Uporabnik: Geslo:
Revolucija je naredila osrednjo ideološko klavnico za vse tiste, ki ji niso bili po volji. Duhovno in tudi sicer je pobijala ljudi zdravega in poštenega duha in postavljala na položaje odločanja tiste, ki teh lastnosti niso imeli. Seveda to ni pravilo, je pa pravilo postalo, ki v veliki meri še velja. Da se razumemo, skonstruirala je materialni svet, kot da duhovni ne obstaja in duhovnega obglavila.

Pri mnogih stvareh, ki jih več ali manj razumsko zavračamo, je veliko okultnega, nekaj nadnaravnega, čemur ne moremo sugerirati vsebino, ki prepriča. Ob globljem premišljevanju pa je najti tudi v tem neko sporočilo. Vendar simbol ima svoj poseben značaj, z njim skušamo doseči nadomestitev skrivnosti življenja in smrti. Jaz razumem versko simboliko kot govorico utehe.

Demon je vedno prisoten, povsod. Vsaka cerkev je samo človeška inštitucija z vsemi človeškimi napakami, ker jo vodijo dobri in manj dobri, pozitivni in manj pozitivni ljudje. Vendar, če postavimo na tehtnico njene dobre in manj dobre strani, nam ne bo kot celota razpadla na črepinje, v njej bo ostala neka kohezija, ki povezuje dobro, sicer ne bi obstajala dva tisoč let. Zato sem do nje strpna, ne vzdržim se pa, da ne bi povedala, kar se mi ne zdi prav. Cerkev na nek način pomaga človeku odkriti čustvo vere in prek njega mu pomaga, da odkrije v sebi etičnost, da se človek razodeva kot človeško bitje, ki teži k božji popolnosti. Božje ni ničesar drugega kot fikcija človekove ljubezni in popolnosti, ki jo vidi v Bogu. Cerkev je veliko pripomogla k civilizaciji in kulturi narodov, čeprav jih je tudi omejevala in civilizacijsko zavirala pri razvoju.

V mnogih ustih se mi zdi beseda Kristus že skoraj blasfemična. Medtem, ko skušajo nadzorovati rast božjega tkiva v psihi človeštva, je ne artikulirajo z ljubeznijo, temveč z njenim izničenjem. Vse dišeče delte, ki vodijo človekove izvire misli k dobremu, mašijo z materialističnimi opilki, namesto, da bi prepustili pretok bogatih rudnin, ki jih telo in duša potrebujeta. Za kulturo je značilen neke vrste sinkretizem (henduizem predstavlja sinkretizem bramanskih in budsitičnih elementov). Neka kultura je vedno zmes različnih kultur in tako je tudi krščanstvo zmes judovstva, vzhodnjaških kultur z grško, ki se je skozi stoletja izčiščevalo in očitno izčiščevanja nikoli ne bo konec. Kakor koli stvari obračamo, krščanstvo predstavlja etos, na njem temeljijo evropska kultura in naše vrednote.

Ne glede na izvor in kulturne reference, bom vero razumela kot iskanje namena in smisla življenja. Zato bom Bogu rekla: »Ne glede kdo si, ne umikaj z mene svoje milostne roke, ker se kot človek želim razodevati po tvoji podobi.« Ne dopustimo si, da bi hrup zgodovine in prelita kri preglasili naše srce. Pustimo mu svobodo pri zarisovanju zemljevidov predsmrtja in zasmrtja. Življenje ni pasivna praznina, v kateri ni kozmičnih skrivnosti, vere in upanja. Človek je prostor in čas, je preteklost, sedanjost in prihodnost. Človek je etimološko bitje, vezan na svoj izvor in svoje korenine, tudi kulturne. Človek je bivanjska izkušnja v dobrem in slabem, ni praznina, je tudi utopično bitje. Če ne bi bil utopično bitje, bi prenehal misliti in se izražati, ne bi imel odpeva duše, impulzov čutnosti duha, hrepeneče duše, tudi po vektorajnosti. Človek potrebuje askezo za doseganje krščanske popolnosti v svoji ljubezni. Potrebuje domišlijsko izkušnjo doživljanja in razodevanja Boga skozi sebe. Kant to spontanost imenuje tudi »svobodo v kozmičnem umu«.

V Govoru Jezusa Nazarenskega se pokaže prav nenavadno razumevanje za svobodo in moč, lastno človekovi svobodi, toda človekova sposobnost, ki ustreza tej moči in ki je po besedah evangelija sposobna prestavljati gore, ni volja, temveč vera. Stvaritev vere je čudež, katerega pojem je v mnogem mnogopomenski in težko razložljiv. To mnogopomenskost lahko spregledamo in se sklicujemo samo na mesta, na katerih se čudež ne kaže kot dogodek, ki je izključno povzročen v onostranstvu, četudi v vseh primerih v prid nečesa nepričakovanega prekine naravne procese, ki potekajo samodejno.

Pa poglejmo kaj je čudež, ko veliko krat marsikdo skomigne z rameni. Čudež je nepojasnjena skrivnost. Da bi skrivnost naredila bolj mikavno, bi vas rada spomnila na to, da je v naravi vsakega novega začetka, da z vidika vsega preteklega vdre v svet povsem nepričakovano in neizračunljivo. V bistvu se vsak dogodek zdi kot čudež. Zato čudež lahko vidimo kot verski pojav, lahko pa ga pa obravnavamo tudi v okviru stvarne eksistence. Vse sloni na verigi čudežev, na vladajoči verjetnosti, je že nastanek Zemlje in nas samih neskončna neverjetnost. Vsak nov začetek postane čudež, ki ga vidimo in doživljamo z vidika procesov. Vsako videnje je vzvišeno videnje, ki bi ga lahko poimenovali tudi skrivnost. Vera ni ničesar drugega kot upanje, da bomo prodrli v skrivnost. Jaz ne morem pristati na tezo, da je vero mogoče odriniti iz tega čustvenega stanja človeštva. Vsak je veren na svoj način. Že samo strmenje in čudenje skrivnostim predstavlja predreligiozno stanje in vsak človek ga razvija po svojih čustvenih, intelektualnih in tudi siceršnjih duhovnih potrebah.
29. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (2)
Državotvornost katoličanov
Vir: Slovenski gospodar, 19.09.1934, letnik 68, številka 38
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica

Državotvornost Katoličanov


Ako se državna oblast trudi, da pošteno uredi socialne razmere, kakor to dela Rooseveltova vlada, da stre mamonizem (neukrotljivo hrepenenje po denarju, ka­tero gre preko božjih, cerkvenih in dr­žavnih zapovedi), bo vedno našla med katoličani svoje najzvestejše pomočni­ke. Brez dvoma bi imeli mnogi štrajki strašnejše posledice, ako bi katoličani ne posredovali in pomirjevali. Njihovi socialni nazori prodirajo tudi v nekatoliške kroge. Tako se tolmači izredni vpliv papeževih okrožnic. Katoličani ne težijo za nasilnim prevratom, marveč se samo poslužujejo zakonitih in dovolje­nih sredstev. Oni so podlaga in zaslomba državnega reda.« — Pomenljive be­sede iz nekatoliških krogov. Naj bi se slišale daleč po svetu, posebno pa tam, kjer se še danes nahajajo širokoustneži, ki brezvestno klevetajo katolicizem — po njihovem političnem narečju kleri­kalizem — kot protidržaven živelj. Od takega natolcevanja imajo klevetniki oseben profit, država pa trpi škodo.

Liberalizmu je svojsko, da hoče pravico do lastnega obstanka dokazati z natolcevanjem katolicizma. Katolicizem — liberalci ga lažno imenujejo klerikalizem — je protivnik znanosti, protivnik umetnosti, protivnik prosvete, pro­tivnik napredka, protivnik kulture, pro­tivnik svobode, protivnik človeškega dostojanstva, protivnik sreče ljudi in narodov: tako se glasijo znane litanije svobodomiselstva in naprednjaštva, ki jih venomer ponavljajo liberalni časniki vseh jezikov, tudi v slovenskem jeziku. Bili so časi, ko so na nazive teh litanij množice v nekaterih državah odgovar­jale v mogočnem koru: »Proč s klerikaIizmom!« Povečini so ti časi minuli. Človeštvo se je iz lastnega, težko pla­čanega izkustva uverilo, da liberalizem laže ter da je vse to njemu samemu lastno, kar lažnjivo očita katolicizmu. Zlasti na gospodarskem polju je člo­veštvo moralo to spoznanje drago pla­čati. Liberalizem je treščil narode v su­ženjstvo kapitalizma, za katerega ne obstoja sodilo resnice, pravice, pošte­nosti, svobode, človeškega dostojanstva in sreče ljudi in narodov, marveč edino sodilo in načelo: dobiček.

Politični liberalizem je hotel ter hoče nujveč profitirati od tega-le očitka, ki je z njim natolceval zveste katoličane: klerikalizem je proti državi. S to kle­veto se je liberalec postavil za žandarski bajonet, ki naj bi opravil svoj posel s katoliškim življem v politiki. Proti državi pa so verni katoličani — tako skuša liberalizem opravičiti svojo laž in kleveto — radi tega, ker so podrejeni rimskemu papežu, ki kraljuje v Rimu, ker je njih srce ne v domači državi, am­pak v tuji itd. Ako bi liberalno uteme­ljevanje bilo resnično in stvarno, bi iz njeja sledilo, da bi ena petina človeštva bila protidržavna, kar bi gotovo one­mogočalo obstoj držav. Ker pa države obstojajo, je to dejstven dokaz za laž-njivost liberalne trditve. Svetopisemski dokaz za to, kako je liberalen očitek zgolj grda kleveta, nudijo znane besede Zveličarjeve: »Dajte Bogu, kar je bož­jega, in cesarju, kar je cesarjevega!« Ako kdo ne da cesarju in kralju, kar je cesarjevega in kraljevega, in državi ne, kar njej pripada, je to liberalec, ki ne da Bogu, kar je božjega. Kdor ne prizna iz Boga izvirajooih moralnih načel, ruši tisto podlago, ki je na njej zgrajena člo­veška družba in vsaka država. Zgodovina spričuje, da so katoličani vedno bili trdnjava državnega reda. Da so tudi danes, spričuje izkustvo, ki ga izpovedujejo tudi nekatoličani, kajpada tisti, kojih možgani niso okuženi z ba­cili liberalizma. V dokaz hočemo nave­sti list, ki izhaja pod imenom »Outlook« v Zedinjenih državah Severne Amerike. Ta list piše: »Dve leti se že vodi pri nas borba okoli pravičnega gospodarskega urejenja. Nadejamo se, da ne bo prišlo do katastrofe. Jamstvo za to so naši ka­toličani. Ni jih sicer mnogo, pa so naj­močnejši po svoji veri. Vse druge vero­izpovedi se drobijo v brezbrojne ločine. Katoličani so po nauku in življenju nezavzetna trdnjava. Katoličan, to ni sa­mo ime, marveč jasno začrtano življe­nje. Ustanove in tvorbe katoličanov so delo škofov, delo rimskega papeža. One so urejene in uravnane k stalnemu ci­lju. Kaj to pomeni? Katoliška cerkev ne bo nikdar odobrila nasilja, nikdar ne­pokorščine, dokler se ne protivi Bogu.
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Kaj so pisali v časopisu Domoljub 22. 1. 1930 leta?

Moderni bogovi

Svobodomiselno človeštvo je zavrglo pravega Boga. Ker je Bog večna Resnica, Dobrota i n Ljubezen, je svobodomiselno zavrglo tudi resnico, dobroto in ljubezen. Namesto enega in resničnega Boga pa si je postavilo tri bogove, tri laži-bogove, pred katerimi poklekuje, zažiga kadilo, malikuje in daruje prav kakor stati pogani ~ žive ljudi.

Enega boga si je postavila sovjetska Rusija. Ta bog je boljševiški, protiverski socializem. Zasebne lastnine ni. Vse je državno oziroma od tiste peščice ljudi, ki s krvavim nasiljem drže državo oziroma ljudstvo na vajetih. Ta socializem ni prinesel paradiža na zemljo, kot socialisti tako radi obetajo, ni prinesel socialne enakosti in blagostanja, temveč krušne karte in nagajko, ki pridno poje po hrbtih vseh nepokornih elementov in teh je precej. Delavstvo je slabše plačano kot kje drugod, družina, ki je uteha in počitek za delovnega človeka, je razbita, kmetje ne marajo več sejati, ker jim bo itak država skoro vse zaplenila, kar bodo pridelali, če pa sejejo, sejejo zato, ker stoji za njimi smrt.

Vsak Rus mora danes verovati na boljševiški nauk: vera je strup za ljudstvo, in po tem programu zapirajo boljševiki cerkve, razbijajo svete podobe, do smrti pretepajo ljudi, ki jih še dobijo v cerkvi, do 18. leta je itak prepovedano hoditi v cerkev, prirejajo javno glasovanje, kdo je za Boga in kdo proti; in kdor glasuje za Boga, je ob delo, ob krušne karte in največkrat tudi ob življenje. Duhovnike so že skoro vse pregnali v nezdrave azijske pokrajine, kjer radi lakote, pretepanja in skrajno trdega podnebja umirajo.

To je prvi moderni bog: do skrajnosti speljan socializem. Suženjstvo v najgroznejši obliki: usužnjeno ni samo telo, temveč tudi duša in še nisi niti eno uro varen, kdaj te bodo pahnili v ječo, iz katere za ogromno večino ni več rešitve. In drugače "iti ne more: kjer ni Boga, ni resnice, ni dobrote, ni pravice, ni svobode — zakaj vso te so hčerke božje. Zato so s socializmom nujno združene laž, krivica, nasilje in kri. Kolikor v ostali Evropi, kjer ima socializem odločujočo besedo, tega ni, je to za to, ker se v popolni meri uveljaviti ne more: krščanstvo je toliko močno, da najhujše osti sproti odbija. V Rusiji pa se je pokazal socializem ves tak, kakršen v svoji naravi je in biti mora. Drugi bog, ki si ga je postavila brezbožna družba, je prenapeti socializem — narod je več kot resnica in pravica, več kot Bog in njegove postave.

Hipernacionalizem pravimo temu maliku s tujo besedo. In tako vidimo v nekaterih zapadnih evropskih državah, da v imenu tega boga, ki je laž in krivica, preganjajo drugorodne državljane, ki govore drug jezik, kakor ga govori večina v državi. In ta bog zapoveduje, da ti ubogi ljudje niti besede božje ne smejo slišati v svojem jeziku, da so jim zabranjene službe in niti vsakdanjega kritiia ne morejo služiti ne zase ne za svojo družino. Ta bog laži in nasilja, pred katerim malikuje vsa javnost, pusti nedolžne ljudi dušno in telesno umirati.

Ta hipernacionalistični bog je, ki povzroča krvave vojske, v katerih na stotisoče ljudi v mukali in trpljenju izkrvavi, uboge in zapuščene družine pa v bedi in pomanjkanju jemljejo konec. Tretji moderni bog je svetovni kapitalizem — zbiranje ogromnih prmoženj v rokah malega števila ljudi, dočim ostalo ljudstvo vedno bolj obobužava in" postaja odvisno v telesnem in tudi duševnem oziru.

V tem oziru prvači zlasti Amerika, država dolarjev. Tam imaš peščico ljudi, ki ima večje premoženje kot 90 % vseh drugih: Pri velikem borznem polomu, ki se je zgodil oktobra lanskega leta, je bilo izgubljenih 40 milijard dolarjev. To se pravi: izgubili so jih srednje in manj premožni stanovi, ki so imeli naložene svoje prihranke v raznih delnicah in drugih obrestonosnih papirjih. Dobili pa so te milijarde tisti maloštevilni, ki so bile že dosedaj v obilici z niimi oblagodarjeni. 40 milijardno dolarsko premoženje se je samo premaknilo iz velikega števila manj premožnih rok v malo število najpremožnejših. Dolar je postal bog in ta bog je krut, brezsrčen, neusmiljen, ker je bog laži, nasilja in krivice. Na milijone delovnega ljudstva s svojimi sragami, s svojim trdim delom in pogosto tudi s pomanjkanjem znaša na kup nekaterih. To delovno ljudstvo mora pešati gospodarsko in telesno ter peša radi tega tudi dušno.

Trije moderni bogovi, ki se znajo na zunaj odeti s takim sijajem pravice, resnice in človekoljubnosti, da žal potegnejo za sabo prepogosto tudi tiste, ki verujejo v pravega Boga, ga priznavajo' in molijo. Imamo dovolj katoličanov, ki mislijo s svojo vero resno in pošteno, pa menijo, da bodo delovnemu ljudstvu najboljše pomagali, če se globoko poklonijo socializmu.

Mislijo, da je mogoče socializem pokristianiti in vodo obrniti, da bo tekla po strugi, navzgor. Socializem je laž v svojem bistvu; ta laž je takoj čisto jasna, če jo izvedeš dosledno prav do kraja, kakor to skušajo ruski boljševiki. Človeštvo more rešiti samo polna krščanska resnica, izvedena desledno do konca.

So drugi katoličani — morda pri nas ne toliko — ki jim je hipernacionalizem tudi beg, ki ga molijo poleg edino pravega Boga, Povsem se strinjajo z nasilji proti narodnim manjšinam in mislijo, da storijo dobro delo, če se jemlje drugorodnim sodržavljanom to, do česar imajo pravico in dolžnost po božjem in naturnem pravu, še več pa jih je med katoličani takih, ki jih je omamil mamon(pohlep po bolgastvu). Prav nič grešno se jim ne zdi na ljubo mamonu zatirati uboge in siromašne, utrgavati delavcem zaslužek. In utrgavanje je tudi to, če se jim ne da niti toliko, da bi imeli najskromnejše za življenje. Na drugi strani pa ta duli mamonizma ni prav nič manjši v dušah mnogih revnih in siromašnih, ki jim je namen in njegove udobnosti edini cilj življenja, za katerega sc splača boriti. Zlo današnjega časa tudi v katoličanih ie baš v tem, da je duh mamonizma v vseh plasteh ljudstva, premožnih in nepremožnih enako zasidran ter da je le prevečkrat v medsebojnem boiu gonilni motor isti — duh mamonizma. Ta duh je laž, in z lažjo ne bomo nikdar osvobodili človeka, ki je srečen le, če uživa resnico, ljubezen in dobrote.

Zakaj človek je otrok božji po svoji naravi in proti svoji naravi srečno živeti ne more.
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)























Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko kruh vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Kruha nikoli ne zavrzite!
Ko vam pade kruh iz rok,
ga poberite in poljubite.
Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen.
Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn
je nabiralo svetlobo in zorelo za vas.
Koliko sončne topline so pšenična zrna
sprejela vase, preden ste pospravili žetev.

Pšenično zrno dozori in postane luč
na težkem klasju. V vsakem klasu pšenice
je skrita božja modrost.
Pšenico umiva jutranja zarja.
V vetru najlepše valovi pšenična njiva,
ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti.

Kruh iz materinih rok se sveti topleje.
Ko svoje matere ne boste več imeli,
vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo.
Kruh je dragotina, zato delimo ga pravično.
Kruh razdelimo tudi med revne.
Odnos do kruha je merilo človeka.

Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača,
kamen pri kamnu palača.«
Kruh materinsko odlomite in ga razdelite.
Kruh zaužijte v palači družinske ljubezni.
Prijatelje postrezite s kruhom, soljo in vinom.
Oče naš,daj nam naš vsakdanji kruh!


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)
Pustite roso na poljih, domov prinesite samo žito s svetlobo, da bo kruh vaša duhovna hrana postal.

Kruh s svetlobo je poseben kruh, ki pove, da je kruh v pomenu modrosti nekaj posebnega.

Specite si kruh z zarezanim križem in spoznajte goreč smisel tega znamenja.

Kruh lahko razumemo kot nagovor, ki nosi v sebi globoko sporočilo ljubezni.

Lakota je edini pravi človeški kruh, ki nasiti gladež po kruhu in odžeja potrebo po modrosti, a Sokratova modrost je, da sit kruha in odžejan, nimaš pravice do vzdevka moder.

Navadi se na dolgi mir, da boš imel kruh!

Najvišji ideal: Mir na zemlji, kruh in prijateljstvo med ljudmi!

Ko se živalski nagoni poplemenitijo v duhovne, bo kruha za vse ljudi dovolj.

Žalovanje za plesnivim kruhom pomeni kritično razmišljanje o lakoti drugih.

Življenje brez globin je isto kot kuhinja brez dišečega hlebca.

Če natančno pogledamo kaj spoznamo na potovanjih, ugotovimo, da smo spoznali različne vrste kruha in da noben kruh ni bil boljši od domačega.

V mojstrovinah kruhkov ne odloča le spretnost in oblika, temveč veliko bolj s kakšnimi očmi ga gledaš in s kakšno občutljivostjo ga užiješ.

Če bi sonce zrušilo kraljestvo kruha, bi razumeli, da nas je nehalo ljubiti.

Kralj, ki je vstopil v prostor svojega prestola, ne more vladati ljudstvu, če mu ne prinaša kruha.

Zemlja se odpre zrelemu pšeničnemu semenu tako, kot se odpre žensko telo moškemu.

Prazen klas štrli privzdignjen v nebo in se tako hvali očetu, poln klas pa se ponižno povesi in izroči svoje seme materi zemlji.

Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato suhega kruha ne zavrzite.

Žito v svojem zrnju nosi gen pravičnosti, zato kruh delite v skladu s tem zakonom narave.

Kruh vzhaja in raste, ker nosi v sebi dušo matere zemlje.

Kruh je telo življenja.

Takrat ko luna sveti in mirno spite, vzhaja kruh in pek bedi za vas, da se vam jutro nasmeje s svežo štručko kruha.

Običaji

Poročni kruh
Po starih običajih je nevesta poklonila tašči v dar velik pleten kolač, ruto in predpasnik.
Ko se je moja nona poročila, je s seboj je pripeljala na vozu svojo balo in velik zlatorumen poročni kolač kot simbol blagostanja, svoji tašči pa je podarila ruto in predpasnik, simbola ponižnosti in delavnosti.

Božič
Poleg potic ima božični obredni kruh svečano mesto na božični mizi.


Botrinja
Po običaju je botra ali mati prinesla porodnici masleno štruco imenovano botrinjo.

Velika noč
Za Veliko noč smo otroci dobili vsak svojega meniha.
29. januar 2012 | Komentarji (0)
Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah.

Sem iz tebe
in v tebi,
v območju dohitevanja.



Čebele rojijo
v zatočišču semen,
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem.

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra,
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni.

Edina pristna si
v duhu
samorasti.

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob žetvah!

V mlinih se iztočeni med
nadaljevanja
izteka
v dlani.

Med parado
ostarelih koruznih štrcljev
se ustavim,
odžejana.

Ob bregovih Vipave
so odtisnjeni
sledovi
bosih nog
in zarasla pot
med topoli
in trsjem
me vodi
med najine
skrivnosti.

Kar je v tebi,
je tudi v meni.

Šumeče misli
šepetajo ljubezen
in pesem žubori
nepotešena
in večna
med murni
in črički
po košnji,
ki pregnani
še glasneje pojó.




www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 139629
Forum avtorjev: 15517 Forum teme: 33319 // Odgovorov: 1805285
Blog avtorjev: 3283 // Blogov: 68100 // Komentarjev: 947449
Avtorji fotografij: 22051 // Slik: 177838 // Videov: 20364 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane