Uporabnik: Geslo:
Herta piše, da Primorska ni bila okupirana in da na Primorskem ni bilo žrtev, kar predstavlja višek zavajanja in potvarjanja zgodovinske resnice in zmanjševanje pomena etnične pripadnosti Primorcev slovenskemu narodu s poskusi izničevanja narodne zavednosti. Star boljševistični koncept z namenom izničevanja pomena tigrovcev in čedermacev!

Vprašam se, kako si ekstremistična boljševiška partijska levica lahko dovoli na tem mediju zavajati s takšnimi lažmi in potvarjanjem, zlasti mlade, ki ne poznajo zgodovine.

Leta 1939 se je Mussolini pridružil nemškemu firerju Adolfu Hitlerju in državi sta se povezali v osi Rim-Berlin- Tokio. Junija 1940 je Mussolini tudi sam začel vojno. Na ozemlju za rapalsko mejo, ki je bilo pod Italijo, se je zoper fašizem in nasilje črnih srajc rojeval odkrit upor, ki se je srdito odzival na vse oblike raznarodovanja, pritiske in nasilje nad slovenskim narodom. Ilegalna slovenska organizacija TIGR se je v sodelovanju s primorskimi emigranti v Jugoslaviji začela boriti za odcepitev etničnega ozemlja od Italije. Fašizem je še poostril represivno politiko.

Za presojanje razmer je treba poznati delovanje fašizma v tistem času. V Trstu so se 12. junija 1927 sestali tajniki fašistične stranke za Trst, Gorico, Pulo, Videm, Zadar in Reko. Na podlagi njihovih sklepov je fašistična vlada v Rimu dokončno prepovedala slovenski jezik, vsa slovenska društva, časopise in politično-gospodarske ter kulturne organizacije. Vsa njihova lastnina je bila zaplenjena in predana italijanski državi. Ta lastnine še dandanes ni vrnila lastnikom!

Viri govorijo, da se je kmalu po aneksiji pričela splošna fašistična ofenziva proti slovenskim narodnim ustanovam in V Trstu so Italijani že avgusta 1919 zažgali slovenski Delavski dom, 13. julija 1920 pa so požgali še slovenski Narodni dom, ki je bil zgrajen leta 1904 po načrtih evropsko priznanega arhitekta Maksa Fabijanija (1865 – 1962) iz Kobdilja pri Štanjelu. Gasilcem so fašisti prerezali cevi, da niso mogli gasiti, ter zaprli vse izhode iz stavbe. Istega dne so fašistične horde v Trstu opustošile številne slovenske trgovine, kavarne, prostore Jadranske banke, Ljubljanske kreditne banke, Splošne hranilnice in tiskarno dnevnika Edinost.

V letih 1919-1921 so Italijani porušili 134 slovenskih društvenih stavb. Med njimi je bilo 100 slovenskih prosvetnih društev, 21 delavskih zbornic in 3 zadruge. Tiskarno Edinost so v teh letih sedemkrat razdejali, razbili njene stroje, prostore in opremo. Dne 10. februarja 1921 so uničili tiskarno Delo v Trstu.

Na dan volitev v rimski parlament, 15. maja 1921, so fašisti ubili 12 Slovencev in številne ranili ter preganjali po vsej Primorski in Istri, da Slovenci ne bi mogli izvoliti svojih predstavnikov. Italijanska oblast je 16. maja 1921 zaplenila Narodni dom na Proseku, 20. junija 1921 so uničili prostore prosvetnega društva Zora, 8. septembra 1921 so razdejali slovensko telovadnico v Rojanu, 2. novembra 1921 so zažgali Narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu z vsemi slovenskimi knjigami v čitalnici, 12. novembra pa so popolnoma uničili še Narodni dom Adrija v Barkovljah. Dne 20. novembra 1921 so upepelili dvorano Slovenskega prosvetnega društva v Rojanu. Fašisti so uničevali vse, kar je bilo slovenskega, od Istre, Primorja, čez Kras in Gorico do Kobarida, na Postojnskem in Pivškem. Odpustili so slovenske železničarje, občinske, poštne, sodnijske in druge uslužbence slovenske narodnosti. Njihove družine so bile obsojene na životarjenje in obup. Leta 1922 so italijanske oblasti prepovedale uporabo slovenščine na sodiščih. Leta 1923 je bila ukinjena zadnja matura v slovenščini v Tolminu. Istega leta je moralo 50.000 slovenskih družin v Tržaški pokrajini pod prisilo spremeniti svoje priimke iz izvorno slovenskih v italijanske. Leta 1928 je italijanski državni zakon št. 383 prepovedal krstiti slovenske otroke s slovenskimi imeni! Italija je 24. aprila 1924 izdala zakon o poitaljančenju slovenskih krajevnih imen, leta 1925 pa so z zakonom odstavili še vse preostale slovenske župane in jih nadomestili z italijanskimi podestati. Dne 2. novembra 1926 je bil črn dan za Gorico. Tega dne so Italijani uničili slovenski Kulturni dom, kjer je bil sedež številnih slovenskih društev in zvez, uničili Katoliško tiskarno in uredništvo Goriške straže, vrh vsega pa še Trgovski dom, najlepšo stavbo v Gorici. Fašisti so iz zgradbe zmetali vse stole, knjige, note, glasbene inštrumente ter vse skupaj zažgali na cesti, ob tem pa divje plesali. Pozneje so italijanske oblasti dom zaplenile in ga nikoli več niso vrnile Slovencem.

Leta 1926 so izdali poseben Zakon o zaščiti države ter ustanovili posebno fašistično sodišče za zaščito države. Že to, da so pri nekom našli slovensko zastavo, je bilo dovolj, da so ga konfinirali na oddaljene italijanske otoke. V Čezsoči so zaradi petja slovenskih pesmi leta 1926 zaprli 23 slovenskih fantov. Takrat je bilo 168 slovenskih učiteljev iz službe odpuščenih, 20 predčasno upokojenih, 402 so premestili v notranjost Italije, 87 jih je emigriralo v Kraljevino Jugoslavijo, 316 pa se ni moglo oz. smelo po koncu prve svetovne vojne vrniti domov. Skupaj je v desetih letih od 1918 do 1928 na Primorskem slovenski narod ostal brez 993 učiteljev.

Dne 7. aprila 1927 je izšel zakon o prisilnem poitaljančenju slovenskih priimkov. Poleg vseh nasilnih dejanj in uničenja lastnine so italijanski fašisti pod zaslombo države Italije v letih od 1918 do 1941 umorili nekaj sto Slovencev, od tega veliko večino brez kakršne koli obsodbe. V zaporih so zasliševalci strahotno mučili slovenske osumljence. Pretepali so jih, jim vlivali vodo v usta, lomili kosti, jih obešali za noge, jim v usta vlivali strojno olje in ricinus ipd. Skupine pobesnelih italijanskih šovinistov in fašistov so nenehno razgrajale po Trstu, Gorici ter ostalih istrskih, tržaških, goriških in videmskih mestih ter ustrahovale Slovence. Številne so bile težke usode narodno zavednih Slovencev, ki so jih preganjali, šikanirali, mučili, pobili … Mnogi so zaradi nasilja prezgodaj umrli.

Goriškega učitelja, zborovodjo, skladatelja in organista Lojzeta Bratuža so prav pred aretacijo Črnih bratov ob Božiču mučili in ga prisilili, da je spil strojno olje, ki so mu bile primešane še druge snovi, da so še povečale njegovo trpljenje. Zaradi hude zastrupitve je poldrugi mesec zatem kot mučenik umrl za slovensko besedo in slovensko petje v cerkvi.

Kako si lahko kapitalu prodana slovenska levica pod vodstvom po vojni uvoženih oboževalcev Jugoslavije v Slovenijo sploh dovoli provocirati nas Primorce in se javno deklarirati kot zaščitnica vrednot, govoriti o stvareh, ki jih sploh ni doživela in o katerih skoraj nič ne ve … razen tega, da mora delati politični veter … in provocirati našega Primorskega človeka, ki so mu fašisti in tudi komunisti povzročili toliko gorja. Nobenega italijanskega in ne komunističnega zločinca še ni doletela roka pravice, nihče se našemu narodu ni opravičil. Konvertiti in politikanti, iz trpljenja Primorcev pa že ne boste delali politike!

Kje je vaš narodov ponos?

Zadane rane v duši Primorci nismo pozabili in ne bomo nikoli. Hudo je, da sem moram ponavljati in govoriti vedno ista dejstva gluhim ušesom. Naj se komunistična kontinuiteta opraviči tigrovcem in primorskim čedermacem za vse gorje, naj se italijanska država najprej opraviči Primorcem za fašistično nasilje nad našim narodom:

- Naj se opravičijo za postreljene talce, za požig vasi Ustje nad Ajdovščino,
- Naj se opravičijo za požig narodnega doma v Trstu,
- Naj se opravičijo postreljene bazoviške žrtve,
- Naj se opravijo za fašistična taborišča in sestradane umrle slovenske žrtve na Rabu in drugih taboriščih na italijanskem ozemlju;
- Naj se opravičijo za vsa strahotna mučenja v tržaški Rižarni;
- Naj se opravičijo za kolaboracijo s Hitlerjem proti našemu narodu,
- Naj se opravičijo za vse izpito mašinsko olje, ki so ga morali narodno zavedni Primorci pogoltniti,
- Naj se opravičijo za raznarodovanje slovenskega naroda, še zlasti Primorcev, da nismo smeli spregovoriti materne besede,
- Naj se opravičijo za na smrt pretepenega 14-letnega Mirka Brezavščka, Črnega brata (+ 1931) iz Cerovega in naj nesejo na njegov grob cvetje,
- Naj se opravičijo za pretepene otroke Črne brate, ki so jih peljali v verigah po Gorici,
- Naj se opravičijo, da so vsiljevali fašistično italijansko vzgojo Primorcem, da so ljudem spreminjali slovenske piimke in imena in jih s silo potujčevali, podcenjevali z besedo »sciavi« in raznarodovali slovenski živelj;
- Naj se opravičijo za vse preganjane primorske in beneške Čedermace;
- Naj se opravičijo, da so župnije, ki so jih upravljali slovenski duhovniki prešle v roke italijanskih duhovnikov
- Naj se opravičijo, da so slovenske učitelje pošiljali na jug Italije,
- Naj se opravičijo, da so fašisti izvršili atentat v palači tržaškega časopisa in je bomba ubila novinarja in ranila tri delavce;
- Naj se opravičijo, da so leta 1930 zgorele tri šolske stavbe v Škrbini, bližnjem Braniku in Zgoniku,
- Naj se opravičijo meni osebno, ker so zaprli mojega očeta v zloglasnih fašističnih zaporih v Gorici in Kopru, Campobasso, Gaeti, Peschieri, komunisti pa ker so ga po prihodu iz dahavskega taborišča preganjali;
- Naj se opravičijo družinam vseh tistih pomrlih Slovencev v rimskem zaporu Regina Celi;
- Naj se opravičijo vsi za ves fašistični in komunistični teror, saj bi lahko naštevala v nedogled.

Ne Primorska, ni bila okupirana, Herta. Ves čas vojne in po vojni je bila na dopustu.
Herta, po vaših komentarjih sodim, da se čutite poklicani pisati o stvareh, ki jih ne poznate. Ni dovolj delati copy paste iz raznih komunističnih priročnikov, treba je stvari razumeti in poznati celovito zgodovino. Čas je, da nehate zavajati in ste bolj obzirni vsaj do mladih, ki imajo pravico izvedeti kaj je bilo res in ovrednotiti kaj so izmišljotine
24. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (8)
Odpuščena novinarka Politike Svetlana Vasovič – Mekina je napisala izvleček in recenzijo knjige dr. Aleksandra Bajta BERMANOV DOSJE, ki je povzeta kot komentar pod mojim prispevkom 'Bormanov dosje, prekrojevanje resnice …' Svoje delo zaključuje z mislijo: »Dr. Aleksander Bajt – v bivši državi znan kot najimenitnejši jugoslovanski a nazadnje kot najbolj cenjen slovenski ekonomist, šef in ustanovitelj »Bajtovega inštituta« v Ljubljani, eden od prvih borcev tržnega gospodarstva, svetovalec Markovičeve vlade in strokovnjak, ki ga je Banka Slovenije po osamosvojitvi države obtoževala, da je «s svojimi ocenami destabiliziral tečaj dolarja« - je koristno izrabil svoje upokojenske dneve in sonarodnjake pošteno presenetil. Njegova poslednja (1350 strani obsegajoča in okoli 120 nemških mark težka) knjiga pod naslovom »Bermanov dosje« (Mladinska knjiga, 1999) je knjižno šokirala slovensko javnost. Knjiga je vredna branja in lastne ocene.

Kar Emonec objavlja pod istoimenskim naslovom v nadaljevanjih ni nič drugega kot zanikanje dokazov starih partijskih struktur in opravičevanje partijske samovolje in nasilne uvedbe boljševizma z revolucijo na naših tleh. Cilj partije je bil fizično odstraniti takratne napredne intelektualce, veletrgovce, posestnike, duhovščino, skratka vse, ki so kakor koli nasprotovali takratni komunistični doktrini, da je partijsko vodstvo lahko neovirano prevzelo oblast. Takšna usoda naroda je bila določena na znani čebinski noči aprila 1937.

Dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje (str. 944, 945), citat: Nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji in njegovo skrčenje na objekt partijske samovolje (kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo), dejansko izvajanje te od ločitve in končno njeno uresničenje ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom. Naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne, zasedbe. Z zvijačo, točneje, s prevaro so pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje slovenskega naroda. Ko je bil storjen izvirni greh, so si protiljudski zločini komunistov sledili z logiko, s katero se domine podirajo same od sebe.

Seznanjate se z resnico!
24. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (5)
Presejane so besede kot mivka na sito.
Zlat pesek z molčečimi ključi
v ušesih davnih šumov
iz asirsko - babilonskih zgodb.
Brezupno zabrisane sledi srečnežev,
ki so zrli varljivi sreči v oči.

Sledim pravljicam o čudežno presežnem.
O razlomljenih poročnih obljubah.
Zgodbe o karavanah nomadov,
ki so se pomikale na svoj začetek
kot ganjena in hlipajoča upehana misel o sreči.

Začetek tistega, kar je zmogla
sveta akrobatika duha, ko so prehajali
skozi svode domišljije o zvrhani meri uspeha
z roko v tabernaklju Babilonije,
ki še ni bil v zlatu.

S tistim nečim, ki se obnaša
kot sila, na pragu zrétja kot navdih,
ki drobi odseve v zrcalu dneva.
Zakrinkan privid v peščenem viharju.
Obeti kozarca vode iz oaze.

Ob njej najdeš del odlomljenega vesla.
Zbledelo zeleno peščeno obleko usode.
Zlate kovance ugašajočih se luči.
Pesek, ki pada in ga veter odnaša
s peščenega hriba v peščeno dolino
kameljemu človeku z grbo, v oči.

Pesem peska je drugačna od pesmi
cvetoče oaze z datljevci.
Sladki sadež vedno cveti v duši nomada.
V dimljah princa asirskega so še mešički mošusa.
Vonji izvabljajo nomada v votel prostor,
da se z njegovim znojem odžeja skarabej.

Tu je nekdo napisal ekskluzivno reportažo
o neolitski dobi, kako je smrt ukradla asirskemu
princu kamnito sabljo. Berem Ep o Gilgamešu,
da bi razumela kameljo žejo
in svojo nomadsko neodžejanost.

Tedaj začutim, da se mi je število okončin
zmanjšalo na dvoje nog,
ki sledijo prastarim brezimnim potem.
Tako je zapisano na uruškem obzidju,
kjer je nekoč stal tempelj Eana,
posvečen boginji lepote in ljubezni Ištar.


www.tatjana-malec.si
24. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Ko sem v nekaj prispevkih napisala razmišljanje o psihologiji množice in povojnih pobojih, sem pričakovala odziv, ki bo šel v smeri iskanja in obsodbe krivcev za povojne poboje. Nikoli in nikdar pa ni mogoče juridično pravično z dandanašnjimi očmi in razumom objektivno obsojati in posploševati dejanj, ki so se izvršila v drugačnih okoliščinah in v drugem času. S tem pa ne mislim reči, da ne obsojam tistih, ki so sodelovali v povojnih pobojih. Nasprotno. Samo en zločin je zavrženo dejanje, enako kot če gre za zločine v tisočih.

Ob tem bi dejala, da ljudi, ki so izvrševali povojne poboje ne smemo poimenovati partizani, kot vse to nekateri radi počnejo, kar je žaljivo in krivično do tistih domoljubnih partizanov, ki niso bili udeleženi v povojnih pobojih. Pod pojem partizan si predstavljam domoljuba, upornika in borca za svobodo, čeprav je tudi ta posameznik lahko postal kaj drugega, vendar ne v svojstvu partizana temveč v svojstvu svojega gona zločinca, ki ga je nosil v sebi. Z istovetenjem partizanov z zločinci, ki so po vojni pobijali, delamo krivico tistim borcem, ki si z zločinom povojnega pobijanja nikoli niso umazali rok. Mnogo nesrečnikov pa je pod pritiski vladajoče partije bilo postavljeno v položaj, da so prisilno postali zločinci in veliko jih je pod težo krivde kasneje storilo samomor.

Partizanstvo, ki je vstalo iz naroda, je velika slavna epopeja slovenskega ljudstva, ki je vstalo v uporu izpod okupatorja, mnogi so dali za domovino življenje. Življenje nekega naroda se ne prične s politiko, temveč sodi vanj vsa zgodovina in vse stoletne preizkušnje, v katerih se je narod s trpljenjem kalil in dozoreval.

Na tem mestu se ne bi spuščala v psihologijo zločinca. Kot vemo, je le-tega najti v vsaki strukturni masi ljudi, pri katerih pride v določenih okoliščinah do izraza gon surovosti, maščevanja in nasilja. Psihologija množic in njihovega vodje terja posebno obdelavo. O ukazu za povojne poboje in njihovih izvrševalcih je veliko govora in tudi stvari so več ali manj splošno znane, čeprav ne razpolagamo z vsemi imeni eksekutorjev. Zločini zoper človeštvo pa nikoli ne zastarajo. Mnogi, ki nosijo živ gon potencialnega zločina v krvi, nimajo volje ne poguma, da bi se kot zločinci predali roki pravice. Ne premoremo še zadostno število etičnih ljudi, ki bi to zmogli.

Mene bolj skrbi nekaj drugega. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz dejstva spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj moramo še vedno igrati pantomimo močnega in nadutega zmagovalca nad šibkim. Komaj se drugi hoče pokazati človek z obrazom v svoji občutljivi drži in biti, nastane konflikt in neizmerna sla po umoru človeka v njem. Problem je torej v tem, ker se po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim.

Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. To psihološko giljotinjenje nasprotnika je vredno enakega obsojanja, kot so obsojanja vredni povojni poboji. Kdor nosi umor v duši, je potencialni zločinec, je potencialni norveški zločinec Breivik.

Vsiljevanje in stopnjevanje osebne moči vladajočih struktur je le priložnost za koristi tistih, ki imajo moč, kar v končni fazi pripelje do ulice v vsaj njeni realnosti.

Kakšno vezivno tkivo povezuje danes ljudi v množico, da začutijo v njej že zaradi številčnosti nepremagljive moči in spričo anonimnosti, da prevlada v masi tudi neodgovornost? V množici vselej upade tudi občutek odgovornosti posameznika. Posameznika množica okviri, ljudje izvajajo drug na drugega sugestijo. Tudi izobraženi posameznik postane v množici barbar in se spusti na lestvici civilizacije več stopenj navzdol.

Človek v množici se spusti v gonsko bitje, postane spontan, silovit, divji, entuziastičen in tudi herojsko primitiven. Množica je impulzivna, spremenljiva in razdražljiva. Vodi jo nezavedno. Preveva jo občutek moči. Masa ljudi je nekritična, nepremišljena in zanesenjaška. Ne pozna dvomov in negotovosti. Iz antipatije razvije tudi v divjo sovraštvo. Množica je nagnjena k esktremom, je netolerantna in slepo zaupa avtoriteti. V njej se prebudijo vsi kruti, brutalni in destruktivni instinkti, ki dremljejo v človeku iz pradavnine. Intelektualne zmogljivosti množice so pred ravnjo posameznika. Masa ljudi se identificira z množično dušo primitivov. Ljudje podležejo magični moči besed, ki v množični duši zbudijo strahotne viharje ali jo pa tudi pomirijo. Množice niso žejne resnice, temveč iluzije in herojstva zmage. Histerični sindrom črednega nagona se opira na fantazijo in se podvrže avtoriteti poglavarja. Množica ne zna živeti brez poglavarja, ki mora imeti močno voljo, da učinkuje nanjo. Vodje postanejo pomembni zaradi idej, ki imajo neustavljivo skrivnostno moč. Osebni prestiž vodje zahteva, da so mu vsi pokorni. Množična duša je bolj podobna krdelu divjih živali kot človeškim bitjem. Je skrajno razdražljiva, impulzivna, strastna, robata, surova, lahkomiselna v preudarjanju, ostra v sodbah, sprejemljiva za nepopolne argumente in sklepe in spričo svojih moči je sposobna vseh zločinov. Takemu stanju lahko pripišemo tudi povojne poboje, za katere težko najdemo razlago v psihi posameznika. Množični duši prav tako lahko pripišemo dandanašnjo ideološko razdelitev naroda in nesposobnost, da bi strnila vse svoje sile v dobro ljudi. Potlačeni gonski vzgibi strmijo k zadovoljitvi, hudo je ko se jim pridruži še maščevanje in sovraštvo.

Nobena vojska in prisila ulice ne more ustaviti, ko se ta zgodi, ko blodni sistem pripelje stvari predaleč. Vedeti je treba, da gre vselej za nevarno merjenje moči. Trajna stopnja nezadovoljstva pripelje do nevarnih uporov. Ljudje se prej ali slej hočejo otresti svojega presežka pomanjkanja. Množica ima v posesti ideale, ki ji omogočajo zadovoljitve. Manjka samo še mesija, ki vzbudi v ljudstvu lažno upanje in obljube, ki jih nikoli ne bo mogel spolniti.

V Sloveniji smo bedni zaradi izkoriščanja kaste pogoltnih ljudi, ki so jim mar izključno in samo njihove koristi. Zanimivo je, da so najbolj pogoltni prav tisti ljudje, ki so si ideološko sposodili ideal krščanske ljubezni pri tistih, ki jih najbolj sovražijo in ta ideal uresničujejo v najbolj sprevrženi obliki.

Bedni smo tudi zaradi velikega zadolževanja države in nesposobnosti, da bi dojeli svoje napake in svojo neizmerno samozaverovanost in samovšečnost. To dokazuje tudi dejstvo, da je množica pod preteklim gospodarjem vzdržala hipnotizirana pol stoletja, gospodarja utelešenega v inštituciji, ki je obvladal kolektivno psihologijo napuha zmagovalcev nad premaganci, ki nosi v sebi živ gon umora v krvi. In tega se je treba najbolj bati. Ponovitve, ki bi se prevesila v dejanje. S povojnimi poboji smo se kot narod našli na robu popolnega moralnega razvrednotenja, dvignili smo se celo do lastne države, vendar se ob vsem tem moramo vprašati, kaj je z duhovnim temeljem slovenske kulture, s stanjem duha in kako bi odpravili ta krč naših psihičnih drž, ki znova lahko pahnejo narod v nesrečo.
24. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)
Boljševistična komunistična partija je prevzelai oblast s krvavo revolucijo, torej bratomorno vojno, po španskem konceptu in to še celo s pomočjo angloameričanov. Komunistična partija ni v prvi vrsti vodila boja proti mnogo premočnemu okupatorju v svoji deželi, kakor že nazorno prikaže sam dr. Aleksander Bajt, takratna partizanska eminenca v samem partijskemu vodstvu in kasneje predavatelj politične ekonomije na pravni fakulteti, ki v svojem obširnem zbranem gradivu Bermanov dosje, izdanem leta 1999, dokumentirano dokazuje, da je bil cilj partije fizično odstraniti takratne napredne intelektualce, veletrgovce, posestnike, duhovščino, skratka vse, ki so kakor koli nasprotovali takratni komunistični doktrini, da je partijsko vodstvo lahko neovirano prevzelo oblast v celotni Jugoslaviji in ne le v Sloveniji. Za vse to pa je bila ljudska cena v naši domovini ena najkrutejših in procentualno najštevilčnejših v celotni Evropi.

Za takšno revolucionarno usodo Slovenije je na znani čebinski noči aprila 1937 odločalo enajst prekaljenih komunistov: To so bili: Edvard Kardelj, Pepca, Maček, Miha Marinko, Albin Vipotnik, Franc Leskovšek, Ivan Tominec, Franc Salamon, Janez Marentič, Jože Butinar, France Fračnik in Lojze Hohkraut /vir: Muhič/.

Dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje (str. 944, 945): Nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji in njegovo skrčenje na objekt partijske samovolje (kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo), dejansko izvajanje te od ločitve in končno njeno uresničenje ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom. Naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne zasedbe. Z zvijačo, točneje, s prevaro so pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje slovenskega naroda. Ko je bil storjen izvirni greh, so si protiljudski zločini komunistov sledili z logiko, s katero se domine podirajo same od sebe.

K tej zgodbi bi dodala še eno, zelo travmatično. Če že govorimo o javni rabi zgodovine, naj spomin prodre tudi v zlorabo žrtve, še skoraj otroka. Bilo je davno, okoli leta 1953. Kljub neprosojnosti ureditve starostnega spomina in izmišljanja, olepševanja in ideološkega skrivljanja preteklosti, je le treba povedati tudi zgodbo, ki se je zgodila, kajti nekateri so popolnoma otrdeli na jeziku in duši in bi lahko nesli tudi kdaj na grob kakšno svečo in rožo.

Bil je še mlad. Rad je z motorjem obiskoval veselice. Povabil je deklico, še skoraj otroka, da jo pelje domov. Med potjo pod mogočnimi drevesi se je zgodilo. Posilstvo. Ostala je noseča. Pri petih mesecih nosečnosti ji je prinesel iz Nemčije, ona je dejala "strup", ki bi ji odpravil plod. Zaužila ga je, dobila je neznosne porodne popadke. V neznosnih bolečinah je bila sama. Nikogar ni bilo ob njej. Še sama ni vedela ali je to splav ali porod mrtvorojenca.

Od tedaj naprej je bila srčna bolnica. Umrla je mlada. Grob ima na začetku pokopališča. Vselej se spomnim na brezvestneža in njeno zgodbo. Več ne bom govorila. Dosegla sem namen, da se je v zgodbi morda prepoznal. Opisala sem dogodek, ime bom odnesla v grob. Grdobijo lahko imenitnež javno zanika, ne more pa jo zanikati v sebi. V svoji vesti.

Zgodba je zgrajena na živem pesku, ki jo je za vedno pokopal. Vsako morebitno ime, izrecno omenjeno v tej zgodbi, je izključeno.
23. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
Kdor je pravi moški, naj prihodnjo soboto gre za zaveso. Tam ga čaka presenečenje, naprava za preverjanje moškosti.
*
Lojze Ude, do 1980 sodnik vrhovnega sodišča v bivši SFRJ in prognostik, napoveduje deževno vreme: obstrukcijo Jankovićeve liste zaradi prekratkih noči.
*
Stanovnik naj bi baje kanil napovedati NOB proti sredinski desnici, ki pa naj ne bi sprejela izziva, ker se ne gredo ideološke teme. Verouk bo zaenkrat ostal v zakrstilnicah, partizani pa na položajih.
*
Erjavec, bodoči zunanji minister, pravi, da bo izpogajal dobre pokojnine v Bruslju.
*
Mako Voljč naj bi rekel, da banane ne da več, da bi jo mehčali in mečkali, naj ostale raje v hladilniku.
*
Kaj pomeni beseda dribling? SSKJ: dríbling -a m (i) žarg., šport. vodenje žoge z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigravanje: bil je mojster driblinga in točnih podaj / bliskoviti driblingi. Če pomensko prenesemo dribling na politično območje, bi to lahko pomenilo z rahlimi sunki porivati Jankovića brez zadostnega števila glasov za mandatarja. Bliskoviti driblingi pa je menjava igralca Jankovića z Volčem.
*
A veste kje je srce zveri? V Ljubljanski banki, kjer je bil Volč na položaju do leta 2004 , ko se je prvobitna akumulacija kapitala pretočila k trazicijskemu levičarskemu klanu. Še malce pretakanj gor in dol, pa jim le ne bi škodilo!
*
Predsednik države se je pokazal kot izjemno čustven človek v sporih doma in z Ameriko. Pesnik in dramatik Joseph Mussomeli piše dramsko besedilo.
*
Američani so tako objokani zaradi koalicije, da so v navalu čustev odpovedali Žbogarju obisk v Washingtonu.
*
Vojščaki revolucije so na položaju in krepijo svoje vrste. Iščejo glasove …
23. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 143096
Forum avtorjev: 15552 Forum teme: 33387 // Odgovorov: 1810855
Blog avtorjev: 3320 // Blogov: 68953 // Komentarjev: 970542
Avtorji fotografij: 22368 // Slik: 181694 // Videov: 20351 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane