Danes marsikaj vem,
kar nisem vedela.
Velika in tolsta resnica,
ki se preteguje na ležalniku,
ima svoje mladiče,
ki črikajo kot murni v travi,
medtem ko polje
diha in valovi v prelesti
svoje ljubezni in minljivosti.
A prav to vedenje odkriva
preddverje pokopališča,
na katerem so zakopane resnice,
ki vstajajo, se oklenejo človeka
in mu obrišejo kaplje znoja z obraza.
Veter ponehava in jaz ostajam sama,
prikovana na miselnih kovinskih kolesih kompozicije,
ki drvi v telesno zvezo Tristana in Izole,
ki se združita v smrti.
Z mehkimi gibi na rokah,
ki želijo odkriti še druge resnice,
sem hotela izkazati odpor
velikemu poležavanjem uspavane resnice.
Resnica je luč, ki se razcveti v lučce,
ki zadehtijo in pokopljejo veliko resnico,
z vonjem po vlagi in trohnobi.
Ne dopustijo ji, da bi še naprej poležavala
in se pretegovala opešana in bolna na ležalniku.
Za vsako stvar pride čas dozorevanja.
Prevzelo me je črikanje malih resnic,
ki preraščajo v veliko spoznanje.
Z vsako malo resnico, ki pride na dan,
je velike resnice manj.


www.tatjana-malec.si
25. maj 2018 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika 25.5.2018 | Komentarji (0)


Dialektika obstaja.
Nihče se ne more skriti.
Tudi posvečeni ne!
Kdo bi vedel?
Kdo bi vedel,
kateri bodo s padalom padali
In uničevali metulje v letu.
Kdo se bo nepoškodovan
znašel na tleh
in se oklenil starih namenov.
Nihče natančno ne ve
od kod so prišli
in kam gredo.
Skakali so sem in tja
za smisel trenutnih lastnih potreb.
Jaz jih ne morem gledati
kako se grizejo med seboj.
Ne vem kdo ima slajše meso.
Nekateri bodo ostali na cedilu,
drugi se bodo pretočili.
So tudi takšni, ki bodo poskakali
skozi okna in trkali na druga vrata.
Nekateri bodo vzeli uspavala
in se z molkom odkupili za svoje napake.
So tudi takšni, ki se bodo utopili
v lastnem blatu.

V četrtem dejanju Hamlet pove,
da se je Ofelija utopila.
Čez potok se nizko upogiba vrba,
zrcali čisto listje v vodi.
Tja je prišla z venci iz kukavic, marjetic
In kopriv …
Razprostrta obleka nekaj časa jo
kot vilo po vodi nese …
Toda dolga obleka se napije
in vsa težka potegne.
Preveč vode imaš, Ofelija,
zato nič več solza!


www.tatjana-malec.si

Slika: Slikar Sir John Everett Millais (1829-1898), Ophelia, 1851-52, oil on canvas, 762 x 1118 mm (Tate Britain, London) - Galerija Tate Britain, London, Velika Britanija
23. maj 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Prispodoba po Hamletu | Komentarji (4)






























Poglej, neskončno igro videzov!
Na platoju bleščečih površin,
ko je v prostoru izpraznjeno vse,
kar je obstajalo kot fikcija.
Užitek, definiran kot manko.
Kot nič praznine po snu.
Igra, slepilo okrog navideznega.
Razobličenost v zatišju.
Odmev jaza, ki se ne more rešiti teme
In vzljubiti samega sebe.
Ob jasnem jutru, ob zori.
Transcendentno.
Preiti čez rob z lebdenjem,
s krili nadzemeljskega.
S plahutanjem in vzdigovanjem od tal.
Nad težnost,
ki je trša kot ovoj semena rži.
Kako spraviti zrno iz oklepa.
Z mlatenjem. Izničenjem trdote.
Gor sili tudi nekaj, podobno kot pleve.
Nekaj, kar bi zasužnjilo rast.
Raste navzgor v iztrošenih užitkih slasti.
Brez oči.
Brez volumna.
Brez cveta.
Siljenje v naduto vzpenjanje, ki se guba pri duši.
Iskrenje blata, ki ostaja na korenini.
Misliti besedno zvezo, jo povezati s sentimentom,
v katerem je le ena beseda glavna,
druga pa podrejena načetemu videzu.
Notranjost kot trajna nezapolnjena globina.
Globoka kot morje.
Skoznjo sevajo misli vseh časov.
Verbalno. Retorično. Historično.
Prepričana sem, da zvezde osmišljajo noč.
Na črti neskončnosti življenja.
Napake si skočijo v oči.
Z ohlajenim ognjem pod vekami.
Dan in noč - dvojček v enem telesu,
ustvarjenem s sredstvi duha.
Človek zaživi v raztezajoči globeli noči
zasidran na srebrnih zavihkih hrepenenja,
na svetu, ustvarjenem za njegove sanje.


www.tatjana-malec.si
19. maj 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 19.5.2018 | Komentarji (3)
Dlan leži kot zvezda na koži
Roka je pripeta na srce.
Kdor zna brati pesem,
Vidi več.
Srce je prikovano na dušo.
Kri šumi kot polje maka.
Kdo obvlada to igro krvi?
Magična rojevanja.
Ko se angelu razprejo krila,
vem, da se je v pesmi učlovečil.
V ljubezen.
Krčevito oprijeta v fine tkanine
pogledam skozi
prejo življenja proti luči.
Nevidna in odprta za srečo.
Z notranjim očesom.
Izčiščenim v ritmu krvi,
ki pripada radostnemu trenutku.
Je misel skrita v stihu duše.
Kot sok v sadežu.
Kot melasa.
Prevrednotene besede v stihe.
V sanje neba.
Prihajali so ljudje,
ki jim je zastajalo dihanje.
Prišli in odšli so s sporočilom.
Napisanem po scenariju neba.
Z leskom vseh zvezd.


Od tam kjer so zgrajeni neznani gradovi,
z lepo obokanimi zidovi,
obraščenimi z bršljanom življenja.


www.tatjana-malec.si
16. maj 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Lirika 16.5.2018 | Komentarji (6)


Z zlato ognjeno kočijo
je švignil po meandrih v nebo
in se vzpenjal po lestvi mesečine,
da bi ob balkonskem zidu Edna
zagledal njo, z linijami sonca
in cvetočimi boki,
ki jih je ponoči božala mesečina.
S svojo roko je segel globoko med svetlobo zvezd
a njenega spanja s stisnjenimi vekami med šumečimi listi
nikoli ni dosegel in prebudil.
Besede zategnejo in krivo stisnejo ustnice,
kjer vse nastaja in se v mrtvem kotu viška vrača.
Zazrt v prostorsko neizmerno prostranost,
se ujet v vonj njenih bokov, osvobodi.
Poetu je dovoljeno vse,
saj so mu pri rojstvu pomagale divje ženske.
Razvil se je v sladko ješčega odrešenika Dioniza,
kot so mu prerokovali misteriji,
ki so mu pri zadnji večerji pojedli njegovo telo.
Njegova duša tava in je zašla.
Glasovi siren venomer goltajo morje,
in pogoltnili so tudi sol in trpljenje
Goethejevega mladega Wertherja.
Ustavite se pred izložbo Mozartovih kroglic
z marcipanom in s slino v ustih napišite pesem.
Jejte slaščice in sladkajte se s poezijo.
Poezijo pišejo tudi premaknjenci.
Nekateri mojstri, drugi šušmarji,
a lepo je biti poet.


www.tatjana-malec.si
6. maj 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Lirika, 6.5.2018 | Komentarji (6)



Čas se nabira v kovčkih.
Z vedenjem neba
ponuja videnje stvari.
Odpreš jih za dobro.
Zapreš jih za zlo, ki se obnaša kot greh.
Slabo odpustiš in vse bo pomirjeno.
Krivica je zapečatena.
Ne odpiraj vse prtljage.
V njej so zložene tudi preperele krpe,
ki jih je namočil kisel dež,
ko je spiral umazane fasade,
s katerih je odtekala voda
In ustvarjala trhlo podlago tal,
po katerih stopaš in puščaš za sabo
negotov korak. Svoje slane sledi.
Pride čas, ko kovčku počijo žile
In se izlije skozi aorto na tisoče besed,
Tu ni nikogar,
ki bi odprl zračna okna
in razgrnil pred tvojimi očmi
sončne zavese.
Sam si ob spoznanju,
da odklanjanje odgovornosti za drugega,
krepi tvoj ego čez vse meje človeškega.
Obraz utripa kot senčnik v vetru,
ki mu spreminja obliko in videz.
Spoznati in videti samega sebe,
pomeni razkriti svojo sliko navznoter.


www.tatjana-malec.si
1. maj 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 1.5.2018 | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 177906
Forum avtorjev: 15867 Forum teme: 34397 // Odgovorov: 1871384
Blog avtorjev: 3587 // Blogov: 86091 // Komentarjev: 1236227
Avtorji fotografij: 26081 // Slik: 220501 // Videov: 18403 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "