Recenzija animirane družinske dogodivščine Smrkci - Skrita vas

Zadeva je preprosta: kdor je odraščal s Smrkci in tudi kdor ni, Smrkce enostavno vzljubiš in uživaš ob njihovih norih dogodivščinah. Rada rečem, da imajo animirani filmi, ki so v zadnjem času na naših filmskih platnih enostavno vse adute: humor, nore ideje, čudovite dizajne nastopajočih junakov, nora grafika, scenarij in konec konec nauk.



Kot basen ali pravljica - na koncu dobrota premaga zlo z veliko mera truda in vmesnih vzponov in padcev glavnih junakov.

Skratka, novo nadaljevanje Smrkcev - Skrita vas ponuja obilico estetike in nauk: raziskovanje je noro doživetje, prepovedanost je tako sladka in se ji je nemogoče upreti, če si po duši raziskovalec. In takšni so bili Smrketa, Glavca, Bistri in Klada. Neumorni Smrkci, ki ne morejo dan za dnem preživljati samo v svojih varnih gobah. Pa naj bo Ata Smrk še tako pameten in oh in sploh poln nasvetov. Ne, zmagala je želja po raziskovanju. S Smrketo na čelu se trije Smrkci odpravijo v gozd, kjer nekega dne opazijo votlino, ki je malce nenavadna - skozi njo sije sonce in kar kliče po raziskovanju. Kaj se skriva za njo? Ker jim uganke ne uspe razvozlati prvi dan, pokusijo prihodnje dni in vauuuu ... cel nov svet se jim odpre. Nore cvetlice, rože, ki te kar posrkajo vase - so malce igrive, malce pa že kar nevarne. Smrkci ne vedo, ali bi z njimi uživali ali se jih bali.



Skratka, to, kar si je zlobni Gargamel nadvse želel - odkriti noro Skrito vas Smrkcev, to je tapravim Smrkcem uspelo. Potrebno je vedeti pa nekaj - na samem začetku filma izvemo, da Smrketo izdela sam zlobni čarovnik Gargamel. Ob pomoči svojega mačka Azraela. Zakaj? Zato, da Smrketa smrkastično ukani ostale Smrkce, ki bi postali pasivni in Gargamel bi jih lahko ujel, jim vzel vso moč, vso pozitivno energijo, ki bi jo uporabil zase - za svojo energijo - postal bi lahko še bolj zloben, še mogočnejši čarovnik. Gargamelu se seveda sploh ne svita, da je Smrketa zelo prekanjena in da je uročila njegove namane, je namreč izredno inteligentna in zna pritisniti na strune tako Gargamela
kot preveč zaščitniškega Ata Smrka.

Skratka, Smrkci, ki so nori na raziskovanje in se podajo na pot ter odkrijejo vas, ki je posebna v tem, da so v njej samo ženske Smrkete, bo več kot zabavni dan za vse, ki si ogledajo film. Smkrvrba - vodja ženskih Smrkcev - vauu .... navdušujoča, potem je tukaj še Smrklili in ostale smkarstične punce, ki postanejo čisto nore na Smrketo. Vse so sicer črnolaske, za razliko os Smrkete, ki je blondinka.



Gargamel kljub vsemu ostaja zvest svojim zlobnim načrtom in ne boste verjeli, kako vztrajen je. Kako zelo si želi Smrkrcev iz obeh vasi - tako moških kot dekliških Smrkcev. Ukanil je celo popolnoma novo Gargamelsko zločinsko čarovniško potegavščino - iznašel je način, kako zamrzniti Smrkce. In jih tako pospraviti v vrečo in nato ob pomoči mačka Azraela in svojega orla pripeljati v svoj dom. Skuhati kotel iz njih, jim ukrasti moč in jo prenesti nase. Ja, to je najmogočnejši čarovnik! A kaj se zgdi? Kot rečeno, dobro premaga zlo, Ampak ne boste verjeli, dokler tega ne vidite in doživite na platnu!

Film je estetska dogodivščina za vso družino. Še posebej priporočam ogled v 3D. Nori, zabavno, z idejami prežeti dve uri mineta kot bi mignil.
Recenzija pustolovskega filma Kong: Otok lobanj


Ne, to ni še eden tipičnih King Kong filmov po vzoru filma iz leta 2005, ko King Kong pleza po Empire State. A dve povezavi ostajata: Gre za gorilo velikanko, ki je tarča strelnih in bombnih napadov in ja, gre za gorilo velikanko, ki ob ženskem pogledu naravnost v oči pokaže svojo nežno in zaščitniško plat. Ni neveren, le brani se, ko gre za njegovo preživetje. In če ga ženska lepo pogleda v oči, se pač res ne počuti ogroženega. Zelo preprosto! Zakaj tega ne razumete?



Kong: Otok lobanj je sicer film ustvarjalcev s premnogo grafične fantazije, kajti tako nemogoče nesramnih in nevarnih živali res ne premorejo niti najbolj čudni animirani in fantazijski filmi.

Zgodba je precej preprosta: skupina vojakov in raziskovalcev se odpravi na zelo oddaljen otok v Pacifiku. O njem se ve, le to, da se nič ne ve, in da je morda nevaren. Ko le prispejo tja, najprej zagledajo gorilo velikanko, ki jo pričnejo bombardirati iz helikopterjev. Brez da bi se dejansko prepričali, ali je res ta gorila tako zelo nevarna. Pač tipično človeško, dajmo z bombami napasti nekaj, kar izgleda večje od nas, kar izgleda nevarno, kar je drugačno od nas ljudi.



Po spletu okoliščin, ki postajajo vedno bolj skrivnostne in nevarne, saj z vsakim trenutkom bolj prihaja na dan srh in trepet za življenje vsakega od njih, dejansko ugotovijo, da so na "zelo čudnem otoku". Ekipa postaja vedno manjša, saj z vsakim bojem nekdo izgine, živali oziroma bitja, ki jih srečujejo postajajo vedno večja in zlobnejša. Na koncu ugotovijo, da je velikanska gorila v bistvu na njihovi strani in da se tudi ona bori z ogromno zverjo, med katerima se bije prava (in res ogromna) bitka za preživetje.



Kadri so bili posneti na havajskem otoku Oahu, kjer so s snemanjem tudi začeli, na avstralski Zlati obali in na koncu še v Vietnamu na večih lokacijah. Kar se tiče grafike predvsem nemogoče čudnih (in ogromnih, ampak res orjaških) živali, je film res nekaj še nevidenega, sicer pa ponuja klasičen prikaz boja za preživetje in spoznanje, da velikokrat res ni pametno tja, kamor si že vnaprej opozorjen, da ni najbolje stopiti. A raziskovalci ne bi bili raziskovalci, če tega ne bi želeli izkusiti na svoji lastni koži. Pa čeprav so to Američani!



In še nekaj mi je rojilo po glavi med gledanjem filma: kar nam je rečeno, da je prepovedano in za lokacije (in situacije), za katere smo opozorjeni, da je prepovedano stopiti: ja, točno tja, pravi pogumneži zanalašč želijo stopiti!
25. marec 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija, filma, Kong:, Otok, lobanj | Komentarji (1)
Recenzija filma Logan Wolverine


Film ob katerem zelo upravičeno najprej pomislimo na Edvarda Škarje z glavno vlogo legendarnega Johnnya Deppa. A to je samo kratka opazka, ker nerada delam primerjave med filmi. Tako Edvard kot Logan sta imela namreč podobne "prste".

Logan: moški srednji let, ki se zaveda, da je mutant - že od rojstva ima sposobnost, da lahko preseneti s podaljški prstov ob ekstremnih situacijah. Vse to je vidno kot nekakšni meči, sablje oz. škarje. Uporablja jih kot orožje, kar mu seveda še kako pride prav med bojevanjem, ko ga presenetijo nepridipravi v skrivališču blizu mehiške meje. Orožje kot naravna danost mu po eni strani ugaja, po drugi, pa ga neskončno obremenjuje in omejuje, saj ne more živeti normalnega življenja.


Največjo prelomnico doživi, ko skupaj s profesorjem Xavier-jem, ki trpi zaradi Alzheimerjeve bolezni in izgublja spomine, spoznava, da pa vendarle življenje ni takšno, kot si ga predstavlja v svoji glavi. Skrivanje ne more biti večno, sicer pa tudi to ni več zabavno, kajti korporacija pod vodstvom brezkompromisnega Nathaniela v boju proti mutantom prepogosteje prihaja "na obisk". Logan namreč kar naprej beži v svoj omejeni svet, se predaja alkoholu, ki ga za kratek čas sprosti, a v duši vse bolj postaja razvalina.

Kljub svoji moči in inteligentnosti, je Logan preveč trmoglav in skeptičen, ko si domišlja, da je edini tovrsten mutant. Profesor Xavier mu vztrajno dopoveduje, da temu ni tako, a Loganova trmoglavost pač ne pozna meja.



Dogajanje je postavljeno v leto 2029, Loganova služba, ki mu predstavlja stik z zunanjim svetom in "navadnimi" ljudmi, je vožnja taksija, ki se ji posveča s posebno mero zadržanosti, negativizma in tečnim, celo nesramnim pristopom. Ravno po spletu okoliščin med opravljanjem tovrstne službe, spozna skrivnostno žensko, Mehičanko, ki ga na kolenih prosi, naj poskrbi za njo in 11-letno Lauro in jo odpelje čez mejo v Mehiko na varno. Logan, znan po svoji neizmerni trmi, se kljub visokemu znesku denarja, ki mu ga ženska obljublja, za to sprva ne zmeni, a po dolgotrajnem prosjačenju, le ugodi ženski. A žal - prepozno.



Gledalcu filma bo ob določenih trenutkih, tako kot je tudi meni, Loganova trdosrčna trma popolnoma nerazumljiva. Že prav, da stojiš za svojimi prepričanji, a da si tako zelo trdosrčen, da si že prav hudoben in brez kančka empatije. No, to, pa je res karakterna lastnost, ki zna več kot odbijati.

Ne bom izdala vsega, a vez, ki jo imata 11-letna Laura in Logan, je posebna. Kljub upiranju in krutemu skepticizmu, Logan ne more ubežati usodi - njuno izkazovanje medsebojen ljubezni in naklonjenosti je pač "krvno povezano".



Film je precej drugačen, strog, tog, krut, a še kako realen. Za vsako grobostjo se namreč skriva nežen pogled in topel izraz ljubezni, pa čeprav se navzven pokaže drugače. Filma bodo veseli gledalci, ki na svoj seznam redko uvrščajo tipično "pocukrane" vsebine.
9. marec 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija, filma, Logan, Wolverine | Komentarji (5)
Recenzija srbske komedije Čreda

Na kaj najprej pomislite, ko vas nekdo povabi na ogled srbske komedije? Jaz osebno najprej začnem razmišljati, kako dolg bo seznam kletvic in katera bo tista res izvirna, unikatna, ki bo presegla dosedanje že tolikokrat uporabljene. Podobno je s smešnimi kadri in situacijami, ki so že same po sebi komedija, brez kakršnega koli poglobljenega scenarija.



In ja, točno takšna je tudi komedija Stado (Čreda). Ne samo, da v njej nastopa prava čreda ovc, tudi sam nabor "mafijskih poslov", količina kletvic in pitje viskija Jamesona (le kdo bi vedel, kdo je v resnici zaprosil za pokroviteljstvo v tekočem agregatnem stanju - so se Irci ponudili sami ali pa so Srbi tako dolgo lobirali, da so zlobirali to žlahtno kapljico, ki jih je prišla, na koncu koncev, v vseh snemalnih dneh, ceneje kot domača loza). Ima se, može se!



Skratka, če ne gre zlepa, gre pa zgrda in malce počasneje. A do cilja se vsekakor pride. To je nekakšen moto Srbskih ustvarjalcev, del njihove kulture in tudi pri tokratnem filmskem projektu ni bilo nič drugače.

Nikola Kojo, ustvarjalec, ki je sodeloval v najbolj znanih srbskih oz. jugoslovanskih filmih (npr. Lepe vasi lepo gorijo, Parada, Rane, multikulturnem filmu Stanje šoka, Do konca, Življenje je čudež in mnogih drugih), se je tokrat preizkusil v glavni igralski vlogi in tudi kot režiser.



Ideja je, da Kolja in Cveja posnameta uspešno nadaljevanko, ki bo seveda zasijala na televizijskih zaslonih. A od ideje do izvedbe in predvsem ustrezno plačanega projekta, je dolga pot. Nad scenarijem so navdušeni vsi - no, ja, najbolj pa potencialni igralci. Od pilotske verzije, ki terja veliko truda, živcev in časa, vse do včlanitve v politično sfero, ki se izkaže za največji polom vseh polomov. Ja, zakaj bi pa šli počasi, če se s pomočjo politike lahko (navidezno) hitro pride do cilja? Poskusiti ni greh!

A upanje umre zadnje - humor pa nikoli. Kletvic ne manjka, viskija tudi ne, nezadovoljnih žensk, katerih moški prekršijo dogovore še manj.



Nasmejemo se tudi pogovoru Srba s Slovencem, ki ga je odlično odigral Jernej Šugman. Sardelice v Piranskem zalivu so obsojene na vsebino prenekatere šale.

Skratka, ljubitelji odštekanih Jugoslovanskih komedij - Čreda naj vas nasmeji v teh mrzlih zimskih dneh.
24. januar 2017 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Čreda, Nikola Kojo, Srbija | Komentarji (4)
Filmska recenzija ameriške komedije Zakaj ravno on?

Komedija, kjer sicer ne manjka tipično ameriškega vsepovsod prisotnega pretiravanja, a tudi komedija, pri kateri se boste iz srca, ampak res iz srca, smejali deset minut manj kot dve uri. Pa še potem se boste smejali, kajti odmev spominov na posamezne, res odbite prizore pač ne izhlapi tako mimogrede.



Kakšen je torej on?

Seksi za znoret, inteligenten do neba, simetrično tetoviran, živi zelo strastno, noro zaljubljen v žensko svojih sanj, obseden z osrečevanjem drugih, neskončno nezatežen in predvsem - ne skopari s svojo sproščenostjo, iskrenostjo, vsakojutranjimi športnimi "opičjimi" aktvnostmi in predvsem - sočnim, ampak tistim res sočnim, preklinjanjem ter nenehnim prakticiranjem metode: ne bom popolnoma nič razmislil, preden kar koli rečem. Njegova ljubezen temu reče, da je moški brez "filtra".



V enem stavku bi lahko torej zaokrožili - privlači ga vse, kar je dovolj noro, divje in inteligentno. Če je potrebno pa še kaj provocirati, pa toliko boljše.

Fakultete se mu ni zdelo smiselno dokončati, saj mu je posel dobesedno zrastel iz užitka - med strastnim večletnim igranjem videoigric, pač slej ko prej prideš do ideje, da bi imel podjetje, ki se ukvarja s plansiranjem aplikacij za videoigre. Seveda; zakaj pa ne?

Imeti takšnega šefa, kot je seksi Laird (igra ga James Franco) je pač jackpot.

Zaplet?

Ja, kje je pri vsem tem kaj spornega? To so namreč vrline, ki si jih nemara želi vsak in jih občuduje pri drugem! No, pa ni čisto tako! Trn v peti sproščenemu Lairdu je oče njegove izbranke. Ta je seveda olikan uglajen tipično poštirkan ameriški zaščitniški oče, ki je že tako zelo vljuden in nesproščen, da ga lahko okličemo za dolgočasnega človeka. Zraven tega je še neskončno zakompleksan in ljubosumen na Laida, ki razsaja svojo neizmerno ljubezen med družinske člane svoje "nove družine" (starše in brata svoje izbranke).



Medtem, ko je ravno oče tisti, ki je zelo neiskren in svoji družini prikriva bankrot podjetja, označi Laida za izjemno neprimernega kandidata svoje hčerke. Izjava, kot je: "Poglej, draga moja, pametna si, lepa si, lahko imaš katerega koli moškega, zakaj ravno on, zakaj si izbrala ravno njega?" In njen odgovor: "Ker je iskren, ker je brez filtra, ker sem ob njem srečna!". Oče se v srcu dobesedno zgrudi, ne more verjeti, seveda bi raje videl, da si hčerka najde bolj "spodobnega" fanta.

Dvoboj ki ga izzove oče, ni prav nič simpatičen in inteligenten, prej bi rekli brutalno ljubosumna scena in udarci prezelene zavisti, ki tako kot v pravljicah dokažejo, da dobro zmaga nad zlim.

Happy end?

Seveda. A le ko oče Ned popusti in se sprijazni, da je Laid moški, kakšen si nemara on sam želi postati. In ne samo to - Laid ga dobesedno prehiteva v njegovih željah in potezah. Bolj kot je Ned jezen nanj, bolj mu Laird dokazuje ljubezen, pa čeprav je to potrebno narediti z najbolj groznim darilom za božička - odplačati vse Nedove poslovne dolgove.



Ja, jezni smo lahko na takše ljudi, ki so boljši od nas in ki znajo pokazati ljubezen na pač svoj - sproščen, drugačen in inteligenten način.

Film absolutno vreden ogleda. Če kdo potrebuje terapijo sproščenosti - dve uri bo le-ta zagotovljena, zagotovo pa se boste tudi zamislili nad "sproščenimi" ljudmi.
30. december 2016 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Recenzija, filma, Zakaj, ravno, on? | Komentarji (0)
Recenzija filmske komedije Božična žurka v pisarni

Jennifer Aniston morda nismo vajeni kot izjemno neizprosne direktorice, ki že s pogledom naznanja srd, strogost in rdeče številke. Čim dlje stran od takšne ženske, pa čeprav ima zavidljivo postavo zaradi vsakdanjega treninga joge in (iste) frizure v res vsakem filmu.

Omenjena direktorica sicer naredi trdosrčen vihar v podjetju Zenotek ravno v predbožičnem času in to na dan, ko imajo sodelavci že med seboj dogovorjeno divjo božično zabavo. Kljub prepovedi direktorice, da se le-ta ne sme zgoditi, sploh pa - mnogi bodo odpuščeni zaradi slabega poslovanja, se brat neizprosne Carol Vanstone, ki jo igra Jennifer, odloči za drzno in odbito potezo. Seveda! Kje se sklepajo najboljši posli? Na zabavah, ko se ljudje, kaj šele uspešni poslovneži, malce sprostijo in pregloboko pogledajo v kozarec. Ta scenarij s srečnim koncem lahko nastane le na zeljniku človeka, ki je vse otroštvo gledal svojo tekmovalno sestro! Vse jasno!



Kako na zabavo povabiti Walterja Davisa, mogotca, ki je zelo izbirčen pri izbiri podjetij s katerimi sodeluje? Hmmm ... brez nič ni nič, potrebno je poskusiti vse strategije! Za razliko od trdosrčne Carol pa izjemno uspešen Walter v podjetjih pogreša prijazno, družinsko vzdušje in za Zenoteck to pač nekako nikoli ni veljalo. Brat neizprosne Carol je seveda popolnoma drugačen in Walterju je na vse pretege pripravljen pokazati, da so podjetje, ki bi si zasluzilo (slovenski naziv) družini prijazno podjetje.




Kot v pravljci, tudi v tej komediji, dobro premaga zlo in nesramna šefica izgubi bitko, ko s svojo inteligenco mesto preplavi nov izum na področju računalništva. Krivec za to je izjemno lepa in bistra Tracey, ki že več let raziskuje revolucionarno obliko brezžične internetne povezave. Za nameček pa Walter, ko ga vendarle prepričajo, da zabave ni pametno ignorirati, po spletu okoliščin, popolnoma izgubi nadzor in nima pojma, kaj govori, kaj obljublja in kako sploh stoji njegovo podjetje.



In kako torej je na žurki? Sodelavcev neskončno, vsi žurajo, le glavni junaki imajo (skoraj) vedno vse pod kontrolo. Dolgčas??!! Morda! Pričakovati je namreč, da bo šlo vse še bolj narobe. Konec koncev pa se je le Božiček, v katerega se je oblekel Josh Parker nekoliko spustil iz vajeti.




Film je sicer že po naslovu zelo tipična predbožična komedija s precej ponavljajočim se scenarijem za tovrstne filme. Kljub nobenemu posebnemu presežku, pa vam nariše smeh na obraz in morda prikliče spomine na katero od zabav, ki ste jo že doživeli. Če se seveda sploh kaj spomnite!
14. december 2016 | Kategorije: Film skozi.. | Zaznamki: Jennifer Aniston, Blitz, Film, &, Video, Distribution, recenzija filma | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 160273
Forum avtorjev: 15801 Forum teme: 34154 // Odgovorov: 1857080
Blog avtorjev: 3537 // Blogov: 82782 // Komentarjev: 1191739
Avtorji fotografij: 25003 // Slik: 213975 // Videov: 19234 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "