Uporabnik: Geslo:
Domovina ni več tista epohalna resnica in pravičnost, ki si jo vsi želimo. Spremenili so jo v tisti inštrumentarij, ki ne more več dajati večini ljudi kruha. Spet bodo primorani hoditi s trebuhom za kruhom v tujino kot pred in po drugi svetovni vojni.

V daljni Avstraliji in Novi Zelandiji potrebujejo fizične delavce, mojstre raznih poklicev in izobraženo delovno silo. Očitno se bo spet znašel v tujini najboljši del mladega narodovega telesa. Doma bodo ostali tisti srečneži, ki imajo še delo in domači in uvoženi lenuhi ter 'mučeniki' socialistične revolucije, ki potrebujejo slovenske pokojnine in privilegije na račun zadolževanja v breme naših otrok.

Dosegli smo zgodovinsko komplementarnost s preteklostjo. Nikar ne jočite za ideali svobodne izbire poklica, pravice do dela in dostojnega življenja, ki vam jih je Tito in nekateri še živeči ciniki ubijali v glavo, ker je prav on v imenu socializma najbolj kruto ideološko obračunal s slovenskimi podjetniki, obrtniki, trgovci, kmeti in slovensko inteligenco, da so se raztepli po svetu kot sovražniki delavskega razreda. In prav ti so ohranili narodno zavest in v tujini eksistenčno prosperirali in pomagali na najrazličnejše načine pri osamosvajanju.
Tu so ostali tisti upognjenci in podložniki režima, ki se idejno niso upirali in so tako družbenopolitično odgovarjali navedenim pogojem, ki so jim omogočili preživetje. Tito je po narodnem eksodusu kruto obračunal s tistimi drugače mislečimi, ki so ostali in uvozil v Slovenijo dobršen del Balkana. Ko sem brskala po internetu, sem našla ime in priimek nekoga (imena ne bom navajala zaradi družine), ki so ga obsodili na 6 let ječe in poklicno onemogočili, ker se je kot študent izrazil, da je za kraljevino. Bilo je to dovolj. Razjokal se je in odšel na delo v Nemčijo. Danes ždi v nekem germanskem domu upokojencev s spomini na čas zla, ko je moral po prestani robiji zapustiti domovino in družino.

Vsa ta jugo folklora je ostala, se krepila in speljala tranzicijo in pri tem nesramno obogatela. V tej kadrovsko konstelaciji »naprednih« sil so se zgodile najbolj skurbane reči z vsem, kar so ljudje s svojim delom ustvarili po letu 1960.

Pod dežnikom iste politike so tisti, ki naj bi najbolj ščitili človeka in njegove pravice v imenu »demokratičnih reform« in angažirane plemenske politike (klanovstva) naredili nad njim največji zločin po drugi svetovni vojni.

Izropali so vas!

Zato spoštovani Slovenci in Slovenke, ko boste odhajali v tujino s trebuhom za kruhom, najverjetneje v daljno Avstralijo in Novo Zelandijo (v Dubaj zagotovo ne!), kjer ne vladajo nazadnjaki in partijski ideologi z barabinsko logiko, vedite, da zapuščate za sabo izkrivinčeno zgodovino in zatohlo politikantstvo in da bo nastopil čas dolgega potrpljenja, da bo turbokomunistični bolnik izdihnil.

Človek res ne more razumeti te brezobzirne totalne volje. Človekovo antropološko in družbeno bistvo je opešano s svojim razvojem doseglo dno, ki je protislovno s svojim bistvom žitja in bitja naroda. Politična resničnost teženj po demokratizaciji družbe v zadnjih 20 letih ni obrodila sadov. Izid grabežljive tekme je na grozovit način uničil mnoga gospodarstva in človekovo dostojanstvo s pravico do dela in preživetja. Totalitarizem je vseobsežen, ker ne dopušča, da bi gospodarstvo in duhovne vrednote živele zunaj njega. To je pojem, s katerim je mogoče opisati tudi današnjo realnost, ko hoče predsednik države vsiliti ljudstvu bankirja, čeprav je jasno, da je banka povzročila krizo gospodarstva in njegov zlom. Vsakomur bi moralo biti jasno, da Slovenija nima istega položaja v EU kot Italija (morda samo formalno pravno, ne pa tudi dejansko zaradi svoje majhnosti ekonomije in nesposobnosti vladanja). Bankir Monti bo v okviru EU Italijo rešil na račun gospodarstev, ki se ne znajo same upravljati in edino kar imamo, so gozdovi in surovine, iz katerih bodo spretni znali izdelovati resurse in jih vnovčiti na svetovnem trgu. Vedeti je treba, da je Italija zgodovinsko zelo diplomatska in spretna pogajalka v svetovnem merilu in da nas bi uporaba istih vzorcev posnemanja pripeljala v mat pozicijo, iz katere nas noben bankir ne bi mogel rešiti.

Zelo balkansko kratkovidno!
23. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (2)
Spoznala sem,
da obstajajo ljudje
z Nadečloveškim napuhom.
Obljubljajo raj,
ki ga še Bog ni mogel ustvariti.
Žrtvovali bi cilje drugih,
da sami uspejo
z vsiljevanjem medsebojnosti,
ki bi jim dajale občutek
njihove veličine in premoči
nad preglasovanimi.
Vsiljujejo absurdne eksperimente.
Obšli so vero in postavo
in iz danes gradijo svoj jutri.
Žrtve, ki so terjale krvni davek domovine
nesramno ideološko zlorabljajo,
z njimi trgujejo in jih spreminjajo
v prizorišče gnusne retorike.
Svoje strasti so zmožni krepiti
z odvzemanjem svoboščin drugim.
Ti so človeško zadrgnjene duše,
ki rahljajo in trgajo vezi narodovemu telesu,
da krepijo mišice svojega.
Z ekscesi provokacije se promovirajo
in s trgovanjem z dušami, ki jih vabijo
v svoje garaže na ogled kaj zmorejo
imeti, ne pa tudi biti.
Te himere nas razgrajujejo.
Hvalijo se s svojo iznajdljivostjo
in s superlativi pompozne samohvale.
Preherojsko poveličevanje sebe je njihov domet
s prodiranjem duha neurejenosti, površnosti,
neodgovornosti, nekaj kar vsiljuje
nadmoč in voljo preprostih,
prepreprostih rešitev za resno delo.
Nekaj kar bi slavilo narod detronizira –
mit okostnjakov mrtvih in živih
naj v miru počiva!
Prihodnost je predragocena, da bi
jo prodajali za en črn in en bel.
22. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (6)
Bodite previdni, ko se sprehajate po Čevljarski ulici v Kopru in ko se morda za trenutek ustavite pred izložbo in pogledate kakšne ogrlice je dal zlatar v izložbo. Nikar ne bodite preveč radovedni in ne se ustavljati pred izložbami. Hodite raje po sredini ulice, da ne dobite za cel pepelnik gorečih čikov in pepela za vrat.

To se je 21. januarja 2o12 ob 12.45 uri zgodilo meni na relaciji od Napoleona do Polzele. Seveda prijazna prodajalka v Polzeli mi je pomagala otresti nesnago z jakne in oblačila, saj sem imela polno nederje čikov. Še dobro, da mi jih ni stresel na glavo, ker sem ravnokar prišla od frizerke, čeprav ne dvomim, da je ravno to nameraval.

Tistemu kadilskemu pujsu, ki to počne, pa upam, da bo policija pozvonila na vratih in ga oglobila.

Morda bosta pa kaj postorila tudi tudi zlatar Ambroz Tomovski, predsednik izvršilnega odbora Združenja trgovcev gostincev in ostalih podjetnikov mesta Koper in župan Boris Popovič, ki promovirata turistom koprske zanimivosti.

Nasploh pa velja Čevljarska promenadna ulica za veliko zanimivost, saj je bila nekdaj glavna trgovska ulica v Kopru, danes se pa po njej sprehajajo psi brez nagobčnikov in puščajo za seboj iztrebke. Tudi zato je treba biti previden, kajti nevarnosti ti pretijo za vsakim vogalom in skrlo.

V pesmi o lepoti mojega mesta sem med drugim opevala:

Čevljarska ulica,
kraljica moje promenade,
kamniti obraz mojega mesta,
kamniti tlak neukročenega kamenja,
v mehkih kameninah trajnih potez,
dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,
skrivnosten vonj deklet v krinolinah
in sporočilo trdnih obljub preteklosti.

Zazrem se v spanje
razmočenega laporja,
antične spomenike
beneške signorije,
lapidarične zbirke,
v okrasni nadstrešek,
zaščitnika ribičev v majhni cerkvici
in razpeta jadra mojega mesta.

Mnogo je tujih ljudi,
ki zaradi preobširnega morja,
lepot mojega mesta ne bo nikoli spoznalo.
Vseh ljudi zaradi ozkosti svojih uličic
Koper ne more sprejeti vase.

Blagoslovljen bodi popotnik,
ki prihajaš s svojim dihom miru
v moje mesto.
22. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
Poezija je snov, potopljen izvir, vrelec ki zažubori in se zlije v pesem. Občutenja prišepetavajo in so odvečna snov, ki mora iz duše. Neko podzavestno stanje me znotraj kar naprej ogleduje s svojim očesom, me sprašuje, ogovarja in mi narekuje pesem. Sončevo »Oko« pretvarja notranjo govorico srca v poezijo. Poezija mi omogoči, da povezujem svoja občutja v sedanjost bivanja. Poezija je odgovor na stanje sveta, je upanje v boljši svet.

Pesnjenje je poslanstvo - čaščenje življenja, približevanje svetemu, prirejanje slavja posvečenemu. Osrečujoče čutenje začutiti vznik besede in njene napotenosti čez rob mišljenja, ki ustvarja brv za vstop v metafizične svetove.

Pesniti pomeni iz oči v oči spoznavati sebe, se dvigniti z razprtim dežnikom nad oblake, se nadihati kisika rajskih vrtov, sprejeti transfuzijo božanske nadčloveške krvi.

Pesnjenje je let metulja, ki izpije sebe v roži. Pomeni spraviti besede v skladje z dušo. Pomiriti zver v sebi. Se použiti. Prestopiti meje minljivega. Vstopiti v sheme sanjskih misli, gojiti kreativne blodnje. Prestopiti meje mišljenja, omejenost kroga. Razpirati vnaprej zagotovljeno nujnost in odpirati prostor za vzkipevanje duše, ustvarjanje lastne časovnosti izven ontološkega primanjkljaja.

Pesnjenje je elegični distih, spreminjanje smrti v nesmrtnost. Kdo bi lahko upodobil podobo smrti z besedami pesniškega duha? Pesniški duh jo je prestopil. Smrt je pobuda za življenje, pošteno artikulirana dopolnitev, strašljivi vzneseni patos, ki se zajeda v steno hiše, v tla, v nebo in te prežema. Okrog grobnega mesta nasadimo drevesa, ki bodo pesnila z neumrljivostjo svetlobe. Pesniti pomeni vstopiti v simbolni red neumrljivih prvin, premakniti meje rojevanja v neskončnost, evakuirati besede, orati polje, trpeti udarce biča, sprejeti solarni mir vase, sejati in kliti iz lastnega telesa, ustvarjati nove galerije večnosti.

Pesnika lahko ohromi ali ubije čas, pesmi nikoli. Pesem oživlja mrtve, je vseprežemajoča sila, ethos, ki markira smeri človekovih poti. Pesnjenje je brezčasno motrenje v globino, padanje in vstajanje, ločevanje, poslavljanje in srečevanje. Je sosledje slišanosti nezavednega, slovesni ritual življenja. Nikoli končana zgodba dovršenega spomnenja na izhodiščni točki človeškosti, ko duh postane kulturni pojav.

Kako hudo je, ko pesniška muza obmolkne.

INTER ARMA SILENT MUSAE

Pesnikovanje ni dejavnost, temveč stanje duha, ki se neprestano rojeva in izraža.

Za rojevanje navdiha je zame najboljša 4. ura zjutraj.

V pesmi Zažigaš me pesnim: Duša ima svoje poti v ranih urah./ Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove,/ kot je zlitje vseh ljubezni v eno,/ ki zasije kot uročena moč poeta/ v vseh barvnih poželenjih tega sveta.

V pesmi Moje mesto pravim: Čevljarska ulica,/ kraljica moje promenade,/ kamniti obraz mojega mesta,/ kamniti tlak neukročenega kamenja,/ v mehkih kameninah trajnih potez,/ dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,/ skrivnosten vonj deklet v krinolinah/ in sporočilo trdnih obljub preteklosti.«

Čoln je odplul v pristan
in jaz sem objela galeba
v beli pajčevini
sinjega jutra.


Poklonila sem se tudi vodnjaku na Mudi. Mesto Koper sem sprejela za svoj dom, saj živim tu že od 1959 leta. V svoji pesmi, posvečeni vodnjaku govorim

Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojská.
Slišim glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."


Morje me navdihuje, morje je v meni. Očaralo me je, postalo navdih, pomiritev, lepota in prostranstvo. V pesmi Spev morju pojem: Iz razrezanih grap in samotnih dolin/ nezaznavno pritekajo vode zelene/ ljudje hitimo k tebi, o morje,/ s koščki Istre v prsti in znoju/ iz te oljčne šavrinske dežele,/ ki je z ljubeznijo priklenjena name.

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.


Nemirni veter te odnaša
med cvetoče veje
tvojega cvetnega prahu
in med valovanje krvi
davnih spominov,
ki se rišejo v otoplitvah
ledene dobe,
v velikem zbiralniku ljubezni.
Žile tlijo in odnašajo žerjavico
v morje življenja,
kakor da bi živela iz morja
in za vračanje vanj.
21. januar 2012 | Kategorije: Kultura | Komentarji (2)
Tajnost - prvo pribežališče nesposobnih - mora biti v demokratični družbi znižana na najmanjšo možno mero, kajti celovito obveščena javnost je osnova za samo-upravljanje. Tisti, ki so izvoljeni ali imenovani na položaj izvršilne avtoritete, morajo spoznati, da v demokraciji vlada ne more biti pametnejša od ljudi.

Theodore Roosevelt mlajši, 26. predsednik Združenih držav Amerike in polihistor, * 27. oktober 1858, New York City, New York, † 6. januar 1919, Oyster Bay, New York.

Leta 1906 je kot prvi Američan prejel Nobelovo nagrado, in sicer za mir za svoja prizadevanja pri pogajanjih v Rusko-japonski vojni.

Vira:
- prvi odstavek Teozofija, prevedel Anton Rozman
- drugi in tretji odstavek Wikipedija
21. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)

















Smrt te išče.
Smrt je tvoj gospodar.
Za sabo vleče belo sadrasto nit.
Morda pride jutri pote.
Morda danes.
Ni občutljiva za grožnje.
Ponese te v brlog svojega bivanja.
Skrbela bo zate,
da boš dobil zadostno količino teme.
Da boš lahko spal.
Ona je prava eksorcistka.
Hudiča izganja iz človeka.
Zna nevtralizirati ves njegov strup.
Izluži ga.
Spremeni ga v nič.
Ona ima dostop v temna brezna.
Z njo se ne boš mogel pariti.
Ona je ena sama harmonija večnega molka.
Ti si muza njene pohotnosti.
Pokleknil boš pred njo
in ratificiral sporazum,
da te čim prej odnese,
da ne boš več trpel
nesvobodo svoje svobode.
Vse ji je dovoljeno.
Spletkarjenje in peklenski krohot.
Norce zloži na kup
in naredi grmado.
Podkuri butare.
Smrt zori v svincu.
V ideologijah.
V zmešanih glavah.
V cukrastem nasmehu.
V mašineriji pogajanj pod mizo.
Povsod, kjer vzhajajo prazna jajca
in mislijo, da so veličastna mojstrovina
lastnega uma.
Nič prav nič ne veš, kaj bo!
Igraš se z ognjem.
Kličeš nesrečo.
Govoriš norosti.
Nič ne veš katera žival se bo zbudila v tebi.
Nič ne veš v katerem totemu.
Niti tega na veš ali se boš boril
ali jo boš mirno sprejel.
Niti tega ne veš, če je žival v tebi še živa.
Morda si nesmrten klon.
Kaj pa če si Nostradamus
brez preroških sposobnosti.
Čisto navaden šarlatan,
ki niti toliko ne ve,
da enkrat in še enkrat kličeš nesrečo,
ni reci dvakrat in že jo prikličeš
in nesreča bo tu.
S takšnimi stvarmi se človek ne igra.
Jaz ne bom bežala.
Ostala bom tu na svojih tleh,
branila bom svoj dom,
svojo postavo, svoj jezik!
21. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 140869
Forum avtorjev: 15528 Forum teme: 33346 // Odgovorov: 1807108
Blog avtorjev: 3296 // Blogov: 68209 // Komentarjev: 957176
Avtorji fotografij: 22176 // Slik: 179073 // Videov: 20330 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane