Uporabnik: Geslo:
Ali mi zna kdo povedati po kakšnem političnem leksikonu bi sodila Jankovičeva lista na levico? Pokažite mi eno samo referenčno točko, ki bi pokazala, da s svojo razredno zavestjo sodi na levico. Na kateri strani sedi v poslanski klopi je povsem irelevantno, če po vsebini družbene nazorske usmerjenosti tja ne sodi. Po mojem videnju je omenjena lista programsko konfuzna, konceptualno neizčiščena in zavajajoča.

V svetu, ki živi z demokracijo, se ljudem ni težko znajti, kar zadeva levico in desnico. Pri nas, ki živimo le deklarativno demokracijo in prevladujejo vzorci enopartijske kontinuitete z zastrtimi pozicijami in težnjami starega aparata, delujočega in vladajočega v senci, več ali manj tudi kompulzivno, netransparentno in z vsemi značilnimi intrigami in deviacijami, te delitve ne moremo razložiti z objektivnimi kriteriji. Namišljeni levičarji skrbijo predvsem zato, da cvetijo posli njim samim in njihovim podpornikom in prijateljem, ljudi pa prepuščajo na milost in nemilost revščini, propadajočemu gospodarstvu in brezposelnosti. Vse zadolževanje gre na pleča bodoče generacije in naših otrok. To pa tudi pomeni, da bo pajdaško bogatenje, šlo z našega računa in na račun naših otrok, ki so jih turbokapitalisti prikrajšali za prihodnost.

Levica je splošen naziv za komuniste, socialiste in socialdemokrate. Janković pa nima nikakršne tradicije v pripadnosti levici, vsaj videno ne, je turbokapitalist, ki je postal čez noč instant politik in je znal izkoristiti trenutek in zveze, da je sebi in svoji družini 'legalno' nakopičil bogastvo.

Njegov odnos do preteklosti je očitno edina referenčna točka, prek katere bi se rad uvrščal na levico, čeprav ni bil nikjer aktivno in javno dejavno izkazan v preteklosti kot levičar, zato ga je razumeti bolj kot izraz politične oportunizma in preračunljivosti. Rekla bi, da si je nadel rdečo kameleonsko barvo kot zaščitno barvo svojih interesov in interesov tistih, ki so ga lansirali!

Jankovićev odnos v ekonomskem smislu ni niti malo podoben britanski levici, saj povprečen britanski volivec ve, da so na levi laburisti, ki se zavzemajo predvsem za to, da bi dobičke velikih poslov ustrezno razdelil ljudem preko vladnih socialnih programov, medtem ko jih Janković nosi v davčne oaze v tujino. Levica naj bi zagovarjala interese revnih, Jankovič in njegova družina se pa šopirijo z bogastvom. Govori o lepi in srečni najlepši deželi na svetu, vendar to so slepila, ki ne vzdržijo resnega komentarja. Jankovič in njegov podpornik Kučan zagovarjata interese bogatih ali aristokracije ali pa bogatega sloja novo nastalega meščanstva, združenega v Forumu 21 in podobnih asociacijah, ampak to ne sme biti takoj vidno, ker si ti prizadevajo pridobiti širšo podporo od tiste, ki bi jo dobili, če bi razkrili lastne interese, ki jih zastopajo.

Stranke levice, kot je britanska laburistična stranka, se pogosto razumejo kot stranke, katere zastopajo interese nižjih slojev, zaradi svoje očitne skrbi za pravičnejšo razdelitev bogastva in svoje angažiranosti v politiki socialnega varstva. Danes pa doživljamo nasprotno situacijo, da pristaja bogastvo v rokah peščice ljudi in na drugi strani se skuša pritisniti na zategovanje pasu najrevnejših. Sprejet je reformni paket varčevalnih ukrepov na račun plač, pokojnin, socialnih podpor, kakovosti zdravstvenih storitev, itd, ni pa sprejet nikakršen program sorazmernosti zmanjševanja bogastva pri bogatih, ki držijo v rokah tudi naropano bogastvo iz naslova tranzicije in prisvojenega družbenega premoženja na najrazličnejše 'legalne' in nelegalne načine.

Razdelitev na levico in desnico je površna, ker levica obsega široki obseg, od ameriške demokratske stranke, pa do britanske laburistične stranke in vse do danes zahodno usmerjenih kapitalističnih komunističnih partij z zlagano ideološko vsebino in ravnanjem. V resnici je levica Jankovićevega tipa bolj zavzeta z zadržanjem statusa quo in z zaščito interesov bogatih in privilegiranih ex komunistične levice, ki ji služi kot dekla za podaljševanje agonije vladanja pod zlaganim plaščem demokracije z rekrutažo SD-ja. Zviševanje 'dedeveja' sodi v koncept izkoriščanja malega, že itak obubožanega človeka, ki živi na robu preživetja. Dokapitalizacija LB, stare komunistične Mačkove tvorbe, ki deluje po nespremenjenih principih razdeljevanja denarja kameradom, je samo podaljševanje izkoriščevalske agonije davkoplačevalcev. Poglejte kam so ti nesposobneži in požrešneži spravili Slovenijo na sam rep tranzicijskih držav! Vse države, ki so počistile s komunizmom, so uspešnejše (Poljska, Češka, Latvija in druge).

Mnogi sociologi so naklonjeni predpostavki - kako podpora, katero delavski razred daje levici, srednji razred pa desnici, ne zahteva nobenega pojasnila, ker te partije zastopajo njihove respektivne interese. Vendar pri nas je situacija drugačna. Delitev na levico in desnico je rezultat generiranih razprtij in delitve naroda. Srednjega razreda ni več. Obubožani delavski razred nima opore na levici, ki je zastopnica interesov kapitala. Levica in desnica se pri nas diferencirata le po ideoloških temah iz polpretekle zgodovine, kapital pa je itak v rokah peščice ljudi, ki so levičarske provenience, saj se kontinuiteta nadaljuje skoz vse tranzicijsko obdobje. Zato je še edina referenčna točka za napenjanje jader, delitev na rdeče in bele.

Klasična levica zagovarja omejitev, v blažji formi, zasebne lastnine, v radikalnejši formi pa za odpravo zasebne lastnine, kot vira vseh problemov v družbi, vseh neenakosti, krivic . Danes po sesutju realsocializma, ni več vprašanja ali je treba uvesti kolektivno lastnino (državno, družbeno ali pa kako tretjo varianto), levica ni več organizacija, ki bi zagovarjala popolno odpravo zasebne lastnine v Evropi, omejila bi jo pa. Omejitev pa se lahko uresničuje na dva načina: količinska omejitev, ki jo zelo redko uresničujejo, saj ni meje do kje smeš bogateti, seveda v pravno urejenem poslovnem okolju. Obstajajo pa velike kakovostne količinske omejitve - na določenih področjih so prepovedani monopoli in kartelnimi dogovori. Pri nas ni konkurence, so še vedno komunistični monopoli in kartelni dogovori se sklepajo pod mizo. Drugi način je omejitev z družbenimi ukrepi, to se pravi, da država davčno obremeni premoženje in se v takem iščejo stranpoti. Država pa lahko tudi planira svoj družbeno - ekonomski razvoj, lahko ukrepa, spodbuja in zavira. Da je bila do sedaj naša država pravno neurejena in zaviralka razvoju je jasno, saj ni ne le znala, temveč tudi ni hotela urediti poslovnega okolja in plačilne discipline. To je vsakemu več kot jasno, saj je le brezpravje omogočilo mafijsko prisvajanje bogastva in bogatenje mnogim sedanjim turbokapitalistom, nekateri od teh pa se hočejo oklicati za levico. Morda bodo v bodočnosti ekološka gibanja porodila novo levico. Jankovićeva lista ni in ne more biti levičarska. Je preveč naravnana na svoje parcialne interese in interese svojih botrov.

Za staro levico pa je bilo tipično sklicevanje na delavski razred, kot da je kolektivni odrešitelj človeštva. Drugače pa se levica sklicuje na revne, marginalne, obrobne, zatirane in zahteva odpravo te revščine, marginalnega položaja in zatiranja. Nič od tega ni nobena skupina, ki se deklarira z imenom levičarske pripadnosti. Pri nas vlada tajkunsko naravnana vprega, ki ima bolj značilnosti mafije, kot pa klasične strankarske delitve na levo in desno.

Levica zagovarja enakost, ki je je iluzija komunizma. Enakopravni pa kljub deklariranim ustavnim načelom nismo. Na deklarativni ravni se zagovarja tudi distributivno enakost - to je enakost v porazdelitvi gmotnih dobrin, kar je demagogija brez primere. Soočanje ideologij in gibanj, ki se nanje na izrazito konflikten način deli vesolje politične misli in delovanja. Nobena doktrina, najmanj pa Jankovićeva lista ne more biti hkrati levičarska in desničarska, sicer pa nima bistvenih elementov ne enega in ne drugega, temveč vzpostavlja nadzorovanje političnega prostora v skladu z interesi kontinuitete, ki hoče vladati naprej v skladu svojimi parcialnimi interesi. Z reformami naj začnejo najprej v svojih glavah in ne na najbolj ranljivem delu narodovega telesa, ki izkoriščanja več ne zmore prenesti. V Sloveniji je okoli 250.000 ljudi lačnih, peščica se pa pajdaško prenajeda.
1. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (7)
Povejmo slabo novico, da bomo lahko nekaj storili, da ji bo sledila dobra novica. Tudi do slabih novic imamo pravico, saj le-te v nas vzbujajo občutke človečnosti in solidarnosti, skratka občutek dolžnosti, da storimo za bližnjega kaj dobrega.

Ob slabi novici, ki se nas je dotaknila, kažemo ljudje človeško višino ljubezni do drugega. Vsaka taka izkušnja je dopolnilo samega sebe. Človek uresničuje pretresljivo dejstvo. V Erosu prebiva najlepše in najstrašnejše. Prinaša nam nebesa in pekel, ali z drugimi besedami življenje in smrt. Človek je nenehno v stiski. Kar se slabega dogodi drugemu, se človek boji, da bi se njemu.

Vse je zelo preprosto razložljivo.

Nikakor pa ni razložljivo, da si je Janković na davkoplačevalske stroške po vsem retoričnem izzivanju in napenjanju izvolil še osebno varstvo. To je pa višek, kapirca, da obrača tako pozornost javnosti nase in nadaljuje z izzivanjem tistih, ki ga sploh nimajo več za mar, saj je kot Kučanov favorit politično mrtev, brez realne možnosti za sestavo koalicije. Seveda lahko poskusi, vendar se rešitve kažejo v dokaj klavrnih obrisih,saj nobena stranka, razen SD, ne kaže pripravljenosti za sodelovanje z njim. Malo komu se še da ukvarjati z njim, saj je za razumne ljudi zbledela figura. Ljudem je postalo jasno, saj so si ogledali dvakrat ponovljeno oddajo 'Pogledi Slovenije', v kateri je bil predstavljen Jankovićev osebni portret in njegove trapulacije. In konec koncev ljudje nismo tako neumni, da bi nasedali takim, željnim cenene promocije, če si s svojimi etičnimi vrlinami niso sposobni ustvariti takšne javne podobe, da bi bili med ljudmi priljubljeni in da jih mora varovati policija. Bog nas vari, da bi ta dobil oblast v roke!

Da s svojimi besedami preidem k eksistencialnemu, saj je škoda trositi besed za tako novico.

Človek podlega raznim stiskam, bodisi stiski lakote požrešnosti po posesti stvari, stiski sovraštva in gospodovalnosti ter še bi lahko naštevali; ob vsem tem pa ima tudi dovolj poguma, da zida stavbo ljubezni, ki pomeni nesebično žrtvovanje za drugega. Čeprav človek živi na tirnicah v boju za obstanek, se ga slaba novica ali nesreča drugega dotakne in ga prizadene in ob tem je pripravljen nekaj pozitivnega narediti za drugega. To občutenje sočutja ali solidarnosti do bližnjega dobi vedno vzgib v Erosovi vrednoti, ki jo nosimo v srcu, to je v dobroti.

Negativna novica je vedno novica, obrnjena na nasprotno stran dobri novici. Pred slabo novico dobra novica molči. Potreben je majhen postanek slabe novice, premislek in že zaživi dobra novica v vsej človeški veličini. Z masovnimi občili se slabe in dobre novice spreminjajo v člen mase, ki ljudi slabijo ali jim hkrati dajejo osebno moč.

Slaba novica pridobi v ljudeh pogum, da se izravna z dobro novico. To izravnavo bi lahko pripisali srčni kulturi, dobroti, omiki in plemenitosti srca. Oglejmo si samo nedeljsko večerno oddajo na TV in videli bomo koliko pomoči namenjajo ljudje potrebnim v akciji »iskrice v očeh«. Ta oddaja najbolj nazorno podkrepi dejstvo, da je v slabi novici tudi dobra. Novica o stiskah ljudi je slaba, hkrati pa nam dobrodelna akcija vzbudi pozitiven, žlahten in osrečujoč občutek, ki odseva dobrohotnost, velikodušnost, sočutje in resnično dobroto ljudi.

Če slabe novice ne bi izvedeli bralci, tudi pomagati ne bi mogli. In tako je z vsemi novicami. Slaba novica je orodje, s katerim problem začne občevati z okolico in se po stiku z ljudmi rešuje. Potreba po odpravljanju uničujočih dejavnikov (naravnih nesreč, stisk ipd) pa rodi bojevnike in pogumneže, ki se s težavami spoprimejo in problem iz čiste dobrote tudi včasih bolj uspešno včasih malo manj uspešno, vendar ga rešujejo.

Mislim, da to nenehno človeško nihanje med nadčloveško in podčloveško nižino s človeškim srčnim utripom že sega v božje območje ali območje človekove popolnosti, h kateri je usmerjen razvoj duha, ki se dviga nad zaprtostjo materije, med neskončnim uprtim v prihodnost ter obrnjenim na zemljo in njeno preteklost.

Človek raste po namenih svojega delovanja in ravnanja in usoda človeka je, da bo čedalje bolj iskal besedo in dejanje, ki izhaja iz srca in vzpostavljal zvezo s sočlovekom tudi na področju solidarnosti, prijateljskih in prisrčnih vezi s sočlovekom. Človek z bogastvom svojih dejanj izravnava tudi revščino svojega delovanja, zato se na slabo novico odziva z dobro novico, ki pomeni njegovo pozitivno dejanje. Na eni strani deluje aparat dehumanizacije ali razčlovečenja človeka, na drugi pa se odziva izravnalna sila, ki si vzame čas in posluh za človekovo sožitje. Najpomembnejše je osebno srečanje človeka s človekom in spoznanje, da si med seboj delimo in namenjamo pozitivne novice o tem ali onem osrečujočem dogodku. Simon Gregoričič je napisal v svoji pesmi: »Srečen ni, kdor srečo uživa sam." Ta čudež pomnoženja lastne biti osrečiti tudi druge pa naj bo čimbolj pogosto dejanje v naših medsebojnih odnosih. To si lahko iz srca želimo tako sebi kot drugim v novem letu, v katerega smo vstopili: Bodimo dobri!
1. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 143119
Forum avtorjev: 15552 Forum teme: 33389 // Odgovorov: 1810981
Blog avtorjev: 3320 // Blogov: 68979 // Komentarjev: 970902
Avtorji fotografij: 22369 // Slik: 181852 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane