogledamo malce v zgodovino, opazimo pojav razširjenih družin, kjer je za otroka skrbelo več ljudi (babica, dedek, teta, stric, starši, prijatelji, stari starši). Velikokrat se je zgodilo, da je bil oče še najmanj udeležen pri vzgoji.



Daja in Jedrt sta povsem preprosti punci, ki nista želeli ničesar drugega kot predstaviti svojo zgodbo, svoje argumente, ki narekujejo nov korak v demokratični, sodobni evropski državi Sloveniji.

In kako je glasovala večna?

Žalosten prizor, solze razočaranja niso manjkale. Kot je znano, referendum namreč ni bil podprt. Za je bilo okrog 36, 5 odstotkov glasovalcev, proti pa 63, 5 odstotkov volilnih upravičencev. Slovenija torej takrat še ni bila pripravljena na korak naprej.

Štirimesečnega Tiborja smo videli v skoraj vsakem prizoru filma. Ali med hranjenjem, igranjem, opazovanjem, predvsem pa smo lahko spremljali njegovo odraščanje (ob koncu filma je bil star že več kot eno leto, saj je že samostojno hodil in se igral). Odraščanje kot naraven pojav oz. odrščanje v kontekstu tega filma lahko razumemo tudi kot duhovno rast naroda, časovno bitko zavesti ljudi, ki vplivajo na javno podobo pomembne zakonske ureditve. Decembra 2015 je Slovenija več kot očitno bila še nekakšen zmeden najstniški primer države, ki ima sicer nekaj možnosti, da se razvije v samozavestno odraslo osebo, ki podpira drugačnost v obliki ispospolnih razmerij, a kot vedno, večina kroji usodo. Naporno je biti posameznik med množico tvojih nasprotnikov.

Slika, zvok in prizori so bili posneti na zelo realen, intimen način. Kot rečeno, to ni igralski film, temveč realni portret družine, ki prikazuje soočenja, stisko in pomisleke, zakaj istospolni partnerje ne bi bili tretirani enakovredno z heteroseksualnimi partnerji.

Odraščanje je prav gotovo film, ki bi sodil na televizijske sprejemnike vsakega doma - tudi danes, ko smo leta 2018 in je vmes že zakon sprejet - torej istospolni partnerji se lahko poročijo tudi v Sloveniji.

Odraščanje si lahko od 5. 3. ogledate v Kinodvoru in nekaterih kinematografij v Sloveniji.

Foto: Kinodvor
7. marec 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Film Odraščanje, Siniša Gačić, Dominik Mencej | Komentarji (2)
Recenzija drame Fantomska nit

Reynolds, nepopravljivi deloholik od ranega jutra do pozne noči, strog perfekcionist, zagrižen samec v zelo poznih srednjih letih, se zagleda v Almo, ki streže zajtrke in kavice v enem od lokalov, kamor bogat in javnosti dobro znan modni kreator Reynolds Woodcock redno zahaja.

Alma pristane na zmenek - večerjo - in Reynolds se na njem obnaša presenetljivo prijazno, uglajeno, v bistvu že kar sluzasto vljudno. Dogajanje je postavljeno v kroge Londonske aristokracije okrog leta 1950. Letnica je pomembna, kajti odnosi, ki so vladali takrat, so bili seveda zelo pretirano surovi, vljudnost zaradi vljudnosti je bila visoko kotirana, prav tako pa ni manjkalo razlik med aristokracijo in nižjim slojem, ki mu je sicer Alma pripadala.



Kmalu se preseli v Reynoldsovo hišo, kjer vlada strogost, delovna disciplina, pri vodenju modne hiše pa Reynoldsu pomaga njegova sestra in kopica zaposlenih, ki delajo po njegovih navodilih.

Odnosi so hladni, uradni, strogi, profesionalni, brez smeha in igrivosti, ki si jo Alma kdaj pa kdaj zaželi. Zaradi tega postaja čedalje bolj histerična, nesrečna, dobesedno meša se ji že od tega, ker jo Reynolds nenehno zavrača in je do nje zelo osoren in nesramen. A njemu se vse to seveda sploh ne zdi problematično. Raje vidi težavo v Almi, ker je zanj absolutno preveč "eksotična" in trmoglava.



Kot vsaka ženka, ga poskuša razumeti, a njeno razpoloženje že močno najedajo napadi anksioznosti in pretirane vzhičenosti, ko ima preveč energije in volje do smeha. To je seveda logična posledica vedno bolj potlačene pestrosti čustvene lestvice, ki je ne sme izražati. Dovoljena je le uglajena strogost in to nenehno - iz minute v minuto, iz dneva v dan. Vsak dan je hladen, turoben, beden.

Reynoldsu želi predstaviti in razložiti, da takšna vsakodnevna turobnost in njegov deloholičarski duh nista nenehno potrebna v njunem odnosu. A zaman. Reynolds ne razume, kaj mu sploh želi povedati, res je pa tudi, da je njena psiha od vsega tega že tako načeta, da je za pogovor ubrala napačen pristop. A tudi, če bi bila še bolj potrpežljiva in nežna, skoraj zagotovo ne bi bilo razlike. Nekdo, ki je hladen in "neeksotičen" pač ne razume, da je v intimnem ljubezenskem odnosu nenehna uradna hladnost, povsem napačna vedenjska izbira.



Njegova delovna vnema je bila osupljiva. Vse od ranega jutra, že pri jutranji kavi, je risal skice in razmišljal o novih kreacijah. Zmotilo ga je srkanje kave, mazanje masla na toast in sploh vse. Bil je popolnoma neuravnovešen in pretirano strog sam do sebe in do vseh.

Alma mu pripravi presenečenje - vse zaposlene pošlje domov in sama skuha večerjo. Da bosta vsaj en večer sama in da se bosta imela lepo. Je presenečenje uspelo? Dvakrat lahko ugibate!

Naslednje presenečenje: za silvestrovo želi na ples in vsaj ta večer ne ždeti doma ob njegovih oblekah in skicah. Je morda to presenečeeej uspelo? Hmmm ...
In še tretje presenečenje - precej kruto. V bistvu zelo kruto! A ... na tanki liniji se je smukal. Doživljal je čustveno odprtost zaradi vseh večdnevnih bolečin. No, končno, ...

Izjemno nepredvidljiva, v bistvu inteligentna in drzna poteza je to bila. O čem govorim, vam ne izdam, kajti v tem primeru ogled filma ne bi bil pri vas izzval toliko presenečenja.

Sam scenarij drame morda niti ni nič presenetljivo posebnega, a način, kako je Alma postopoma odpirala njegove čustvene rane, je izjemno zanimiv. Preprosta, a posebna natakarica je v sebi skrivala velike potenciale. Bila je odločna, borila se je za svojo uresničitev jezika ljubezni in pri tem je bila zelo vztrajna. Kljub temu, da je bil Reynolds do nje zelo hladen, ga je neizmerno ljubila.



Film na začetku morda ne obeta, a ko se ujamete v dolge kadre Alminih ljubezni željnih oči, njene brezpogojne ljubezni, ko jo že pošteno načenjajo živci zaradi njegove hladnosti, skupaj z njo samo še iščete možne rešitve.

Film je nominiran za 2 zlata globusa, ter 6 nominacij za oskarja! V kinematografe prihaja 22. februarja. Je vreden ogleda, ker je drugačen, aristokratski in ker se lahko zamislimo, kako čas beži, mi pa zaradi čustvene otopelosti nekoga, za katerega prosjačimo in molimo, da se nam odpre in tega ne stori, bijemo kruto bitko in trpinčimo sami sebe.

Foto: Kolosej
20. februar 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Fantomska nit | Komentarji (0)
Recenzija zgodovinske drame Ves denar sveta, posnete po resničnih dogodkih


A lahko mama doživlja še večje muke, kot ob dejstvu, da jo je poklicala italijanska mafija in ji sporočila, da so ugrabIli njenega 16-letnega sina? Grožnje po telefonu so neizmerne. Prizori, kako so ga mučili, grozljivi in še stopnjujejo se. Verige, v katere je vklenjen so težke, komaj hodi. Mama Gail dobesedno blazni, najame agenta in skupaj poskušata ugotoviti, kje je mladi John Paul Getty III.



Ugrabitev, čemu? Seveda zaradi denarja. Njegov dedek je namreč mogočen naftni mogotec, ki bi lahko živel več stoletij, da bi zapravil svoje premoženje.

"Pošljite denar, ali pa vašemu sinu odrežemo uho!!" Kaj??? Mami se dobesedno blede, le kateri se pa ne bi? In ja, priča smo prizoru, kako dejansko ubogemu Johnu odrežejo uho in jo po pošti pošljejo mami, ki jo več kot odlično odigra Michelle Williams. Torej gre zares! Z italijansko mafijo ni dobro češenj zobati.



Gail se odpravi do dedka, betežnega skopuškega starca, ki pa, ne boste verjeli, ne želi dati za vnuka niti centa. Pogajanja so stresna, čas teče, kaj lahko ubogemu, nič krivemu Johnu še naredijo? Odrežejo stopalo! Ja, tudi to je v načrtu! Že tako ali tako pa je sedaj invalid, brez ušesa.

Napetost narašča, Gail popuščajo živci, a kljub temu ji nekako uspe prepričati dedka J. Paula Gettya, ki ga odigra Christopher Plummer. Kovčki denarja že romajo v Italijo, kjer popolnoma psihično in fizično izčrpani John ne sme sam niti na toalete.



Je res možno, da poseduješ milijone in ne moreš dati za vnuka nujno potrebne vsote, ko gre dejansko za življenj in smrt? Kako je možno biti tak skopuh? Sicer so nekateri kritiki pogledali zadevo malce globlje. Namreč J. Paul Getty je s tem, ko je odlašal in sprva, dokler niso ubogemu Johnu odrezali ušesa, ni želel plačati ugrabiteljem, naredil pomembno potezo. Poslal jim je namreč sporočilo, da so tisti, ki ugrabljajo druge, dejansko teroristi in vlade se dandanes ne pogajajo z njimi. S tem je spregovoril o tem, da ne podpira ugrabiteljstva in da se jih tudi ne ustraši. Ta odnos - ugrabitelj - strah - je namreč soodvisen. Ko strahu ne pokažeš, ne igraš igre, ki jo igrajo ugrabitelji.



Film ima še posebej veliko težo ob zavedanju, da je posnet po resničnih dogodkih. Michelle Williams, ki jo te dni lahko spremljamo tudi v filmu Največji šovmen, je spet blestela. Njena ženska energija in prikaz psihičnega zloma zaradi ugrabitve sina, sta bila odlično odigrana. Sicer se jo lahko spomnimo še iz filma Moj teden z Marilyn, Manchester by the Sea, Francoska suita, Gora Brokeback in mnogih drugih.



Foto: Kolosej
Recenzija zadnjega dela trilogije Fifty Shades (Fifty Shades Freed)


Tudi v slovenskih kinematografih smo dočakali zadnji, tretji del erotične oziroma ljubezenske zgodbe med Anastasio in Christianom.

Mnogi, ki že ob misli in izrečeni besedni zvezi Fifts Shades takoj zavijejo z očmi, češ, joj, spet se omenja ta komercialni film, ki nima ravno "velike teže"; kaj naj rečem: sama niti pod razno nisem tega mnenja. Film zahteva precej filozofske in psihološke poglobljenosti, kljub temu, da se v okviru promocije tega niso dotaknili na ta način. Sama ideja filma in celotna zgodba pa to vsekakor ponujata in prikazujeta v veliki meri. Gre za drugačnost v dojemanju ljubezni med moškim in žensko, za film, ki ponuja razgiban vpogled v pestrost uma, potovanje v podzavest, umetnost, predstavi nekaj ne tipično vsakdanjega, nekaj, kar ima dejansko vsak moški in vsaka ženska v sebi, le vajeni nismo tega oz. v tolikšni meri, kot je to prikazano v filmu.



Celotna trilogija je vsekakor prikaz prestižnega, materialno bogatega, elitnega, če želite, nivoja glavnega junaka Christopherja in povsem povprečne, zasanjane, a izjemno odločne Anastasie.

Christopher živi dan za dnem le za delo, kopiči milijon na milijone, a to je tudi vse, kar trenutno pozna. Delo, veliko organiziranosti, nenehni sestanki, odločnost. Za ljubezen nima časa, telesni stiki z žensko so predvideni, omejeni in določeni z mnogimi pravili. Globoko v sebi je pa absolutno nesrečen, saj ne zna dajati tiste prave topline in ljubezni. Vsi dotiki z žensko so pri njem stvar radikalne "ljubezenske pogodbe", ki smo jo podobneje spoznali v prvem delu filma.



V drugem delu je moral uporabiti vse svoje notranje sile, boj, tek za tem, kar si dejansko želi in kar je v njem sprožilo val potlačenih čustev, ki so se kazala v tako ranljivi in radikalni obliki. Anastasia, preprosta, a romantična in inteligentna študentka angleške književnosti je v njem zelo postopoma in vztrajno prebudila plaz ranljivega vulkana, ki je pričel žareti kot sonce.

In to se je bolj ali manj dogajalo v tretjem, zadnjem delu zgodbe. Začetek zadnjega dela: poroka, ki pa med njima vsekakor ni bila konec strasti, konec boja, temveč le njen nov začetek. Ponovno smo namreč bili priča nepredvidljivim zapletom, Christopherjev strah pred izgubo je bil neskončen, kajti Anastasia, kljub temu, da je sedaj Gospa Grey, seveda ni prenehala biti odločna, strastna in romantična trmoglavka, ki ni izgubila ne intelekta ne intuicije.



Pogovor o otrocih je zbegal vse - ne samo glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Če si filma še niste ogledali, ja, to naj bo povod, da si ga boste. Kaj, kako, zakaj - otroci; so v načrtu?

Strastna trilogija, predvidljiva zgodba? Psihološki okvir ...

Seveda je vse skupaj film, seveda je to fikcija, seveda je narejen za namen zaslužka, tako kot mnogi filmi doslej, tako kot so zgrajeni mnogi hoteli, pa kaj hoteli, verige hotelov, tako kot so napisane mnoge pesmi, balade, muzikali, operete, ... ampak osredotičimo se na ljubezensko zgodbo. Zgodbo, ki jo je napisala E. L. James v treh podzgodbah. Pogledi, energija Christopherja Greya in Anastacie Steel - njuni občutki! Že ob prvem srečanju sta oba ugotovila, da se med njima dogaja nekaj vesoljskega. Ne moreta, ne moreta, ne moreta in ne moreta, nehati misliti drug na drugega. Pač to tako preprosto povedano ne gre. Ko se dva "počita" v umu in čutenjjih, tako kot je to treba, to preprosto povedano tako zlahka ne gre. In za to je potrebna svoboda duha, kot bi rekel filozof Hegel. Neomejenost in zavedanje, da ne vstopiš v odnos z nikomer, od katerega bi želel imeti "korist". Ampak preprosto zato, ker si to želiš. Ker ti to predstavlja ugodje, užitek, napredek v doživljanju empatije, intelekta, premagovanje lastnih karakternih meja in izzivov. In najpomembneje: potovanje v naslednjo stopnjo zavesti, kar ima za posledico še večji napredek uma in napredek čutenja.



Pogled z osebo, ki ima zate neko višje sporočilo, je izziv že sam po sebi. Je vse in še več. Besede ojačajo občutek. Odsotnost te osebe, besed, glasu, dotika, objema, - no, ob pomanjkanju le-tega, pa se ti prične dobesedno "fuzlati". Tukaj padejo vsi tako opevani kompromisi in "zberi se vendar". Če se prepustiš, je edino pametno, da si ne dovoliš zbrati se. Zakaj? Ker želiš drugače. Ker želiš drugačno življenje kot vsi tvoji sodelavci, kolegi, prijatelji, znanci, družina, babica, stric, poslovni partnerji. Ne, ti želiš drugače. Ket čutiš drugače. In to je od vsega trenutka počel Christopher. Le da se je tega lotil zelo radikalno. Nikoli zaspati z žensko, ki si jo poljubljal in pripravil do orgazma. Brutalno kruto. Neskončno kruto in takšna zgodba ima zelo redko nadaljevanje, razen ob "posebnih pogodbah," s posebno žensko v posebnem življenjskem obdobju, ko na žensko tako ali tako "nisi pripravljen". Zmedo pa je kljub vsemu naredila. In to še kakšno!



Sam scenarij tretjega dela, kjer ima veliko vlogo nepridiprav Jack, je sicer prepreden z vzponi in padci njune povezanosti. Še vedno igrata igro približevanja in oddaljevanja, vplivata drug na drugega in se pogovarjata vsak v svoji govorici ljubezni. Sedaj se že seveda dobro poznata, vesta, kako delujeta in kaj si želita.

Analitski pristop ...

Potovanje zavesti na višjo raven vedno zahteva veliko mero iskrenosti, predvsem pa poguma. Travm. Bojev. In ravno ta boj, to potovanje, kako sta vplivala drug na drugega, je glavno vodilo in pogon energije med njima. Boj je sulovit, drzen, nenavaden; seveda se pretirava, konec koncev gre za filmski scenarij, a kljub temu - kdor želi več od življenja, kdor želi drugače od ustaljenih vzorcev, kdor želi strast v svojem življenju - tisti bo šel neomajno silovito v vroč vulkan, vedoč, da se bo vrnil iz njega kot novonastalo Osončje.

Christopfer je v Anastasii videl drugačnost - ob njej je pričel čutiti in doživljati vse to, česar se je najbolj bal. Ugotovil je, da je lahko kljub vsemu divji, strasten, nepredvidljiv, hkrati pa naredi stopničko višje v svojem življenju. Pri tem je pomembno to: pogrešanje je okarakteriziral kot "težkokategorno" čustvo. Odnos med njima se je preprosto moral nadaljevati še dlje, zato pa je tudi v tretjem delu tako divja vloga njunega oddaljevanja in približevanja.

Knjig nisem brala, sem si pa večkrat ogledala prvi in drugi del - kot je izjavila Anastacia v prvem delu: "Moja mama je četrtič poročena, je nepopravljivo romantična." Verjetno je ta pogum in odločnost o tem, kaj si želi, prevzela od nje. Kajti za romantiko je potrebno biti pogumen. Pa še kako. In jo znati izraziti na nedolgočasen način. Vsebina filma, kot sem že dejala, zahteva določeno mero zrelosti, pogled v um človeka. Ta trilogija in ideja o njej absolutno ni za vsakogar. Je za ljudi, ki so pripravljeni razumeti meje in ne zgolj tipično tradicijo površinskega mišljenja. Kljub temu, da ima film veliko komercialno težo in promocijo, ki je zelo bliskovita, premišljena in agresivna, ponuja veliko poglobljenih vprašanj.

Predvsem je pa v njem zastopana velika mera moči. Pogovarjala sem se z veliko ljudmi o tem filmu - če sem iskrena - skoraj vsi so rekli: "Brezvezenen film, fikcija, kr nekaj, glavni junak je sadomazo psihopat". Ja, ampak, zakaj, kako se potem spreminja, kaj ugotavlja, kako napreduje iz svojega začaranega kroga. No, za to debato, pa mnogi niso imeli interesa.



Kar morda mnoge moške zbega in prestraši v tem filmu, je materialno bogastvo, ki ga je imel Christopher. Že res, da mu je to dajalo veliko samozavesti in ga opredeljevalo kot "mogočnega", strastnega in oblastnega, a če pogledamo v njegov karakter, v njegove lastnosti uma in pripravljenost na učenje - no, to pa lahko ima tudi nekdo, ki ni ravno lastnik helikopterja, zasebnega letala in 25-ih vil ob morju. Karakterne lastnosti in pokazati interes za žensko, ta boj, odločnost in pozornost do nje, je dobrodošla tudi, če moški nima teh materialnih dobrin. Kljub temu pa mnogi karakterji tega niso sposobni, čeprav bi si ženske to želele. Raje se zadovoljijo z veliko manj "problematično žensko". Povprečno, in takšno, ki jih ne bo strastno vodila po ovinkih do vrtoglavega nebotičnika.

Film je večplasten, za poglobljeno analizo pa je vseakor smiselno, da pogledate vse tri dele. Ali vas bo vsebina popolnoma očarala in si boste trilogijo ogledali še večkrat, ali pa boste le nekdo, ki zamahne z roko in si ne dovoli poglobljenih nivojev.

Prilagam še povezavo do moje recenzije prvega dela - Petdeset odtenkov sive.

Foto: Kolosej
15. februar 2018 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Petdeset odtenkov svobode, Jamie Dornan, Dakota Johnson | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 172370
Forum avtorjev: 15866 Forum teme: 34378 // Odgovorov: 1869966
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 85776 // Komentarjev: 1233333
Avtorji fotografij: 25833 // Slik: 219775 // Videov: 18660 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "