Uporabnik: Geslo:


















Mar ne vidite, mar ne občutite, da so ljudje,
ki v razmajanih in mrzlih hišah živijo
in kot zagonetni jadralci iščejo sebe
med smetišči ob svetiščih razkošja.
Upanje teh revežev se je na svet naselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ki držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

In hladen dež tiho potone vanje,
laži so jim odžejale lahkoverne sanje
o obnovi vsakdana s smisli radosti.
In upanje teh siromakov se je k nam naselilo
s pahljačo milijonov izrazov in potreb,
ti držijo uzde trpljenja v svojih rokah.

Z voljo do moči, ki je skrčena in gola,
vstopala mednje s prekletstvom nasprotij,
ko revščina in obup se zagrinjata nadnje
in zajedata v majhno krušno rezino,
hostijo človeške ljubezni, ki jim pripada.

Oh, kako dobro ste me razumeli,
da jim želim boljše življenje, kos kruha
z dobro besedo, ki bosta vselej prihajala mednje.
Razcepljena na dele vesti sem jim govorila,
postajala tiha, neznatna, majhna in bosa
v duši ponižna, poteptana z grobo igro oblasti.

Revščina je hladna in slepa, vase zaprta,
ji usta molčijo, jeklene oči ji veka zakriva,
ko ruši ji upe in trga kos kruha iz rok,
a jaz trkam na vrata človeške vesti in dobrote,
na njihove duše, srce in nenasitno telo.


www.tatjana-malec.si
26. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)
Zagledam popek zelen.
S prekrižanimi listi.
V njem je moč ugaslih zvezd.

Zaprem oči in vidim kroge,
ki se spreminjajo v cvetove
in biserne klobuke.

Danes je vrtnica odprla liste
in se v hipu razprla.
V nežnočutni cvet.

Splazim se v njen vonj.
Vdihnem jo.
Poslušam njen šepet.

S pikapolonico v duši,
kot majhna žuželka uživam
igrivo sončno sproščenost v cvetu.

Jutro pripada njenemu pogledu.
Šelestijo ji žarki,
ugašajoči v svili.


www.tatjana-malec.si
26. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Na MMC bomo imeli odslej 18 odgovornih urednikov. RTV odpira možnosti za nadaljnje reševanje kadrovskih viškov levice, ki jih bo treba zaposliti. Ti bodo po včerajšnjih besedah (Odmevi) direktorja Marka Fillija bolje povezovali čredo.

Zagotovil je, da ne gre za čiščenje, temveč za plemenitenje uredništva.

Na Odmevih, nekdanjem paradnem konju nacionalne televizije, bomo odslej lahko spremljali bolje povezano čredo s super herojskimi vodji črede, ki bodo karizmatičnega guruja eksponenta levice in generatorja političnih napetosti lahko prikazovali, zlasti na Dokumentarcu RTV Sl 3 vsaj vsako uro po dvakrat.

Negovalci te priljubljene frakcije bodo tako lahko prišli na svoj račun. Imeli bomo še več Pepetov, Komsomolcev in Titekov. Joj, kako bo lepo! Vsak bo imel po enega urednika, ki mu bo dajal marksistično podporo in bo pobiral glavne nagrade, ko bodo že devetnajstič podeljevali Viktorje za posebne dosežke priljubljenim in najzaslužnejšim osebnostim na področju medijev in popularne kulture.
26. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
25. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
Na cvetni klobuček
je sonce zapisalo
pesem o ljubezni.

Metulj je bral
evforične barve jutra
škržat pa je žvižgal vetrcu na violino.

V kozmičnem dopoldnevu
se je prikazal angel
in pripel trenutku krila pomladi.

Presahle vodnjake
je dež napolnil z ljubeznijo,
nato so se oblaki razbežali v tropih.

Samopostrežna sreča
me je meditirala pod platano
in lovila sem veter v krilo.

Kaj se dogaja z njo?
Pritisne kazalec na ustnice:
Pssst! Uživa vonj rožmarina.

Hoj, takih pisem pa ne piše
sonce na papir!
Zanima ga le redkobesednost rož.

Sončni rokopis sem zvečer skrila
na nevidno stran lune,
da ga oblaki ne bi sprali.

Srkni zrak in zadihaj,
ulezi se v travo in poslušaj noč,
ki te vabi med spomine.

Ljubezen te je pahnila v dvom.
Spreglej, kar ne vidiš in ne slišiš!
Veruj! Ljubezen je večna.

V grmu vidiš kačo,
Obuj jo v baletne copatke
in igraj na frulo!

Stegna volkulje so spretnejša od ženskih.
Ona beži, jaz bi se ljubila.
Po njenem kožuhu je zadišala noč.

Pomladansko večerjo zamenjaj
z romantičnim zmenkom,
zamenjaj situacijo z dejanjem!

Oživi dogodek na točki,
kjer se stikajo korenine in krošnja!
Tam je polno skritih pestičev in medu.

www.tatjana-malec.si
25. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Spoštovani humanist g. Igor Vidmar,

v zvezi z vašim nastopom v dokumentarni oddaji RTV Sl 3 24. januarja 2012, v kateri ste nastopali skupaj s pravnikom Mirom Cerarjem, bi vam rada postavila vprašanje in upam, da mi boste naklonili odgovor.

Želela bi, da mi razložite, kaj vidite kozmopolitskega in svetovljanskega v tem, da bi na primer moška dobila in vzgajala otroka. Glede na reproduktivno nesposobnost moških, ki ne morejo roditi, mi ni jasno, kje sta dobila otroka, ali sta se sposodila nadomestne matere in za denar kupila njeno žensko celico in nosečnost, ona pa je kot nekakšna cipica za denar žrtvovala svoje materinstvo in otroka za tujca; ali pa sta istospolna partnerja otroka dobila od mrtve matere samohranilke brez moža (otroka siroto), ali sta ga kje kupila ali pa 'sunila'. Pred očmi imam namreč moške, ki nimajo maternic, da bi jim narava sestavila tako čvrsto zgradbo njihovega starševstva, da bi imela svojega otroka in ga vzgajala kot mrtvo vejo družbe (življenje po vzoru okolja, v katerem otrok živi).

Ni mi povsem jasno, kako bo sin dveh moških kot odrasla oseba prakticiral spolno prakso z žensko, če bo svoje otroštvo in odraščanje preživel v erektilnem občutku nemega opazovanja erosa dveh nabreklih penisov. Zgodil se nam je namreč Freud, ki je razvil teorijo psihičnega razvoja otroka, v katerega je vključil najboljše elemente z vseh mogočih področij. Vpogledal je otroke tudi navznoter, v nezavedno, v njihove osebnostne motnje, skratka vstopil je v njihov notranji svet. Freud je nasproti psihoterapevtskemu nihilizmu tradicionalne psihiatrije razvil psihologijo sovisij med ljudmi, intrapsihičnih konfliktov, fantazij in zablod. Dobil je sliko, kaj je tisto, ki povezuje in drži notranji psihični svet. Ugotovil je kakšne težave ima lahko mladostnik s svojo samozavestjo in potlačitvami. Celotno področje ima opravka s seksualnostjo (Ojdipov kompleks, Elektrin kompleks …) Ali lahko danes še operiramo s pojmi brez vsebine in znanstvene razlage in s političnega parketa mečemo kamenje v globinsko psihologijo, ker smo kozmopolitski?

V tem primeru so velike besede o kozmopolitizmu in svetovljanstvu modne puhlice o razširjanju spolne estetike istospolnih nedorečen socialni eksperiment bolnega politikantstva, ki želi prizadeti Cerkev, ki se v svojih temeljih zavzema za tradicionalne vrednote družine, ki je temeljna celica družbe. Vendar ne pozabite, prizadet je tudi islam in druga verstva, prizadet je ves tisti tradicionalni svet, ki vidi vrednoto v družini matere in očeta in pravici otrok do očeta in matere. Zame je življenje tudi boj proti kaosu. Ni me strah nevednosti, strah me je, da se bo jutri moja potomka srečala z blaznežem, ki jo bo hotel spraviti na 'modroc' in jo gnetel v skladu s 'svojo človekovo pravico' da ima pravico do ljubezni njenega otroka. Ne žalujem za inkvizicijo in grmadami, vendar me vaš kozmopolitizem skrbi, ker je ponižujoč do pojma naravne družine matere in očeta in si dovoli v imenu oblastniškega oklepa politike lomiti hrbtenice s takšnim svetovljanskim kičem, da postavlja v ospredje pravice istospolnih in ne pravice otrok, ki so v skladu z človekovo naravo, da imajo očeta in mater v skladu z zakoni narave in otrokovih psihičnih potreb.

Ti upravičenci čudnih zahtev lahko iščejo narodovo soglasje za takšne zakone, vendar življenje izvira iz konkretnih dogodkov, vendar ne dogodkov, ki so izbalansirani s fijakerskimi možgani politike na kratke proge in hočejo postaviti izjeme kot splošno pravilo življenja. Kar žalostno je, da se nekateri postavljajo v vlogo aktivista homoseksualnega društva s promocijo istospolnih partnerstev in psihično pohabljenih otrok. Zares ne vem, zakaj sem morala stoletja stati v dolgi čakali vrsti, da mi bo nekdo povedal naj razmišljam kozmopolitsko. Ali so otroci z osebnostnimi motnjami za to družbo res največji dosežek?

Pravna vprašanja za dr. Mira Cerarja, o katerih se ni izjasnjeval

V vlogi zaščitnika pravic istospolnih partnerjev, zakon z dikcijo, da tvorita dve osebi različnega spola ali dve osebi istega spola družino, ki lahko posvoji otroka, je zakon kršil pravice otrok. Že spočeti, še nerojeni otrok ima določene pravice (nasciturus), da ima svoje biološke starše in da skrbijo zanj, biološki starši pa to dolžnost.

Zakon je posegel v pravice otrok, ki niso sposobni varovati svojih interesov in niso še sposobni izraziti svoje volje v kakšni družini bi živeli. Po zakonu narave ima vsak otrok svojega biološkega očeta in mater in iz krvnega sorodstva med starši in otroki so se skozi zgodovino človeštva izoblikovali tudi starševski odnosi do svojih otrok. Zgodovinsko in sociološko gledano je družina očeta in matere temeljna celica družbe.

Zakon je presegel objektivne meje ustvarjalca pozitivnega prava, ker je v nasprotju z naravnim pravom s predlogom družinskega zakona razvrednotil družino moškega in ženske, ki spočneta otroka, da pride na svet. Ljudje v večini temu nasprotujejo, ker zakon ni v skladu z merili človeškega hotenja. Že sama definicija popači pojem družine. Po isti logiki, bi manjšina lahko zahtevala uveljavitev veččlanske družine, n. pr. moža z več ženami ali harem, ki naj bi pridobil status družine. Te namišljene »človekove pravice« bi se po tej logiki lahko stopnjevale v nedogled. Da o posledicah niti ne govorimo.

Predlagatelj zakona je brez stvarno upravičenega in posebej opredeljivega razloga in brez strogega testa načela enakosti pred zakonom ter tehtanja temeljnih pravic otroka posegel v izjemno občutljivo področje, kot je družina in narod. Uveljavlja se kršitev otrokovih pravic glede na namen in naravo stvari, ki se ureja. Zakon sega preko problematike, ki jo želi urejati.

Družina je po naravnem pravu in v zavesti ljudi tradicionalna vrednota. Od nekdaj je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki uživala posebno družbeno varstvo. Naravno pravo je univerzalno in je občečloveško. Naravno pravo je nadpozitivno, primarno in izvirno. V primerjavi s pozitivnim pravom je naravno pravo popolno, idealno, idejno in je, filozofsko gledano, absolutno.

V razmerju do načel naravnega prava je pozitivno pravo lahko z njimi bolj ali manj soglasno, lahko je z njimi v še znosnem razkoraku ali pa je z njimi v popolnem nasprotju. Danes se naravno pravo vse bolj ujema s človekovimi pravicami, ki so univerzalne vrednote. Uresničevanje temeljnih pravic temelji na kumutativni in distributivni pravičnosti, ki sta že od antike temeljni vodili kulture prava. Naravno pravo so pravice, ki jih ima vsak človek na osnovi naravnega reda stvari, oziroma človeške narave in so že v antiki pomenile osnovo za pozitivno pravo. Naravno pravo je v nasprotju s pozitivnim pravom že od nekdaj v človeški zgodovini veljalo za izvor, pribežališče in oporo ideje pravičnosti, ki ljudem zagotavlja življenje, primerno njihovemu dostojanstvu.

Prav tako je bilo od nekdaj naravno pravo pomemben subjekt delegitimizacije prava, ki je nasprotovalo univerzalnim vrednotam, ki so večne. Pravna teorija je jasna določitev naravnega reda, na katerega se pravo sklicuje. Že pri grških sofistih in Platonu velja narava za vsebino hierarhično stopnjevanega reda, v katerem je vsakemu bitju po njegovi biti dodeljeno ustrezno mesto. Moški in ženska imata po svoji naravni biti mesto, da zagotovita nadaljevanje in obstoj naroda in človeštva.

Zakon, ki ne ustreza človekovi naravi, ne more biti legitimen, ker ne dojema smotrnega reda narave kot izvor načel, ki jih človek mora uresničiti v lastni eksistenci. Očitno je, da pripravljavec zakona v težnji, da taksativno uredi prav vse situacije, ki se morebiti pojavljajo ali se bodo še v praksi pojavljale, ni sledil normativnim vidikom narave, torej normi človeškega delovanja za svoj obstoj.

Težava je v tem, ker je konstituiral nenaravne skupnosti kot družino, ki je suha veja in ne more imeti biološko potomcev in ga razlaga kot stanje, ki ga razum ne more sprejeti, ker predstavlja gledano s stališča naravnih zakonov, stanje kaosa, ki ne ustreza človekovi eksistenci in nadaljnjemu obstoju. Izhaja iz predpostavke, da ljudje morajo pristati na nekaj, kar je izven naravnega konteksta in se podrejati normam zakona, ki v naravi nima opore.

S tem pa moralno sesuje definicijo družine, ki izhaja iz naravnega prava. Na nek način je takšen zakon represiven, ker na zlomljen način potvarja naravno pravo. Sedanje politične sile in postmodernistična gibanja hočejo posnemati nekatere eksperimente skandinavskih držav, ki so s pojmovanjem človekovih pravic šle predaleč, nezavedajoč se, da kršijo pravice otrok in tudi naroda, kar se bo zagotovo pokazalo na daljši rok. Narod res ni posameznik, a v interesu vseh posameznikov je, da narod obstane in se razvija v skladu s temeljnimi vrednotami, med katere sodi na prvo mest tradicionalna družina.

Zakon predstavlja izkrivljanje demokracije, ko na nedemokratičen način vsiljuje mnenje manjšine večini z odsotnostjo naravnega prava. Družina je primarna in izvorna človeška celica. Očitno smo izgubili nadzor nad svojimi pogledi in razumevanjem stvari. Utopično in nesmiselno je, ima to nepremišljeno gibanje, ki ima brez dvoma svojo privlačnost v trditvi, da ima istospolni partnerji svoje človeške pravice. Brez dvoma, da jih imajo glede svoje spolne usmerjenosti in izbire. Vendar trditev, ki govori v prid svobodi posameznika, ne more zanemariti univerzalnih idealov pravičnosti na osnovi naravnega prava. Iluzija o človekovih pravicah in ideja popolne svobode ustvarja nesmisle, kakršen je nenaravna družina.

Posamezne primere in izjeme bi lahko zakonodajalec uredil kazuistično v posebnem zakonu, ne pa deformira družino, kot temeljno celico družbe z odkloni od narave, ki je podrejena svojemu osnovnemu smotru, podrejena je svoji smotrni zadostitvi, v izpolnitvi pripravljenosti za novo nalogo, da poskrbi za vzgon in nadaljevanje novega življenja in ohranitev vrste. Rastlinje je oblikovano harmonično. Spačkov in izrastkov je sorazmerno malo. Pri ohranitvi in razvoju vrst je navzoč zakon žive narave, ki poskrbi za razmnoževanje in nadaljevanje življenja in določene vrste.

Po mojem je vlada dala državljanom tematiko o pravicah istospolnih partnerjev, da tvorijo družino in da lahko posvojijo otroka, kot kost za obiranje v času gospodarske krize, da odvrne pozornost od drugih resnejših problemov, ki pestijo našo družbo. To je spet ena od psihološko preštudiranih taktičnih potez politike, saj le-ta dobro ve, da je to tematika, na kateri se bodo lomila kopja. Večina ljudi je konservativnega mnenja in ne sprejema vzorca nenaravne družine, ki ji ga vsiljuje manjšina.

Otroci, ki jih bodo vzgajali istospolni partnerji, bodo na nek način duševni invalidi, ker ne bodo imeli v družini vzora o naravnem življenju ženske in moškega ter matere in očeta, ki ga je podarila človeku narava. Ti otroci bodo po svojem notranjem duševnem razvoju in svoji identiteti glede na vzorec svoje vzgoje v okolju, v katerem bodo živeli, lahko samo nevrotične osebe in ne normalni heteroseksualni partnerji - torej skupnost moža in žene, ki zagotavlja reprodukcijo človeštva v družini, ki je temeljna celica družbe. Razen tega bodo v šoli in življenju zasmehovani, saj bodo imeli mater ata in očeta ata. Ne vprašajte, kako se bodo ti otroci počutili v družbi. Enospolni partnerji imajo lahko vse pravice v intimnem življenju, ne morejo pa govoriti, da je njihova pravica posedovati otroka v nenaravni skupnosti. Otrokova pravica živeti v normalni družini matere in očeta je višja pravica od pravic homoseksualcev in lesbik. Večina o tem odloča na temelju naravnega prava!

Polje človekovih pravic žal, naša družba, ki hoče eksperimentirati, interpretira preširoko in zanemarja druge človekove pravice - pravice otrok. Vsiljuje jim nekaj, kar ljudje ne sprejemamo. To ni v naši kulturi. Uzakoniti hočejo deviacijo, da je družina skupnost dveh oseb različnega spola ali dveh istospolnih oseb. Politiki, lepo vas prosim, vprašajte ljudi, kaj si o tem mislijo! Vprašajte 15-letnega otroka, če bi imel dva očeta ali dve materi. Zagotovo vas bo čudno gledal in odgovor bi bil zagotovo: ne!

Ne gre za nestrpnost do drugačnosti, temveč za negacijo stališč, ki niso normalna. Le kakšna žalostna bitja se bodo rojevala iz takšnih zvez, ki jih nikjer v naravi ne opazimo, razen izjemoma pri spačkih. Parjenje je naravna stvar partnerjev različnega spola. Znanstveniki pravijo, da je ljubezen nagon po preživetju, ki zagotavlja reprodukcijo, t.j. obstanek človeštva. Istospolni partnerji tega ne morejo zagotoviti, zato naj ostanejo v mejah, ki jih jim je določila narava ali celo sami. Ne odkrivajte neizrekljivih stvari, o katerih je človeštvo molčalo in si mislilo svoje. Ni brazgotine brez opekline!

Družinski zakonik, kakršen je v razpravi, je muha enodnevnica, ki ga bo demantirala praksa in zdrava pamet.
25. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 142291
Forum avtorjev: 15541 Forum teme: 33372 // Odgovorov: 1808767
Blog avtorjev: 3309 // Blogov: 68415 // Komentarjev: 962678
Avtorji fotografij: 22290 // Slik: 180162 // Videov: 20344 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane