Zavibrira beseda.
Dolgo zadrževana beseda.
Akustično prodirajo impulzi izven telesa.
Duh v kristalnem ogledalu izrisuje
prapodobe neobstoječega,
ki cvete med zimzelenimi vejami.
Odpre se magično oko sanj,
ki potrebuje prostor in domišljijo,
stoječo na osti časa, ko se je nič
začel oplojevati v bivajoče
v vodnjaku brez dna.
Tako čudežna in nerazložljiva
je svetloba, ki sveti po dežju.
Uvid stvarjenja zunaj časa,
ki vodi nazaj h genezi,
kjer se rojeva eksorcizem ljubezni,
ki nosi s seboj na angelskih krilih
barvne odtenke preteklosti in prihodnosti.
Vedrino, ki sveti globoko v očeh.
Ekspresionistično, ko ti um reče:
Oko ne zmore več!
Tam zori polno aluzij preteklosti,
ki ponujajo steklene sadeže
za neobstoječo zlato zaveso.
Sij angelskih oči, ki jih je ustvarila pesem,
znanilka drznega potovanja v čas,
ki ga ni med besedami te pesmi.
Vsak up je kakor zlitina kovin,
ki sije iz zlate kletke črnega turmalina,
pripetega na kljuko spomina,
ki se guba med utrujenimi oblaki neba.


www.tatjana-malec.si
8. avgust 2018 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 8.8.2018 | Komentarji (2)


Žlahtne roke so čista ljubezen.
Drhteče tkivo na prstnih konicah.
Brstje srca, rdeči odblesk
z notranjim očesom prvinske BITI.
Prižigajo se ognji te pesmi,
ki razsvetljujejo pomene
orfičnih besed, ki jih nekateri
nikoli niso slišali in razumeli.
Sliši se kapljanje z drevesa,
ki ga nosijo krila skoz veter hladnega molka
na ostrine nevarnih čeri brezčutja.
Ta pesem ni metaforični okras
za plimo in oseko srca.
Označuje pojme odtujenih
in predanih src drugemu.
Težko spoznanje znotraj sebe!
Tam so meje občutja in brezčutja.
Na konicah prstov je lahko svinec ali zimzelen.
Nebo je nizko in ceste bodo mokre.
Biti za drugega je čustvo,
ki ni dano vsakomur.
Je slap iz srca, ki kipi kakor lava
iz vročih neder zemlje.
Nekateri zgolj jemljejo darove,
drugi pa jih nenaprošeno dajejo.
Roke so lahko izraz ohole in bolne duše
ali ljubeče človečnosti.
Prekrižane roke so zid
pred mrtvo kožo preračunljivega ega.
Zazrimo se, kaj vse se dogaja okoli nas!


www.tatjana-malec.si
5. avgust 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika, 5.8.2018 | Komentarji (4)






























Stegujemo roke preko zemeljskega kroga
in se odmikamo v neskončnost.
Vsaki dan po malo, metafizično.
Nismo še otipali kamna modrecev.
Nasproti prihaja nenaslovljeno sporočilo,
ki slika gibljive besede, zmehčane in sprane,
nagubane v stavke, ki se pretakajo skozi žile.
S krvjo se pretočijo skozi srce.
Plovni tok človeštva se giba po Vsemirju.
Na dolgi poti si gradi svoje trdnjave,
okrepljene z varuhi preteklosti.
Transcendenca zmanjša prostor in čas.
Nihče ne ve, kaj jo žene v pretakanja snovi.
Prestop realnosti in vstop v relativnostno polje.
Tedaj potovanje postane zasebno čustvo,
ki se opira na bergle spomina.
Razpre notranji koš, dobiva pospeške in zalet.
S hitrostjo zvoka se dviga tja gori.
Vžge se iskra in sprhni v orbito.
Kar je voda v dežju, je ogenj v vetru.
Ognjeni piš sončevih neviht.
So stvari, ki se jim ne moreš izogniti.
Ne izraziti z besedami.
Življenje narašča, za njim so nevidni gonjači.
Koliko pogledov je zasukanih
v transcendentalne prehode,
vizije o vekotrajnem bivanju.
Jezik je vtisnjen v prostor med nebom
in zemljo, pod širok plašč neba,
ovit v kuto s teološko torbo na začetku nečesa,
ki vdira v smisel našega razuma z igro skrivnosti.
Reševanje niča, ki izginja v zvezdnem prahu.
Iz omejenega prostora v neomejeno celovitost biti.
Čas ima gostoto, globine in plitvine kot ocean.
Izstopamo iz časa, ločuje nas vmesno, od koder
ni nobenih sporočil, le neskončno sonce nas ogreva.
V obilju modrine plujemo kot potočne race
do Rta dobrega bivanja. Tu in zdaj!


www.tatjana-malec.si
29. julij 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Fikcija | Komentarji (3)
Otroštvo v Solkanu, čas fašizma, tajna slovenska šola, oče Črni brat

Moji najzgodnejši otroški spomini segajo v čas, ko sem se s svojim stricem Stankom Breščakom, pesnikom in publicistom udeleževala predstav amaterskega gledališča v Velikih Žabljah, ki jih je sam režiral in v katerih sem komaj 5-letna tudi nastopala s krajšimi verzi oziroma z refreni ob koncu prireditve. Zanje fašisti niso smeli vedeti. Fašistična vlada je že leta prej brez vsake utemeljitve kot protidržavna razpustila vsa slovenska kulturna društva - bralna, izobraževalna, pevska, telovadna, strokovna, prepovedali so vse slovenske krožke, klube in združevanja. Zato se je kulturno življenje nadaljevalo tajno, kolikor se je v takšnih razmerah lahko. Življenje ljudi je bilo pod nadzorom fašističnih komisarjev, ki so na slehernem koraku preganjali vse, kar je bilo slovensko. Tedaj je bilo vse življenje treba prilagoditi ukazom novih gospodarjev.

Raznarodovanje se je začelo že ob vstopu otrok v šolo. Še kako se ga spominjam. Mojemu očetu so ob polnoletnosti (21 let) ob rekrutiranju v vojsko po 'uradni dolžnosti' prečrtali in potujčili slovenski priimek Gašperčič v poitalijančenega (forma italiana) Gasperini. Imena pa so očitno poitalijančili že prej, nonota so iz Jožefa preimenovali v Giuseppeja, očeta Ivana pa v Giovannija.

Oče mi je opisal nekatere dogodke, ki se jih še živo spominjam. Pokazal mi je tudi v kateri kaverni pri Soči so se Črni bratje sestajali. Glede na to, da je pisatelj France Bevk, ki je zgodbo o Črnih bratih prelil v mladinsko povest, sedel v goriškem zaporu kot moj oče, dopuščam veliko verjetnost, da sta se pisatelj France Bevk in moj oče o »Črnih bratih« pogovarjala v zaporu, saj če drugje ne, so se Primorci srečevali na dvorišču zapora, kjer so bili izpuščeni na zrak in so imeli priliko spregovoriti o svojih spominih.

Korenine, iz katerih je pognala bratovščina »Črni bratje«, je treba iskati globlje v zavesti teh mladih ljudi in njihovih zavednih primorskih družinah. Še kot otroci so ti mladeniči rasli ob topli materini besedi in v družinskih okoljih, kjer so se v posledici fašističnega terorja izoblikovala posebno zavedna čustva do svoje materinščine. Že majhni otroci so v šoli odkrili nasprotnika, ki jih ponižuje zaradi mehke slovenske govorice in drugačne narodnosti.

V Gorici so bile slovenske šole prepovedane. Prepovedano je bilo govoriti v materinem jeziku. Italija je po okupaciji Julijske krajine leta 1918 vodila raznarodovalno politiko do Slovencev. Ded in oče ste mi pripovedovala, da se je poitalijančevanje priimkov začelo že leta 1919, ko so prešla ozemlja bivše Avstro – Ogrske monarhije (Dalmacija, Istra in Primorje) pod suverenost Italije. Že tedaj so na deda pritiskali italijanski nacionalistični krogi zaradi trgovine pod firmo slovenskega priimka Gašperčič.

Solkan se je tedaj preimenoval v Salcano, Svetogorska ulica pa v Via Monte Santo. Tedaj je v Italiji še vedno veljal cesarjev odlok, ki je dovoljeval spremembo priimka v posebno pomembnih primerih. Kot takšne so Italijani tolmačili dejstvo, da je ozemlje bivše Avstro –Ogrske monarhije prešlo pod Italijo in da se za to morajo poitalijančiti tudi slovenski priimki. Ded Jožef Gašperčič in babica Marjuta Grosar nista popustila pritiskom in dovolila, da bi jima poitalijančili ime in priimek. Tri leta potem, ko je prenehala veljati avstrijska zakonodaja z uveljavitvijo italijanske zakonodaje leta 1923, so italijanske oblasti 10. oktobra 1926 sprejele poseben zakon, ki je dovoljeval brezplačno vrnitev ali spremembo priimka. Tedaj so za vsa k Italiji priključena mesta, kamor je spadal tudi Solkan, pripravili sezname priimkov, ki naj bi po mnenju takratnih oblasti imeli italijanske korenine. Zlasti v šolah so se vršili pritiski na »tuje« dijake in študente, ki bi se morali asimilirati v italijansko kulturo in menjati priimke tujega izvora. Tako so na trgovce, obrtnike, uradnike, dijake, študente in na ostale plasti prebivalstva vršili pritiske politične in tudi ekonomske narave. Mnogi ljudje so se pasivno vdali v usodo zaradi ekonomskega obstoja, da niso izgubili dela ali bili kako drugače prikrajšani in preganjani.

Dokumentarno pričevanje o poitalijančenju slovenskega rodbinskega priimka Gašperčič najdem v vpisu v zemljiški knjigi pri vložku svoje rojstne hiše, k.o. Solkan pri vpisu določenih knjižnih pravicah na ime svojega očeta, ki so ga že mladoletnega preimenovali iz imena Ivan Gašperčič v ime Giovanni Gasperini, deda pa v Giuseppe na mesto Jožef, pradedovo ime pa so preimenovali iz pokojnega Jerneja v Bartolomeo. Ta dejstva izpričujejo, da niso ljudi izsiljevali le zaradi ekonomske in socialne odvisnosti, temveč so kar po uradni dolžnosti sami menjavali priimke in imena v uradnih knjigah, da bi tako izbrisali identiteto slovenskega življa na ozemlju, priključenem k Italiji.

Oče mi je povedal, da so od šolskih ustanov in tudi od župnijskih uradov italijanske oblasti zahtevale, da se spremenijo neitalijanska imena in priimke. Tako so tudi njemu ob vstopu v šolo v Gorici poitalijančili njegov priimek in ime, kar ga je usodno spremljalo vse življenje.


Ti mladeniči so postajali sovražno nastrojeni do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja, ki so jih občutili v njim tuji šoli, kajti s šolskim letom 1923/1924 se je začelo na Goriškem naglo ukinjanje slovenskih šol in fašisti so pregnali domači jezik iz uradov, cerkve in občevalnega življenja. Samo najbolj pogumni so odkrito in samolastno razpravljali o teh vprašanjih in se uprli terorju na način, kot so znali in vedeli glede na svoje izkušnje in mladost. Za razumevanje tedanjega časa je treba poznati tudi družbene razmere in pokončne narodnjake, ki so se upirali asimilaciji Slovencev v tuj narod.

Moj ded Jožef Gašperčič ( *01.09.1863 + 16.07.1947) je bil tesno povezan s filozofom in alpinistom dr. Klementom Jugom. Bila sta bratranca, dr. Klemet Jug pa je bil tudi očetov bimanski boter. Magdalena Jug, mati od mojega deda Jožefa Gašperčiča je bila iz Jugove - po domače iz Lenčeve hiše - iz Žabjega kraja. Ded je bil zaveden Slovenec in narodnjak. Narodna osveščenost mladega filozofa in alpinista dr. Klementa Juga (*19.11.1898 + 11.08.1924 ) je delovala kot goreča svetilka s stenjem slovenstva v svojem plamenu in kot živa pričujoča bodrilka slovenstva v mnogih solkanskih družinah, tudi v naši. Temu je veliko pripomogel tudi Tomaž Jug (*20.12. 1841 + 25. 07. 1927), solkanski nadučitelj, organist, pevovodja, predsednik solkanske čitalnice, vodja športnega društva » Sokol« in ustanovitelj solkanskega otroškega vrtca, ki je skrbel za širjenje lepe slovenske besede v družinah in med mladimi. Prek dvajset let je bil predsednik društva učiteljev za Okraj Gorica – okolica. Skrbel je za to, da smo Solkanci to kar hočemo biti in ne to kar ne smemo biti zaradi fašizma. Zavedal se je nevarnosti in pogubnosti fašistične nadvlade nad Slovenci. Z ljudmi se je pogovarjal in krepil svojo navzočnost kulturnika in narodovega buditelja. Zavzemal se je zato, da življenje Slovencev pod Italijo ne more uničevalno vplivati na narodno zavest Primorcev. V stiku s tujim jezikom in slovenstvu tujo kulturo so ti mladi ljudje, člani bratovščine »Črni bratje« črpali svojo vitalno moč narodne zavesti in odpor proti fašizmu v pomembnem razpoloženju časa, ki je vladalo na Primorskem in se je dotaknilo ranjenih otroških duš na poseben način.


Bratovščina »Črni bratje« se je oblikovala brez vedenja njihovih staršev. Zastraševalnih metod fašizma v šoli se učenci niso bali in so sklenili, da se bodo uprli. To delovanje se kaže v luči spontanosti, mladostnega idealizma in zavestnih odločitev za upor, za akcijo. Temeljilo je na narodni zavesti in narodni pripadnosti. Družine z otroci vred so naskrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti.

Mnogi kulturniki tistega časa, med njimi tudi zavedni slovenski duhovniki, so z vztrajnostjo negovali nacionalno samobitnost slovenstva ne le v solkanskih, temveč v večini primorskih družin. Družine so na skrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti. Knjiga je bila v skoraj sleherni primorski družini čuvana kot pravi biser, ki se je rodil iz bolečine potujčevanja. Mladi so svojo pripadnost slovenstvu črpali v domači izgovorjeni in pisani besedi.

Dr. Klement Jug je rad vzgajal in z zasnovanim delom je hotel pokazati, da je filozofija dejansko življenje. Imel je močan vpliv na mojega deda in posredno tudi na mojega očeta, ki je bil kar prevzet z njegovimi idejami o odporu proti fašizmu. Klementov etični nauk je vplival k delovanju v dobrobit ljudi. Bil je zelo občutljiv na pojave raznarodovanja v času fašizma. Klement je v družinah in pri mladih nenehno spodbujal narodno zavest in vlival vero v osvoboditev izpod fašističnega jarma. Poudarjal je, da je potrebna akcija in da Slovenci vse preveč radi le govorijo, ne naredijo pa ničesar. Zato je ne le starše, temveč tudi dijake realke in drugih šol spodbujal k aktivnemu uporu proti fašističnemu terorju. Že osnovnošolskim učencem je zgodaj preskrbel slovenske knjige in se zavzemal, da so jih brali. Dr. Klement Jug se je smrtno ponesrečil v Severni steni Triglava, ko moj oče še ni bil star 12 let. Kot sem poznala svojega očeta menim, da je pri njem zasejal odpor proti fašizmu že zelo zgodaj, ob vstopu v tujo šolo. Primorski učenci, slovenske narodnosti so občutili na svoji koži krivice in ponižanje v njim tuji šoli vsaki dan.

Ti mladi uporniki so se organizirali po vzoru »oglarjev« (carbonarjev), članov aktivnih italijanskih liberalnih nacionalistov in prisegli druščini »Črnih bratov«, poimenovanih po »oglarjih«, ki so se v začetku 19. stoletja borili za osvoboditev in združitev Italije. Sestajali so se po oglarskih kočah (odtod ime), imeli so nejasne ideje o enotnosti Italije. Zavzemali so se za ustavno monarhijo. Carbonarske vstaje so bile leta 1820 – 1821 in 1831. Ko so jih zatrli, je levo republikansko krilo »oglarjev« ustanovilo organizacijo Mlada Italija, ki jo je vodil Giuzeppe Mazzini.

Člani bratovščine »Črni bratje« niso imeli izoblikovanih političnih idej, zlili so se v homogeno skupino, združeno v boju proti fašizmu, raznarodovanju in terorju pod taktirko fašizma, s človeškim hotenjem po spoštovanju njihovega dostojanstva in narodne identitete. Vodila jih je višja ideja ohranjanja slovenstva, brez družbene ideologije. Fašizem je s temi mladeniči postopal in obračunal surovo in jih razglašal za pripadnike kulturno in zgodovinsko manjvrednega naroda. Združeni v boju za pravičnejšo vizijo sveta so se ti mladeniči poistovetili z »oglarji« in si nadeli podobno ime »Črni bratje«. Edina pot, edina rešitev, edini izhod je upor! Materinščina je postala nedotakljiva svetinja, ki jo je treba brez ugovora varovati, verjeti vanjo in jo čuvati. Fašizem je posojal svoj oltar nacionalne kulture nasilju in to je rodilo odpor.

Člani bratovščine »Črni bratje« so imeli sposobnost in voljo, da so se uprli in izzivali fašistične prenapeteže, če že niso mogli spremeniti svoje usode. Problem so skušali reševati nepolitično, saj za politiko še niso bili zreli, torej spontano na način, ki je izhajal iz njihove trpeče in prizadete situacije.

Oče mi je povedal, da je bratovščina »Črni bratje« delovala anarhistično. Njihov namen je bil, da delujejo po »načelu vsi za enega, eden za vse« kot odgovor na teror in raznarodovalno politiko, ki jo je imel fašistični režim do italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Njihovo geslo je bilo povzročati fašizmu škodo, neurejenost, zmedo, vračati zagrizeno sovraštvo fašizmu in izzivanje. Fašizma niso priznavali kot oblasti, zato so povzročali brezpravnost in proteste.

Člani bratovščine »Črni bratje« so sprejeli prisego, da bodo delovali tajno, da ne bo niče od članov bratovščine drugega izdal, da bodo delovali »vsi za enega in eden za vse«, da bodo po svojih materialnih močeh prispevali za akcije odpora materialna sredstva in da bodo fašistično nasilje vračali z nasiljem in svojim anarhističnim delovanjem in nepriznavanjem fašistične oblasti.

Dogovorili so se, da bodo nosili črne obleke. O tem nisem seznanjena, če so jih tudi res nosili. Moj oče vem, da je nosil črno obleko s črno pelerino kot simbol svoji pripadnosti. Od tega ni odstopil, saj je nosil črno obleko tudi na svoji poroki. »Črni bratje« so bili zelo predani svoji bratovščini in zaprisegi ter so utrjevali svojo voljo z molkom s tem, da so malo govorili in da niso odgovarjali ljudem na vprašanja. Le tako bodo lahko ohranili skrivnosti bratovščine zase in jih ne bodo odkrili. Oče mi je pripovedoval, da je hodil po Solkanu in na razno ogovarjanje mimoidočih krajanov, jim je odgovoril, da je zamišljen in da naj ga ne motijo, ker poglablja svoje misli. Zato so mojega očeta pogosto imeli ljudje za posebneža, sovrstniki pa so mu nadeli nadimek »Gofe« (riba, ker je bil stalno pri Soči in krepil svoje moči s plavanjem). Pri Soči je treniral pri dvigovanju uteži. S tem si ni krepil le telo, temveč tudi duha. Člani bratovščine »črni bratje« so morali biti vsestransko močni. To je spadalo v njihov program.

Pripovedoval mi je, da so tiskali razne letake s protifašistično vsebino in da je za to prispeval sredstva, ki so mu jih namenili starši za njegove potrebe. Letake so lepili in trosili po Gorici. Kvestura jih je nenehno lovila, vendar ni nikogar ujela, saj so se znali spretno izmikati.

Zgodnje otroštvo se mi je vtisnilo globoko v podzavest. V prvi razred tuje osnovne šole v Solkanu sem vstopila oblečena v črno haljo. Nono se je zelo razburjal, ko sem jo oblekla in šla v italijansko šolo. Še danes se spominjam njegovih besed: »Ti že ne boš hodila v laško šolo in nosila te fašistične črne cunje.« Bil je jezen in hkrati žalosten. Niso mi dovolili govoriti v maternem jeziku. Ničesar nisem razumela, tudi tega ne, kar me je učiteljica učila.

Drugi razred sem obiskovala pri uršulinkah v Gorici v vili Ceconi, vendar sem zaradi neprestanih alarmov in preletavanja anglo-ameriških letal predčasno izstopila iz šole. Otroci smo med vojno brali slovenske pravljice in tako ohranjali stik s slovensko besedo.

Spominjam se še, da so po kapitulaciji Italije na pobudo župnika dr. Boža Kjačiča organizirali tajno slovensko šolo, ki je delovala na raznih lokacijah v obliki krožkov. Primorski duhovniki so bili na strani naroda. Povedati moram, da so narodno usmerjeni duhovniki spremljali primorskega človeka v času raznarodovanja pod fašizmom in se stapljali z ljudstvom v svoji obrambno domovinski drži.

Če ne bi bilo plemenitega duhovnika Andreja Simčiča, bi tudi moje znanje materinega jezika ob koncu vojne bilo bolj šibko. Učil nas je v zakrstiji ne le verouk in dobre nauke za življenje, temveč tudi maternega jezika. Iz župnišča sem dobivala revije Barčica, Pastrički, Mojca Pokrajculja, ki sem jih redno prebirala.

Tajna krščanska socialna organizacija je pod fašistično Italijo nastala v tedanji Julijski krajini in prehajala v ilegalo Zbora svečenikov sv. Pavla. Delovanje pa je bilo narodno obrambno. Delo primorskih duhovnikov je potekalo kapilarno po odsekih od političnih, dijaških, glasbenih, duhovniških, knjižničnih, prek zavodov in socialnega dela.

Dobro se spominjam bombnih napadov na solkanski most. Ljudje so vpili na ulici in se zatekli v našo klet. Skozi okno sem videla vse nebo razsvetljeno z 'racami', kot smo jim pravili. Nono me je tolažil, naj bom brez skrbi, saj je klet obokana. Slišati je bilo bombne eksplozije, da smo si mašili ušesa. Po napadu so se po ulici valili oblaki prahu. Po tleh in na posteljah je ležalo razbito okensko steklo. Granate so poškodovale tudi solkansko pokopališko cerkvico sv. Roka in nagrobnik none Marjute za cerkvenim zidom.
Nono zaradi bolne noge ni mogel bežati, zato se je ob alarmu zatekel v klet. Vmes nam je skuhal enolončnico, po katero je šla mama in nam jo za kosilo prinesla v kaverno. V mrzli in vlažni jami sem zbolela in mama me je peljala v Kromberk, kjer sem v oskrbi neke dobre družine počasi okrevala.

Vmes me je peljala k zdravniku v Gorico, pa naju je na poti ustavila nemška patrulja, vojak je mamo vprašal kam gremo. Mama mu je odgovorila: »Kind ist krank« (Otrok je bolan) in naju je pustil naprej.
Ko so zavezniki začeli z bombnimi napadi, sem namesto v šoli dneve in noči preživljala ob Soči v kaverni iz prve svetovne vojne, kamor smo se zatekali, ko je zategli zvok oznanil pretečo nevarnost letalskega napada. Prvi bombni napad na solkanski most je bil 29. julija 1944, drugo hujše bombardiranje pa 3. januarja 1945 v večernih urah. Spominjam se tudi bombnega napada 20. februarja 1945, ko je bila v Solkanu porušena kapelica Svete Trojice. Dne 15. marca 1945 so zavezniška letala most spet bombardirala most in ga poškodovala. V nekaj dneh so ga usposobili za promet. Most je služil namenu do konca druge svetovne vojne. Obnovitvena dela sta kasneje izvajali še angleška in ameriška vojska. Dokončno pa so ga leta 1954 obnovili delavci goriškega gradbenega podjetja.
Ko so se približevali bombniki, so se ljudje zatekli v najbližje zaklonišče. Tisti blizu cerkve so šli v kaverno pod Čahelnami, mi s spodnjega konca Solkana pa v kaverno pri Soči. Skrivali smo se tudi v podzemnem bunkerju na Sv. Katarini. Otroci smo jedli repo, ki jo je prinesel kmet s sosednje njive, in tako smo si potešili lakoto.

Tedanje življenje je bilo res zelo burno. Živeli smo razpeti med Solkanom in Dobravljami. Nemci so 16. januarja 1943 požgali tudi dobraveljsko šolo.

Zaradi vojnih razmer je mama leta 1943 naložila mene in mojega brata Marjana z nekaj osnovnimi stvarmi na 'borelo' (dvokolesni voziček) in naju iz Solkana odpeljala v svojo rojstno vas Dobravlje.

Dne 22. septembra 1943 so v Pescieri del Garda internirali mojega očeta in ga deportirali v Dachau; 23. septembra, en dan za tem so Nemci požgali mamino rojstno hišo v Dobravljah, ker so v njej imeli partizanki skladišče orožja. Postali smo begunci. Ljudje so lahko pomagali rešiti iz goreče hiše le dve vreči koruze in dve odeji. Rešena koruza je pomagala preživeti.

V Dobravljah pri Ajdovščini so potekali boji, otroci nismo hodili v redno šolo. Živeli smo z odraslimi od danes na jutri. Edina skrb je bilo preživetje.

Dne 31. maja 1944 so partizani napadli nemško motorizirano kolono med Dobravljami in Cesto, uničili osem tovornjakov in se umaknili. Ob tem je bilo ubitih pet nemških vojakov, eden pa zajet. Kot povračilni ukrep je okupator 2. junija 1944 (na moj osmi rojstni dan) požgal vas Cesta, vojaki so ubili šest ljudi, Malikova je zgorela v hiši, druga žena, ki je odšla od maše domov, je bila na poti ustreljena, neki mož in njegov sinček sta bila ustreljena na njivi, tri može iz Skrilj pa so zaklali. Okupator je dobil seznam ljudi, ki so bili osumljeni, in se je znesel nad njimi.

Spominjam se, da se je v noči na 28. april 1945 na poškodovanem mostu pod Dobravljami prevrnil avtomobil s četniškimi funkcionarji. Vojno dogajanje se je sproti obravnavalo, saj so po vsaki partizanski diverzantski akciji in hajki, če so le mogli, prišli partizanski poveljniki k aktivistki sorodnici Silvi v gostilno na pijačo.

Po vojni sem dokončala osnovno šolo v Dobravljah in postala gojenka internata v 'farberaju' – nekdanji barvarnici ob Hublju v Ajdovščini, kjer sem lahko jedla ameriško margarino in pila razredčeno 'Trumanovo' mleko v prahu skoraj do sitega.

Ob petih zjutraj so nas zbudili z budnico. Z baklami smo hodili po Ajdovščini in vzklikali razna revolucionarna gesla. Še v temi smo vstajali in odhajali na udarniško delo v mrazu in burji. Drug drugemu smo podajali zaledenelo opeko, ko so gradili razne objekte za ajdovskimi 'fabriškimi' hišami. Ob koščku kruha in ameriški margarini, smo pionirji z iglavci pogozdovali goličavje.

Vzgajali so nas za prihodnje junake socializma. V internatu so tudi mene obravnavali kot siroto. (Tedaj se je oče zdravil v Rimu v vojaški bolnišnici za posledicami fašističnih zaporov in medicinskih preizkusov v taborišču Dachau.) Dali so mi par gojzarjev in obleko z volančki. Verjetno so po vojni takšne oblekice izdelovali tudi za deklice s Petrička. (Dokumentarec – film Otroci s Petrička režiserja Mirana Zupaniča obravnava usodo otrok, ki so jih junija 1945 ločili od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje pri Celju, in jih odpeljali v otroško taborišče Petriček.) Takrat so bili mnogi prepričani, da je bil moj oče terorist. Nekateri so mu kot 'teroristu' pri druščini Črni bratje pridali še besedo zločinec, saj niso natančno vedeli, kaj se skriva za vsemi temi oznakami in kdo so bili Črni bratje.

Še več časa kot za revolucionarno prevzgojo so leta 1948 ob izbruhu Informbiroja* potrebovali, da so nam dopovedali, da se v šoli ne bomo več učili ruščine, ker smo Jugoslovani v sporu s Stalinom in Sovjetsko zvezo, s katero smo pretrgali vse vezi. Dijaki smo bili žalostni, saj smo si o Rusiji in Stalinu ustvarili mit, kot da bi šlo za Boga. Živeli smo z metrójem (podzemno železnico) v Moskvi, ki so nam ga prikazovali kot čudež tehnike, s proletarsko pravičnostjo pri naših bratih Rusih in najlepšim zborovskim petjem na svetu. Za nas je bila to čudežna pravljična dežela Kamniti cvet s prostranimi nasadi kolhoznih Mičurinovih jabolk v Sibiriji. Raj na zemlji.


Marjanca Šemè je bila upravnica in prefekta dijaškega doma v Ajdovščini, kjer sem v šolskih letih 1946/47 in 1947/48 obiskovala prvi in drugi razred nižje gimnazije. Če dijaki nismo bili disciplinirani, nam je vselej rekla, da je videla Tita in se ga tudi dotaknila, kar je avtoritativno učinkovalo na nas gojence, da smo bili bolj poslušni. Dijaki smo tudi slovesno prisegli domovini.

Vladajoča ideologija je bila močno prisotna tudi v šolstvu.

Svojih profesorjev, sošolcev in sošolk se skoraj vseh še spominjam po imenih. Vse njihove podobe so mi ostale živo pred očmi. Mladostne vezi, ki ostanejo žive vse življenje! Še kako jih cenim! V internatu so bile z menoj tudi nekatere brezdomne sošolke iz vasi Ustje, ki so jo 8. avgusta 1942 Italijani požgali. Tedaj je na Ustju pogorelo okrog osemdeset domačij, sedem pa v bližnjem zaselku Uhanje. Moške so odpeljali v goriške zapore, osem ubitih na Ustju pa so odpeljali v Gorico in jih na tamkajšnjem pokopališču pokopali. Dogodka, ki je odmeval po vsej Vipavski dolini in Goriški, se še spominjam. Tudi pri nekaterih sošolkah in sošolcih so ostale še odprte rane. Sočustvovali smo z njimi.

V ajdovskem internatu smo za obvezno čtivo ob večerih glasno brali knjigo Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Taras Bulba, ki govori o ruskem kozaku, in knjigo Nikolaja Ostrovskega Kako se je kalilo jeklo. Ob luninem mrku pa smo si prav vsi odnesli slamarice na balkone in čakali. Koliko spominov!

Na ajdovski nižji gimnaziji se najbolj spominjam izjemno požrtvovalne in sposobne profesorice slovenščine Zadnikove, ki nas je znala pritegniti, da smo sodelovali pri pouku, pisali in se naučili lepega izražanja v maternem jeziku. Prepričala me je, da sem začela pesniti in pisati kratke prispevke za šolski stenski časopis (stenčas). Po njej mi je ostala ajdovska nižja gimnazija v zelo lepem spominu.

Takrat sem si pri teku na sto metrov na ajdovskem stadionu prislužila pionirsko bronasto medaljo. V Ajdovščini sem obiskovala jadralski tečaj. V letih 1947 in 1948 sem bila kot pionirka članica Aerokluba, ki je imel svoj sedež v Šturjah v bližini nižje gimnazije v Ajdovščini. Spominjam se, da smo na tečaju risali in izrezovali slike lahkih jadralnih letal in sestavljali lepljenke. Moja želja je bila, da bi postala letalka. Z nekaterimi navdušenimi dijaki za lahko jadralstvo sem na ajdovski stadion hodila gledat, kako vzletajo 'vrabci' s Polic. Že tedaj so mladinci skakali iz letal z višine osemsto metrov. Domačini so pomožno letališče imenovali Campo di fortuna (Letališče sreče). Prvi polet z letalom nad Vipavsko dolino je bil 25. januarja 1913 v smeri Gorica–Ljubljana.

Gojenke ajdovskega internata smo prav posebno občudovale ajdovskega športnega favorita, kolesarja Julija Lulika. Vselej smo ga pričakale na ovinku v Šturjah pred njegovo hišo in občudovale njegovo sloko postavo in veščine in moč pri poganjanju kolesa. Še posebno smo bile ponosne na Ajdovca, ko se je leta 1949 vključil v šempetrski kolesarski klub Železničar in na kolesarski dirki tega leta na trasi Gorica–Komen–Ajdovščina–Gorica dosegel prvo mesto. Spremljale smo vse njegove zmage, ki so ga pripeljale do državne reprezentance bivše skupne države.

Dr. Danilo Lokar, ajdovski zdravnik in pisatelj (1892–1989), je bil tudi dijaški zdravnik. Leta 1947 me je kot 'siroto' vprašal, kam bi raje šla na šolske počitnice: v Hruševje pri Postojni ali v Banjole. Rekla sem: »V Banjole! K morju bi rada šla.« Vendar nisem mogla na počitnice na morje, ker sem se na mojo veliko žalost v internatu okužila z garjami. Namesto da bi šla na počitnice, sem si morala mazati roke z žvepleno mastjo in se hladiti v reki Vipavi. Na dvorišču internata smo si iz skladovnice drv naredili skrivališče, kjer smo se lahko shajali, skriti očem upravnice. Takrat so med nami vzklile tudi prve sramežljive najstniške ljubezni in iskali smo priložnost za skrivne poglede. To je bila lepša stran povojnega življenja. Ob nedeljah popoldan smo dijaki hodili k izviru Hublja. Spominjam se, kako smo se obešali na srobot in kot Tarzani počeli drzne vragolije nad Hubljem, da so se ljudem ježili lasje. Ob nedeljah popoldan smo dekleta šla k izviru Hublja. Fantje so nam sledili, pa so vso pot brcali pločevinke, ker jim je bilo pred pogledi deklet nerodno.

Razočaranje ob povojnem terorju rdečih oblasti, partije in Udbe

Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji (1947) smo se leta 1949 preselili iz Dobravelj v Solkan. Na solkanski šoli v Žabjem kraju sem obiskovala tretji razred nižje gimnazije. Tu so me kot 14-letno mladenko zamorili in mi vzeli veselje do učenja. Profesor Fabjan, ki je poučeval zgodovino, mi je rekel, naj ne mislim na nadaljnje šolanje, ker bo tako ali tako vojna med Vzhodom in Zahodom. Po priključitvi je v stometrskem obmejnem pasu moral vsak prijaviti Udbi človeka od drugod, ki prenoči pri kom. Meja z Italijo je bila zaprta. Neka čudna psihoza je v letu 1949/1950 vladala med profesorji, ki so bili včasih tudi nasilni. Bili so prestrašeni in pod hudimi pritiski. Vrstile so se aretacije in zasliševanja. Tudi mamo moje sošolke Alme Prijon so zaprli, ker je njen sin Toni leta 1954 ilegalno zbežal čez mejo. Kasneje se je izvedelo, da je tudi profesor Fabjan s svojo soprogo, ki je bila lekarnarica v Solkanu, pobegnil čez mejo v Italijo.

Spominjam se, kako je takoj po vojni drla reka ljudi po tedanji Svetogorski ulici proti italijanski meji, da ni bilo videti koščka asfalta na cesti. Skozi priprta polkna sem gledala to množico ljudi, ki je bežala kakor zbegana čreda. Tako bedni in nečloveško prestrašeni so bežali proti Gorici. Veliko je bilo prebegov čez mejo. Skoraj vsako noč je bilo slišati strele. Situacija je bila kaotična. Ljudje so se spremenili v množico ovaduhov, ki so ovajali drug drugega, da so sami sebe obvarovali pred represalijami. Šolstvo je bilo pod partijskim nadzorom. Vedeli smo, da o učiteljih zbirajo podatke celo med dijaki in sestavljajo karakteristike. Zato so bili prestrašeni in nemotivirani za pedagoško delo. Po izbruhu Informbiroja je bilo tudi v šoli čutiti spremembe.

Nekega dne sem med spraševanjem pri matematiki v prvi klopi prišepetavala sošolcu Lučku Čadežu. Profesor me je oklofutal in me za nekaj ur zaprl v drvarnico. Ko sem za prvomajske praznike leta 1950 šla ob devetih zvečer k svoji mami, ki je v kiosku prodajala tobak, časopise in razne športne rekvizite, me je videla razredničarka, profesorica srbohrvaščine Ana Šinkovčeva, in sem zaradi prekoračitve hore legalis dobila ukor profesorskega zbora. Na dan uzakonitve delavskega samoupravljanja 27. junija 1950 sem dobila spričevalo z znižano oceno v vedenju zaradi ukora, kar me je zelo razžalostilo. Moram reči, da zato solkanske šole nimam v lepem spominu. Vzdušje pa je bilo olepšano s slavoloki zmage in z mitingi ter ideološkimi govori. Dijaki smo veliko vadili tudi za telovadne nastope ob državnih praznikih ali ob podobnih priložnostih, ko so v Novo Gorico prihajali na obisk politični veljaki. Nasploh pa smo ljudje kljub razmeram doživljali to stanje po vojni nekako evforično zmagoslavno, bili smo zadovoljni, da smo svobodni, brez okupacije ter fašističnega in nacističnega nasilja. Spominjam se množične prireditve na Okroglici, ko sem si prvič v življenju na prostem ogledala komično opero Jakova Gotovca Ero z onega sveta.
V Solkanu je bila nastanjena milica (LM), ki je imela svoje prostore v Lenassijevi vili, kjer so bili tudi Okrajni zapori. V podržavljeni Bartolomejevi vili so imeli svoj sedež organi UDV (Uprave državne varnosti) – Udbe s preiskovalnimi zapori, ki so se jih ljudje še posebej bali. V Solkanu je imelo od priključitve del cone A k Jugoslaviji leta 1947 do selitve v upravno zgradbo v Novi Gorici leta 1952 svoj sedež Okrajno sodišče v Gorici. Sojenja so povečini potekala v nacionalizirani Dročevi hiši (v stavbi, kjer je današnja Krajevna skupnost). Partija je utrjevala oblast na vseh področjih družbenega življenja (šolstvo, verske zadeve, gospodarstvo, kmetijstvo, kultura itd.), posegala je na področje zasebnega življenja ljudi in upravljala z njihovo imovino. Petdeseta leta so bila obdobje hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.

Partija je iskala morebitne nasprotnike novega režima tudi v Cerkvi. V Solkanu je znan primer nasilja mladoletnikov nad zavednim slovenskim duhovnikom dr. Francem Močnikom*14 in grob način njegovega izgona. Iz Solkana so izgnali tudi župnika Ivana Kretiča (župnikov namestnik od 25. septembra 1947 do 12. oktobra 1947, ko je bil izgnan v Italijo) Pobožni profesorici slovenščine Vidi Podgornik (umrla je za posledicami prometne nesreče 6. oktobra 1998) so prenapeteži premazali stol z lepilom. Partijska celica v Solkanu je bila preko svojih članov kar dejavna. Ljudje so imeli nemalo težav zaradi izražanja verskih čustev. Povsod so propagirali ideologijo in študij teorije Marxa in Engelsa ter vzgojo v duhu novega časa. Hodila sem tudi na tečaj esperanta, umetnega mednarodnega jezika.
*14 Dr. Franc Močnik (1907–2000), profesor in duhovnik, rojen v Idriji, posvečen leta 1934; isto leto je doktoriral na Znanstveni fakulteti v Bologni. Po razmejitvi so ga imenovali za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, vendar je bil leta 1947 izgnan iz Solkana v Gorico, kjer je dvajset let poučeval na slovenskih šolah. Bil je ravnatelj Alojzijevišča in leta 1972 prvi župnik pastoralnega središča za slovenske vernike pri Sv. Ivanu v Gorici, odbornik in dvajset let predsednik GMD, trideset let odgovorni urednik Katoliškega glasa. Vir: (PSBL II; Katoliška Mohorjeva družba, 2002 in Cerkvena zgodovina solkanske župnije)

Tudi mednarodna situacija je bila zelo napeta. Leta 1956 so sovjetski tanki zatrli proteste proti komunističnemu režimu na Madžarskem. Živeli smo po napotkih socialistične ideologije. Časopisi so kar naprej pisali o obsojenih po zakonu o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Čas so močno zaznamovale razlastitve, agrarna reforma, nacionalizacija in razni drugi procesi z odvzemi premoženja ljudem. Dvolastniki so bili posebej prizadeti, ker so imeli razkosana zemljišča, nekaj tu, nekaj onkraj meje v Italiji. Stiki ljudi s sorodstvom onkraj meje so bili v začetku skoraj nemogoči, pozneje pa zelo oteženi. Tarča neprenehnega šikaniranja so bili bivši trgovci, gostilničarji, obrtniki, kmetje in posestniki. Ti so bili pogosto obsojeni za vsak najmanjši prekršek. Nekateri Solkanci, imetniki dvolastniških izkaznic, so bili obsojeni, češ da so kupovali razne potrebščine onkraj meje, ki jih tu v trgovinah ni bilo mogoče dobiti (metle, nočne posode, copate iz filca z zadrgo ipd). Le brivka Francka Pekorari je za udbovske družine lahko prinašala stvari tako, da je bila 'carinarka' tedaj poklicana z delovnega mesta na mejnem prehodu na Polju z namigom, naj miličniki Pekorarijeve ne pregledajo.

Ozračje je bilo polno razpihovanja propagande o verbalnih deliktih, češ da se širijo klevete in sovražna propaganda proti državni ureditvi FLRJ. Ljudje so se bali kar koli reči ali se potožiti čez oblast, saj so jih za vsako malenkost klicali na zaslišanje, jih zapirali in kazensko preganjali. Tudi za popolnoma nedolžne šale so preganjali ljudi. Agenti Udbe so vsepovsod prisluškovali, opravljali hišne preiskave, spletali konstrukte in nezaželene osebe odstranjevali iz službe in javnega življenja. Veliko zgodb mi je povedala Poldka Poberaj, žena Evgena Poberaja, enega najpomembnejših predvojnih komunistov v Solkanu. Na zmontiranem sodnem procesu je bila obsojena na več let zapora zaradi očitanih ji kaznivih dejanj nedopustne uporabe stvari v svojem nacionaliziranem mlinu. Tudi posredovanje Franceta Bevka pri oblasteh ji ni nič pomagalo. Bila je na prisilnem delu v gradu Brestanica (Rajhenburg). V takšnem represivnem ozračju res ni bilo prijetno živeti; tudi jaz sem ga zaradi očetove usode še kako občutila na slehernem koraku. Edino zadovoljstvo, ki sem ga kot dijakinja imela v Solkanu, je bilo plavanje v Soči. Pa še to so mi neki prenapeteži skalili, ko so me tolkli po glavi z vesli in vpili: Gofe, Gofe (vzdevek mojega očeta). Vedela in občutila sem, kaj to pomeni, in oni so tudi dobro vedeli, zakaj so to počeli. Očeta sem pač imela v Italiji in to je bilo za tiste čase dovolj, da so me nadlegovali.

Veselilo me je tudi kotalkanje in za solkanske kotalkarje moram reči, da so bili prijazni in prijateljski. Družil nas je šport. Kotalkali smo po glavni cesti in po drsališču ob železniški postaji v Novi Gorici.

Na solkanski šoli sem v letih 1952/1953 kot mladinka opravljala tudi tečaj sanitetne službe protiletalske zaščite in prve pomoči 1952/1953. Usposabljali so nas za medicinsko prvo pomoč za primer vojnega spopada me Vzhodom in Zahodom.

Povojnega bivanja v Solkanu od leta 1949 do leta 1959 se spominjam kot časa nepretrganega političnega šikaniranja vse moje družine, ki je presegalo meje človeške vzdržljivosti in predstavlja zame najbolj travmatično obdobje mojega življenja. Ljudje so živeli v strahu. Nihče ni smel prenočiti v obmejnem stometrskem pasu, če ni bil prijavljen Upravi javne varnosti.

Čustva so vzvišeni prostor človeške intime. Povojne realnosti kot nosilke smisla svobode nisem sprejemala. Svoboda je bila tedaj le miselni konstrukt, ideološki vzorec osrečevanja z normiranimi vrednotami režima. Veliko državne sreče nisem mogla ponotranjiti kot svoje. Bila sem razdvojena med zapovedmi družbene stvarnosti in svojim notranjim svetom.

Težko je sprejeti resnico o svojem očetu, ki je še skoraj otrok verjel, da se je z uporom mogoče rešiti fašizma, a prav borci proti fašizmu so ga zavrgli in pozabili. Zato sem povojno svobodo doživljala kot kaplje grenčice. Postala sem uporna brez upa na zmago. Svoboda, ki jo je prinesel nov zgodovinski čas, me ni naredila srečnejšega otroka. Še vedno sem bila brez očeta. Svoboda, ki ti veleva, da se odpoveš svojemu očetu, ni nobena svoboda, je le slepilo.

Po priključitvi cone A k Jugoslaviji družini vselitev v očetovo rojstno hišo v Solkanu ni bila dovoljena, ker je oblast potrebovala hišo zase. Zato smo do leta 1949 ostali v delno obnovljeni mamini rojstni hiši v Dobravljah. Oblast konfiskacije (zaplembe) ni mogla izvršiti, ker hiša v Solkanu ni bila očetova, temveč nonotova last in jo je nono v dogovoru z mojim očetom oporočno zapustil meni. Ljudem, ki režimu niso bili po volji, so zaplenili vso imovino, celó pohištvo, ki so si ga prisvojili nekateri partijski funkcionarji. (Funkcionar R. Č., kj je po letu 1950 stanoval v moji rojstni hiši, je imel na kosih pohištva velik črn tiskan napis 'Tamaro Bruno', kar je označevalo ime prejšnjega lastnika.)

Pohištvo, ki je po nonotovi smrti ostalo v hiši, so nam iz Solkana pripeljali v Dobravlje, in sicer nonotovo spalnico, zakonsko spalnico mame in očeta, kuhinjsko opremo in nekaj gospodinjskih potrebščin. Opremo trgovine pa je nono prodal že prej, saj je za preživljanje nujno potreboval denar in tudi za svoj pogreb ga je prihranil. Usoda drugih nonotovih stvari v hiši, ki jo je po priključitvi zasedla oblast, ni znana. S hišo v Solkanu je od leta 1947 naprej oblast gospodarila tako, da je Občinski ljudski odbor (ObLO) vanjo naselil urad za delo, vojaški odsek in zobozdravstveno ambulanto dentista Staverja.

Ko smo se iz Dobravelj preselili v Solkan, nam oblastniki niso bili naklonjeni. Na vsakem koraku so nam dajali čutiti, da smo nezaželeni, ker je oče v Italiji. Mama dolgo ni dobila službe in sploh ne vem, kako smo preživeli. Bilo je zelo hudo. Po hrano smo hodili na mamin dom v Dobravlje. Občasno, ko je hrane primanjkovalo, smo se nahranili tudi v državni javni kuhinji pri Droču (za kosilo je bil npr. krompirjev golaž brez mesa, le s paradižnikovo mezgo).

Mama je potrebovala delo. Ko se je zglasila na občinskem ljudskem odboru, jo je občinski funkcionar zelo ponižal, ko ji je rekel, da jo lahko uporabijo le za pomivanje stopnišča na občinski upravi, ker je njen mož v Italiji in ji zato ne morejo zaupati drugega dela, kot bivša zasebna trgovka pa tako nima možnosti, da bi delala v državnem sektorju. Veljal je ukaz: »Bivših gospodarjev nikoli na delovna mesta, nikoli v službo!«

Kot sem že navedla: mama je dobila dekret za premestitev v Tuzlo, ki je hkrati pomenil tudi izselitev družine. Očitno je nekdo hotel dobiti in prevzeti mojo rojstno hišo, ki mi jo je zapustil nono. Vendar se nismo izselili v Bosno, ker se je za nas zavzel Martin Greif, borec, politični funkcionar in poznejši župan občine Ajdovščina. Ocenil je, da je takšen ukrep do družine nesorazmeren in krivičen. Znano mu je bilo, da so Breščakovi narodno zavedna primorska družina. Dejal je, da nasprotuje takšnemu nedopustnemu posegu, ki ne ustreza tistemu, za kar se je boril. Dejal je, da se je boril za pravično družbo. Lesnini in domačim oblastem je sporočil: »To osebo potrebujemo tukaj!« Če tega ne bi storil, bi bila danes prisiljeno izseljena Slovenka – Bosanka.

Načeli bratstva in enakosti sta se po vojni sprevrgli v razredno sovraštvo in zavist do meščanskega razreda, h kateremu so spadali trgovci, gostilničarji, obrtniki, kmetje posestniki …, s katerimi se je nova oblast ideološko spopadala in jih materialno in psihično uničevala. Odgovor na predvojno revščino mnogih se je sprevrgel v skrajnost, ki jo je ideologija gnala do absurda. Pijani od moči, so jo mnogi izrabljali in se udejanjali kot vzvišeni bogovi na položajih in uničevalci vsega, kar ni bilo v najožjem pomenu proletarsko. Pojem državljana kot subjekta svobode in življenjske avtonomije je bil ideološko zatrt z radikalnimi internacionalističnimi gesli o enakosti, ki so dolga desetletja spodbujali užitke porabniškega hlepenja, kakršnemu smo danes priča in predstavlja vir moralnega popačenja družbe.

Izzvana ekskluzivna volja do oblasti in moči je vzpostavljala omejenost, enoumje, izključevalnost, sistem ideološkega obračunavanja z nasprotniki za osebne koristi in blaženje frustracij. Predstavlja pravo nasprotje današnje nedosežene želje mnogih po kapitalistični vzvišenosti in razkazovanju.

Ljudje običajno o šolskih letih in mladosti pišejo samo sončne spomine. Tudi jaz bi se rada spominjala le srečnih trenutkov in pozabila na vojno in povojni čas, ki sta uničevala kulturo in človečnost ter izmaličila duševnost mnogim ljudem. Vsem, tudi otrokom, pa sta vojna in povojni čas zapustila neizbrisen pečat preganjanja, prikrajšanosti in težkih časov. Želela bi si samo dolg mir, vračanje v kraljestvo otroških spominov, ki so me osrečevali in mi dali razumeti, da je življenje vredno živeti, da je sožitje pomembnejše od sovraštva, mir plemenitejši od vojne, ljubezen pa močnejša od vseh sil sveta.

Doživela sem marsikaj, kar mi je oslabilo zaupanje v človeško vest. Poleg lepih sem doživljala tudi surove dogodke, ki se niso dogajali samo med vojno, temveč tudi po njej. Imela sem očeta s fašističnim pečatom razosebljenega imena, ki ga je 'religiozni' obred revolucionarne ideologije izničil in ga hotel v meni kot neobstoječega ubiti. Življenje pa me je sililo k novemu zagonu in naj neprijetno pozabim, vendar tega popolnoma ne zmorem, ker mi ostaja grenak priokus.

Najbolj žalostno je, da ob vsakem nasilnem vzponu na oblast zavlada primitiven človek, civiliziran in izobražen pa se mora pogosto umakniti. Nasilno odrinjen, obdan z občutkom manjvrednosti, doživlja sramotno podrejenost. To spoznanje je nastalo v glavi otroka, dokončno pa se je oblikovalo v zavesti mladenke. Dolga leta sta ga skrivala strah in slabost, občutek, da se o teh stvareh ne sme govoriti in s tem vznemirjati drugih. Da je stvari treba preseči.

Poznavanje razmer po vojni je za današnji čas še kako poučno, zlasti za mladino, da se take stvari ne bi več ponovile. Povojno obdobje se ne konča leta 1947 z obsodbo solkanskih sabotažnikov in z njihovim prestajanjem kazni v tržaškem Coroneu. Vsi smo bili žrtve, vsak na svoj način. Vojna se ni končala le z zmagoslavnimi partizanskimi pesmimi, s slavoloki zmage in z mitingi. Vojna se je nadaljevala tudi z drugo, temno stranjo, o kateri tako težko govorimo (zapori, Goli otok, prisilno delo, prevzgoja, indoktrinacija, dolga leta življenja v ponižujočih razmerah, izgoni, poboji, beg pred represalijami ...). Temno stran povojnega življenja je po krivici doživljal tudi moj oče. Navsezadnje sem krivico doživljala tudi jaz, ki sem preživela mladost brez očeta. Po vsem trpljenju, ki sta ga očetu zadala fašizem in nacizem, mi je nasilje povojnega časa odvzelo še preostali del normalnega otroštva, ki bi moralo vsakemu otroku pripadati že po naravi stvari. V demokratični državi bi bil moj oče kot antifašistični zapornik in domoljub ter dahavski interniranec v domači deželi drugače sprejet. Nobena revolucija nima človeškega obraza, pa četudi si kdo še tako prizadeva dokazati, kako idealen in pravičen sistem naj bi to bil. Večina ljudi je pokazala veliko upornosti. Za obstoj naroda so naredili veliko dobrega. Nekateri vodilni funkcionarji pa so marsikaj pokvarili in poteptali z nasiljem. Bil je kaos in svet je bil obrnjen na glavo. Ali kot pravi Solkanec, partizan in filozof Dušan Pirjevec: »Bili smo revolucija!«

Spominjam se, da sem se svobode veselila, pomagala udarniško pri obnovi šole, pri gradnji stanovanjskih blokov v Ajdovščini, pogozdovala in se udeleževala navdušujočih akcij, ki jih je prinesel novi čas. Veselila sem se tudi novih idej o pravičnejšem svetu, za katere se ni bilo težko navdušiti.

Preteklosti se spominjamo tako, kot smo jo tedaj doživljali.
27. julij 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Iz, moje, knjige spominov, ... | Komentarji (4)
Potujemo skozi čas.
V veliko prostorsko blaznost.
Čas je absolut.
V njem ni vračanja.
Ima svoj razlog,
da sestopi v nikogaršnji deželi.
Ko udari kladivo,
ima čas svoj zven,
svoj zvok,
svojo barvo.
svoj utrip
s trenutki, ki zaznamujejo vsak dogodek.
Priklenjen na svojo lastno minljivost,
vzklije v življenje.
Razširi telo in dušo čez obzorje.
Enkraten dogodek ima svoj razvojni pomen.
V sebi skriva svoj kozmični tok.
Zunajtelesno substanco.
Obredno čaščenje moči.
S srečo, ljubeznijo in ugodjem,
ki hočejo večnost.
A drveči čas ni zato opremljen.
Deluje z besnečo silo,
ki ureja harmonijo kozmosa.
Ogenj in voda sta priložnost za življenje.
V ognju se človek rojeva in izgoreva,
v porodni vodi plava ini se utaplja.
Ob odhodu ostane nepotešen.
V Zemljini zanki svobode
se z vsako mislijo,
besedo ali drugim dejanjem
lahko uniči čas
in sledi vstop v brezčasje.
Zgodi se magična beseda,
skrita v soku telesa.
Dogajanje se zgosti in kristalizira.
Brez povratka. In čas ga prehiti.
Ko upesnjuješ svoje bistvo bivanja,
prikliči vse zlate odtenke sonca v poezijo.


www.tatjana-malec.si
18. julij 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Refleksivna lirika 18.7.2018 | Komentarji (4)































Ne izrekaj se mi z besedami,
izrekaj se mi z očmi
kakor iskrenje jutranje svetlobe.
Svilenih udov se me dotakni
zleknjen kakor zemlja.
Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca,
sem našla oranžno samoto
in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen.
Spomin na številne podrobnosti.
Tamarinda me nežno polni
z zelenenjem in rumenimi cvetovi.
Finim tkanjem radosti, ki ohranja čas
v vetru rož, ko zlat Kupido odseva lesk
draguljev, zagledan v tišino luči,
v rožnati prstan časa z odbleskom sonca
v razbiti steklenici na samotnem travniku.


www.tatjana-malec.si
13. julij 2018 | Kategorije: Kultura | Zaznamki: Lirika | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 193122
Forum avtorjev: 15882 Forum teme: 34437 // Odgovorov: 1874484
Blog avtorjev: 3582 // Blogov: 86732 // Komentarjev: 1241549
Avtorji fotografij: 26262 // Slik: 222345 // Videov: 18359
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "