Pisatelj Ivan Cankar je v Hlapcih zapisal: 'Ta narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar'. Zavoljo te replike, je Jernej postal maskota najrazličnejših političnih shodov in proslav še danes. Nedavno tega je Janez Stanovnik razsvetljeval Slovence in repliciral Cankarjev rek: 'Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni.' Torej ustvarjeni smo za hlapčevanje.' Gospodar pa bo ostal za vekomaj in Slovencem krivil hrbet. Cankarjeva drama je torej zapisana v kolektivnem spominu naroda, ki jo življenje vselej zapiše v določen kulturni milje. Dejansko gre za poglobljeno psihološko dramo, ki naj bi kazala na naš narodni značaj.

Kulturtregerstvo tiči v zavesti, da ima kultura neprecenljive zasluge za narod, ki jih ne cenita ne oblast ne narod, in bolj kot se v miselnosti vsiljuje občutek, da kulture nihče ne ceni ali jo ceni premalo, bolj postaja za nekatere nedotakljiva, sakralna, taka, kot je ris, v katerega je stopila Kim il Sungova noga in vanj ne sme stopiti nihče več.



Kultura je lahko tudi nekulturna, ki se izdatno gosti in hrani s posebnimi pravicami in ugodnostmi, ki omogočajo določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj, pri tem pa mnoge prezre. Na primer skupina Carmina Slovenica, ki izstopa iz Cankarjevega vzorca. O njej je San Francisco Classical Voice zapisal: ... je brezkompromisno uporniška; ustvarile so jo ženske, vodijo jo ženske, ki se ne bojijo pokazati zob ali preglasiti krivičnost, talent in virtuoznost sta neverjetno osupljiva… jeziki, časovna obdobja in kulture prepleteni v intuitivno čustvo in odziv ...

A Carmina Slovenica, Prešernova nagrajenka, je bila prezrta. Država ji ni namenila niti eura podpore. podporo so pa bili deležni nekateri, ki si tega ne zaslužijo oziroma si ne zaslužijo finančne podpore v tako izdatni meri.

V imenu 'kulture' se kultura tudi lahko pači s tujim in se vsiljuje tudi kot nekritično izbran vonj tujih okusov. Nekultura kulture je tudi brezvsebinski avantgardizem eksperimentalne in provokativne scene pod pretvezo umetnosti. Postmodernizem brez duše. Prilagajanje medijev potrošniški kulturi. Osupljive umestitve nekulture v kulturo prinašajo tudi pohabljanje duš s sadističnimi nagnjenji, Slovenijo je preplavila cenena produkcija brez vsebine. Poseben razmislek naj bo posvečen slovenskim filmom s svetoboljem in blodnjami duševnih bolnikov. Rafinirana tehnika brez vsebine, pisoar za narodove travme. Kultura je lahko predpražnik, na katerem si marsikdo lahko očisti čevlje prej ko stopi v hram posvečenih.

V razmislek!
12. februar 2018 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: Kritični razmislek | Komentarji (0)
Ema Starc, slovenska igralka, roj. 6. aprila 1901, Sežana, † 3. aprila 1967, v vlogi Grudnovke - Helene v uprizoritvi komedije po Cankarjevi noveli Za narodov blagor (Fotografija je iz družinskega albuma). Dr. Franc Jerkič (1914-2007) je podaril albume Eme Starc Občini Sežana, igralkinemu rojstnemu kraju, hrani jih Kosovelova knjižnica Sežana.

Drama SNG Maribor
Datum premiere: 1. 10. 1932, DMB
E Zasedba
Režiser: Jože Kovič
Vloge:
Edo Grom - Aleksij pl. Gornik
Pavle Kovič - Dr. Anton Grozd
Mileva Zakrajšek - Katarina
Elvira Kralj - Matilda
Pavel Rasberger - Dr. Pavel Gruden
Ema Starc - Helena
Danilo Gorinšek - Jožef Mrmolja
Jože Kovič - Klander
Vladimir Skrbinšek - Julijan Ščuka
Štefa Dragutinović - Mrmoljevka
Fran Tovornik - Siratka
Rado Nakrst - Fran Kadivec
Maks Furijan - Profesor Kremžar
Anton Harastović - Stebelce
Danica Savin - Hišna pri Grudnovih
Franjo Blaž - Prvi občinski svetnik
Albert Wilhelm - Drugi občinski svetnik
Franc Štandeker - Slabo oblečen mlad človek

Opombe in statistika
Število aktivnih sezon: 1; Število ponovitev: 5; Ponovitve po sezonah; 1932/1933
Število ponovitev: 5
Komedija v 4 dejanjih.

Vsebina:

Komedija je kritika družbenih razmer na Slovenskem. Prvo dejanje se dogaja pri Grozdu, drugo pri Grudnu, tretje pri Gorniku in zadnje ponovno pri Grozdu. Pri Grozdovih se odvija zabava za Grozdovo šestdesetletnico. Prisotni na zabavi hvalijo Grozdovo delovanje za narodov blagor. V ozadju izvemo, da je pesnik Golob umrl po Grozdovi krivdi. Nasproti si stojita dve politični opciji, z željo po prevladi. Na eni strani je dr. Grozd, ki je domišljav in navajen, da ga vsi ubogajo. Med njegovimi sodelavci je najpomembnejši žurnalist Ščuka. Na drugi je dr. Gruden. Sam nima zadosti moči, zato namesto njega deluje njegova žena Helena, ki stavi na svojo lepoto in koketnost. Na zabavi je tudi bogati Gornik, za čigar naklonjenost se vsi borijo. Vsem je pomembna le moč, ideje nič ne štejejo, morala in skupna korist tudi ne. To so le fraze. Resnično vrednost ima le Gornik, ki si ga podajajo kot žogico. Grozd bi mu bil pripravljen dati svojo nečakinjo Matildo, ki je sicer zaročena s Kadivcem, Gruden pa svojo ženo. Vendar Gorniku ni do nobene od njiju. V tretjem dejanju ga obiskujejo in ga poskušajo pridobiti na svojo stran. Občinski svetniki se obračajo po vetru in ves čas govorijo v frazah. Delajo za lastno korist in lažejo o tem, da želijo dobro le narodu: "Upoštevati je namreč treba narod in celotno korist narodovo." Le nekaj oseb je drugačnih. Kritičen postane žurnalist Ščuka, ko ga Grozd poniža in od njega zahteva, da mu zaveže čevelj. S tem bi mu rad pokazal, da je njegov hlapec. Takrat se Ščuka upre in mu zaveže čevelj na napačni, levi nogi. Nato odide v politični boj. Združi množico, ki nastopi proti oblastnikom. Četrto dejanje se spet dogaja pri Grozdu. Oblastniki se ustrašijo jezne množice, ki je pri Grudnu razbila okna in nadaljuje pri Grozdu. Oba tabora pozabita na svoje razlike in se združita proti Ščuki. Gornik oddide.

Osebe

Grozd je deželni poslanec in občinski svetnik. Rad ima moč in oblast, za kateri je pripravljen storiti vse. Hkrati se izgube moči tudi boji, zato ga mučijo nočne more.
Gruden je Grozdov nasprotnik in tudi željan moči, a sam ni zadosti sposoben, zato niti vleče njegova žena.
Helena je Grudnova žena in močnejši pol v tem paru. Je lepa in koketna, s čimer si želi pomagati do oblasti.
Gornik je bogat človek, za čigar pozornost se borita obe opciji. Je pametnejši, kot mu pripisujejo. Rad bi le imel mir in svojo zasebnost.
Ščuka je žurnalist, ki doživi probrat, ko ga Grozd poniža. Odloči se upreti in začne revolucijo in boj proti nepoštenosti in frazerstvu.

Literarna zgodovina, teorija in kritika

"Mi, sodobniki njegovi, smo bili Cankarjevemu delu zmirom nepravični sodniki, kakor je človek krivičen i v ljubezni i v sovraštvu. In kot je doraščajoči rod pretiraval v svojem češčenju, ki ga je zavajalo v odurno opičje posnemanje blestečih mojstrovih zunanjosti, prav tako so se starini izgubljali v jecljajočo nekritičnost, najčešče pa v neko sovražno, fanatično, onemoglo odklanjanje." (Albreht 1922)

"Tisti hip, ko si je Cankar umislil, da zmore življenje premagati, je moral spremeniti odnos do njega, s tem pa obliko dramskega teksta: izbrati takšno, ki omogoča lahkoten, suveren, vzvišen, obvladujoč odnos. Odnos je tem bolj suveren, čim bolj je zunanji, čim manj je človek v njem notranje prizadet. Takšna pa je prav komedija." (Kermauner 1979: 87, 88)

"V dramo vdre ekspliciten moralizem." (Kermauner 1979: 95)
(Wikipedija)
26. januar 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Ob, 100-letnici, smrti, Ivana, Cankarja | Komentarji (0)
























Zgodaj zjutraj se je prižgala luč današnjega dne.
Sonce se je vzpelo na zenit točno opoldan.
V zavetju tišine je sončev nasmeh zaživel svoj svet.
Srečanje z nepredvidljivo oviro – pesnico,
ki bi jo morala luč prežariti in omogočiti zvenenje,
da v vetrcu zadehtijo besede po cvetočih rožah,
pa ne more skozi njeno neprosojno telo.

Njeno telo je njen zven. Je inštrument,
ki poje hvalnico sončnim toplim dlanem.
Pojoča duša ima svoj prostorninski značaj,
senčno prvino, zaraščeno skupaj z dušo,
oblačeno v tančico svojega prvinskega telesa.
Luč se zlije v čašo nesmrtnosti
in ustvari napitek iz pravih besed za pesem,
ki napolnijo telo z eliksirjem življenja,
segajoče navzdol, kjer utripa srce.

Bliža se noč.

Čas za pesnjenje!

Senca se nagne ob bok.
Vse manj je sonca in neba.
Senca izgine iz prostranosti.
Pogled seže v temo.
Misel sledi sončnemu zatonu,
da skupaj vstaneta ob zori kot par.
Senca se je razpotegnila ob liku telesa
in drsela, zaraščena z njim,
ne da bi pokazala svojo duhovno podobo.
Telo se uleže v travo, senca z njim.
Za nastanek sence sta potrebna
vir svetlobe in ovira – telo, skozi katerega
ne more pronicati luč, ki se širi po prostorju.
Ko luč zasveti, je svetlo povsod.
Vendar ko svetloba naleti na telo,
ne more skozenj, za njim nastane senca,
ki izpričuje zastavljen načrt stvarstva,
ki ima oporo v segmentu nadčutnega in večnega
v tiho drsenje besed z močjo neizrekljivega.


www.tatjana-malec.si
22. januar 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Lirika, 22.1.2018j | Komentarji (1)
Nad nami se zgrinjajo razmere, ki so bile dolgo odtrgane od nas ali zastrte očem. Mnogo krat se ljudje sprašujemo, ali je današnja stvarnost resnica videnja in spoznanje, da smo v preteklosti živeli v utvari, iluzijah, lažeh in neresnici. Od spoznanja je odvisen naš odnos do sveta in globljega občutenja slehernega bitja in stvari.

Na poti našega življenja se soočamo z mnogimi odnosi in odslikavami zunanjega sveta, ki so zaradi svoje sporočilnosti mnogim odvzeli mesto, ki jim je pripadalo, nekaterim pa ga jemljejo. Človek je ustvarjen, da odpira vrata sočutju in bolečini drugega. V človeku vedno gori luč, da vidi izven sebe. Ugodje in bolečina sta le dva vidika ene in iste stvari. Ko se začenjamo zavedati drug drugega in nam ugodje in bolečina sprožita vzgib, da smo v ljubezni in trpljenju v ognju žrtvovanja, ugotovimo, da postane človekov cilj resnična kakovost in sreča, ki ji pripadamo. Ničesar neresničnega ne more človeku ustvariti občutka lepote, tudi lepota sama ne more ustvariti resnice. Tisti, ki gleda brezvoljno umetnino duha, ne more dojeti, kaj sta ustvarila srce in razum, kako je geniju sonce razkrilo svet. Odvisno je kakšno stopnjo sta v svojem delovanju dosegla volja in sposobnost videnja. Sama umetnost ni nosilka resnice od vsega ločenemu človeku, je simbol absolutnega tistemu, ki jo je sposoben in voljan dojeti v njeni veličini.

Ljudstvo se mi zdi kot dionizičen zbor, ki vselej najde v življenju lepoto in doživlja olajšanje svojega gorja v apoliničnem svetu podob in mnogoštevilnih odnosov, ki jim na zunaj daje človeški videz in nadene obraz lepote, da se skrijejo pravi občutki in tudi laži. Preobleke pritegnejo pozornost k obredu, ne morajo pa mu dati notranje veličine in moči cilju, ki mu je obred namenjen. Vsak medčloveški odnos je na nek način obred, ki ga želimo opraviti čim bolj popolno, a vanj vstopamo običajno nepripravljeni.

Ne morem se popolnoma strinjati z Nietzschejem, ki se je hvaležen umetnosti izrazil: »Umetnost imamo zato, da nas ne ubije resnica.« Kakšna pa bi bila umetnost, če bi bila samo lepa in v bistvu tudi zlagana. Umetnost je eno in drugo, predvsem pa resnica. Olajšanje v neapoliničnem svetu lahko najdemo tudi v nam neprijetni resnici, ki sama na sebi ni lepa, vzbudi pa občutke sočutja, plemenitosti in človečnosti. Ljudje postanejo sposobni dvigniti padle in utešiti bolne. Ljudje v nesreči imajo pravico do človekove naklonjenosti.

Užitek z ulice, ki smo ga opazili na obrazu mladenke, ko ga ji je sprožil pogled v izložbo modnih oblek, ni prav nič posebnega. Sprožil je le ugodje, neko estetsko izkušnjo, neko intimno doživetje in poželenje, vendar v njem ni najti resnične kakovosti. Takšne užitke lahko stopnjujemo, vendar nas ne osrečujejo. Ženska, ki je potisnila svojo naravno lepoto v ozadje in se predala pretiranemu izumetničenju, ni resnična, temveč ponaredek.

Odnosi v življenju niso urejeni na način, kot da sta ljubezen in sovraštvo ali resnica in lepota veliki par nasprotij. Pojavijo se enako hitro kakor toplota in mraz. Tudi resnica in laž nista veliki par nasprotij, Iz tridimenzionalnega sveta se v dvodimenzionalnem ustvarja nov svet, ki mu gospodarita navdušenje in volja v simbiozi druženja in odpuščanja. Človek tu ni več v objemu božanstev, ampak postaneta on in narava odnos naravnega, resnica, ki ne pozna laži. Prava lepota pa je v nezlaganem.

Pomembna so čustva, ki sledijo objektivizaciji volje dojeti stvar kot bivajoče, ki mu ne dodajamo le vznesenosti in ekstaze, temveč človeško globino, bližino, združenost in povezanost. Videti svet, ne pomeni samo iznebiti se trpljenja v lepem, temveč tudi sprejeti bolečino in vanjo vnesti element lepote, ki se znajo v duši osamosvojiti kot plemenitost zavesti. Starost običajno ni vizualno lepa, ker se lepota umakne v ovoj in olepša zmagoviti duh.

Resnica ne more ubiti človeka, temveč je najvišji izraz življenja, ki spodbudi vzgibe notranje lepote duše. Brez truda in napora ne moremo obvladati sami sebe in stvarnosti. Ali lahko doživimo pravo lepoto ob soočenju z neljubo resnico, ki jo dojamemo s suhoparno racionalnostjo, ne da bi nam pogled vzbudil določena občutenja, ki niso samo mik objekta, lepota sama na sebi, ki vzbudi zanos in ekstazo, temveč tudi vzgib naše vesti in naših čustev, ki nas presežejo.

Ali je sploh lahko laž lepota? Samo kar je resnično, je samo po sebi lepo. Lepota je pritrjevanje, blagoslavljanje in deifikacija bivanja v svetu resničnosti, a bivanje ni sama luč, je tudi tema, kombinacija negibnosti in rastoče moči. Na delu je vedno doseganje volje in uresničevanje želje dojeti stvar z ljubeznijo, ki je posebna lepota resnice.

Gledala sem lepoto, ki me ni potešila, ker me vsota radosti ni osrečila.
Resnične lepote ne dosežemo z očmi, celotno duhovno bitje se mora dvigniti iz telesa. Lepota je posledica duha v materiji.
13. januar 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksija | Komentarji (1)


























Nekaj vam moram povedati.
Hudo mi je za vse, kar počnejo z ljudmi.
Okuženi s pohlepom in brezbrižnostjo
zlorabljajo oblast in jemljejo revnim iz rok.
Ni mi prijetno živeti v družbi takih
značajskih podob - ljudi, ki so večno sprti
in se ne znajo odpreti drug proti drugemu,
si iskreno seči v roke in pogledati globoko v oči.
Zanemarili so skrb za narodovo življenje.
Spodbujajo liberalistični egoizem,
ne vidijo projekcije v prihodnost.
Nekaj bi nas moralo skrbeti.
Da ni enotne zavesti v državniškem ravnanju.
Preveč jih je, ki bi radi na hitro obogateli,
se dvignili, uspeli in odločali prav o vsem,
kot da ljudstva sploh ni, kot da smo mi zaradi njih.
Očistimo slovensko politiko odtujenega duha.
Ne sprejmimo dominacije mišic močnejših.
Čast mojega razuma je odločna.
On novem letu voščim in vam želim,
da bi bili zdravi, delavni in pošteni.
Želim vam uspeh, pa ne ob pešanju srca.
Človek naj bo dolgo čil, zdrav in vesel življenja.
Jaz bom ohranila svoj lastni obraz.
Svoj značaj.
Sem za resnico in pravico.
Svetu pošiljam večjezične čestitke,
a preslišati želim vse kralje in monarhe,
vse obljube brez resnega hotenja za mir,
za blaginjo naroda in pravično družbo.
Podpiram vse dobromisleče,
ki resnično želijo blagosloviti domovino
z delom, etičnim ravnanjem in blagostanjem.


SREČNO 2018!
4. januar 2018 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Novoletno sporočilo | Komentarji (8)
Obledel je obraz davnega mesta.
Nekaj spolzkega je splezlo vanj.
Bil je zamišljen in odmaknil pogled.
Premagal je gravitacijo.
Čutil je vonj volkov
in vonj jelenov na paši.
Ozka dolina
s strmimi stenami gora
je odprla dveri.
Gibljiva retrospektiva v prid besedi.
Globina abstraktnih dogodkov.
Prestop v čas.
Samoniklo. Iz sebe.
Brez določitve mer.
Dimenzije sveta.
Veliko je bilo razlagalcev,
a molk je našel svoj kredo
v zapiku skrivnostnega svitka.
Veliko je bilo govorcev,
mojstrov metamorfoz.
Zamolklih preraščanj.
Duš, ki jim je dodan kompost sezancionalizma.
Srhljivo, a človeško v kraljestvu mrtvih.
Modreci so onemeli.
Umaknil se je v prostornino tišine,
kjer svetijo zagrobne luči živim.
S prividom življenja.
Izkušenjskega razmerja časa.
Stigme v črnem.
Belina, ki hlasta.
Med zublji odhoda.
Človek iz ulice samote je prestopil prag.
Vsakdo ima pravico do samega sebe.
Prerojenje ni v odrevenelosti duha,
govorečega s človeškimi usti.
Rojstvo je luč besede, ki zasveti na nebu
in pokaže človeštvu pot.


www.tatjana-malec.si
13. december 2017 | Kategorije: Kultura | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166023
Forum avtorjev: 15857 Forum teme: 34335 // Odgovorov: 1867383
Blog avtorjev: 3571 // Blogov: 85190 // Komentarjev: 1225046
Avtorji fotografij: 25600 // Slik: 217908 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "