Posvetilo

Globina tvojih iskrenih oči
je zaledje in opora tvoji duši.
V njenem vrtu je vse zeleno.
Travnik še dehti po mladosti,
kjer so odtisnjene stopinje tvojih bosih nog.
Daješ si moč, da preživiš s spomini.
V spevu tvojega srca je pot do čiste luči.
Notranji prostori so razsvetljeni po vrhovnem zakonu
in bivanjskem božjem načelu človeštva.
Vzpenjajoča se v čas utelešaš lepoto,
prelito v duhovno zgodbo življenja.
Povzdignjenja v resničnost čez nekdanje mejnike
s kozmično povezanostjo zajemaš modrosti
s prgiščem zvezd, zapletena onkraj čutnega.
Si gibanje vetra in tok čiste vode.
Kakor golobica poješ himno vstajenja
in darovanja s svetim poljubom srčne besede.
Potapljaš se v brezbrežni ocean modrosti.
S prebuditvijo se vzpenjaš v vsemirje duha.
Strmeča v prihodnost, si neskončna.
Brezmejno hrepenenje polni vsebino tvoje polnosti.
Vsa si razsežna v misih kot krilati angel veselja,
blagoslovljen z nasmehom sončave nad morskim obzorjem.
Na dlaneh si nam predstavila sebe in ves svet, svojo Iskrenost.
Tvoje misli svetijo kakor nebeški diamant,
ki iskri v bolečini prežarjeno razsežnost preteklosti.
S svojim dobrohotnim glasom si presegla teologijo dežja
in priklicala na nebo sončno vedrino in upanje.
Ta hip, si iz srca dala najlepše, kar si premogla!
Knjigo: Iskrena

Prisrčne čestitke!
Sestrična Tatjana Malec

Več preberite:
http://www.inovelmedia.si/home/vse-eno/o
bjave-vse-eno/spominjamsesmrtinapisalaza
rjatrkmanoktober2018
11. oktober 2018 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: Posvetilo, za, prvenec, knjige, Iskrena | Komentarji (3)
Na visokem pobočju sem stegnila roko,
ki je kot parnik po gladkem morju zdrsela,
presegla končnost in dosegla nemogoče.
Tam daleč v očesu nedosegljivi razdalji
je divjal kozmični vihar.
Vojna zvezd. Zapleti s soncem.
Videla sem razsute meteorite naokoli.
Bilo je, kot bi iskala črno mačko v temni sobi.
Noro težnostno polje s posebno matriko,
ki prinaša srhljivo doživetje v to pesem.
Sončni smehljaj je strahu zaoblil robove
in spolzel po koži ledenika.
Vulkanu je utripalo srce.
Bruhnil je lavo po pobočju
in jaz sem ostala v breztežnem stanju,
z uprtim pogledom v zenice vesolja.
V rastočem oknu sem videla
neskončno dolg razsvetljen hodnik.
Mitološka ptica Feniks se je vžgala
in se dvignila iz pepela.
Davno tega sem prehodila dolgo pot
in prišla goloroka na svet.
Popkovine nisem mogla pretrgati.
V daljavi je visela stenska ura.
Einsten me je gledal skozi lino
miniaturnega očesa,
ki je razpiralo pogled vame.
S kleščami sem držala žareče železo na naklu
in s kladivom udarjala po njem.
Bila sem sama, nikogar ni bilo ob meni.
Kovala sem poezijo.
Zahrepenela sem po starih časih,
ko je bilo vse drugače in mirno.
Ko smo drug drugega še slišali.
Tudi poezija je bila s svojo geometrijo
in privlačno silo bolj jezik prikritega pomena,
preročišče v posebnem stanju časa in prostora.
Tedaj smo pisali še na tablice
in se bolj človeško sporazumevali.
Danes smo pozabili na jezik resnice.
Edini možni odgovor je jezik relativnosti,
ki ima čustveno moč in te zajame v svoje težnostno polje.
Pesem človeka prevzame s hitrostjo svetlobe v vakuumu.
Zgodi se stvarnost ponovne vrnitve v nekdanji čas
kot možnost, ki jo s kotičkom očesa sprejemam vase
v nevihtni jasnini odčaranega sveta.
Vse je le igra besed z veliko karati moči.
Einstein je neopazno izginil v megličastem
obrisu privida v neznane daljave Univerzuma
in jaz sem sem se srečala s svojo muzo,
ki je slekla srajco in obrnila kožo,
da je bil moj planet zunaj, vesolje znotraj.
Znašla sem se v zaporedju prvin resničnosti kot čebela,
ki zbira svojo strd na ajdovih cvetovih ,
med tem ko se masa in energija spreminjata,
svetloba sonca predstavlja konstanto belega žitja
v neskončnosti za neprodušno zapahnjenimi vrati.


www.tatjana-malec.si
13. september 2018 | Kategorije: Kultura | Komentarji (4)


Med tem, ko sem v mislih
pometala, čistila in ribala umazanijo,
me je nekdo prejel za roko
In peljal na vrt, ki je bil ves zelen.
Legla sem v travo in občudovala
v ogledalu sijočo pravičnost,
ki je izžarevala ponotranjeno obličje
in mi je dala vedeti,
da ne morem pesniti v jeziku številk,
celo abeceda postaja za pesnjenje odveč.
Apokrif vznesenosti je lažen!
Rada bi mu snela masko,
saj je poezija sveti jezik,
podoben čistemu zraku.
Ne maram lažnih podtaknjenih rim,
izumetničenih besedil.
Znotraj pregibov je srž nedotaknjena,
ki te išče in zna najti,
kar tiči za trdno zaklenjenimi vrati.
Po zemlji šepa človek s težkim nahrbtnikom.
Vklenjeni popotnik se uleže v bližini njenega glasu,
Poleg njene zlikane srajce,
na belo rjuho.
Konji v konjušnicah rezgetajo
In topotajo s kopiti.
Poezija je sveti jezik,
ki govori resnico.
Resnica ni prizemljena,
je prinebeščena svetinja.
Prebirala sem vznesene besede,
ki me mi niso dale tistega,
kar sem iskala, kar potrebujeta um in srce.
Pogled se mi je odpočil na ozelelih listih,
ki so posrkali njeno luč.


www.tajana-malec.si
8. september 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Lirika, 8.9.2018 | Komentarji (5)


Pesem je darilni bon za pogum.
Za agregatno stanje duhovnega telesa.
Gre za skok v neznano čez arhipelage,
čez morja, ki valovijo vizije v breztežnosti.
Dolžina skoka je odvisna od zaletišča.
Od usmeritve očesa v črke s prestreljenimi pljuči.
Dogajanje je lahko tudi zunaj prostora,
kot življenje, pogreznjeno v spanec, ki še ne diha,
a ga je težko doseči s pokvečenimi nogami.
Potreben je razmislek, trening, potrebna je domišljija.
Odriv in skok v višino.
Tam se srečujejo še nerojeni.
Vmesno polje je domet vzdržljivosti duha.
Volja si podredi načrt potovanja.
Sprva je bila le zgoščena luč, potem pa človek!
V pesniškem smislu gre za osvoboditev teže.
Za preroški duktus, ki vabi k dejanju
na demiurgovo igrišče. Pesem je le namig
za umik iz časa, za krila, za plavanje.
Gre za igro steklenih biserov.
Za duh jezika, ki se prepušča domnevam.
Na bradavici oddaljene zvezde leži
začetna črka abecede A, z ognjenim plamenom.
Imuna za ironijo in zlorabo, z dušo za moralno dejanje.
Bedi kot varuhinja razuma, ki ga ni mogoče fiksirati v telo.
Opilke opažanj ostale črke kot magnet potegnejo za seboj.
Treba si je upati kdaj kaj misliti z umom še nerojenih
in napisati besede, da jih sliši nebo.


www.tatjana-malec.si

Slika: Marc Chagall (belorusko Марк Захаравіч Шаґал, jidiš מאַרק שאַגאַל‎, rusko Марк Заха́рович Шага́л), belorusko-francoski slikar, * 7. julij (25. junij, ruski koledar) 1887, vas Pestkovatik / Liozno (danes Ljozna) pri Vitebsku, Ruski imperij (danes Belorusija), † 28. marec 1985, Saint–Paul de Vence, Alpes-Maritimes, Francija.

Med znanimi slikarji 20. stoletja so ga povezovali z nadrealizmom.
24. avgust 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 24.8.2018 | Komentarji (4)


Zavibrira beseda.
Dolgo zadrževana beseda.
Akustično prodirajo impulzi izven telesa.
Duh v kristalnem ogledalu izrisuje
prapodobe neobstoječega,
ki cvete med zimzelenimi vejami.
Odpre se magično oko sanj,
ki potrebuje prostor in domišljijo,
stoječo na osti časa, ko se je nič
začel oplojevati v bivajoče
v vodnjaku brez dna.
Tako čudežna in nerazložljiva
je svetloba, ki sveti po dežju.
Uvid stvarjenja zunaj časa,
ki vodi nazaj h genezi,
kjer se rojeva eksorcizem ljubezni,
ki nosi s seboj na angelskih krilih
barvne odtenke preteklosti in prihodnosti.
Vedrino, ki sveti globoko v očeh.
Ekspresionistično, ko ti um reče:
Oko ne zmore več!
Tam zori polno aluzij preteklosti,
ki ponujajo steklene sadeže
za neobstoječo zlato zaveso.
Sij angelskih oči, ki jih je ustvarila pesem,
znanilka drznega potovanja v čas,
ki ga ni med besedami te pesmi.
Vsak up je kakor zlitina kovin,
ki sije iz zlate kletke črnega turmalina,
pripetega na kljuko spomina,
ki se guba med utrujenimi oblaki neba.


www.tatjana-malec.si
8. avgust 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 8.8.2018 | Komentarji (2)


Žlahtne roke so čista ljubezen.
Drhteče tkivo na prstnih konicah.
Brstje srca, rdeči odblesk
z notranjim očesom prvinske BITI.
Prižigajo se ognji te pesmi,
ki razsvetljujejo pomene
orfičnih besed, ki jih nekateri
nikoli niso slišali in razumeli.
Sliši se kapljanje z drevesa,
ki ga nosijo krila skoz veter hladnega molka
na ostrine nevarnih čeri brezčutja.
Ta pesem ni metaforični okras
za plimo in oseko srca.
Označuje pojme odtujenih
in predanih src drugemu.
Težko spoznanje znotraj sebe!
Tam so meje občutja in brezčutja.
Na konicah prstov je lahko svinec ali zimzelen.
Nebo je nizko in ceste bodo mokre.
Biti za drugega je čustvo,
ki ni dano vsakomur.
Je slap iz srca, ki kipi kakor lava
iz vročih neder zemlje.
Nekateri zgolj jemljejo darove,
drugi pa jih nenaprošeno dajejo.
Roke so lahko izraz ohole in bolne duše
ali ljubeče človečnosti.
Prekrižane roke so zid
pred mrtvo kožo preračunljivega ega.
Zazrimo se, kaj vse se dogaja okoli nas!


www.tatjana-malec.si
5. avgust 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 5.8.2018 | Komentarji (4)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202306
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876559
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87204 // Komentarjev: 1246283
Avtorji fotografij: 26309 // Slik: 223185 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "