Uporabnik: Geslo:
Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad!
Mila luč zorenja vstajaj z jutrom kvišku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.

Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.

Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen plod razgreti,
ta zlatosončni klas, razsutje žita v rodovitnost.


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)
Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
medtem ko se moja ljubezen vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko pa si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoko starševske ljubezni.

Kakor dobra mati si, ki mi poješ himno
prijateljstva in vzajemnega sožitja med ljudmi,
kot lahka perjanica mi ogrevaš srce
in jaz čutim vlažnost tvojega toplega diha,
v globinah tvoje mehke domače govorice
čutim, da nisem sama in edino drevo.

V tvojem objemu o domovina, je veliko tišine
in tistega notranjega miru, ki se je naselil v tebi
po spranih madežih krvi in tvoje nesreče.
Tvoje utrujeno življenje se je spočilo v meni
in izjokalo v mojih prsih vse tvoje brate in sestre.
Zmagoslavje je utonilo v glasovih mrtvih
in jaz sem ostala njih bolečina na tvojem ležišču.
Na tvojem ognjišču izgorevam kot stari goreči hrast
in plamen žari v oglju prijateljstva med ljudmi.

Kako ognjena je še reka Soča, ki izpira tvoje telo
in kri bratov odnaša v meni tuja svetovna morja
in se vrača prečiščena v svojem deviškem
oblačilu v tvoje naročje o domovina.
Kako zadihani so tvoji mrtvi sinovi,
ki sanjajo o grobu v tvoji zemlji in njihovo
hrepenenje te zlati z zvezdnim prahom.

Dan za dnem se vračam v globoki spanec
tvoje ljubezni in ti si mi draga, najdražja.
Si moje veliko upanje, da boš na svojih
rodovitnih poljih med zelenimi plameni
rojevala sinove in hčere, ki se bodo
ljubili med seboj, in ko bodo na tvoj oltar
položili odpuščanje in spravo med ljudmi,
boš žarela s svojim škrlatnim oblačilom
kot svetinja prihodnosti mojega naroda.


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Ne spominjam se, da bi bilo kdaj mojemu očetu, Črnemu bratu, izrečeno priznanje, da je njegov mladostni upor vzniknil iz domoljubja. Nikoli ni bil resnično potrjen v svoji eksistenci, da se je čutil Primorec in Slovenec in da ga je fašizem z raznarodovanjem in nasiljem v najbolj občutljivi dobi odraščanja globoko pretresel in ranil, da je njegov upor nastal iz naravne nuje in ne iz potrebe po udaru ali terorizmu, kot so v preteklosti velikokrat skušali prikazati, ne da bi ga razumeli.

Vladalo je prepričanje, da nacionalna bit ne šteje, šteje le razredna bit in ideološki revolucionarni duh internacionalizma, kar je v izrazitem nasprotju s čustvi vsakega naroda, ki čuti potrebo preživeti v svoji lastni identiteti nacionalne biti. Črni bratje in tigrovci so diagnoza dobe, ki se jim je odpovedala. Ubila jih je ideologija s svojo indiferenco in samozadostnostjo. Črni bratje in tigrovci za tedanjo oblast niso obstajali kot del odpora, zanjo so bili vedno moteči. Naredila je vse, da v zavesti naroda spomin nanje ne bi duhovno preživel. Indiferenca je bila še hujša od sovraštva. Prodrla je celo v sistem čutenja. Črni bratje in tigrovci niso smeli živeti v zavesti narodovega spomina, zato so jih pogosto krivično opredeljevali kot teroriste. Površno dojemanje in nerazumevanje ustvari način čutenja; táko mišljenje se vgradi v navade in zavest ljudi.

Še vedno nimamo v zadostni meri razvite kulture in zavesti, ki bi domoljubje gojili kot legitimno čustvo narodove biti. Prepogosto se domoljubju očita nacionalizem ali prepričanje o večvrednosti lastnega naroda. Mnogi mu očitajo prizadevanje za uveljavitev lastnih koristi, ne glede na pravice drugih narodov. Narod je vitalna enota, je substanca, nastala iz svoje rasti s potrebo po življenju in sledí svoji biti. Zavest o narodovem obstoju je najlegitimnejša drža in je ne moremo pojmovati in obravnavati drugače kot človekovo pravico do trajnega obstoja z vsemi prvinami, ki razodevajo narodovo bit. Namesto da bi ljudje gojili pripadnost svoji narodovi biti, gojijo pripadnosti, ki so jim jih določili zakonodajalci narodovega čutenja (politično in stanovsko pripadnost, internacionalizem …). Hierarhija ubogljivosti pa vedno opravi svoje.

Težava tovrstnih zablod je tudi nerazumevanje usode Črnih bratov in tigrovcev in poskusi, da živijo še naprej kot mit, kot fikcija s pravico sobivanja v narodovem spominu in umestitvijo, ki jim je priznana šele po dolgih osemdesetih letih. Zaman se danes nekateri, ki mislijo, da imajo vedno prav, trudijo misliti drugače, vendar ne v kotičkih svoje svetle zavesti v službi oživljanja in priznavanja resnice drugim, ampak v nekem temnem kotu svojega prepričanja. Prevladovalo je mnenje, da sta narodnoosvobodilni boj in zmaga izključno zasluga revolucije. Primorski Črni bratje so zgodovinsko dejstvo brez potrebe po politični manipulaciji in tudi ne morejo služiti interpretaciji dogodkov za potrebe dnevne politike.

Spominjam se očetovih besed. Z zanosom mi je večkrat povedal, da se po duši čuti Primorec in Slovenec. Tedaj sva pozabila na vse slabosti bivanja. Dejal je, da je čutiti se Slovenec nekaj najbolj vzvišenega. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede. Seveda je tem občutkom močno predan le človek, ki je daleč od doma in občuti veliko domotožje. Prav razsežnost bolečega čutenja odtujenosti mu okrepi in omehča čustvo te silne ljubezni do domovine.

Čutiti se Slovenec daleč od doma, je kot vdihovati vonj po domači zemlji ob prebujajoči se pomladi, je kot ples in petje škržatov v poletni noči, šumenje listavcev, žuborenje Soče. Z vseh potovanj se vrneš domov. Iz svoje kože ne moreš pobegniti - v njej se vedno čutiš Slovenec. Spomini na dom so veličastni. Že sam pogled na slovenske gore, griče in polja odzvanja v duši kot mili napev. Niti za trenutek se ni mogoče izmuzniti temu razkošnemu in bogatemu občutku, ne da bi čutili svojo narodnost. Kamor koli gremo, nas spremlja ta občutek. Dom je ognjišče, na katerem plapola ljubezen do materne govorice, domačnost, zaupanje in zvestoba. Dom so mnogi drobni spomini, o katerih veliko premišljujemo in nam veliko pomenijo. Oče mi je pogosto rekel, da ga je, koder koli po svetu je hodil, povsod spremljal spomin na domačo hišo, na očeta, na družino. Od vsepovsod se srcu odpira pogled v domači kraj. Dejal je: »Napisal sem pismo svojemu očetu, družini, prijatelju – pisal sem domov. Pozvonil je telefon. Zaslišal sem slovensko besedo. Vedel sem, da prihaja od doma. Daleč v teh tujih krajih gledam oblake in vem, da prihajajo od doma. Podobe domačega kraja ostanejo v duši nespremenjene. Zaprem oči in misel mi poleti domov, saj poznam vsak klanec, vsak zidec, vsak kozolec na Polju, na katerem se suši seno … »

Spominjal se je oken, na katerih so cveteli nageljni in pelargonije. Zdelo se mu je, da v 'pasaču' (na hodniku) sliši žvrgoleti očetove kanarčke. Natanko je vedel, kdaj sedi oče pred hišo, naslonjen na palico, in se s sosedi pogovarja v mehki primorski govorici. Starodavne zgodbe, ki so jih pripovedovali starejši, še zvenijo v ušesih. Oče je rekel, da bi jih želel prenašati na svojega vnuka, pa v tujini nima komu.

Razložil mi je, da človeku zaigra srce, ko sliši slovensko pesem, in ve, kateremu narodu pripada. Slovenstvo je duhovno pribežališče izseljenih in pregnanih. Slovenija je dežela, v kateri bi se vsak Slovenec lahko počutil doma. Očeta so navdajala čustva in včasih se je prav metaforično izražal, ko mi je pripovedoval, kako je v mladosti bredel in plaval po Soči in v njej pustil vso svojo ljubezen. V njej se še pretakajo mlada hrepenenja, obrežje je polno odtisov stopal in po reki še plavajo njegovi mladostni spomini. Dejal je: »Poglej si v srce, draga hčerka, in videla boš, da je tam položen tvoj temeljni kamen domovine. Potipaj svoj žep in boš začutila, da je tam shranjen ključ tvojega doma. Domovine ne zgradiš z opeko, domovina začne rasti v srcu. Domovina raste iz mlade zavesti. Učimo svoje otroke ljubezni do svoje domovine, kot so nas učili naši starši.«

Slovenstvo je čustvo, je glasba srca, ki odmeva na vse štiri strani neba. Tolažilna nit otroka vedno vodi v naročje matere domovine. Vsi smo njeni sinovi in hčere. Domovina je vzvišena in obetajoča, če ji zaupamo in verjamemo, da je dobra kot mati, če ji vladajo poštenjaki in častni ljudje, ki znajo res živeti z narodom in prispevati k njenemu ohranjanju, bivanju in rasti. Naposled je človek tisti, ki v svoji domovini doživlja tudi praznike in radostne dneve. V končnem smislu je domovina izraz človekovega duševnega stanja in hotenja.

Svojemu očetu sem govorila, da je domovina zakladnica spominov, izročil, kulturnih vrednot, starih običajev in narodovih znamenj. Slovenski narod ima svoj zgodovinski, življenjski in kulturni prostor, svoje običaje in navade, svoje lepote, ki so edinstveni naravni zaklad, svojo krajino in ljudi z naravno kulturno in duhovno dediščino. Domači prostor je vrednota, s katero je treba živeti v sožitju. To je prostor, v katerem bo živel moj otrok in bodo živeli moji vnuki in naslednji rodovi. Domovina je zanos in je bogastvo našega kulturnega izročila. Modrost je sol slovenske zemlje, zato ostanimo zvesti starim izročilom. Negujmo, utrjujmo narodno zavest in rodoljubje. Izkazujmo spoštovanje tradiciji duha, jeziku in običajem. V človekovi posesti naj ostaja bogastvo misli in širina in ne uboštvo duha. Raznarodovanje je ostalo nezaceljena rana. Materni jezik je iskra, ki se je vžgala ob rojstvu, narodna zavest slovenstva je njeno netivo - odločenost, da jo negujemo in varujemo, pa naj bo kladivo za udarec potujčevanju. Njegova zavestna moč sta narodovo telo, ki vedno znova vdihne in nikoli ne izdihne. Domoljubje je kremenita lastnost klenih Slovencev in Slovenk, ki je zmagovala v odločilnih trenutkih boja za obstoj slovenskega naroda.

Ljubezen do domovine ne predstavlja razvpitega egoizma, prisvajanja bogastva, denarja in moči. Orodja moči so lahko za koga pomembna, njihova uporaba in posest so lahko za koga udobna, nikoli pa ne za uporni slovenski narod odločilna.

Domoljubje je splet kreposti, je življenjska radost, da smo skozi dolga stoletja pod tujčevim škornjem obstali kot narod. Domovinsko čustvo je naravno merilo in branik narodovega obstoja. Domovina so tudi meje, ki jih moramo braniti do sleherne pedi. Pokončno in ustvarjalno moramo graditi njeno rast in osmisliti spoštovanje njenih vrednot. Izkušnje raznarodovanja slovenstva in narodovega upora nas učijo, da je treba domoljubje pojmovati korektno kot temeljno človekovo pravico, da vsak Slovenec živi v lastni identiteti, v svojem okolju kot avtohtona rastlina. Sobivanje z drugimi je akt nenasilja. Nihče nima pravice presajati na naš vrt tujerodnih rastlin, ki bi uničevale avtohtone, si lastiti naroda ali mu vsiljevati tujerodne kulture. Noben tujec se nima pravice vesti kot naš gospodar. Spoštujmo tujo kulturo in tuje vrednote, a zahtevajmo spoštovanje svojih. Domovinska obeleženost vključuje jezik, dediščino, preteklost in tradicijo in je temelj osebne rasti vsakogar. Predstavlja pomemben kulturni atribut, je nujna sestavina pozitivne samopodobe vsakega Slovenca posebej in tudi naroda.

Patriotizem ni ideologija domovine, temveč izvorno čustvo, ki ima opraviti z naravo in rastjo v smislu samoohranitve. Karantanija * 9 je zibelka slovenstva, Primorska je zibelka upora. Nobena delitev moči in profita ne more zasenčiti te najsvetlejše vrednote in samozavedanja, da obstajamo od nekdaj. Deficit mnogih učiteljev pa je vzgojno prezrto čustvo domoljubja. Mlade naučijo svetovljanstva, ne naučijo pa jih, naj razvijajo, negujejo in ohranjajo domoljubje kot svoje narodno zavedno spoznanje in ga prenašajo iz roda v rod. Le tako se bomo kot narod ohranili.

*9 Karantanija - Sredi 7. stoletja ustanovljena slovenska država. Zanjo so značilni: ustoličevanje vojvod, slovenski klobuk širokih krajcev kot znamenje svobode, grb Slovenske krajine (Valvarzor, knjiga grbov, 1688), slovenska znamenja in simboli. Njena državnost ni prenehala z zatrtjem upora leta 820, temveč je nadaljevala in se ohranila ves srednji in novi vek, četudi se je na državnopravnem izročilu izoblikovala Avstrija. (Slovenska znamenja, Jožko Šavli,1994) Rudolfu Majstru gre zahvala, da je danes Maribor slovenski, da sta slovenska Štajerska in Prekmurje. Žal smo izgubili del Koroške (Celovec, Beljak, Gosposvetsko polje z vojvodskim prestolom, knežjim kamnom in Krnskim gradom) (Vir: Hervardi)

Žal smo izgubili tudi Trst in Gorico, vendar kot narod obstajamo in bomo obstali na veke vekev.
28. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)
Avstrija ima Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo skupaj združeno, pa zato ni nič manj kulturna od Slovenije. Kultura ni ministrstvo s kakšno svojeglavo ministrico na čelu, ki uveljavlja politične interese svoje stranke. Kultura je vse nekaj drugega. Prebudimo naša občutja in dobre namene ter razmislimo kaj lahko še storimo, da se bo naše življenje realiziralo v uresničevanju hotenj notranje kulturne in duhovne povezanosti, v ljubezni in sožitju med ljudmi. Od našega samozavedanja je odvisno kako se v tem prazniku prepoznamo vsi Slovenci, kako smo trdni in notranje povezani. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot prijazen, svetlobe polni kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega maternega jezika in narodne zavesti.

Prav smešno se mi zdi to prerekanje o ukinitvi ministrstva, ki se mi ne zdi neracionalna poteza nove vlade. Nasprotno. Kultura bo delovala veliko bolj transparentno. Ministrstvo je združeno s povezovalnimi področji izobraževanja in šolstva. Ali nista izobraževanje in šolstvo tudi kultura? Nekdaj smo govorili o množični kulturi, danes lahko govorimo samo še o elitni kulturi in neselektivnem financiranju del redkih izbrancev po političnih kriterijih, razen redkih izjem. PEN je zaprto združenje, ki vidi le svoje člane kot kulturnike češ, da imajo le ti pravico do podelitve finančnih sredstev, čeprav prav vsa duhovna kultura predstavlja moralno silo zdrave človečnosti v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Dobra knjiga težko dobi finančno podporo za njen izid, izidejo pa dela avantgardne umetnosti, modne muhe enodnevnice, ki nimajo kakšnega posebnega vrednostnega sporočila za narodovo kulturo. Tu se trošijo in delijo sredstva po političnih kriterijih vsakokratnega ministra in ne po kriterijih kakovosti umetniškega dela, kar človeka žalosti.

Kritična kulturna zavest v nas se sprašuje zakaj potrošništvo, uživanje in tekmovalnost tako spodrivajo duh kulture v našem vsakdanjem življenju. Našo kulturo ogrožata tudi asimilacija in globalizacija. Zato je pomembno, da v naši avtorefleksiji skušano razumevati ta družbena dogajanja, se sproti kultivirati in obnavljati naše bogato kulturno izročilo, da se bomo kot narod ohranili in razvijali.

Bliža se dan kulture, 8. februar, dan smrti našega velikega pesnika Franceta Prešerna. Kultura pa ni samo umetnost in znanost, ki bi se jih spomnili ob državnem prazniku kulture. Kultura je skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skoz kulturo se kaže naše duhovno bogastvo in tudi tisti del našega življenja, ki je manj kulturen ali celo nekulturen in zavrača, spodriva, ponižuje in uničuje pridobljene kulturne vrednote.

Kultura ni samo elita izobražencev, ki obvladajo pismenstvo, kultura smo vsi, ki se zavestno obnavljamo po svojih članih, da ne propademo. Kultura raste vzporedno z nami, včasih v prehitevajočem, drugič pa spet v zaostajajočem tempu. Kultura ni samo duhovna dogodivščina, ki poraja bistre misli in domislice, ki razsvetljujejo mrak in nas delajo vidne in prepoznavne po dosežkih, kultura so vse oblike sporočanja, sporazumevanja, pisanja, javnega nastopanja in medsebojnih odnosov in naše srčno odzivanje na vse probleme človeštva. Kultura je spoštovanje duhovnega stavbarstva naših dedov, kultura je spoštovanje in ohranjanje tradicije in vrednot, ki jih nasprotni tokovi razdirajo in uničujejo. Kultura je tudi kultiviranje narave in skrb zanjo spričo naraščajočega uničevanja okolja.

Neizogibno nastopa danes občutna kriza vrednot. Poplava filmov, ki kažejo nasilje, nas s svojim barbarstvom in nekulturnostjo zastrupljajo in poneumljajo. Kako zajamčiti to drvenje proti novemu času globalizacije s krilaticami avantgarda in sodobnost, če pa predstavlja takšen tok kulturno uničevanje in primitivizem ter povzroča pustošenje, jalovost duha in kulturno krizo. Kako se temu izogniti? Kulturna prireditev na dan kulturnega praznika gotovo ni dovolj, da bi v glavah ljudi odpravili to navskrižje misli in čustev. Gre za ozaveščanje kulturnega snovanja in stanja. Naša dolžnost je, da to današnje dogajanje in kulturo naredimo za predmet kritičnega razmišljanja.

Da nam ne bodo sončni konji ušli iz vajeti in da ne bomo najbolj perspektivnega otroka: kulturo speljali na stranski tir skrbi zanjo, je potrebno dopovedati zboru sebičnih angelov, da kultura ne more postati pastorka v naši družbi, da naj spremenijo fiskalno politiko do kulture in da naj temu otroku prihodnosti namenjajo več pozornosti in skrbi. Kultura je smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Duh napredka je samo v kulturni zavesti človeka in golo merilo o preživetju, očitno ne zadostuje, da bi se mogli kot narod ohraniti.

Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno od tujcev ogroženi in tako neusmiljeno stiščani v kalupe tujih kultur, ki so nam vladale, mi pa smo pri tem izbirali narazličnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je izreči vse priznanje in hvalo, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali. V prejšnji državi smo prišli že tako daleč, da poleg eksistence drugih narodov v skupni državi, si skoraj nismo upali izraziti volje, da ne moremo žrtvovati svoje narodnosti in narodovih interesov za ceno rešitve skupne kulture. To je bilo naše narodovo ponižanje. Imeli smo svoje razumne razloge tudi na področju kulture za osamosvojitev.

V kulturi danes vlada bistvena nedorečenost, bolj bi morali postaviti kulturo na piedestal naših interesov, brez popuščanja. Levstik je že leta 1883 dejal: »Naše prizadevanje vsak dan jasneje priča, kako želimo jezik onesnažiti, kako ga sučemo…« Prav zares, tedaj smo onesnaževali jezik drugače, kot ga danes z vsemi tujkami in popačenkami. Upajmo, da kot narod ne bomo krenili na pot, da bi bili čez desetletja iz zgodovine izbrisani in se utopili v tujih kulturah. Vse je odvisno od nas samih!

Na osti kulture se kaže naše bogastvo in tudi naše neprijetnosti, zlasti premajhna skrb zanjo in okužba s tujim, ki ni vedno kultura. Praznovali bomo naš praznik kulture razmišljujoče in naj postane kultura praznik našega vsakdanjega življenja in narodu blagor. Sploh ni pomembna njena organizacijsko-politična forma, pomembna je njena vsebina.

Ob tem za slovenski narod tako pomembnem prazniku ne moremo mimo, da si ne bi želeli doživljati kulturo skozi sebe. S kulturo naj bi bilo prežeto vse naše življenje. Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično.

Slovenski kulturni prazni obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (5.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu vseh ljudi, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.

Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, se vrstijo prireditve in praznovanja, kajti skoz zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države.
27. januar 2012 | Kategorije: Kultura | Komentarji (3)
Na resnično avtobiografsko izpoved prof. dr. Aleksandra Bajta nima nihče pravice polagati znakov, s katerimi opozarjaja, da knjiga predstavlja prepovedano branje, ker ne živimo več v umski bedi totalitarizma. Takšno kršenje avtorskih pravic ima znake kaznivega dejanja. Direktiva EU in Zakon o avtorski pravici ščiti avtorsko delo vsakega posameznika. Za taka ekscesna dejanja, kot je ponižujoča in žaljiva slika čez avtorjevo delo, bo treba obvestiti Bajtove potomce, da bodo od vas Emonec, zahtevali svoje moralno zadoščenje, odškodnino in umik ponižujočih objav!

Take človeške packarije delajo samo moralno zavrženi ljudje. Velika sramota je napadati nekoga, ki ni več živ in se ne more braniti. Podlost na višku, vsaka moralna vrednota je izven takega početja. S kakšno pravico umeščate pod svoje škornje delo, ki ga niste vi Emonec ustvarili, ga intelektualno in zgodovinsko ne razumete, mu niste dorasli in si lastite pravico svinjati z njim s potvarjanjem dejstev in podtikanjem neresnic. Ali vas res ni sram? Zgodovinar dr. Janko Pletersky vam tudi ni dal dovoljenja, da bi njegove morebitne prispevke reproducirali na tak način in se tako primitivno izživljali nad akademikom.

Akademiki, čeprav morda nazorsko različni, nikoli ne padejo na takšno nizko raven. Oprostite, v vaši kleti je gotovo velika zmrzovalna skrinja z osmimi predali, ki jih lahko do vrha napolnite na zalogo s takšnimi pisarijami. Pa ne pozabite vmes dati kakšen oguljen svinjski rep.

Emonec,kaj sploh vi delate na MMC? Ali mislite tu preživeti stara leta z razpihovanji fanatizma, zaostrovanjem, žaljenjem in stopnjevanjem konfliktov. Jaz se te igre z vami ne grem.

Emonec že napada tudi mojo knjigo, ki sploh še ni izšla in se gre deskreditacije. Najprej diskvalifikacija, nato likvidacija!
27. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
Ko svobodo in demokracijo skušajo vkovati v jeklene okove revščine in odrekanj in ob tem skušajo zadržati spomin na umetno ustvarjeni raj polpretekle socialne države, ki se je napajala iz zadolževanja, odpirajo stekleničko Marxovih dišavnic, da bi ta vonj še omamljal množice.


To večno adolescenco, ki se še vedno hrani iz črepinj ideoloških bojev za enakost, razumljeno kot prizadevanje za spolnitev sanj o potešitvi želja in potreb z močjo sposobnosti posameznika, bi poimenovala zavajanje in rafinirana špekulacija z naivnimi ljudmi.

Jalovi neoliberalizem z veliko retorike reproducira samega sebe. Je prizorišče privilegijev in poligon ekstaz preteklosti, je drago plačana vstopnica za predstavo trebljenja ljuljke po gostilniškem principu zapitka. Iz krčenja in odvzemanja pravic ljudem si bo še naprej levičarski neoliberalizem ustvarjal fascinantno poziranje v sladkem brezdelju nesposobnih brezdelnežev, ki reproducirajo strategijo proizvajalcev parfumov, ki omamljajo. Vsa ta silna dejavnost pa se je odvijala z zadolževanjem prihodnjih generacij, brez finančnih skrbi in nobene resne odgovornosti.

Življenje se je odvijalo po stari matrici sprevrženih družbenih odnosov nad hiperrealno puščavo kaotičnega mišljenja in delovanja. Dragi zapitki odsevajo v zrcalih agonijo resničnega, v realnosti nedomišljenega eksperimentiranja. Edina resničnost te platonske ljubezni ljudstva je slepota. Njihov šarm ostaja neuničljiv, berači pa imajo na razpolago štiri strani neba z omejitvijo, da oni tega ne morejo in ne smejo početi, ker so ostali revni brez socialne podpore, varnostnega dodatka, študenti, ki gostujejo v Sloveniji pa brez štipendij. Praviloma morajo potomci preživetje svojih revnih staršev vrniti, kar je zagotovo eno najbolj gnusnih dejanj odhajajoče levice.

Soočamo se z naravnost grotesknim pomlajevanjem grimas neke pošasti, ki poplesuje med nami s koreografiranimi koraki starih napevov in nenasitnimi usti. Navidezno daje vtis deloholikov, a ritual je namenjen le polaščanju za lastne samozadovoljitve v znamenju odrešenja. Česa in koga? Samih sebe in hiperreproduktivne moči svojega lastnega obstoja moči in revščine uma.

Ljudstvo me spominja na Zupanovega Levitana, ki predstavlja avtobiografski lik zapornika, ki ječo vzame kot šolo življenja. Znebi se strahu, saj računa, da ga bodo uničili in uživa dan kot bi bil na prostosti. Zupan si je zamislil fuk preko stene tako, kot si danes lahko zamišljamo levičarske neoliberalce v Murglah, ki ližejo rit turbokapitalistom in se sklicujejo na legitimiteto. Tako kot je bila Zupanu zaponka na hlačah erotični užitek v neprestanem pisanju in potem tihotapljenju popisanih listkov skozi rešetke, je ljudem všečen že avtomobil nekega guruja, ki kaže na narodovo blaginjo in blagostanje.
27. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 139471
Forum avtorjev: 15517 Forum teme: 33317 // Odgovorov: 1805133
Blog avtorjev: 3279 // Blogov: 68052 // Komentarjev: 946779
Avtorji fotografij: 22035 // Slik: 177721 // Videov: 20361 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane